Pozdravljene!

Sem med bolj "novimi" na tem forumu, pa žal še kako pašem gor. Moja diagnoza: invazivni duktalni carcinom desne dojke, III. st., stara sem 40 let.
Včeraj sem prejela zadnjo - šesto kemoterapijo in nisem še najboljšega počutja, k sreči pa to slabo počutje mine po 3-4 dneh. Moj tumor je bil izredno velik (pri prvi mamografiji 4x5,5 cm, kasneje pa 6x7 cm) in se je moje zdravljenje pričelo s kemoterapijo, ki je tumor tako zmanjšala, da ni več tipen, na mamografiji pa se sicer še nekaj vidi-zgostitve tkiva na večih mestih. Čez 14 dni imam pregled pri kirurgu dr. Novaku, ki mi bo povedal vse glede operacije. Vendar mi je že na prvem pregledu "namignil", da bo glede na velikost samega tumorja prišla v poštev "najbrž" odstranitev dojke v celoti.
Šele včeraj (na zadnji kemoterapiji) sem izvedela malo več o mojem raku. Da je invazivni, duktalni,...čeprav je rekla zdravnica, da se bo dejansko stanje izvedelo po operaciji, ko se odvzeto tkivo analizira. Zelo me je strah, da se ta nepridiprav ni naselil še kje drugje po telesu. Ves čas (že pred kemoterapijo) pokašljujem in tudi izkašljujem, pa zdravnica temu ni posvečala večje pozornosti, tudi potem ne, ko sem ji še enkrat "zatežila". Pa ne vem, tudi psihično stanje je tako-tako. Ne morem se skoncentrirati, ne morem slediti pogovoru, ker me kar "odnese", nekako se izogibam ljudi, ker se mi ne ljubi pogovarjati,...
Zanima me, če je katera imela podobno pot moji, da mi karkoli svetuje, pove, da kakšen napotek,...Zanima me tudi vse okoli operacije, te prve in naslednje - rekonstrukcijske, ki je menda grozna, bolečine pa so obupne pri obeh. Zanima me, če je nova dojka sploh občutljiva na dotik,...karkoli v zvezi s tem. Saj bom vsa ta vprašanja postavila na razgovoru pri zdravniku, odgovori na podlagi izkušenj pa po moje veljajo tudi nekaj, če ne še več. Pa niti nisem zaskrbljena toliko okoli operacij, izgleda dojk, občutljivosti, sploh ne, na prvem mestu bi rada ozdravela, potem pa vse ostalo.
Najmanj dva velika razloga za "ozdraveti" imam - to sta moja 7 in 9 letna sinova. V njiju črpam voljo in moč.

Hvaležna bom za kakršnekoli nasvete in pojasnila in jih nestrpno pričakujem.

Vsem, s katerimi se srečujem na tej isti poti želim veliko volja in poguma, da jo prehodimo srečno do konca.

Pozdrav, Mojca

Spoštovani Matic!

Lepo lepo prosim, če se mi lahko oglasite na moj mail zarjaxy@gmail.com.

Hvala v naprej in lep pozdrav!

Živijo Mojca,
mislim, da je zdaj za tebe najtežji čas, ko pa "zadeva" steče, se boš počutila bolje. Vsaj pri meni je bilo tako. Svetujem ti, da v iskalnik vpišeš tipične besede, kot so recimo: rekonstrukcija, invazivni duktalni ... in pod., saj smo o vsem tem že pisali.
Zaenkrat ti pa lahko povem vsaj nekaj tolažilnega glede rekonstrukcije. Sama sem jo imela 2x, prvič mi je bilo tkivo prenešeno s trebuha, drugič je bila kombinacija mišice iz hrbta in umetne proteze (silikon). Tako hudih bolečin, kot si jih ti omenila, nisem imela pri nobeni op. Bolj hude od bolečin so bile druge težave, ki itak spremljajo skoraj vsako operacijo. Vse skupaj pa je daleč od besede grozno, čeprav je oper., ko presadijo mišico iz trebuha vseeno neprimerno bolj zoprna, nikakor pa ni nevzdržna in še to traja le kakšen dan, dva, potem pa je vsak dan bolje. Jaz sem bila operirana onkološko in takoj nato je bila narejena še rekonstrukcija, doma sem bila pa že po 9-ih dneh. Popolnoma mobilna.
Zaskrbljenost je zdaj normalna, tudi sama se spomnim, da sem bila "odsotna", v svojem svetu misli in večnih če-jev. Ti dobro veš o čem govorim.
Počasi boš zaživela čisto normalno, nikoli več pa ne boš bolezni popolnoma izrinila iz misli - to je normalno in če kdo pravi, da on to zmore, je za mene heroj. Toda to ne pomeni, da boš večno v takem psihičnem stanju, kot si te dni. Mene je bolezen dokaj spremenila in to na bolje. Življenje je zdaj veliko bolj umirjeno, polno, jaz sama in moji domači smo si veliko bližje kot prej, pa čeprav smo bili vedno dobri prijatelji. Zdaj smo še boljši!
Zato le pogumno, vse bo še dobro. Zdravnike pa le sprašuj. Jaz sem tako rada pozabila, kaj vse moram vprašati, zdravnikom se pa tudi vedno mudi, zato sem si vedno doma pripravila "plonk ceglc", ga pri zdravnici potegnila ven iz žepa in nisem šla ven, dokler mi ni vsega razložila. Pa še nasmejali sva se, saj je ona imela tudi polne žepe svojih plonk listkov v žepu ...
No, pa še to: od moje prve operacije mineva že deveto leto, od druge pa sedmo in sem še vedno tu. Če se še dobro spomnim, je moj prvi tumor bil ravno tako invazivni in duktalni, le manjši. Kljub temu so mi odstranili celo dojko, potem sem imela še 6 ciklusov KT.
Torej le pogumno! Če ti lahko še kako pomagam, se le oglasi.
Srečno ti želim,
daša

Daša hvala za tvoje vzpodbudne besede, ki mi še kako prav pridejo v teh trenutkih, katere večina nas, ki smo tu predobro poznamo.
Bolečin, ki me čakajo v zvezi z operacijo se niti ne bojim oz. sem nekako pripravljena na njih, strah me je le, da mi bojo po operaciji (na podlagi analize tkiva tumora) napovedali kakšno črno prognozo. Pa tudi strah me je, da ni vse skupaj že "kje daleč". Najbrž so vsi ti strahovi normalni, ... so pa težki in skrajno mučni.
Zanima me tudi ali je "tanova" dojka enaka "stari" - mislim po izgledu, občutljivosti,...Kaj pa lasje? So ti odpadli?

Daša, upam, da bom tudi jaz lahko čez nekaj let (tako kot ti) enako pomagala drugim, ki bojo prestajale podobno preizkušnjo.

Še enkrat hvala in lepe dneve ti želim!

Ah, točno vem česa te je strah. Tudi mene je bilo, zato sem komaj čakala, da se rešim tega delčka mene, ki ga ni bilo treba. In potem sem čakala da me pokličejo iz OI, a nič ni potekalo tako, kot sem si predstavljala. Mogoče je zdaj že bolje, a takrat, ko so mene operirali, je taka kombinirana operacija bila možna le v KC. Tudi ležala sem potem kar tam, nikoli nisem bila v OI - razen pozneje na rednih kontrolah.
Problem je bil v tem, da so me iz KC poslali domov, iz OI pa me v bolnici nihče ni niti obiskal, niti klical - nič! Takrat še nisem vedela, da moraš biti sam iniciator, če ne, vse poteka prepočasi. Ko so me končno nekje "našli", so me poklicali iz OI in bili kar neprijazni, češ kje sem ..., da je treba čimprej na KT itd.
Zdaj bi že vedela kako in kaj, a takrat sem bila prestrašena, saj veš kako je ... Tako sem tudi prišla do zdravnice, ki je izpeljala KT in nekaj kontrol, a nisem izvedela nič drugega -bila je prezaposlena, nervozna, odrezava - in tako sva se razšli. Poiskala sem si drugo zdravnico, ki ji zaupam in si vzame čas za vsa moja vprašanja. Še zdaj grem do nje kar na oddelek, če me kakšna stvar tako mori, da ne morem počakati do redne kontrole.Ja, tudi po toliko letih še pride do tega ...
Mislim, da je zelo dobro pri tebi to, da se ti je tumor tako zelo zmanjšal že po KT. Mogoče bo potekala operacija tako, da bojo najprej pregledali bezgavke in se potem odločili, kako radikalna bo. Pri meni to še ni bilo možno.
Mogoče bo pa le potrebno odstraniti vse. Misli tako - kar bo, bo dobro za mene in potem bo šlo samo še na bolje - in verjemi v to! Misli pozitivno! Pomaga, res!
Veliko nas je, ki smo bile v istem ali podobnem ... kot si zdaj ti, pa danes čisto normalno delujemo.
Glede dojke pa takole: pri 1. oper. so mi nadomestili dojko z mišico iz trebuha. Ta dojka je bolj mehka, nekako bolj podobna pravi dojki (za moja leta, haha - in jaz jih imam že kar čez 50). 2. oper. pa je vzela material iz hrbtne mišice z dodatkom silikona, ker je bilo mojega tkiva premalo - sem bolj suhe sorte. No, ta je pa bolj trda, mladostna. Tako žal nista popolnoma enaki, vmes je dveletno obdobje, pa tudi sama nisem več želela popravkov. Ko nosim modrček, se sploh ne opazi razlika.Meni je bilo to dovolj, saj sem hotela samo to, da mi ne bi bilo treba stalno nositi tistih "posebnih" modrčkov.
Bradavici in kolobar so mi naredili naknadno. Najprej počakajo, da se vse zaceli in se dojka zmehča (takoj po oper. je namreč čisto drugačna, trda, majhna, potem se pa počasi nekako "sprosti"). Saj ne vem, kako naj ti opišem, upam, da me razumeš. Kolobar naredijo s tetovažo, nič ne boli, ker ta del dojke ne občutiš. Jaz dojke ne čutim, pri tebi bo mogoče drugače. Verjetno je odvisno od tega, koliko ti bojo odstranili. Kar vprašaj jih.
Glede las pa takole: meni niso nikoli izpadli, je pa res, da so se nekoliko razredčili. Ampak le za čas prejemanja KT, že kakšen teden po koncu sem čutila, kako rastejo.Še nikoli prej in pozneje jih nisem imela tako veliko, haha. Zdaj so spet taki kot prej, le nekoliko bolj siva sem - ampak to je že zaradi let.
Če te še kaj zanima, kar vprašaj, saj se še predobro spomnim, kako je bilo z menoj. Takrat nisem imela interneta in zato sem bila prav nebogljena. Kajti jaz sem hotela vedeti VSE. Hej, glavo gor in javi se še kaj. Sicer nisem vsak dan tu gor, ampak parkrat na teden pa le pokukam.
Želim ti vse dobro in SREČNO!
daša

Daša, toliko kolikor si me ti potolažila,toliko so me prestrašila dejstva o moji vrsti raka, katere sem zdaj izvedela.
Moj rak je namreč trojno neodvisen in invazivni duktalni raki - hormonsko neodvisni "zelo radi" metastazirajo v organe kot so pljuča, jetra, možgani.
Glede na velikost mojega tumorja, na agresivnost, na moje počujte (omotičnost,...) me je zelo strah, da je z menoj oz. pri meni to že vse kje naprej. O bog. Kako rada bi videla, da se motim.
Vse bom baje zvedela po operaciji. Niti razmišljati ne upam, kaj če je res že zelo hudo, daleč,...Po eni strani si želim čimprej na operacijo,po drugi strani pa me prežema smrtni strah.
Saj se trudim, saj upam, saj....

Mojca

Mojca, normalno da te je strah. Vsakega bi bilo. Prekleto dobro se spomnim, kako strah je bilo mene. Toda kljub vsemu, kar si slišala o tej vrsti raka, nikoli ne moreš vedeti, kako se bo obrnilo pri tebi. To so verjetno kakšne statistike, ki se pri raku velikokrat ne izidejo.
Mislim, da sem ti napisala, da je bil moj prvi rak tudi invazivni in duktalni, pa še hormonsko neodvisen je bil. Le nekoliko manjši je bil, kar je tudi tvoj zdaj, po KT. Torej bi jaz morala biti že zdavnaj nekje v "mižalah", a ne? Prej kot rak bi me namreč lani ubila navadna laparoskopska operacija žolčevoda...
Tvoje počutje pa zdaj res ne more biti najboljše, to je normalno ... saj si dala skoz KT, strah pa tudi naredi ogromno. Nenehoma prisluškuješ svojemu telesu, vsaka malenkost ti v možganih sproži alarm ... kar naenkrat je povsod polno informacij o raku, raznih usod ... in tiste "slabe" strani vsega tega se te zdaj veliko bolj "primejo". Mislim, da lahko rečem, da smo vse to mi, ki smo se soočili z diagnozo rak, doživljali enako kot ti. Ali podobno.
Tvojo omotičnost bi jaz pripisala kar temu strahu in negotovosti, zato kar pogumno na operacijo. Mimogrede, kdaj ta bo?
Verjemi, da je redko tako zelo hudo, da ti ne bi mogli pomagati, zato malo pozitivne avtosugestije ne bo škodilo.
Poskrbi, da boš še pred operacijo v čim boljši formi, če moreš, naberi kaj kondicije, jej zdravo, poskusi povečati vnos C vitamina - skratka delaj na sebi tako, da se boš po operaciji čim prej spravila na noge. Zdravniki lahko naredijo veliko, ti jim pa pri tem pomagaj, kolikor lahko.
Če me potrebuješ, sem tu. Javi se in sporoči, kako ti gre. Držim pesti zate in
SREČNO!
daša

Zarja,

tako kot ti je že povedala Daša, tudi jaz menim, da sedaj prestajaš res težko, težko obdobje diagnostike, ki skoraj pri vsakem bolniku z raokom perdstavlja ogromen stres in smrtni strah. Meni je bilo to obdobje res hudo. Ko nič ne veš, ne veš, kaj ti bo prineslo zdravljenje, prihodnost, ali boš preživel... Po mislih se ti podijo že črni scenariji, jaz sem si v mislih takrat že predstavljala svoj pogreb. Ampak to obdobje mine, ko se začnemo zdraviti ali ko končno izvemo diagnzo. Potem postanemo optimistični, možgane nam okupira zdravljenje, zdravila, rituali, ki pašejo zraven.

