Pozabila sem omeniti že julija prebrani Maierjev Binkoštni torek ...

Knjiga je kar fajn, ima en tak klasičen nemški šmek, malo me tudi spominja na krepko polikanega, vljudnejšega Thomasa Bernharda. No, užitek je trajal nekako do polovice, potem pa me je počasi minevalo - kot pri kar veliko sicer okej filmih & knjigah, se mi je zazdelo, da bi bila stvar znatno močnejša, če bi se avtor malo obrzdal pri dolžini.

Liza Marklund - Paradiž
saj se kar prebere, a, kot rečeno zgoraj, bi bilo močnejše, če bi se avtorica malo brzdala pri dolžini.
Ob takem večkrat pomislim na nasvet, ki se mi je v zadnjem času močno vtisnil v spomin, in sicer, da bi naj vsaka beseda, vsak stavek, brez katerega bi zgodba tako vsebinsko kot po občutku nič ne izgubljala, moral ven iz nje.

Še vedno in počasi ter z neizmernim užitkom si počasi doziram Zlato Petra Greenawaya (Katja10-čestitke!).

ostalo ni omembe vredno.

@Pilgrim: Jap. Nič nimam proti debelemu Le Carreju ali Deightonu, skratka pri avtorjih, ki so preprosto dobri pisatelji, ne pa štancarji. Najhuje je, če avtor zaradi dodajanja, kao, lokalnega šmeka, na veliko opisuje vsak prometni zamašek, stavbe pa, kot da bi bil arhitekt na ekskurziji ... Največkrat samo očitno nabiranje strani. Nič pa nimam proti zanimivemu razmišljanju, kakemu dobremu štosu, whatever.

Ja, pa hvala za čestitke, me veseli, da uživaš - ampak te bolj veljajo avtorju. Ko mi je zadevo ponudil in sem prebrala prvih nekaj zgodb, sem se čisto nakurila in napadala urednike, dokler se me le niso usmilili pri Sanjah ;-) Še to: faktografske napake, ki jih boš opazil, so namerne, saj je PG hotel s tem poudariti nezanesljivost človekovega zgodovinskega spomina.

Z veseljem bom zagrizla v novo pridobitev iz knjižnice: Pot domov (Jean M Auel). Prve tri sem predelala z velikim veseljem in sem tudi z veseljem pričakala četrti del. Angleško sem namreč opustila, ker mi ne gre dovolj dobro in je bilo branje eno samo ljubo matranje.

Zabavam se ob Pazite se psa (J.M.Erre) ...
Če ne drugega, na humoren in seveda pretiran način prikazuje, kam lahko pripeljejo "dobri" medsosedski odnosi (zaenkrat se dogajajo skoraj tako krute kot v Novi Gorici, kjer je včeraj jezen stanovalec bloka prerezal vrvi nedolžnemu pleskarju fasade).

jaz pa žulim Zgodovinarko. teh 700 strani se ksar vleče. tam na 300 straneh je že mal dolgčasno, se ne dogaja. bi jo pa rada do konca prebrala.

@K10: A potem je prevod Torka res tako zahteven in bleščeč, kot naj bi bil?

Jaz sem bila konec prejšnjega in začetek tega meseca zvesta Jergoviću (stavim nanj kot na naslednjega Nobelovca iz te regije). Ruta Tannenbaum, roman o judovski otroški zvezdi ob izbruhu druge vojne v Zagrebu, seveda ima svetle trenutke, me pa ni tako navdušil kot nekatere druge Miljenkove knjige. Sledila je še zbirka esejev Naci bonton, ki je bila sicer precej zahtevno branje (v čisto kulturološkem smislu, saj mnogih opisanih dogodkov nisem poznala), je pa dobro obudila tesnobnost totalitarne Hrvaške v devetdesetih.

Zdaj sem pri luštni humorni zadevi Tonyja Hawksa Playing Moldovans at Tennis. Prileže se.

@Oja: Ob branju Binkoštnega torka nisem ravno pomislila, uau, kakšen prevod!, ali pa, uf, tole je moralo biti pa res težko. Vse je okej, ampak prepričana sem, da je v zadnjih dveh letih (ne vem, za koliko nazaj gleda žirija za Sovretove nagrade) zagotovo izšlo nekaj del, pri katerih človek prej pomisli, "to bi bilo pa res za sovretovo". Kaj jaz vem.

