Niti ne vem, zakaj to pišem, nikogar ni, ki bi mu lahko povedala, razen domačih, ki pa ne štejejo.... 4 leta nazaj sva se spoznala, imel je kup prijateljic... in se je odločil zame. Po slabem letu sem odkrila CD, na katerem me je prevaral s poročenim parom, ki ga je spoznal na netu. Skesal se je, bojda je šlo samo za eksperimantiranje... Oprostila sem mu, verjela da je to res. Danes imava 2 otroka, starejši ima 2 leti, mlajši je včeraj dopolnil 3 mesece - jaz pa sem pred 5 dnevi odkrila, da je spletno še kako aktiven, in to od mojega 8. meseca nosečnosti dalje, ko sem sama hkrati še zaključevala podiplomski študij... Zadevo je odkril moj oče, ko je moj dragi pozabil zapreti okno na netu. Oče mojih otrok je bil ravno s sinom v bolnici, ko so se moji odločili in mi povedali, hkrati smo spremljali dogajanje na netu - iz bolnišnične sobe je v enem popoldnevu poslal 113 sporočil! Ko se je naslednji dan vrnil, so ga čakali kufri. Odšel je, ves skrušen in trdil, da je bila vse skupaj provokacija. Ker sem sposobna ženska, sem se igrala detektivko in vdrla na mail account ter odkrila, da eno od naslovnic pogreša... ker v svojih oglasih na netu je oglašal, da ima stalno ljubico, s katero iščeta še en par oz. kogarkoli za seks, meni je seveda vse zanikal. Ne morem verjeti, da nam je to naredil, otrokoma, ki nista nič kriva, in meni. Živim v majhnem kraju in ker se sramujem povedati, kaj je naredil, bom samo tiho, s skalo na srcu. Bojim se, da bi pomilovali moja sinova, še preden začneta dobro živeti. Moj "dragi" si je v istem kraju našel stanovanje, da bo lahko v pomoč meni in otrokoma, da bo imel stike z njima. Še vedno trdi, da so bile vse provokacije, da me ni prevaral. Še vedno ga imam rada in del mene si obupno želi, da to ne bi bilo res, da to ni moje življenje. Ne morem dojeti, da bom sama za vse napore, še bolj grozno pa, za vse lepe trenutke in spomine na prve korake, besede, ..... drugega otroka, ki jih ne bom imela s kom deliti. Zakaj jaz, je vprašanje v glavi, ki si ga postavim vsaj milijonkrat na dan. Zakaj moji otroci????? In potem vprašanja, ki sledijo... kdaj bom spet našla nekoga (če sploh), ki se bo zvečer stisnil k meni, ki me bo pobožal, ki me bo imel rad? Bom sploh še kdaj zaupala? Bom sploh zmogla sama vzgajati dva prelepa, a zahtevna fanta?

Saj ne vem, kaj naj... po eni strani bi ga vzela nazaj, iz golega strahu pred samskim življenjem. Zvečer porabim dve uri, da spravim otroka spat, pa še to s pomočjo staršev, ki živijo v isti hiši. Do televizije ne pridem več, utrujena padem dol, potem dojenje, prebujanje, zjutraj pa vse od začetka, sama, samcata... Če ga vzamem nazaj, bom imela pomoč, sinova bosta imela očeta... SEM NORA?! Nikoli mu ne bom oprostila, ne glede na vse, je ni stvari na svetu, ki bi jo lahko naredil, da mu oprostim... a strah je ogromen, bojim se, da ne bom zmogla, da se bom zlomila, nimam nobenih prijateljic, sem bolj zaprte narave in to me dodatno ubija v tej situaciji. Mala sta oba bolna te dni, in že nekaj dni nisem zapustila hiše, ker ne smeta ven. Zmešalo se mi bo, tedni in moje življenje tečejo, jaz pa umiram..... :(((( Otroka, ki nista nič kriva, pa imata trenutno sitno mamico, ki nima potrpljenja z njima, ki ni nasmejana, ki je nenehno pri opravljanju nujnih opravil in nima časa za ti dve bučki...Nikoli v življenju si ne bi mislila, da bo to doletelo mene. Ok, po toliko letih zakona bi še šlo, ne pa takole...

Kako naj si pomagam? Izgledam kot zombi, ves čas mislim nanj, kaj mi je naredil...

Prvič v življenju me je res strah prihodnosti....

:(((

Te razumem. Ampak same se bova morale odločiti, kaj naredit. Saj moja zgodba je podobna, samo ti si na začetku zakona, jaz pa po dolgih letih (očitno sem mu preveč zaupala in nisem niti pomislila, da bi bil on zmožen kaj takega), misliš da je kaj drugače? Otroci so že večji in razumejo, težko jim bo pa ravno tako, še posebno, ker so mislili, da je v zakonu vse v redu. Saj je bilo, brez varanja, bi bilo super. Enkrat sem mu odpustila, naj mu še enkrat?

Vse lahko doleti vsakogar..
ok prvic je slo za eksperimentiranje,drugic pa to ni bilo vec eksperimentiranje,ocitno mu je bilo prvic vsec in je iskal se..
si morda pomislila,da je biseksualec,da so mu vsec enako kot zenske tudi moski,ce isce pare,ce mu ena ljubica ni dovolj..veliko je danes prikritih bisexualcev in pa tudi gejev..
tvoje zivlenje ob njem ne bo lahko,to se moras zavedat,ce ga bos vzela nazaj,moras se pripravit na to da bo skakal okoli,tudi zascitit se moras pred spb..to so nevarne stvari,cim je v igri vec oseb in to razlicnih(razlicni pari,ki neves s kom vse to prakticirajo)si lahko izpostavljena veliko bolj resni zadeve od tvoj strahov pred biti samski..
ce se odlocis za locitev in ce ima otroke res rad in je pripravljen skrbeti za njih izmenicno s teboj,potem ne vidim problema okoli otrok,sploh zdaj ko sta se majhna in se niti se en zavedata v popolnosti novonastale situacije-to da oce ne zivi z njihovo mamo,bo toliko lazje..
ti se pa v roke vzemi,verjamem da je sok zate in da si razocarana in razzaloscena vendar zavedaj se da sta tam dva otroka,ki morata biti st.1,tudi pred tvojimi lastnimi zakonskimi problemi ki jih imas s poskocnim mozem.

bodi močna in vstrajaj! ne vzemi ga nazaj! boli, boli, jasno je da boli...bolelo bi vsako, sploh zaradi
otrok. Ampak, otroci niso zakon, niso partnerska zveza, so produkt zveze. Kaj boš TI imela od
življenja če ga vzameš nazaj? nenehen strah da bo spet skočil, vseeno kam? boš lahko tako živela? ti bo to streglo po živcih? otroke ti bodo pomagali starši, sigurno boš dobila vso pomoč.
Čez čas bo bolje, srce se bo počasi umirilo... on kot oče ima pravico do otrok in DOLŽNOST da
skrbi za nje, sodeluje pri vzgoji, samo do TEBE nima več nobene pravice. Mogoče je to pot katero
moraš prehoditi do boljšega življenja, novega zaupanja v moški rod. Upati moraš in sebe prepričati
da si naredila PRAV. Verjemi pa, da na svetu še obstajajo moški ki so vredni ljubezni in zaupanja.
Našla boš ljubezen, samo poslušaj svoje srce, in pojdi naprej, tako kot si začrtala. Vse dobro in
srečno na poti!

Tale "eksperiment", tudi z 113 sporočili, se pač ne izide.

Pamet in moč v glavo, pa bo !

Lej, po mojem je zdravilo za tvojo situacijo to, da se naučiš biti praktična.
Prvo - poskrbi zase. Nauči se, da zadeve niso črne ali bele, ampak - sive. Nekje vmes.
Nikjer ne piše, da moraš tipa vzeti nazaj. Zakaj že? A to ti pa ni prišlo na misel, da sta otroka
tudi njegova, s tem pa tudi skrb zanju? Ok, dojiti ne more, lahko pa komot skrbi zanju
par dni v tednu, enkrat, ko bo dojenje mimo.
Kje pa piše, da moraš skrbeti zanju samo ti? Klasična napaka na novo ločenih mamic. Vse
same. Zakaj? Zakaj se pretgati na pol?
Če je tip kurbir, sploh ni rečeno, da ne zna biti dober oče, poleg tega otroka rabita očeta.
Torej?
Boš videla, da to ni slaba rešitev. Ko bosta otroka pri očetu, boš lahko VDIHNILA, si spočila,
naredila kaj zase. Lepo vztrajaj pri rednik stikih z očetom, pa boste vsi zadovoljni.

