Saj ne vem kako bi začela, pravzaprav potrebujem samo nekaj na kar bom izlila svojo bolečino, tudi kakšen drug pogled na moje stanje bi mi prišel prav. Prijateljice nimam, ker sem se veliko selila, zato sem pogosto menjala družbo, priajtelje, ki sem imela na faksu pa so se vrnili nazaj domov. Imela sem težko mladost in pri 13 letih mi je bila postavljena diagnoza depresija. Takrat sta se mi ločila starša, ločitev je bila zelo grda in je trajala par let, od takrat nimam stikov z očetom. S pomočjo psihologa sem jo prebrodila in takrat res začela uživati v življenju. Ko sem končala srednjo šolo sem bila po spletu okoliščin sprejeta na fakulteto na drugem koncu Slovenije. Tega nisem mogla nikoli sprejeti zato sem se odločila, da študij kolikor se da hitro končam in se vrnem nazaj v Ljubljano. Zdaj sicer vem, da je bila to ena boljših stvari, ki so se mi kdaj zgodile, kajti ravno ta študentska leta so bila moja najlepša leta življenja in se v njih zelo uživala. Ko sem končevala študij in sem imela načrt, da se vrnem domov. Sem se zaljubila v fanta, s katerim sva še vedno par. Tukaj pa nastane težava. Takega fanta sem si vedno želela in si res želim ustvariti družino z njim. Ljubim ga in tudi on mene zelo. S tem, ko sem se odločila, da bom z njim pa sem se tudi odločila, da ostanem v kraju študija, ki ga nisem nikoli sprejela niti se ne počutim dobro. Fant ima službo za nedoločen čas in sva se pogovarjala, da se bova skupaj preselila v Ljubljano, vendar pogoj je, da najdeva službi oz vsaj eden od naju. Domov se ne morem vrniti, ker imamo zelo slabe odnose doma. Zadnje leto sem veliko delala, študirala, težave sem imela z mamo, ki je vse svoje probleme prelagala name in me psihično izčrpavala. Z njo sem nekako zaključila oz sem se naučila, da se ne obremenjujem z njenim življenjem, ker se že od majhnega počutim, da sem na svetu zato, da njej pomagam in da sem sredstvo na katerega prelaga svoje probleme, ki sploh niso pravi problemi in vedno najde kaj s katerim obremenjuje vse okoli sebe. Ko sem naredila analizo svojega živlejnja zadnje dve leti sem opazila, da sem vedno počela stvari samo zato, da so bili drugi okoli mene zadovoljni, vedno so me klicali in izlivali svoje težave. Tudi zaradi veze sem se odločila, da ostanem nekje, kjer se nisem in se ne počutim dobro, pravzaprav druge rešitve takrat nisva videla. Dejansko se vedno od mene pričakuje, da se bom prilagodila, vedno ustergala ljudem okoli sebe. Glede na to da sem zelo čustvena oseba in me zadeve hitro ganejo, imam navado da se človeku posvetim, sem začela njihove probleme reševat, jim pomagat in tako je prišlo do tega, da sem jih navadila, da me pokličejo, ko jim kaj ne gre dobro, ko pa jaz kaj pojamram, pa je samo tišina. Zadnjič sem še celo slišala, da je bilo rečeno, da kaj se imam jaz za pritoževati, ker meni gre pa vse super. Ja, res mi gre, vendar vse na videz, ker se ne pritožujem na glas in ker sem vse v življenj dosegla z lastnim trudom in pridnostjo, nič mi ni bilo podarjeno, ljudje pa vidijo samo trenutno stanje, ne vidijo pa da si garal, celo cele dneve za to in ne vidijo notranjosti oz moje duše. Glede na to, da sem perfekcionist in da sem bila vzgojena tako, da se je od mene zahtevalo, da sem 100% na vseh področjih, pa še takrat je mami vedno našla kakšenga boljšega s katerim me je lahko primerjala, je življenje še težje in se zavedam, da imam zahteven in težek karakter, zato se bojim, da me fant ne bo več dolgo prenašal. V glavnem, zadnja leta ne počnem ničesar zase, v Ljubljani sem trenirala in sem to prekinila, ker v tem kraju ni istega športa, zdaj je pa prišlo tako daleč, da sem popolnoma čustveno otopela, nič več ne vem kaj me veseli, enostavno ne najdem več smisla življenja. Želim si vrnit v Ljubljano, samo bo trajalo kar nekaj časa predno bom dobila zaposlitev in glede na to ,da sem tako zmedena, se bojim, da mi tudi tam ne bo uspelo. Res sem čisto izgubljena, ne vem več kako iz tega začaranega kroga, ne vem več kaj si želim, kaj čutim, kdo sem, postala sem takšna, da se sama sebe ne prepoznam. Vse mi gre na živce, imam nizek prag tolerance in posledično trpi tudi najin odnos s fantom. Želim si, da bi spet čutila notranje zadovoljstvo, da bi se enkrat v življenju počutila doma, da bi našla notranji mir. Počutim se tako osamljeno. Prosim vas za vaše mnenje.