Zato zdrži to težko obdobje, boš videla, da ti bo kmalu odleglo. Samo, da dobiš vse informacije. Tvoje težave, ki jih opisuješ pa so lahko posledica KT, še bolj verjetno pa kombinacija stranskih učinkov zdravljenja in predvsem tesnobnega strahu.

Držim pesti zate in bodi pogumna! En objemček od mene za tebe!

Kristina Modic

SLOVENSKO ZDRUŽENJE BOLNIKOV Z LIMFOMOM IN LEVKEMIJO, L&L
http://limfom-levkemija.org/
http://onkologija.over.net
limfom.levkemija@gmail.com

Hvala ga. Kristina in hvala vsem, ki meni in ostalim namenite dobre misli.

Saj bom zdržala, vse bom prestala kar mi bo naloženo v zvezi z zdravljenjem, moram, in tega kar paše k zdravljenju me je najmanj strah. Strah me je edino slabih rezultatov, takšnih, ki bi obrnili stvari še na slabše.

Pridejo trenutki, ko mi ta strah prepoji vsako celico mojega telesa, pa potem sama sebe
prisiljujem in misli usmerjam v "zdrave" vode, sploh pa ob misli na moja sončka.

"Saj bo", si pravim, bo kar mi pač nalaga življenje in srčno upam, da le te bo ta tovor pretežak.

Trenutno se že bolje počutim (danes je en teden od zadnje kemoterapije), le ena razjeda se mi je naredila na jeziku, kljub temu, da usta nenehno spiram z žajbljem. Razjeda je boleča in globoka, tako, da bom videla, če se bo do jutri poglobila, bom vprašala osebno zdravnico. Baje se dobi neka tekočina za izpiranje ust, ki zadevo poceli. Drugače pa je moje počutje kar znosno (itak boleča kolena, rahla slabost, čuden okus v ustih, utrujenost,..., vse to paše zraven k znosnosti).

Aha, Daši (ki mi znova in znova pošilja žarke upanja in vliva voljo) nisem odgovorila glede moje operacije. 16.10.2007 imam razgovor pri kirurgu dr. Novaku, operirana pa naj bi bila v zečetku novembra. Zanima me, če se za to, da ti opravijo rekonstrukcijo takoj po onkoliški operaciji sam odločaš ali na predlog oz. mnenje kirurga. Ma, saj bom vprašala zdravnika, ko bom na razgovoru.

Vsem hvala in pozdravček, seveda se pa še oglasim.

Mojca

Mojca, jaz sem se za prvo tako, kombinirano operacijo (l.1998) dogovorila s kirurgom na OI, ko sva določala datum za njo. On mi je tako operacijo tudi prvi omenil in ponudil to možnost. Ker sem se strinjala, je kar on stopil v stik s plastičnim kirurgom in se dogovoril o vsem. Torej le vprašaj dr. Novaka.
Pri drugi operaciji sem pa šla kar sama najprej do plastičnega kirurga (pri meni je bil to prof.Arnež, ki ga zdaj žal ni več v KC) in se z njim dogovorila za datum operacije, po pogovoru z njim pa sem se naročila še pri željenem kirurgu na OI in ga prosila, da si vzame čas na tisti dan. Tudi ta je bil zelo prijazen in je takoj potrdil datum. Šlo je za to, da sem hotela biti operirana čim prej, zato sem ubrala to pot.
V glavnem so pri meni bili vsi zelo prijazni in mi poskušali ustreči, a tudi sama sem se kar precej angažirala - no, pri drugi oper. veliko bolj.
Ker sem hotela vedeti, v kaj se podajam, mi je prof.Arnež omogočil, da sem si na oddelku plastične kirurgije ogledala, kako poteka operacija ( osebno dobro prenašam pogled na take slike) in rezultate operacije.Baje sem bila prva, ki je prosila kaj takega, haha ...
Seveda je pri vsaki stvari nekaj pozitivnega in nekaj negativnega. Že kar nekaj časa je od mojih operacij in zato ne vem, kako je sedaj s tem. Vem, da včasih predlagajo plastično oper. šele po določenem času od onkološke, včasih jo izvedejo istočasno.V pogovoru s kirurgom ga le vprašaj o vsem, saj se je v teh letih nabralo kar nekaj takih in drugačnih primerov. Glede na vse skupaj se boš pa morala na koncu odločiti sama.
Moja prva operacija je bila tudi v začetku novembra l.98 in se je vse dobro izteklo. Iz vsega srca ti želim enako in držim pesti zate.
Počutje bo pa vsak dan boljše, verjemi. Saj to že sama opažaš, a ne?
Jaz se trenutno ne počutim dosti bolje od tebe, ker me je v enem letu doletela že šesta ponovitev vnetja žolčnih vodov, sem kot cunja, ampak ene deset dni še počakamo, pa smo spet na nogah!
Mislim na tebe, ker te še predobro razumem, torej
SREČNO!
daša

So malo lažji in malo težji dnevi. Današnji dan se mi zdi še posebej težki. Pa zdaj po zadnji kemoterapiji imam še bolj spremenjen okus kot pri prejšnjih - ali pa se mi tako zdi, ker čakam, da bo bolje iz minuto v minuto.
Daša tudi jaz zate držim pesti (kar se žolča tiče in ostalega) in ti želim vse lepo.
Pa se kaj slišiva.

Pozdravček!

Mojca

Pozdravljena!
Zelo dobro te razumem in podoživljam tvoje stanje - sama imam kar nekaj kemoterapij za sabo.
Lahko ti pa povem nekaj pozitivnega. Tvoje stanje, ki ga opisuješ - teževe s koncentracijo, nezbranost, nezainteresiranost, to da te kar odnese - vse to se sčasoma po kemot. in nekaj časa , morda kak mesec ali dva po OP popravi!
Šest mesecev pozneje boš spet sposobna brati zahtevno literaturo in debatirati o strokovnih stvareh.
Meni je ostal nekaj slabši vid in tu in tam luknje v spominu, vendar se je tudi to že kar popravilo!
Drži se, vse bo še dobro! Imej se rada in razvajaj se, in dovoli to tudi tvojim dragim!

Pozdravljena ONA!

Upam in računam na to, da se bo vse skupaj s časom izboljšalo ali pa vsaj izzvenelo, ker ta kovinski okus v ustih je zelo moteč, ne pa spet toliko, da ne bi mogla jesti. Kar naprej nekaj meljem in se mi tudi že pozna, ker lahko oblečem le tisto, kar mi je bilo prej zellooo preširoko. Pa to niti ni toliko pomembno. Edino kar šteje je to, da bi ozdravela - z dojko ali pa brez.

Tudi tebi in vsem ostalim želim veliko volje in poguma!

Mojca

Živijo Mojca!
Spet jaz. Nekaj naju očitno veže zadnje čase ... zdaj tale zoprn kovinski okus v ustih. Jaz ga imam zaradi močnih antibiotikov in je kar nadležen, ja. Zato npr. trenutno ne jem navadnih jogurtov, ker mi ta okus še potencirajo, mi pa zelo pašejo sadni, posebej še z gozdnimi sadeži. Gosti sok je tudi dobra izbira.
Sploh pa se mi zdi, da je dobro veliko piti, saj s tem odplavljamo strupe iz telesa, take, ki jih proizvaja telo in take, ki jih dobimo v telo z zdravili.
Drži se in srečno,
daša

Živjo Daša!

Ma, res sem vesela vsake tvoje pošte, ker je v vsaki nekaj dobrega (zame in za marsikatero še).
Pijem vse sorte. Nekaj časa sem non stop pila le čajno mešanico (rman, njivska preslica, prava kopriva), pa mi je rekla svetovalka za prehrano na onkološkem, da je s tem čajem priporočljivo narediti le kuro, potem pa piti ostale tekočine. Torej ne venomer eno in isto zadevo. Pijem razne čaje, vodo, tu pa tam kakšen sok (raje pojem cel sadež),...Kovinski okus me pa še kar spremlja. Saj vem, da bo minil, le s časom si želim, da bi bilo to čimprej. Saj bo.
Zdaj sem nekako pomirjena tudi glede metastaz, ker baje v času kemoterapije ne morejo nastati. V to hočem verjeti in verjamem.

Tudi ti se drži in upam, da boš kmalu zdrava - predvsem mislim na žolč, ostalo pa itak.

lp, MOjca

Mojca, spomnila sem se, da greš jutri h kirurgu. Mislila bom na tebe, ti se pa oglasi in povej, kako je šlo in kdaj bo operacija. Naj bo čimprej.
Srečno!
daša

Ja, Daša, danes grem h kirurgu, naročena sem ob 15.uri. Upam res, da bo operacija čimprej, bom sporočila, ko pridem domov.
Daša, moj e-naslov je : zarjaxy@gmail.com, pa mi lahko tudi tam kaj napišeš, če želiš.

Hvala, da mi pomagaš s svojimi mislimi.

Pozdrav vsem, ki to čitate!

Mojca

Tako: operirana bom 5 ali 6.11. Kirurg je rekel, da je kemoterapija lepo naredila svoje, glede na začetno stanje pa bo potrebno odstraniti celo dojko in vse bezgavke v desni roki. Tri tedne po operaciji bom pričela z obsevanjem, čeprav mi o tem obsevanju ni do včeraj nihče nič rekel.Menda zaradi oblključničnih bezgavk. Kirurg je rekel, da bom imela omejeno gibljivost roke in da je tudi možno, da pride do otekline, kar pa ni odvisno od mene oz. mojega ravnanja temveč od mojega organizma. Pozabila pa sem ga vprašati kako dolgo bom v bolnici.O rekonstrukciji ni zaenkrat govora, ker obsevanje spremeni tkivo in bi lahko prišlo do zapletov.
Če ima katera kakšen nasvet oz izkušnjo glede operacije in kar gre zraven, prosim naj mi sporoči, vse je dobrodošlo.

Lep pozdrav!
Mojca

Halo!
Ja imam izkušnje, dvakrat.
Ne vem kaj točno ti naj napišem.
Vse ti bodo točno in lepo razložili sproti. Od kdaj boš morala biti tešča, kdaj boš dobila pomirjevalo, pred operacijo se bo s tabo pogovorila anestezistka - takrat poveš, če imaš kakšne težave z narkozo, ne pozabi na alergije ali preobčutljivost na kakšna zdravila.
Prav bi bilo , da se pred OP pogovori s tabo operater, tako da sploh veš kdo te bo rezal in šival( mislim da je tudi to ustaljena praksa - seveda z izjemami).
Ko se zbudiš po OP ti bo verjetno slabo in boš še kak dan v sobi za intenzivno nego, kjer te bodo posedli in tudi prvič vstali.
Ko prideš v normalno sobo si še zelo omotičen in začneš čutiti tudi prve bolečine, ki pa pri meni niso bile zelo močne, pa tudi sestre te ves čas sprašujejo o intenzivnosti bolečin in dobivaš tablete proti bolečinam. Iz podkožja imaš speljane cevke (2) v plastične vakumske posodice, kamor se zbira tekočina, ki je v začetku zelo krvava, pozneje pa vedno bolj prozorna.Tudi ti peseki kot smo ji m me rekle znajo nagajati - niso dobro zatesnjeni, padajo po tleh, če nisi pozoren,...)Naj ti ne bo odveč sestre na vsako spremembo ali opažanje opozorizi, ker meni se je zgodilo, da ena od steklenic ni bila zatesnjena in ni odtekalo ampak se je nabiralo v podkožju in to ni dobro, lahko pride do vnetja, boli, se potem še dolgo nabira tekočina...
Domov greš lahko zelo hitro , če se nič ne zaplete. (preveč krvavitve, vnetje, slbost...).Mene so pustili domov s steklenicami in cevkami in sem hodila nazaj na menjave...potem še punkcije. Po desetih dneh ti pa to odvzamejo in tudi šive navadno takrat. Je pa to pri ženskah bilo tudi kaj drugače in tudi pri meni ni bilo prvič in drugič isto!
Povedala bi ti kaj drugega bolj osebnega - recimo to, da imej osebni pribor za nego v toaletni torbici, ki ims po možnosti zanko za obešanje - ker v teh kopalnicah po bolnicah ni nikoli dovolj prostora za odlaganje vsega, sama boš pa omejena - zaradi ene roke, ki bo manj gibljiva in potem začne vse padati po tleh....je laže če jo imaš kam obesiti.
No sicer boš pa ti verjetno operirana in ležala na novem onkološkem in je tam verjetno kaj bolje.
Naslednja stvar - resno vzami navodila fizioterapevtke in se tudi sama trudi čim prej čim bolje a seveda previdno, zaradi rane razgibati ramenski sklep, roko...pri meni po drugi op so bile okoliščine take, da se nisem mogla udeležiti telovadbe, fizioter. me ni posebaj poiskala in samo sreča je bila, da sem od prvič vedela kaj in kako, ker drugače ...pa spet upam, da sedaj na novem onkološkem je bolje.
Tretjič - veliko pozornost posvečaj drugi dojki - da se ne bo tam kaj naredilo in razraslo. Pri meni je bilo že kar veliko preden sem opazila, pa čeprav sem se in so me redno tipali.
Preden boš šla domov se pozanimaj za prostovoljke, ki pridejo in ti razložijo marsikaj. dajo ti tudi nekako penasto protezico, ki si jo lahko nosiš preden dobiš pravo silikonsko. Recept za le to pa ti napiše zdravnik, oziroma v Lj socialna delavka? Nositi pa jo začneš šele ko se rana lepo zaceli in ne zateka več tako močno.
Moderce , kopalke..kupuješ v specializiranih trgovinah. Ena je v bližini onkološkega - nasproti cerkve - tam imajo veliko izbiro, so prijazni a draaaagi in imajo tako tesen postor za pomerjanje in svetovanje , da je to prava groza.
JOJ SEDAJ SEM PREDOLGA! Vprašaj še za kake podrobnosti!Držim pesti za tebe!
Beba iz Mb

Oj Beba!

