No, pa dajmo, čeprav tako hitro.
Imam dva kandidata, prvi je za v peterico, drugi vsaj za v deseterico. :)

Tomaž Letnar: Jedci trupel

Zgodba teče. Zanimivo. Polno. Suspenz se gradi počasi in dvoplastno (vzporedno tečeta dve zgodbi), nato presenetljiv obrat (bravo, taki so v knjigah redki!), nato se začnejo bralcu tkati vse zapisane in nezapisane povezave med zgodbama in njunima protagonistoma ...
Poleg tega, da je zgodba zanimiva in zapisana dovolj tekoče in nenabuhlo, pa je slog mestoma začinjen še s sočnimi metaforami (sem zdrknil iz nje kot zrno iz stroka mladega fižola, dan kot umita ponev iz reklame) in skorajda aforističnimi prebliski, ki nikakor ne delujejo kot moraliziranje (npr. Toda vera in upanje nikoli ne trajata dolgo, če ju ne začiniš z lažjo). Pod vsem skupaj je bolj ali manj prikrita kritika sodobne potrošniške družbe, hlepeča zgolj po "rumenih" stvareh, ne le rumenih, že oker, oranžnih itd., po vsakršnih svinjarijah in neetičnosti, nad katerimi se naslaja puhla in mrhovinarska (naslov!!) notranjost večine človeštva.

Zoran Benčič: Psi brezčasja

Žanrsko je roman kriminalka, napisan je napeto, zanimivo, sočno. Skozi protagonistovo iskanje morilca svojega brata se sam sooča z določenimi spomini, ki nam pomagajo graditi predstavo o njem in o spletu okoliščin, ki so pahnile njegovega brata v smrt; hkrati pa se nam slika pred očmi mesto, pokvarjeno od vrha do dna, z vsemi svojimi (ne)pričakovanimi sprevrženostmi.

Kerstin

Če ima kdo že kak seznamčič romanov, izdanih v 2011, na plan z njim!

Z neambicioznim spremljanjem se mi je do zdaj nabralo tole:


Zoran Benčič: Psi brezčasja
Milan Dekleva: Svoboda belega gumba
Jurij Hudolin: Vrvohodec
Miroslav Košuta: Mavrična školjka
Tomaž Letnar: Jedci trupel
Dušan Merc: Pedagoški triptih
Sonja Merljak Zdovc: Njeni tujci
Jelka Ovaska: Severnica nad Olimpom
Andrej Rot-Alejandro Briner: Skrivnost strica Janeza
Andrej Skubic: Koliko si moja
Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih
Irena Velikonja: Naj počiva v miru

Kaj pa Fabula, a jo bomo kaj spremljali? ;-)

Tako na hitro pregledano bi verjetno bilo vredno branja tole:

Dušan Merc: Planet žensk in Pedagoški triptih
Vinko Moderndorfer: Nihče več ne piše pisem
Andrej Skubic: Koliko si moja
Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih
Jurij Hudolin: Vrvohodec
Irena Velikonja: Naj počiva v miru
Avgust Demšar: Hotel Abbazia

In seveda oba romana, ki ju omenja Kerstin.

Sem kaj spregledala?

Prebrala Moderndorferjev Nihče več ne piše pisem in močno priporočam.

Prebrala Ovaskino Severnico nad Olimpom. Meni ni bila všeč.

Merčev Pedagoški triptih po kakih 10 ali 20 straneh odložila.

Je Hotel Abazzia že izšel?

Navedeno

Titija

Je Hotel Abazzia že izšel?

Že. Vendar ima Mestna knjižnica svojih 39 izvodov še v pripravi.

A je tega novega Skubica že kdo bral?

Jaz navijam za Ovasko Severnica nad Olimpom. Sem jo prebrala na mah, mi je bila res dobra; jezik, razmišljanje, kako je zastavila zgodbo ...

Navedeno

Kerstin

Tomaž Letnar: Jedci trupel

Zoran Benčič: Psi brezčasja


Kerstin

Glasujem za Jedce trupel in Hotel Abbazia in to zelo.
Benčič pa mi sploh ni sedel. Nekaj mi je manjkalo, a ne znam povedati, kaj...

Tomaž Letnar: Jedci trupel

Hm. Hm hm. Zelo zelo inteligentno napisano, ni kaj in kapo dol. Humorja, pa čeprav ciničnega, tudi dovolj. Nekatere metafore in domislice za v anale, brez dvoma (riti, ki šepetajo kosila prejšnjega dne, hehe). Ampak. Meni osebe niso zaživele, kar me je motilo, saj - vsaj po mojem videnju - tu neke hude zgodbe ni oziroma je kaj kmalu jasno, kdo je kaj in kako. Hitro je jasno tudi to, da bo na koncu prišla ali smrt ali norost ali pa Marija (=odrešujoča ljubezen). Tema (veliki brat, potrošnistvo, žutica, razosebljenje) je v bistvu tudi zlajnana. V glavnem, knjiga ima svoje kvalitete in je na našem prostoru nekaj zelo posebnega, tudi svežega. Zato sem precej prepričana, da se bo za Kresnika borila do Rožnika. Ampak jaz ne bom navijala zanjo.

Irena Velikonja: Naj počiva v miru

Po eni strani sta tempo in dogajanje, brez neke hude zgodbe in s precej manj vračanj v preteklost, kot sem pričakovala (knjiga opisuje 2-3 dni od smrti očeta do pogreba), zastavljena zelo berljivo, prav presenetljivo fajn. To je tudi razlog, da sem knjigo prebrala do konca. Ker sicer ima roman dve veliki pomanjkljivosti. Osebe so orisane enoplastno, z opisi avtorice in ne s svojimi dejanji. To me je zelo motilo, sploh, ker je knjiga v bistvu zgrajena na užaloščenih treh sestrah, njihovih družinah in odnosi med njimi. In drugič, ker se vse kao družinske skrivnosti sproti razkrivajo (če se ne bi, bi bilo to tisto kar knjigi manjka - tisto nekaj, kar bi bralca vleklo k branju), edina, ki se pa ne (Krištofkova usoda), pa ostane skrivnost za vedno :-). Zmerno odsvetujem.

lepim še sem:
Sedaj berem Nihče več ne piše pisem, Moderndorfer. Čeprav sem se na začetku kar namučila ob 30 strani dolgem odpiranju pisma :-), je stvar zelo berljiva in zelo priporočam. Moderndorfer je mojster pripovedi, vsaj meni. Če bi bila pisatelj, bi hotela s pripovedjo ravnati tako lahkotno, neprisiljeno, kot to uspeva njemu. Kot žongler je, ki spretno poganja v zrak žogce, na videz preprosto početje, a samo če ga izvaja mojster. Res, Moderndorfer ne razočara z berljivostjo in spletanjem, pardon razpletanjem zgodbe

Navedeno

knjiznapolica
lepim še sem:
Sedaj berem Nihče več ne piše pisem, Moderndorfer. Čeprav sem se na začetku kar namučila ob 30 strani dolgem odpiranju pisma :-), je stvar zelo berljiva in zelo priporočam. Moderndorfer je mojster pripovedi, vsaj meni. Če bi bila pisatelj, bi hotela s pripovedjo ravnati tako lahkotno, neprisiljeno, kot to uspeva njemu. Kot žongler je, ki spretno poganja v zrak žogce, na videz preprosto početje, a samo če ga izvaja mojster. Res, Moderndorfer ne razočara z berljivostjo in spletanjem, pardon razpletanjem zgodbe

Meni manjka še par strani do konca, ma se kar podpišem pod tole. Lajt motiv pisanja pisem je fina ideja, ki je v roman vpletena ravno prav - razen na začetku, kjer je je res preveč (hvala Titija, da si tako hvalila knjigo, zato sem se prebila skozi prvi del!). Zgodba fajn, tokrat je tudi seksualnosti (oziroma njenih zelo eksplicitnih opisov :-)) ravno prav in samo toliko kolikor je prav. Fajn, skratka. Za deseterico zanesljivo, za kaj več pa še ne upam napovedat, ker nisem prebrala dovolj kandidatov.

Prebral Koliko si moja? in se mi zdi super. Da ne bom navajal kvaruhov, pokvarkov, izdajkov, razkritkov, 'spojlerjev', ker mora človek zgodbo brati sam, bi rekel le, da gre za bleščeč prikaz bezljanja lastninjenja. Tokrat osebnega.

Avgust Demšar: Hotel Abbazia

Fajn. Detektivska zgodba je tekoče napisana, zanimiva, zelo verjetna. Začetek zgodbe spet prijetno izstopa, a tokrat ima drugačen pomen kot v Evropi.
Toda detektivska zgodba sama je pri meni, kot sem že napisala, le za po vrhu. Veliko bolj namreč uživam v drobnih malenkostih, ki delajo življenje takšno kot je, in jih je v knjigi vse polno - npr. Ožujsko točeno, z risankami zamotene male deklice, spoznanje očeta, da ni več središče sveta desetletnice itd. Tudi statistika me ni motila. Večinoma se mi je zdela duhovita - recimo tisto o BMI pri Kate Moss.
In potem, kot jih jaz imenujem, stranpoti zgodbe - super! - metulja, ki ju nihče ne opazi, voznik, ki izsiljuje in moja najljubša: Sadako hoče živeti, ki mi je v osnovni šoli o atomski bombi nad Hirošimo povedala več kot karkoli drugega. Pa sem že čisto pozabila nanjo:-)

Avgust Demšar: Hotel Abbazia

Ponavljam še tukaj:
Pod borovci, na belih skalah, ob divji spremljavi škržatov prebrano dobesedno na mah. Kar samo zase pove dovolj :-). Zelo všeč mi je bilo, da je v knjigi toliko Vrenka. Menda ga ja samo v Olju na balkonu več. Meni je to všeč. Tule, roko pod roko s starim inšpektorskim mačkom iz lepe njihove, je pa sploh ekstra simpatično. Zelo všečen tudi kraj dogajanja. V Opatiji sicer nisem bila prav hudo velikokrat, ampak sem jo takoj dala na spisek jesenskih izletov.

Kar mi ni bilo všeč, je povezano s tistimi "statistikami", ki me sicer niso posebej motile (če ne bi bila opozorjena nanje, bi bila verjetno tudi jaz precej ravnodušna do njih in jih ne bi niti opazila), kakšnega posebnega smisla ali plusa za knjigo pa v njih tudi ne vidim. A to, kar je meni čisto miceno šlo na živce, je en tak rahlo pokroviteljski odnos na temo različnih odvisnosti, s katerim je nekako"u pozadini" prežeta vsa knjiga. Mi ni bilo všeč, ker je ostalo na preveč splošni ravni, zato je po mojem mnenju delu prej škodovalo kot koristilo.

