Tadej Golob: Zlati zob

Očarana. Fascinirana. Tako in točno tako se pišejo mladinski pustolovski romani! Miceno se zatika samo na začetku, kjer prepiri med bratom in sestro nekako niso čisto prepričljivi, naprej pa je vse krasno. Zgodba teče gladko kot jegulja, napetost narašča in se stopnjuje v najboljši maniri profesionalcev. Ničesar ni premalo in ničesar preveč. Ma, čisto sem noter padla, no! Je pa res, da mi leži plezalska tematika, pa tudi pod Loško steno sem se potikala ravno lansko leto, tam okrog Rajbla se pa itak peljem sem ter tja, v hribe ali smučat. Zato sem vse legende in informacije o tistih krajih pohrustala s še toliko večjo slastjo. Bravo maestro!

Na dušek prebrala Sobo Emme Donoghue.
Čudovita knjiga. Taka, ki bo ostala dolgo.

Vprašanje za prevajalce: meni se zdi odlično prevedeno z vsemi "posebnimi" izrazi in besedami in izrazoslovjem. Glede na petletno dete doma je prevod prima. Imam prav? Izvirnika namreč nisem videla.

Med prazniki začeta in letos končana je še Druga roka (C. Cleave).
Ravno tako čudovita knjiga, zanimiv prikaz dveh popolnoma različnih svetov, ki se združita. Nekaj zanimivih razmišljanj Čebelice, ki ima za 16 letnio dekle hudo zrel pogled na svet - kar je v njenih okoliščinah najbrž logično.

>Vprašanje za prevajalce:
Knjigo sem prebrala samo v angleščini, zato lahko rečem le to, da prevajalka velja za dobro, povrhu je tudi lektorica, zato bi si upala trditi, da je tudi to delo opravila, kot je treba.

Tanja Frumen: Šefova ljubica

Evo, sem se potrudil, si sposodil v knjižnici in prebral, da mi ne bi kdo očital, da ocenjujem nekaj, česar nisem preizkusil. Kapo dol pred (razmeroma) mlado pisateljico, da v relativno kratkem času sproducira zavidljivo količino tekstov. Včasih moram po službeni dolžnosti kaj napisati in vem kako mukotrpno zna biti pisanje in kako počasi mi gre.

Kar se kvalitete tiče, moram reči, da že dolgo (verjetno sploh nikoli) nisem prebral tako slabe knjige. Kljub temu nisem mnenja, da bi morala pisateljica nehati pisati. Če jo ljudje berejo in kupujejo njene knjige, bi bila neumna, če se ne bi še naprej ukvarjala s pisanjem in bi zaklala kuro, ki nese zlata jajca.

Sem pa proti, kot sem že enkrat povedal, da tovrstno literaturo nabavljajo javne knjižnice z davkoplačevalskim denarjem. Ta konkretna knjiga v broširani izdaji stane celih 24 evrov. Mogoče bo kdo ugovarjal: ljudem je pač ta žanr všeč in si ga veliko izposojajo, poleg tega pa je treba podpirati slovenske avtorje. Na to odgovarjam z analogijo: Veliko ljudi uživa v pitju piva, pa to ne pomeni, da bi ga morali zastonj deliti na občini, čeprav ga proizvajajo domače pivovarne.

Navedeno

Rovtar

Sem pa proti, kot sem že enkrat povedal, da tovrstno literaturo nabavljajo javne knjižnice z davkoplačevalskim denarjem. Ta konkretna knjiga v broširani izdaji stane celih 24 evrov. Mogoče bo kdo ugovarjal: ljudem je pač ta žanr všeč in si ga veliko izposojajo, poleg tega pa je treba podpirati slovenske avtorje. Na to odgovarjam z analogijo: Veliko ljudi uživa v pitju piva, pa to ne pomeni, da bi ga morali zastonj deliti na občini, čeprav ga proizvajajo domače pivovarne.

O knjigi ne bom, ker ne poznam ne knjige ne avtorice. Glede citata pa tole:
Javne knjižnice pobirajo tudi članarino (vsaj tiste, ki jih jaz poznam). Koliko članarine poberejo na račun knjig, ki jih po tvojem mnenju ne bi smeli nabavljati? Mislim, da bi bil osip precejšen, če bi začeli ponujati samo "resne" stvari. Številk sicer ne poznam, glede na to, kolikokrat pa ičem kakšno novejšo "bum" knjigo pa od precejšnjega števila izvodov ni niti enega cele tedne ali mesece na voljo pa predvidevam, da dejansko je povpraševanje, zanimanje in to od vseh, ki so plačali članarino. Knjižnice, ki niso namenjene širšim množicam so pač manj oblegane.
Pa še en vidik (tudi moj): za "pofl" ne daš denarja, greš v knjižnico, prebereš in vrneš. Kupiš knjigo, ki je vredna večkratnega branja.
Sicer pa zanimiva primerjava s pivom, všeč mi je. :)

No, ja, sem mislila, da bodo ljudje na tem forumu spredvideli, da sem se nehala oglašati, ker imam dovolj njihovega napihnjenega jezika. Ob tem bi se zahvalila tistim, ki so me v prejšnjih temah podprli. Očitno ne - še vedno se spravljajo name še naprej...

