Po nekajtedenski odločitvi za ločitev od psihično in fizično nasilnega moža sem se končno začela sestavljati skupaj. Postopek je še v teku, veliko vprašanj, zlasti tistih, ki zadevajo otroke, premoženje...., še ni dorečenih, vendar sem nekako le našla moč in odšla... Z možem imava še vedno stike, zlasti zaradi otrok, ki so zaenkrat še pri njem, saj jim jaz še ne zmorem zagotoviti pogojev za normalno življenje, čeprav bo to življenje ločenih staršev. Pravzaprav se zdaj dobro razumeva, tako se nisva še nikoli...In ravno v tem je problem. Spoznala sem drugega moškega, pri katerem najdem vse, kar sem dolga leta pogrešala pri možu - nežnost, razumevanje, prijateljstvo, bližino, željo... in seks. Dokler ni prišlo do slednjega, mi je bilo kljub bolečini zaradi ločitve lepo, počutila sem se zaželeno, vredno... Ko je prišlo tudi do spolnosti, se je v meni začela oglašati vest... Ne, moža ne ljubim več, a se trudim, da bi ostala prijatelja in dobra starša najinim otrokom. Ne morem pa se znebiti občutka, da ga varam, da grešim, prešuštvujem... Se bom kdaj lahko znebila tega grozljivega občutka? Je upravičen? Povejte svoje misli, svoje mnenje, svetujte... Aja, drugače sem verna, veliko dam na Cerkev, obhajilo... in teža mojega "greha" je velika...

Ja, kaj naj rečem.. Sramota!! Bog te bo kaznoval.

Ah daj no ženska, uživaj življenje! Saj si dosti časa predvidevam trpela od nasilnem kretenu...
čemu imaš sploh take misli? daj daj... uživaj, saj imaš samo eno življenje, in je tvoje, ne rabiš ga nikomur podrejat, še najmanj pa bivšemu pras***. Malo preveč daš na cerkev in zato te verjetno peče vest.
Oprosti, ampak zdaj bi bil pa on rad dober starš otrokom? A prej ko te je pa tepel, pa tega ni mislil?? Kakšen greh je pa on cel čas delal pa mu je očitno dol viselo! NE delaš nobenega greha, jooooj fertik no...
Daj resno nehaj se sekirati ženska, ker preveč kompliciraš! Uživaj življenje, upam samo da otroc niso bili priče tega nasilja in da nimajo posledice!
lp

Hahah, kje je bil pa tvoj bog ko te je mož tepel? :-))
A ti pa vztrajala z njim, ker je greh če moža zapustiš čeprav te tepe?
haha, oprosti ampak meni je hecno. žal mi je samo za otroke, ki so verjetno leta morali prenašati nasilje, ker imajo hudiča za očeta, mama je pa svetnica in mučenica in se mu je podrejala. Kot da pa še ni dovolj, jo še zdaj peče vest, da "revčka" vara ... mislim daj saj nisi normalna! kdo ti je možgane spral?
začni živet, bog ti da samo en življenje draga... pa verjetno ne zato, da boš tepena!

Spoštovani,

ne glede na to, da je ravnanje vašega zakonca nedopustno in nesprejemljivo in za tako ravnanje ni nobenega opravičila, tako tudi njegovo ravnanje ne more biti opravičilo za vaše ravnanje, kot ga opisujete.

Namreč, ne glede na to, da zase pravite, da ste verni, da veliko "daste" na Cerkev in obhajilo, vaša zadnja dejanja tega ne pokažejo. Pošteno bi bilo, da najprej podate vlogo za ugotovitev ničnosti vašega cerkvenega zakona, za kar imate vse argumente in šele potem, po ugotovitvi ničnosti, svobodni začnete novo partnerstvo. Tako bi bilo pošteno, etično in moralno ravnanje iz obče človeškega vidika, kot tudi iz vidika nauka, na katerega menda polagate veliko pozornosti.

Izvajanje fizičnega ali psihičnega nasilja in morda tudi alkoholizem vašega dosedanjega zakonskega partnerja so lahko znak, da zakonec verjetno ni bil sposoben za zakonsko in družinsko življenje. Za ugotavljanje ničnosti krščanskega zakona je bistveno stanje v času sklenitve zakonske zveze. Privolitev mora biti svobodna in neprisiljena, kandidata pa morata krščanski zakon hoteti. Vkolikor je psihično in fizično nasilje prisotno vseskozi in tudi že tedaj, ob sklenitvi zakona, imate zagotovljeno možnost za pozitivno ugotovitev ničnosti zakona.

Preberite si informacije na naslovu:

http://aktualno.rkc.si/?id=10012

Potem se odločite za postopek, v katerem imate veliko možnosti za uspeh, če ocenjujete, da izpolnjujete zahteve. Do tedaj lahko sicer sebi govorite, da na omenjene zadeve veliko "date", vendar, kot sami čutite, to ne drži in tudi vaš notranji občutek, da glede vašega sedanjega ravnanja ni vse v redu, je povsem pravi.

Seveda lahko povsem svobodno nadaljujete življenje tudi na vaš novi, že zastavljeni način, vendar se v tem primeru ne slepite, da vam nauk, ki ga navajate kot vrednoto, sploh kaj pomeni. V tem primeru poskusite zaživeti brez tega nauka, opustite ga, ker ga ne potrebujete, saj drugače delate dve napaki; prva je vaše življenje izven tega nauka in druga, zaradi prvega, nevredno prejemate zakramente. Ne morete vzeti od nauka samo tisto, kar vam ustreza, ostalo pa preprosto kršiti. Vzeti ga je potrebno vedno kot celoto.

Lep pozdrav.

Spoštovani vsi... in hvala za vaša mnenja ter odziv. Zlasti mi veliko pomeni obširen odgovor gospoda, morda gospe pod "aktualno" - predvidevam, da gre za duhovnika - vendar vloge za ugotavljanje ničnosti zakona ne morem podati... Mož je zelo predan cerkvi, kot laik ima v naši župniji pomembno vlogo in že to je razlog, da se nisem odločila za nasvet in pomoč pri našemu župniku. Na zunaj smo urejena in verna družina, a kar se je skozi leta dogajalo za zidovi... to je znano samo meni in otrokom.... Tako mi je edino rešitev predstavljal umik, odhod...

Lep pozdrav Mitka,
mislim, da ni enostavno prešaltati iz tega, da razmišljaš, da boš celo življenje z nekom (in torej imela spolne odnose le z njim), do tega, da to osebo zapustiš in si ustvariš novo življenje (tudi spolno), z drugim partnerjem.

Jaz sem dokaj prepričana, da si morda le prehitevala. Za ločitev si se v bistvu pravkar odločila - saj je par tednov v primerjavi s celim življenjem prava kaplja v morje. Vzemi si še nekaj časa. Novemu partnejru povej, da bi morda nadaljevali malce počasneje. Trajalo bo nekaj časa, da se boš počutila udobno v novi situaciji. Morda je potrebno, da ponotranjis dejstvo, da si locena, kar prav gotovo se nisi mogla. Če se zdaj z možem tako dobro razumeta kot se prej nista mogla, pomeni, da si sprejela pravo odločitev tako za vaju kot tudi za otroka. Biti veren pomeni tudi imeti določena načela. Vedeti, kaj je prav in kaj ni. To, kar si doživljala z možem, ni bilo prav. Sama veš, sicer se od njega ne bi ločila in bi vztrajala v zakonu. Daj si čas in ne prehitevaj.

Cerkev, nečistnica vseh nečistnic bi tu neke moralne pridige držala alooo

Daj ženska, ločila si se, pošteno razšla in našla srečo z drugim, koga misliš da varaš?
Daj dovoli si biti srečna, cerkveni nauki so pa itak v večini v nasprotju z Božjimi zapisanimi v Svetem pismu. Veruj v Boga, ne v Cerkev, ni zveličavna, čeprav se ima za tako.

Prispevek z nickom aktualno je napisal marinec.si, ki ni duhovnik.

Vse pravice pridržane.

P.s.: Dvojna morala avtorice mi načenja jetra. Povej vašemu župniku, kaj se je dogajalo za zidovi. Brez olepšav in v celoti. Garantiram, da bo na tvojo vlogo dodal pozitivno mnenje za ugotovitev ničnosti tistega sranja, ki se je dogajalo za kulisami pobožne družine.

Hinavci.

Hvala Pandora1... tvoje besede so kot balzam za mojo zmedeno dušo...Tudi pravega občutka za čas nimam, se pa oba s partnerjem strinjava, da sva se nekoliko prenaglila in da z nadaljevanjem najinega odnosa kot partnerskega kaže še malo počakati... Medtem pa bova seveda obdržala prijateljske vezi - v vsej zmedi trenutno res potrebujem prijatelja, sogovornika, človeka, ki me razume in mi stoji ob strani...
Čeprav se sama še predobro zavedam razlogov za svojo odločitev za ločitev, si jih moram nenehno tolmačiti in jih opravičevati - sama pri sebi - vse to zato, ker se z možem v skoraj 21 letih najine zveze še nisva tako dobro razumela in ne vem, kako naj razumem to - morda kot neko past? Ne verjamem, da bi se človek lahko nenadoma tako spremenil... Še vedno sem prepričana v pravilnost svoje odločitve - zaradi sebe in zaradi otrok... preveč škode je že bilo narejene in če bi vztrajala, ne vem, kam bi to pripeljalo... Res mi vsaka potrditev, vsaka vzpodbudna beseda še kako prav pride...
Glede Cerkve pa... Ravno v veri sem črpala največ moči, da sem se trudila vztrajati tako dolgo... in ravno Bog je bil tisti, ki mi je v nekem trenutku "prišepnil" - to moraš storiti zase, za otroke... Ni mi pomembno, kaj pravijo ljudje... a to, da kot ločena ženska, z novim partnerjem, ne bi smela k obhajilu... to me zelo teži... preizkušnja, s katero nisem računala v svojih odločitvah in sem se tako znašla v novi agoniji... Mislite, da me bo ta občutek zapustil, ko bom (čeprav samo civilno) tudi uradno ločena, ali bom poslej morala živeti s tem, da živim grešno življenje ženske, ki vara svojega moža, od katerega se nikoli ne bo mogla cerkveno ločiti...

Če se prav spomnim, je bila Marija Magdalena, preden je postala svetnica, pravzaprav prešuštnica. Pa Jezus ni rekel, da ne sme k obhajilu, ampak nekaj drugega.
Tudi ti bi potrebovala Jezusa, ki bi tvojemu okolju povedal Naj prvi vrže kamen v žensko (Marijo Magdaleno), (tisti) ki še ni nikoli grešil.
Praviš, da si črpala moč v veri. V veri, Mitka, ne v Cerkvi. Vera je eno, Cerkev pa drugo. V Sloveniji pa se iz političnih razlogov oboje dvajset let načrtno prepleta.
Vera ti je lahko v uteho, v podporo, v pomoč. Je zate lahko zelo pomembna. Cerkev je pa tista, ki postavlja pravila. Ki nasprotuje uporabi kondomov. Ki se ne želi soočiti s pedofilijo med svojimi župniki. Katere zgodovino prepletajo takšni in drugačni škandali, vse od požiganja knjig in žensk, pa do nezakonskih sinov in ljubic svetih mož, ki naj sploh ne bi imeli spolnih odnosov. Sodobna slovenska cvetka takšne Cerkve je pa to, da je lahko v poročenem paru vernik cerkveno poročen, druga oseba, nevernik pa ne. S kom je pa ta vernik poročen in komu dolguje zvestobo in ljubezen in ne vem kaj, če drugi z njim ni cerkveno poročen???

No, da preidem na bistvo: kdo določa, da nisi upravičena do obhajila? Cerkev ali vera? Cerkev, jasno.

Vera je sklop vrednot, ki jim ti slediš. Vrednote, ki se morajo prilagajati glede na spremembe v času, v katerem živimo. Cerkev je pa vedno malo pozna v prilagajanju svojih pravil sodobnemu svetu. Zakaj? Zato, ker jo vodijo stari možje :), ki težijo k temu, da se delajo stvari po starem in se spreminjajo le takrat, ko res ne gre več drugače. In ta ista Cerkev bi ti zdaj rada povedala, da nisi upravičena do obhajila, ker si se uprla fizičnemu in psihišnemu nasilju.

V starih časih se vprašanje fizičnega in psihičnega nasilja ni pojavljalo (v smislu, da ni bilo relevantno) in zato ni bilo predvidene nobene rešitve. Danes je to drugače. Naša družba je našla rešitev, Cerkev pa še spi in bo trajalo še nekaj desetletij, da bodo ugotovili, da so tu njihova načela predpotopna in da se je potrebno modernizirati. In stoprocentno sem prepričana, da bi se kar nekaj župnikov strinjalo, da si sprejela pravo odločitev. Jaz poznam vsaj enega.