BTW, včasih se mi kar "zasmili" kak prevajalec, ki naredi sijajen prevod, pa knjiga/avtor nekako ni dovolj znamenit ali "hoch", da bi sploh prišel v poštev za nagrado.
Če smo pri novejših knjigah in pri nemščini, se mi je zdel zanimivejši prevod Vienne - knjiga je nemara "lažja", avtorica manj sloveča ... Ampak prevajalkin (Amalija Maček) prispevek me je bolj opozoril nase. Čeprav v nobenem od omenjenih primerov nisem brala izvirnika, sem prepričana, da je bil prevajalkin prispevek ogromen. branje Vienne brez njene spretnosti pa veliko manj zanimivo početje.
Podoben primer je bila pred časom Foerjeva knjiga Vse je razsvetljeno - Alenka Saje Moder je delo opravila res bleščeče, vendar nekako dvomim, da bi žirija to delo sploh vzela pod drobnogled.

No, pri Binkoštnem torku sem dobila občutek solidno opravljenega dela, nisem pa padla dol.

Po prvem delu dopusta ponosno javljam, da sem prebrala:
- Fandorin (Akunin), ki mi kljub divjemu priporočanju ni bil všeč (kriminalka v stilu ruskih klasikov, ki jih ne berem),
- Ali androidi sanjajo o električnih ovcah (Dick), predloga za film Blade Runner, dobro napisano, vsebina močna, je pa čisti sci-fi, vseeno priporočam,
- Poletni sestri (Blume), poletni chic-lit, spodobno napisano, ampak bo hitro pozabljeno,
- Lučka v snegu (Shreve), zelo dobro napisano, vsebina super, spominja na Bizonjega vojščaka, ki me je navdušil nekaj let nazaj, močno priporočam,
- Levji med (Grossman), iz zbirke Miti, o Samsonu, prevod Klemen Jelinčič Boeta (zadnje čase vsenavzoč), bolj filozofsko delo, ampak izredno zanimivo, tako kot vse iz te zbirke tudi to priporočam,
- Gnezdo zla (A. Christie), sem čisto pozabila, kakšna mojstrica je Agatha Christie, zelo uživala, še posebej, ker ni ne Marplove, ne Poirota, seveda priporočam.

Lp

Ah, pozabila sem omeniti, da sem v knjižnici končno našla tudi Zorkovo Knjigo mrtvih - priporočljivo oh in sploh!!!

Zoran Ferić: Djeca Patrasa

Okej, in vendar kot da knjigi nekaj manjka, da bi me zares pritegnila. O akutni krizi srednjih let.

Agatha Christie: Tragedija v treh dejanjih.

AC kot AC ;-)

Jurij Hudolin: Pastorek

Bolj žalostna usoda slovenskega fanta, ki ga mamina ljubezen pripelje na Hrvaško k zateženemu (milo rečeno) očimu.
Knjiga res vleče čeprav gre branje bolj počasi zaradi zgradbe stavkov. Definitivno moj zmagovalec to poletje čeprav ni ravno plažno branje.

Hm, vidiš, mene(i) pa Pastorek ni potegnil. Obupala sem na 50. - 60. strani, saj v knjigi nisem našla nič novega/posebnega, ne stilsko ne vsebinsko. Je pa res, da so bila pričakovanja kar velika, saj mi je bila Objestnost precej všeč.

Nekaj poletnega branja je za mano. Najboljši vtis je naredila Rosamunde Pilcher: Speči tiger. Zgodba o dekletu, ki gre iskat očeta na mali španski otok.

Zdaj bom napadla še ostale njene knjige.

Samo da omenim, da se knjižnice počasi polnijo nazaj. Konec julija je bilo pravo opustošenje - napol prazne police.

Lp, Ela S

Frederick Forsyth - The fourth Protocol

moj prvi forsyth (bran, ne gledan) - navdušen!

Izgubljeni (Devon): nekaj, kar si želi biti delo Stephena Kinga, pa ni. Se sicer hitro bere, stil ni slab, ampak zgodba, ta pa šepa. Najbolj me moti konec, ki je nedosleden in po njepotrebnem okruten, slednje pa velja tudi za preostanek knjige. Saj pri Kingu se tudi dogajajo strašne reči, ampak ima vse skupaj nek smisel, namen, neko sporočilo, tu pa je to bolj slabo.