In pripisujem:
Sadako hoče živeti je tudi mene zadela v živo, čeprav nanjo nikoli nisem pozabila. Je ena od knjig, ki je naredila name zelo globok vtis. In se strinjam s hermiono - v tej knjigi je vse, kar mora človek vedeti o odvrženih atomskih bombah leta 1945.

Zoran Benčič: Psi brezčasja
Meni odlično branje. Takoj padla v zgodbo o nekem pol podzemlju, v katerem ni nobenega pozitivca. Čeprav sama knjige ne bi označila kot kriminalko, pa se mi vzdušje v knjigi in predvsem okrog glavnega junaka zdi še najbolj podobno filmom (knjig žal nisem brala) o detektivu Philipu Marlowu - vse je temačno, črno in pokvarjeno, a vseeno vse skupaj izpade simpatično in na nek način pozitivno. Uživanje v res dobrem romanu mi je čisto majčkeno pokvarilo le odkritje, kdo je morilec. To je malo sfaleno, sicer pa res izvrstna knjiga. Obvezno za med peterico.

Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih
Stepančičeva me je s svojim načinom pripovedovanja, strukturo dogajanja, različnimi vidiki pripovedovanja in pripovedovalke ter z izvrstnim jezikom dobesedno sezula. Zgodba o iskanju ljubezni se konča z aidsom in samomorom - vse to že na prvih straneh knjige. Potem pa se šele zares začne. Prvovrstno branje. Zame zaenkrat favorit(ka) za kresnika.

Dušan Merc: Pedagoški triptih
Odloženo po 40 straneh. Se bere kot pismo bralcev z vsem svetom skreganega nerazumljenega samojazimamprav intelektualca. Hudo razočaranje, saj so mi bile poteze ravnatelja OŠ Prule - tako od daleč - všeč, tematika, ki jo v knjigi obdeluje, pa me zelo zanima, čeprav nisem šolnica. Ampak ne na tak način, no! Planeta žensk se ne bom niti lotila.

Navedeno

insajder
Prebral Koliko si moja? in se mi zdi super. Da ne bom navajal kvaruhov, pokvarkov, izdajkov, razkritkov, 'spojlerjev', ker mora človek zgodbo brati sam, bi rekel le, da gre za bleščeč prikaz bezljanja lastninjenja. Tokrat osebnega.

Bi rekla, da mi od do sedaj izdanega (in branja vrednega - za moj okus seveda) manjka samo še Skubic. Me zelo veseli, da tole berem :-).

Milan Dekleva: Svoboda belega gumba

Trudila sem se dobrih 60 strani, ma tole blodenje glavne junakinje po sami sebi me je začelo prehudo dolgočasiti, da bi brala dalje. Odloženo brez slabe vesti.

Ni mi kaj prida do oglašanja, pa bom vseeno naredila izjemo, da pohvalim, tako kot Insajder, Skubica: v romanu Koliko si moja? tako presneto vse štima, da kar nisem mogla verjet in sem prav malce zlobno čakala, na kateri strani se mu bo vsaj za par odlomkov zalomilo. Pa se mu ne. Bere se tekoče, jezik, vsaj meni, odličen, začinjen s skromno merico posebnosti, tako da lepo popestrijo in ne motijo, tema pa itak ... taka: moja, tvoja, od vsakega. Še glavni junak je bolj kot ne en tak, mal primitiven, kekec, čeprav nekako ves čas čakaš, da se bo naredil, zmodril, se spopolnil.
Skratka, bravo Skubic. V knjigi malo zmoti spremna beseda, ob poskusu branja mi je hodila po glavi tista Što je umetnik hteo da kaže. Ampak to bo verjetno od tega, ker nisem od foha,
Še tole: pred Skubicem sem prebrala DeLillov Beli šum, pa sem že po nekaj straneh začela preskakovat in lovit samo še fabulo. Kaj je pa to kr neki! Al pa je samo prevod za en klinc. Polno enih stavkov (sem petdeset i kusur pa takrat še nismo vzeli povedi pa še zdaj ne razumem razlike) kot, citiram: Govoril je vzneseno, spoštljivo do živahnosti in nepričakovanosti. Ali pa: Brisalci vetrobranskega stekla so ustvarjali naporne loke (valjda sem se vprašala, kakšni so naporni). Pa tudi zgodba me preprosto ni prepričala.
Seveda pa ni hec, če je tako rekoč vsem knjižnim moljem všeč. Se čisto zasekiraš!

Tomaž Letnar: Jedci trupel (prodajanje megle)
Dušan Merc: Pedagoški triptih, Planet žensk, Ne dotikaj se me (brcanje v temo)
Vinka Moderndorfer: Nihče več ne piše pisem (prodajanje bučk)
Milan Dekleva: Svoboda belega gumba (strel v prazno)
Jurij Hudolin: Vrvohodec (še en strel v prazno)
Andrej E. Skubic: Koliko si moja (klap, klap, stoječe ovacije na odprti sceni)

Navedeno

outsajder
Tomaž Letnar: Jedci trupel (prodajanje megle)
Dušan Merc: Pedagoški triptih, Planet žensk, Ne dotikaj se me (brcanje v temo)
Vinka Moderndorfer: Nihče več ne piše pisem (prodajanje bučk)
Milan Dekleva: Svoboda belega gumba (strel v prazno)
Jurij Hudolin: Vrvohodec (še en strel v prazno)
Andrej E. Skubic: Koliko si moja (klap, klap, stoječe ovacije na odprti sceni)

Prosim, javi se spet, ko boš ugotovil, kam streljata ali kaj prodajata Stepančičeva in Benčič. Tole me je ful nasmejalo :-).

Navedeno

neja5886
Govoril je vzneseno, spoštljivo do živahnosti in nepričakovanosti. Ali pa: Brisalci vetrobranskega stekla so ustvarjali naporne loke

Uh, zveni tako kot tisti prevodi, ki jih dlje časa lektoriraš, kot bi prevajal izvirinik. Seveda pa ne morem soditi o konkretnem prevodu, ker knjige še nisem prebrala.
K.

Navedeno

Kerstin


Uh, zveni tako kot tisti prevodi, ki jih dlje časa lektoriraš, kot bi prevajal izvirinik. Seveda pa ne morem soditi o konkretnem prevodu, ker knjige še nisem prebrala.
K.

Po kakih tridesetih straneh sem odložila prevod in se lotila izvirnika.

Zoran Benčič: Psi brezčasja - tavanje v megli
Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih - 2x prebrano, zadetek v črno

Andrej E. Skubic: Koliko si moja?

Nadrobno, zelo gostobesedno pisanje, odloženo na 88. strani. Nikakor se nisem mogel prisiliti, da bi nadaljeval, čeprav je zgodba berljiva, a zame prepočasna, predolgovezna in premalo subtilna. Dopuščam, da je nadaljevanje boljše.

Že zaradi imena bo med nominiranci.

Moj predlog za dobro branje in predlog za nominacijo:
Dvigalo- Tomo Podstenšek.

Andrej E. Skubic: Koliko si moja

Prvi poskus se je končal tako kot pri marze - ko sem prišla nekje do 80. strani, je potekla izposoja in ker mi branje nikakor ni steklo, sem knjigo vrnila v knjižnico. Lahko bi napisala točno to, kar je napisal marze. Glede na to, da se je podobno zgodilo že pri Lahko (le da neprebrana že 2-3 leta leži na nočni omarici), sem čez Skubica naredila en tak rahel križ :-).

Po stoječih ovacjijah outsajderja sem knjigi vendarle dala še eno priložnost. Na srečo! Ker se zgodba kar naenkrat vendarle začne dogajat. Pa bi težko opisala zakaj. Je še vedno enako počasna, podrobna, morda le malo bolj subtilna. Ampak naenkrat potegne. In vleče. Na momente postane napeta. Tudi hahljala sem se na nekaj mestih pošteno. Le konec je spet tak...klasično skubičevski, bi se lahko reklo. Da bi ga človek kar za ušesa!

Kljub skupni dobri oceni knjigi zamerim dolgočasno prvo četrtino. A peterico si Skubic zagotovo zasluži tudi tokrat. Pa ne zaradi imena :-).

Letos najbolje prodajani slovenski roman MK je Severnica nad Olimpom od Jelke Ovaska. Naklada visoko nad slovenskim povprečjem, čeprav gre za klasičen roman in ne za kakšen šund.

Čestitke ge. Ovaski za prodajo, kar je pri nas trd oreh, vem.
Ampak naklada/prodaja (vsaj kolikor mi je znano) ni relevanten kriterij kakovosti. In Severnici vsekakor ne bi rekla klasičen roman, iz številnih razlogov, navedenih v temi http://med.over.net/forum5/read.php?33,7162985,7183771#msg-7183771 . Presenečena bom, če bo prišla v širši izbor.
K.

Andrej. E. Skubic: Koliko si moja?

Fajn, Štorija o zapletenih (lastninskih) razmerjih - ljubezenskem in po slovensko zemljiškem.

Čeprav ga je pri Grenkem medu in Fužinskem bluesu izstrelil med pomembna imena jezik, pa je bilo prav to tisto, kar je mene pri njem najbolj motilo. Hvalevredno je bilo sicer, da se je končno nekdo začel resneje ukvarjati s pogovornim jezikom & slengom, se mi pa zdi, da se mu takrat to še ni čisto posrečilo, v mislih imam predvsem zapis, ki me večkrat tako zmotil, da se mi je branje zatikalo. Zdi se , da je Skubic z zadnjima dvema knjigama pri jeziku končno ujel pravo mero in način, vmes se je zgodil še Vojnović - s Čefurji, ki je uredil vprašanje zapisa čefurščine, tako da imamo - resda nekaj desetletij prepozno - končno nekaj zgledov solidnega zapisovanja neknjižnega jezika.
Knjiga sicer zaštarta (pre)počasi in kar traja preden se gmota zavali in doseže pravo hitrost, potem pa kljub razmeroma gostljati pisavi ujame pravi ritem za pripovedovanje zgodbe o mestnem scenaristu, ki se loti levitve iz meščana v tržana, ki se obenem skuša znajti v zapletenem razmerju s svojo damo. Vse v redu in fajn - zalomi se le pri koncu, kot je že omenila že Enka.

Če ne bo prišlo še do kakih blaznih presenečenj, mislim da gre tule za eno od knjig, ki se bodo uvrstile v peterico za kresnika 2012.

Andrej. E. Skubic: Koliko si moja?

