Spoštovana gospa Alenka!

Ponovno se obračam na vas v upanju, da mi boste svetovali in pomagali, tako kot ste mi že nekoč, za kar sem vam zelo hvaležna.

Tokrat imamo težave pri odvajanju od plenic. Moja hči je dopolnila tri leta, pa je še vedno v plenicah. Čeprav ne želi biti. Jaz bi ji v tem z veseljem ugodila, vendar je težava v tem, da ne lula in ne kaka, kadar je brez plenic, temveč zadržuje. Pred kratkim je bila brez plenice cel dan in cel dan ni odvajala (več kot osem ur). Sicer pa naše "odvajanje" izgleda tako, da ponoči spi s plenico, čez dan jo včasih ima, včasih pa ne - kadar je nima, jo nekajkrat vprašam, če bi šla lulat, pa vedno reče, da je ne tišči. Kahlice ne mara, občasno pa sede na školjko in tam sedi tudi 10 minut ali še več, pa ne more lulati. Pravi, da je ne tišči. Ko ji po takšnem večurnem zadrževanju dam plenico, jo v trenutku napolni. Vidim, da bi res rada bila brez plenice, pa ji ne gre in ne gre. Nekateri mi pravijo, da nikamor ne prideva, ker ji na koncu dam plenico, vendar mene to zadrževanje skrbi, saj traja po več ur in tudi zelo zelo redko ( mogoče do zdaj tri ali štirikrat) se zgodi, da se polula ali pokaka v hlačke (česar sem jaz pravzaprav vesela).
Iz vaših odgovorov drugim sem razbrala, da so tovrstni problemi povezani s strahom, jaz pa ne vem, česa se moj otrok tako boji. Odrašča v urejenih družinskih razmerah brez nekih velikih sprememb in pretresov. Edina večja sprememba (iin verjetno pretres) je bila to, da sem v začetku leta dobila službo, pred tem sem bila z njo doma. S tem je dobila tudi varuško, ki pa je ne mara preveč. Obe zadevi (služba, varuška) sva s hčerko že velikokrat " obdelali" na vse možne načine, ki sem se jih spomnila in prebrala, tudi na vašem forumu, tapkali sva...pa, kot rečeno, ne prideva nikamor.

Bega me pa še ena stvar, ki se v zadnjem času pojavlja v njenem obnašanju. Namreč, noče
biti ona, noče, da jo kličemo po njenem imenu. Če jo kdo pokliče po imenu, se razjezi ali pa joče. To se sedaj dogaja kakšna dva meseca, sprva je v enem dnevu zamenjala kar nekaj imen, sedaj pa že nekaj časa vztraja pri tem, da ji je ime tako kot meni. Moje ime pove tudi vsem neznancem, ki jo vprašajo, kako ji je ime.

Skratka, nekje se je nekaj zapletlo, jaz bi rada to razpletla, pa ne vem, kje in kako naj začnem. Ali mi lahko prosim pomagate?

Pozdravljena!

Začnite se igrati … Dobesedno. Glejte to, kar opisujete je en velik strah. Sfinktri delujejo, če smo ob tem sproščeni (se igramo), če nismo, če smo v krču, ne moremo ne lulati ne kakati. Spomnite se, kako bi bilo vam, če bi vas posadili na odprt wc pred množico ljudi in bi od vas pričakovali, da boste lulali … ok, pa če vam že to uspe, kakati pa gotovo ne bi mogli. Ker niste sproščeni. To je strah …. In tega rabite odpraviti.

Najprej razčistiva nekaj nejasnosti. Ko pravite, da cel dan ni odvajala, 8 ur, to mislite kakanje ali tudi lulanje?

Včasih ima plenico, včasih ne – kdo o tem odloča, kaj je razlog, da ne in kaj razlog, da ja?

Ko ji po večurnem zadrževanju daste plenico, jo v trenutku napolni – s čim? Lulanjem ali kakanjem?