Na polici imam novega Crichtona (Naslednji gen), en špeh od Marian Keyes (ne vem pa, če se ga bom lotila, ker sem ravno pred kratkim brala njen Suši za začetnike), Skrito kamero (Dimkovska?) in še nekaj kriminalk. Verjeto bom najprej prebrala eno od teh. Saj bi prebrala Coco Dias, pa je v naši knjižnici izposojena.

Andrej Blatnik: Spremeni me. Zanimivo branje, odlična projekcija sveta v neki ne prav oddaljeni prihodnosti, ki se v bistvu dogaja že danes. Da misliti.

Ravno sem nameravala o Spremeni me napisati nekaj besed, pa me je Enka prehitela s tako podobnimi, da jih nima smisla ponavljati. + Hudo neodložljivo. ;-)

Ah, kako lep dopust! Če dovolj dolgo vztrajaš, na Pagu doživiš tudi vseskozi lepo vreme in toplo morje – za nas, ki hodimo tjakaj v začetku avgusta, se je to zgodilo že v petem poskusu. Do nirvane mi je manjkalo samo, da bi bilo v Šimunih nekaj več Italijanov z bazilikami v avtih in po možnosti bistveno manj Nemcev, udobnejši ležalniki ter morda ugotovitev, da otrok nisva nepopravljivo razvadila.

Bralno je bil dopust obarvan z najbolj seksistično literarno nagrado Orange.

Catherine O’Flynn, What Was Lost je bila na dolgem seznamu, dobila pa je tudi nagrado Costa za prvenec. Dosledno napisano zgodbo o dokaj posebni deklici, ki se igra detektivko, in njeni usodi po mojem odlikujejo predvsem različni pripovedovalci. Po drugi strani se mi je ves čas zdelo, da O’Flynnka hodi po zelo tankem robu med vrhunsko pripovedjo in osladnostjo; žal večkrat omahne preko. Solidno branje.

Patricia Wood, Lottery je bila na kratkem seznamu. Začne se z: “My name is Perry L. Crandall and I am not retarded.” Perryjev IQ je 76 in na loteriji zadene – pozor, to ni spojler! – dvanajst milijonov dolarjev. Zgodba o tem, kako se spopada z denarjem in šakali, ki krožijo okoli njega, in pri tem ne izgubi vedrine in optimizma, je neustavljiva. Nikakršen literarni presežek, temveč soliden izdelek, ki bi pri nas sodil v kakovostnejši del zbirke Kapučino. Priporočam ob napadih depresije.

Charlotte Mendelson, When We Were Bad (kratek seznam) je zgodba o židovski družini, dominantni materi, ki je rabinka, možu, njunih štirih odraslih otrocih in idili, ki jim eksplodira v rokah. Zabavno branje in za družinsko sago presenetljivo mamljivo. Konec sicer rahlo razvodeni, ampak vseeno zelo priporočam.

Heather O’Neill, Lullabies for Little Criminals (kratek seznam) še nisem dokončal, po približno polovici pa sem prišel do skoraj dokončnega sklepa, da “izčiščeni” jezik 12-letne Baby, ki živi na robu narkomanije s svojim komaj kaj starejšim očetom, ni vrhunski literarni prijem, temveč najbrž zgolj zanikrna pisarija. Odsvetujem, vendar berem dalje.

Vmes sem zaradi humorja prebral še Kinkyja Friedmana, Roadkill, in – izpuljeno iz rok tavečji smrklji - Kästnerjevi Dvojčici. Kästner je še vedno neverjeten in brez primere. Toliko ljubezni in humorja človek res težko najde v otroški literaturi.

Drugače pa velike količine Jutarnjega lista, Dela in špeganja na internet s Symbianom preko edga, ker me wlan ne doseže, UMTS-a pa ni. Ah.

Kako lep dopust! Če dovolj dolgo vztrajaš, na Pagu doživiš tudi vseskozi lepo vreme in toplo morje – za nas, ki hodimo tjakaj v začetku avgusta, se je to zgodilo že v petem poskusu. Do nirvane mi je manjkalo samo, da bi bilo v Šimunih nekaj več Italijanov z bazilikami v avtih in po možnosti bistveno manj Nemcev, udobnejši ležalniki ter morda ugotovitev, da otrok nisva nepopravljivo razvadila.

Bralno je bil dopust obarvan z najbolj seksistično literarno nagrado Orange.