Če si začutila, da je bila to prava odločitev, - kar potrjujejo tudi izboljšani odnosi z bivšim možem - vztrajaj pri njej. In ne pusti si vzeti vere od neke institucije, ki je de facto za časom.
Četudi si se od moža ločila, sem prepričana, da mu boš še vedno pomagala, če bo kaj potreboval, da mu boš stala ob strani v težavah, če bo sam in ne bo imel nikogar drugega. In to je tisto kar po mojem mnenju, v duhu dobre katoličanke v dani situaciji šteje.

Ja, kršiš pravila. Ampak pravila so zastarela in Cerkev ti ne ponuja nobene druge rešitve. Če ostaneš zvesta svojim vrednotam, svoji veri, je to največ, kar lahko narediš. Pravila se bodo že spremenila, ko bo problem dovolj pereč za dovolj veliko ljudi. Tvoj edini "greh" je, da si pionir. Postavljena v novo situacijo, ki je pravila še ne predvidevajo.

Navedeno

Mitka
Hvala Pandora1... tvoje besede so kot balzam za mojo zmedeno dušo...Tudi pravega občutka za čas nimam, se pa oba s partnerjem strinjava, da sva se nekoliko prenaglila in da z nadaljevanjem najinega odnosa kot partnerskega kaže še malo počakati... Medtem pa bova seveda obdržala prijateljske vezi - v vsej zmedi trenutno res potrebujem prijatelja, sogovornika, človeka, ki me razume in mi stoji ob strani...
Čeprav se sama še predobro zavedam razlogov za svojo odločitev za ločitev, si jih moram nenehno tolmačiti in jih opravičevati - sama pri sebi - vse to zato, ker se z možem v skoraj 21 letih najine zveze še nisva tako dobro razumela in ne vem, kako naj razumem to - morda kot neko past? Ne verjamem, da bi se človek lahko nenadoma tako spremenil... Še vedno sem prepričana v pravilnost svoje odločitve - zaradi sebe in zaradi otrok... preveč škode je že bilo narejene in če bi vztrajala, ne vem, kam bi to pripeljalo... Res mi vsaka potrditev, vsaka vzpodbudna beseda še kako prav pride...
Glede Cerkve pa... Ravno v veri sem črpala največ moči, da sem se trudila vztrajati tako dolgo... in ravno Bog je bil tisti, ki mi je v nekem trenutku "prišepnil" - to moraš storiti zase, za otroke... Ni mi pomembno, kaj pravijo ljudje... a to, da kot ločena ženska, z novim partnerjem, ne bi smela k obhajilu... to me zelo teži... preizkušnja, s katero nisem računala v svojih odločitvah in sem se tako znašla v novi agoniji... Mislite, da me bo ta občutek zapustil, ko bom (čeprav samo civilno) tudi uradno ločena, ali bom poslej morala živeti s tem, da živim grešno življenje ženske, ki vara svojega moža, od katerega se nikoli ne bo mogla cerkveno ločiti...

Gospa, če ne boste podali vloge za ugotovitev ničnosti zakona ali če ta ne bo pozitivno rešena, potem sicer lahko mirno hodite v cerkev, vendar ne morete vredno prejemati nobenih zakramentov, ne samo obhajila in zato ne morete hoditi k obhajilu, četudi bosta civilno uradno ločena. To ni odvisno od tega, kaj mislim jaz, kdorkoli ali vsi preostali na tem forumu, ni odvisno niti od prisotnosti vašega občutka grešnosti, ki vas bo morda čez čas res zapustil, ampak je stvar pravil in zapovedi, ki jih lahko upoštevate, lahko pa seveda tudi ne, nihče vas k temu ne sili. Kot sem že napisal, vi že sedaj skorajda mirne vesti živite mimo tega nauka - zakaj bi se torej sekirali še dodatno zaradi obhajila? Ne morete pa nevredni prejemati zakramente, kar obhajilo nedvomno je, ker veste, kaj to za vas pomeni.

Cerkveni zakon je prav tako zakrament, pri katerem je duhovnik samo zastopnik nekoga tretjega, ki je pri sklenitvi prisoten in v imenu katerega se podeljuje ta zakrament in ta tretji je - Bog. Če se spomnite tegale - kar je Bog združil, naj človek ne loči, potem vam je jasno, da vam ni Bog prišepnil, da se ločite. Prej je združil, potem si je pa premislil, a ja? Premislil si je človek in ta človek ste - vi. Če ste pa v prišepetavanje z njegove strani trdno prepričani in imate za ugotovitev ničnosti zakona vse potrebne neizpodbojne argumente, potem mirno podajte vlogo na ugotovitev ničnosti in če vam je to prišepnil, bo tudi poskrbel, da se boste lahko razvezali in komot ponovno poročili z drugim in spet vredno prejemali zakramente. Torej, podajte vlogo in počakajte na rezultat, če ste vase trdno prepričani; v primeru negativnega odgovora ponovno podajte ugovor in nato dodatno utemeljitev in ne odnehajte, dokler ne bo rešeno pozitivno. Vztrajajte in boste uspeli.

Vse vloge, ki so neizpodbojno utemeljene, so rešene pozitivno.

V primeru, da nikakor ne uspete ali če že vnaprej veste in ste potihem celo trdno prepričani, da za ugotovitev ničnosti sploh nimate pogojev, čeprav tu govorite drugače, se sprijaznite, da se glede prišepetavanja s strani Boga motite in da z vidika krščanskega nauka živite /citiram vas samo/ grešno življenje ženske, ki vara svojega moža, od katerega se nikoli ne bo mogla cerkveno ločiti, ker za to nima potrebnih trdnih in neizpodbojnih argumentov. V tem primeru obhajilo in ostali zakramenti do nadaljnjega, to je do izpolnitev pogojev zanje, odpadejo, amen.

Še enkrat navedem; kakšne funkcije ima vaš mož kot laik v cerkvi, kakšno fasado kažete vsi skupaj okolici in župniku, vaš umetni in navidezni ugled, kakšno mnenje ima o vseh vas vaš župnik, to je nepomembno in ni ovira za podati vlogo na ničnost cerkevenega zakona, ker štejejo le tehtni in utemeljeni razlogi v skladu z dosedaj povedanim. Če hočete umiriti svojo vest, postopajte, kot sem vam svetoval, ne glede na to, da bodo po tem vse kulise padle. Te bodo itak padle prej ali slej in to same od sebe.

Meni je pa bog ravno kar prišepnil, da naj ti napišem, da že končno nehaj komplicirati in imeti slabe vesti! Komu na čast, njemu, bivšemu? Misliš, da bi se on sekiral toliko kot ti? :-) (ne bi se)

In kako je lahko ta, ki ima tako vlogo v cerkvi in vse, potem sploh upal stopiti v cerkev, glede na vse kar je delal doma??

Čudno da ti bog že prej ni rekel, da se loči. Oprosti ampak ne morem mimo tega, da je nekdo toliko časa v takem sranju od veze!


PS. Povej župniku kaj se je dogajalo, če boš mirna samo tako da se ločiš še cerkveno, drugače si pa dopovej da sta ločena in konec. Nobene obveze nimaš več do njega, nobene. Očitno bo pa pri tebi trajalo, da si to dopoveš, na žalost.

Ti se moraš predvsem pogovoriti s svojo vestjo. Ko ljudje naredimo nekaj slabega, zelo radi iščemo izgovore, utemeljitve in razloge zunaj sebe, da opravičimo to svoje slabo dejanje. Namesto da bi pobrskali po sebi, sprejeli odgovornost in se potrudili, da bi bilo vnaprej drugače. Ti verjetno že sama dobro veš, zakaj te tole z zakramenti tako boli in da verjetno tudi izničenje zakona ne bi pomagalo. Ampak ti nisi samo pripadnica katoliške cerkve, si tudi in predvsem človek, oseba. To dokazujejo tudi tvoja dejanja. Torej razčisti najprej sama s sabo na tej ravni, pa ne boš več imela problema niti s cerkvijo, predvsem pa ne z vero.

Zgoraj si omenila past. Pa bom za moment še kasandra. Je možno, da si tvoj mož pripravlja teren za to, da bi on podal vlogo za izničenje vajinega zakona? Pri utemeljitvi najbrž ne bo v zadregi, kajne. Da te ne bo še to lop po glavi, ker si ne boš prišla na čisto, kdo si, kje si in zakaj si.

Navedeno

Pandora1
Če se prav spomnim, je bila Marija Magdalena, preden je postala svetnica, pravzaprav prešuštnica. Pa Jezus ni rekel, da ne sme k obhajilu, ampak nekaj drugega.
Tudi ti bi potrebovala Jezusa, ki bi tvojemu okolju povedal Naj prvi vrže kamen v žensko (Marijo Magdaleno), (tisti) ki še ni nikoli grešil.
Praviš, da si črpala moč v veri. V veri, Mitka, ne v Cerkvi. Vera je eno, Cerkev pa drugo. V Sloveniji pa se iz političnih razlogov oboje dvajset let načrtno prepleta.
Vera ti je lahko v uteho, v podporo, v pomoč. Je zate lahko zelo pomembna. Cerkev je pa tista, ki postavlja pravila. Ki nasprotuje uporabi kondomov. Ki se ne želi soočiti s pedofilijo med svojimi župniki. Katere zgodovino prepletajo takšni in drugačni škandali, vse od požiganja knjig in žensk, pa do nezakonskih sinov in ljubic svetih mož, ki naj sploh ne bi imeli spolnih odnosov. Sodobna slovenska cvetka takšne Cerkve je pa to, da je lahko v poročenem paru vernik cerkveno poročen, druga oseba, nevernik pa ne. S kom je pa ta vernik poročen in komu dolguje zvestobo in ljubezen in ne vem kaj, če drugi z njim ni cerkveno poročen???

No, da preidem na bistvo: kdo določa, da nisi upravičena do obhajila? Cerkev ali vera? Cerkev, jasno.

Vera je sklop vrednot, ki jim ti slediš. Vrednote, ki se morajo prilagajati glede na spremembe v času, v katerem živimo. Cerkev je pa vedno malo pozna v prilagajanju svojih pravil sodobnemu svetu. Zakaj? Zato, ker jo vodijo stari možje :), ki težijo k temu, da se delajo stvari po starem in se spreminjajo le takrat, ko res ne gre več drugače. In ta ista Cerkev bi ti zdaj rada povedala, da nisi upravičena do obhajila, ker si se uprla fizičnemu in psihišnemu nasilju.

V starih časih se vprašanje fizičnega in psihičnega nasilja ni pojavljalo (v smislu, da ni bilo relevantno) in zato ni bilo predvidene nobene rešitve. Danes je to drugače. Naša družba je našla rešitev, Cerkev pa še spi in bo trajalo še nekaj desetletij, da bodo ugotovili, da so tu njihova načela predpotopna in da se je potrebno modernizirati. In stoprocentno sem prepričana, da bi se kar nekaj župnikov strinjalo, da si sprejela pravo odločitev. Jaz poznam vsaj enega.

Če si začutila, da je bila to prava odločitev, - kar potrjujejo tudi izboljšani odnosi z bivšim možem - vztrajaj pri njej. In ne pusti si vzeti vere od neke institucije, ki je de facto za časom.
Četudi si se od moža ločila, sem prepričana, da mu boš še vedno pomagala, če bo kaj potreboval, da mu boš stala ob strani v težavah, če bo sam in ne bo imel nikogar drugega. In to je tisto kar po mojem mnenju, v duhu dobre katoličanke v dani situaciji šteje.

Ja, kršiš pravila. Ampak pravila so zastarela in Cerkev ti ne ponuja nobene druge rešitve. Če ostaneš zvesta svojim vrednotam, svoji veri, je to največ, kar lahko narediš. Pravila se bodo že spremenila, ko bo problem dovolj pereč za dovolj veliko ljudi. Tvoj edini "greh" je, da si pionir. Postavljena v novo situacijo, ki je pravila še ne predvidevajo.

Pandora1, predlagam ti, da komentiraš tisto, kar obvladaš. To, kar tule oznanjaš je popolnoma izkrivljen nauk, ki ga slabo poznaš.