Zelo v redu. Strinjam se s Katjo in Enko pa še s kom, ki so napisali ugodno mnenje.
S to razliko, da se meni niti prva četrtina knjige ni zdela prepočasna. Imam pač rada počasi potekajoče zgodbe, kjer se le tu in tam doda kakšnen nov podatek v mozaik že znanih dejstev. Vmes pa polno razmišljanj, opisov.
Tudi konec je čisto pravi. Se mi zdi, da je kar v skladu z zgodbo.
Ponavadi raje berem knjige, ki so pisane v knjižnem jeziku, a pogovorni jezik uporabljen tukaj je čisto na mestu - gladko potekajoč in ne preveč grob, česar se v podobnih primerih najbolj bojim. Dialog z Juvanom je izjemen. In "glihkar" mi je čisto prirasel k srcu.

Kar se mene tiče, knjiga zasluži biti med peterico za kresnika. Lahko tudi kaj več, a da bi mogla to zares trditi, bi morala prebrati še kaj od konkurence.

Takole, prebrala sem:
Zoran Benčič: Psi brezčasja
Tomaž Letnar: Jedci trupel
Andrej Skubic: Koliko si moja
Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih
Irena Velikonja: Naj počiva v miru
Vinko Moderndorfer: Nihče več ne piše pisem
Avgust Demšar: Hotel Abbazia

Začela, a odložila sem:
Milan Dekleva: Svoboda belega gumba
Jurij Hudolin: Vrvohodec
Dušan Merc: Pedagoški triptih

Jelka Ovaska me zaenkrat ne mika. Je še kakšna knjiga, ki je ni za preskočit?

Prečital vse naštete s tvojimi odloženimi vred, razen našega pilgrima in velike irence. Izmišljeni krimiči, ljubiči, slovenčkaste vampirijade in copy/paste variante tujih žanrov niso po mojem okusu, žalijo mojega duha in škodijo zdravemu duševnemu razvoju slovenskega naroda, kolikor ga je še ostalo. Men Zorči mi sploh ni sedu. Zanima me tvoje cenjeno mnenje o počivanju v miru? Sam nameravam prečitat še Čarovo O znosnosti, Vojnovićevo Jugoslavijo, mojo deželo, in Karlinove Vesne Obžalovamje. Ovaskova tud mene tudi pod razno ne mika. Niti Babnikove Gabrijelce Sušna doba. Po opisih sodeč gre za take vrste ljubezensko nakladanje, da te vsaka pristna ljubezen mine ...

Jah, kaj naj ti rečem - Irena Velikonja je edina med mojimi prebranimi, ki je v deseterico definitivno ne bi uvrstila. Ima sicer svoje pluse, ampak je še precej za dodelat. Takšno je moje mnenje, nekje zgoraj v tej temi je še kak stavek več o knjigi.

Se Čara in Karlinovo splača brat? Čara sem si ravno sposodila v knjižnici, nekdo na tem forumu ga je pohvalil, ampak še kar ždi v vreči (v opravičilo, prvi sta iz vreče skočili dve odlični knjigi: Soba in Zlati zob :-)).

Vojnovića imam pa doma, ampak uradno nosi letnico 2012, tako da bo za Kresnika konkuriral šele drugo leto, če se prav zastopim na to? Zato je tudi še na stendbaju.

Hja, ne vem, če se splača, ker še nisem čital. Mi je pa zanimiva tematika. Zastavi in podaj poročilo. A je Zlati zob od Goloba?

Prebrala Čarovo O znosnosti in Sušno dobo Babnikove.
Čara sploh nisem mogla odložiti, čeprav sem si v drugi polovici že želela, da bi bilo knjige čim prej konec, ker mi je bila mučna tematika. Ko sem končno zaprla knjigo, sem nekaj časa malo globoko dihala ...
Komur niso všeč zasuki v magični realizem znotraj stavka ali pripovedi, mu Babnikove ne priporočam. Meni je bila všeč, čeprav sem si mestoma morda želela malo več "življenjske" prizemljenosti.
Vsekakor imata in ena in druga svoje odlike, nisem vešča pisanja kakšne visokoleteče literarne kritike, ker se na branje odzivam zelo prvinsko, neposredno, naivno, pravzaprav. Ali se me dotakne ali pa ne, ali je zgodba zanimiva, ali me slog in izraz pritegneta ali pa ne. In obe omenjeni sta izpolnili te temeljne kriterije.

Ojej, površno sem te prebrala, outsajder. Čara se bom precej verjetno lotila in poročam (hvala za dodatno vzpodbudo, skocka!). Babnikovo bom zanesljivo preskočila, glede na opisano (in mnenja o njeni prejšnji knjigi) ne bo zame.

Zlati zob je Golobov, ja. Gre pa za mladinski roman, zato predvidevam, da ni v konkurenci za kresnika. V svoji kategoriji je izjemen, vsaj na 2/3 sem še vedno navdušena.

In ko sem že mislila (potem, ko sem prebrala še Skubica), da ni nikogar, ki bi v moji lastni konkurenci lahko na prvem mestu ogrozil Stepančičevo, sem prebrala O znosnosti. Čar me je navdušil. Razorožil. Še sreča, da se nisem takoj spomnila, da sem njegov Pasji tango pred leti odložila nekje na pol, ker se verjetno O znosnosti ne bi lotila. Kar pa bi bila nepopravljiva škoda! Tako kot bralka http://med.over.net/forum5/read.php?33,7462557,7519216#msg-7519216 sem se tudi jaz na začetku precej lovila s temle (meni sicer do konca rahlo tečnim) načinom poimenovanja vseh oseb v knjigi (Nulta, Prva, Zadnji, Stari Foter,...). Na živce so mi šli tudi začetki poglavij, ki so vsi po vrsti nerazumljivi, saj se poglavje vedno začne nekje na sredini štosa, pa se potem nekje na sredi vrne na začetek. Ampak človek se vsega navadi in vse se lepo poveže, tako kot Čar mojstrsko plete, povezuje in zapleta zgodbo. Noro. Vživeto. Ravno prav razmišljujoče. Ravno prav poznavalsko. Pasjeglavec po slovensko! Le malo bolj na tragično noto obrnjen. Hudo močno priporočam!

Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih

Kaj pa vem, preveč me ni pritegnilo. Nekaj časa sem uspešno jadrala na valovih tistih stavkov, ki so napovedovali prihodnost in so me pretresli skoraj do kosti, a potem je njihova dramatičnost popustila in vse težje sem prenašala pisateljičin posmehljiv in ironičen način pripovedovanja, ki se je ponavljal na enih in istih scenah. Punca bi se mi morala zasmiliti, a kljub nenehnim težnjam izraženimi med vrsticami, da gre v bistvu za fajn žensko, sem ostala neprizadeto hladna.
No, gre pa za zanimivo in posebno perspektivo pripovedovanja in plus so tudi kakšna jasna in bistra opazovanja sveta okrog nas.

Aleš Čar: O znosnosti

Se ne pridružujem hvalnicam. Bolj neposrečeno kot pa posrečeno napisana kronika disfunkcionalne družine. Avtorju sicer ne gre oporekati znanja pisanja, tistega nekaj več pa ni, ni, ni, ni ...

Jani Virk: Ljubezen v zraku

Eh, ne vem, ali bi o Virkovi novi knjigi sploh napisala kaj drugega kot: še več istega. Kot da bi brala prejšnje knjige, le da v malček večjem obsegu. Tudi tokrat ni šlo brez (neuporabne) materinske svetnice in vrste drugih žensk, ki se potikajo po junakovem lajfu, ne da bi prav dobro vedel, zakaj so tam in kaj naj z njimi počne.

Štorija se tola, kot se mora, me je pa zmotil en splošen jebesemizem: slog je medel, o samem pisanju, ni da bi človek izgubljal besede, večina oseb je bolj tipov kot likov. Nasploh knjiga vzbuja vtis, da je napisana površno, da se avtor ni kaj prida ukvarjal s tem, katere besede bo uporabil, kako bo oblikoval stavke ... Besede, oznake, občutja ... se ves čas ponavljajo, tako da o kakem slogu niti ni mogoče govoriti. Kot se za Beletrino "spodobi", je knjiga lektorirana bolj tako tako. Ko človek vse to sešteje, ugotovi, da ga npr. - ker je to ravno zadnja knjiga, ki sem jo prebrala - inšpektor Vrenko gladko, ampak res gladko poseka.

Če se prav spomnim, se je Virk pred leti z Aritmijo znašel v četverici, no, mislim, da si letos tega nikakor ne zasluži.

Hehe, vidim, da si brala elektronsko knjigo, kajti tiskana je izšla leta 2009 ... in se uvrstila med peterico za kresnika, ki so ga 2010 dobile Svinjske nogice.

Uh, zmotila - brala sem papirnato, samo sem bila sveto prepričana, da je letošnja ;-)

A ta je prišla v peterico? Ne vem, no ... Za nekoga, ki že toliko časa piše, se mi neopravičljivo površna v marsikaterem pogledu. In kot pri Vrenku omenja Kerstin, nekaj uredniškega dela nikakor ne bi bilo odveč, če se že avtorju ni ljubilo - prav tak občutek sem namreč dobila.

Pa jih imamo:

Andrej E. Skubic: Koliko si moja?
Milan Dekleva: Svoboda belega gumba
Alojz Rebula: Četverorečje
Feri Lainšček: Jadrnica

Navedeno

Katja10
Pa jih imamo:

Andrej E. Skubic: Koliko si moja?
Milan Dekleva: Svoboda belega gumba
Alojz Rebula: Četverorečje
Feri Lainšček: Jadrnica

Katja, ne nas no strašit ;-).

http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/nagrada-kresnik-zacetek-lova-na-najboljsi-roman.html

Zanimivo, zelo veliko potencialnih kandidatov nisem brala. Še vedela nisem zanje. Pa tako sem se tokrat trudila :-). Pa tudi to mi ni padlo na pamet, da je tudi Cavazza izšel z letnico 2011...huh, letos pa res ne bom vedela, za koga navijat. No, bo pa manj možnosti, da bom razočarana nad dobitnikom, he he.

No, zdaj ko vem:

Vesna Milek: Cavazza

Biografski roman, kjer si je menda avtorica (z dovoljenjem Borisa Cavazze) vzela tudi nekaj svobode in zadeve interpretirala po občutku, se bere fantastično. Kot bi ti ga Cavazza s tistim svojim glasom sam pripovedoval. Če ne bi vedela, da ni tako, bi šla stavit, da ga je napisal igralec sam. Velik poklon avtorici (ki ji sicer do te knjige nisem bila posebej naklonjena)!

>Katja, ne nas no strašit ;-).

Se opravičujem - povzela sem s strani RTV, pa se mi je še čudno zdelo ...

+ totalno površno branje ...

Ko vidim, kaj v članku ni niti omenjeno - in kaj je ! - odkrito priznam, da me spreletava srh. Čeprav se bridko zavedam, da (verjetno prav vsaka) žirija "pade" na kaj, kar ne bi vzdržalo profesionalne presoje. (Imela sem že priložnost "zraven gledati", kako to gre in kako se neka zaslepljenost (ali kaka podobna reakcija) eksponentno širi ... Zaradi tega sem se vrgla v "volčje žrelo" - in preživela. Bogatejša za izkušnjo. Dosegla, jasno, nič.)
Skoraj strah me je prihajajočega seznama ...