Drugo - tole utrudljivo obdobje, ko so otroci majhni je - čeprav zdajle zgleda večno - v bistvu
precej kratko. Deset, petnajst let. Ampak a si predstavljaš toliko časa deliti življenje s patološkim
lažnivcem, ves čas dvomiti, ves čas preverjati, VEDETI, da ti laže in goltati vedno bolj bedaste
izgovore? Upam, da se ceniš bolj kot to.

Joj, kako to boli.
Prosi starše, naj ti več čuvajo otroka, pa četudi dojenje kombiniraj s flaško.
Sigurno ti je vse v življenju odveč in preveč. Meni je v podobni situaciji pomagala le zakonska terapija in čisto nič drugega. Že prvi obisk.
Glede partnerja pa: ko bo sprejel odgovornost, priznal početje in vso grozo, ki jo je ustvaril, morda še ima smisla poskusit z njim. V nasprotnem primeru te bo uničil. Čeprav boli ko hudič, ne hodi k njemu po odgovore in vedi, da nisi kriva. Lahko si še tako popolna ženska, a z njegovim početjem nimaš zveze. To je njegova življenska zgodba, s tabo ali brez tebe bi počel isto.
Prečitaj, kar bi ti koristilo na forumu partnerska, družinska terapija, pokliči in pojdi po pomoč. Zate obstaja upanje, da končaš s tem pošastnim vzdušjem. Otroka pa rabita, bolj kot tvoje mleko, zadovoljno mamico.

Zakaj ga vzet nazaj, pesek v oci - razlog pa navajat otroke??
Zivis pri starsih, alooo, jaz sem v tujini bila sama z dvema otrokoma ki imata manjso razliko v letih kot tvoja, brez starsev in sem zmogla, sicer je bilo res res tezko in sem bila vcasih combi, samo ko se hoce, ni problema. Neprespane noci itak da so ce so otroci bolani, cetudi je partner tu, tezko je ko so otroci majhni, cetudi je partner normalen zraven.
Glede na to da te je varal, si imela vec problemov z njim kot z otroci. Ti nisi zmatrana od otrok, ampak od njega. Otroke pa isces za opravicljiv razlog, da ga vzames nazaj. Pa se v hisi s starsi zivis, alooo, meni ne bos pisala kak ti je tezko, ker ti niti priblizno ne more bit glede otrok tezko, kvecjemu ti je tezko ob tem krutem spoznanju s kom si bila, s kom imas otroke, s kom si spala, komu si zaupala...

To da si isce z ljubico (ki zaziher obstaja) pare, je njegov fetisch in tega NIKOLI ne bo prenehal, lahko zatre za nekaj tednov, mesecev, prenehal pa s tem ne bo. In, namesto da se bos ukvarjala z otroci in s seboj, bos njega lovila, se borila s svojim nezaupanjem, dvomi .. To NI nobeno spostovanje, partnerski odnos - ta moski spostuje samo samega sebe in gleda tudi samo nase!!!! (kaj ce bi se ti naucila od njega tako gledat nase, npr., pa si vzela prosti cas?)

SAM SEBE IN SVOJE POTREBE JE ZE DAL NA PRVO MESTO, pac si je, kot mnogokdo, ustvaril druzino da ima potomce, da blefira in ko mu je, se malo skrije za fasado NORMALITETE, naceloma pa je njegovo zivljenje vodeno z abnormalnimi seksualnimi fantazijami. Kjer ti nimas mesta. Se manj otroci.

S tem nikoli ne bo prenehal, tebi pa to ni potrebno. Da ne pisem da ti pari najpogosteje seksajo brez kondomov, ker so itak vsi sprevrzeni, navelicani in vodeni samo seksualno, za vse drugo jim je malo mar. Kaj si ti imela v svoji postelji.

Ne razumem pa cemu se ti sramujes, zakaj spet omenjas svoje otroke, da je TEBE sram za njihovega oceta?? Ce bi ti storila nekaj taksnega, bi tvoj sigurno vsem strobil in bi mu bilo malo mar za otroke ali tebe. Tebe je sram pred seboj, ne stojis za seboj, si nestabilna in nesamozavestna (po rojstvu otroka se toliko bolj obcutljiva, jaz sem bila ful no, zaradi hormonov, obcutljiva in ranljiva, a to mine!) - povej vsem zakaj si ga sterala ce ti je da o tem govoris, da je psiho in neodgovoren clovek!
Komu si se sploh dolzna pravdat? Ce hoces povedat, poves, ce ne pa ne - ne isces pa izgovorov kot je "da otroci ne bodo ozigosani", alooo, pa kje ti zivis? (spet ta dvojna morala, ko se pogosto zensko zakrivi da je sel moski varat). Ta tip bi te itak varal, razen ce bi se ti sla grupne sekse, pa se takrat ne bi bila ziher da nima kaj postrani. Taksnega moskega ENA ZENSKA NI SPOSOBNA SEKSUALNO ZADOVOLJIT in packarija je, da ti tega ni povedal PREDEN JE SPOCEL OTROKE oz. se vezal s teboj!
O tem sem ze pisala, kako mnogokdo skriva in prikriva pred svojim partnerjem seksualne fetishe, se je meni zgodilo podobno nekoc - doma sva imela vse super, a njegov fetish je bil cisto drugje, tako da ni sanse da bi ga mogel takrat najti v meni (moj je imel rajsi starejse zenske - jaz pa imela npr. 25 let, hahah, zdaj sem pa starejsa pa puza za mano). Seveda, ce bi mi to prej povedal, ne bi sla v vezo z njim, a njemu na kraj pameti ni padlo, govorit o tem, ker me ni hotel zgubit in je bil naceloma cisto zadovoljen z mano.
Samo pri tvojem ni resitve, ce bos ti se tako pokvarjena v seksu, sla prek sebe, ga ne bos mogla zadovoljit, ker pacek hoce grupni seks, ocitno uziva v gledanju kako se seksa njegovo ljubico, sigurno ga tudi moski privlacijo in tega mu ti NIKOLI ne bos mogla dat, razen ce se tolko ne sprostis in postanes seksualno se bolj perverzna od njega, hodis v swingerje, hodis na stafete, seksas okoli z neznanci pred njim ipd. Da ne pisem o tem kako to vse po vecini brez kondoma, kako lepo se seksualne bolezni sirijo, blek in blak, a to je taksnim itak vseeno, samo da se gre perverzno do kraja.
Da si pa taksnega imela ob sebi v postelji, celo seksala z njim, je pa spet katastrofa, jaz bi se zagabla sama sebi !! Tako je to, zaupanje je dobro, kontrola je boljsa.

Za otroka pa tip, oz. njun oce lahko poskrbi ne glede na to ce pride nazaj ali ne. Zakaj pa mu starejsega sina ne das cez vikend, oziroma se dogovoris z bivsim, da pride k tebi in cuva popoldan otroke, gre z njimi ven, med tem pa se ti spocijes? Nazaj jemat je neumnost, je oce otrok, stiki z otroci so mu obveza in slej kot prej bos ti prisla skozi tahujse. Eno leto se samo, pa si zunaj. Ne hodi pa nazaj in ne glej nazaj, ker s tem biserom tebi ni srecne prihodnosti. Ne tebi, otrokoma se manj.

Lepo ga uvedi v skrb za otroke kot se za oceta spodobi, vidva greta vsak svojo prosto pot, pa tudi ti pojdi ven ko on cuva otroke, vsaj za dve urci, pa da se sama nekam vsedes, vzames revijo ali knjigo, malo pocvekas s kelnarco in ti bo ze boljse.

Pozdravljena,

ja boli in prokleto boli....
To je bolezen, zasvojenost z netom, sms-ji, .....slikami takimi in drugačnimi...
S tem je povezano vse: prevare, laganja, spletkarjenje, metanje peska v oči,...milijonkrat se lahko pokesa, človek se spremenil ne bo.

Marsikaj sem v zanjih parih letih dala skozi, od tega, da sem ga vedno našla in dokazala njegova dejanja, vedno so krivi drugi in vedno bodo...
Vedno se branil z lažmi, prekrivanjem od majhnih do velikih pokvarjenih stvari..