Sploh nisi bila predolga, kje pa, tako dober občutek je, ko ti nekdo pomaga z nasveti, ki so zlata vredni.
Trenutno se ne spomnim nič takega kar bi še lahko vprašala, se bo pa najverjetneje še pojavilo kakšno vprašanje.
Danes grem na pregled k anestezistu in moram mu povedati, da sem se vsakič ampak res vsakič po operaciji iz narkoze zelo težko zbudila.
Se še oglasim, zdaj pa šibam na pregled k anestezistu!

Lep pozdrav!

Mojca

Hej Mojca,

kako si kaj zrihtala pri anestezistu? Kako se držiš?
Pri meni v začetku novembra mineva devet let od operacije in tebi iz srca želim enako. Tudi če je te dni videti skoraj brezupno, se bo sčasoma umirilo in življenje bo steklo naprej ... drugačno, a lahko da še bolj polno kot do zdaj.
So ti določili bolj točen datum?
Se slišiva - tako ali drugače, do takrat pa srečno,
daša

Oj Daša,

imela sem pregled pri anestezistu. Pravzaprav to ni bil pregled temveč samo razgovor: če sem že bila kdaj operirarana, če imam kakšne težave, če imam krčne žile,....
Operirana bom pa 5. ali pa 6.11., tako mi je rekel kirurg.
Moje razpoloženje pa tako niha - pride dan (ali pa bolj točno:ura), ko se mi vse zdi še nekako znosno, da bom zmogla, da bom zvozila tudi te ovinke, ki me še čakajo, pridejo pa trenutki, ko se bojim sama sebe, ko me je strah, da je vse skupaj preveč in da se že predolgo vleče.
Danes je tudi en tako smotano deževen dan, da vse skupaj izgleda še bolj žalostno. KOmaj čakam operacije in me je hkrati tudi strah.
Pa saj bo. Upam.

Pozdravček,

MOjca

Hej Mojca!

Kako kaj gre? Ti dnevi okoli 1.novembra res niso ravno pravi za dobro voljo ali optimizem, zato nam je pa vreme kar naklonjeno .... bolje od dežja, a ne? Vsaj to!
Bliža se dan tvoje operacije in rada bi ti poslala kakšno vzpodbudno misel. Toliko, da veš, da bom mislila na tebe in držala pesti za to, da boš vse skupaj kar najbolje prestala. Saj bo vse v redu, boš videla.
Če ne prej, se pol kaj oglasi in sporoči, kako si.
Seveda pa velja tudi moja ponudba iz e-pošte, če kaj potrebuješ ...

Srečno,
daša

Oj Daša!

Pa kar gre nekako. Še par dni, pa se bo zgodilo. Seveda se bom oglasila, takoj, ko bom toliko pri močeh. Upam, da bo to kar hitro.
Shranila sem si tvojo št. gsm in če bo kaj potrebno, vem, da si tam. To veliko pomeni.

Lep pozdrav!
MOjca

Držta se punci! In če je katera pripravljena, naj pride v našo družbo 14. novembra, ko bo posvet o pravilni prehrani. Tudi tam bo idelana možnost za posvet s soborci, zdravniki in dietetičarkama. Kar je pa tudi pomembno, nafilali se bosta z energijo in pogumom in dobro voljo. Če se bosta odločili, pohitita, ker je že veliko prijav, mesta pa omejena.

Vesela bom, če se vidimo. :) :)

Pozdravček,

Kristina Modic

SLOVENSKO ZDRUŽENJE BOLNIKOV Z LIMFOMOM IN LEVKEMIJO, L&L
http://limfom-levkemija.org/
http://onkologija.over.net
limfom.levkemija@gmail.com

glede na to, da bom 6.11.2007 operirana, ne vem, če bom 14.11. že sposobna kam iti. Mogoče pa, predvidevam pa, da bolj ne kot ja. Če pa ne tokrat, pa mogoče kdaj drugič.

lp, Mojca

Aja, potem pa res verjetno drugič, ko bomo spet imeli. Saj to bo zdaj že tretjič in glede na zanimanje ljudi, bi lahko verjetno organizirali v nedogled.

Drži se pred, na in po operaciji. Pozdravčke!

Kristina Modic

SLOVENSKO ZDRUŽENJE BOLNIKOV Z LIMFOMOM IN LEVKEMIJO, L&L
http://limfom-levkemija.org/
http://onkologija.over.net
limfom.levkemija@gmail.com

Verjetno si že v bolnici, a mogoče boš še kaj tu: Pa tudi ko se vrneš domov , bo prav prišlo:
Želim ti čim manj bolečin, veliko optimizma in hitro okrevanje po operaciji!
:), lep pozdrav Beba!

Danes je bila po vsej verjetnosti operirana zarjaxy. Držim pesti za Mojco.

Pozdravljene,

Mojca je bila danes operirana in se je že kmalu popoldne javila iz šok sobe. Glede na njeno sporočilo sem prepričana, da je z njo vse v redu. Naše stisnjene pesti za srečo so verjetno tudi nekoliko pomagale ... Glavno, da se je eno težko breme skotalilo tam nekam v Ljubljanico, zdaj pa pogumno naprej, a ne?
Želim ji še hitro okrevanje in naj se nam čim prej spet oglasi tu na forumu.

Srečno vsem,
daša

O, super, potem gre Mojci dobro. :) Tudi jaz upam, da se nam bo čim prej oglasila s spodbudnimi novičkami.

Mojca, drži se naprej in vse dobro ti želim!

Kristina Modic

SLOVENSKO ZDRUŽENJE BOLNIKOV Z LIMFOMOM IN LEVKEMIJO, L&L
http://limfom-levkemija.org/
http://onkologija.over.net
limfom.levkemija@gmail.com

Tudi jaz se pridružujem dobrim željam po čimboljšem okrevanju!Čim manj bolečin in črnih misli!
:))) Veliko toplih nasmehov, optimizma in dobre volje, pa bo šlo!
Pozdrav - Beba!

Danes sem bila na obisku pri Mojci in lahko vam povem, da se drži več kot dobro.
Prenesla sem ji tudi vaše dobre želje in bila jih je vesela. Čeprav sva se šele spoznali, sva klepetali kot stari znanki in vesela sem bila vsakega njenega nasmeha ... če ne bi vedela, kakšno operacijo je prestala, bi mislila, da je tam samo na obisku ... tako dobro zgleda!
Zdaj pa počakajmo, da se še sama oglasi od doma.
Srečno vsem!
daša

Uaaaaa, superca!Bravo, Mojca! Hitro okrevaj, čim prej se vrni med domače in nas tu gori!

Kristina Modic

SLOVENSKO ZDRUŽENJE BOLNIKOV Z LIMFOMOM IN LEVKEMIJO, L&L
http://limfom-levkemija.org/
http://onkologija.over.net
limfom.levkemija@gmail.com

Pozdrav vsem!

Evo me spet med vami. Sem doma (sicer s tistimi kužki kateri so vam verjetno znani), ampak sem pa doma in operacija je za mano. Ma, ne vem, če Daša malo ne pretirava s tem, kako dobro izgledam... Pač, tako, kot po operaciji, res pa je, da mi ni bilo nevzdržno hudo.
Nobena operacija ni prijetna, sploh pa tisti prvi dan "po", potem pa je bilo iz ure v uro lažje. Daše sem bila pa tako vesela, da vam ne morem povedati. Res, kramljali sva, kot, da se poznava že "oho ho" let. Zelo v redu in prijetna ženska je, tiste sorte, ki oddajajo pozitivizem. Obiskala me je tudi prostovoljka in mi dala nekaj koristnih nasvetov, pa tudi veliko toplih besed.
Domov sem prišla v ponedeljek, tako, da sem že kar "na starih tirih"... otroka peljem zjutraj v šolo, ..iz šole,...čitam, telovadim. Ja, telovadim (ni nič kaj prijetno)! Zdravnik mi je še posebej naročil, da ne bi slučajno pozabila na telovadbo zaradi roke - pobranih bezgavk.
V petek imam kontrolo in upam, da mi bojo odstranili drenažo. Takrat bojo tudi že izvidi odvzetih bezgavk in mogoče bo znano tudi kaj glede nadaljnjega zdravljenja (čaka me še obsevanje).
Saj je vse ok, tako kot mora biti, vseeno pa nikakor ne morem biti ravnodušna, ko se pogledam navzdol in po desni strani ni nobene ovire do trebuha. Vse ravno. "Pa kaj", si rečem, "samo, da bom ozdravela, vse drugo je drugotnega pomena." In res tako mislim.

Se še kaj napišemo, do takrat pa vsem skupaj lep pozdrav in hvala za vaso podporo.

MOjca

Še nekaj:

v prejšnejm mailu se mi zdi, da se vam vsem skupaj: Oni, Marjetici, Daši, Kristini in vsem ostalim, ki ste mislile na mene in mi pošiljale pozitivne signale nabite z atomi volje in moči, nisem v zadostni meri zahvalila niti na pravi način.
Pa tudi zdaj ne najdem načina in besed s katerimi bi povedala kar čutim.

Pravijo, da ni pomembno kako močan veter piha, pomembno je kako nastavimo svoja jadra. Jaz pa pravim, da je ob tem tudi zelo zelo pomembno, da imaš takrat ob sebi prijatelje, ki razumejo tvoje krmarjenje in ti pomagajo previhariti neurje. Prav takšne ste ve in HVALA VAM.

Mojca

Draga Zarjax!!

Ceprav se nisem javljala, sem ravno tako mislila na Vas, resnicno, ceprav seveda niste mogli vedeti.Vesela sem, da je operacija uspela in da ste dobro.Iz vsega srca Vam zelim vse najboljse, ojacite imunski sistem pred obsevanjem, veliko pozitivne energije in seveda dobre izvide bezgavk!!!
Srecno, pa se pisemo!

Ojla, pozdravljena spet nazaj:) sem zelo vesela, da si že doma in da je šlo vse po načrtih. Ja, telovadbe pa nikar ne pozabi, se splača vztrajati. Želim ti uspešno okrevanje in veliko lepih dni.

Dobro razumem tvoje občutke ob izgubi dojke. No, po končanem obsevanju se boš morda odločila za rekonstrukcijo, pa ti bo morda lažje glede tega. Jaz sem zdaj že 'v vrsti'. Na razgovoru pri plastičnih kirurgih sem že bila, dogovorili smo se za način izvedbe rekonstrukcije. Prednostno operirajo seveda tiste pacientke, ki jim rekonstrukcijo delajo hkrati z odstranitvijo dojke, tako da sem v vrsti pri 'nenujnih' pacientkah, se pravi tistih za kasnejšo rekonstrukcijo. Pravijo, da bom čez par mesecev na vrsti. Seveda sem malo zaskrbljena, ker to pomeni še eno operacijo, še eno okrevanje in seveda tudi možnosti zapletov po operaciji. Vendar sem prepričana, da sem se prav odločila in me misel na operacijo v bistvu spravlja v dobro voljo.

Pozdravljeni!

Tudi jaz sem mislila na vas in vam pošiljala pozitivno energijo....upam, da se je čutila.

Želim čimprejšnjo okrevanje in saj veste, mi se ne damo in gremo naprej.....

Ma ja, itak, da mi samo pomagate s svojimi pozitivnimi mislimi. Hvala za lepe želje.
Marjetica, zanima me koliko časa je od tvoje onkološke operacije in ali si imela tudi po operaciji obsevanje?
Ta telovadba mi je tako smotana, ker me pri vajah pa res boli. Pa bo že.