Kerstin, včasih kar malo preseneti kakšen tvoj zelo kategoričen in čustven odziv :). Priznam, da od tvojega pisanja zgoraj komaj kaj razumem. Bi nam pojasnila, kam si se vrgla in kakšno zvezo ima to z v članku povsem nedolžno omenjenimi avtorji/deli? bridko, srh, volčje žrelo, zaslepljenost, strah ...

Navedeno

Kerstin
Ko vidim, kaj v članku ni niti omenjeno - in kaj je ! - odkrito priznam, da me spreletava srh. Čeprav se bridko zavedam, da (verjetno prav vsaka) žirija "pade" na kaj, kar ne bi vzdržalo profesionalne presoje. (Imela sem že priložnost "zraven gledati", kako to gre in kako se neka zaslepljenost (ali kaka podobna reakcija) eksponentno širi ... Zaradi tega sem se vrgla v "volčje žrelo" - in preživela. Bogatejša za izkušnjo. Dosegla, jasno, nič.)
Skoraj strah me je prihajajočega seznama ...

Jaz vseeno upam, da je članek produkt Delove novinarske zlevorokomanire in ne kaj drugega. Zaradi omenjenih (očitno samo tisti, za katere je povprečni spremljevalec dogajanja na literarni sceni že kdaj slišal) in neomenjenih. Zelo pa me zanima, kdo si je zmislil izpostaviti ravno tiste štiri - ob tem je pa tudi mene kar v želodcu zvilo :-).

Vsi štirje so kresnika enkrat že prejeli :-)

Navedeno

hermiona
Vsi štirje so kresnika enkrat že prejeli :-)

Ojej, saj res.

Navedeno

Crna Tema
Kerstin, včasih kar malo preseneti kakšen tvoj zelo kategoričen in čustven odziv :). Priznam, da od tvojega pisanja zgoraj komaj kaj razumem. Bi nam pojasnila, kam si se vrgla in kakšno zvezo ima to z v članku povsem nedolžno omenjenimi avtorji/deli? bridko, srh, volčje žrelo, zaslepljenost, strah ...

Ah, ne kategoričen (če s tem misliš neomajen :) - vedno se pustim prepričati trdnim argumentom, le kategorično zaupanje v x y komisij sem opustila ... Čustven? Ja, seveda, glede na to, da sem tudi sama avtorica, da se trudim zaznati, kam je usmerjena kritiška naklonjenost, kajti avtor je pač "sam svojega dela kovač". Težko je najti dosledno, ostro in konstruktivno kritiško oko, zlasti če nimaš časa za delavnice (čeprav bi tudi o tem lahko kaj povedali tisti, ki se jih udeležujejo - tako pozitivnega kot negativnega). In potem, npr., slediš smernicam o tem, kaj ni dobro, kaj je preživeto, nabuhlo, patetično itd. itd., nakar, recimo, dobi nagrado prav tako delo ... In si tam. Ko pač nisi več dovolj pameten. :) Lahko si samo zmeden in potrt. Ergo, čustven. :))

O podrobnostih "volčjega žrela" ne bi, gre za preprosto reč, delo sem brala, kot da ne vem, kdo ga je napisal (brala sem torej besedilo, ne avtorja), in ga tako presodila.

Upam, da sem bila bolj jasna :), in pardon za smetenje teme. Moderatorji lahko kamot izbrišejo moj prispevek.
Še vedno o(b)staja upanje, da ima Enka prav ("Jaz vseeno upam, da je članek produkt Delove novinarske zlevorokomanire in ne kaj drugega."). :)

Pojdimo še v svet tujega, nezemeljskega, vendar odličnega za branje.
Andrej Ivanuša: Svetodrev
Zakaj ne bi enkrat za spremembo dali v izbor kakšnega žanrskega dela? Poleg tega, da je vsebina odlična, ima knjiga na avtorjevi strani spletno podporo. Katera od tukaj navedenih knjig jo ima? Splet je vse bolj sestavina našega življenja in tudi sestavina knjig.

Svetodrev je izjemna knjiga. Žal, kakor opažam, tudi strastnim bralcem ni preveč znana. Pa bi morala biti!

Če koga slučajno zanima (upam), da ne ponavljam svoje ocene, si lahko prebere tole: Svetodrev – izjemna knjiga, ki (še) ne bo bestseller

Dušan Šarotar: Ostani z mano, duša moja


Zelo lepa in žalostna zgodbica, spletena in prepletena iz različnih niti, ki se prehitro in nekoliko nedoločno konča. Za moj okus pa malo preveč liričnih odstavkov. Odsvetujem tistim, ki jih muči depresija, mene je ob prebiranju popadlo hudo žalostno razpoloženje.

Knjiga O znosnosti je še en dokaz, kako pomembna so naša osebna imena. Če ni imen, oz. so takšna kot v tej knjigi, izgubijo ljudje vso človečnost, svoje posebnosti in so zreducirani na kakšno trivialno značilnost. Recimo, mama je samo Tretja Fotrova hčerka. In vse teče mehansko, brez občutij.
Takšno poimenovanje oseb se mi je zdelo zelo na mestu v Saramagovem Eseju o slepoti, kjer ljudje niso veliko več kot živali, a v Znosnosti je pripoved le nekako drugače zastavljena.
No, proti koncu knjige - ko postane jasna vsa deviantnost familje, po incestih in pedofiliji, se mi pa takšno poimenovanje ni več zdelo napaka.

Zdaj jih pa res imamo:

Cvetka Bevc: Potovci (Franc-Franc),
Aleš Čar: O znanosti (Študentska založba),
Milan Dekleva: Svobodo belega gumba (Cankarjeva založba),
Avgust Demšar: Hotel Abbazia (Založba Sanje),
Evald Flisar:To nisem jaz (Vodnikova založba),
Zdenko Kodrič:Opoldne zaplešejo škornji (Študentska založba),
Dušan Merc: Pedagoški triptih (Študentska založba),
Andrej E. Skubic: Koliko si moja? (Študentska založba),
Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih (Študentska založba) in
Irena Velikonja: Naj počiva v miru (Mladinska knjiga).

Če rečem, da sem razočarana, je premalo. Prav žalostna sem ob tem izboru! Zaradi nekaj odličnih knjig, ki jih ni (najmanj Psi brezčasja, Cavazza, Nihče več ne piše pisem). In zaradi vsaj treh, ki so (Merc, Velikonja in Dekleva). Če bi bila na fuzbal tekmi, bi zdajle na ves glas vpila "sudija, lopove...". Ker nisem, pa samo en velik buuuu!

Pred enim tednom sem prebral Čarov roman "O znosnosti". Če rečem, da sem bil očaran, je premalo. Zgodilo se mi je to, kar se mi zgodi zelo redko v življenju. Skorajda "Stendhalov sindrom". Kot da bi me nakaj velikega in lepega treščilo po glavi. Silovito, utrgano, fantastično. Briljanten in popolnoma originalen jezik.
Eden najboljših, ali pa celo najboljši slovenski roman vseh časov.

Mirno lahko rečem, da tudi na svetovni sceni sodi med najboljše knjige.

Navijal sem za Kaki vojake, roman v verzih, zanimivo in ne ravno posnemljivo delo Nataše Kramberger. Glede na prevlado Študentske založbe bi se dalo sklepati, kot da samo tam izdajajo kvalitetne avtorje. Tudi Modrijan je izdal najmanj dva dobra romana, a ju niso spustili skozi sito. Zanimivo je tudi to, da Vojnovičeva Jugoslavija nosi letošnjo letnico, čeprav je izšla novembra. Mogoče pa pri Študentski računajo na dve zmagi - letos stavijo na Skubica, naslednje leto na Vojnoviča. Od nominirancev bom najbrž prebral Stepančičevo.

Navedeno

marze
Zanimivo je tudi to, da Vojnovičeva Jugoslavija nosi letošnjo letnico, čeprav je izšla novembra. Mogoče pa pri Študentski računajo na dve zmagi - letos stavijo na Skubica, naslednje leto na Vojnoviča. Od nominirancev bom najbrž prebral Stepančičevo.

Vsekakor račun brez krčmarja, saj je Vojnovićev roman preveč bled, da bi lahko resno konkuriral za Kresnika - pa kakršnikoli že bodo konkurenti.

Stapnčičevo toplo priporočam. Ona in Čar sta moja favorita.

Je kdo bral in /ali kaj mi priporočate od nominirancev, ki jih nisem prebrala:

Cvetka Bevc: Potovci (Franc-Franc)
Evald Flisar:To nisem jaz (Vodnikova založba)
Zdenko Kodrič:Opoldne zaplešejo škornji (Študentska založba)

Upam, da bom Čara se pravočasno končala, čeprav me je pograbil od prve strani. Močno & lepo & konsistentno. Mirno lahko rečem, da mu že zdaj držim pesti.

Žal sem letos prebrala premalo, bi pa - kot Enka - tudi sama izločila Merca, takisto Deklevo.

Meni je tudi neskončno žal, da ni Kaki vojakov Nataše Kramberger, izjemen tekst, zabaven, drugačen, našponan, liričen, meditativen, eksploziven, kritičen, aktualen in brezčasen. Izbrani naslovi se mi zdi tako predvidljivi, tako "novinarski", kot da zna večina žirije brati samo eno vrsto tekstov.

Evald Flisar: To nisem jaz

O, to pa je knjiga! Obilo poguma je potrebno, da nekaj tako iskrenega in intimnega izpostaviš bralcem (takšnim in drugačnim) ter tvegaš razne komentarje, ki sigurno ne bodo samo dobrohotni.
Sicer pa must-read za vse Flisarjeve oboževalce in tiste, ki njegove knjige radi beremo. Zdaj mi je marsikaj v zvezi z njegovimi romani, dramami in potovanji, pa tudi malo nerodnimi javnimi nastopi, bolj jasno.
Všeč mi je, da je knjiga prišla na seznam kandidatov za kresnika. Čisto lahko bi se zgodilo, da bi jo kakšna komisija izločila iz konkurence, ker je tako zelo drugačna in nenavadna. Avtobiografski? Filozofski? Bildungsroman? Verjetno nič od tega. Naj bo lego roman - ena lego kocka za en utrinek iz zelo zanimive življenjske zgodbe, kjer pa ni nobenega hvalisanja (pa bi lahko bilo), nobenega cinizma in kar nekaj humorja na svoj račun. In kjer se vsa filozofija življenja skrči na eno samo resnico, da je največ, kar lahko človek doseže v (tem) življenju, družinska sreča.
Super. Iskreno priporočam.