Vedi pa nekaj, da dan za dnem si postavi načrt in dan za dnem preživi in si reci:
je en človek vreden, da ti pokvari življenje, je vredno, da si ob njem čutiš pa gnus in sovraštvo?
Zaupanje? Tega nikoli več ne bo in to je temelj neke veze.
Naj si bo našel katerokoli pri vsaki bo to počel. Zakaj bi bila to ravno ti in si uničila življenje.

Ko začneš verjeti, da si vredna več kot tega, da te nekdo čustveno zaničuje in dobesedno čustveno izrablja boš začela živeti...
Korak po korak, vse bo še dobro.

Vem pa, da ti trga srce in trga dušo? Zakaj le? Saj nisi ti nič napačnega naredila in vedi, da čas pokaže svoje.
Le pogumno naprej! :)

Če Vam čas dopušča, si preberite mojo zgodbo o "moških z interneta".

Moški z Interneta

Sama sem drugo plat moškega, s katerim sem prijateljevala, lahko spoznala le tako, da sem začela komunicirati z njim preko interneta pod novim imenom. Ker je tako spoznavanje zelo stresno in boleče, Vam ob dveh majhnih otrokih odsvetujem. Zame je bil to edini način, da ga spoznam kakšen je, kajti zgleda da znajo takšni moški izredno skrivati svoj pravi obraz za uglajenostjo, lepim vedenjem, galantnostjo, pripravljenostjo priskočiti na pomoč,.....

Bodite močni, poskrbite za otroka in zase. Ne ozirajte se na okolico, moje mnenje je, ne govorit na glas s sosedi o tem, ker navadno so takšni moški do drugih tako taktni, da Vam ne bodo verjeli, pa še zelo privoščljivi smo sosedom, žal. Poiščite koga v družini, ki mu lahko zaupate, morda Vam kdo tukaj na netu ponudi pomoč za pogovor, pisanje.
Veliko žensk (v današnjem času tudi moških) je samih vzgojilo otroka, ob pomoči očeta ali celo ob njegovem nagajanju. Tudi Vi boste zmogli, če se le boste odločili za to.

NITI POD RAZNO GA NE JEMAT NAZAJ!!!

To, da ste mu spokal kufre in na en-dva-tri vrgli čez prag, je nekaj najboljšega, kar ste lahko storili in pravzaprav odličen vzor otrokom. Ne gre za vzor sovraštva, prepira, jeze, žaljenja ... ampak za vzor POKONČNE DRŽE in vzor DOSTOJANSTVA! Otroci tako ali tako pri vsem nimajo nič in nikoli tudi ne smejo imeti. Moraš pa jih učiti z lastnim vzorom, z lastnimi dejanji, ki so odraz odraslega, zrelega dojemanja življenja. Še enkrat, ne uči otroke sovražiti očeta. Uči jih doslednosti in moralne odgovornosti - Z LASTNIM VZOROM!! Najslabši vzor bo zato histerična reakcija "strahu pred osamljenostjo", zaradi katerega bi bila pripravljena sprejemati gnile kompromise in teptati svojo osebnost. Zaključuješ podimplomski študij - in kaj boš? Doktorica samozaničevalnih ved? Doktorica nasedanja patološkim lažnivcem? Doktorica podrejanja čustveno pohabljenim moškim?

Kar si do zdaj naredila, je bilo vse prav! Zato ne naredi nepotrebne napake! Ne jemlji nazaj neodgovornega, lažnivega, promiskuitetnega desca in ne delaj iz sebe uboge, prestrašene punčke (pred doktoratom????) v trenutku, ko ti lahko napačen korak razsuje življenje! Zaupaj svojim čustvenim in intelektualnim zmožnostim!!

Zelo se strinjam s komentarjem od Noni.

Spoštovana!
Po napisanem sodeč si mlada , sosobna inteligentna ženska, ki se ji je v življenju storila velika krivica. Vem, da ti ni lahko, tudi sama sem mati dveh približno isto starih otrok in vem koliko dela ostaja na tvojih ramenih.
Moje mnenje je, da bi storila veliko napako, če bi tega sebičneža sprejela nazaj, kajti sam ni zmogel niti toliko spoštovana do tebe, kaj šele do sebe, da bi iskreno priznal in obžaloval, torej se je globoko v sebi odločil, da bo vse zanikal in ostal takorekoč navidezno "čist".
svetujem ti, da najdeš moč v sebi in fantih, ter da si močna zanju. Čas pa celi rane in prinese spremembe.
Želim ti veliko dobrega in srečno!!!!

Navedeno

cec
Tale "eksperiment", tudi z 113 sporočili, se pač ne izide.

Pamet in moč v glavo, pa bo !

Bravo, Cec! Avtorici pa veliko poguma, ma nikakor ga ne vzemi nazaj! Nikoli ne bo boljši, ti boš pa sčasoma samo še razvalina sama sebe od poniževanj same sebe in vedenja, da mu nikdar ne boš zmogla zaupat!

Draga Betliza!

Mlada si še in zato še ne moreš vedeti, kako hitro čas beži... Otroka, ki sta danes tako zelo majhna in nebogljena, bosta en, dva, tri zrasla. Njune zahteve, žal pa tudi objemi, bodo vse redkejši... Čez par let te bosta potrebovala vsak dan manj, ti pa boš imela vse več časa zase. Vendar, verjemi, koliko je težko, je tudi lepo... Dva otročka imaš, dvojno srečo. Uživaj v njiju, vsak trenutek, četudi je zelo naporno. Kaj te pa navsezadnje lahko osreči bolj, kot pogled tvoje male, nedolžne bučke, njegov nasmeh, objem, poljub... Ne dovoli, da ti nenehna misel na moža in na to, kako bi lahko bilo oz. bi moralo biti, uniči tvojo srečo. Če se boš zavedala, da si srečna, ker si ti to, kar si, ker imaš dva čudovita sinčka, s katerima imaš lep odnos, ker imaš svoja starša, ki te podpirata, ti stojita ob strani in ti pomagata, ker imaš... (saj sama veš, kaj vse) - ti bo to dovolj. Ja, ljudje si želimo tudi dober zakon, partnerja - in ga tudi potrebujemo. Tvoj žal ni bil tak. In to se ni zgodilo samo tebi, tudi drugim se dogaja. Na takšen ali drugačen način. Žal to, da se en partner trudi po svojih najboljših močeh še ne pomeni kvalitetne veze.

Bi te pa prosila, da mi poveš, kako si vse to odkrila. To isto bi prosila tudi KuRoNaKvAdRaT - kajti prepričana sem, da sem v podobni situaciji, a tega nikakor ne znam odkriti. Moj frajer vsak večer čaka, da odidem spat, potem pa računalnik v roke - no, tega ima pred sabo tudi, ko z otrokoma delamo domačo nalogo in če se slučajno približam, se mu po naključju ravno zapre stran... Tudi računalnik ima na šifro, ki je meni seveda ne pove. Zdi se mi, da živi v nekem svojem svetu, jaz pa tega nisem sposobna odkriti. Sem pa slučajno enkrat, ko sva skupaj gledala nekaj na internetu, pogledala zgodovino in videla, da je prijavljen na neke zmenkarije. Seveda je vse skupaj zanikal, da ni bil on, da on teh stvari ne gleda... Čez čas, ko sem dobro pritisnila nanj, pa se je spomnil, da je sodelavec to stran enkrat gledal, pa je hotel samo videti, za kaj gre.... Ja, ja... Vse bi dala, da bi imela možnost, kot si jo imela ti, izvedeti. Ne prenesem, da se mi stvari dogajajo za hrbtom, da ne vem, pri čem sem... S tem mi je težje živeti, kot pa sprejeti misel, da bom z otrokoma sama...

januarka,kot bi brala sebe.tudi ko sem jaz šla s tamalim spat,on na računalniku.usodno je bilo,ko sem se sredi noči zbudila in slišala ko ji je voščil lahko noč-verjetno prek skajpa-ne vem.tako sem naslednji dan začela brskat in seveda šok za šokom.samo sem imela to srečo,da poznam njegove kode.nasvet:brskaj-na blef-(facebuk,mail...)mogoče poglej zgodovino-ne boš verjela kaj vse se najde.moj je vedel da sem anti za raču. in je zato bil ziher da ne bom nič našla in ni skrival,pa se je na žalost zmotil.