Catherine O’Flynn, What Was Lost je bila na dolgem seznamu, dobila pa je tudi nagrado Costa za prvenec. Dosledno napisano zgodbo o dokaj posebni deklici, ki se igra detektivko, in njeni usodi po mojem odlikujejo predvsem različni pripovedovalci. Po drugi strani se mi je ves čas zdelo, da O’Flynnka hodi po zelo tankem robu med vrhunsko pripovedjo in osladnostjo; žal večkrat omahne preko. Solidno branje.

Patricia Wood, Lottery je bila na kratkem seznamu. Začne se z: “My name is Perry L. Crandall and I am not retarded.” Perryjev IQ je 76 in na loteriji zadene – pozor, to ni spojler! – dvanajst milijonov dolarjev. Zgodba o tem, kako se spopada z denarjem in šakali, ki krožijo okoli njega, in pri tem ne izgubi vedrine in optimizma, je neustavljiva. Nikakršen literarni presežek, temveč soliden izdelek, ki bi pri nas sodil v kakovostnejši del zbirke Kapučino. Priporočam ob napadih depresije.

Charlotte Mendelson, When We Were Bad (kratek seznam) je zgodba o židovski družini, dominantni materi, ki je rabinka, možu, njunih štirih odraslih otrocih in idili, ki jim eksplodira v rokah. Zabavno branje in za družinsko sago presenetljivo mamljivo. Konec sicer rahlo razvodeni, ampak vseeno zelo priporočam.

(Zakaj ne morem objaviti daljšega sporočila v enem kosu????)

Heather O’Neill, Lullabies for Little Criminals (kratek seznam) še nisem dokončal, po približno polovici pa sem prišel do skoraj dokončnega sklepa, da “izčiščeni” jezik 12-letne Baby, ki živi na robu narkomanije s svojim komaj kaj starejšim očetom, ni vrhunski literarni prijem, temveč najbrž zgolj zanikrna pisarija. Odsvetujem, vendar berem dalje.

Vmes sem zaradi humorja prebral še Kinkyja Friedmana, Roadkill, in – izpuljeno iz rok tavečji smrklji - Kästnerjevi Dvojčici. Kästner je še vedno neverjeten in brez primere. Toliko ljubezni in humorja človek res težko najde v otroški literaturi.

Drugače pa velike količine Jutarnjega lista, Dela in špeganja na internet s Symbianom preko edga, ker me wlan ne doseže, UMTS-a pa ni. Ah.

Heather O’Neill, Lullabies for Little Criminals (kratek seznam) še nisem dokončal, po približno polovici pa sem prišel do skoraj dokončnega sklepa, da “izčiščeni” jezik 12-letne Baby, ki živi na robu narkomanije s svojim komaj kaj starejšim očetom, ni vrhunski literarni prijem, temveč najbrž zgolj zanikrna pisarija. Odsvetujem, vendar berem dalje.

Vmes sem zaradi humorja prebral še Kinkyja Friedmana, Roadkill, in – izpuljeno iz rok tavečji smrklji - Kästnerjevi Dvojčici. Kästner je še vedno neverjeten in brez primere. Toliko ljubezni in humorja človek res težko najde v otroški literaturi.

Drugače pa velike količine Jutarnjega lista, Dela in špeganja na internet s Symbianom preko edga, ker me wlan ne doseže, UMTS-a pa ni. Ah.

O, a v Šimune hodite Toro?! No, če nam bo moj bratec kdaj odpovedal gostoljubje v njegovi prikolici, se bova zagotovo srečala na morju. Dopustovali bomo namreč 1000% v Šimunih (in skoraj zagotovo v prvi polovici avgusta :-)). V ta kamp sem se zaljubila na prvi pogled :-).

P.S.
Italijanov si pa ne želet, no. So bili edina stvar, s katero sem se tolažila, ko je bil dopust pri koncu. Namreč, da mi jih ne bo treba več poslušat. Porkamizerija!

No, krasno, posti, ki jih nisem mogel objaviti, so se sedaj pojavili!!! Opravičujem se, ampak ko sem prvič stisnil knof oddaj, postov ni bilo, drugič pa se mi je pritožil, da enakih postov ne dovoljuje. Primož?!?!

@Enka: V Šimunih so celo Italijani simpatični ;-) Drugače pa ti lahko mimogrede naštejem sto razlogov, zakaj ne v Šimune, pa bomo vseeno še rinili tja. Drugo leto morda ne več v mobilne hiške, upam vsaj.