Po vrsti. Tudi avtorica lahko postane svetnica, kot Marija Magdalena, potem, ko je postala prešuštnica. Ni ovire. Lahko se vrne na prava pota. Tisti stavek, ki ga navajaš, je standardni izgovor grešnikov, ki jih odvrnitev od greha ne zanima. Da, vsi ljudje grešimo in smo zmotljivi. Razlika med ljudmi je le ta, da eni to spoznajo in se poboljšajo, drugi pa ostanejo zakrknjeni in vztrajajo v delanju slabega. Če nadaljujem, ji je nato rekel in to ne MM, pač pa neki drugi, neznani ženi, potem ko je počakal, da so vsi, ki so hoteli to prešuštnico kamenjati, drug za drugim odšli; Žena, te ni nihče obsodil? Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej ne greši veš. Pomemben je predvsem zadnji stavek; pojdi in odslej ne greši več. Gre za priznanje, obžalovanje slabega ravnanja, prenehanje z njim, trdni sklep - ne grešiti več in najpomembnejše - poboljšanje, vse to je zajeto v kratkem stavku; pojdi in oslej ne greši več. Misliš, da avtorico to zanima? Naj pove.

Nadalje, vera (nauk) in Cerkev sta nerazdružno povezani. Cerkev so ljudje, verniki, laiki, ki nosijo v sebi vero in duhovniki, diakoni, redovniki in redovnice, škofje... in njihov vrhovni poglavar papež, torej njihovi pastirji. Kako lahko to dvoje ločiš? To je vendar nerazdružljivo, kot taka je bila Cerkev ustanovljena s strani Jezusa Kristusa, ve se natančno, kako, kdaj in zakaj. Na osnovi ločitve tega dvojega nerazdružljivega, skuješ vso svojo teorijo, Pandora1, ki pravi, da si lahko vsak po svoje postavlja svoja pravila? Smešno. Cerkev ne postavlja pravil, pravila je postavil tisti, ki je Cerkev ustanovil. Kdo je to, zagotovo veš, spada vsaj k osnovni izobrazbi. Da, vsi ljudje smo zmotljivi in grešni, to je naravna danost; vsi delamo napake, se na njih učimo, padamo, se pobiramo in rastemo ali pa tudi ne. Svet ne sestavljajo sami svetniki in idealni ljudje, komaj kakšen je približek temu, a kljub temu, večina stremi k temu in svet postaja boljši, če ga v tej smeri skupaj gradimo. Zato človek potrebuje smerokaz, pa ne enega, več njih, da ve, kam naj gre. Zamisli si svet brez vseh zapovedi; bi bil boljši, kot ta, kot ga ustvarjamo in ki ga imamo sedaj?

Nadalje; do obhajila ni upravičena zato, ker naj bi se uprla psihičnemu in fizičnemu nasilju s tem, da je odšla k drugemu moškemu in se civilno ločuje. Ne zato. Do obhajila je neupravičena, ker živi v grehu. Pogoj za obhajilo je biti brez greha. Pojdi in odslej ne greši več... Njen greh je prešuštvo; živi z drugim moškim, čeprav je cerkveno veljavno poročena, torej prešuštvuje. Cerkev ima rešitve tudi za primere, opisane v tej temi, ko obstaja možnost ugotovitve ničnosti cerkvenega zakona, kar seveda ni enako civilni razvezi. Pri ugotovitvi ničnosti se na podlagi neizpodbojnih materialnih dokazov in prič, sprejme sklep, da zakon ni bil veljavno sklenjen, torej, kot da ni nikoli obstajal. Ne gre za razvezo, ampak za ničnost sklenitve. To možnost ima tudi avtorica, če ima zato tehtne razloge in v tem premeru bo potem povsem svobodna v ponovnem sklepanju zakona in upravičena do prejemanja zakramentov, ker bo zadržek za to, to je prešuštvo, prenehal. Do tedaj živi v grehu in kot taka neupravičena do obhajila. Tega pravila si ni izmislila Cerkev, zapisano je v eni od božjih zapovedi, ki se glasi; ne prešuštvuj. Ti dve besedici sta zapoved, ki se je ni izmislil človek, ne Cerkev, ne druga institucija, ampak je tako zapovedal človeku Bog. Se spomniš, Pandora1, Mojzesa in njegovi kamnitih tabel in vklesane številke šest? Zapoved številka šest. Od tam to izvira.

Psihično in fizično nasilje se je vedno pojavljajo, v starih časih v mnogo hujših oblikah, kot dandanes. Se ne spomniš zgodovine starega in srednjega veka? Ne glede na to, je zapoved - zapoved in ni za časom, pač pa daleč pred njim, saj je po mnogo tisoč letih od Mojzesa do danes še vedno veljavna, enaka in nespremenjena in povsem uporabna in je bila in bo vedno sodobna za tistega, ki se je želi držati, ne glede na štetje časov. Za tistega, ki se je ne želi držati pa, kot da ne obstaja. Vera je med drugi tudi sklop pravil, zapovedi, ki se jih lahko držiš, lahko pa jih ignoriraš. Ne jemlje avtorici institucija vere, avtorica se vere preprosto ne drži. To je stvar njene svobodne odločitve. Ne more pa spreminjati zapovedi in pravil po svoje ne ona, ne ti, Pandora1, ki zapovedi in krščanski verski nauk krojiš in prirejaš in razlagaš po svojih merah in željah, niti se zapovedi ne morejo prilagajati tistim, ki se jih ne držijo, kot je tvoja srčna želja. Po eni strani praviš, naj se avtorica krščanske vere drži, po drugi pa praviš, da naj ravna po svoje. Zapovedi so postavljene vsem, ki se jih hočejo držati, za smerokaz. Če gredo nekateri v napačno smer, naj se smerokaz usmeri enkrat sem, drugič pa za njimi, kot komu bolj ustreza? Ali zadev ne poznaš ali pa jih namerno izkrivljaš, Pandora1. Ne eno, ne drugo ti ni v čast. Kot sem dejal, postajaš svetovalka za vse, tudi tisto, o čemer nimaš pojma.
Vzemi si čas v državni službi, tri, štiri ure dnevno, Pandora1 in premišljuj o povedanem. Ali pa delaj med šihtom kaj pametnejšega, kot je dopisno izkrivljanje kršanskega nauka na Monu.

Vprašal bi avtorico dve preprosti vprašanji in sicer;

Kdaj se je pričelo pojavljati psihično in fizično nasilje s strani njenega moža in še drugo; kdaj je spoznala drugega moškega - je bilo prvo pred drugim ali drugo pred prvim in kolikšna je časovna razlika?

To bo razjasnilo dilemo, zakaj avtorice morda tožba na ugotovitev ničnosti cerkvenega zakona ne zanima. Hvala za posluh.

Lep pozdrav Marinec,
poanta mojega navajanja zgodbe MM je v tem, da je Jezus Kristus takrat naredil nekaj, kaj je bilo v nasprotju s predhodnimi običaji - oziroma kaznijo, ki je bila določena za takšen greh. Da torej pride tudi v religioznih vprašanjih do evolucije. Ali ni vloga enciklik prav ta? Reinterpretacija in modernizacija?

Navedeno

Marinec

Nadalje, vera (nauk) in Cerkev sta nerazdružno povezani. Cerkev so ljudje, verniki, laiki, ki nosijo v sebi vero in duhovniki, diakoni, redovniki in redovnice, škofje... in njihov vrhovni poglavar papež, torej njihovi pastirji. Kako lahko to dvoje ločiš?

Sta povezani, nista pa isto. Ni treba, da jaz ločujem. Je že protestantizem ločil, ko je povedal, da si Cerkev pripisuje monopolno vlogo da razlaga božji nauk in da rabimo sveto pismo v regionalnih jezikih, da si bodo lahko ljudje sami brali (in razlagali) božjo besedo. Pa to, da Cerkev ne plačuje ne davkov na nepremičnine ne davkov na dohodke je sila "materialna" zadeva, ki z verovanjem nima prav veliko. Je sad politike institucije. Zato ponavljam, vera in Cerkev nista isto.

Psihično in fizično nasilje se je resda pojavljalo vedno, Ampak takrat še ni bilo Deklaracije o človekovih pravicah in celega kupa drugih mednarodnih dokumentov, ki ljudem priznavajo pravico, da ne doživljajo psihičnega in fizičnega nasilja. Takrat je bilo to sprejemljivo (in legalno), danes ne.

Mislim, da obstaja za vsakega katoličana ena višja zapoved in višja instanca, kot je Cerkev in vsi njeni sestavni deli. To je vest človeka, ki je bil vzgajan v katoliškem duhu, s katoliškimi vrednotami. In misleci pred 2000 leti niso mogli predvideti vseh mogočih slučajev, ki se bodo danes pojavili. Pripravili so nauk, vodilo, implementacijo tega vodila pa institucija - Cerkev, ki se sama svojih vodil ni znala vedno najbolje držati. Moja poanta je, da tudi Cerkev ni brez napak in da za nekatere primere (še) nima ustrezne interpretacije.

Pravila Cerkve so se spreminjala v zgodovini - nenazadnje najprej je bila sobota Gospodov dan, in to za kar nekaj stoletij, če me spomin ne vara. Pa božje zapovedi so v Svetem pismu malce drugačne kot v rimokatoliškem katekizmu - sploh 9. Ne, marinec, se ne strinjam s teboj. Tudi pri verskih zadevah niso stvari belo/črne in človek lahko veruje in uporablja zraven tudi zdravo pamet.

Navedeno

marinec.si
Cerkev ne postavlja pravil, pravila je postavil tisti, ki je Cerkev ustanovil. Kdo je to, zagotovo veš, spada vsaj k osnovni izobrazbi.
.
.
Tega pravila si ni izmislila Cerkev, zapisano je v eni od božjih zapovedi, ki se glasi; ne prešuštvuj. Ti dve besedici sta zapoved, ki se je ni izmislil človek, ne Cerkev, ne druga institucija, ampak je tako zapovedal človeku Bog. Se spomniš, Pandora1, Mojzesa in njegovi kamnitih tabel in vklesane številke šest? Zapoved številka šest. Od tam to izvira.

Torej, Marinec, o kateri zapovedi je tu pravzaprav govora? O šesti ali o sedmi? Se ta zapoved (katerakoli po vrsti je že) glasi »Ne prešuštvuj!« ali »Ne nečistuj!«(med tema dvema pojmoma je kar nekaj razlike)? In ti praviš, da ni Cerkev tista, ki postavlja pravila. No ja, pravila so res postavljena . Recimo, da je res Bog tisti, ki jih je postavil, vendar Cerkev pa je očitno tista, ki si jih dovoli spreminjati, očitno pa tudi malo po svoje prikrojiti, kljub temu da nekje piše tudi kdo edino naj bi bil pristojen za spreminjanje postave. Bog je očitno bil pri nekaterih zapovedih tudi mnogo bolj precizen ter jih je natančneje opredelil, pri drugih pa manj in pri teh si je očitno interpretacijo dovolila kar Cerkev sama (nekatere originalne pa kar malo zatajila in/ali tudi spremenila). In ob tako «bogoskrunskem« spreminjanju Postave (poglejmo samo 10. zapoved, iz katere sta nastali dve, druga pa je kar malo izginila) naj mi verjamemo, da je pred Bogom prešuštvo tudi situacija v kateri se nahaja avtorica. Morda je samo za Cerkev (institucijo) in močno dvomim, da je psihično ter fizično nasilje dovolj močan razlog za ugotovitev ničnosti zakona in mislim, da to veš tudi sam, zato pa ji tudi tako korajžno predlagaš, kar pač ji.

Da ne bo pomote: govorimo o Cerkvi kot instituciji, seveda pa je Cerkev tudi občestvo in to je zelo prikladno, da se za tem dejstvom da skriti, ko gre za kakšne kočljive stvari, čeprav občestvo kot tako - po domače povedano - »nema pravo glasa«, kaj šele da bi si Sveto pismo razlagalo po lastni vesti.

Navedeno

Kdaj se je pričelo pojavljati psihično in fizično nasilje s strani njenega moža in še drugo; kdaj je spoznala drugega moškega - je bilo prvo pred drugim ali drugo pred prvim in kolikšna je časovna razlika?

Tipično farško razmišljanje: »lop po babi« v vsakem primeru. Saj jo celo deseta zapoved (v originalu) vendar obravnava v paketu z živino. Je njegovo nasilje morda upravičeno, če je bil vrstni red dogodkov drugačen? Ja, seveda nisi tega rekel. Čemu je potem to vprašanje smiselno?