5 finalistov je znanih:

Cvetka Bevc Potovci
Aleš Čar O znosnosti
Zdenko Kodrič Opoldne zaplešejo škornji
Andrej E. Skubic Koliko si moja?
Lucija Stepančič V četrtek ob šestih

Od peterice sem prebrala samo Slubica in Čara, obe knjigi sta mi fajn, vsaka po svoje, tako da sta v peterici kar dva, za katera bom lahko z veseljem navijala. Ostalih treh knjig sicer nisem prebrala, ampak kar sem od Kodriča in L. Stepančič, se mi ni zdelo ravno vrh SLO pisanja, Cvetka Bewvc mi pa osebno ne leži. Dva od mojih favoritov v peterici - kar OK. Zanima me le, kaj bo z Demšarjem - a bo moral čakat do leta 2032 - ali pa bomo do takrat že imeli kakšne nagrade za žanrovsko pisanje, da bo lahko njen prvi prejemnik - ali kaj?

No, jaz bom zadovoljna, če bo nagrado dobil katerikoli od treh nominirancev, ki sem jih prebrala - Skubic, Čar ali Stepančičeva. Ampak čisto malo bolj pa držim pesti za Lucijo Stepančič (je kdo porajtal, da sta v peterici kar dve pisateljici - kdaj, če sploh, se je to nazadnje zgodilo?!). Katja, jaz sem od nje brala le zbirko kratkih zgodb Prasec pa tak, ma tale njen roman je na konkretno višjem nivoju.

Kaj se grejo tole z Demšarjem pa tudi mene zanima - vsako leto med deseterico...in konec. Pika. To je to. Mesiđ tega je?

Aja, če bi moral staviti, bi pa 50 evrov stavila na Skubica. Sem ravno včeraj gruntala, da bo verjetno letos kar on okronan :-).

Ja, tudi jaz sem vesela, da sta Skubic in Čar med finalisti. Stepančičeve tudi če ne bi bilo. Žal mi je, da med petimi ni Flisarja in Demšarja, a sem nekaj takega glede na prejšna leta pričakovala.Bevčeve ne poznam, a njene Potovce nameravam prebrati.
Zmagal bo pa Skubic, itak.

iz vaših ust v božja, ups, žirijina ušesa, pa brez zaznanega pridiha omalovaževanja, prosam ...

Potem ko mi je precej pri koncu Čarova O Znosnosti obtičala na omarici (pa ne zato, ker bi se pri branju dolgočasila), sem knjigo tudi dokončno pohrustala. O tem pzp. niti ne bi pisala, če se ne bi na zadnjih straneh zgodilo nekaj, zaradi česar čutim neubranljivo potrebo po vnovičnem oglašanju in morda še preverjanju pri drugih moljih & moljicah. Namreč: najraje bi nekoga za ušesa - pa ne vem natanko, ali bi morala cukati Čara ali pa njegovega urednika.

Pa kakšen konec je to??? Od kod zdaj fotrova familija - če smo brez nje zdržali skoraj vso knjigo, bi mirno lahko tudi teh nekaj strani na koncu. A da morda zaokroži portret družine našega junaka? Ga figo. Sploh pa knjiga itak ne govori o njem, da bi bila ta očetovska linija tako pomembna. In četudi bi bila - je vse skupaj nametano & natlačeno, povrhu pa slovenska tipična sociala tipa kurbanje-alkoholizem-propadel grunt bralcu, vsaj meni, vzame voljo do življenja.

Če mi sicer knjiga ne bi bila tako zelo všeč, bi ji prav zaradi tega utegnila tik pred zdajci odreči častno mesto enega od mojih dveh letošnjih favoritov za kresnika.

Kaj je tega treba bilo?

Katja, priznam, da se tako natanko več ne spomnim, kaj je bilo na koncu, ampak je pa tudi meni ostal vtis, da je bilo v zadnjem delu knjige že vsega preveč.

nametano & natlačeno - s tem je povedano vse

Morda zanimivo za širši krog: razmišljanje pobudnika te nagrade:

DELOVA NAGRADA KRESNIK IN KRITERIJ "BERLJIVOST"



V zadnjem času sem se pred razglasitvijo kresnikovega nagrajenca večrat vprašal, kaj neki pri izboru "najboljšega slovenskega romana preteklega leta" pomenita kriterija "sodobnost tematike" in "berljivost". Spraševal sem se, če morda gre za namen trivializacije slovenskega romanopisja, za potrebo časopisa Delo, ki se je odločilo nagrajene romane objavljati v obliki podlistka, ali za zgolj neko prevzetno, vsekakor neodgovorno, nestrokovno domišljavost in duhovičenje katerega od članov žirije, ki je v to svojo populistično neumnost uspel potegniti tudi ostale žirante.

Zagotovo pa taka kriterija ustrezata predvsem trivializaciji romanopisja in podlistkarskemu romanu.

Ob izbiranju letošnjega "najboljšega romana" se je sicer (nekoliko spremenjena!) žirija očitno odrekla kriteriju "sodobnost tematike" - ni pa se odrekla kriteriju "berljivost".

Zato bi najbrž bilo dobro tako romanopiscem kot tudi širši javnosti ta kriterij tudi podrobneje predstaviti. Gre namreč za strokovno izrazito neopredeljen kriterij, ki niti v svoji polni niti polovični... veljavi seveda ne zajema cele vrste svetovnih, evropskih in slovenskih romanopisnih vrhuncev, ki je za povrh lahko nedopustno arbitraren, subjektiven, populističen, povprečniški - ter podcenjujoč tako za slovensko literarno stroko in romanopisje kot tudi za bralce. Vsekakor pa lahko poljubno izključuje tako imenovano zahtevnejšo, tudi hermetično literaturo z eksperimentalnimi in invatorskimi romanopisnimi komponentami vred - ki so za razvoj vrhunskega romanopisja nepogrešljive.

Škoda, ki jo taki rokohitrski, trivialni kriteriji "stroke" lahko povzročajo, pa je recimo na področju mladinske literature in bralnega razumevanja naših osnovnošolcev in dijakov že očitna. Tudi "strokovnjaki" za mladinsko literaturo so namreč še do nedavnega močno povzdigovali pomen kriterija "berljivost" in ga celo razglašali z geslom: "saj je vseeno, kaj otroci berejo, samo da berejo!" S tem pa so dosegli nič več in nič manj kot to, da je bralno razumevanje naših osnovnošolcev in dijakov porazno padlo. Ob nedvomno poraznih rezultatih mednarodnega preverjanja bralnega razumevanja pa sedaj ti isti "literarni strokovnjaki" seveda modro molčijo.

Tudi zato torej pričakujem, da bo letošnja kresnikova žirija (tudi v odnosu do ostalih kriterijev) jasno opredelila kriterij "berljivost" - še preden doseže stopnjo gesla: "saj je vseeno, kaj Slovenci berejo, samo da berejo".

Vlado Žabot

.............

Konec citata in samo še opozorilo, preden se začnejo kake neumestne pripombe: Žabotovo "Ljudstvo Lunja" je bilo v konkurenci lani, ne letos.

Že prav. Se strinjam.

Toda tudi "neberljivost" sama po sebi še ne zadostuje za kakovost. Daleč od tega.

Priznati moram, da se je tudi meni "berljivost" kot kriterij zdela nenavadna reč. Enako velja za "sodobnost tematike". Taka kriterija bi namreč človek pričakoval pri drugih natečajih, ki si zaradi mene lahko privoščijo kakršna koli merila. Če pa gre za izbiranje "najboljšega romana leta", za nagrado numero uno v tej državi, pa mislim, da bi vendarle moral biti ključni - da ne rečem edini - kriterij kakovost. OK, razpravljanje o tem, kaj je "kakovost", bi najbrž zahtevalo leta, zato ne bi o tem. Recimo, da se skoraj vsi strinjamo, da je v grobem kak Javier Marias le boljši od Amande Quick ;-) Do sem se z Žabotom strinjam (čeravno mi njegove knjige ne ležijo). Vseeno pa se mi zdi, da nekoliko pretirano podpira hermetičnost in iz pisanja je le čutiti: hermetično je dobro, berljivo ne. Popolnoma se strinjam s Hermiono, saj sem prebrala kup "neberljivih" in popolnoma groznih knjig - a tudi zajeten kup "neberljivih", vendar bleščečih del. Enako velja za "berljive" knjige.

Mislim, da po svoje razumem vzgibe žirije: V Sloveniji so dolga leta, da ne rečem desetletja, izhajala pretežno hermetična dela, ki pa so bila razmeroma redko tudi res dobra. Zdelo se je, podobno kot pri slovenskem filmu, da v tej deželi ne pisatelji in ne režiserji ne zmorejo spraviti skupaj spodobnih berljivih knjig, ki bi zanimale še koga drugega kot primerjalce in teoretike. To je dobilo tolikšne razsežnosti, da, kot se najbrž vsi spomnimo, živa duša - z menoj vred - ni brala sodobnih slovenskih avtorjev. To pa vendarle pomeni, da je bilo s slovensko književnostjo nekaj narobe, hudo narobe. Obenem pa drugi avtorji z območja ex YU s tem nikoli niso imeli težav. Kot da bi trpeli za nekakšno hudo endemsko literarno boleznijo. Enako je veljalo za sodobno tematiko - del o življenju, ki smo ga živeli, preprosto ni bilo. Daleč preveč preteklosti, daleč preveč zgodovine. Kot da so pisatelji živeli v nekem drugem času in prostoru.

Če se prav spomnim, se je položaj začel spreminjati šele nekje v 80. letih. In v 90. smo naposled sramežljivo začeli prebirati tudi slovenske avtorje. Pa ne zato, ker bi bili za šolsko branje. Pri meni je bilo prej razmerje med SLO in tujimi avtorji že kar sramotno v škodo slovenskih, morda jih je bilo za kak odstotek ali dva. Zdaj je precej drugače - mislim, da naši avtorji pri meni zasedajo kakih 30 %, če ne več. Nekaj malega tudi po zaslugi nagrade kresnik. Mislim, da so se žirije kresnikov prav iz zgoraj napisanih razlogov odloćile "berljivim" knjigam podeljevati "subvencije" in jih spodbujati z "berljivostnimi kvotami". Ampak kot kriterija pa sta oboje, tako berljivost kot sodobna tematika, vseeno malo čudna. In z veseljem bi rekla, da pravzaprav sploh nista več potrebna, saj zdaj hermetične in bolj berljive knjige, a vseeno spodobne knjige izhajajo v čisto spodobnem razmerju.