Minette Walters: Hudičevo pero

Ufff. Osnovna štorija nič posebnega, stranska, ki pa se sčasoma, kdo ve zakaj, spremeni tako rekoč v glavno - vsaj po razvlečenosti - pa nezanimiva. Fenom Waltersove toplo odsvetujem. Vsaj zame je bila knjiga orjaško razočaranje.

V obdobju nekakšne sitnobe, ko mi skoraj nobena knjiga ne sede, se tolažim z zapolnjevanjem lukenj, ko gre za klasike s področja krimičev.

Tako sem prebrala Ripleyja pod rušo Patricie Highsmith. Serija z Ripleyjem ni ravno moj najljubši del njenega opusa, zato sem tudi to prebrala bolj iz "izobraževalnih namenov". Ne vem, Edithin dnevnik se mi še vedno zdi njeno najboljše delo.

Podobno, Katja10, podobno ...
bil sem včeraj v konzorciju in pokupil vse, kar so imeli colina dexterja (an inspector morse mistery - pan books) ker se mi zdi tako klasičen, da sodi v domačo knjižnico in ker je zbirka tako enkratno oblikovana.
in nisem si mogel kaj in kupil tudi eno agatho - dumb witness v faksimile izdaji - knjiga, krasna na pogled in otip.
in zdaj to berem
ter razmišljam, da ne bom nikoli segal po elektronskih knjigah, vsaj leposlovnih ne.

No, torej, če se ne "pofočkam", me boste imeli na sumu, da letos sploh nisem dopustovala. :) Ker se že nekaj let zapovrstjo kampiramo v istem kraju, moram najprej omeniti detajl, neposredno povezan z branjem: novo klop v senci starega borovca, tik ob obali. Dovolj veliko (da na počez sedeš nanjo), z betonskima držaloma (kamor lepo parkiraš skodelico). Vsekakor: ena redkih, pohvalnih novosti.

Morda je bil razgled na otoke tisti, ki je na trenutke (zlasti v zgodnjih, mirnih jutrih, ko pubertetice še spijo) pritegnil pogled. Ali toliko življenja, ki ga opaziš okoli sebe, brez da bi v njem sodeloval ... Najprej dva upokojenca, ki živeč v drugi dimenziji strmita v šahovnico, na kateri je nekaj črnih in le ena bela figura. Ko naslednjič pogledam v njun konec, je postavitev spet skoraj popolna. Čez čas pa jezno prerekanje, frčanje brisače po zraku - ki ga prekine eden od njiju, molče pospravi šahovnico in protestno odkoraka čez travnik proti naselju. Drugi še kake četrt ure mulasto prekrižanih rok strmi v morje - in najbrž študira, če se le ni prenaglil ...

Sta me spomnila na tisti film Grumpy old men (v prevodu Stare sablje) , kjer sta igrala Jack Lemmon in Walter Matthau. Obstaja kakšna podobna knjiga?

P.S.
Da še na hitro ponovim že večkrat napisano tukaj gor in izpustim vse tisto, kar je po branju nekako "šlo mimo" (vključno s kupčkom mladinske literature, pri kateri sem ob naslednjem primerku pozabila, kaj se je dogajalo v prejšnjem; hm, najbrž kombinacija "prazne glave" in iskanja "nečesa več"...):

Eva Menasse: Vienna (se mi ni uspavalno brala)
Allison Pearson: Le kako ji to uspe (z radostjo, da le še ne funkcioniram čisto tako; a pri vsej zmešnjavi je na trenutke tudi mene ganila)
Feri Lainšček: Nedotakljivi (pri njem vedno najdem kaj zase).

Še medklic: se opravičujem za tipkarske napake in preslabo "predihane" popravke v lastnem tekstu. Za prve je vsekakor kriva od počitnic preutrujena domača tipkovnica ... :)

Hočevar - Šolen z Brega, Porkasvet. Po vseh hvalah, ki sem jih slišala, sem bila razočarana. Šolna sem odložila nekje na polovici, Porkasvet pa, morda pod vtisom prejšnje knjige, že po nekaj straneh. Težko prebavljam ljubljanščino in pa brezvezne tujke, še težje pa spakedrala, ki si samo želijo biti tujke. Zdi se mi, da bo to krivo, da mi knjigi nista bili všeč. Vsebina je bila ob tem postranskega pomena. Morda moja napaka, a na vsebino se nisem uspela osredotočiti.

Lenardič - Še večji Gatsby, Moje ženske. Rahlo do zmerno zmešane zgodbice, črni humor. Kar prijetno branje, čeprav me nekaj ni čisto "potegnilo not".