Pozdravčke vsem!

Živijo, Mojca!
Verjamem, da boli, ampak bo minilo, roka bo pa le bolj gibljiva. Ti samo pazi, da je ne boš preveč obremenila, npr. s premikanjem ali nošenjem težkih predmetov, dooolgim likanjem (khmmm ...), pazi, da se ne opečeš in pod.
Želim ti res hitro okrevanje in en lep pozdravček,
daša

Vidim, da si pozitvno naravnana in tako je tudi prav! .)) Verjamem, da je tista ravnina, o kateri pišeš malo nenavadna, ampak kaj je to v primerjavi z zdravjem!!!!!!

Vesela sem, da si tako dobro, da opravljaš že vsakdanja opravila in celo telovadiš! BRAVO!

Kristina Modic

SLOVENSKO ZDRUŽENJE BOLNIKOV Z LIMFOMOM IN LEVKEMIJO, L&L
http://limfom-levkemija.org/
http://onkologija.over.net
limfom.levkemija@gmail.com

Objemček nazaj!

Kristina Modic

SLOVENSKO ZDRUŽENJE BOLNIKOV Z LIMFOMOM IN LEVKEMIJO, L&L
http://limfom-levkemija.org/
http://onkologija.over.net
limfom.levkemija@gmail.com

Navedeno

zarjaxy
Ma ja, itak, da mi samo pomagate s svojimi pozitivnimi mislimi. Hvala za lepe želje.
Marjetica, zanima me koliko časa je od tvoje onkološke operacije in ali si imela tudi po operaciji obsevanje?
Ta telovadba mi je tako smotana, ker me pri vajah pa res boli. Pa bo že.

Pozdravčke vsem!

Prvič sem bila operirana pred 15 leti, takrat sem imela tudi obsevanja, pa odstranili so mi bezgavke. Na drugi strani sem bila operirana letos spomladi in me niso obsevali. Kemoterapijo sem imela obakrat, tokrat malo hujšo kot prvič.

S telovadbo je tako, da vztrajati moraš, sicer ti bo ramenski sklep postal slabo gibljiv. O bolečinah pri vadbi se posvetuj s kirurgom, ko ga vidiš. Upam, da še redno jemlješ tablete proti bolečinam, saj od operacije ni minilo še niti dva tedna. Moja druga operacija je bila zaradi ohranitve bezgavk manj zahtevna za rehabilitacijo kot prva, nisem čutila kaj dosti bolečin, a je res, da sem tablete redno jemala, dokler ni kirurg rekel, da lahko preneham.

Ti želim veliko pozitivne energije, pa dobro opravi danes na kontroli:)

Draga Mojca!
Danes sem s pomočjo hčerke našla ta forum in ga prebrala od začetka do konca!
Res si imela srečo, da si se povezala s puncami, ki so to dale že skozi in so ti stale ob strani in tudi svetovale. Tudi jaz imam skoraj enako diagnozo ( zvedela letos maja, stara sem 56 let) in ker sem sem bila takrat tako zmedena od vsega, nisem pomislila, da bi se povezala na forum (pa tudi znala nisem )!
Zdaj mi ga je odprla hčerka in moram povedat, da sem bila veselo presenečena nad vsem, kar sem zvedela, čeprav sem tudi jaz takoj, ko sem izvedela diagnozo pridno brskala po netu.
Meni je bila postavljena diganoza invazivni duktalni ca (2 invazivna, 1 v mirovanju) tako, da so mi takoj povedali,da gre cela dojka vstran. Ker pa je bila mejna bezgavka že dosti povečana in v njej metastaze, torej je bil že lokalno napredovali ca.,sem morala najprej na kemoterapijo - 6 ciklusov s klasičnimi citostatiki, po katerih sem se počutila grozno.
Zadnjo kemoterapijo sem imela 28.8 nato ti dajo 1 mesec, da si malo opomoreš, potem pa sledi operacija.
Ker je bilo to ravno naslednji dan, ko se je onkološki inštitut preselil v nove prostore, ni nič "klapalo". Sestre so bile preutrujene od selitve, nič še ni bilo na svojem mestu, ni bilo halj, kozarcev, držal za wc papir, skratka kaos. Ker je bilo tudi toliko zaostankov zaradi poletja, smo bile prvi dan na intenzivnem oddelku, naslednji dan so nam na hitro-kar v sedečem položaju (ker smo bile preslabe, da bi stale in aktivno sodelovale pri telovadbi), pokazali nekaj vaj, naslednji dan pa domov z drenažo, ki sem jo imela kar 14 dni in sem morala vsak dan sama menjat steklenice in beležit, koliko tekočine se je nabralo.
Par dni po prihodu domov sem imela 38 vročine, vmes se mi je 1x tudi zamašila drenaža, tako, da sem morala pozno zvečer ne prevezo.
Telovadila sem doma kar pridno, par dni sem hodila celo na individualno razgibavanje v C stavbo, tam je fizioterapija, sedaj vadim doma.
Ko so histološko pregledali tumor v odstranjeni dojki so na konziliju sklenili, da preoperativna KT ni bila najbolj učinkovita, tako da sedaj ponovno dobivam citostatik, le drugega (TAXOTERE) v kombinaciji z biološkim zdravilom HERCEPTIN, (ker je moj tumor tudi HER2+).
Pri tej kombinaciji lahko pride tudi do neželenih učinkov, zato moram vsake 3 tedne za 2 dni v bolnico, da sem pod kontrolo.
BiLa sem zelo dolga, a rada bi še veliko povedala in vprašala kakšno sotrpinko za mnenje, če ima podobne izkušnje ... ZELO, ZELO me pa tudi zanima katero zdravnico je imela Daša, ko je napisala, da je bila arogantna, nevljudna in hladna. Prav tako internistko imam jaz, nič ne pove, nobene vzpodbudne besede, nasmeha, pogleda ko vstopiš ... skratka, zanjo si številka in z velikim odporom hodim na kontrole in mislim da takšna negativna energija in odpor med nama ni dober za moje zdravje. Enkrat mi je sama rekla, da so še drugi zdravniki in naj grem k drugemu, ko pa sem to res naredila in prosila drugo zdravnico, me je 2x odklonila. Vse punce, ki se spopadajo s podobnimi problemi lepo pozdravljam in upam, da bo še katera napisala svoje izkušnje.
Zdenka, moj mail- nut@email.si

Moja diagnoza je invazivni dukt.ca dojke. Operativno so mi odstranili tumor, bezgavke v dojki ter pazdušne bezgavke. Dobila sem hormonsko terapijo -nolvadex tbl, ter sem naročena na obsevanje. zanima me ali te obsevajo, kljub temu če te še v predelu , kjer je bil tumor odstranjen, nekoliko boli, zbada., kakšne so posledice obsevanja itd.

Hvala za odgovor in lep dan !

Tako zdravljenje je pri tebi potrebno verjetno zaradi hormonsko pozitivnih receptorjev. Rečemo da je rak hormonsko odvisen. Podobno operacijo (vsaj kolikor lahko na grobo ocenim) je imela moja zelo dobra prijateljica. Obsevanje je bilo tudi pri njej kmalu po operaciji.
Seveda še nekoliko špika, ampak to je normalno, notranje rane se morajo zaceliti.
Mislim pa, da je dobro, da je obsevanje čim prej. Kolikor se spomnim (od tega je že 3-4 leta)
je obsevanje dobro prenašala, mislim, da je celo normalno hodila v službo ves čas. Nekoliko je bila bolj utrujena,mesto obsevanja pa je bilo bolj rdečkasto in občutljivo - kot bi te sonce opeklo. Tablete tudi še jemlje in lahko rečem, da se počuti odlično, normalno hodi v službo, veliko potuje ... zato le pogumno, zaupaj zdravnikom in srečno,

daša

p.s. Poglej temo od Irene, kjer res lepo opiše vse v zvezi z rakom dojke

Tako, zdaj je pa res že čas, da se oglasim. Ves čas se nekaj dogaja - zdaj trenutno sta oba otroka bolana. Malo prej sem prišla domov, bila sem pri zdravniku z mlajšim, ker ima drisko že drugi dan in sva kar napotnico za bolnico dobila, v primeru, da do jutri ne bo bolje. Samo pije (borovnice, ruski čaj, linex), je pa nič. Pa upam, da bo.
No, z menoj je pa tako.Trinajsti dan po operaciji so mi odvzeli drenažo, ker bi se lahko tkivo okoli cevk vnelo, če so le-te predolgo vstavljene. Zdaj hodim na punkcije, da mi "posesajo" tekočino, ki se nabira. Nič ne boli, le malo (ampak res malo) je neprijetno. Bolj neprijeten občutek je npr. zdaj (trenutno), ker se je po moje že nekaj nabralo in imam občutek nekakšnega notranjega pritiska v operiranem predelu. Punkcijo imam v sredo in komaj čakam.
Dobila sem tudi obvestilo konzilija, da je odločil, da se mi priporoča obsevanje, o pričetku katerega pa bom obveščena. Sestra je gledala v moj zdravstveni karton in je nekako razbrala, da bi z obsevanji pričela 9.januarja, trajala pa naj bi 4-6 tednov (vsak dan razen nedelje).Itak me bojo obvestili.
Aha, g. Zdenki (čipi) sem dolžna še pojasnilo glede moje operacije. Operirana sem bila 6.11. in analiza odvzetega tkiva je pokazala, da je bila kemoterapija uspešna. Tako sem bila vesela, ko mi je zdravnik rekel:"V odvzetem tkivu ni bilo niti sledu o tumorju in takšnih izvidov še nisem doživel." Ampak Zdenka, verjamem, da se bojo tudi pri vas zadeve pošlihtale. Pač je potrebno uporabiti še kakšna druga sredstva, ki bojo delovala na celice tako kot je treba. Jaz pravim, da hvala Bogu, da je medicina že tako napredovala, da nam lahko pomagajo na tak ali drugačen način. Če ne gre v prvo, pa sigurno prvi mogoče na videz neuspeli poskus pokaže pravo pot drugemu. Moj tumor je hormonsko neodvisen, tako, da kakšna druga zdravila ne pridejo v poštev. Zdenka, tudi moja diganoza je bila "lokalno napredovali", ker sem imela pozitivno bezgavko in najprej sem imela 6 kemoterapij - zdravnik je rekel, da so mi dali vse max kar se je dalo v obliki citostatikov. Počutje je bilo tako-tako, ne bi ga mogla opisati kot grozno, se je pa dalo prenašati. Mogoče na vsakega posameznika drugače vpliva vse skupaj. Ves čas pa so me spremljali strahovi glede izida zdravljenja, vsesorte pomislekov sem imela,...v določeni meri pa (po moje) takšni občutki ostanjejo za vedno. Kadarkoli me kaj "špikne", že študiram, če ni spet kje kaj. So tudi vam rekli kaj glede obsevanj? Itak pa gre zdravljenje korak za korakom, ko boste zaključila še s temi kemoterapijami, se boste pogovarjali za naprej. Kako pa se drugače počutite? Meni so ostala "težka kolena", oz. občutek takšnih težkih "volovskih" kolen, ki se mi je pojavil in me spremljal ves čas kemoterapevtskega zdravljenja. Držim pesti za vas. Lahko pa mi tudi napišete kaj na moj mail: zarjaxy@gmail.com, pa bova katero rekli.
S telovadbo se trudim, imam pa občutek, kot da mi bo kaj počilo, če bi samo še malo više dvignila roko. Najtežje od vseh vaj mi je krožiti z rameni.
V petek, ko sem bila na punkciji ni bilo mojega kirurga. Nadomeščal ga je drug zdravnik, kateremu se je zelo mudilo, tako, da mu niti nisem zastavila vseh vprašanj na katere bi želela odgovor. Bom v sredo vprašala "mojega" zdravnika. Zanima me namreč zakaj je potrebno še obsevanje, če pa so izvidi tako dobri in naj ne bi bilo več teh "divjih celic". Obsevanje "požge" rakaste celice, tako, da si ne znam razložiti kaj se bo pri meni uničevalo. Mogoče za vsak slučaj?
Dopovedala sem si, da je najbrž tako edino prav, da zdravniki vejo kaj delajo in da mi ne bi kar tako priporočali neko zdravljenje. Zaupam njihovemu početju.

Lep pozdrav vsem skupaj, pa se še oglasim, ko bo kaj novega.

Srčno in veliko poguma vsem, ki ste na teh straneh.