Navedeno

marinec.si

Navedeno

Pandora1
Če se prav spomnim, je bila Marija Magdalena, preden je postala svetnica, pravzaprav prešuštnica. Pa Jezus ni rekel, da ne sme k obhajilu, ampak nekaj drugega.
Tudi ti bi potrebovala Jezusa, ki bi tvojemu okolju povedal Naj prvi vrže kamen v žensko (Marijo Magdaleno), (tisti) ki še ni nikoli grešil.
Praviš, da si črpala moč v veri. V veri, Mitka, ne v Cerkvi. Vera je eno, Cerkev pa drugo. V Sloveniji pa se iz političnih razlogov oboje dvajset let načrtno prepleta.
Vera ti je lahko v uteho, v podporo, v pomoč. Je zate lahko zelo pomembna. Cerkev je pa tista, ki postavlja pravila. Ki nasprotuje uporabi kondomov. Ki se ne želi soočiti s pedofilijo med svojimi župniki. Katere zgodovino prepletajo takšni in drugačni škandali, vse od požiganja knjig in žensk, pa do nezakonskih sinov in ljubic svetih mož, ki naj sploh ne bi imeli spolnih odnosov. Sodobna slovenska cvetka takšne Cerkve je pa to, da je lahko v poročenem paru vernik cerkveno poročen, druga oseba, nevernik pa ne. S kom je pa ta vernik poročen in komu dolguje zvestobo in ljubezen in ne vem kaj, če drugi z njim ni cerkveno poročen???

No, da preidem na bistvo: kdo določa, da nisi upravičena do obhajila? Cerkev ali vera? Cerkev, jasno.

Vera je sklop vrednot, ki jim ti slediš. Vrednote, ki se morajo prilagajati glede na spremembe v času, v katerem živimo. Cerkev je pa vedno malo pozna v prilagajanju svojih pravil sodobnemu svetu. Zakaj? Zato, ker jo vodijo stari možje :), ki težijo k temu, da se delajo stvari po starem in se spreminjajo le takrat, ko res ne gre več drugače. In ta ista Cerkev bi ti zdaj rada povedala, da nisi upravičena do obhajila, ker si se uprla fizičnemu in psihišnemu nasilju.

V starih časih se vprašanje fizičnega in psihičnega nasilja ni pojavljalo (v smislu, da ni bilo relevantno) in zato ni bilo predvidene nobene rešitve. Danes je to drugače. Naša družba je našla rešitev, Cerkev pa še spi in bo trajalo še nekaj desetletij, da bodo ugotovili, da so tu njihova načela predpotopna in da se je potrebno modernizirati. In stoprocentno sem prepričana, da bi se kar nekaj župnikov strinjalo, da si sprejela pravo odločitev. Jaz poznam vsaj enega.

Če si začutila, da je bila to prava odločitev, - kar potrjujejo tudi izboljšani odnosi z bivšim možem - vztrajaj pri njej. In ne pusti si vzeti vere od neke institucije, ki je de facto za časom.
Četudi si se od moža ločila, sem prepričana, da mu boš še vedno pomagala, če bo kaj potreboval, da mu boš stala ob strani v težavah, če bo sam in ne bo imel nikogar drugega. In to je tisto kar po mojem mnenju, v duhu dobre katoličanke v dani situaciji šteje.

Ja, kršiš pravila. Ampak pravila so zastarela in Cerkev ti ne ponuja nobene druge rešitve. Če ostaneš zvesta svojim vrednotam, svoji veri, je to največ, kar lahko narediš. Pravila se bodo že spremenila, ko bo problem dovolj pereč za dovolj veliko ljudi. Tvoj edini "greh" je, da si pionir. Postavljena v novo situacijo, ki je pravila še ne predvidevajo.

Pandora1, predlagam ti, da komentiraš tisto, kar obvladaš. To, kar tule oznanjaš je popolnoma izkrivljen nauk, ki ga slabo poznaš.

Po vrsti. Tudi avtorica lahko postane svetnica, kot Marija Magdalena, potem, ko je postala prešuštnica. Ni ovire. Lahko se vrne na prava pota. Tisti stavek, ki ga navajaš, je standardni izgovor grešnikov, ki jih odvrnitev od greha ne zanima. Da, vsi ljudje grešimo in smo zmotljivi. Razlika med ljudmi je le ta, da eni to spoznajo in se poboljšajo, drugi pa ostanejo zakrknjeni in vztrajajo v delanju slabega. Če nadaljujem, ji je nato rekel in to ne MM, pač pa neki drugi, neznani ženi, potem ko je počakal, da so vsi, ki so hoteli to prešuštnico kamenjati, drug za drugim odšli; Žena, te ni nihče obsodil? Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej ne greši veš. Pomemben je predvsem zadnji stavek; pojdi in odslej ne greši več. Gre za priznanje, obžalovanje slabega ravnanja, prenehanje z njim, trdni sklep - ne grešiti več in najpomembnejše - poboljšanje, vse to je zajeto v kratkem stavku; pojdi in oslej ne greši več. Misliš, da avtorico to zanima? Naj pove.

Nadalje, vera (nauk) in Cerkev sta nerazdružno povezani. Cerkev so ljudje, verniki, laiki, ki nosijo v sebi vero in duhovniki, diakoni, redovniki in redovnice, škofje... in njihov vrhovni poglavar papež, torej njihovi pastirji. Kako lahko to dvoje ločiš? To je vendar nerazdružljivo, kot taka je bila Cerkev ustanovljena s strani Jezusa Kristusa, ve se natančno, kako, kdaj in zakaj. Na osnovi ločitve tega dvojega nerazdružljivega, skuješ vso svojo teorijo, Pandora1, ki pravi, da si lahko vsak po svoje postavlja svoja pravila? Smešno. Cerkev ne postavlja pravil, pravila je postavil tisti, ki je Cerkev ustanovil. Kdo je to, zagotovo veš, spada vsaj k osnovni izobrazbi. Da, vsi ljudje smo zmotljivi in grešni, to je naravna danost; vsi delamo napake, se na njih učimo, padamo, se pobiramo in rastemo ali pa tudi ne. Svet ne sestavljajo sami svetniki in idealni ljudje, komaj kakšen je približek temu, a kljub temu, večina stremi k temu in svet postaja boljši, če ga v tej smeri skupaj gradimo. Zato človek potrebuje smerokaz, pa ne enega, več njih, da ve, kam naj gre. Zamisli si svet brez vseh zapovedi; bi bil boljši, kot ta, kot ga ustvarjamo in ki ga imamo sedaj?

Nadalje; do obhajila ni upravičena zato, ker naj bi se uprla psihičnemu in fizičnemu nasilju s tem, da je odšla k drugemu moškemu in se civilno ločuje. Ne zato. Do obhajila je neupravičena, ker živi v grehu. Pogoj za obhajilo je biti brez greha. Pojdi in odslej ne greši več... Njen greh je prešuštvo; živi z drugim moškim, čeprav je cerkveno veljavno poročena, torej prešuštvuje. Cerkev ima rešitve tudi za primere, opisane v tej temi, ko obstaja možnost ugotovitve ničnosti cerkvenega zakona, kar seveda ni enako civilni razvezi. Pri ugotovitvi ničnosti se na podlagi neizpodbojnih materialnih dokazov in prič, sprejme sklep, da zakon ni bil veljavno sklenjen, torej, kot da ni nikoli obstajal. Ne gre za razvezo, ampak za ničnost sklenitve. To možnost ima tudi avtorica, če ima zato tehtne razloge in v tem premeru bo potem povsem svobodna v ponovnem sklepanju zakona in upravičena do prejemanja zakramentov, ker bo zadržek za to, to je prešuštvo, prenehal. Do tedaj živi v grehu in kot taka neupravičena do obhajila. Tega pravila si ni izmislila Cerkev, zapisano je v eni od božjih zapovedi, ki se glasi; ne prešuštvuj. Ti dve besedici sta zapoved, ki se je ni izmislil človek, ne Cerkev, ne druga institucija, ampak je tako zapovedal človeku Bog. Se spomniš, Pandora1, Mojzesa in njegovi kamnitih tabel in vklesane številke šest? Zapoved številka šest. Od tam to izvira.

Psihično in fizično nasilje se je vedno pojavljajo, v starih časih v mnogo hujših oblikah, kot dandanes. Se ne spomniš zgodovine starega in srednjega veka? Ne glede na to, je zapoved - zapoved in ni za časom, pač pa daleč pred njim, saj je po mnogo tisoč letih od Mojzesa do danes še vedno veljavna, enaka in nespremenjena in povsem uporabna in je bila in bo vedno sodobna za tistega, ki se je želi držati, ne glede na štetje časov. Za tistega, ki se je ne želi držati pa, kot da ne obstaja. Vera je med drugi tudi sklop pravil, zapovedi, ki se jih lahko držiš, lahko pa jih ignoriraš. Ne jemlje avtorici institucija vere, avtorica se vere preprosto ne drži. To je stvar njene svobodne odločitve. Ne more pa spreminjati zapovedi in pravil po svoje ne ona, ne ti, Pandora1, ki zapovedi in krščanski verski nauk krojiš in prirejaš in razlagaš po svojih merah in željah, niti se zapovedi ne morejo prilagajati tistim, ki se jih ne držijo, kot je tvoja srčna želja. Po eni strani praviš, naj se avtorica krščanske vere drži, po drugi pa praviš, da naj ravna po svoje. Zapovedi so postavljene vsem, ki se jih hočejo držati, za smerokaz. Če gredo nekateri v napačno smer, naj se smerokaz usmeri enkrat sem, drugič pa za njimi, kot komu bolj ustreza? Ali zadev ne poznaš ali pa jih namerno izkrivljaš, Pandora1. Ne eno, ne drugo ti ni v čast. Kot sem dejal, postajaš svetovalka za vse, tudi tisto, o čemer nimaš pojma.
Vzemi si čas v državni službi, tri, štiri ure dnevno, Pandora1 in premišljuj o povedanem. Ali pa delaj med šihtom kaj pametnejšega, kot je dopisno izkrivljanje kršanskega nauka na Monu.

Vprašal bi avtorico dve preprosti vprašanji in sicer;

Kdaj se je pričelo pojavljati psihično in fizično nasilje s strani njenega moža in še drugo; kdaj je spoznala drugega moškega - je bilo prvo pred drugim ali drugo pred prvim in kolikšna je časovna razlika?

To bo razjasnilo dilemo, zakaj avtorice morda tožba na ugotovitev ničnosti cerkvenega zakona ne zanima. Hvala za posluh.

Marinec.si, Pandora1, Ločevalka... najlepša hvala vsem, ker ste se potrudili in vsak na svoj način podali svoja mnenja, za katera sem vas prosila.

Marincu sem dolžna odgovor na njegovi vprašanji:
Kot sem že povedala, zakon traja že dobrih 20 let, imava 3 krasne otroke. Zakon je bil sklenjen iz ljubezni, medsebojnega spoštovanja in zaupanja.Oba sva bila drug drugemu prva... Ustvarila sva si čudovit dom, imava solidni službi, nikoli nismo bili bogataši, vendar je standard zadoščal ob racionalnem ravnanju in skromnosti. Lahko rečem, da smo bili dobro desetletje srečna družina dokler.... tu pa ne vem več, nekaj se je zgodilo. Ljubosumje je začelo razžirati najin odnos - pa ne le v smislu ljubosumja s strani moža zaradi drugih moških (mimogrede - nikoli mu nisem dajala niti najmanjšega povoda za to, moža sem ljubila in nisem imela nobene potrebe niti po kakšnem spogledovanju... ves čas zakona sem mu bila zvesta in vem, da tudi on meni). Ljubosumje se je kazalo predvsem na drugih področjih. Pridobila sem si višjo izobrazbo, kot jo ima on, nekoliko napredovala v službi... in počasi je začel prezirati vse, kar je meni kaj pomenilo. Ljubosumen je bil celo na moje starše, brate in sestre, ker se lepo razumemo, medtem ko je pri njegovi primarni družini malo drugače. Naenkrat ni več prenesel obiskov mojih sorodnikov, prijateljev, gojil sovražen odnos do drugih ljudi, ki jih je "bremenila" kakršnakoli drugačnost (npr. južnjaki...). Začel me je "nadzorovati", poniževati, hotel si me je popolnoma podrediti... Psihičnemu nasilju je sledilo še fizično in spolno - jemal si me je, kadarkoli se mu je zazdelo... dolgo sem molčala, skušala prikrivati otrokom... Počasi sem spoznala, da se ga BOJIM, doma sem se počutila hudo ogroženo, nesrečno... Trpela je vsa družina. Ob njegovem nasilnem ravnanju sem tako že pred nekako 8 leti prišla do spoznanja, da je mož postal psihični bolnik. V njegovih (vedno bolj redkih) "dobrih" trenutkih sem ga poskušala pregovoriti, da skupaj obiščeva kakšnega psihoterapevta oz. da na nek način najdeva pomoč... brez uspeha. Mož je bil (in je še vedno) prepričan, da je z njim vse v redu in da smo psihično bolni vsi ostali - jaz, moji sodelavci, sorodniki... Za pomoč in nasvet sem se obrnila na razne institucije (CSD, svetovalnice, psihoterapevti...), a odgovor je bil povsod isti - sam se mora odločiti za zdravljenje, ne moreš ga prisiliti... Nasilje se je nadaljevalo, vedno bolj so ga čutili tudi otroci in naša okolica... a bila sem brez moči... In pred kakimi 3 leti sem dokončno spoznala, da je moja ljubezen do moža mrtva. Nadaljevalo se je le mučno vztrajanje v zakonu brez ljubezni in polnem nasilja - ker sem verjela, da tako mora biti, da je morda vredno vztrajati, da se morda zgodi čudež... Moč v tej agoniji sem črpala iz vere, obhajila, molitev...