Sama si ugotovila, da se preveč prilagajaš drugim in da želiš vsem ustreč. Podobno pa verjetno počneš tudi s svojim fantom in se mu želiš v vsemu prilagodit, pri tem pa pozabljaš nase. Vse to počneš zato, ker se bojiš, da bo sicer zapustil. Pri tem pa ti morda tudi on kaj veliko ne pomaga, če te ne vzpodbuja pri izražanju svojih želja in potreb. To le ugibam, ker nisi o tem nič napisala. Zaradi vsega tega si se izgubila, saj ne živiš več tako, kot bi ti želela, ampak živiš tako, kot pričakujejo drugi oziroma tako kot ti misliš, da pričakujejo drugi. Verjetno pa celo nikoli nisi tako živela, morda za trenutek, ko nisi bila v zvezi, potem pa si se ponovno začela prilagajat, saj znaš edino na ta način poiskat občutek, da te bo nekdo ljubil in občutek varnosti pri nekom. Tega pa te je naučila mama, ki te ni cenila in spoštovala tvojih želja, ampak je želela, da ugodiš samo njenim "željam". Pri tem ti je ubila občutek, da so tudi tvoje želje zate pomembne in ti si s časom začela verjet,da na svetu nisi zato, da uresničuješ svoje želje, temveč SAMO želje drugih. Ti si seveda vse to storila, samo da bi dobila tisti košček ljubezni od nje, ki si ga vsak otrok od starša želi. In enako počneš z vsemi ljudmi okrog sebe. Pri tem se moraš zavedat, da so ljudje, ki se nate lepijo, ljudje, ki imajo zelo podobne ali pa zrcalne težave in te pri tem izkoriščajo. Navadno gre za na eni strani za ljudi, ki bi vse storili za druge in nič zase, na drugi strani gre pa popolne egoiste brez empatije in jih skrbi samo zase in drugih sploh ne opazijo. Sama praviš, da se za tvoje težave nihče ne zmeni. Kaj pa tvoj fant? Zmenili se bodo, ko boš spremenila način razmišljanja in način življenja, takrat se bodo pojavili tudi drugi ljudje ob tebi, takšni ki jim bo mar tudi zate. Dokler pa tebi ne bo mar zate, pa takšnih ljudi sploh ne boš opazila in jih boš nezavedno odrinila od sebe ali pa jih sploh ne boš opazila.
Mama se teh svojih škodljivih dejanj seveda ne zaveda, saj se tudi oni ni počutila ljubljeno in je tudi pri tebi iskala ljubezen na ta način, da ji ti izpolnjuješ želje oziroma prej pričakovanja. To pa je nikoli ni zadovoljilo, saj drugi nikoli niso odgovorni za naše zadovoljstvo, ampak smo mi sami. In to s tem, da dajemo in dajemo tako, da nam drugi želijo dati nazaj brez strahu, ampak iz ljubezni.

Sem prebrala tvoj post. Kar zanimiva zgodba tudi jaz sem bila depresivna pri 13, pri 17 sta se mi potem starša ločila, potem sem skakala iz depresije ven in not nekako v etapah, hvala bogu sem premagala to moro brez tablet in terapevtov.

Jaz bi ti takole rekla pa se mogoče sliši egoistično samo prvo poskrbi zase, naj te ne skrbi tvoja mama, tvoj fant, prijatelji karkoli že enostavno po domače povedano Poskrbi najprej za svojo rit, ker če bo tebi dobro, boš imela moč boš potem tudi lahko drugim pomagala. Pa nauči se določiti črto, postavi mejo Do tukaj, izražaj čustva. Saj veš kaj je depresija, nemoč oz. neznanje, strah pred izražanjem čustev in sedaj je pravi čas da poveš to kar misliš. Povej svojemu fantu, mami komurkoli kaj res čutiš povej jim da ti je slabo in kaj te mori. Veš zakaj drugi mislijo da si perfect? Zato ker nič ne poveš, ko boš začela čustva izražati na ven te bodo ljudje spoznali, in videli tvojo dušo, in te bodo tudi začeli drugače obravnavati. Moraš jim to pustiti, tako pa vidijo nekoga kot neko perfect sliko, ki jo lahko potem packajo pa se stresajo nanjo ker te ne vidijo oz. ti jim ne pustiš da te vidijo kdo v resnici si. Zato povej vse kar te moti na lep način, ni se ti treba skregati, reci svoji mami da te moti to, če bo začela o kakih svojih problemih govoriti povej ji da imaš trenutno svoje težave in nimaš sedaj čas zato potem ji pa povej kakšne težave so to, daj vse ven. To boš mogla se naučiti, ker če ne boš čustev izražala pred drugimi boš zopet padla v depresijo. Govorim pa iz izkušenj.

Marko, fant se zmeni za moje probleme, še celo slabo vest imam, ker je zelo flegmatičen in dobrovoljen fant, zadnje čase pa je postal zelo živčen. Je bil ap deležen precej podobne vzgoje kot jaz. Večkrat mi je sicer rekel, naj grem, naj naredim prvi korak, on bo pa prišel za mano. Samo...nimam moči, ne vem kje začeti. Domov si pa več ne želim.