@januarka

Najbolj enostavno zadevo rešiš s keylogger programom. Tak program beleži vso aktivnost, vse kar nekdo natipka na računalnik. Pojdi na www.refog.com, obstaja tudi verzija, ki deluje 3 dni brezplačno, kar je pa popolnoma dovolj, da dobiš vzorec delovanja. Zastonj verzija je na naslovu: http://www.refog.com/trial3.html

Reci mu, naj ti posodi računalnik, da ga nekaj potrebuješ. Še prej pa instaliraj refog keylogger na kakšen drug (mogoče svoj) računalnik, da se naučiš osnovnega delovanja, glede na to, da imaš omejeno možnost delovanja na moževem računalniku. Ko bo programček instaliran, počakaj 3 dni, vtipkaj skrivno kombinacijo tipk na računalniku in pokazal se ti bo programček z vsemi podatki (vse kar je natipkal + printscreeni + podatki o obiskanih straneh + programska aktivnost). In ne pozabi pobrisati download-file-ja, potem ko programček zaženeš.

Če se ne znajdeš sama, poprosi za pomoč nekoga, ki je malo bolj domač pri delu z računalnikom, ker je zadeva enostavna.

No tega jaz ne stekam - da imas v partnerstvu VSE pod passwordi, maile, tu celo cel computer, pol npr. fejsa, pa skajp, msn in ne vem kaj vse. Mi nikoli ne bo jasno.
Jaz sem imela pod passwordi samo, ko sem nekaj muckala, drugace pa nikoli.

Poskusi najt kaksnega programerja oz. hackerja ali nekoga ki se dobro spozna z racunalniki. Taksni ti en dva tri pridejo notri na pc, ce je ta pod passwordom. Tak so meni, baje to ni nobena tezava, jaz sem samo gledala, kako lahko je slo. Oba passworda, bios in windows se da shackat en dva tri, oz. zaobit.
Za sam pc pa pol ni problem, nastavis si program, ki ti npr. sporoca na mail vse njegove korake in passworde, ki jih je tip vtipkal. Jaz sem to enkrat naredila iz finte, pa je bilo ful lustno.

Ce pa nikogar ne poznas, pa mu polij laptop z vodko ali vodo.. Naj crkne in je ;), to mu naredi z vsakim novim, svetujem ti, da boljse da ne ve, se bos lahko vsaj na skrivaj rezala. Prej kot slej mu bo minilo, oziroma se bo odvadil svoje odvisnosti. Pri nas sma z Biserom unicila v petih mesecih tri njegove laptope samo za to ker je igral na skrivaj poker ;).

Januarka, na drugem forumu več pišem o tem, tukaj bi morda res nasvete za betlizo, ki se je že vključila tudi tja.
Kako sem jaz odkrila? Da nekaj ni vredu v vezi, začutiš. Ker sva se tudi midva spoznala preko interneta, sem šla na onaon, in že brez prijave odkrila enak nick izpred dveh let. Če sem hotela prebrati profil, sem se prijavila, in preveč podatkov mi je bilo znanih. Vzpostavila sem kontakt, in se tudi preko maila prepričala, da je to on.
Izkušnje kažejo, da se takšni moški prijavljajo na več teh strani, da imajo na eni strani več profilov. Če se hočete prepričati, se enostavno prijavite, svoj profil prilagodite in kontaktirajte (je pa zelo boleče). Kako ga prepoznat, jaz sem po nicku, ki je bil enak tistemu izpred dveh let, gre za njegov hobi, nekaj kar veste, da mu je blizu.
Sem zapisala, za neobvezno zvezo sem v enem dnevu dobila 100 ponudb, kljub starosti 40+, če samo malo vzpostaviš pisni kontakt, sem ugotovila, večina izobraženih, poročenih ali v vezi, veliko je samostojnih podjetnikov, kjer že zgleda da ljubica sodi k statusnemu simbolu, moški, ki v svoji okolici kažejo videz družinskega človeka, živijo pa še drugo življenje.

Betliza, opravičujem se, ker sem vskočila v tvojo temo. Res želim tebi in tvojima malima srčkoma vse dobro. Upam, da nas boš obveščala, kako vam gre...

Iz srca pa se zahvaljujem Njofri, Mateju23, NoNi in KuRiNaKvAdRaT za odgovore - vse bom preizkusila, če mi ne bo uspelo sami, pa si bom našla pomoč. Če ne drugače, bom zaprosila službenega računalničarja, saj je verjetno že marsikaj doživel...

Vse dobro vsem in hvala še enkrat!

J.

Jaz sem mojo zgodbo že povedala, po dolgih letih srečnega zakona me pred letom prevara, zdaj ponovno z isto žensko, zdaj pa vem, da je bilo to že večkrat, samo on me je znal vedno tako obrnit, da sem mu verjela, da ni res, ker je drugače zelo dober človek, dober oče... Tu ne gre za neka čustva, ampak zgolj za seks in zdaj sama ne vem, kaj naj naredim, ali naj se ločim ali ne.
Njegov oče je bil tudi tak, verjetno je to res malo v genih, perverzen in si želi drugačen seks, da ga vzburja. Zelo sem žalostna, razočarana, tudi otroci bodo šokirani, samo mislim, da ne bom zmogla z njim več naprej. Zakaj nisem že prej spregledala? , ne pa zdaj po 24 letih zakona.Tudi če mu dam še eno možnost, se bojim, da se spremenil ne bo, edino bolezen ga lahko ustavi.
Vem, da boste rekli, naj se sama odločim, le vaše mnenje.

Hvala vsem za vaše misli in besede... vsak dan vas prebiram, razmišljam, se lovim v novi situaciji in zaenkrat... vztrajam :) Ni mi lahko, moj partner si je v tem času našel stanovanje, zanika ne več, torej je bilo varanje tudi v realnosti, saj sem vedela.... Moja dva sončka pa začuda sploh ne sprašujeta, kje je. NO, vsaj večji, ki sicer pove in razume vse, sploh nič ne vpraša. To kaže na to, da mu ni bilo všeč, da sva se prepirala, pa tudi to, da je bil zadnje mesece toliko odsoten (ja, ponudba na netu je velika!), da se je večji privadil na situacijo, da ga pač ni...

Meni pa trenutno ni lahko. Oba otroka sta doma, pediatrinja je predlagala, naj tako ostane vsaj še kakšen mesec, da večji ne nosi bolezni iz vrtca k malemu. To pomeni, da imam nor tempo, dopoldneve sem vse sama z dvema, ven eden ne sme, drugi lahko, jemo bolj tako, saj je kuhanje le še izjema (živimo v zgornjem nadstropju hiše in kuhinjo imamo skupaj z našimi v spodnjem, kar pomeni za vsak obrok, sok, jogurt... skoraj seljenje narodov...), kar se dogaja v moji glavi, pa je itak ena zmeda. Na nek način se mi moj partner smili, ker je bil tako odslovljen in vržen iz tudi njegovega doma, rada ga imam še vedno, poleg tega je očitno pri meni še neka blokada v glavi, saj z lahkoto pozabim, kaj mi je storil. Prav prisiliti se moram, da se spomnim prebranih besed, ki dajo vedeti, da je bil še kako poskočen povsod razen doma :( Če bi imela več časa, bi šla nekam na samo, da bi podoživela vse in se izjokala. Do sedaj sem jokala enkrat, kar ni nič podobno meni, ki jočem ob vsakem filmu. Očitno je še vse potlačeno, nekje je tempirana bomba, ki čaka, da eksplodira. Partner me zdaj dnevno prosi, da pridem do njega, da sva oba na tleh in da rabi moj objem, da rabi pogovor... Zdaj on rabi vse tisto, kar sem prej rabila jaz, za kar sem prosila dnevno. Pa niti v spalnico ni hodil spat, kavč je bil odličen za počitek, časa zame ni bilo. In zdaj mu odgovorim ravno s temi besedami. Zdaj vsaj veš, kako je bilo meni, še visoko noseči, pa takoj po porodu, pa potem, ko je najtežje... Zdaj prosi, da ostanemo družina, da mi bo pomagal z malima kolikor bo lahko, da lahko gremo tudi na morje skupaj... zakaj tega ni zmogel prej, sprašujem sebe in njega. Zakaj je moral vse pokvariti, ko pa je imel tisto, o čemer marsikdo le sanja?!