In še odgovor na drugo vprašanje, g. marinec.si...
Ker je moja služba take narave, da komuniciram z različnimi ljudmi, sem nekega dne - pred dobrim letom dni - naletela na človeka, moškega, ki sem mu po nekaj pogovorih razkrila svojo stisko in bolečino. Tako sem se v najtežjih trenutkih zatekala k njemu... vse je seveda ostalo samo pri pogovoru in sploh ne vem, kdaj je prijateljstvo preraslo v močno čustveno navezanost... Potem je šlo hitro. Po zadnjem nasilnem incidentu, v katerega so bili vključeni tudi otroci, sem se dokončno odločila, da končam to mučno razmerje... in sem odšla... Z novim partnerjem ne živim in oba se strinjava, da sva se glede spolnosti prenaglila... in se dogovorila, da bova še nekaj časa počakala, dokler se stvari pri meni ne razjasnijo. Tako je civilni zakon zame že zaključen, mož se zdaj trudi in oba skušava vsaj pri starševskem odnosu do otrok rešiti, kar se rešiti da...
A zdaj razumeš marinec.si, zakaj vloga za ničnost za ugotavljanje ničnosti zakona ne pride v poštev?? Le to bi rada vedela, kako naj ravnam, da bom - sicer kot razvezana, a verna ženska in mati lahko mirno - tako v duši kot telesno - živela naprej...

Navedeno

Boom

Navedeno

marinec.si
Cerkev ne postavlja pravil, pravila je postavil tisti, ki je Cerkev ustanovil. Kdo je to, zagotovo veš, spada vsaj k osnovni izobrazbi.
.
.
Tega pravila si ni izmislila Cerkev, zapisano je v eni od božjih zapovedi, ki se glasi; ne prešuštvuj. Ti dve besedici sta zapoved, ki se je ni izmislil človek, ne Cerkev, ne druga institucija, ampak je tako zapovedal človeku Bog. Se spomniš, Pandora1, Mojzesa in njegovi kamnitih tabel in vklesane številke šest? Zapoved številka šest. Od tam to izvira.

Torej, Marinec, o kateri zapovedi je tu pravzaprav govora? O šesti[/url] ali o sedmi[/url]? Se ta zapoved (katerakoli po vrsti je že) glasi »Ne prešuštvuj!« ali »Ne nečistuj!«(med tema dvema pojmoma je kar nekaj razlike)? In ti praviš, da ni Cerkev tista, ki postavlja pravila. No ja, pravila so res postavljena . Recimo, da je res Bog tisti, ki jih je postavil, vendar Cerkev pa je očitno tista, ki si jih dovoli spreminjati, očitno pa tudi malo po svoje prikrojiti, kljub temu da nekje piše tudi kdo edino naj bi bil pristojen za spreminjanje postave. Bog je očitno bil pri nekaterih zapovedih tudi mnogo bolj precizen ter jih je natančneje opredelil, pri drugih pa manj in pri teh si je očitno interpretacijo dovolila kar Cerkev sama (nekatere originalne pa kar malo zatajila in/ali tudi spremenila). In ob tako «bogoskrunskem« spreminjanju Postave (poglejmo samo 10. zapoved, iz katere sta nastali dve, druga pa je kar malo izginila) naj mi verjamemo, da je pred Bogom prešuštvo tudi situacija v kateri se nahaja avtorica. Morda je samo za Cerkev (institucijo) in močno dvomim, da je psihično ter fizično nasilje dovolj močan razlog za ugotovitev ničnosti zakona in mislim, da to veš tudi sam, zato pa ji tudi tako korajžno predlagaš, kar pač ji.

Da ne bo pomote: govorimo o Cerkvi kot instituciji, seveda pa je Cerkev tudi občestvo in to je zelo prikladno, da se za tem dejstvom da skriti, ko gre za kakšne kočljive stvari, čeprav občestvo kot tako - po domače povedano - »nema pravo glasa«, kaj šele da bi si Sveto pismo razlagalo po lastni vesti.

Navedeno

Kdaj se je pričelo pojavljati psihično in fizično nasilje s strani njenega moža in še drugo; kdaj je spoznala drugega moškega - je bilo prvo pred drugim ali drugo pred prvim in kolikšna je časovna razlika?

Tipično farško razmišljanje: »lop po babi« v vsakem primeru. Saj jo celo deseta zapoved (v originalu) vendar obravnava v paketu z živino. Je njegovo nasilje morda upravičeno, če je bil vrstni red dogodkov drugačen? Ja, seveda nisi tega rekel. Čemu je potem to vprašanje smiselno?

Poišči odgovore na svoja vprašanja tule:

http://www.kapitelj.com/deset_bozjih_zapovedi_katekizem_katoliske_cerkve_3.del.html


Zadnje vprašanje je imelo natanko določen smisel in ni, kot praviš ti, lop po babi. Odgovor avtorice na zadnje vprašanje je ovrgel možnost pozitivne ugotovitve ničnosti sklenitve zakona, saj je bil ta sklenjen popolnoma veljavno, ker, citiram avtorico; Zakon je bil sklenjen iz ljubezni, medsebojnega spoštovanja in zaupanja..

Ugotovitev ničnosti bi ne bila rešena pozitivno, zato vloge ni smiselno dajati. Glede svojega specifičnega vprašanja naj se avtorica raje obrne na nadškofijo in ne na Mon.

Lep pozdrav.

Navedeno

Mitka

Navedeno

marinec.si

Navedeno

Pandora1
Če se prav spomnim, je bila Marija Magdalena, preden je postala svetnica, pravzaprav prešuštnica. Pa Jezus ni rekel, da ne sme k obhajilu, ampak nekaj drugega.
Tudi ti bi potrebovala Jezusa, ki bi tvojemu okolju povedal Naj prvi vrže kamen v žensko (Marijo Magdaleno), (tisti) ki še ni nikoli grešil.
Praviš, da si črpala moč v veri. V veri, Mitka, ne v Cerkvi. Vera je eno, Cerkev pa drugo. V Sloveniji pa se iz političnih razlogov oboje dvajset let načrtno prepleta.
Vera ti je lahko v uteho, v podporo, v pomoč. Je zate lahko zelo pomembna. Cerkev je pa tista, ki postavlja pravila. Ki nasprotuje uporabi kondomov. Ki se ne želi soočiti s pedofilijo med svojimi župniki. Katere zgodovino prepletajo takšni in drugačni škandali, vse od požiganja knjig in žensk, pa do nezakonskih sinov in ljubic svetih mož, ki naj sploh ne bi imeli spolnih odnosov. Sodobna slovenska cvetka takšne Cerkve je pa to, da je lahko v poročenem paru vernik cerkveno poročen, druga oseba, nevernik pa ne. S kom je pa ta vernik poročen in komu dolguje zvestobo in ljubezen in ne vem kaj, če drugi z njim ni cerkveno poročen???

No, da preidem na bistvo: kdo določa, da nisi upravičena do obhajila? Cerkev ali vera? Cerkev, jasno.

Vera je sklop vrednot, ki jim ti slediš. Vrednote, ki se morajo prilagajati glede na spremembe v času, v katerem živimo. Cerkev je pa vedno malo pozna v prilagajanju svojih pravil sodobnemu svetu. Zakaj? Zato, ker jo vodijo stari možje :), ki težijo k temu, da se delajo stvari po starem in se spreminjajo le takrat, ko res ne gre več drugače. In ta ista Cerkev bi ti zdaj rada povedala, da nisi upravičena do obhajila, ker si se uprla fizičnemu in psihišnemu nasilju.

V starih časih se vprašanje fizičnega in psihičnega nasilja ni pojavljalo (v smislu, da ni bilo relevantno) in zato ni bilo predvidene nobene rešitve. Danes je to drugače. Naša družba je našla rešitev, Cerkev pa še spi in bo trajalo še nekaj desetletij, da bodo ugotovili, da so tu njihova načela predpotopna in da se je potrebno modernizirati. In stoprocentno sem prepričana, da bi se kar nekaj župnikov strinjalo, da si sprejela pravo odločitev. Jaz poznam vsaj enega.

Če si začutila, da je bila to prava odločitev, - kar potrjujejo tudi izboljšani odnosi z bivšim možem - vztrajaj pri njej. In ne pusti si vzeti vere od neke institucije, ki je de facto za časom.
Četudi si se od moža ločila, sem prepričana, da mu boš še vedno pomagala, če bo kaj potreboval, da mu boš stala ob strani v težavah, če bo sam in ne bo imel nikogar drugega. In to je tisto kar po mojem mnenju, v duhu dobre katoličanke v dani situaciji šteje.

Ja, kršiš pravila. Ampak pravila so zastarela in Cerkev ti ne ponuja nobene druge rešitve. Če ostaneš zvesta svojim vrednotam, svoji veri, je to največ, kar lahko narediš. Pravila se bodo že spremenila, ko bo problem dovolj pereč za dovolj veliko ljudi. Tvoj edini "greh" je, da si pionir. Postavljena v novo situacijo, ki je pravila še ne predvidevajo.

Pandora1, predlagam ti, da komentiraš tisto, kar obvladaš. To, kar tule oznanjaš je popolnoma izkrivljen nauk, ki ga slabo poznaš.

Po vrsti. Tudi avtorica lahko postane svetnica, kot Marija Magdalena, potem, ko je postala prešuštnica. Ni ovire. Lahko se vrne na prava pota. Tisti stavek, ki ga navajaš, je standardni izgovor grešnikov, ki jih odvrnitev od greha ne zanima. Da, vsi ljudje grešimo in smo zmotljivi. Razlika med ljudmi je le ta, da eni to spoznajo in se poboljšajo, drugi pa ostanejo zakrknjeni in vztrajajo v delanju slabega. Če nadaljujem, ji je nato rekel in to ne MM, pač pa neki drugi, neznani ženi, potem ko je počakal, da so vsi, ki so hoteli to prešuštnico kamenjati, drug za drugim odšli; Žena, te ni nihče obsodil? Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej ne greši veš. Pomemben je predvsem zadnji stavek; pojdi in odslej ne greši več. Gre za priznanje, obžalovanje slabega ravnanja, prenehanje z njim, trdni sklep - ne grešiti več in najpomembnejše - poboljšanje, vse to je zajeto v kratkem stavku; pojdi in oslej ne greši več. Misliš, da avtorico to zanima? Naj pove.

Nadalje, vera (nauk) in Cerkev sta nerazdružno povezani. Cerkev so ljudje, verniki, laiki, ki nosijo v sebi vero in duhovniki, diakoni, redovniki in redovnice, škofje... in njihov vrhovni poglavar papež, torej njihovi pastirji. Kako lahko to dvoje ločiš? To je vendar nerazdružljivo, kot taka je bila Cerkev ustanovljena s strani Jezusa Kristusa, ve se natančno, kako, kdaj in zakaj. Na osnovi ločitve tega dvojega nerazdružljivega, skuješ vso svojo teorijo, Pandora1, ki pravi, da si lahko vsak po svoje postavlja svoja pravila? Smešno. Cerkev ne postavlja pravil, pravila je postavil tisti, ki je Cerkev ustanovil. Kdo je to, zagotovo veš, spada vsaj k osnovni izobrazbi. Da, vsi ljudje smo zmotljivi in grešni, to je naravna danost; vsi delamo napake, se na njih učimo, padamo, se pobiramo in rastemo ali pa tudi ne. Svet ne sestavljajo sami svetniki in idealni ljudje, komaj kakšen je približek temu, a kljub temu, večina stremi k temu in svet postaja boljši, če ga v tej smeri skupaj gradimo. Zato človek potrebuje smerokaz, pa ne enega, več njih, da ve, kam naj gre. Zamisli si svet brez vseh zapovedi; bi bil boljši, kot ta, kot ga ustvarjamo in ki ga imamo sedaj?