Pravite, da poznate tapkanje. Potem uporabite najprej tapkanje, da odpravite svoj »krč«, svoj strah pred tem, da bo katastrofa, če jo pustite predolgo brez plenice, da brez plenice ne gre, ko ugotovite, da zadržuje … Otrok se bo sprostil, ko se boste vi zmogla sprostiti. Kaj to pomeni?

To pomeni, da boste povsem z veseljem prenehali kupovati plenice in boste nekega dne oznanili: zdaj jih pa ni več. In potem boste nehali razmišljati o lulanju in kakanju. Zaposlite se s čim drugim … in prepustite deklici, da to postane njena stvar, tako kot je vaše lulanje in kakanje vaša stvar. Če vidite, da jo tišči, ponudite wc, nikar pa ne silite in to je to. Če je nesreča, počistite in gremo dalje.

In zdaj, ker sta se zapletli v en tak začaran krog, bosta potrebovali nekaj spodbude. Naj vam povem, da sem imela podobno težavo pri moji hčerkici. Kakala je samo zvečer v pleničko (ko je bila že čez dan suha). In potem sem si jaz zmislila zgodbico o ribici (ker smo imeli ravno nalepke ribic v wc), ki živi pri nas v naši greznici in se hrani samo z njenimi kakicami. In koooomaj čaka, da priplava po kanalu njena kakica. In potem ko je sedla hčerkica na wc, sem sedla zraven na pručko in sva imeli celo štorjo o tej ribici. Bistvo je, da je zabavno, da se igrate, da je smešno in da obe »padeta not« v zgodbo. In potem brez drame. Če ni, pa ni … ribica bo počakala.

Poanta je v tem, da naredite kakanje in lulanje zabavno izkušnjo. Pri nas v wc-ju beremo, to je družinska stvar. Najprej so bile tam revije in knjige, zdaj imamo tam otroške slikanice in zdaj že najmlajši sedi na wc in gleda svoje slikanice. In to je to.

Uspelo vama bo, ko boste vi sproščeni. Strah je najprej v vas. Zato se tudi bojite znebiti plenic in tvegati biti nekaj dni brez. Do neke mere je to razumljivo. Spomnim se svoje štorje odvajanja od plenic pri prvem otroku. Cela drama. Pri meni se je zgodilo to, da sem bila jaz nekoliko nestrpna in iz dneva v dan bolj živčna, ko sem imela vse cunce polulane in pokakane. Pravijo, da moraš samo zdržati dva tedna, pa je. Ta nasvet je zelo slab. Manjka mu bistvo: zaupati in biti ob tem sproščen, pa sigurno bo najkasneje v dveh tednih. Bistvo je, da ste vi sproščeni. Jaz sem na srečo imela toliko pameti, da sem dala sina nazaj v plenice, ko sem postala ob tem eksperimentu preveč živčna. Pa sva poskusila znova mesec dni kasneje. In v tretje nama je uspelo.

Tudi vam bo, ko se boste uspeli sprostiti ob tem najprej vi.

Naslednja težava. Varuška. Povedali ste sicer veliko premalo, da bi vam lahko kaj svetovala. Bi vas pa spodbudila, da naredite pri sebi inventar: kaj konkretno je težava? Se da rešiti s pogovorom s hčerko, varuško? Kaj pravi varuška? Pol problema je rešenega, ko sploh ugotovite, v čem je problem. Da ne mara varuške, to je preveč splošno in ne pove nič o tem, kaj je v resnici problem. Ko boste točno vedeli, kaj je to, boste tudi lažje vedeli, kaj vam je narediti. Ali je to pač ena izmed nadlog življenja, ki jo pač sprejmete, ali je potrebno ukrepanje.

Tole z imenom pa je bolj zapleteno. Otroci imajo v tem času obdobje, ko iščejo kdo so in se radi veliko pretvarjajo, da so to in ono … Vendar je to le igra. Če imate občutek, da to otroku ni več igra, ampak je malce »pregloboko padel not«. Potem je to stiska v preobleki. In otrok potrebuje, da mu pomagate iz tega splezati ven.