Karkoli, Rovtar, če se ti zdi knjiga slaba, ti ne morem pomagati. Je pač tvoje mnenje. In strinjam se, ne bom prenehala pisati, še bolj bom silila v ospredje. Dokler ne bom prišla na vrh in vas zelo nesebično na vsakem koraku morila s svojimi knjigami.

Moram pa reči, da sem zelo zelo jezna, ker neprestano govorite, da knjižnice kupujejo z javnim denarjem... Ok, pač kupujejo. Ko pa ena Slovenija posoja Grčiji denar, pa je ok? In kaj denar je slučajno samo od tistih, ki berejo kao "kakovostno literaturo"? Ali pa je od vseh, ki vlagamo v to državo in plačujemo članarino knjižnice?

Če bi knjižnice ponujale samo vašo literaturo, bi zelo zelo zelo nastradali. Zato, ker ljudje ne bi več hodili v knjižnice, one pa bi morale dvigniti članarino. Torej... Kdo bi bil na slabšem, če bi nehale s kupovanjem "ničvredne" literature?

Mineko Iwasaki: Jaz, gejša
Zelo berljivo, kot roman napisana biografija o eni najuspešnejših gejš (ali geik po njihovo). Odstira tančico tega, vsaj meni, skrivnostnega sveta, ki se je za silo pokazal v filmu Gejša, ampak to še zdaleč ni isto. Ajde, je ista tematika, ampak to je tudi vse. V tej biografiji je tematika prikazana precej bolj celostno, avtorica opisuje svojo zgodbo od rosnih let naprej, vso 'industrijo' za gejšami pa spotoma še brez dlake na jeziku kar močno okrca, ker je zelo nefleksibilna, zastarela in povsem nenaklonjena spremembam. Presenetilo me je, da se v tem poslu obrača *toliko* denarja in da je (bil?) to res tak megalomanski sistem - pa ne govorimo o 19. stoletju, temeč v letih od nekje 1920, če ne še prej, pa vse do (vsaj) 2000. Biografija je stara 10 let, zato bom še malo poguglala, da vidim, če se je že kaj spremenilo. Pozitivno presenečena :)

@Samo pripomba: Javne knjižnice pobirajo tudi članarino

Na delovanje knjižnic se ne spoznam, ampak domnevam, da bi gladko propadle, če bi živele od članarin, sploh v zdajšnji višini. Otroci in mladostniki članarine ne plačujejo, za upokojence in brezposelne znaša 8 € in za zaposlene 12,50. To nanese za eno (poceni) knjigo. Pa še na eno članarino se pogosto šlepa cela družina.
Če bi se knjižnice lahko vzdrževale s članarinami, no, potem bi najbrž imeli tudi zasebne knjižnice. A je kdo že slišal za kakšno?

No, ampak več o tem bo najbrž vedel povedati kak knjižničar ...

Christopher McDougall: ROJENI ZA TEK

Edino, kar lahko napišem: prijelo vas bo, da bi se szuli in tekli
(primerno branje tudi za neljubitelje teka)

@Samo pripomba: Javne knjižnice pobirajo tudi članarino

Kot je rekla Katja, je tista članarina pljunek v morje v primerjavi s celotnimi stroški knjižnice. Bolj je podobna kovancem za 50 centov, ki jih daš v voziček v nakupovalnem središču in jih potem ne dobiš nazaj. Sicer pa članarine ne pobirajo vse knjižnice. Jaz sem včlanjen v nekaj čisto dobrih knjižnic, ki so zastonj.
Če tako na hitro ocenim, bi morala ena privatna knjižnica, ki bi delovala po sistemu videoteke, morala računati vsaj ene 2 evra/knjigo/teden. Toliko bi bil jaz kot uporabnik še pripravljen plačati.

Andrej Inkret: In stoletje bo zardelo; Kocbek, življenje in delo

Obsežna in kvalitetna biografija E. Kocbeka. Moram pa priznati, da so deli s Kocbekovimi teksti in literarne analize zame "pregosti", zato sem v njih nisem poglabljal in sem jih bolj hitro preskočil. Bolj me je zanimala sama biografija. Ne vem koliko kaj Kocbeka omenjajo v šolah, vendar v splošnem mislim, da ga Slovenci premalo poznamo.

Mary Ann Shaffer, Annie Barrows: Guernseysko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov.

V temi o bookerju sem se zastrupil z angleško literaturo, pa še s kindlom za povrh, zato je bil čas za skrajne ukrepe. Tole ste itak že vsi prebrali, pa vseeno ... " Hvalnica knjigam", "mala mojstrovina o ljubezni" in podobno so izjave, ki me v običajnih okoliščinah zagotovo odvrnejo od branja, a tokrat se nisem dal.