Mojca

živjo,Mojca !
Ja, ta občutek pritiska,ko se nabira tekočina po operaciji je res bolj zoprna kot bolečina. Je pa meni rekel kirurg,naj kar vztrajam z razgibavanjem,pojem pred tem kakšno tableto proti bolečini in vadim. Tudi na fizioterapiji so rekli,naj vadim do bolečine in vedno ŠE MALO ČEZ MEJO,sicer ni napredka.kadar boš začutila,da se tekočina nabira (pritisk),začni migat,dvigovat roko,krožit,plavat...in pritisk se bo zmanjšal.Kadar se spomniš malo pomigaj,tudi če je samo par vaj.Sedaj je rana še boleča,bo pa vsak dan lažje.Ja,za obsevanje so tudi čakalne vrste,malo pozno se mi zdi,sicer se pa mora rana prej popolnoma zacelit.Vesela sem,da so bili tvoji histološki izvidi po op. v redu,tako da je to obsevanje za vsak slučaj,če je le še kje kakšna podivjana celica,da jo uničijo.Jaz imam hormonsko odvisnega in še HER+,tako da imam sedaj na 3 tedne biološko zdravilo v infuziji in kemoterapijo par ciklusov, nato samo še biološko 1 leto,pa hormonsko terapijo in verjetno tudi obsevanje. Je pa res,da vse povejo sproti,glede na izvide in kako se odzivaš na zdravljenje.Ja,tudi jaz imam občutek bolečih nog in kosti,verjetno od kemoterapije,pa tudi od tega ker že od maja ,odkar sem začela s kemoterapijo nisem zadosti migala,hodila...,malo zaradi slabega počutja,poleti prevroče,malo si depresiven in sem kar ždela cele dneve doma.Ti si sigurno več migala,že zaradi otrok nisi mogla samo ležat.Sedaj pazi na op.roko,ne dviguj bremen.Upam,da se bosta otroka čimprej pozdravila in da imaš kakšno pomoč.
Srečno vsem,Zdenka

Mojca, že nekaj časa se nisva slišali, pa me zanima kako si kaj? Kaj novega? Še hodiš na punkcije? Upam, da premaguješ vse skupaj čim bolj mirno in optimistično ... samo še obsevanje daš čez, pa boš končala z "zoprnimi" zadevami.
No, toliko da veš, da se še velikokrat spomnim na tebe in ti držim pesti na vseh področjih :)
Darja

Živjo Daša!
Sem še kar. Na punkcije (tudi danes sem bila) hodim na 2-3 dni in se mi tekočina še kar nabira. Danes jo je bilo 120 ml, tako, da sem naročena spet v ponedeljek. Je rekel zdravnik, da pri bolnicah, katere smo imele kemoterapijo pred operacijo, to čiščenje traja malo dlje časa.
Z obsevanjem bom pričela 9.1.2008, trajalo pa bo od 4-6 tednov vsak dan (2-3 min) razen v nedeljo. Če se mora, se mora, kaj čem. Vsak dan se bom pač fijakala v Ljubljano. Pa to ni nič hudega, le, da bojo rezultati (dobre mislim).
Drugače kar telovadim kolikor se da, fanta sta ozdravela in gre vse nekako "po starem". Jutri ima tamlajši praznovanje roj. dne in bomo že danes imeli priprave (baloni, okraski,...), se pa že cel mesec v bistvu po malem pripravlja in šteje dni.
Darja, danes ti je bila ena gospa (v sprejemni na Onkološkem) čisto podobna in sem že mislila, da si ti, da se bo ponovilo naključno srečanje. Se pa mogoče še kdaj kar tako srečava. Tako, da se tudi jaz spomnim na tebe in tebi podobne (pa ne mislim samo vizuelno). Res pa je, da sem zadnje čase manj pri računalniku kot pred časom.
Seveda pa se še oglasim. Do takrat pa vsem skupaj prav lep pozdrav.

MOjca

HVALA ZA ODGOVORE IN LEP POZDRAV !
RIAP

Ojla vsi!

Čas je res že, da tudi jaz napišem kaj je novega pri meni.
12.2.2007 sem imela zadnje obsevanje od 25 - tih. Vse je tako kot mora biti (tako pravijo zdravniki), pa tudi počutim se v redu (če odmislim občasne strahove). Na onkološkem so napisali priporočilo za toplice, zdaj pa bo moja osebna zdravnica dala predlog na komisijo, ki mi te toplice odobri ali pa ne. V nobenem primeru pa se ne smem kopati prej kot po dveh mesecih. Pa tudi sicer moram ta obsevani predel (ki je rahlo rdeč) negovati - dobila sem kremo, ne smem ga (priporočljivo je dve leti) izpostavljati soncu,... Pozabila pa sem zdravnico vprašati glede rekonstrukcije. Se mi zdi, da sem nekje prebrala (mogoče tudi tu na forumu), da rekonstrukcija ni možna prej kot po enem letu.
V mesecu juliju imam pregled pri onkologinji, do takrat pa nič. Tako mi je čudno, nekako nezaščiteno se počutim, saj sem bila do zdaj ves čas na relaciji z zdravnikom. No, že vejo, si mislim.

Vsem, katere skušate na teh straneh najti odgovore na svoja vprašanja, deliti svoje težave in strahove s sebi enakimi, ali pa samo "pokukati malo gor", želim eno lepo pomlad!

S prisrčnimi pozdravi!

Mojca

Hoj, Mojca! Dobrodošla spet na forumu. Vesela sem, da ti gre fajn in da si zmagovalka! Juhu!

Glede občutkov po končanem zdravljenju te pa čisto razumem. Mislim, da vsi enako občutimo. Kar na enkrat si brez stalnega zdravniškega nadzora in prepuščena strahovom in stranskim učinkom zdravljenja, ki te znajo marsi kdaj prestrašiti v smislu... joj, glava me boli, kaj če imam kaj v glavi.... A ne? No, ampak naj te pomirim. V največ primerih so strahovi odveč, zato kar pogumno stopi v pomlad. Zaposli si misli, če pa boš ugotovila, da te preveč grize strah, se prijavi na skupinske vaje sporstitvenih tehnik na OI. Zelo priporočam. Tam se boš naučila preusmeriti negativne misli, se sprostiti...

Drži se, javi se še kaj!

Kristina Modic

SLOVENSKO ZDRUŽENJE BOLNIKOV Z LIMFOMOM IN LEVKEMIJO, L&L
http://limfom-levkemija.org/
http://onkologija.over.net
limfom.levkemija@gmail.com

Me pa zanimajo omenjene skupinske vaje sprostitvenih tehnik. Ali mogoče veste kdaj in kolikokrat na teden potekajo? Kje je možno dobiti kaj več informacij o tem?

Seveda se še oglaism. LP

Mojca

Mojca,

oglasi se, najbolje, da kar osebno, na oddelku psihoonkologije na OI. So v pritličju stavbe D, in sicer čisto zraven dvigal, ki vodijo na oddelek H1 in H2. Tam je sestra in ti bo razložila postopek pristopa k tem skupinam. Potekajo različno. Ko sem jaz hodila je bilo, če se ne motim na 14 dni ali 3 tedne. Mislim pa, da zadevo prilagajajo potrebam.

Bodi fajn!

Kristina Modic

SLOVENSKO ZDRUŽENJE BOLNIKOV Z LIMFOMOM IN LEVKEMIJO, L&L
http://limfom-levkemija.org/
http://onkologija.over.net
limfom.levkemija@gmail.com

Pozdravljene sotrpike - pardon - Z M A G O V A L K E!
Ker nas je kar veliko, ki obiskujemo in pišemo na ta forum,to temo, bom tukaj zastavila še eno vprašanje - a dobiva katera "novo" zdravilo - Lapatinib? Kako se počutite, stranski učinki...
Lep pozdrav!

Jaz po končanem zdravljenju nimam nobenih zdravil. Najbrž zato, ker je bil moj tumor trojno neodvisen. Tudi med samim zdravljenjem nisem imela nobenih zdravil (mislim poleg kemoterapije).
Zdaj čakam na toplice, imam pa občasne prebliske : "Kaj pa, če le ni vse v redu? Kako bom vedela, da je kaj narobe? " ipd. Pa saj je menda to "normalno" in bo še nekaj časa trajalo, da bojo moje misli "čiste".
Pozdrav vsem!

Ja, tvoje misli so povsem razumljive in begajo bolj ali manj čisto vse frišno pozdravljene. tisti strah pred ponovitvijo pa počasi le zgubi na moči. Ampak res počasi. Vedno je prisoten, ampak sčasoma nas vsaka malenkost res ne prestraši več.

Drži se! In pogumno v prihodnost!

Kristina Modic

SLOVENSKO ZDRUŽENJE BOLNIKOV Z LIMFOMOM IN LEVKEMIJO, L&L
http://limfom-levkemija.org/
http://onkologija.over.net
limfom.levkemija@gmail.com

Pozdravljene!

No, po vsem prestanem se v petek odpravljam v toplice v Dobrno. Pravijo, da zdravljenje (oddih) v toplicah naredi veliko dobrega, komaj čakam.
Bila sem na kontroli pri onkologinji in naslednjo kontrolo imam spet septembra. Nikakor nisem pomirjena kar se tiče mojega zdravja, ker me skrbi, da je še kaj narobe. Se namreč zelo potim, tako, da sem kar naprej čisto mokra. Občasno imam slabosti, največkrat (oz. skoraj vsako noč) ponoči. Povedala sem onkologinji, pa je rekla, da so te težave posledica zdravljenja. Kolegice "bolnice" ne navajajo podobnih težav.
Onkolog mi je povedal, da je velikost tumorja (moj je bil lahko rečem ogromen) sorazmerna z možnostjo ponovitve raka. In me te moje slabosti kar begajo in skrbijo.

Zanima me ali je katera že slišala za olnje kapsule Ganoderma Lucidum - imajo jih tudi v naših lekarnah. Baje so najbolj priporočljive pri tistih, ki se zdravijo s kemoterapijo in tistih, za katerimi je že zdravljenje in hočejo nadgraditi svoj imunski sistem. Stanjeo okoli 70 E (za 14 dni), pa me zanima ali se je katera že odločila za jemanje le teh.

Če ne prej, se oglasim po prihodu iz Dobrne!

Lep pozdrav!

Spoštovana in zelo lepo pozdravljena, Zarjaxy!

Želim Vam prijetno bivanje v toplicah in spočijte si od teh agresivnih terapij! Bi pa Vam rad povedal le to,v zvezi z velikostjo tumorja in preživetjem. Očitno bodo morali nekateri slovenski onkologi še mal nazaj v šolo,da bodo dejansko videli,kako je s preživetjem in velikostjo tumorja. Ravno zadnjih nekaj let se vse bolj poudarja,da za prognozo ni pomemna velikost tumorja in niti prizadetost aksilarnih bezgavk, temveč genski podpis tumorja, ki določa,kako se bo zadeva odvijala.Tega pri nas še ne odobravajo, ker pač STARA ŠOLA,ki je hudo napačna!!pOTEM pa vidimo bolnice z zelo majhnimi tumorji, ki relapsirajo po nekaj letih in umrejo, ker ne dobijo primernega zdravljenja, in na drugi strani bolnice z večjimi tumorji ki so deležne PREVEČ sistemske kemoterapije. Tako da prosim lepo,ne se obremenjevat z velikostjo tumorja, to je neumnost!Ampak res traparija!Ker poglejte-tumor je pri 5 cm popolnoma enak kot pri 1 cm v smislu svojih značilnosti.Če in kdaj bo zaseval, pa je popolnoma odvisno od njegovih bioloških karakteristik. Onkotip DX Assay zelo lepo nazorno kaže, kako bolnice v stadiju I inII brez zasevkov v aksili in tudi tiste z zasevki do 3 bezgavk in v nizko rizični grupi po tem testu(manj kot 18točk) ne potrebujejo kemoterapije,ker od nje nimajo popolnoma nobene koristi.Ta test je seveda samo za hormonske odvisne tumorje.Problematični so bolj tumorji, ki so gradusa 3 z mitozami 3, hormonsko neodvisni in HER-2 pozitivni(za katere je sedaj herceptin, kljub temu še vedno gredo slabše od HER-2 negativnih), to pa je indikacija za zdravljenje s citostatiki.
Nikakor pa ni velikost tumorja , ki odloča o tem,ali boste ozdraveli ali ne.
Kakor sem že rekel,včasih so ravno zdravniki tisti, ki določijo prognozo bolnikov, saj jim poudarjajo stvari, ki niti resnične niso in po drugi strani sebolniki potem osredotočijo na tisto zadevo, ki v njihovem primeru ni ravno ugodna in potem je izid slab-se ni čuditi temu!

Tako da Vi se osredotočite raje na to, kako ste dali res vse skoz za to,da boste ozdravela in ne glejte zadev nazaj.Kolikor je bil velik,je bil,PA KAJ!!Pomemben je tudi Vaš odnos do bolezni, zato se ne dajte!!!!


Z lepimi pozdravi Vas lepo pozdravljam!

Najlepše kar se da, pozdravljen Matic!

Nahajam se v zdravilišču Dobrna in uživam koliko se da, sprejemam vse ponujeno, telovadim,....

Pišem pa vam zato, da se vam zahvalim za vaše besede, ki so mi prinesle neko notranjo pomiritev in sem se v zdravilišče odpravila z lažjim srcem oz. sem tisto potlačeno breme (velikost tumorja, progonoza,...) izkopala in ga zavrgla, ne samo potlačila.
Tu je zelo lepo, pa tudi naporno in prav je tako.