Vsekakor postavite mejo. Če vam ni ok, da hoče biti »VI« (in meni ne bi bilo to ok), potem to ustavite, vsakič. Ne igrajte se to igro. In ko potem izbruhne v jok, potem nastopi bistven korak: Katka, bi bila rada taka kot jaz, ker … ugibajte, vi bolj veste, kaj bi lahko bilo to, kar si želi biti in vaše ime to odraža. Nočeš biti Katka, ker … Mi ni to ime všeč. …. Kaj ti ni všeč?

Če boste imeli s tem težave, pa vam svetujem, da se obrnete na strokovno pomoč. (lahko tudi name, napišite zs, pa se lahko dogovoriva). Ta težava je hitro rešljiva, če se je lotite na pravi način.

Alenka O.

Gospa Alenka, pozdravljeni!

Vedno, ko dobim vaš odgovor, se pri nas začnejo dogajati čudeži:)

Tisti dan, ko sem prebrala vaš odgovor, je moja hčerka prvič lulala v školjko, čez dva dni ji je uspelo tudi kakati, tako da smo sedaj popolnoma brez plenic, tudi ponoči. Enkrat je sicer ponoči polulala posteljo, dvakrat pa ne.
Res je, da nisem ubrala pravega pristopa k temu problemu, saj zaradi nove službe nisem imela ne energije ne časa in potrpljenja (sedaj sem na zasluženem dopustu:). Ko sem drugič prebrala vaš odgovor, sem začela razmišljati, kaj mojo hčerko res nasmeji in se spomnila enega prizora iz risanke. Tega sva na školjki večkrat zaigrali, se nasmejali in že je lulala! Tako sedaj v kopalnici uganjava norčije in vsakič potrebuje manj časa in kot že rečeno, tudi kakala je že. Bili pa sva v situaciji, ko jo je tiščalo na wc drugje, vendar tam ni mogla lulati in je raje zadrževala do doma.
Na tem mestu naj tudi odgovorim na vaša vprašanja o zadrževanju - sposobna je zadrževati lulanje in kakanje več kot 8 ur, kakanje celo več dni. O plenici sem odločala jaz, ko sem presodila, da je skrajni čas, da se vsaj polula in takrat je plenico v trenutku napolnila z lulanjem, lulala je tudi dva ali trikrat zaporedoma. Če se je kdaj polulala/pokakala v hlačke (zelo redko), nisem iz tega nikoli delala drame.
Kakorkoli, zdaj smo brez plenic in tako hodimo tudi naokrog. Enkrat me je sicer zamikalo, da bi jih vzela zraven, pa sem si premislila. Vseeno pa bi glede tega še nekaj vprašala - čez tri tedne gremo na dopust z letalom, v hotel. Upam sicer, da bova do takrat že osvojili to "veščino", v primeru da ne, pa sem razmišljala o tistih hlačkah za "učenje odvajanja od plenic", saj bi se rada izognila neprijetnostim na letalu (in v hotelski postelji). Kaj mislite o tem?