Nadalje; do obhajila ni upravičena zato, ker naj bi se uprla psihičnemu in fizičnemu nasilju s tem, da je odšla k drugemu moškemu in se civilno ločuje. Ne zato. Do obhajila je neupravičena, ker živi v grehu. Pogoj za obhajilo je biti brez greha. Pojdi in odslej ne greši več... Njen greh je prešuštvo; živi z drugim moškim, čeprav je cerkveno veljavno poročena, torej prešuštvuje. Cerkev ima rešitve tudi za primere, opisane v tej temi, ko obstaja možnost ugotovitve ničnosti cerkvenega zakona, kar seveda ni enako civilni razvezi. Pri ugotovitvi ničnosti se na podlagi neizpodbojnih materialnih dokazov in prič, sprejme sklep, da zakon ni bil veljavno sklenjen, torej, kot da ni nikoli obstajal. Ne gre za razvezo, ampak za ničnost sklenitve. To možnost ima tudi avtorica, če ima zato tehtne razloge in v tem premeru bo potem povsem svobodna v ponovnem sklepanju zakona in upravičena do prejemanja zakramentov, ker bo zadržek za to, to je prešuštvo, prenehal. Do tedaj živi v grehu in kot taka neupravičena do obhajila. Tega pravila si ni izmislila Cerkev, zapisano je v eni od božjih zapovedi, ki se glasi; ne prešuštvuj. Ti dve besedici sta zapoved, ki se je ni izmislil človek, ne Cerkev, ne druga institucija, ampak je tako zapovedal človeku Bog. Se spomniš, Pandora1, Mojzesa in njegovi kamnitih tabel in vklesane številke šest? Zapoved številka šest. Od tam to izvira.

Psihično in fizično nasilje se je vedno pojavljajo, v starih časih v mnogo hujših oblikah, kot dandanes. Se ne spomniš zgodovine starega in srednjega veka? Ne glede na to, je zapoved - zapoved in ni za časom, pač pa daleč pred njim, saj je po mnogo tisoč letih od Mojzesa do danes še vedno veljavna, enaka in nespremenjena in povsem uporabna in je bila in bo vedno sodobna za tistega, ki se je želi držati, ne glede na štetje časov. Za tistega, ki se je ne želi držati pa, kot da ne obstaja. Vera je med drugi tudi sklop pravil, zapovedi, ki se jih lahko držiš, lahko pa jih ignoriraš. Ne jemlje avtorici institucija vere, avtorica se vere preprosto ne drži. To je stvar njene svobodne odločitve. Ne more pa spreminjati zapovedi in pravil po svoje ne ona, ne ti, Pandora1, ki zapovedi in krščanski verski nauk krojiš in prirejaš in razlagaš po svojih merah in željah, niti se zapovedi ne morejo prilagajati tistim, ki se jih ne držijo, kot je tvoja srčna želja. Po eni strani praviš, naj se avtorica krščanske vere drži, po drugi pa praviš, da naj ravna po svoje. Zapovedi so postavljene vsem, ki se jih hočejo držati, za smerokaz. Če gredo nekateri v napačno smer, naj se smerokaz usmeri enkrat sem, drugič pa za njimi, kot komu bolj ustreza? Ali zadev ne poznaš ali pa jih namerno izkrivljaš, Pandora1. Ne eno, ne drugo ti ni v čast. Kot sem dejal, postajaš svetovalka za vse, tudi tisto, o čemer nimaš pojma.
Vzemi si čas v državni službi, tri, štiri ure dnevno, Pandora1 in premišljuj o povedanem. Ali pa delaj med šihtom kaj pametnejšega, kot je dopisno izkrivljanje kršanskega nauka na Monu.

Vprašal bi avtorico dve preprosti vprašanji in sicer;

Kdaj se je pričelo pojavljati psihično in fizično nasilje s strani njenega moža in še drugo; kdaj je spoznala drugega moškega - je bilo prvo pred drugim ali drugo pred prvim in kolikšna je časovna razlika?

To bo razjasnilo dilemo, zakaj avtorice morda tožba na ugotovitev ničnosti cerkvenega zakona ne zanima. Hvala za posluh.

Marinec.si, Pandora1, Ločevalka... najlepša hvala vsem, ker ste se potrudili in vsak na svoj način podali svoja mnenja, za katera sem vas prosila.

Marincu sem dolžna odgovor na njegovi vprašanji:
Kot sem že povedala, zakon traja že dobrih 20 let, imava 3 krasne otroke. Zakon je bil sklenjen iz ljubezni, medsebojnega spoštovanja in zaupanja.Oba sva bila drug drugemu prva... Ustvarila sva si čudovit dom, imava solidni službi, nikoli nismo bili bogataši, vendar je standard zadoščal ob racionalnem ravnanju in skromnosti. Lahko rečem, da smo bili dobro desetletje srečna družina dokler.... tu pa ne vem več, nekaj se je zgodilo. Ljubosumje je začelo razžirati najin odnos - pa ne le v smislu ljubosumja s strani moža zaradi drugih moških (mimogrede - nikoli mu nisem dajala niti najmanjšega povoda za to, moža sem ljubila in nisem imela nobene potrebe niti po kakšnem spogledovanju... ves čas zakona sem mu bila zvesta in vem, da tudi on meni). Ljubosumje se je kazalo predvsem na drugih področjih. Pridobila sem si višjo izobrazbo, kot jo ima on, nekoliko napredovala v službi... in počasi je začel prezirati vse, kar je meni kaj pomenilo. Ljubosumen je bil celo na moje starše, brate in sestre, ker se lepo razumemo, medtem ko je pri njegovi primarni družini malo drugače. Naenkrat ni več prenesel obiskov mojih sorodnikov, prijateljev, gojil sovražen odnos do drugih ljudi, ki jih je "bremenila" kakršnakoli drugačnost (npr. južnjaki...). Začel me je "nadzorovati", poniževati, hotel si me je popolnoma podrediti... Psihičnemu nasilju je sledilo še fizično in spolno - jemal si me je, kadarkoli se mu je zazdelo... dolgo sem molčala, skušala prikrivati otrokom... Počasi sem spoznala, da se ga BOJIM, doma sem se počutila hudo ogroženo, nesrečno... Trpela je vsa družina. Ob njegovem nasilnem ravnanju sem tako že pred nekako 8 leti prišla do spoznanja, da je mož postal psihični bolnik. V njegovih (vedno bolj redkih) "dobrih" trenutkih sem ga poskušala pregovoriti, da skupaj obiščeva kakšnega psihoterapevta oz. da na nek način najdeva pomoč... brez uspeha. Mož je bil (in je še vedno) prepričan, da je z njim vse v redu in da smo psihično bolni vsi ostali - jaz, moji sodelavci, sorodniki... Za pomoč in nasvet sem se obrnila na razne institucije (CSD, svetovalnice, psihoterapevti...), a odgovor je bil povsod isti - sam se mora odločiti za zdravljenje, ne moreš ga prisiliti... Nasilje se je nadaljevalo, vedno bolj so ga čutili tudi otroci in naša okolica... a bila sem brez moči... In pred kakimi 3 leti sem dokončno spoznala, da je moja ljubezen do moža mrtva. Nadaljevalo se je le mučno vztrajanje v zakonu brez ljubezni in polnem nasilja - ker sem verjela, da tako mora biti, da je morda vredno vztrajati, da se morda zgodi čudež... Moč v tej agoniji sem črpala iz vere, obhajila, molitev...

In še odgovor na drugo vprašanje, g. marinec.si...
Ker je moja služba take narave, da komuniciram z različnimi ljudmi, sem nekega dne - pred dobrim letom dni - naletela na človeka, moškega, ki sem mu po nekaj pogovorih razkrila svojo stisko in bolečino. Tako sem se v najtežjih trenutkih zatekala k njemu... vse je seveda ostalo samo pri pogovoru in sploh ne vem, kdaj je prijateljstvo preraslo v močno čustveno navezanost... Potem je šlo hitro. Po zadnjem nasilnem incidentu, v katerega so bili vključeni tudi otroci, sem se dokončno odločila, da končam to mučno razmerje... in sem odšla... Z novim partnerjem ne živim in oba se strinjava, da sva se glede spolnosti prenaglila... in se dogovorila, da bova še nekaj časa počakala, dokler se stvari pri meni ne razjasnijo. Tako je civilni zakon zame že zaključen, mož se zdaj trudi in oba skušava vsaj pri starševskem odnosu do otrok rešiti, kar se rešiti da...
A zdaj razumeš marinec.si, zakaj vloga za ničnost za ugotavljanje ničnosti zakona ne pride v poštev?? Le to bi rada vedela, kako naj ravnam, da bom - sicer kot razvezana, a verna ženska in mati lahko mirno - tako v duši kot telesno - živela naprej...

Ja, se mi je kar zdelo.
Pusti vero ob strani in tole varanje razreši pri sebi predvsem kot človek in ženska. Poišči strokovno pomoč, če tega ne zmoreš predelati sama! Ne išči izgovorov za svoje dejanja, opredeli ga za tisto, kar je v resnici, in začni s tem. Prevarala si moža, prelomila zaobljubo. Občutek krivde te ne bo zapustil, če boš varanje opravičevala z njegovim nasiljem (oziroma boleznijo, karkoli pač že je narobe z njim). Ko boš vse to razčistila sama s seboj, se boš veliko laže pogovorila tudi z bogom oziroma z njegovim zakonitim zastopnikom tukaj na zemlji.
Glede nasilja ti pa priporočam pogovor s svetovalci na SOS telefonu 080 1155. Se mi zdi, da potrebuješ tudi to, zase in za otroke. Da ne bodo oni šli po istem vzorcu kot ti in trpeli nasilja. Poleg tega se zna zgodit, da boš potrebovala strokovno podporo, če se bo ločitev zapletla.

Drugače sem pa jaz imela v glavi isti film kot marinec, priznam. Da se je moževo nasilje začelo zaradi tvojega varanja in da si ti zbežala k ljubimcu - sploh ker so otroci ostali pri očetu. Upam, da so tam na varnem?

hja ,ločevalka a po tvojem da grem ne veš zakaj če bom šla me tokrat nebo tukaj pa brez prilizovanja drugim

Pozdravljeni!

jaz sem sicer nekoliko mlajša in neporočena, bi pa zelo rada slišala, kaj reče na mojo situcaijo kdo drug, ki je morda bolj izkušen....

slabih 6 let sem s fantom skupaj... pred 1 letom me je prevaral na tak način, da je šel z eno u kino in sta se tam lupčkala, kot da jaz ne obstajam...pravi da več ni bilo.. mi je pa zadevo priznal sam....

letos se je pospešeno začel družiti z eno skupinico z faksa, skupaj imajo tako imenovane house partyie.. kjer so predvsem pili in se igrali kake družabne igre...

in 1x je bil spet taki party in je moj fant pijan prespal pti tisti sošolki v študentu...ona ima samsko sobo, torej sta spala na postelji in se celo noč veselo stiskala :/ pravi da ni bilo drugega nič....

potem mi pa čez par dni reče, da ne ve kaj čuti do tiste kolegice (razlog zato naj ne bi bil ta, da je pri njen prespal, temveč da se to vleče že nekaj časa).... sm rekla naj se odloči, pa da mi potem sporoči.... 2x sva se do sedaj dobila, jaz misleč da ima odgovor, pa ga v resnici ni imel.... boli me, ko me tako zadržuje in se celotna zadeva vleče..... pravi da je zmeden, ...saj je jasno, ampak mene to vsak dan bol razžira :/ .... če bi se lahko razpisala, no ampak toliko na kratko....

lp

Pozdravljeni "_paprika"!

Menim, da morate svojemu fantu (pa naj vam še toliko pomeni), postaviti meje. Povejte mu kaj od njega pričakujete in kakšne so vaše predstave o kvalitetni zvezi in kljubezni. Če tega ni pripravljen ali pa zmožen prispevati, težko da bo vajina zveza (kljub temu da je dolga) napredovala ali pa sploh uspela.

V takšnem odnosu, ki ga imate trenutno, sta oba v negotovosti in med vama vejejo neprijetna čustva. Resno mu postavite meje. Iščite od njega naj se odloči kaj želi in s tem pokažite spoštovanje do sebe in do njega ter do vajine zveze, katero gradita skupaj. Zato je odločitev odvisna od obeh, ne le od njega.

Lepo vas pozdravljam in vam želim vse najboljše pri bodočih odločitvah,

Elena Kecman
transakcijska analitičarka - svetovalka

E-pošta: kecman.elena@gmail.com

iskreno se vam zahvaljuejm za odgovor!

se bova v kratkem dobila in se o zadevi pogovorila... na zadnjih dveh srečanjih sama nisem želela nikakor pokazati mojega nmenja /želj/ strahov itd... s svojim mnenjem nisem želela vplivati na njegovo odločitev....

sedaj planiram, da se bova odkrito, predvsem pa obojestransko pogovorila....do petka sem mu omejila čas, da se ima za odločit...če se spet ne bo, se bova, kot pravim odkrito o tem pogovorila. (pravzaprav planiram da se bova v vsakem primeru tako pogovorila)

predvsem zaskrbljujoče se mi zdi dejstvo, da on nikoli ni govoril o najini prihodnosti oziroma prihodnosti nasploh... pa tudi to, da se ne more odločiti ali bi rad ostal še naprej z mano ali ne, me neizmerno skrbi, kakor tudi to, da kot pravi, se je "zatreskal" v tisto drugo punco.... se mi zdi da so to sami t.i. svarilni znaki in bi marsikatera punca stvari že zdavnaj naredila konec.....mene pa tako boli......

se pa prav tako sprašujem, koliko možnosti je še sploh za tak odnost ostalo, prav zaradi vseh teh pripetljajev?? boli me, ....razum (občasno) misli eno, srce pa nekaj povsem nasprotnega.....