Roman v pismih je povsem luštkan, zelo lepo teče, obenem pa je še glede kakšnih zgodovinskih okoliščin celo prijazno izobraževalen (če slednje besede ne razumete, slovenski prevod je "edukativen", kot opažam zadnje čase, očitno gre za kurikularne zmage). Zabačeno otočje, mlada pisateljica in kolumnistka, ki bi ji lahko ležalo vse na dlani, različne perspektive in prijeten jezik dajo romanu primerno težo in vedrino. Lepo se bere. Navdušenje mi je na polovici sicer rahlo popustilo, ko me je presunilo, da je od vseh dopisovalcev samo eden, ki ni izjemno pismen, in ko so se pojavila povsem nepotrebna Wildova pisma.

Ampak, pod črto, vredno branja.

Šlomo Zand: Kako so izumili judovsko ljudstvo

in

A. Roger EKIRCH : Ob zatonu dneva: noč v minulih časih

Mariborska knjižnica nima članarine,kar je enkratno.Vsi,ki nimate denarja si lahko v njej sposodite knjige in jih berete.

@Rovtar:
Tole s knjižnicami je morda že zrelo za drugo temo, no, ampak samo še malo statistike, potem pa neham.

Cobbis - Mestna knjižnica LJ): številke se nanašajo na vse njene izpostave - večina knjig je seveda v največji ljubljanski. Za primere sem vzela knjige/avtorje, ki so se pojavljale na Moljih in naletela na dober odziv, in nekaj tipičnih SLO in tujih žanrovskih. Pri leposlovju sta morda kaki dve, o katerih bi lahko rekli, da sta zateženi, druge niso ... Zraven so še štiri temeljna družboslovna dela, ki jih mora obdelat tako rekoč vsakdo, ki kani postati družboslovec, in dve znani SLO zbirki poezije. Knjig za šolsko branje ni, ker ima njihovo nakupovanje drugo logiko.

Takole je v Mestni knjižnici LJ:

Nežanrovske knjige:

Priljubljeno ex YU lahkotno branje: Baretić: Osmi poverjenik - 58
Uveljavljen SLO avtor, prejemnik kresnika: Skubic: Koliko si moja - 40
Vrhunska tuja lit.: Krištof: Šolski zvezek (samostojna izdaja) - 36
Nagrajenka z zlato ptico, kandidatka za kresnika:Glavan: Gverilci - 36
Ex YU: Veličković: Sahib - 20
Bran SLO avtor: Mazzini: Trenutki spoznanja - 34
"Lahkoten" bookerjevec: Carey: Oscar in Lucinda - 38
Priljubljen, tudi sicer priznan avtor: Marias: Jutri v bitki misli name - 32
Nagrajenec fabule, tule dobro ocenjene štorije: Lado Kralj: 22


Žanrovske knjige:

SLO krimič: Demšar: Evropa - 37
SLO žensko branje: Kocmut: Trije razlogi - 45
SLO žensko branje: Svit: Coco Dias - 42
Brown: Da Vincijeva šifra - 111
Priljubljeni krimiči: Patterson: 3. stopnja - 76 - avtor knjig bojda niti ne piše več sam (podobne cifre za vse njegove romane)
Priljubljeno žensko branje: Woodiwiss: Cvet na reki - 77


Družboslovna študijska literatura, tj. temeljna dela:

Jacques Lacan - Štirje temeljni koncepti psihoanalize - 5
"Zaščitni znak" Slovenije: Slavoj Žižek: Kuga fantazem - 10
Hegel: Fenomenologija duha - 21
Aristotel: Politika - Metafizika - 22

Poezija

Bran SLO pesnik: Jesih: Soneti - 30
V ZDA že kar kulten pesnik, njegova najbolj znana zbirka: Šalamun: Poker - 15

O mladinskih in otroških knjigah se mi ne sanja, zato sem jih izpustila.


Številke so jasne. Ne gre za to, da bi morali iz knjižnic zabrisat krimiče in ljubiče - je pa izbira hudo neuravnotežena Naloga knjižnic naj bi bila tudi izobraževanje, seznanjanje ... Če je v knjižnici na metre Quickove in na centimetre knjig kake sorodne, vendar veliko boljše avtorice, je jasno, po čem bo posegla bralka. Iz mladosti se spominjam odlične informatorke, ki mi je znala počasi in nevsiljivo brusiti okus, za kar sem ji še danes hvaležna. Tudi zdaj se še najde kaka takšna. Žal v naši knjižnici o nekaterih tega ne morem reči.

Nekje sem prebrala, naj bi bile naloge knjižnic "razvoj bralne in informacijske pismenosti, poleg tega pa knjižnica služi občanom in občankam tudi z možnostmi za vseživljenjsko učenje, izpolnjevanje kulturnih interesov, za sprostitev in krepitev socialnih vezi".