Prvi dan sem bila na "pregledu" pri tukajšnjem zdravniku, kar pregled sploh ni bil. Brazgotino mi je pogledal tako "bay the way" in mi naredil celo predavanje o tem, kako je himalajska sol zdrava in kako strupena je bela sol. Pomisleke imam glede uživanja te himalajske soli, ker omenjeni zdravnik priporoča uživanje te soli v čim večjih količinah (on jo liže kot bombone), ker po njegovem telesu primanjkuje soli in potem pride do raznih nepravilnosti. Uživanje večjih količin soli povzroča potrebo po vodi, torej se naj bi na tak način telo izpiralo in bi se vsi strupi ter odvečne snovi tako izločale iz telesa. Zanima me vaše mnenje glede tega. Tako, čisto neobvezno, Jaz sicer uporabljam himalajsko kameno sol, vendar v kombinaciji z morsko, res pa je, da vse jedi manj solim in vnos soli omejujem na minimum.
Dobila sem tudi napisana navodila prav za pacientke za preprečevanje oteklin na rokah. Tam je poudarjeno, da je na dan potrebno popiti 2 l čistih tekočin (voda, nesladkan zeliščni čaj) in nujna je omejitev soli, ker le ta zadržuje vodo v telesu (kar je čisto v nasprotju s teorijo tukajšnjega zdravnika!). Nadalje še, naj se izogibamo mesninam, od mlečnih izdelkov pa se priporoča le sirotka in pinjenec, ker ima mleko tako sestavo, da so beljakovinske molekule v njem zelo velike v primerjavi s porami bazalnih membran, zato težko prehajajo skozi le-te. Ravno tako se odsvetujejo naporni športi (tenis, smučanje, tek, hoja v gore), kar pa jaz rada počnem.
Odkrito povedano, da so me zelo zmedli s temi nasveti, tako, da sem danes pri zajtrku kar imela težave z izbiro.

Prosim vas za kakšen nasvet oz. vaše mnenje glede tega.

Pa še to. Zadnje čase se zelo zelo potim. Ves čas sem čisto mokra (pa ne jemljem nobenih tablet, ker je bil moj tumor trojno neodvisen). Mokra sem tudi, ko me zebe. Pravijo, da to ni nič hudega, da se telo pač čisti. Upam, da je res temu tako.

Matic, še enkrat hvala za vse odgovore (že napisane in še ne napisane), pa lepo se imejte!

Spoštovani!

Glede soli bi jaz rekel ,da nekako prepuščam vsakemu svojo opcijo, je pa res,da osebno ne dam veliko na te razne prehranske dodatke in podobno, sploh mi pa ni logično to,da pravijo,da telesu primanjkuje soli.jaz bi rekel ravno obratno-soli čim manj,saj je med drugim dokazano,da zvišuje krvni pritisk.ne vem,o tem ne bi znal dati kake pomembne informacije-odločitev je vaša,jaz osebno bi se pozanimal o tej himalajski soli, ki ne vem,kaj naj bi to bilo,menim pa,da zaradi uzivanja le-tega nobena bolezen ne bo šla drugo pot,pomembno je,kot sva ze govorila,da spremenite vase zivljenje na bolje, v smislu vasih dejavnosti,da sebi posvecate pozorosnot,da delatge zase,ne za druge.To je poleg pozitivnih misli največ,kar lahko naredite zase.in seveda teleasna dejavnopst-to je tudi dokazano!Vse te soli in ne vem kaj še,pa je tako tako:;)
Ne bom rekel,da ne verjamem,ampak raje se pozanimajte glede tega!
Draga ga.Mojca, če Vi radi igrate tenis, ga igrajte, če rada plavate,plavajte!Ne preveč striktno jemati ta navodila, ki so kot ste ze sami dejali,povsem konfliktna s teorijo in misljenjem zdravnika.Ne vem,kako bi to razlozil.očitno pisejo nekaj,delajo drugo,kot mnogi!
Kar se pa tiče potenja,je pa to posledica kemoterapije.In vsega zdravljenja, če tega prej ni bilo.
Sicer sem vam pa odgovoril tudi na mail, tako da vas se enkrat lepo pozdravljam in vam zelim super okrevanje v toplicah!
Fajn bodite;)

M.

Pozdravljeni od ene nove bolnice, ki je že prebrala vse vaše pogovore in se že dosti naučila, tudi o svoji bolezni. V roku enega tedna mi bodo odstranili obe dojki in naredili rekonstrukcijo. Nič še ne vem o terapijah, izrazali so mi pa že tumor in po dveh tednih tudi varovalne bezgavke. Izvidov še ne poznam, zato sem v totalnem strahu.

Pozdravljeni
Forum redno prebiram ,pišem pa prvič.
Maja 2007 sem bila operirana na prsih;odstranjena cela dojka in vse bezgavke ,3/24 pozitivne.Sledilo je 6 ciklov KT,sedaj sem pa na hormonskem zdravljenju(zoladex in nolvadeks).Stara sem 36 let .
Enkrat so mi bolniško že zaključili,vendar sem se pritožila in sledilo je podaljšanje. Konec maja imam ponovno komisijo .S strani osebnega zdravnika mi je bila omenjena poklicna prekvalifikacija.Zanima me če ima kdo izkušnje s tem? Na koga naj se obrnem oz.kdo to plačuje ,kako je s službo?
hvaležna bom za vsakršne informacije.
LP in dosti zdravja
m.

Navedeno

ikas
Pozdravljeni od ene nove bolnice, ki je že prebrala vse vaše pogovore in se že dosti naučila, tudi o svoji bolezni. V roku enega tedna mi bodo odstranili obe dojki in naredili rekonstrukcijo. Nič še ne vem o terapijah, izrazali so mi pa že tumor in po dveh tednih tudi varovalne bezgavke. Izvidov še ne poznam, zato sem v totalnem strahu.

Bomo mislili nate, ko boš v bolnici:)

Draga ikas, nekaj strahu je zdaj čisto normalna reakcija, ko te čaka toliko neznanega. Ampak upaj na najboljše, in naredi si tudi kakšne načrte za naprej - za čas po operaciji. Predvsem pri zdravnikih čim več sprašuj, več kot boš vprašala, več boš izvedela in bolj boš vedela, pri čem si.

Hkratna operacija in rekonstrukcija je velika prednost, saj se v vmesnem času ne bo treba ukvarjati s protezami in pa, kar je meni bilo najbolj hudo, s čakanjem na datum za rekonstrukcijo. V bolnišnici na plastiki sem bila skupaj z gospo, ki so ji tudi delali rekonstrukcijo obeh dojk, in zdaj vem, da to ni tak bavbav kot sem prej mislila, da je. Gospa se je zelo dobro držala in hitro okrevala, in sedmi dan po operaciji je šla domov, tako kot jaz, ki so mi delali rekonstrukcijo 'samo' ene dojke. Na plastiki so vsi zelo prijazni in tako ti tudi osebje vliva optimizem in prispeva k okrevanju.

Te dni pred operacijo lepo pazi nase, zdravo in dovolj jej. Da ne bi slučajno zaradi strahu pozabila jesti!

Drži se.

Pravkar sem se preveč najedla!!!! Trenutno sem v redu, me je pa popoldan zagrabila panika ali strah ali kaj je to: srce mi podivja, ne morem mirno dihat, misli mi begajo v neznano.
Hvala za dobre misli in napotke, marjetica!

Pozdravljena Ikas!

Kakor ti pravi Marjetica, ti tudi jaz svetujem, da zdravnike čim več stvari, ki te zanimajo, enostavno vprašaš in prosiš za pojasnila. Saj gre zate in oni so zato tam, da ti pomagajo tako in drugače.
Seveda se bomo spomnili nate, ko boš v bolnici, ti pa se oglasi na forumu, ko boš doma, da boš povedala kako in kaj.
Ko tako poslušam bolnice ugotavljam, da velikim naredijo rekonstrukcijo istočasno z onkološko operacijo - tudi tistim, ki so imele obsevanja. Meni je bilo rečeno, da zaradi obsevanja počakam. Onkologinja mi je rekla, da se bova čez eno leto lahko šele pogovarjali o rekonstrukciji.

Marjetica, prosim napiši kaj o rekonstrukciji, me zelo zanima, ker se bom tudi jaz odločila zanjo (seveda, če bo z menoj vse v redu).

Ok, Ikas želim ti, da vse mine tako kot je treba, pa tudi bo, saj se vse nekako reši. Le voljo in pogum imej, pa bo vse dobro.

Pozdravček

Glede rekonstrukcije: na ponedeljek sem prišla v bolnico, na KC na Oddelek plastične kirurgije. Popoldan je prišel do mene kirurg s kulijem in metrom in si je kot krojač vse natančno izmeril in porisal, kaj bo od kje jemal in kam dal:) V torek dopoldan so me operirali. Pred operacijo mi je sestra navlekla kompresijske nogavice, ki sem jih morala potem imeti cel čas na sebi, do odhoda iz bolnice tudi ponoči. Anestezijski tim me je pred operacijo kar nekajkrat prebodel, da bi našli primerno žilo za venski kanal. No, so mi naštimale nekaj začasno, da so me lahko uspavale, potem v spanju pa so me še malo prebadale (sem videla po operaciji sledi vbodov), a jaz se tega ne spomnim, kot seveda tudi operacije ne. Venski kanal so uspele namestiti na nogo, kot sem jim že jaz predlagala. Po operaciji sem bila čisto budna že v prebujevalnici in sem čakala, da sestra pride pome. Odpeljali so me na postelji nazaj gor na oddelek. Kjer sem se izležavala do srede zjutraj. Takrat so mi oblekli en tak po meri narejen elastičen steznik, ki skrbi za kompresijo na delu, kjer so ti vzeli tkivo. In nato sem malo sedla na posteljo. K meni sta prišla dva fizioterapevta in me silila prvi dan v sedenje, drugi dan pa že v gibanje po sobi:) Bila sem še ene dva dni na infuzijah, pa morala sem začeti jesti. Ko so me končno odklopili s cevk in mi dovolili, da sama hodim na stranišče, no takrat sem pa bila že super:) Že med operacijo so mi namestili tri stekleničke za drenažo, tako da sem jih, ko sem postala mobilna, morala nositi za sabo v vrečki. So mi od doma prinesli eno tako lepo darilno vrečko. Ker treh stekleničk nimaš kam tlačiti v žep, kot smo lahko tisto eno na onkologiji. In tako so dnevi minevali, vsak dan je bilo malo bolje, ni prišlo do nobenih komplikacij, in po enem tednu so mi pobrali še tiste stekleničke za drenažo in me poslali domov. kontrolo sem imela v ambulanti pri kirurgu čez kakih 10 dni. Takrat mi je povedal, da mi nogavic ni več treba nositi, steznik pa je treba nositi še štiri tedne po kontroli. Pa zaenkrat moram še paziti na roko, ne smem je preveč dvigati in podobno.

Rekonstrukcijo so mi delali s prenosom mišice latissimus dorsi s hrbta, zato imam en vodraven rez tudi na hrbtu, in s silikonskim vsadkom. Malo me je kdaj bolelo, a ne preveč, ker so mi dajali dovolj sredstev proti bolečinam. Sicer sem eno od teh zdravil proti bolečinam težko prenašala, ker mi je povzročalo slabost, pa čeprav je zdaj to moderno in izgleda nobel, ko si ga lahko sam doziraš s pritiskom na gumb. Ampak slabo mi je bilo pa po tem pritisku na gumb tako, da mi niti kitril ni pomagal, ki so mi ga potem dali. tako da gumba nisem več stiskala, sem rajši po potrebi prosila za drugo zdravilo, saj sem jih imela več predpisanih. Doma sem potem še par dni jedla naklofen, pa sem ga kmalu opustila,ker bolečin skoraj da ni bilo. Se je pa treba po operaciji zelo paziti, tudi spati ne moreš ravno v vseh legah. Sprva sem spala samo na hrbtu, potem že malo na enem boku, a ne na tisti strani, kjer imam rekonstrukcijo.

Veliko mi je pomenilo, da je bilo osebje na oddelku tako zelo prijazno in mi je vzbujalo zaupanje. Tudi mi je bilo všeč, da so dovolili en kratek obisk že isti dan popoldan po operaciji. Sicer sem bila precej izčrpana, a ko vidiš enega od svojih, ti je kar malo bolje. Pa še protezo sem mu lahko dala, da jo je odnesel domov in skril v najbolj oddaljen kot omare:) V bistvu sem imela tudi jaz rekonstrukcijo več kot eno leto po operaciji, ker je za naknadne rekonstrukcije kar precejšnja čakalna doba, mislim po opravljenem razgovoru na konziliju. Tako da zarjaxy to tudi upoštevaj, ko se boš šla dogovarjati.

Če te pa še kaj zanima, pa vprašaj. LP

Pozdravljena "marjetica"!
Hvala za informacije! Včeraj sem kar nekaj napisala, pa neuspešno poslala, žal. Se bom že naučila.
Izvedela sem popoldan, da zaenkrat ne velja že dogovorjen datum operacije v sredo temvec v petek. Nimajo takih protez oz. vrečk, ki jih bodo meni dali noter, pridejo iz ZDA, pa denarja tudi ni, ....
Sploh ne vedo, da se mi že meša od tega, da vem za diagnozo že dva meseca in non stop nekaj čakam. Na prvo in drugo operacijo, pa na izvide-teh še sedaj nimam od bezgavk!
Verjetno bi že vse odrezali, če bi bilo res nujno, pa vendar imam že dovolj, rada bi pričela s tem, da bo vedno bolje!!!!
Razen psihe, me sedaj sicer nič ne muči, rak res ne boli, dokler ga ne pričneš izganjati!