Kako bom dalje, še ne vem. Urejam preživnino, vozim otroke k pediatru, pa na slikanje kolkov, sebe moram testirati na spolne bolezni (katastrofa, vem), pa spet cepljenje otrok, pa to pa ono pa tretje. Moje življenje danes ni vredno veliko, svetla izjema sta le sončka, ki s svojimi nasmehi, objemi in besedami - mami, lad te mam! :))) - manjšata mojo bolečino.

Če bi mi čas dopuščal, bi odgovorila vsakemu posebej, tako pa bom le na hitro Januarki. Jaz tokrat nisem iskala, po pomoti je pustil odprt računalnik, detektive so se nato šli moji domači. Dobila si že veliko nasvetov drugih, tako kompliciranih zadev se sama nisem šla, uspelo mi je le prelisičiti gmail in priti brez gesla v predal preko varnostnega vprašanja...pa je bilo prepozno, je že vse izbrisal. Zato je ostalo le tisto, kar so našli domači. In tega je bilo dovolj, verjemi. Konkretne slike one-ta, cel slikan na nudl plaži (slikala seveda jaz), predlogi takšni in drugačni...Potem seštevaš - brezhibna osebna higiena (beri depilirano mednožje), sem in tja opaziš, da manjka kakšna majica, na telefon je vedno bolj nedosegljiv (se ne javi ali je številka zasedena), domov hodi blaaazno utrujen, 5x dnevno je na wc-ju tipkal po računalniku (šef jim je blazno zatežil zaradi izpolnjevanja zadev- hahahaha), in še in še. Če ne bi moji tokrat našli, kar so, jaz ne bi imela pojma. Preveč zaposlena z gospodinjskimi opravili, otrokoma, svojim študijem nisem razmišljala o varanju. Zdaj se le včasih vprašam, ali sem z vsem tem doprinesla k temu, da je šel drugam? Ampak če bi mi pri kakšni stvari pomagal, bi imela več časa za naju... pa po toči zvoniti je prepozno...

Mali se že oglaša, moj čas je potekel, čas je za dojenje :/

Hvala vsem, da z mano delite mojo usodo, čeprav je itak že napisana in nespremenljiva... :(

Moj sicer ni tako očitno varal kot tvoj betliza, sploh ni zahajal okoli, večinoma doma, z mano, skupaj imava iste hobije, se razumeva, ujameva v vsem, tudi v seksu, zato si ne očitaj, da si bila ti kaj kriva, če je tak, ravno tako bo varal, ker si želi spremembe, razne perverznosti in še kaj...
Ne vem koliko se sicer cenijo take ženske, ki gredo s poročenim moškim samo za seks, nikamor ne gre z njo ven..., očitno ji je tudi njej to dovolj.
Naj vseeno ostanem z njim, če se drugače ujameva, otroci so že večji in jih ni toliko doma, midva pa se v vseh pogledih ujameva, če ne bi bilo tega, bi rekla, da imam srečen in uspešen zakon. Prav škoda, v meni se je vse sesulo...

Betliza,

glede na tvoj opis, ko si pravzaprav prezaposlena s skrbjo za otroka in čisto oddaljena od svojih občutkov, bi ti res zaželela, da bi si lahko vzela teden ali 10 dni časa za besnenje in žalost ob tem kar se ti je zgodilo. Da bi se tega za vedno zavedla in se potem lahko dvignila iz blata v katerem si pristala zaradi njega. Takole pa..delo in preveč dela od tebe zahteva prekrivanje in pozabljenje krutih dejanj...ne tega ne smeš pozabiti,d a ne boš nasedla lažnivcu, ki te sedaj na vsak način želi dobiti nazaj v cono svojega udobja! Kakšen dom neki!!! To je hiša tvojih staršev, kjer on nima nič, nič razumeš???? Tukaj mu je bilo samo zlo zlo zlo udobno in se sedaj ne počuti najboljše, ker se je moral znajit malo tudi sam brez svoje skrbnice. Skenslaj pogovore z njim, koncentriraj se le na to, da mora on skrbet za otroka in z njima prežviljat čas in da je za preživljanje tega časa odgovoren (da si ti prosta in se imaš takrat fajn), pa da prispeva dovolj, da otrokoma materialno lahko nudiš vse kar bi jima, če bi bili skupaj.

Drži se! Oprostiti boš morala, da boš šla lažje naprej, pozabiti pa nikoli, Res nikoli!!!!!

Navedeno

ločenka
Moj sicer ni tako očitno varal kot tvoj betliza, sploh ni zahajal okoli, večinoma doma, z mano, skupaj imava iste hobije, se razumeva, ujameva v vsem, tudi v seksu, zato si ne očitaj, da si bila ti kaj kriva, če je tak, ravno tako bo varal, ker si želi spremembe, razne perverznosti in še kaj...
Ne vem koliko se sicer cenijo take ženske, ki gredo s poročenim moškim samo za seks, nikamor ne gre z njo ven..., očitno ji je tudi njej to dovolj.
Naj vseeno ostanem z njim, če se drugače ujameva, otroci so že večji in jih ni toliko doma, midva pa se v vseh pogledih ujameva, če ne bi bilo tega, bi rekla, da imam srečen in uspešen zakon. Prav škoda, v meni se je vse sesulo...

No kaj pa je tebi dovolj? koliko se ti ceniš, če veš da hodi k drugim ženskam a vseeno ostajaš z njim, ker se drugače v vsem ujemata?!
Ah sama preračunljivost

Navedeno

ločenka
Jaz sem mojo zgodbo že povedala, po dolgih letih srečnega zakona me pred letom prevara, zdaj ponovno z isto žensko, zdaj pa vem, da je bilo to že večkrat, samo on me je znal vedno tako obrnit, da sem mu verjela, da ni res, ker je drugače zelo dober človek, dober oče... Tu ne gre za neka čustva, ampak zgolj za seks in zdaj sama ne vem, kaj naj naredim, ali naj se ločim ali ne.
Njegov oče je bil tudi tak, verjetno je to res malo v genih, perverzen in si želi drugačen seks, da ga vzburja. Zelo sem žalostna, razočarana, tudi otroci bodo šokirani, samo mislim, da ne bom zmogla z njim več naprej. Zakaj nisem že prej spregledala? , ne pa zdaj po 24 letih zakona.Tudi če mu dam še eno možnost, se bojim, da se spremenil ne bo, edino bolezen ga lahko ustavi.
Vem, da boste rekli, naj se sama odločim, le vaše mnenje.

Jaz te čisto in popolnoma razumem...mislim, da tu ne gre za preračunljivost, pač pa za to, da enostavno ne moreš čez noč pozabiti na vsa leta z njim, na vse, kar vaju druži, na ljubezen, otroke, dom... Vsega tega morda ne bomo več našle... Jaz sicer nimam 24 let zakona na sabo, zato je zate verjetno toliko težja misel, da se vsemu temu odpoveš. Tudi mene zelo vleče nazaj k njemu in prav opominjati se moram, kaj mi je naredil. V obeh najinih primerih se mi zdi da niti ne gre toliko za vsebino kot za to, da se to ponavlja... in ravno v tem je ta velika žalost. Če bi šlo za enkraten spodrs, bi morda obstajala možnost za naprej, tako pa - osel gre enkrat na led, jaz sem šla že dvakrat.... in mislim, da če ostanem z njim, mi tretjič ne uide... :((

Odločila se boš itak sama, samospoštovanje gor ali dol, z odločitvijo boš pač morala živeti ti in nihče drug. Isto velja zame...

Najbolj žalostna pa sem, ko prebiram vse te naše zgodbe, da je toliko tega med nami. Zakaj ljudje ne znamo biti enostavno srečni z eno osebo? Življenje je postalo čisto preveč "na easy", vse je dovoljeno in vrednote pozabljene :(

Lep pozdrav @betliza in hvala za povabilo.