Osebno se mi zdi, da jim ni kaj prida za učenje in kulturne interese, zelo resno pa so vzele besedo "sprostitev", kar sicer ni narobe, če bi upoštevale, da se ljudje ne sproščamo le s knjigami enega tipa. Za kaj drugega - četudi bi to lahko uvrstili v kategorijo sprostitev, morda z oznako "zahtevnejša", drznila si bom reči: boljša) - se pa lahko postaviš v vrsto za tisti en izvod, ki ga imajo v tvoji knjižnici. Z malo smole ga dobiš čez dva, tri mesece.

Tudi SLO žanrovskih knjig kupijo manj, čeprav so izredno priljubljeni. Pri nas je npr. Demšar večno izposojen - če na polici zagledaš kako njegovo knjigo, je to huda izjema. Zakaj njegovih knjig ne kupijo toliko kot Pattersonovih, torej skoraj še enkrat več, če je pa enako priljubljen?

Jermaine Jackson, You Are Not Alone: Michael, Through A Brother's Eyes
Ko končam, pa me čaka tole:
Ellen DeGeneres, Seriously...I'm Kidding

Navedeno

Katja10
@Rovtar:
Tole s knjižnicami je morda že zrelo za drugo temo, no, ampak samo še malo statistike, potem pa neham.

Številke so jasne. Ne gre za to, da bi morali iz knjižnic zabrisat krimiče in ljubiče - je pa izbira hudo neuravnotežena Naloga knjižnic naj bi bila tudi izobraževanje, seznanjanje ... Če je v knjižnici na metre Quickove in na centimetre knjig kake sorodne, vendar veliko boljše avtorice, je jasno, po čem bo posegla bralka. Iz mladosti se spominjam odlične informatorke, ki mi je znala počasi in nevsiljivo brusiti okus, za kar sem ji še danes hvaležna. Tudi zdaj se še najde kaka takšna. Žal v naši knjižnici o nekaterih tega ne morem reči.

Tole me je malo zmotilo - lahko je 10 polic Quickove, pa nobene drugih avtorjev, ni variante, da posežem po njej:). Se raje postavim v vrsto in čakam na tisto, ki sem si jo zapičila v glavo (pa čeprav tri mesece).

>Se raje postavim v vrsto in čakam na tisto, ki sem si jo zapičila v glavo

Tudi jaz. (In zakaj moramo prav mi čakat? ;-))
To je bil samo banalen primer, s katerim nisem imela v mislih bralcev, kot si ti, ampak npr. takšne ki preberejo po nekaj knjig na leto in bi npr. prebrali kak ljubezenski roman ali pa krimič. Krimiči so takšni in drugačni, ljubezenski romani prav tako. (Tudi sama berem žanre, je pa med temi knjigami marsikaj - od najhujšega pofla do umetnin.) Takemu bralcu lahko ponudiš slab ljubič, ki ga je pod slavnim imenom napisalo pet anonimnih "industrijskih pisateljic" - lahko pa odlično knjigo, pa bo v njej enako užival, najbrž pa še bolj.

Lep konkreten primer je moja mama, ki je bila včasih taka bralka - pograbila je knjigo, ki ji je prva prišla pod roke, navadno prav takšno, ki jo je bilo za cel meter. Ali pa je knjižničarki rekla, naj ji da "kaj lepega, za na dopust" - in dobila, kar je pač dobila. Ko sem odraščala in postajala besna bralka, sem ji začela priporočat druge knjige - sprva boljše iz istih žanrov (npr. Le Carreja namesto kakšne krimi štance, podobno z ljubezenskimi). Že na začetku so ji bile te knjige enako všeč, nekatere celo veliko bolj. Kmalu je začela sama od sebe posegat po precej drugačnih knjigah, začela je tudi brat ocene knjig, brskat med mojimi knjigami ... Zdaj je prav zahtevna bralka, bereva zelo podobne, pogosto iste knjige.Stvar je šla tako daleč, da njen najljubši pisatelj ni več kak fast food avtor, ampak - Raymond Carver. Hotela sem samo povedat, da bi uravnotežena izbira v knjižnicah in malo bolj aktivno svetovanje knjižničarjev lahko marsikaj spremenila.