Pa lep vikend!
ikas

Marjetica, hvala za tvoj izčrpni odgovor.

Trenutno sem zelo zaskrbljena, ker mi je moja osebna zdravnica ugotovila, da imam povišano sedimetnacijo in sicer jo imam 41. Predlagala mi je naj se obrnem na svojega onkologa in mu povem, kajti prejšnji mesec sem jo imela 30, normalno pa je do 15. Jutri bom poklicala v LJ.

Zanima me ali se je tudi pri kateri od vas pojavilo kaj takega.

lp

Prav tak primer, kot je tvoj, se mi ni zgodil, da bi mi sedimentacija malo narasla in bi me zdravnica napotila zaradi tega na onkologa. Se mi je pa seveda dogajalo in se mi še, da je z mano kaj narobe (na primer: me boli kakšna kost, se mi spusti nekaj na koži, dobim vročino,...) pa vsi takoj malo pomislimo tudi na onkologe, če bo treba tja. Ko so mi na RTG sliki pljuč našli neko ' dobro difenrecirano senco', je tudi zdravnica rekla, da bodo že onkologi povedali, kaj s tem. Si misliš, da sem bila zelo zaskrbljena. No, potem vse skupaj ni bilo nič takega, senca je bila na mestu, kjer so mi odstranili karakteristično bezgavko.

Res najbolje, da vprašaš onkologinjo, boš vsaj vedela, pri čem si. Pa gotovo bo še kdaj prišlo do kakih podobnih situacij.

Hej, Mojca!

Vidim, da spet en črviček dela ...

Predvsem me čudi, da te zdravnica takoj pošilja k onkologu, saj bi te lahko že ona poslala na dodatno preiskavo krvi in vode (in še kam, če je treba) in te mogoče že razbremenila skrbi.

Sedimentacija in CRP sta pri meni bila povišana že zaradi vnetja, bila sta pa kar nekajkrat višja od tvoje sedaj.Pa še tumorski marker mi je narastel več kot 10-kratno. Najprej sem se tudi sama ustrašila, potem pa sem počasi sama, pa še po posvetu z zdravnico, odgnala misel, da je rak spet tu. In res je bilo tako.
Zato nikar takoj ne pomisli na najslabše, za to ni nikoli prepozno. Pa ponavadi ni nikoli tako hudo, kot se bojimo.

Večkrat pomislim nate in držim pesti, da se ti bo življenje počasi umirilo in prešlo v bolj prijetne tirnice ...
Saj črviček se bo še velikokrat oglasil, ampak ti sama ga lahko utišaš - ali sama pri sebi odženeš strah, ki včasih naredi kar nekaj škode in povzroči celo fizično bolečino ... ali pa s pregledom pri zdravniku odženeš slabe misli in zaživiš naprej čimbolj normalno.


Želim ti vse dobro in srečno,
Darja

Oj Daša!

Danes sem že veliko bolj mirna. Govorila sem z mojo onkologinjo in je rekla, da je po mojem zdravljenju in po moji bolezni čisto pričakovano razno nihanje vse sorte vrednosti. Tako bo tudi sedimentacija včasih višja, včasih nižja,... dokler se vse ne umiri. Oddahnila sem si. Imam čudovito onkologinjo, ki si res zasluži ime zdravnica. Na žalost so takšne redke in srečo imam (oz. sem si jo priborila), da jo imam.

Tako. Ma saj vem, da me bo še kdaj kaj spravilo iz tira. Pa se mi zdi, da sem med samim zdravljenjem bila bolj močna, bolj optimistična, manj črnogleda kot sem danes, ko je vse za menoj. Upam, da bom tudi tega črvička odgnala s časom, delam na tem, se trudim, čeprav mi vedno ne uspeva.
Julija bom pričela s 4 urnim delavnikom in se že kar veselim. Upam, da bom zmogla in da ne bom imela prevelikih težav, ker rada delam, rada sem v službi, rada imam sodelavke in sodelavce, ker so zlati.

Daša, zaradi kakšnega vnetja je tebi narasla sedimentacija? Pa ti je zaradi vnetja narastel tudi tumorski marker? Jaz imam ostale vrednosti v mejah normale (tudi slabokrvna nisem!), le sedimentacija je taka kot je. Pa nič zato, zdaj, ko vem, da to ni nič kritičnega, sem čisto pomirjena. Res pa je, da se slabo počutim. Mogoče tudi zaradi same sedimentacije, ne vem. Občasno - predvsem zjutraj (pa nisem noseča!) mi gre na bruhanje. Podobne težave je imela ena gospa s katero sem se pogovarjala v Dobrni. Res je vsak človek svet zase in se pri vsakem kažejo določene stvari drugače. Sploh mi ni problem potrpeti bolečino, slabosti,...pa še kaj, samo, da vem, da ni na delu spet nezaželjeni gost - rak.

Ok, hvala za vaše misli, hvala za odgovore, pa se še kaj napišemo.

Lahko in mirno noč vsem, ki to čitate!

Mojca

Mi lahko prosim poveste, kako ste ugotovili, da gre za carcinom? Jaz imam v eni dojki dva majhni bulici pol centimetra, danes sem bila na mamografiji in zdaj moram čakat...............

Da gre za carcinom ugotovijo pri analizi tkiva katerega odvzamejo s punkcijo.
Počakajte na izvide mamografije in vas bojo napotili naprej, če bo to potrebno. Pogovorite se o vsem s svojo zdravnico in jo vprašajte kar vas zanima. Pravijo tudi, da mamografija ni 100%, tako, da res doženite zadevo do jasne slike kako in kaj.
Ni vsaka bulica carcinom, previdnost pa vsekakor ni odveć.

Lp

Tudi na punkcijo in ultrazvok sem naročena, tole čakanje mi je pa grozno. Ko ne veš, kaj te čaka, kaj hudega ali pa ne. Sicer sem že 'izskušena' onkološka bolnica, papilarni karcinom ščitnice je že za menoj, zdaj pa me še te bulice zezajo. Čudno mi je to, da me motita, čutim jih kot manjšo bolečino.Težki dnevi bodo do izvida.

Vem kako se počutiš in kako ti je pri duši. Samo, saj sama veš, da ti ne preostane drugega kot da počakaš in v tem času odganjaš črne misli, pa se pač (kolikor se da, čeprav vem, da je težko) usmerjaš v pozitivne vode.
Mogoče sta samo nedolžni nenevarni bulici, če pa je že kaj resnejšega, pa se bo zadeva začela urejati na samem začetku in sorazmerno temu, bodo tudi težave manjše. Saj si "stara borka" in se ne damo.

Torej, potrpežjivost pa voljo za uho, pa se bo vse uredilo, na lahki ali pa malo težji način, se pa bo.

Srečno!

Pozdrav vsem skupaj!

Toliko, da se malo oglasim. Pričela sem s 4 urnim delavnikom in sem vsa srečna, ker hodim v službo. Zjutraj vstanem, se uredim, grem med sodelavke, sodelavce, delam (kolikor pač zmorem),...vem, da je tahudo za menoj in da sem (kar je najpomembnejše) ZDRAVA!!!
Kljub temu, pa vsak dan po službi poležavam, ker sem utrujena in čutim, da ne zmorem toliko kot prej. Pridejo dobri in slabi dnevi. Moja osebna zdravnica bo dala predlog za invalidsko 4 urno upokojitev, samo, sem že z večih koncev (tudi od predsednice invalidske komisije ) dobila namig, naj ne računam na upokojitev, niti za 4 ure. res ne vem kakšen moraš biti, da te gladko upokojijo za 4 ure.

Vsem želim veliko zdravja in uspehov na poti do njega!!!

Mogoče samo tako za informacijo.

Poznam gospo, znanko, ki je imela ca dojke, bila je "samo" obsevana, brez odvzetih bezgavk, pa je trenutno v invalidskem penzionu. Sem jo zadnjič srečala in mi je povedala, stara je 49 let. Sedaj dela po 4 ure, zelo lahko delo, sicer pa tudi prej ni imela nekega težjega fizičnega dela. Predvsem sedenje za mizo, stiki s strankami. Dela v državni firmi.

Tudi moja mami je zbrala celotno dokumentacijo, ter vložila zahtevo za invalidsko upokojitev s 4h delovnikom, s tem, da ona dela težje fizično delo, je pa res, da so jo po operaiji in obsevanju, dali na lažje delovno mesto, kjer bo tudi v prihodnje. Pa vendar, z 4 h delovnikom se izogne delanju ob vikendih (ki jih je pred tem morala delati), praznikih,.... Dela v taki službi, kjer dlajo stalno. Bomo videli kaj bo, probati je treba, še posebej če se oseba ne počuti dovolj močno in tako čuti in želi.

Srečno!

Lp

Jaz sem včerja dobila odgovor od ZPIS, da mi dodatek za telesno okvaro po njihovi tabeli ne pripada. Tako, da ne verjamem, da bi se lahko inv. upokojila za 4 ure. Bi pa želela, ker trenutno delam po 4 ure in me že to kar utrudi, tako, da ne vem kako bom oz. bi zmogla delati 8 ur. Nimam pa fizičnega dela, tako, da mi je dr. rekla, da glede na naravo mojega dela nekako ne vidi te možnosti.

Zarjaxy,
odgovorila sem ti v temi "Invalidska upokojitev". Tukaj le še tole - morda bi se bolj osredotočila na težave s koncentracijo, spominom, "slabšimi živci" - odvisno, kaj delaš (recimo, če delaš s strankami, so to zelo pomembne stvari!). Jaz sem v vlogi pisala predvsem o tem (delam s študenti), saj z roko skoraj nimam težav - pa sem upokojitev dobila čisto gladko. Sem bila pripravljena na to, da jih bom morala prepričevati, pa mi sploh niso pustili do besede in so me takoj upokojili.
Preveri pa tudi pri delodajalcu, kaj so ti napisali (morajo dati mnenje!)
4 ure dela je res odrešujoče - si med ljudmi, narediš precej, pa vseeno nisi čisto izmozgan ...
Srečno!
Lp, Ajda

Pozdravljene po dolgem času!
Prestala sem obojestransko mastektomijo in hkratno rekonstrukcijo z ekspanderji, jutri pa grem po datum za četrto operacijo letos, zamenjava za silikon. Baje se lahko pojavi alergija na silikon. Tega me je strah ker to pomeni dodatne težave. Ker sem se po zadnji operaciji zbudila v velike bolečine, me je sedaj te operacije še posebej strah. Moram biti vesela, da je prva kontrola krvi pokazala da je vse ok, zato bom tudi to dala skoz. Ne vem pa, kaj lahko pričakujem sedaj in kako dolgo bom v bolnici. Šivi se mi dolgo celijo in sem sedaj imela velike težave s tem. Jemljem Nolvadex dvakrat na dan.
Ali kdo ve, če je kakšna povezava med tem zdravljenjem in tem, da sem mi na prstih rok pojavljajo deformacije kosti okoli členkov pri nohtih. Prsti me bolijo in se debelijo. Ne vsi enako, eden pa posebej očitno. Stara sem 45 let, igram klavir in me je strah deformacij prstov. Kako si lahko pomagam?
LP vsem!

Prosim za pomoc! Mama je pred 10timi leti bila operirana zaradi raka dojke,delna operacija in odstranjene vse bezgavke v pazduhi.Koliko se spomnim, takrat je bil velik 4cm. Zdej se je ponovil na istem mestu; moje vprašanje pa je, kako izvem kaj se je točno dogajalo takrat in kakšna je sedaj situacija, če mami tega noče. Vedno nekaj skriva, niti slučajno da vidimo izvide in vedno se dela da niso še narejeni. Vsakič reče drugače. Zdravnik je praktično nedosegljiv oz.ko je dosegljiv se izmuzne jasnim odgovorom. Pred tremi tedni je bila tako slabo,da smo bili sigurni da bo šla, jesti ni mogla več nič, roka ji je čisto zatekla(ta kje je operirana dojka),dve leti že ima nadležni suhi kašalj, ki ji ne da spat in po dnevi govorit-kar se je tokrat poslabšalo, bolečine v kosteh so bile močnejše,neko rezanje-špikanje itd.No, na koncu jo je moja sestra nekako prisilila da gre v bolnico, jo je na silo odpeljala, ker mama ni mogla niti jesti več (vse je pobruhala kar je pojedla), poleg tega pa je shujšala 10 kg v enem mesecu in je pri tem skozi govorila da je na dieti, da bo lepa (pa ni šlo za dieto, ponoči je jedla mastno, po dnevi glumila dieto).No v bolnici je bila res boga, čist dehidrirana in so jo spravili k sebi z infuzijo, ker piti ni mogla; na koncu je ta del bolezni bil super-bila je samo neka črevesna bakterija mislim da ešerihija koli.Takrat so žal našli so tudi to v dojki da se je ponovilo (in je sedaj 1 cm) ter vodo v pljučih, zaradi katere je bila tako utrujena (voda je baje ok izvid, 1liter je baje izvlečeno, ostalo je še notri-pravi da še 2 litri ali več).Našli so tudi neko senco na rebrih in ključni kosti, z čem se bodo ukvarjali po (tokrat kompletni) odstranitvi dojke. Kako mami prepričati da pokaže izvide, da lahko vprašam še za drugo mnenje?Nikoli prej ni rekla da je pri prejšnji operaciji imela metastaze, zdej pa pravi da ja, da so ji zato odstranili bezgavke, ker je naredilo metastaze v njih.Nič mi več ni jasno. Nonstop spreminja mnenja in izkaze, in ne vem več, ali ne ve, kaj se z njo dogaja, in kaj je v preteklosti bilo, in ji je nerodno to priznati, ali pa ve in noče povedati.Mama je sedaj stara že 62 let, ni pa še dementna.Je pa zelo skromna in verjamem da ji je nerodno vprašati zdravnika za pojasnila, saj je bila medicinska sestra in bi nekatere stvari morala vedet. Dostikrat mislim, da bi raje umrla kot da spravi zdravnika v nerodno situacijo z vprašanjem zakaj ste me tako zdravili oz. zakaj je to dobro da me zdej ne zdravite, ali da čakate 1 mesec in več na operacijo. Tudi imam občutek da si noče narediti sramote, češ da ona nekom komplicira, ko dela; npr. medicinskim sestram nič ne pove da je 10x bruhala v enem jutru itd.. Verjamem, da je sedaj ko je to izvedela ponovno, še bolj občutljiva, ampak vseeno nikakor ne najdem pravih besed da ji dopovem da ji bomo vedno stali vsi ob strani in da karkoli rabi naj pove in naj ji ne bo nerodno vprašat zdravnike natančneje za odgovor, da je to njena pravica. Kaj bi vi naredili? Pustili jo primiru ali pač? Ima tudi možnost zdraviti se v drugi državi z boljšo oskrbo,kjer ima državljanstvo in nikakor noče da ji uredim zdravstveno, oz. ona bi mogla z mano en dan odpotovat tja, ampak se ne da prepričat v to, češ da smo vsi najbolj pametni.Kako se ji približati? Nič noče povedati, vsi pravijo, samo jo poslušaj, nič ne govori, ampak - kaj, tišino naj poslušam? Vedno se dela da je vse ok.. Kaj bi vi storili? Hvala prijatelji.