Že nekaj dni prebiram tvoj post in priznam, da sem tudi sam v nekakšni »ustvarjalni« zadregi, brez prave »inspiracije«, kaj naj napišem in kako naj se lotim tega. Pa sem se spomnil nekega dobrega nasveta Roberta Bringhursta (The Elements of Typographic Style), kako pisati in ne samo pisati …:

– Vzamemo prazen list papirja in začnemo pisati levo zgoraj, nato pišemo in pišemo in ko smo
   s pisanjem prišli do konca lista, na papirju desno spodaj, vzamemo nov prazen list papirja
   in nadaljujemo s pisanjem spet levo zgoraj …, (dokler nam ne zmanjka praznih listov …,
   ampak to je že druga zgodba).

Večinoma (ne le v tem primeru) poskušam povzeti bistveno (iz napisanega) ter predlagati (in nikakor ne usiljevati) morebitne poti za izhode iz zagate. Zdi se mi, da zmoremo »prizadeti« sami nekako poiskati tisto pot, ki nam in našim zmožnostim ter sposobnostim, v danem trenutku, najbolj ustreza. Seveda, odločitev za tako pot ni vselej enostavna in ni nujno, da nas v začetku »navduši«. Sicer pa, zavedajmo se, da ne gremo na lahkoten nedeljski sprehod ali izlet v sončnem in toplem vremenu. Gremo (brez turističnih vodičev in vodnikov) na dolgo popotovanje skozi življenje (v vsakršnem vremenu) in na tako pot se je treba pripraviti. Kako in kaj je vse treba postoriti preden se odpravimo na pot, ve vsak zase najbolje. Vendar se vsi zavedamo, da četudi premoremo največji avtodom, nikoli ne moremo v tem avtodomu imeti vse tisto, kar bi si želeli vzeti s seboj. Kako se odločiti, kaj vzeti s seboj? Morda je eden (ne nujno edini) od načinov ta, da pregledamo preteklo in sedanje stanje, naredimo nekakšno inventuro. Pri inventurah je sicer tako, da se ugotavlja resnično/dejansko stanje na dan popisa, ugotavljajo morebitni presežki in manjki … Potem se naredi zapisnik in temu sledijo ukrepi.

Morda bi bilo dobro, če še enkrat prebereš, kar si sama napisala (in ne odzivov nas drugih).
Premisli ali je to besedilo zares dokončno. Ali je treba še kaj dodati, dopolniti, popraviti, spremeniti? … Morebiti ne bi bilo slabo tudi razčleniti besedilo. Poskušaj mu dati neko obliko, uredi odstavke, nekatere zadeve lahko poudariš, določene zadeve napiši kot posamezne točke, lahko jih tudi oštevilčiš po teži in jih tako razvrstiš, da bodo pomembnejše zadeve v ospredju, manj tehtne pa v nadaljevanju. Tako lahko imamo pred očmi nekakšen opomnik, ki nam omogoča, da se držimo nekakšnega okvirnega reda ukrepanja. Drugače smo v nevarnosti, da bomo preveč begali sem in tja in se sploh ne bomo odpravili na pot.

Sam sem se v zadnjem času malce ukvarjal s filmom (tudi musical) Goslač na strehi (Fiddler on the Roof). Drugje na MON sem še nekaj več napisal, no to ta trenutek niti ni pomembno. Bolj sta se mi, kot asociacije ob razmišljanjih o tvojem primeru, ponujali dve pesmi (songa) oz. besedili.

Besedili, v relativno nezahtevni angleščini (ki jo jaz, ki se v življenju nisem nikoli učil angleščine, še zmorem razumeti), sta precej dolgi, zato sem ju dal v priponko (na dnu posta):
– Fiddler on the Roof.pdf

Začel bom s tretjo pesmijo – najbolj znano in popularno: If I Were a Rich Man.

V tej pesmi (ki vsebuje veliko modrih misli) se mi zdi še najbolj zanimiv zaključek, ko junak, po prešernem, skorajda zamaknjenem sanjarjenju, malce pred koncem stopi v … Temu sledi naslednji (ne nujno filmski) kader … – življenjski!

Sledi pesem Tradition, ki je sicer na prvem mestu v filmu. Morda, kot v tej pesmi lahko poskusimo iskati in najti neko »svojo« tradicijo, ki bo nam kot goslačem na strehi pomagala ohranjati neko naše ravnotežje.

A fiddler on the roof …
Sounds crazy, no?
But here, in our little village of Anatevka,
you might say
every one of us is a fiddler on the roof.
Trying to scratch out a pleasant, simple tune
without breaking his neck.
It isn’t easy.
You may ask,
why do we stay up there
if it’s so dangerous?
Well, we stay because
Anatevka is our home.
And how do we keep our balance?
That I can tell you in one word!
Tradition
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

You
may
ask,
how
did
this
tradition
get
started?
I’ll
tell
you.
I
don’t
know.
But
it’s
a
tradition.
And
because
of
our
traditions,
every
one
of
us
knows
who
he
is
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Morda to ni najbolje, kar sem napisal. Ne vem. Prepuščam sodbo drugim. Verjetno si opazila, da nisem nič pisal o nekaterih drugih vidikih tvojega (pred)zakonskega življenja. Zaenkrat je to moje zavestno izogibanje drezanju v tvoje odprte rane in tvojim vprašanjem: zakaj?. Če boš želela (kar mirno napiši), lahko kdaj drugič spregovorim tudi kaj o tem in še o marsikateri drugi zadevi.

Ponavadi svoje pisanje »zabelim« še s kakšnim primernim rekom. Zdi se mi, da je zate, vsaj v tem trenutku, najbolj primeren (in tudi meni zelo ljub) stari portugalski pregovor:

»Kadar se ti potaplja ladja, ne pozabi, da znaš plavati«.
Dodal bi še, da to tudi – zmoreš. O drugih pregovorih in modrostih (modrovanjih?) pa kdaj drugič. Do takrat se poskušaj vsaj obdržati na površju ali vsaj blizu gladine.

---

Navedeno

betliza

Navedeno

ločenka
Jaz sem mojo zgodbo že povedala, po dolgih letih srečnega zakona me pred letom prevara, zdaj ponovno z isto žensko, zdaj pa vem, da je bilo to že večkrat, samo on me je znal vedno tako obrnit, da sem mu verjela, da ni res, ker je drugače zelo dober človek, dober oče... Tu ne gre za neka čustva, ampak zgolj za seks in zdaj sama ne vem, kaj naj naredim, ali naj se ločim ali ne.
Njegov oče je bil tudi tak, verjetno je to res malo v genih, perverzen in si želi drugačen seks, da ga vzburja. Zelo sem žalostna, razočarana, tudi otroci bodo šokirani, samo mislim, da ne bom zmogla z njim več naprej. Zakaj nisem že prej spregledala? , ne pa zdaj po 24 letih zakona.Tudi če mu dam še eno možnost, se bojim, da se spremenil ne bo, edino bolezen ga lahko ustavi.
Vem, da boste rekli, naj se sama odločim, le vaše mnenje.

Jaz te čisto in popolnoma razumem...mislim, da tu ne gre za preračunljivost, pač pa za to, da enostavno ne moreš čez noč pozabiti na vsa leta z njim, na vse, kar vaju druži, na ljubezen, otroke, dom... Vsega tega morda ne bomo več našle... Jaz sicer nimam 24 let zakona na sabo, zato je zate verjetno toliko težja misel, da se vsemu temu odpoveš. Tudi mene zelo vleče nazaj k njemu in prav opominjati se moram, kaj mi je naredil. V obeh najinih primerih se mi zdi da niti ne gre toliko za vsebino kot za to, da se to ponavlja... in ravno v tem je ta velika žalost. Če bi šlo za enkraten spodrs, bi morda obstajala možnost za naprej, tako pa - osel gre enkrat na led, jaz sem šla že dvakrat.... in mislim, da če ostanem z njim, mi tretjič ne uide... :((

Odločila se boš itak sama, samospoštovanje gor ali dol, z odločitvijo boš pač morala živeti ti in nihče drug. Isto velja zame...

Najbolj žalostna pa sem, ko prebiram vse te naše zgodbe, da je toliko tega med nami. Zakaj ljudje ne znamo biti enostavno srečni z eno osebo? Življenje je postalo čisto preveč "na easy", vse je dovoljeno in vrednote pozabljene :(

Napacno se opominjas, tebi tega on ni storil, ampak dela se danes, on sebi in njemu je cisto fino. Ti mu v tem sklopu niti malo nisi pomembna, ker sledil bo svojim perverzijam se dalje.
Tu nimas kaj oproscat, ker taksen je. V resnici niti ne zeli opravicila, verjetno mu je edino zal da je izgubil z vami stik z zdravo realiteto, z masko.