Mary Ann Shaffer, Annie Barrows: Guernseyjsko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov

Heh, s Torom sva tole očitno brala sinhronizirano, in tudi najini mnenji sta taki. Podpišem vse, kar je zapisal, in dodajam: Na več mestih so v pismih opisi (vsebine ali dolžine), ki zelo verjetno v dejansko pismo sploh ne bi zašli ali le ob rob, pa morajo biti tam, da zgodba lahko teče dalje, da je "pokrita". Ob tem seveda vsa čast pisateljici, ker je roman, sestavljen le iz pisem, zagotovo težek zalogaj. Malo bolj me moti to, da imajo skoraj vsi dopisovalci isto dikcijo. To je pa res moteče. Če se lotiš takega dela, moraš pač že vnaprej vzeti v zakup, da bo treba zavzeti vsaj tri dovolj različne dikcije, da bo stvar prepričljiva. In - kot pravi Toro - tista Wildeova pisma, zakaj vraga so bila ta potrebna? Se ji je zdelo, da je zgodba obstala, da rabi nekaj senzacije ali kaj? Ne vem, ta del mi je bil mimo in mislim, da je knjigi v škodo.

Osebno, kar je verjetno le moja pomanjkljivost, pa me je ob branju motilo prav to, da ves čas preskakuje s pripovedovalca na pripovedovalca (oz. dopisovalca). Želela sem brati dalje, kaj bo, kaj se bo zgodilo, potem pa sem morala pri vsakem podnaslovu najprej "tehnično" premisliti, kdo že komu piše ... Zlasti v 1. polovici, ko šele spoznavaš like in ko je teh preskokov tudi več.

Kljub vsemu je knjiga dobra in bi jo, četudi bi vse zapisano vnaprej vedela, vseeno prebrala. Ne zdi pa se mi vrhunska. No, če jo dam v žanr chick lita, potem ja, potem je zagotovo pri vrhu.

K.

katja10:

blagor nam ki ne beremo romanov. :))) nimamo v splošnih knjižnicah kaj početi, si moramo knjige kar lepo kupiti in si delamo lastno knjižnico.

Emma Donoghue: Soba

Zanimiv pristop k temi, ki mi ni blizu. Lepo zadet jezik petletnika (vsaj v SLO prevodu). Me pa knjiga ni navdušila tako kot je navdušila večino bralcev. Nekako nisem padla v tisto sceno in sem tudi prenehala razmišljat o njej takoj, ko sem jo zaprla.

@Enka: končno, da se enkrat ne strinjava - me je že skrbelo ;-)

Navedeno

Katja10
@Enka: končno, da se enkrat ne strinjava - me je že skrbelo ;-)

Ma, sem ter tja mora kakšna izjema potrditi pravilo :-).

Navedeno

Kerstin
Mary Ann Shaffer, Annie Barrows: Guernseyjsko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov

, K.

No, evo, tole je že ena, za katero stojim v vrsti:))) , kljub temu, da imam v knjižnici veze (nikoli si nisem mislila, da bodo tudi v knjižnicah potrebne veze, ja) in mi velikokrat kakšno novost prihranijo.

Za Katjo10: saj vem, kaj si mislila, nič bat - samo pri nas v knjižnici pa jaz opažam, da tudi Amadne nimajo prav veliko na policah, gre še topla ven:))). Vendar pa jaz priznam, da sem od vseh teh, na kilo pisateljic, verjetno vsaj po eno knjigo prebrala:(, ker človek mora preveriti, po čem pljuva:)).

Mah, saj vsi kdaj preberemo kaj, nad čemer se sicer zmrdujemo - sama sem recimo prebrala kar nekaj krimičev, ki so navadna štanca, preden sem ugotovila, da obstajajo tudi taki, ki so vredni dreves, ki so padla zanje.

Pravkar sem prebrala Služkinje. Dobro branje,se je splačalo "stati v vrsti" dva meseca v knjižnici. Govori o črnskih služkinjah v 60. letih in odnosih med njimi in "belimi gospemi".

Navedeno

pia3
Pravkar sem prebrala Služkinje. Dobro branje,se je splačalo "stati v vrsti" dva meseca v knjižnici. Govori o črnskih služkinjah v 60. letih in odnosih med njimi in "belimi gospemi".

najbbrž si dva meeca stala v vrsti zanjo ker je zdaj film v kinu posnet po tej knjigi. jaz ne bom stala v vrsti zanjo, jo bom raje kupila pri bukli, cena je cca 35 eur. film sem pa tudi že pogledala.

S: Monk Kidd: Skrivno življenje čebel
Luštna, veliko žalosti, ampak tudi optimizma. Všeč mi je, kako je avtorica izrisala glavno akterko, šarf in vseeno krhko deklico, ki se je morala spopast z marsičem in je na momente delovala, kot da je že odrasla, ampak v drugih trenutkih pa spet kot najstnica, kar pač je. Težek čas odraščanja in še v takem okolju s tako izkušnjo. Malo me je zmotil edino konec, prav na hitro odreže, kot da se avtorici ne bi dalo več pisat. No, saj je res, da je zgodbo razrešila in s tempripeljala do konca, čeprav bi bilo pa zanimivo prebrat, kaj bi se lahko dogajalo naprej (ostane pri Avgusti, kaj je z Zachom itd.).
Pa film z Dakoto Fanning, Alicio Keys in Queen Latifah me čaka, fajn.