Mimogrede: po kriteriju "sodobne tematike" bi moral Jančar lani gladko popušiti - razen če 2. svetovna vojna pri nas še vedno velja za sodobno tematiko. No, glede na to, koliko se v tej državi še vedno ubadamo z njo, morda tudi je ;-)

Tole je odziv na Žabotovo pisanje. Kje je našel med kriteriji našteto
sodobno tematiko, pa ne vem, mišljen je kvečjemu izbor relevantne
teme, to je take, ki se bralca dotakne in nikakor ni zanemarljiva,
čeprav ne sodi med besedilne lastnosti.

---

Pravilnik, ki določa delovanje kresnikove žirije, ne zavezuje k
upoštevanju konkretnih kriterijev, iz dosedanjih utemeljitev pa je
mogoče razbrati, da žiranti ocenjujejo zlasti jezik, slog, sporočilo,
kompozicijo in berljivost. Kako to počnejo? Vsak po svoje v skladu z
osebnimi bralskimi preferencami: kdor ima rad hermetična besedila, jih
oceni višje, kdor pa da nekaj na atmosfero, sugestivnost in podobne
učinke, ki branijo knjigo odložiti pred koncem (te učinke poimenuje
zbirni izraz berljivost), da višjo oceno pač takim knjigam. Ker oceno
oblikuje vsak zase doma, brez poznavanja stališč svojih kolegov,
verjamem, da so ocene avtentične in končne sodbe v seštevku kar
objektivne in verodostojne. Berljivost je samo eden od kriterijev,
zato najbolj berljivi in najbolj brani romani praviloma niso v
najožjem kresnikovem izboru.

Na enak način kot naše ocenjevanje pripelje do izločitve
najpopularnejših romanov, odreže iz ožjega izbora tudi romane na
nasprotnem koncu istega merila, to je tiste težko prebavljive
proizvode, ki uspejo bralca izmučiti že po prvih prebranih straneh,
bodisi s tematiko, ki se zdi relevantna samo piscu, bodisi s kalorično
prezasičenim slogom. Kresnikove nominacije in nagrade v zadnjih letih
izkazujejo nemazohistični značaj ocenjevalcev, ki literature ne vidijo
v ritualnem oziroma trpljenjskem zarisu nacionalne kulture, ampak na
prijetnejši plati življenja. Kadar je med odklonjenimi hermetiki kako
poznano literarno ime, ki grozi z zamero, se blagemu žirantu utrne
sočutna želja, da bi cenjenega poeta za tolažbo doletel vsaj ožji
izbor, če ga že ne bere nihče, pa kaj ko nazadnje zmaga kruta
aritmetika.

Prepričan sem, da žirija z izločitvijo del, ki so samo zelo berljiva,
pri drugih kriterijih pa so šibkejša ali šibka, ne dela hude škode,
saj bralci popularnega berila najdejo do svojih avtorjev mimo takih in
drugačnih nagradnih razpisov. Prepričan pa sem tudi, da z izločitvijo
romanov, ki so v vseh pogledih presežek, le prebrati jih žal ni
mogoče, opravlja družbeno koristno delo, saj varuje potencialne bralce
izbranih del pred bralskim razočaranjem.

Miran Hladnik, tretje leto zapored predsednik žirije za kresnika

Moram priznati, da me predsednik žirije prepriča. Tako kot pravi - berljivost je le eden od kriterijev. Verjamem, da ima kresnik takšno veljavo tudi zato, ker v precejšnjem deležu izbranih romanov lahko uživajo tudi manj zahtevni bralci, hkrati pa se niti največji sladokusci ne zmrdujejo (prehudo).

Odlična argumentacija kriterija!
Zlasti zadnji odstavek pove vse o smiselnosti takšnega kriterija za katerokoli nagrado.
Mene pri podeljevanju različnih nagrad berljivost ni nikoli zmotila, me pa večkrat zmoti nekaj povsem drugega - da lahko med nominirana ali celo nagrajena dela pridejo besedila, ki niso bila lektorirana. Da ne bo pomote - ne moti me sleng, vulgarizmi, pogovorni jezik ali katerekoli druge zavedne oblike odstopanja od normiranega jezika, moti me besedilo, kjer ne avtor, ne urednik, ne lektor (ki ga pogosto sicer sploh ni) niso opazili neujemanja spolov, sklonov, števil, kjer manjkajo vejice ipd., pa to ni posledica zavestne odločitve, marveč površnosti ali neznanja. Po mojem mnenju bi tudi to lahko spadalo k berljivosti.

Žabotov tekst me je malo zavedel, saj je izpadlo, kot da sta berljivost in sodobna tematika edina zavezujoča kriterija, in še to razumljena v zelo ozkem smislu. Hladnikova razlaga pa je stvar seveda postavila v drugačno luč. Da, strinjam se z Enko in Torom - razlaga je absolutno prepričljiva in korektna do vseh avtorjev..

Kar zadeva lektoriranje, je pa to tema, vredna posebne rubrike, krivce za položaj pa gre najbrž iskati v marsičem, od samih avtorjev pa vse do šolske & kulturne & zaposlovalne politike, pa naj se to zadnje sliši še tako čudno. O tem bo vedela kaj več povedat Kerstin, ki vsekakor spada med lektorice, kakršnih bi si človek želel veliko več.

V grobem pa se začne že s tem, da s slovenistike ne prihajajo ravno perle, kolikor vem, tam še do nedavnega niso poučevali lekture (ne vem, koliko je tega zdaj). Tudi splošno slovenistično znanje ni ravno bleščeče - vsaj kolikor sem imela priložnost videti, ko sem delala pri nekem dnevniku. Lektorji, ki so imeli srečo, so se tako izobraževali predvsem v časopisnih hišah, kjer so jih uvajali vodje lektorske službe. Menda tudi tega bolj ali manj ni več. V založbah je lektor ogrožena vrsta, če že ni izumrl - o tem bi najbrž več vedel povedati Insajder Poleg tega pri nas velja fama, da je lahko lektor vsakdo, ki ima za seboj slovenistiko, kar niti slučajno ni res. Povrhu so lektorji plačani tako mizerno, da me čudi, da taki mazohisti sploh še obstajajo.Njihov status je praviloma neurejen, zaslužijo pa veliko premalo, da bi se lahko šli s.p. in d.o.o., če zraven niso še snažilke ali vodoinštalaterke. Ali pa so v službi kje drugje, na lektoriranje pa se spravijo po napornem delu v službi, ko je večerna posoda v pomivalcu, froci pa spijo. Kar najbrž ne prispeva h kakovosti dela.

V roke dobijo marsikaj - od besedil, ob katerih gredo človeku lasje pokonci, do že izpiljenih knjig, s katerimi skoraj nimajo dela. Potem so tu še založbe, ki mislijo, da je lektoriranje nepotreben strošek. Zgodi se celo, da urednik avtorju/prevajalcu popiha na dušo, češ, ti si pa tak car, da ne potrebuješ lektorja - pa je v ozadju zgolj in samo šparanje. Mislim, da ga skoraj ni junaka, ki mu dodaten par oči ne bi koristil, sploh če se z lektorjem ujema. To je približno tako, kot lahko skoraj vsakemu režiserju koristi dober dramaturg - če se vsaj približno ujemata, bosta skupaj naredila več, kot bi režiser sam.

Ko vse seštejemo in odštejemo, se izkaže, da je dobrih lektorjev za književnost izredno malo. In ker jih je malo, so nepopisno iskano "blago" - to, da imaš srečo in čast, da te doleti kateri od teh, je čista sreča. To pa pomeni strokovno podkovanega, razgledanega, občutljivega lektorja, ki popravlja to, kar je treba, predvsem pa ima čut, ki mu takoj pove, s kakšnim besedilom ima opraviti in v skladu s tem tudi ravna.

Rešitev vidim v spremembah na vseh ravneh: morda posebna usmeritev na faksu. Po možnosti - vsaj pri večjih založbah - zaposlovanje lektorjev ali kaka drugačna ureditev njihovega statusa. Primerno plačilo. Založbe bi besedila morala obvezno spustiti skozi lekturo - če tudi tega drobiža nimajo, pa naj zaprejo štacuno. Če v podjetju za izdelavo čevljev zaradi denarnih težav niti pomislijo ne, da bi na trg dajali čevlje brez pet, bi moralo za založbe veljati podobno.

Najprej nadaljevanje polemike:

DELOVA NAGRADA KRESNIK IN KRITERIJ »BERLJIVOST«



Seveda sem z zanimanje prebral odgovor aktualnega predsednika kresnikove žirije, dr. Mirana Hladnika, na moje vprašanje o kriteriju berljivosti pri izbiranju kresnikovega nagrajenca.

Pri tem najprej poudarja, da vnaprejšnjih, za člane žirije zavezujočih kriterijev pravzaprav ni - da torej vsak član žirije po svoje, v skladu s svojimi osebnimi bralskimi preferencami oceni vsak roman posebej. Šele iz dosedanjih utemeljitev podeljenih nagrad pa da je mogoče razbrati, da torej žiranti ocenjujejo jezik, slog, sporočilo, kompozicijo in berljivost (kar je, kot pravi, zbirni izraz za atmosfero, sugestivnost in druge učinke…).

Ker pa je torej te utemeljitve mogoče pregledovati le za nazaj, seveda ne razumem, kje se je izgubil kriterij "sodobnost tematike", ki je bil v lanskoletnem izboru še aktualen – in kako dr. Hladnik ve, da bo tudi v utemeljitvi za letošnjega kresnika, ki je seveda še ni, izpostavljen kriterij »berljivost«.

Ne glede na te, bolj kot ne naključne, se pravi od osebnih bralskih preferenc izbranih članov žirije odvisne kriterije, pa dr. Hladnik ugotavlja »nemazohistični značaj ocenjevalcev, ki literature ne vidijo v ritualnem ali trpljenjskem zarisu nacionalne kulture, ampak na prijetnejši plati življenja (…) Zato komisija z izločitvijo romanov, ki so v vseh pogledih presežek, le prebrati jih žal ni mogoče, opravlja družbeno koristno delo, saj varuje potencialne bralce pred bralskim razočaranjem.«

Problem je seveda v tem, da literatura kot jezikovna duhovna ustvarjalnost in s tem človekova presežnost odločilno presega zgolj "prijetnejšo plat življenja". Prav "prijetnejši plati življenja" namreč z vrhunsko literarno ustvarjalnostjo, ne le v » ritualnem in trpljenjskem zarisu nacionalne kulture«, ampak tako v časovno kot prostorsko in vrednostno mnogo širših in globljih razsežnostih človekove presežnosti, nimata prav veliko skupnega. Tipično za tak uživaški, »nemazohistični«, potrošniški pogled na literaturo pa je sklicevanje in umerjenost na povprečnega bralca (na povprečnega potrošnika), ki je seveda slepilen in zavajajoč konstrukt –saj povprečnega bralca v resnici ni.