Edino kar ti je tip dejansko storil je to, da ti je pred spocetjem otrok lagal in blefiral, tako da sama nisi mogla spoznat njegove biti in se na podlagi njegovega pravega Jaza odlociti ali bos z njim ali ne, bos z njim imela otroke ali ne. To je edin (in zal zelo velik) greh, ki ga je storil tebi. Ostalo pa pocne se danes in ne v preteklosti, pocel bo tudi dalje, ce ga vzames nazaj ali ne.

Zdaj, lahko zivis s tem, lahko pa ne. Sami moramo sprejemat odlocitve, sami najbolje vemo in cutimo svoje meje.

Je pa jasno, da njega/njegovega jaza se zdalec ne poznas. On je v reali cisto drug. Ce bi spoznala ta del, ne verjamem, da bi ti bil se vsec ali bi ga se objokovala ;).

Navedeno

betliza

Navedeno

ločenka
Jaz sem mojo zgodbo že povedala, po dolgih letih srečnega zakona me pred letom prevara, zdaj ponovno z isto žensko, zdaj pa vem, da je bilo to že večkrat, samo on me je znal vedno tako obrnit, da sem mu verjela, da ni res, ker je drugače zelo dober človek, dober oče... Tu ne gre za neka čustva, ampak zgolj za seks in zdaj sama ne vem, kaj naj naredim, ali naj se ločim ali ne.
Njegov oče je bil tudi tak, verjetno je to res malo v genih, perverzen in si želi drugačen seks, da ga vzburja. Zelo sem žalostna, razočarana, tudi otroci bodo šokirani, samo mislim, da ne bom zmogla z njim več naprej. Zakaj nisem že prej spregledala? , ne pa zdaj po 24 letih zakona.Tudi če mu dam še eno možnost, se bojim, da se spremenil ne bo, edino bolezen ga lahko ustavi.
Vem, da boste rekli, naj se sama odločim, le vaše mnenje.

Jaz te čisto in popolnoma razumem...mislim, da tu ne gre za preračunljivost, pač pa za to, da enostavno ne moreš čez noč pozabiti na vsa leta z njim, na vse, kar vaju druži, na ljubezen, otroke, dom... Vsega tega morda ne bomo več našle... Jaz sicer nimam 24 let zakona na sabo, zato je zate verjetno toliko težja misel, da se vsemu temu odpoveš. Tudi mene zelo vleče nazaj k njemu in prav opominjati se moram, kaj mi je naredil. V obeh najinih primerih se mi zdi da niti ne gre toliko za vsebino kot za to, da se to ponavlja... in ravno v tem je ta velika žalost. Če bi šlo za enkraten spodrs, bi morda obstajala možnost za naprej, tako pa - osel gre enkrat na led, jaz sem šla že dvakrat.... in mislim, da če ostanem z njim, mi tretjič ne uide... :((

Odločila se boš itak sama, samospoštovanje gor ali dol, z odločitvijo boš pač morala živeti ti in nihče drug. Isto velja zame...

Najbolj žalostna pa sem, ko prebiram vse te naše zgodbe, da je toliko tega med nami. Zakaj ljudje ne znamo biti enostavno srečni z eno osebo? Življenje je postalo čisto preveč "na easy", vse je dovoljeno in vrednote pozabljene :(

Tudi sama sem v mlajših letih razmišljala tako, zdaj pa se sprašujem, ali smo res ljudje "narejeni" le za eno osebo? Če pomislim na moje bivše- so sicer imeli vsi nekaj skupnih lastnosti, ampak vsak je imel tudi specifične, ki so mi bile pomembne v različnih življenskih obdobjih. Vedno bolj se mi zdi, da gre v zvezi ali v zakonu le za odvisnost in je samo od karakterja človeka odvisno, ali bo življenje preživel v "hrepenenju" ali ga bo dejansko živel.
Sama sem večino življenja zaljubljena, ker približno na 7-10 let zamenjam partnerja, ali pa on mene.V trenutku, ko ugotoviva, da naju povezuje udobnost,ležernost, strah pred spremembo s partnerjem poskušava rešit zvezo, kar pa do sedaj še ni nikoli uspelo...

Vedno manj verjamem v celo življenje trajajoče zveze: ravno zaradi tvoje zgornje ugotovitve:da ni več vrednot, da je vse dovoljeno, ker se pričenjamo zavedat, da le enkrat živimo...

PS: otroci so odrasli in odseljeni.

"Vedno manj verjamem v celo življenje trajajoče zveze: ravno zaradi tvoje zgornje ugotovitve:da ni več vrednot, da je vse dovoljeno, ker se pričenjamo zavedat, da le enkrat živimo.."

Ko se začnemo zavedati, da le enkrat živimo, spoznamo, da so nam celo vrsto vrednot vsilili tisti, ki ne upajo živeti svojega lastnega življenja.

Spoštovana gospa poročena ljubica!
"Ko se začnemo zavedati, da le enkrat živimo, spoznamo, da so nam celo vrsto vrednot vsilili tisti, ki ne upajo živeti svojega lastnega življenja. "

S tem kar ste zgoraj napisali, samo kažete na svojo veliko bolečino, na svoje ranjeno otroštvo, na svojo majhnost in nezainteresiranost po iskanju nekaj "več".Omenjeno besedilo kaže, da niste sposobni odrekanja. Na veliko povdarjate ENKRATNOST življenja in kljub vsemu, SE NE ZVEDATE, da ste ZGOLJ IN SAMO LJUBICA. Žal mi je, da imate tako slabo samopodobo in da se ne cenite, da ostajate v zgoraj omenjenem položaju, ter da se tolažite z enkratnostjo življenja.

Včasih se sprašujem kam tone narod in kake zmazke bodo vzgojile ženske z tako okrnjenim mišljenjem in tako ozko intelektualno širino.
Hvala.
p.s.
Upam, da bo modrost moderatorja dopustila tudi do mOJEGA mnenja!

Neverjetno kako podobne so zgodbe tistih, ki smo začeli ugotavljati, da nekaj ni ok v odnosu.

Facebook, cel dan za računalnikom, skrivanje stvari in podobno. Pri moji je bilo zanimivo to, da ko je bila doma, da je neprestano klikala po PCu, ko pa je šla do svoje družine na obisk, tudi za par dni, pa računalnika sploh ni vzela s seboj. Seveda, ko pa ON živi pri njih doma - ne sprašujte. Sedaj moram urediti, da bom šel na test za SPB, da vsaj vem, da nisem česa staknil čeprav ona trdi, da me ni varala, da sta le dobra "prijatelja".

Skrivnosti, zanikanja, ne razumeš njo/njega, utvare imaš, a zgodba se ne konča.

Zgodba gre počasi h koncu. Vse vrednosti so v sefih, pin kode zamenjane, računalnik in podatki kriptirani, vsa gesla zamenjana in spomin na to kar sva imela počasi pričenja bledeti. Sam sem dal času čas, da ne bom prehitro reagiral na vse. Sedaj vidim, ko tudi vas berem, da je čas, da naredim konkretne korake.

berem odgovore, različna mnenja....
redki so, ki bi bili naklonjeni varanju. vsi po vrsti ga kritizirajo in se po enis trani bojijo, da bi doletelo tudi njih.
a koga se zgodi, da sami skočijo čez plot, dobijo en milijon oipravičil.
poznam osebo, ki se ji je skoraj zmešalo, ker jo je rpevaral soprog in se zatem še odselil k drugi, njo pa puastil samoz otroki.,
nenadejano je spoznala tipa, ki je poročen in niti pomisli ne, kako se lahko počuti njegova žena, medtem ko se onadva dnevno srečujeta in tudi vse ostalo.
včasih nas proba prepričat, da on z ženo nima nič, da sta skupaj samo zaradi otrok, ampajk jaz upam, da tem lažem še sama ne verjame.
zaradi te ženske vse tiste, ki jamrajo, jemljem z rezervo

Navedeno

kritičnidodrugih
berem odgovore, različna mnenja....
redki so, ki bi bili naklonjeni varanju. vsi po vrsti ga kritizirajo in se po enis trani bojijo, da bi doletelo tudi njih.
a koga se zgodi, da sami skočijo čez plot, dobijo en milijon oipravičil.
poznam osebo, ki se ji je skoraj zmešalo, ker jo je rpevaral soprog in se zatem še odselil k drugi, njo pa puastil samoz otroki.,
nenadejano je spoznala tipa, ki je poročen in niti pomisli ne, kako se lahko počuti njegova žena, medtem ko se onadva dnevno srečujeta in tudi vse ostalo.
včasih nas proba prepričat, da on z ženo nima nič, da sta skupaj samo zaradi otrok, ampajk jaz upam, da tem lažem še sama ne verjame.
zaradi te ženske vse tiste, ki jamrajo, jemljem z rezervo

Forum "Nezvestoba" zavzemajo pretežno prevarani ali kako drugače ranjeni, zato je logično, da je do varanja netolerantnost.
Zelo redki so tisti, ki v življenju nikoli ne prevarajo zaradi krščanskih načel, velika večina pa zaradi občutka premajhne lastne vrednosti, ker si ne upajo, ali pa celo mislijo, če bodo prevarali, bodo tudi prevarani, tega pa nebi prenesli.