Penelope Lively: Family Album

Penelope Lively berem poredko - navadno si jo namenim za nagrado. Velika mojstrica malih tem, sposobna pretanjenega (bi rekla A. Z. Simoniti), nesentimentalnega pisanja o temah, ki bi druge avtorje pognale v solzojemalske akcije.

Take pisateljice pravzaprav ne potrebujejo zapletenih plotov - dovolj sta ji že številčna familija, v tem primeru s šestimi otrok in tremi odraslimi, ter ena familijarna skrivnost. Mati je bolj matica kot mama, neverjetno spretna v zapiranju oči pred očitnimi dejstvi, da se njena (ne njuna, tj. skupaj s soprogom) "one big happy family", kot kakršno jo vidi, nad igranjem tega tipa družina ne navdušuje tako zagreto. Pater familias, ki se mu je družina "zgodila" in ima o tem dejstvu svoje mnenje, jo že kmalu odkuri v delovno sobo, pisat razmeroma uspešne knjige, iz nje pa pride le bolj ali manj po sili razmer (tj. ob praznikih + rojstnih dnevih, ki jih pa ne manjka). Otroci se v tem "internatu" znajdejo vsak po svoje, se pa raztepejo po vsem svetu takoj, ko se jim za to ponudi priložnost, svoj odnos do otroštva pa izkazujejo tudi s tem, da ne kažejo nobenega pravega navdušenja nad prokreacijo. In to je približno vse.

Tudi pri postopku se PL ne trudi s kakšno posebno inventivnostjo: družinsko dinamiko nam predstavi šest - zdaj odraslih - otrok, trije odrasli in ena bajta. Inventivnosti pa Livelyjeva niti ne rabi, iz preprostega razloga, ker res zna pisati: samozavestno, precizno, zadržano, ob tem pa vsako svojo knjigo naredi za neodložljivo.

Wilkie Collins: Ženska v belem

Wilkie Collins je bil zelo dober prijatelj Charlesa Dickensa in tole je ena fajn viktorijanska kriminalka.
Toda preden začnete brati več kot 700 strani dolgo delo, je potrebno razčistiti z določeno stvarjo, ki sicer lahko precej pokvari užitek pri branju. Večina žensk, še posebej pa osrednji lik, so namreč predstavljene bolj ali manj le kot lepe igračke najprej svojih očetov, nato pa soprogov, ki niso zmožne racionalnega razmišljanja in odločanja, pred katerimi je potrebno marsikaj zamolčati, da se njihovo duševno zdravje ne poruši, itd., itd. Če vas takšne stvari motijo ali celo užalijo, to ni branje za vas. Če pa lahko greste preko tega in vse skupaj vzamete kot značilnost viktorijanske dobe, je knjiga naravnost odlična.
Moram priznati, da sem kriminalno zgodbo podcenjevala. Že po nekaj poglavjih sem bila namreč prepričana, da vem, kako se bo vse skupaj končalo, pa so me posrečeni preobrati vedno znova presenetili in navdušili.
Pa tudi osebe, ob upoštevanju zgornjih pripomb, so zelo zanimivo orisane in živo predstavljene - vključno z eno od ženskih oseb, grdo na pogled (čeprav sumim, da je grda samo zato ker ima črne lase in nekoliko temnejšo polt), ki sem ter tja izjavi kaj, kar bi bilo všeč tudi feministkam. Ali pa najbolj pokvarjena oseba v knjigi, do katere kar nekajkrat čutiš iskreno simpatijo.

No, tale zapis bi vsekakor lahko objavila tudi pod rubriko Dobre kriminalke.

Navedeno

Toro
Mary Ann Shaffer, Annie Barrows: Guernseysko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov.

V temi o bookerju sem se zastrupil z angleško literaturo, pa še s kindlom za povrh, zato je bil čas za skrajne ukrepe. Tole ste itak že vsi prebrali, pa vseeno ... " Hvalnica knjigam", "mala mojstrovina o ljubezni" in podobno so izjave, ki me v običajnih okoliščinah zagotovo odvrnejo od branja, a tokrat se nisem dal.

Roman v pismih je povsem luštkan, zelo lepo teče, obenem pa je še glede kakšnih zgodovinskih okoliščin celo prijazno izobraževalen (če slednje besede ne razumete, slovenski prevod je "edukativen", kot opažam zadnje čase, očitno gre za kurikularne zmage). Zabačeno otočje, mlada pisateljica in kolumnistka, ki bi ji lahko ležalo vse na dlani, različne perspektive in prijeten jezik dajo romanu primerno težo in vedrino. Lepo se bere. Navdušenje mi je na polovici sicer rahlo popustilo, ko me je presunilo, da je od vseh dopisovalcev samo eden, ki ni izjemno pismen, in ko so se pojavila povsem nepotrebna Wildova pisma.

Ampak, pod črto, vredno branja.

Aha, se strinjam - čeprav, meni osebno je kar prekratka.)))))