Uh, Yixi, upam, da ti je kaj lažje, ko si nam zaupala tvojo stisko. Kar mislim si, kako težko ti je, ko veš, da je mami bolna, rada bi ji pomagala, ona pa se zapira v svoj svet. Bolniki smo različni.... Prav je, da mami pustite, da dojema in sprejema svojo bolezen po svoje. Hkrati pa jo poskušajte z odkrito željo po pogovooru in informacijah odpreti. Vsaj do vas, saj boste tako lahko skupaj uspešen tim - poleg zdravnikov, sester in zdravil. :) Če ne drugače, ji pa ti zaupaj svojo stisko zaradi skrbi zanjo.

Svojci so ponavadi zelo, zelo skrbni, včasih celo panični, kar je sicer razumljivo, ni pa to dobro za bolnika. In včasih zaradi skrbi postanejo kar malo nadležni do bolnika, ki ponavadi v času bolezni potrebuje le nekoga ob sebi, ki mu daje varnost in občutek, da je tam, ko ga bo potreboval. Ne pa nekoga, ki ga ali pomiluje ali celo preveč skrbi za njegovo fizično in psiohosocialno počutje in je poln nasvetov.

Mami morate pustiti njene odločitve in njen svet, hkrati pa napnite vse sile, da bi se ji približali. Moderatorka, zdravnica, ki je moderirala ta forum pred mano je neki gospe tako lepo zapisala.... Če ne najdete stika z bolnikom skozi pogovor in če se bolnika zapira vase, mu napišite pismo, v katerem mu razložite, da si želite pomagati, da si želite vedeti, kaj se dogaja z njim...

Yixi, preberi si še tisti post zgoraj, ki govori o psihološki podpori bolnika z rakom. Mogoče poskušaj najti stik s psihologinjo, ki je spodaj podpisana. Velikokrat namreč prav zaradi pretirane skrbi in strahu, ki sta plod premalo informacij ter zaradi "štoraste" komunikacije, za katero vsak udeleženec komunikacije misli, da je najbolj pravilna, zgubljamo stik in tavamo sami s problemom. Meni osebno je psihologinja zelo pomagala - tudi v tem pogledu, da sem lažje razumela blazno skrb mojega moža in staršev, ki so tako skrbeli zame, da me je včasih kar malo motilo, saj se nisem počutila tako zelo bolne, kot so oni skrbeli in mi želeli ves čas pomagati na razlićne načine.

Želim ti, da bi z mamo našli stik in da bi se vse skupaj izteklo v najboljši možni meri.

Vse dobro tebi in mami v letu, ki prihaja! :)

Kristina

Hvala Kristina, zlata ste.

Hvala Kristina, zlata ste.

Zaenkrat sem še zmagovalka, delam po 6 ur, dobro se počutim kljub hitri utrujenosti,...Lahko rečem, da sem ok.

Sem pa danes malo slabe volje, ker sem izvedela, da ima oseba, ki mi je v težkih trenutkih zelo stala ob strani začetne zasevke na kosteh in to po dolgih letih po opreraciji obeh dojk. No ja, po drugi strani sem vesela, da jo uspešno zdravijo. Vseeno pa, ob takih trenutkih pomislim, da, ko enkrat prideš v te "rakaste vode" zelo zelo težko izplavaš iz tega, če sploh. Spet drugi prijateljici se je po dveh letih od prve operacije ponovil tumor (kar dva) na isti dojki, ki prvič ni bila v celoti odstranjena....

Pa ne bom več danes pisala, ker je vse bolj črno kot pa ne .

Napišem še drugič kaj. Vesela pa bi bila, če bi se oglasile "stare znanke", ki so pred 2 leti pisale pod imeni: Ona, Beba, Marjetica,...

Lahko in mirno noč vsem skupaj.

Hojla!
Beba tukaj!
Kako si, kaj te muči sotrpinka?
So dnevi, ko nas vse spravi na tla in so dnevi, ko upamo, smo sprijaznjeni, imamo se fajn...
Me veseli, da si se me spomnila. Jaz spet bijem eno bitko a še živim in velikokrat mi manjka le kaka taka meni podobna s katero bi lahko odkrito počvekala o problemih, strahovih izkušnjah pri zdravljenju.
Tu ti napišem moj naslov in mi kaj napiši ali lahko izmenjava tel. št.
novi.svet00@mail.com

Tudi jaz se javljam:)

Načeloma sem OK, zdravje mi služi, delam na 8 ur. Občasno me malo daje utrujenost, a težko bi zdaj rekla, ali je to posledica preživetih kemoterapij ali pa preživetih let. Ker konec koncev se staramo tudi onkološke bolnice ali pravilneje onkološke ozdravljenke:) Naš forum še spremljam, včasih tudi kaj malega napišem, a ne vedno pod svojim nickom. Mislim, da sem nazadnje odgovorila eni gospe, ki je spraševala glede cepljenja proti novi gripi in sem ji napisala, da se grem cepit:) Zdaj je od cepljenja že dva tedna, upam, da so se mi protitelesa razvila in da me gripa vsaj v kakšni hujši obliki ne bo doletela. Pogrešam pa kakšen nasvet v zvezi s potrebo po ponovitvi cepljenja za onkološke bolnike.

Pred kratkim sem preživela še eno manjšo operacijo (nič v zvezi z rakom) in spet se je izkazalo, da mi je zdravljenje raka pustilo eno resno posledico, namreč uničene žile na levi roki. Noben anestezist mi ne uspe več vstaviti infuzijskega kanala v levo roko, kamor so mi stekle vse kemoterapije in so žile povsem otrdele, v desno mi ga pa zaradi odsotnosti bezgavk ne sme. Tako da ponavadi me pred operacijo najprej nekako uspavajo, potem na vse možne in nemožne načine zbadajo moje uboge žile na levi roki, na koncu pa ugotovijo, kar sem jim že sama povedala prej vsaj trikrat, namreč da mi bo kanal potrebno vstaviti v nogo. In ko se zbudim iz narkoze, imam levo roko prebodeno na vseh mogočih in nemogočih mestih, kot bi me grizli enozobi vampirji, in čez par dni tudi vso podpluto. Razmišljam, da bi si za naslednjič, če bo spet treba na kakšno operacijo, napisala ena izjavo o stanju mojega ožilja, podpkrepljeno z grožnjo z odškodninsko tožbo v primeru vampirskih sledov na roki, in si jo prelepila čez levo roko, preden me odpeljejo v operacijsko.

Eto, to je bil pa zdaj en moj izliv jeze:)

Ta forum mi je zelo veliko pomenil v času moje bolezni in mi tudi zdaj veliko pomeni. Vem, da ste poleg mene na tem svetu tudi ve, ki veste, kako je preboleti raka in se spopadati z vsemi posledicami. In kako je se veseliti življenja in hkrati se zavedati, da je lahko jutri tudi drugače.

So črni dnevi in so žalostni dnevi, so pa tudi veseli dnevi in je sreča in je sonček in je dejstvo, da smo živi in da se nam dogaja. Vsem želim vse dobro. Če bo pa kakšna odprla kakšno debato, se je pa zagotovo udeležim.

O kako sem vesela tvoje pošte!
Danes je že svet svetlejši, žuta minuta je mimo, ... se pa pojavi občasno, kar je najbrž - pa ne najbrž, ampak sigurno normalno.

Seveda se ti oglasim na mail, zdaj sem v službi, pa bom bolj kratka.

Lepo se imej!

še moj mail: zarjaxy@gmail.com

Marjetica, hvala, da si se oglasila.
Glede zbadanja sem od večih ozdravljenk slišala enake zgodbe in mogoče res ni zgrešena ideja z etiketo na levi roki preden greš na uspavanje :) Zdi se mi zelo posrečena.

Tebi roka nič ne oteka? Jaz imam desno 4 cm bolj debelo in ves čas nosim kompresijsko rokavico, telovadim, si jo masiram - dreniram po svoje kakor so mi pokazali, enkrat na leto mi pripada limfna drenaža v ZD,...

Pa si pravim, da, če bo samo ta težava, ki me bo spremljala, se ne bom pritoževala.

Lp in srečno!

Ne, ta težava z otekanjem roke me pa ni doletela. Razen morda malo v prvih mesecih po operaciji. Potem pa nikoli več. Tega sem zelo vesela, da me je to obšlo. In upam, da bo tako tudi ostalo.

Tudi tebi srečno!

Živijo Mojca, pa ostale tudi seveda!

Po dolgem času sem spet tukaj in vidim, da si se spomnila na mene. Hvala ti! Sicer sem pa zdaj že kar v redu, po dolgih mesecih vseh možnih komplikacij.
Prvo kontrolo po začetem zdravljenju sem dala že skoz, a rezultatov še nimam. Če bi se lahko zanesla na počutje, ne bi smelo biti prav slabo.
Pa še za *marjetico*: tudi jaz sem imela že več operacij in so mi vstavljali iv kanal brez problemov v obe roki, čeprav nimam nikjer bezgavk. Žile so baje še vedno v redu, čeprav mi je v obe tekla KT. Tudi ob prejemanju Zomete preko iv kanala me nihče ne vpraša, ali imam bezgavke ali ne in zadeva zaenkrat "laufa".
Pa naj omenim še to, da sem zgolj slučajno srečala našega starega znanca - matica, študenta medicine. No, zdaj seveda ni več študent, ampak prijeten mlad zdravnik, ki mi je razložil vse o teh zasevkih in si vzel debelo uro časa za to, da je odgovarjal na vsa moja vprašanja. Zelo sem mu hvaležna.
Toliko zaenkrat, drž'te se punce in srečno!!!

Daša,
zelo zelo sem vesela, da gre tvoja terapija po začrtanem in da nikjer ne "šteka". Resnično res. Želim si/ti, da bo dosegla svoj namen in da bo edino žolč tvoj "trajen problem", če že nekaj mora biti. Ker očitno, da ena stvar mora biti takšna, da ti zagreni vsakdan.Itak pa verjamem v tvojo voljo in optimizem.
Krasno, da si Matica spoznala osebno in da ti je tako vse razložil. Že tu na forumu je zdravnik z dušo in verjamem, da je v živo še bolj. Kako fajn občutek je, če veš, da so tudi takšni zdravniki.

Vsem želim mirne praznike, naj nas vse napolnijo z zdravjem in optimizmom!

Srečno!

Pozdravljeni!

Tudi mi smo se srečali s to boleznijo.
Mami je stara 46 let. Dobila je izvid:
Leva dojka, 1.kvadrant, debeloigelna punkcija: V pregledanem sta dva stebrička oz. dva fragmenta stebrička v skupni dolžini 11mm, z žarišči DCIS,G3, ter z majhnimi žarišči invazivnega duktalnega karcinoma dojke, G2.

Lahko prosim razložite izvid, in poveste če je to strašno slabo?
hvala

Pozdravljeni!

Tudi mi smo se srečali s to boleznijo.
Mami je stara 46 let. Dobila je izvid:
Leva dojka, 1.kvadrant, debeloigelna punkcija: V pregledanem sta dva stebrička oz. dva fragmenta stebrička v skupni dolžini 11mm, z žarišči DCIS,G3, ter z majhnimi žarišči invazivnega duktalnega karcinoma dojke, G2.
B klasifikacija: B5b
Lahko prosim razložite izvid, in poveste če je to strašno slabo?
hvala