Maj- Demon iz gozda. Luštna, zelo lepo napisana, čeprav mladinska. Padla sem not in ne morem ven. Ko se moram ločiti od te knjige, se moram najprej z njo pošteno treščiti po buči, da mi uspe.

Ne zapusti me nikdar (Ishiguro). Se kar strinjam z vsem, kar je o tej zgodbi napisal Toro. Začetek je kar malo servilen in če človek ne bi vedel, da gre za dokaj brano knjigo, bi lahko še obupal. Potem pa padeš v zgodbo, tekoče napisano, nabito s čustvi, ki pa se plehkosti niti ne približajo. Ne le ena bolj nenavadnih zgodb kot takih, temveč tudi ena najbolj nenanavadno obdelanih "velikih" tematik (etike) našega časa. Priporočam. Zelo.

@Toro; Dvojčici je moja najljubša knjiga. Za vedno.
@Katja10, v podobni fazi sem, v zelo podobni. Ripleya sem imela v rokah že pred časom in mi ni šlo...
Andrea Camilleri in njegov Montalbano pa me tako navdušujeta, da čakam naslednji primer. Pravkar sem na dušek prebrala tretjega; Tat malic.

Ker pa je bera krimičev v naši knjižnici bolj slaba, se za spomin na morje tolažim z Matetom Dolencem v Ozvezdje Jadran...

Citiram:
Enka
Začetek je kar malo servilen ...

Ojej! Začetek knjige je sterilen, ne servilen. Se pardoniram.

Prebrala Druga stran zgodbe od Marian Keyes (avtorica Sušija za začetnike). Čisto v redu napisano, zelo podobno Sušiju za začetnike, chic-lit pač, ampak hudo predolgo (več kot 600 strani). Isto bi se dalo povedati na 300 straneh, pa bi roman kvečjemu pridobil.

Sedaj se lotevam Naslednjega gena (Crichton). Spet en špeh :( Med dopustom mi je šlo branje precej hitreje, tako da me sedaj predebele knjige precej odvračajo.

Joseph Kanon: Good German

Še vedno se zdravim s crime & spy knjigami ... Špehec, katerega ozadje je sesuti Berlin tik po vojni, natančneje v času Potsdamske konference, pa tekmovanje Rusov in ZDA za vrhunske nemške znanstvenike.

Sicer pa je ena od ključnih tem - krivda v vseh možnih oblikah, ki se kaže v vseh možnih odtenkih sivine, spet drugič kot izrazito črno-bela.

Do tod vse lepo in prav, vendar je osnovna zgodba za moj okus pretirano začinjena z več kot sentimentalno, da ne rečem patetično ljubezensko štorijo glavnega lika (ameriški novinar) in njegove nemške najdražje - surprise, surprise - soproge enega od zgoraj omenjenih znanstvenikov. Sicer pa se zadevščina lepo bere.


@Toro, Titija: >Dvojčici je moja najljubša knjiga. Za vedno.

Meni je iz "Kästnerjevega obdobja" najbolj ostala v spominu knjiga Emil in detektivi. In iz istega časa še Pozor, črna marela! Adama Bahdaja.

(Ničkolikokrat prebrano press)

Dostojevski...Bedni ljudje...ojej, kako moreče, žalostno, a hkrati lepo napisano.

Celine Curiol: Nemi glas

Ma, knjiga pzp. ni slaba, o punci, zaposleni na železniški postaji kot "napovedovalka" prihodov in odhodov vlakov - toda to je skoraj edina zanimiva podrobnost te knjige. Saj je lepo napisana in vse, ampak najbrž je nisem "kompatibilna" s to knjigo, saj me je eno figo brigalo, kaj si junakinja misli ali počne, zato sem jo po polovici opustila.

Naposled namreč ne preberem več do konca knjig, ki mi niso všeč. Opazila sem, da nas je kar precej, ki smo dolgo menili, da je to nekakšna sveta dolžnost in se tega le stežka odvadili.

Sploh sem pa v enem krimiču zasledila zanimivo pravilo o teh zadevah. Ker imaš kot smrkavec pred sabo še veliko let, kot starčku pa se ti pri branju že malo "mudi", gre pravilo takole: Od 100 odštej svojo starost. Dobljeno število je število strani, ki jih daš knjigi, da se "izkaže", preden nehaš z njo po nepotrebnem zapravljati čas.