Sedaj pa me čaka Cavazza.

@Hermiona: hvala za info - Collins je eden od KRI klasikov, ki se jih še nisem lotila, na bralniku ga imam pa naloženega, tako da imam zdaj resne razloge, da se ga že enkrat lotim - čeprav si bom morala izbrati kaj krajšega.

Steven D. Levitt, Stephen J. Dubner: Freakonomics: A Rogue Economist Explores the Hidden Side of Everything. Ekonomist si zastavlja zanimiva vprašanja: zakaj nenaden upad kriminalitete, zakaj dilerji živijo z materami, kakšne posledice ima izbira imena pri otroku in podobno. Všeč mi je bilo razmišljanje izven ustaljenih okvirov, ko velikokrat kakšne očitno prave odločitve ali dojemanja zlahka prevetrimo z nekaj ustreznimi podatki, pravim vprašanjem in listom papirja. Kar mi - milo rečeno - ni bilo všeč, pa je prepričanje avtorjev, da imata s svojim deduktivnim razmišljanjem prav samo in edino onadva. Primerno nemara za poljudno knjižno uspešnico, za kaj resnejšega pa nikakor ne.

Priporočam samo zaradi zanimivega koncepta.

Navedeno

regla
S: Monk Kidd: Skrivno življenje čebel

Pa film z Dakoto Fanning, Alicio Keys in Queen Latifah me čaka, fajn.

Pravkar pogledano. Odličen film, verjamem, da knjiga tudi. Prejšnjo noč pa sem si ogledala še Služkinje (knjigo prebrala pred par meseci) in lahko rečem le, da film odlično parira knjigi in sem ob njem, tako kot ob knjigi, "uživala" (v narekovajih zato, ker ob takih temah ne moreš zares uživati, saj so preveč boleče).

K.

Thomas Bernhard: Stari mojstri ( komedija )

Ko prebereš ene 5 knjig od Bernharda si rečeš, ok, to je to, bolj se skurtzat Avstrijcev ne da. Stari mojstri skoraj prepričajo o nasprotnem..

Pri Bernhardu si nisem na jasnem, ali je zelo sovražil cel svet, ali samo svoj narod, ali pa je imel nasprotno, imel Avstrijo rad in ji je na ciničen način želel, da bi postala boljša. Nikoli ne bomo vedeli, tip že dolgo ne živi več.

Navedeno

Katja10
Hotela sem samo povedat, da bi uravnotežena izbira v knjižnicah in malo bolj aktivno svetovanje knjižničarjev lahko marsikaj spremenila.

Točno tako!

Sicer pa sem pravkar prebrala Čarovo O znosnosti, ki me je po začetnem lovljenju (jaz sem se lovila, da ne bo pomote) z vsemi tistimi sorodstvenimi vezmi kar posrkala vase. Bom še kar nekaj časa razmišljala o njej!

Pravkar odložila Room. Sem jo brala v angleščini, ker v naši knjižnici še nimajo prevoda. In sem jo prebrala na mah, čeprav nisem bila do sedaj najbolj vešča branja v angleščini. Tako, da opogumljam vse tiste, ki si mogoče ne upate brati v angleščini, da lahko začnete s to knjigo. Zelo dobro napisano. Imam dvojno zadovoljstvo: prebrala sem dobro knjigo + vadila mojo, do sedaj nekoliko na stranski tir postavljeno, angleščino.

Aleš Čar: O znosnosti

Čar me je navdušil. Razorožil. Še sreča, da se nisem takoj spomnila, da sem njegov Pasji tango pred leti odložila nekje na pol, ker se verjetno O znosnosti ne bi lotila. Kar pa bi bila nepopravljiva škoda! Tako kot bralka sem se tudi jaz na začetku precej lovila s temle (meni sicer do konca rahlo tečnim) načinom poimenovanja vseh oseb v knjigi (Nulta, Prva, Zadnji, Stari Foter,...). Na živce so mi šli tudi začetki poglavij, ki so vsi po vrsti nerazumljivi, saj se poglavje vedno začne nekje na sredini štosa, pa se potem nekje na sredi vrne na začetek. Ampak človek se vsega navadi in vse se lepo poveže, tako kot Čar mojstrsko plete, povezuje in zapleta zgodbo. Noro. Vživeto. Ravno prav razmišljujoče. Ravno prav poznavalsko. Pasjeglavec po slovensko! Le malo bolj na tragično noto obrnjen. Hudo močno priporočam!

S. Gruen - Voda za slone
Simpatičen romanček. Ravno prav ljubezni, čudaškosti in cirkuških zanimivosti, da me je knjiga zelo pritegnila.