Samaritankka, hvala za nasvet, poznam občutke, saj zato me je pa še toliko bolj strah, da sem ponovno v takem stanju kot pri 13ih. Ni sicer še tako hudo, sam se bojim, da vodi v to. Mami sem že postavila meje in potem je užaljena, ko pa jaz naslednjič kaj pojamram mi pa vrne to oz mi reče enako kot jaz njej. In še takšna je, da ko kaj rečem vse kasneje kdaj uporabi proti meni. Npr. če ji povem, da sem žalostna, začne pogrevati stare zadeve in kriviti očeta za to ali pa ko se kaj sporečeva mi naprej vrže, da se samo kregam s fantom, tako da ji raje nič ne povem.

Mami lahko poveš, kako se počutiš, vendar ne pričakuj od nje neke podpore. Če te do zdaj ni podpirala pri tem in te tega niti ni naučila, sama pa se tudi ni imela volje tega naučiti, je mala verjetnost, da se bo sedaj. Verjetno se sploh ne zaveda svojih dejanj. Ti pa lahko spremeniš to vedenje, ker veš, da zate ni zdravo in ker veš, da lahko samo ti vplivaš na to. Samaritanka ti je dala super nasvet. Če boš šla po njeni poti, se boš osvobodila vseh teh slabih občutkov oziroma depresije. Če se boš zanašal na to, da te drugi rešijo, ne bo šlo. Samo sama se lahko rešiš iz tega.

Ej, kaj pa tvoja stara ljubezen, šport? Kdaj bo prišla na vrsto? Samo takrat, ko si boš ti vzela čas za to in za to našla rešitev. Čisto nihče drug je ne bo iskal namesto tebe.
Mislim, da si tam črpala veliko življenjske energije, ki te je vodila uspešno naprej čez tako izjemno težke okoliščine, kot si jih opisala.

Poskusi za začetek vsaj malo priti v stik s tem športom, ali v Ljubljani ali pa se zapelji v kak drug najbljižji kraj tvojemu študijskemu mestu, kjer je to mogoče. Meni se ne bi zdelo škoda bencina (ali pa denarja za npr.: Prevozi.org) za stvar, kjer si lahko uspešna in delaš na svoji stabilnosti in potem uspešno premaguješ težave. Pa še druge ljudi srečuješ. Toliko plusov.

Delaj kaj tudi na stvareh, ki te osrečujejo in se ne posvečaj samo mislim, ki te onesrečujejo-reševanje težav drugim.

Draga RinaTina,

Hvala za vaš iskren prispevek.

Precej pogosto je, da otroci ločenih staršev zelo slabo kompenzirajo občutke samote. Ta občutek je namreč njihova največja rana. Starši predstavljajo varnost in predvsem model iz katerega otrok zgradi svojo osebnost. Pri ločitvi v nekem psihološkem in energetskem smislu otrok ostane prepuščen samemu sebi. Če upoštevam to rano in tudi vaš karakter ne preseneča dejstvo, da ste se pogosto selili in da v bistvu nikjer ne najdete svojega doma, kjer bi se lahko res počutili varno in sprejeto.

Bojim se, da vaše bolečine ne bi rešila niti Ljubljana. Z razliko od drugih mest Ljubljana "utripa" veliko hitreje, zato se človek lažje zamoti in tako pozabi na bolečino. No, dejstvo je, da so mesta, ki so že po naravi precej depresivna in je tam precej težje ostati nad gladino (še posebej če ima nekdo podobno izkušnjo kot vi).

Kako se rešuje depresija verjetno veste:
- s kemijo (če ni nujno tega ne priporočam),
- sonce, zrak in narava (zelenje),
- gibanje (kot je predlagala Frčafelca),
- pravilno dihanje (joga),
- prehrana (antioksidanti, c vitamin, malo prave čokolade, omega 3 maščobe, dovolj beljakovin - tudi živalskih in kompleksnih ogljikovih hidratov, sladkarije stran ...),
- spolnost,
- spraviti celično energijo v pogon (energetske vaje + pravilna prehrana)
- psihoterapija

Če ne boste našli nekega smisla bo šla spirala depresije samo še navzdol. Če si lahko privoščite pojdite h kakšnemu dobremu psihoterapevtu, da rešite vse glede ločitve. Najdite nek smisel (recimo premagovanje depresije, šport, delo v kakšni neprofitni organizaciji ...) skozi katerega se boste počutili koristno, poiščite možnosti, ki jih nudi kraj kjer živite sedaj.

Morda lahko tudi v kraju katerem ste ali okolici najdete neko možnost zaposlitve, morda ne točno tisto za kar ste študirali, morda kaj drugega, kar vam bom omogočilo neko večjo finančno samostojnost.

Začnite s 500 koraki namenske hitre hoje v naravi vsak dan in poročajte o napredku.

Boštjan Topovšek, NLP Mojster Coach, PEAT procesor
http://www.lepdanzaspremembo.si/, info@lepdanzaspremembo.si.



Popravljeno 2-krat. Zadnjič popravljal Bostjan_Topovsek ob 03.08.12 19:25.