Da pa je večno zvestih zelo malo, pa itak govore statistike.

Skela. Strinjam se s teboj.
Vključi očeta otrok, Vzemi si čas zase.
Naj bo oče 100%. Ja res je naporna selitev, toda otroka bosta imela občutek da tako pač živita.
Naj skrbi oče za njiju tako kot ti. Otroci preživijo tudi ob umetnem mleku, pa konec koncev ga lahko ti pripraviš naprej...
Poskusi pa živeti nekaj časa sama, četudi ga imaš rada, četudi bosta še kdaj skupaj. Ne veš kaj nam življenje prinaša. In morda ti bo lažje, če boš vzela vse to kot preizkušnjo. Nekaj se moraš naučiti iz tega. Tvoja naloga je da ugotoviš kaj.

No, tak je bil moj oče.. katastrofa od človeka. Mamo je prevaral z xy ženskami od njene prve nosečnosti dalje.. pa si je zatiskala oči, ker ga je 'imela rada', ker je živela na kmetih in jo je bilo sram njegovih dejanj.. z njim je tako izgubila 20 let, posledično sva hudo trpeli še obe s sestro. Raje sploh ne pišem.. BOLJE je za otroka, da tak oče gre.
Ker se lahko skesa, a se bo slej ko prej vrnil na staro pot.. to je v njem, tega se ne da preprečiti, ker je po naravi SOCIOPAT.. v resnici mu za bližnje sploh ni mar, to se samo zdi..
Vesela bodi, da je šel in da ti ne dela problemov..

pa še kako jaz zastopim vse ki pišetet v tej temi 12 let sem mu slepo zaupalal res da se namam ni rodilo nobeno dete sam to zgol zarat njegove take želje potem pa me je zavrgev v sedundi vse sem mu dala ampak to me je sremenilo v okrutno bitje kako naj se spremenim nazaj zdej sem prov grda in zgol iz vsega kar sam doživela sem včasih jaz tista zdaj k nima srca kako naj si poiščem sočloveka če sem bla pri svojih 30 uničena vsi sam pravjo glavo gor pa bo ni res nebo postaneš toga in neljubeča oseba katera mogoče nisi ti sam tak si zato ponce vem nejemlite jih nazaj sam odgovornost do otrok pa jim le naprtite kurbir bo večni kurber iz izkušen je to tko in pikaaaaaaaa

Navedeno

betliza
Še vedno ga imam rada

In v tem je vsa tvoja beda. Padaš na prasce, sorry.

betliza, januarka, zdaj je že leto naokrog..kako se je končalo?

Tallulah bell, nisem niti videla, da naslavljate sporočilo tudi name...

Pri nas se žal zgodba ni razpletla v pričakovano smer. Vem, da se mi je marsikaj dogajalo za hrbtom, a tega nisem znala, pa tudi ne upala, prav raziskati (zame je računalnik še vedno prevelika uganka). Čutila sem, da je v igri še tretja oseba, a mi dalje od občutkov ni uspelo priti (no, nekega dne je, ko je šel na neko zabavo, izginila škatla s kondomi. Ko sem ga poklicala in povprašala o tem, je bil zelo jezen, nato pa mi je v desetih minutah natresel štiri različice, zakaj. Ena varianta je bila celo, da zato, ker jih jemlje vedno s sabo, če bi slučajno midva kam šla. Zoprno mu je bilo odgovarjati in ko sem malo bolj pritisnila nanj, da bi mi povedal, za koga in zakaj jih je vzel, sem bila pač f..jena). Zelo sem si želela in prizadevala izvedeti resnico, a nisem imela nikogar, ki bi mi pri tem lahko pomagal. Sicer pa kmalu tudi ni bilo več važno. Ugotovila sem, da med nama ni nobenega odnosa več, najini pogovori so se vrteli zgolj okrog gospodinjstva in to je bila edina stvar v zvezi z mano, da je on načenjal pogovor (ko kaj ni bilo opravljeno, seveda). Pogovora o naju ni bilo, ker se mu je izmikal na vse pretege, časa za družino po žal tudi ne... Dopust, ki ga je preživljal z nami, mu je bil odveč, še na plažo si je nosil ipada, ko sem dala otroka spat, je vzel ipada in šel v recepcijo hotela, ker je bil baje tam boljši signal, preverjati e-pošto - za službo, seveda... Pa ja... Skratka, brez veze vse skupaj...

Nisem več ne mogla ne hotela tako naprej, predvsem sem morala nekaj ukreniti zavoljo otrok. Čeprav mi je očital, da sem zaradi svoje neuravnovešenosti razbila družino... Odselili smo se in zdaj kar nekako shajamo. Včasih, ko sem osamljena, se še sprašujem, ali sem storila prav. Ampak osamljena sem bila tudi prej, pa ponižana, prevarana, teptana...tudi. Zdaj smo se umirili, tudi otroka se ga ne bojita več toliko. In mislim, da smo mir najbolj potrebovali...

Januarka, torej si na boljšem. Čez čas boš pa tudi nehala žalovati in spet prišla v stik s sabo in svojimi željami. Vse dobro ti želim!

Upam da se je vse uredilo na bolje..

Tudi zavoljo takšnih zgodb se mi kolca po starih dobrih časih, ko smo na internet dostopali prek modemov in šteli drage impulze.
Priložnost dela tatu, pravijo. In moški, ki je bil enkrat spletno hiperaktivenv spoznavanjih in spolnih dogodivščinah, bo vedno sodil v "rizično" skupino. Mogoče se človek lahko spremeni, za vsak slučaj pa je dobro bit v takšnih primerih vedno pripravljen na pakiranje kufrov...

Kaj pa takole:

Tip ima pač drugačne spolne potrebe kot ti. Da je v življenju zadovoljen, potrebuje pač še kak svingerski odnos in takšne zadeve. To ni v resnici nič takega.

Ocenjuj ga raje po teh kriterijih:

1. Ali dela, ima službo, prinese vsak mesec denar v družinski proračun
2. Ali fizično skrbi za otroke (menja plenice, bere pravljice)
3. ali nosi svoj del skrbi za gospodinjstvo
4. ali ti daje ljubezen in toplino, ki jo potrebuješ
5. ali nudi otrokom vzgojo, ljubezen in toplino

Če so odgovori na teh 5 vprašanj pozitivni, koga potem briga, če se gre tipo pač kdaj podrajsat s kako babo in kakšnim parom.

Na tvojem mestu bi mu rekel, da naj počne kar hoče, dokler teh svojih swingerskih fint ne bo nosil v domačo hišo in izpostavljal otrok in ostale družine tem svojim aktivnostim, je vse v redu. Ampak zaradi teh njegovih aktivnosti nikakor ne smejo trpeti družinsko življenje in otroci. Naj se gre drajsat s svojo babo, ampak naj prej poskrbi, da bo posoda oprana, da bo perilo zloženo in pospravljeno, da bodo računi plačani, da bodo otroci okopani in v pižami. Če je to pripravljen sprejeti, potem ga le vzemi nazaj čim prej.

Če pa misli, da se bo on gonil okoli, ti boš pa doma sama skrbela za otroke in za dom, pa ga le naženi, tak tip ni vreden, da ga povoha plesniva podgana.

NONI, kako pa ugotovim geslo hotmaila?

Moj mislim, da tudi nekaj skriva...