Mitka, tale zgodba mi je zelo poznana, če ne bi navedla, da imata tri krasne otroke, 20 let zakona za seboj in nekaj drugih podrobnosti, bi bil prepričan, da sem tvoj mož jaz sam.

Najprej ti moram povedati, da to kar navajaš kot razlog za ugotavljanaje ničnosti cerkvenega zakona (ločitev namreč cerkev ne pozna), sploh ni razlog, da bi cerkveno sodišče ugotovilo ničnost zakona. Kot argument za ničnost cerkvenega zakona cerkev priznava le prikrivanja, laganja, varanja itd v času pred poroko oziroma v času sklenitve cerkvenega zakona. Ti pa praviš, da si se poročila iz ljubezni, in da sta z možem lepo živela nekaj let.

Še nekaj moram poudariti!!! Ne glede na to, da tesno sodelujem s cerkvijo in se imam za kristjana, ne odobravam fizičnega in psihičnega nasilja v zakonu (cerkev to namreč ne smatra kot razlog za ločitev oz. ugotavljanje ničnosti cerkvenega zakona). V primeru, da pa pride do tega tudi v cerkvenem zakonu, bi vsakemu predlagal, da se umakne iz zveze, premisli zadevo in postavi partnerju ultimat in sicer ali se bo spremenil ali ne. Če ultimata ne bo upošteval, potem naj partner, nad katerim se vrši psihofizično nasilje, gre stran! V takem primeru bi sam brez slabe vesti hodil v cerkev, prejemal obhajilo in ostale zakramente.

Pa še moja zgodba:
Moja nekdanja žena je tudi trdila, da sem bil bolestno ljubosumen, da sem vršil nad njo psihofizčno nasilje, na koncu je celo izjavila, da je bilo ogorženo njeno življenje in življenje najine lepe hčerke. Pa sva prišla do terapevta. Najprej eno uro ona, potem jaz in potem glavni del, ko sva bila skupaj z ženo na pogovoru.

Na začetku skupne terapije mi je terapevtka rekla, da imam jaz problem. Po nekaj minutnem pogovoru pa sem ugotovil, da je žena zamolčala bistvene stvari iz najinega odnosa. Takrat sem to povedal in razčistil. Žena je postajala vse bolj živčna in začela povzdigovati glas. Terapevtka se je takrat obrnila k moji ženi in ji povedala, da ugotavlja, da imam jaz sam čisto normalne poglede na partnerski odnos, da pa bo morala ona marsikaj spremeniti. Glede na pogovor ji je celo rekla, da če moja dejanja smatra za psihofizično nasilje, potem se mora zavedati, da njena dejanaja nad menoj prej in bolj obsežno predstavljajo psihofizično nasilje nad menoj. Pa ti sploh veš, kaj vse je fizično nasilje? Fizično nasilje je vsak dotik druge osebe, ki ni zaželjen z njene strani! Veš, kaj vse je psihično nasilje? Psihično nasilje je vsako dejanje, ki pri drugi osebi povzroči psihično bolečino. Sem spada tudi nekomunikacija, varanje, žaljenje itd. Sam nisem nikoli udaril nekdanje žene. Nekdanja žena pa je mene klofnila, ko sem pohvalil kolegovo ženo (takrat sem že vedel, da me vara). Za nameček sem pa potem v avtomobilu dobil med vožnjo še plišasto igračo v glavo.

Ženi je takrat predlagala obvezno terapijo. Mene je terapevtka nato poklicala v službo in mi je povedala, da živim v nezdravem odnosu, predvsem pa, da ima moja žena takšen problem, ki bo trd oreh tudi za zelo izkušenega psihijatra. Predlagala je, da takoj zapustim odnos in skušam pridobiti tudi skrbništvo za mojo hčerko.

Praviš, da si že pred leti spoznala, da je mož psihičen bolnik? Čisto za tvojo vest te sprašujem, če je to res? Morda pa samo sebe prepričuješ, da je to res. Nočem, da mi odgovoriš, samo prosim te, da premisliš pri sebi! Imam dve sestri, ki sta srečno poročeni. Ena 30 let in ena 25 let. In ti misliš, da v teh dveh zakonih ni prišlo do psihofizičnega nasilja? Sestra je lopnila moža z vzglavnikom (povštrom) po glavi. Od druge sestre mož je mojo sestro v prepiru odrinil od sebe. Včasih so se sporekli in uporabljali krepke besede. Bili so tudi časi, ko so resno razmišljali o ločitvi. Vendar so zadeve zmeraj konstruktivno reševali. Jaz sem na žalost ločen in smo se zadnjič vsi pogovarjali. Tako sestri, kot partnerja so povedali, da ima vsak izmed njih slabe lastnosti in ker vedo, da imajo sami slabe lastnosti, jih sprejemajo tudi pri drugih.

Pa še eno vprašanje se mi poraja. Praviš, da je bilo začetnih 10 let dobro v vajinem zakonu! Sedaj pa se je možu zdravstveno stanje poslabšalo (psihičen bolnik) in hop, sedaj, ko pa več ne zadovoljuje tvojih potreb pa je postal nevzdržen. Draga moja, danes sem jaz zdrav. Jutri pa bom lahko bolan, invalid, tečen... Lahko bom dobil takšne poškodbe, da na izgled ne bom prebavljiv, lahko bom postal takšen, da bodo ljudje bruhali, ko me bodo videli. V takih primerih človek ve, če ima ob sebi prijatelje, ki so pravi prijatelji ali partnerja, ki ga ljubi!

Enako, kot pri tebi je bilo v času zakonske zveze z mojo družino in družino nekdanje žene. Ja, oni so bili skladni in urejeni, žena pa je trdila, da sem jaz ljubosumen, ker se s svojimi ne razumem. Pa zaenkrat, hvala Bogu še nismo skregani in se dobro razumemo. Ja, jaz se s sestrama vidim v povprečju 2 do 3 krat na mesec. Enkrat na teden se morda pokličemo po telefonu, drugače pa vsi živimo svoja življenja. Pri moji nekdanji ženi je bilo drugače. Vsak dan je morala videti svoje domače (starša in brata), jim pomagati (tudi finančno), če jih pa slučajno ni videla, so se pa ure in ure pogovarjali po telefonu. Totalno sem pa znorel, ker so njeni začeli diktirati najino življenje. Kakšen avto bova kupila, kako bova prebarvala stanovanje, kaj bo otrok jedel itd. Psihiatrinja je celo nato ugotovila, da odnosi v njihovi primarni družini ne štimajo. Vsi so namreč posesivni, medtem ko je moj odnos s primarno družino ocenila za kvalitetnega. Moja nekdanja žena pa še zmeraj trdi, da je bil njen odnos do svoje primarne družine pravilen, mi pa da smo skregani!

Še druga stran medalje. Preden sem se poročil sem bil v zvezi z eno partnerico več kot sedem let. Ja, vse je že postajala rutina in jaz sem se partnerice naveličal. Prebrisano sem vse izvajal tako, da so mi vsi kolegi in ostali prijatelji govorili, da je pa ona res neprimerna zame. Tako sem začel dobivati na samozavesti in sem sam sebe prepričal, da sem čisto opravičen, da jo zapustim. Potem, ko sem jo zapustil sem si ustvaril novo zvezo. Ja, nova partnerica (potem žena) je bila boljša od prejšnje (pa v resnici ni bilo tako, samo takrat se mi je to zdelo, ker sem se prejšnje malo naveličal). Bila pa je seveda tudi boljša v laganju in varanju. In tisto prebrisano izpostavljanje partnerja v slabi luči je nekdanja žena spretno uporabila potem na meni. Ko sem zvedel, da me vara, sem bil potem v družbi njenih sorodnikov potrt in včasih zajedljiv. Ona pa seveda vsa nežna in ljubeča. Svojim sorodnikom pa je govorila, da se zato tako obnašam, ker sem ljubosumen, ker je ona po opravljeni fakulteti naredila še magisterij. Ko je odšla od mene mi je en njen žlahtnik celo rekel, da si moram jaz poiskati enega dobrega dohtarja, ker je ona vsa ljubeča, jaz pa cinčen, mrk in zajedljiv moški, ob katerem nobena ne bo zdržala. O svojem varanju ni spregovorila besede svojim sorodnikom! Seveda sedaj ugotavljam, da je bila tista partnerica pred mojo ženo zelo kvalitetna ženska, predvsem pa boljša v vseh pogledih. Res pa je, da sem ob odhodu stvari prikazal tako, da je ona delovala kot psihično neuravnovešena oseba. Seveda so bili problemi, sam pa nisem naredil nič, da bi reševal najin nekaj letni odnos in naveličanost. Vse se mi je vrnilo in to z obrestmi.

Mitka, pri tebi je še dodaten problem. Ne morem se znebiti občutka, da ti sama sebe prepričuješ (tako, kot sem se jaz pri prejšnji partnerici), kako je mož slab, da bi opravičila svoja dejanja. Če je res tako slab, ti predlagam naslednje. Pusti svojega ljubimca in pusti moža. Potem si vzami kakšno leto za razmislek. Pojdi na duhovne vaje! Potem pa si ustvari novo življenje, če je tvoj mož res tako slab. Povem ti le, da na argumente, ki si jih navedla tukaj ti rimokatoliška cerkve nikoli ne bo ugotovila ničnost cerkvenega zakona.

Imam še eno zanimivo izkušnjo. Mojega kolega je njegova žena zmeraj prikazovala v slabi luči. Potem je rekla tudi moja tedanja partnerica, da je ta moj kolega očitno čisto drugačen človek v svoji družini, saj smo ga v družbi poznali kot stabilnega tolerantnega in sploh osebo, ki ne prihaja v konflikte. Potem smo pa skupaj šli na morje. Njegov otrok je hotel plišasto igračo iz izložbe. Kolega je samo rekel, da ne bo kupil igrače, ker jih imajo doma že mali bataljnon in se na njih samo prah nabira. Takrat je njegova žena odvihrala v trogvino kupila plišasto igračo otroku, nato pa je cele dneve ponavljala, da sedaj vidimo, da njen mož noče nič narediti za otroke. Zvečer smo šli na sprehod in otroci so si zaželeli sladoled. Kolega pa je naročil 1 Laško pivo. Takrat je zopet žena začela razlagati, da sedaj vsi vidimo, kakšnega pijanca ima pri hiši, v resnici pa je v celem tednu spil eno samo pivo. Bilo je še nekaj podobnih dogodivščin, dokler ni popustilo moji tedanji partnerici in je njegovi ženi lepo povedala, da v tem tednu dni nismo videli ene slabe stvari, ki naj bi jo naredil njen mož. Sploh pa ni zanemarjal otrok niti nje same. Potem pa je začela razlagati, da je noben noče razumeti!!!

To kar si naredila do sedaj pa je zame definitivno varanje. S tvoje strani bi bila zadeva čista, če bi se ločila od moža (civilno), potem bi si vzela čas zase (npr. dve leti), nato bi pa odšla z drugim.

Pa še dobronamerni namig. Zadnjič me je kolegica vprašala, kaj pa je sploh tako groznega, da bi se moral človek ločiti. Ja, res se sprašujem, kaj je tako groznega. Pred kratkim sem bil pri starših, ki imata otroka s cerebralno paralizo. Vsako noč na dve uri, leta in leta morata svojega otroka premikati. Zanju ni dopusta! Zanju ni kontinuiranega spanja! Zanju ni proste nedelje in praznikov! Pred kratkim sem govoril z mladim invalidom na vozičku. Pogledal me je in mi povedal naslednje: “Poglej, lepo se obnašam do žensk. Rad se pogovarjam z njimi. Boljši sem kot katerikoli moški, ki jih psihofizčno maltretira ali pa vinjen hodi domov. Zanima pa me, če bom lahko kdaj ob sebi imel žensko, ki me bo ljubila natančno takšnega, kakršen sem.” Pred nekaj leti sem bil manager v nekem podjetju in dobesedno sem delal cele dneve. Zanemarjal sem tedanjo partnerico. Izmučen sem se peljal domov in modroval o tem, kako ni pravično, da moram tako garati, sploh pa zakaj nimam tako dobre partnerice, kot moj kolega (seveda sedaj vem, da je sosedova trava vedno bolj zelena, saj danes vem, da je bila bivša partnerica daleč najboljša v vseh pogledih). Pa se pripeljem v eno slovensko mesto in tam vidim mladega fanta, kako z belo palico hodi po pločniku. Danes se zavedam, da bi ta fant verjetno rad tako garal, kot jaz in bi rad imel partnerico ob sebi, ki bi ga objela in ljubila. Verjetno drugega ne bi potreboval.