Bralec, o katerem dr. Hladnik govori, je torej lahko le dr. Hladnik sam. Prav ta dr. Hladnik pa se kot predsednik kresnikove žirije ponuja za vzorec bralca, ki mu je v bojazni pred »mazohizmom« in »bralskimi razočaranji« treba slediti (tudi v žiriji). In ker torej predvsem on ne more prebrati »romanov, ki so v vseh pogledih presežek«, je na »prijetnejši plati življenja« najlažje zaključiti, da takih romanov »žal ni mogoče prebrati«. Taki presežni romani pa si v tej opciji seveda ne zaslužijo kresnika. Kvečjemu torej morda kakšno tolažilno, prizanesljivo uvrstitev med finaliste.

Iz tega sledi, da je za te presežne romane v opciji osebnih bralskih preferenc dr. Hladnika odločilen prav kriterij berljivosti. Še več, po tem kriteriju si po lastni meri in »družbeno koristno« prizadeva tudi vse potencialne bralce odvrniti od »mazohizma« in potencialnega »bralskega razočaranja« – s tem pa seveda tudi od same umetniške presežnosti. Takšna presežnost je namreč na »prijetnejši plati življenja« obremenjujoča in »mazohizem«. Na ravni družbene koristi pa, po njegovem, kratko in malo odveč.

V takem odnosu do presežnega v umetnosti ter v človeku in družbi pa je seveda mogoče prepoznati imperativ sodobne potrošniške profanacije življenja. Na tej točki tudi namesto arhetipov in mitov ter iz njih izhajajoče človeške težnje po presežnem in po stiku s svetim, lahko nastopi disneyevsko-hollywoodsko zabavljaški surogat. Tak surogat (ali preprosto kič) ob berljivosti kajpada lahko premore tudi zelo izdelan slog, precizen jezik, skrbno, dostikrat kar dovršeno kompozicijo in sporočilnost. Za povrh je še zabaven in docela naravnan na »prijetnejšo plat življenja« . Branje takšnega surogata torej ne zahteva kakšnega zahtevnejšega, »mazohističnega« poglabljanja in samoizpraševanja, prav tako ne zahteva nekega višjega nivoja bralnega razumevanja… Vendar pa s tem vrhunska umetnost in vrhunsko romanopisje zagotovo nimata prav veliko skupnega. Zato se najbrž tudi kresnikova žirija, če bo še želela dovolj kompetentno razglašati najboljši slovenski roman, tozadevnemu razmisleku ne bo mogla izogniti.


Vlado Žabot

OPOMBA: Ne glede na to, na katero stran se postavimo, je to po dolgem času prva polemika, ki se sprašuje o znotrajbesedilnih in ne zunanjih (=finančnih, mreženjskih) vprašanjih sodobne slovenske proze. (Če sem kaj pozabil, naj me kdo spomni.) Morda se bo pridružil še kdo.

Pa še odziv na izziv tish in Katje10:

@tish: Da bi bil za založniške napake kaznovan avtor (recimo z neprejemom nagrade), se mi zdi malo krivično. Med drugim tako zanesljivo nagrad, tudi Kresnika, ne bi mogel dobiti Andrej E. Skubic za Grenki med - če ste brali prvo izdajo, bi morali opaziti, o čem govorim, ali pa potrebujete lektorja ;-). Med drugim je dokaz za nekrivdo avtorja tudi to, da se je taka zadeva zgodila prav Skubicu, ki je sicer jezikovno zelo vešč in celo zagovarja tezo, da bi morali avtorji znati jezik tako dobro, da ne bi potrebovali lektorja (se mu pozna, da nima uredniških izkušenj, resnica je ojoj drugačna, žal pa so k njej precej prispevali tudi naši jezikovni normativisti, v branje priporočam Popravopis Simona Lenarčiča) - baje je prišlo do oddaje napačne verzije v tisk in preskoka korekture. Seveda se take napake ne bi mogle zgoditi - pa se dogajajo.

Založbe je za take napake seveda mogoče kaznovati. Recimo tako, da splošne knjižnice ne bi kupovale zanikrno narejenih knjig, kar je pri sodobnem leposlovju že skoraj 90% prodaje - a kako bi prišli do take sodbe in njenega upoštevanja? Priporočilni seznam za branje otroške in mladinske književnosti, ki ga pripravlja velika strokovna skupina, in ocenjuje knjige tudi glede na (recimo temu) izdelavo, ima težave že pri uveljavljanju v okviru nabavne politike, kaj šele pri izposoji - in čevlje brez pete nese kupec nazaj, ker napako opazi, nelektorirane knjige pa ne, če smo malo brutalni.

@Katja10: Mislim, da je v vseh slovenskih založbah skupaj trenutno eno lektorsko delovno mesto. Paradoksalno je lektor (upravičeno) zaposlen v marsikaterem teatru, ampak teatri so seveda na javnih sredstvih, s čimer dobimo še en podatek o tržni vrednosti jezika. Kako pa je z njegovo znanstveno vrednostjo po bizarnih univerzitetnih točkovalnikih odličnosti, pa raje sploh ne omenjam.Tako da se z vsem zapisanim povsem strinjam - možnosti za izboljšanje položaja pa ocenjujem za zgolj hipotetične. Sploh glede na vse spremembe, ki se v slovenskem bralnem polju dogajajo v zadnjem času ...

V zvezi z lektoriranjem: tudi jaz sem se že vprašala, kako lahko med finaliste ali zmagovalce nekega natečaja/nagrade ali v priporočilni seznam pride delo, ki je z jezikovnega ali "lektorskega" vidika tako skrpucalo, da bi ga lahko uporabljali kvečjemu kot delovni zvezek za vaje iz pravopisa za višje razrede OŠ. Seveda ima insajder prav, ko pravi, da zaradi takih stvari ne smejo biti "kaznovani" avtorji - ampak nekdo bi moral biti. Kako to doseči in kako na sploh doseči, da bi založbe in tudi avtorji sami sprevideli, da je lektura, če nameravaš izdati dober izdelek, toliko nujna kot barva za tisk, pa je verjetno že tema znanstvene fantastike. - Ob vsem tem pa naj vendarle dodam, da - ker tudi sama tu in tam nastopam v vlogi neke vrste "žirantke" (brez skrbi, daleč od teh vseslovensko znanih nagrad in natečajev) pa tudi zato, ker se je že kar precej avtorjev obračalo name za lektorsko-uredniške nasvete - v mojem sistemu "hierarhije" jezikovno nedodelano delo ne more "zmagati". Naj poudarim, da ne govorim o vejicah, veliki/mali začetnici ipd. pravopisnih "haklcih", temveč o pomanjkanju "pismenosti" in jezikovnih veščin na ravni samega izražanja, besedilnosti, semantike in skladnje. Ko lektoriraš tako delo, ga na neki način skorajda "pišeš na novo" (npr. menjava stavčnih delov v povedi ali vsaj besednega reda, iskanje sopomenk, da se ena in ista beseda ne ponavlja skozi celoten tekst, pozaimljanje, rezanje preobilja ipd.). In po moji logiki si avtor, čigar delo potrebuje take in tolikšne posege, ne zasluži nagrade, temveč bi mu priporočila, naj začne veliko brati. Kljub temu pa se dogaja, da so taki izdelki med izbranimi na natečajih (predvsem imam v mislih poezijo, ker temu bolj sledim).
In še to. Trdno sem prepričana, da ga ni carja ne carice, ki bi ne potreboval lektorja za sabo. Celo če privzamemo, da nekdo dejansko obvlada (skoraj) vse, je tu še vedno tisti zoprni, a neizogibni element (ki velja tudi na drugih področjih življenja :)), da lastne napake najteže opazimo.
Celo Janezu Menartu (govorim o njem, ker je eden mojih najljubših avtorjev in ga pogosto berem) se je (kot dipl. "primerjalcu" in slovenistu) dogajalo, da je kje spregledal kako vejico ali drugje ne uvidel boljše rešitve ritmu na ljubo namesto rahlo prisiljene.
Naj še omenim Show Strahow Svetlane Makarovič, sicer zbirko izvrstnih zgodbic v verzih, v kateri se nekateri verzi "refrensko" ponavljajo na koncu vsake druge pesmi (ista kitica). Človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal ali pa si želel biti slep za take stvari - v eni pesmi je med tretjim in četrtim verzom vejica (a namesto tečnim pamžem, / gre nagajat pesniku.); čez par strani, ko se ista kitica ponovi, vejice ni; čez par strani, ko se ista kitica ponovi, vejica spet je; čez par strani ... Kdor to razume, je genij. (Mimogrede, vejica je napačna.)

Naj bo dovolj, sicer pa zanimiva debata o kresniku, z veseljem sem jo prebrala.

Z velikim veseljem sporočam, da se je Gertrude Steinova po tej debati pričela obračati v grobu.

Sprejemljiv se mi zdi Hladnikov odgovor: »Prepričan sem, da žirija z izločitvijo del, ki so samo zelo berljiva, pri drugih kriterijih pa so šibkejša ali šibka, ne dela hude škode, saj bralci popularnega berila najdejo do svojih avtorjev mimo takih in drugačnih nagradnih razpisov«. Čeprav potem dodaja, da »pravilnik, ki določa delovanje kresnikove žirije, ne zavezuje k upoštevanju konkretnih kriterijev«, se mi vseeno zdi, da se je – vsaj za pretekle izbore – uporabljal preveč ohlapen izraz berljivost, pa čeprav kot le eden izmed naštetih kriterijev. V tako hedonistično »berljivost« torej spada vse po malem, od atmosfere, sugestivnosti in »podobnih učinkov, ki branijo knjigo odložiti pred koncem«. Hm. »Podobni učinki, ki …«? Draga žirija, kadar boste še govorili o svojih kriterijih, bodite bolj »berljivi« in definirajte natančneje! Kajti izraz berljiv (po SSKJ: »ki se prijetno bere«) napeljuje na misel, da anything goes, samo da ni preveč zateženo, da je jasno in razumljivo in da zdaj celo žirija za kresnik pristaja na tržne parametre, ki seveda peljejo v nižanje nivojev. S tem postane izraz berljivost kamen, ob katerega se je spotaknil Žabot in se bo mogoče še kdo, ki bo ta kriterij razumel kot odkrito pristajanje samih strokovnjakov na vsesplošni trend pavperizacije.
V Hladnikovem odgovoru pa je tudi tale po mojem malce nerodni stavek: »Prepričan pa sem tudi, da z izločitvijo romanov, ki so v vseh pogledih presežek, le prebrati jih žal ni mogoče, opravlja družbeno koristno delo, saj varuje potencialne bralce izbranih del pred bralskim razočaranjem.« Ta misel me rahlo spominja na neke druge čase, ko so se določene »zaščitniške« službe prav tako čutile družbeno koristne pri varovanju potencialnih bralcev pred … čim že? No, tudi kresnikova žirija je že kdaj razočarala bralce, pa ne v družbenem (ki tu nima veliko početi), ampak literarnem smislu.