Zanimivo: ne folgam pogledat vseh filmov, katerih knjižne predloge preberem :)

Vanderbeke, Birgit: Denar ali življenje

Neverjetno simpatičen romančič na 90 straneh, o vrednotah skozi čas, od nekje šestdesetih let pa vse do danes. Prvoosebna izpoved kao naivne, "na roko naštrikane" ženske, ki opisuje, kaj je v življenju pomembno. Saj ne, da izveš kaj, česar nisi sam opazil, a ženska to pove res tako fajn, da je užitek brati.

Marilynne Robinson: Gilead

Gilead je še ena ganljivo žalostna knjiga Marilynne Robinson, v kateri prečastiti John Ames (76let), ki je prepričan, da umira zaradi angine pektoris, piše duhovno oporoko svojemu sinu (7let). Spomini iz preteklosti (na očeta in starega očeta, prvo ženo) se prepletajo z dogodki iz sedanjosti v enkratno mešanico ganljive pripovedi, ki proti koncu izvabi solze v oči. Ames ni idealen - poln je dvomov in napak, a vendar teži k nečem boljšem. Noče soditi, hoče biti pravičen, čeprav mu to vedno ne uspe in je hvaležen za vse, kar mu prinaša življenje - vsekakor za svojo drugo ženo in sina, pa tudi za drobne malenkosti, ki mu jih prinaša vsakdan, npr. sončni vzhod in zahod, nogomet in sendviče z jajcem. Veseli se življenja in boji se umreti. Zanimivo bi mi bilo v realnem življenju poznati človeka kot je John Ames - kot prijatelja, sorodnika ali vsaj kot sogovornika.
No, in seveda je tukaj še zgodba, ki sem jo poznala že iz Home - zgodba o Jacku, ki pa je tu predstavljena z drugega zornega kota - bolj z vidika medrasnih razmerij, še vedno temačne plati tudi sodobne ameriške zgodovine. Tragična zgodba.

Gilead je knjiga, ki je ne bom pozabila. Na takšne bisere med knjigami v življenju ne naletiš prav pogosto. Še posebej pa ne med knjigami sodobniih piscev.

P.S. Seveda je to tudi globoko religiozna knjiga - s precej svetopisemskih odlomkov. A kaj takega je v pripovedi protestantskega duhovnika seveda pričakovati.

Stephen King: Needful things

731-stranski špeh (v angl.) sem pregrizla v dveh tednih. King je tu nekaj srednjega. Seveda ostaja dober v svoji maniri, da ne moreš proč od knjige. Je pa zadeva po svoje podobna Under the dome. Krog (zaprtega) mesteca, v katerem "vsi poznajo vse" in je med njimi na kupe zamer, zavisti itd., kar vse v svoj prid obrne skrivnostni L. Gaunt, ki odpre trgovinico Needful things. Pozor - če greste mimo izložbe, utegnete v njej videti nekaj, čemur se ne boste mogli upreti, ne glede na ceno. Recimo star, ocufan, od moljev razžrt lisičji rep, ki pa bo v vaših očeh nov, košat, bujen, svetlikajoč, za povrh pa prav tak, kot ste ga imeli v tistem času svojega življenja, ki se ga spominjate kot najlepšega. In cena? Cena je smešno nizka. In cena je hudo visoka. Cena ni le vaše in življenje vaših sosedov, temveč tudi vaša duša.
King s tem faustovskim pristopom še enkrat razgrne pred bralca neolepšano resnico: obsedeno potrebo človeka po imeti, imeti, imeti! Podleganje pritlehnim, nizkotnim in zločinskim strastem. Le redki Castleročani so sposobni premagati Gauntov in svoj lastni urok, da dajo bralcu vsaj še kanec upanja v človeštvo.
Kot me je motilo že pri Under the dome, se tudi tu King (preveč) posveča pričkarijam, hudobijam in drugi sramotni bagateli, premalo pa tistemu področju, ki ga v mojih očeh dela tako posebnega: "paranormali", svetovom v nas in ob nas, ki včasih, kdo ve kako, trčijo in se relativnost razbohoti do srhljivosti. :)

K.

Beckett, zbrana dela, kar po vrsti.

Ups, ampak jutri je že februar.

Michael Chabom: Amazing adventures of Kavalier & Klay

Zgodba, postavljena v ZDA med koncem 30. in sredino 50. let 20. stoletja, o dveh judovskih striparjih, ki ustvarjata uspešen strip Escapist po vzoru Supermana ... Malo zmedeno, ne prav verjetno, pa vendar vseeno nekako vleče, ima en štimung, Če bi kdo poskusil s Chabonom, pa priporočam Judovski policijski sindikat (zaradi katere sem se tudi lotila tele knjige.

Mojca Kumerdej: Temna snov

Večinoma nekoliko obsežnejše zgodbe z zelo različnimi pripovedovalci in enako različnimi temami, vse na bolj mračni strani, napisane domišljeno, spretno, vlečejo. Bom tvegala z najbrž preuranjeno napovedjo: če ne bo hujših presenečenj, se mi zdi, da Mojca Kumerdej utegne biti naslednja prejemnica fabule.