Ti pa razmisli!!!! Praviš, da imaš čudovite otroke. Praviš, da si pridobila zgledno izobrazbo. Imaš za seboj 10 let lepega zakona. Ti pa očitno hočeš še več!!! Pa ne bom te obsojal. Sam sem bil isti. Danes žanjem vse kar sem slabega naredil prosti svoji vesti. Sem ločen, otrok je daleč od mene itd. Vse se mi vrača in to s poštenimi obrestmi. Pred kratkim sem se pogovarjal z neko žensko, ki gre proti 60. letom. Sama je povedala, da je vse prepričala, da je ona poštena, in da je bil prvi mož psihič. Danes vidi, da je bil prvi mož dober človek, ona pa je to izkoristila. Zaveda pa se, da je ona sama zafurala svoje življenje. Vsak dan se oglaša njena vest in je čedalje močnejša!

Če želiš pa ti lahko pošljem podatke od izjemnih terapevtov (mož in žena), ki delujejo na področju Slovenije. Prirejajo vikend seminarje za poročene in uspehi so krasni! Morda bi bilo dobro, da greš k njima na pogovor!

Lahko ti pa nekaj zaupam! Definitivno se te bom spomnil v molitvi, da bi lepo rešila svoj problem!

Bog te blagoslovi!

Hvala Tonček za vse tole, kar sem pravkar prebrala... žal mi je zate in za tvoj zakon, a kot praviš, se ti vse vrača z dobrim in po tem, kar si navedel, ti tudi iz srca privoščim.

Brez skrbi, vse tole sem že predelala, vse pretehtala, vse že dala skozi... Tudi sem iskala odgovore na vprašanja - v čem je moja krivda, kje je moj del odgovornosti za take razmere, ki jih imamo zdaj... morebiti sama potrebujem pomoč psihiatra in ne mož... Oprosti... a NOBENE KRIVDE NE ČUTIM... samo to, da sem v zadnjih letih naredila prav vse za rešitev zakona in družine. Več let sem namreč potrebovala, da sem se končno začela zavedati, da sem v resnici žrtev psihofizičnega nasilja s strani moža, posredno tudi otroci. Čeprav se je do njih vedel v redu, so pa v najinem razmerju videli preveč slabega in vprašanje časa je, kdaj in kako si bodo opomogli...

Sama si nikoli ne bi dovolila oklofutati moža ali kako drugače izvajati nasilja nad njim. A kar je počel on... žalitve (avša, @#$%&, kuzla... brez osnove, pa ne samo jaz, tu je bilo vključeno moje kompletno sorodstvo, sodelavke, prijateljice...), nenehen nadzor (npr. pretirano varčevanje na vseh področjih), zaničevanje (kar naenkrat nisem bila sposobna niti kave skuhati... butasta, nesposobna...), ljubosumje (če sva se s prijateljico objeli po dolgem času, sem bila že lezbijka)... spolnost je postala zakonska dolžnost, občutila sem jo kot posilstvo, kajti, če nisem popustila, je grabil po meni in me nadlegoval tudi po več ur ponoči... v službo sem prihajala utrujena, s podočnjaki in modricami po rokah in nogah.. Domov sem se vračala polna tesnobe in strahu.... Ah, Tonček - vsega tega še vedno ne razumeš kot nasilje...

Verjemi, odločitev za odhod ni bila na hitro, temveč rezultat večletne stiske, strahu, iskanja rešitve... In v vsem tem sem bila sama, ker sem se sramovala priznati resnico svoji primarni družini, čeprav so njegovo nasilje občutili tudi oni, pa se niso hoteli vmešavati... šele po svoji odločitvi sem izvedela, da so trpeli skupaj z mano...

In moj prijatelj, edini zaupnik... saj nekomu sem vendarle morala povedati... zaupanje je počasi preraslo v simpatijo, ta pa v zaljubljenost, stanje, ki ga že toliko let nisem poznala... Ne vem Tonček, jaz se ob tem ne počutim varajoča, pa vendar se mi zaradi vzgoje in vere tu in tam oglasi vest... morda s svojim načinom razmišljanja res poskušam opravičevati svoja dejanja... a v tej veliki zmedi sem se obrnila na tale forum, kjer ste ljudje, vsak s svojo zgodbo... in zanimivi so vaši pogledi, vaši odgovori... in tudi na podlagi teh se počasi sestavljam skupaj.

Ugotavljanje ničnosti zakona - to smo že ugotovili, da ni sprejemljivo v tem primeru... Kljub t.i. varanju se nekako ne počutim tako grešne, da ne bi smela k obhajilu, ki mi daje moč in pogum... vsekakor se ti pa priporočam v molitev Tonček, nikoli ne more biti odveč in hvaležna sem ti za tvoj odgovor ter to potezo... Potrebujem Božjo pomoč in blagoslov, zelo jo potrebujem...

Ne glede na to, kako se počutiš ti, ali čutiš krivdo ali ne, je nevredno prejemanje svetega obhajila v grehu, neprimerno večji greh, kot je samo varanje. Če ti ob tem ne čutiš nobene krivde /zapoved ne prešuštvuj/ še ne pomeni, da si brez greha in da smeš prejemati obhajilo. V sebi si ubila svojo vest, zato ne čutiš nič. Tudi serijski morilci /zapoved ne ubijaj/ ne čutijo nobene krivde. Zamisli si, da bi prejemali obhajilo, ker bi čutili, da jim daje moč, krivde pa bi ne čutili. Razlika med obema, tabo in njim, je samo kršitvi druge zapovedi, od katerih pa imajo vse enako težo. Lahko seveda počneš kar hočeš, vendar ne moreš reči, da ti tega ni nihče povedal. Delaš si večji greh, kot če bi ne hodila k obhajilu in živela v prešuštvovanju, ne glede na to, kaj misliš ti ali ves preostali svet. Še enkrat; kako se ti počutiš pri tem, kar počneš, krivo ali nekrivo, nima nobenega pomena. Prešuštvovanje je po zapovedih greh in v temu grehu ne moreš in ne smeš prejemati obhajilo; prejemanje svetega obhajilo v smrtnem grehu je največji možni greh človeka, ki se imenuje Božji rop in je večji greh, kot samo varanje, amen.

Lahko se o tem posvetuješ s katerimkoli duhovnikom pri spovedi ali drugače, ti bo povedal isto. Mon in mnenja nekaterih tu na monu nimajo nobene teže, končno, tudi moje mnenje ne, čeprav poznam zadeve. Obrni se na pristojne, da ti pojasnijo, kaj pomeni tvoje ravnanje, ker imaš o teh zadevah popolnoma zgrešene pojme; ali si zares neuka ali pa se neuko delaš ali pa vse to veš in si sebe prepričala, da ne delaš nič slabega, kar ne drži. Tvoje pisanje tukaj na Monu je zgolj prepričevanje same sebe. Neresnica, ki jo sebi ali drugim desetkrat poveš ali napišeš, še ne postane resnica, sebe pa si skoraj prepričala, da je. Redko kdo tu na Monu pozna predpise na tem področju in ti lahko odgovori na tvoje specifično vprašanje; ali smeš v grehu prejemati sveto obhajilo in če to počneš, kaj to pomeni. Tisti, ki se upajo napisati, da prejemaj obhajilo dalje, se morda ne zavedajo svoje odgovornosti ob delitvi takih nasvetov ali pa ne poznajo predpisov. Te odgovore zato ne moreš jemati kot merodajne in se na njih sklicevati. Prepričaj se o zadevi v pogovoru s katerimkoli duhovnikom spovednikom, povedal ti bo isto, kot jaz. Do tedaj ne prejemaj obhajila, ker ti ne koristi, ampak delaš s tem dodatni, še mnogo večji greh. To ve vsak, ki je kot otrok obisloval verouk, tudi sosedov Franci.

Srečno.

Preberi odgovore na tvoje vprašanje na forumu iskreni.net, kjer je večji povdarek na duhovnosti, kot je na Monu, kjer je nivo diskusije na višjem nivoju in so odgovori za tiste, ki pravijo zase, da jim vera nekaj pomeni, primernejši;

http://webcache.googleusercontent.com/search?hl=sl&q=cache:aFaXn_y2ZA4J:https://www.iskreni.net/forum/viewtopic.php%3Ff%3D14%26t%3D230%2Bprejemanje+svetega+obhajila+v+smrtnem+grehu&gbv=2&gs_l=hp.12...1922.12188.0.14063.43.9.0.34.4.0.63.546.9.9.0...0.0.-YYN2-PTLjw&ct=clnk

Za ostalo drži, kar sem povedal in kar ti bi povedal vsak, ki se na to spozna; odgovor spodaj je pripet z iskreni.net in ga je podal nekdo, ki ve, kaj govori:

Napisal/-a Lojze » 19. november 2004 - 23:28

Mislim, da bi dobro zapisana pravila o prejemanju obhajila lahko dobila v Katekizmu katoliške Cerkve.

Tudi v Svetem pismu je zapisano opozorilo, da bodimo pozorni, da ne bi nevredno prejemali svetega obhajila. Kdor prejme obhajilo v smrtnem grehu, naredi božji rop, to je še hujše kot smrtni greh. Če prejemamo obhajilo z malimi grehi, so nam hkrati tudi odpuščeni. Potrebna je pripravljenost srca.

Pri spovedi se verjetno redko govori o prepovedi obhajila, razen v tistih primerih, ko spovednik ne da odveze. Verjamem, da marsikateri koruznik ne ve, da ne sme hoditi k obhajilu in tudi pri spovedi ne dobi odveze, če prizna ta greh. Kdor to dela v dobri veri in ker ni bil poučen, je samo formalni grešnik in ni še materialni. Ko to zve, se mora držati pravil Cerkve in če se jih ne, naredi božji rop.

Tudi jaz spodbujam ljudi k pogostemu obhajilu. Včasih je bila navada, da so šli ljudje vsaj enkrat na leto k spovedi in enkrat k obhajilu. V nekaterih starih ljudeh je še zdaj ta miselnost. Želimo, da bi se to miselnost preseglo in da ne bi ljudje hodili tako poredko k obhajilu, ker nam prav obhajilo daje moč za življenje. Seveda to ne velja za javne grešnike.

Zmešnjave ni, samo vedenja je malo.
Lojze
Duhovnik

Prispevkov: 1173
Pridružen: 1. oktober 2004 - 14:11
Kraj: Goriška brda

Rezime; v grehu prejemati obhajilo je večji greh, kot smrtni greh, kar tvoje prešuštvo je, ne glede, kaj misliš ti ali ves ta monski forum. Sedaj veš. Odloči se sama.

Držati se je treba BOŽJIH PRAVIL, ZAPOVEDI, Jezusove vere, ne cerkvenih pravil. Ta peljejo v pogubo silne množice.
Grehe se izpoveduje edinemu ki jih IMA MOČ IN PRAVICO odpustiti, edinemu ki je prelil svojo kri v odpuščanje in v zveličanje vsem ki verujejo VANJ, ne v cerkev ali svetnike.
Ga ni pod nebom drugega imena po katerem bi lahko bil človek zveličan. JEZUS KRISTUS.

Smrtni greh...je samo eden, zavreči milost zveličanja po krvi Jezusa Kristusa, Svetega duha, ki opominja po vesti vsakega človeka.
Ker vsak kdor prizna svoje grehe in jih zapusti, bo zveličan ravno po krvi, obhajilu, torej ga lahko z veseljem in hvaležnostjo vzameš. Ker ti je odpuščeno. To je vera.

Kako je bilo ko so pred Jezusa privedli prešuštnico, prešuštnika so pa pozabili, čeprav je zakon nalagal OBA kamenati. Kaj je ON naredil, rekel? Pisal je njihove grehe, dokler niso vsi zbežali, pred svojimi grehi, ostala je ženska sama.
" tudi jaz te ne obsojam, pojdi in ne greši več" so bile vse besede.

Človek vidi kar je pred očmi, Bog pa vidi v srce. Obrni se Nanj v molitvi, izpovej se s svojimi besedami, izlij mu dušo, vse, kar ti leži/teži na srcu, dokler ne dobiš odgovora - miru v duši.
Beri Psalme, Evangelije.