Cvetka Bevc: Potovci

Ne vem ali je knjiga »berljiva« ali »neberljiva« - kakor koli, preveč me ni navdušila. Nekam medlo izpade vse skupaj, čeprav so teme, ki se jih pisateljica loteva velike in vedno zanimive.
Še najbolj me je k branju vlekla pripoved o apostolu Tadeju, pa je tudi ta zelo površna. Nekdo, ki piše o zgodnjem krščanstvu, bi pa vsekakor moral vedeti, da Judovo pismo ni napisal apostol Tadej, sploh pa ne leta 55. Pa tudi evangelija po Mateju na svojih potovanjih še ni mogel nositi s seboj.
In zakaj je treba toliko cinizma? Predvsem v tretji zgodbi.
Fajn se mi je pa zdelo prepletanje vseh treh zgodb in podobnost zadnjega stavka poglavja z začetnim stavkom naslednjega poglavja.

Čar: O Znosnosti

Težko napišem kaj koristnega, ker mi je zmanjkalo časa in sem jo moral vrniti v knjižnico. Jezik se mi je zdel nekoliko preveč časnikarski, do glavnih oseb mi ni uspelo vzpostaviti empatije, motila so me tudi neosebna poimenovanja (Prva, Nulta ...) in pri Fotru nisem vedel, ali gre za očeta ali starega očeta. Sicer pa zgodba nekako teče in kljub vsemu prebuja zanimanje.

Zmagovalec je torej že znan, že dolgo.

Člani žirije bi se morali ravnati po drugačnih kriterijih, kot jih imamo običajni knjigoljubi. Navsezadnje se išče najboljši roman. Zato je razprava o berljivosti manj pomembna. Tudi težje berljiva dela te lahko na koncu nagradijo z intenzivnimi občutji in sklepi. Zdi se mi, da knjiga z mnogimi pravopisnimi napakami, čeprav vsebinsko zelo dobra, ne bi smela dobiti glavne nagrade. Iz več razlogov. Kafka je zapisal, da naj knjiga kot kladivo razbija zaledenelo človeško dušo. Nominirani romani bi morali bralcu ponujati mnogo več kot kratkočasje v poletni senci. Pa še tole: da so med ožjimi finalisti kar štirje iz ene in iste založbe, je zelo vprašljivo. Močno dvomim, da ostali izdajajo toliko manj kvalitetno literaturo.

Pred dnevi sem gledal odličen film Ljudje in miši - in si zato včeraj sposodil istoimenski roman, no, ta se glasi O miših in ljudeh. Ker so listi snežno beli in nedotaknjeni, sem skoraj prepričan, da sem prvi, ki si je ta roman izposodil, čeprav je v knjižnici že peto leto. Škoda, da ni v knjigah več kartončkov, kamor so knjižničarji vpisovali izposojo. Tej knjigi bi se mogoče tudi lahko reklo hermetična, pred katero bi Hladnik mogoče rad obvaroval bralce, da se ne bi mučili. V Sloveniji primanjkuje kritične misli, osvobojene strankarske ozkosti in nezmožnosti vživljanja in sočutenja. Ko sem prejle bral forum, kjer so razpredali o pobudi, da se večini samozaposlenim v kulturi ukine plačevanje zdravstvenega in socialnega zavarovanja, se mnogim zdi to čisto v redu, v duhu, da so kulturniki tako ali tako paraziti. Prav tako nisem mogel spregledati, da nas je zadnji referendum stal 3,4 mio evrov. Še bedaki so zmožni manj neumnih potez. Zato sem vse bolj prepričan, da bi ta prečiščena kritičnost kot ogledalo družbene zrelosti morala imeti večjo ceno tudi pri izbiri najboljšega romana.

Vaš zvesti poročevalec o literarni polemiki pripenja odgovor, ki ga je dr. Hladnik poslal po forumu SlovLit (ki ga spotoma priporočam kot zelo zanimivega tudi za druga polemična vprašanja, pravkar se začenja debata o vprašanju romščine, morda slišimo tudi kaj o jezikovnih vprašanjih, ki trenutno polnijo Književne liste?):

V tisku se je z mojim odgovorom Žabotu >>polemika<< o romanih, ki naj bi
bili najboljši takrat, kadar jih ne prebere nihče
(http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2012/004128.html), sicer
zaključila, ker pa na spletnih straneh ponavlja eno od abotnih
vprašanj v zvezi s kriteriji za kresnikovo nagrado
(http://www.delo.si/kultura/kresnik/polemika-o-kriteriju-za-nagrado.html),
zapišimo še nekaj vrstic pojasnila. Najprej pa: veseli me blažji ton,
s katerim je pisec nadomestil začetno napadalnost, medtem ko z
njegovim globokim spoznanjem, da >>povprečnega bralca v resnici ni<<, ne
morem polemizirati, tako kot ni mogoče polemizirati s takimi
preprosteži, ki jih v stavku >>Žabotov lani nominirani roman si je 2012
izposodilo povprečno 0,1 bralca na knjižnico<< zanima samo, kako je
videti tista desetinka bralca, ko vstopi v povprečno slovensko
knjižnico.

Iz katerega novinarskega poročila je oče kresnikove nagrade izbrskal
bedasti kriterij >>sodobnosti tematike<<, ki naj bi ubranil žiriji, da
bi nagradila njegov roman Ljudstvo Lunja, samo zato ker se ne dogaja
danes, ne vem, sam ga nisem zapisal nikjer. Pač pa sem zapisal, da
žirija >>ceni mojstrstvo pripovedovanja, jezikovni artizem,
kompleksnost in aktualnost sporočila ali pomensko polifonijo,
interpretabilnost besedila ter avtorjev dialog s svetovno in domačo
literarno tradicijo<<. In na drugem mestu: >>K negativnim sodbam
prispevajo take reči, kot so nestremljiva jezikovna podoba, jezikovni
diletantizem, šlamparija, nebogljenost ali frazarjenje, slogovna
pretencioznost, sporočilna tendenčnost, naivnost ali meglenost,
dolgočasnost, samozadostnost, tematska nerelevantnost, pozitivne sodbe
pa so opremljene s sklicevanjem na pisateljski profesionalizem<<,
>>odpiranje življenjsko pomembnih tem<<, sposobnost >>v navidezno
obrobnih temah pokazati na njihovo usodno jedro<<. Pa na tretjem mestu:
>>brezobzirna odkritosrčnost v popisovanju temeljnih intimnih in
socialnih problemov, polifonija perspektiv, aktualnost nacionalnih,
ekoloških ipd. tem, privlačnost motivike, izrazna suverenost,
spretnost in veščina, slogovna in tematska širina, duhovitost,
avtorska prepoznavnost, presenetljivost (osupljivost), napetost,
premišljenost, prepričljivost, sugestivnost, refleksivnost, pomoč pri
samospoznavanju, domišljijsko bogastvo, tenkočutnost<<. Vsi ti izrazi
so se ocenjevalcem zapisovali ob preteklih utemeljitvah. -- O
fantomskem kriteriju >>sodobnosti tematike<< skratka nikjer nič.

Hm, kaj pa če je zlovoljni pisec na piko vzel >>aktualne teme<< in jih
za svoje potrebe narobe poslovenil v >>sodobno tematiko<<? Tedaj mu je
treba povedati, da to ni bilo lepo od njega in ga za ustreznejši pomen
tujke aktualen napotiti v Slovar slovenskega knjižnega jezika. Povejmo
še enkrat po šolsko: z aktualnostjo je mišljena relevantna socialna in
etična problematika, to je taka, ki se bralcev dotakne, ker je zanje
pomembna, ne glede na to, ali se roman dogaja v sodobnosti ali v
preteklosti. Na zmedeni pisateljev očitek, da žirija zadnje čase
izbira v znamenju potrošniške mentalitete, ki škoduje vrhunski
umetnosti, naj pa odgovorijo, če se jim ljubi, njegovi v zadnjih letih
nagrajeni kolegi Drago Jančar, Tadej Golob, Goran Vojnović, Štefan
Kardoš in Feri Lainšček. -- miran hladnik

Zmagal smo! Čestitke Andreju!

Dragi Molji - kaže, da smo kar dobro lobirali. Včeraj so namreč nekaj omenjali, da je v špilu ustanovitev posebne nagrade za krimiče (ali žanre nasploh?) ...

Pilgrim, pa boš dobil! V Wikipediji pa boš za vekomaj zapisan kot prvi dobitnik, nemara že kar za opus ;-) Pri tolikih nominacijah za kresnika drugače ne more biti ...

Kako ste kaj zadovoljni s kresnikom? Jaz še kar, zmagal eden od dvojice mojih kandidatov, vendar pa ostalih finalistov nisem prebrala ...

Kar zadeva nekaj malega pritoževanja, da bi moral biti v špilu tudi Merc ... Osebno menim, da nemara res - če si ne bi sam "izkopal groba". Na začetku mi je knjiga potegnila, ampak zdi se mi, kot da mu iz fajn ideje & materiala ni uspelo naredit knjige, ki bi bila presežek. Pa bi jo najbrž znal. Slogovno se mi je zdela bolj tako tako, vsekakor preveč razvlečena, s preveč ponavljanja & sikanja nad vedno istimi rečmi. Kot če bi poslušal variacije, ki se med seboj skoraj ne razlikujejo.

Še tole: vsako leto me ob podelitvi navdaja sočutje, obenem pa se ne morem zadržat, da ne bi planila v smeh, ko na modrih glavah dobitnikov, navadno konkretnih dedcev, ki pogumno korakajo v zrela leta ali pa so ta že bolj ali manj za njimi, uzrem venec, ki najbrž paše samo kakšni krhki svetlolasi šestnajstletni devici - kolikor kaj takega sploh še obstaja ;-)

In še lokalpatriotska: od sobote se naša krajevna skupnost po Skubičevi zaslugi ponaša z dvema kresnikoma in eno Sovretovo nagrado, kar nas krajane seveda navdaja s ponosom. ;-)

Zadovoljna.
Zmagovalna knjiga je daleč najboljša med peterico favoritov.
Če pa bi v mar vzeli deseterico, ne bi bilo tako samo po sebi umevno.

No, meni je bil Skubic šele na tretjem mestu. Kot sem že nekje zapisala, knjiga s tako razvlečenim (da ne rečem dolgočasnim) začeeeeeeetkom - o čemer se nas je strinjalo kar nekaj - pač ne more biti najboljša. No, ne bi smela biti, a očitno je. Jaz sem vseeno upala, da bo tisti venček letos pristal vsaj na ženski glavi, če že ne more sesti na glavo nedolžne šestnajstlentnice ;-).

A mi lahk kdo obnovo pošlje??