Zdaj pa še o varuški. Res sem napisala zelo malo, saj v bistvu nisem hotela izpostavljati te teme. Sedaj bi pa kljub vsemu napisala malo več, saj je problem velik in pravzaprav ne vem, kako naprej. S februarjem sem jaz dobila službo, z možem sva se odločila za varuško, ki je prihajala k nam 3x na teden, ostale dni je čuvala babica. Za varuško sva se odločila zaradi lažje organizacije in ker se hčerka nikakor ni mogla sprijazniti z vrtcem, ki ga je obiskovala štiri mesece (o tem sem vam že pisala). No, varuške je bila sprva vesela, kmalu pa mi je začela govoriti, da je varuška hudobna. Ko sem jo spraševala, če se je boji, je rekla ja. In sem jo dalje spraševala, kaj dela takega, da se je boji, kaj dela hudobnega in ji naštevala možne odgovore, pa mi je vedno odgovorila eno in isto:"Ker poje Cicido." in sem jo dalje spraševala, ne maraš te pesmice....ne....kakšna pa je? In je rekla, da je grda ali hudobna. In tako naprej v krogu, v katerem sva še vedno, saj mi je ravno danes razlagala te iste stvari, čeprav varuške ni več že en teden. (Naj povem da še vedno govori tudi o fantku iz vrtca, ki jo je domnevno ščipal, včasih govori o tem v sedanjiku, čeprav v vrtcu ni že pol leta in mislim, da že tudi loči med sedanjikom in preteklikom). Večkrat sva govorili tudi o moji službi, da je žalostna, se boji, ko me ni in me pogreša, da je varuška "hudobna" ker jaz grem v službo, ko ona pride in podobno, ampak v pol leta se stanje ni spremenilo. Varuška je sicer ves čas zatrjevala, da se odlično razumeta, da nima s hčerko nobenih problemov, kar bi ji jaz kar verjela, saj je tudi v vrtcu vedno sodelovala, se vključevala, ni jokala, ni bila problematična. Sem pa zato jaz imela probleme z njo zvečer, ko ni hotela/mogla zaspati.
No, sedaj imam jaz dopust, varuška pa tudi, in zadeve se umirjajo. Ne vem pa, kako naprej. Po eni strani bi otroka rada dala v vrtec, saj vidim, da pogreša družbo vrstnikov, po drugi strani pa že pogovor o vrtcu povzroči, da dva večera ne more zaspati. Ta varuška pa - ne vem no, nobeden od naju z možem nima preveč dobrega občutka o njej, čeprav pa ji ne bi rada delala krivice, saj se mi zdi, da je problem v tem, da moj otrok težko prenese biti brez mene. V varstvu je rada samo pri dveh osebah, ki pa sta mi zelo podobni (sestra in prijateljica).

Pa še na kratko glede imena. Tudi tukaj se zadeve umirjajo, ne razburi se več tako burno in pogosto, jaz jo vedno kličem po njenem imenu in meni ne reče nič. Včasih pa še komu zabrusi, da ni ta in ta. Opazujem jo in zdi se mi, da noče biti ona, ko je slabe volje ali ko jo kaj muči, zato jo zdaj sprašujem v tej smeri. Sicer pa nam je včasih znala v jezi povedati, da je njeno ime grdo in da ji ni všeč, zato sem ji postavljala vprašanja tudi v zvezi s tem. No, upam, da bova to tudi kmalu rešili.

Tako, če sem bila prvič prekratka, pa sem vam zdaj napisala cel spis, saj sem šele sedaj uspela zbrati misli glede vsega, kaj se je dogajalo v zadnjega pol leta.

Opravičujem se vam za to dolgo branje, hkrati pa sem vam neizmerno hvaležna, da si vzamete čas in nam tako nesebično pomagate reševati naše probleme.

Lepo vas pozdravljam in vam želim eno krasno poletje!

Pozdravljeni!

Imate hčerkico, ki je sposobna zadrževati lulanje in kakanje tudi 8 ur, vi pa razmišljate o tem, da bi ji dali hlačke za treniranje? Draga moja bralka, tole je pa »material za tapkanje«. Vaš strah je prav neverjeten.

Mislim, da hlačk ne potrebujete, razen če letite v Avstralijo. Pa še v tem primeru, bi jaz na vašem mestu vzela s seboj nastavek za na wc (če je navajena tega) ali kvečjemu nepremočljivo podlogo in jo dala otroku na sedež. Prav tako pa potrebujete tudi za v hotel samo to: nepremočljivo podlogo za rjuho (ali dve).

Če želite otroka zopet vpisati v vrtec, morate biti najprej sami 100% prepričani v to, da je to za otroka dobro. Tokrat morate namreč vztrajati do konca in ne popustiti, če bo deklici na začetku zopet težko. Če ste jo namreč izpisali lani, ste pač presodili, da je tako bolje za otroka in manj stresno. Pri starosti 2 leti je otrok res veliko slabše opremljen za soočanje s stresom. Toda zdaj imate težave z varuško … Vidite vzorec? Če boste tudi v tretje začeli razmišljati o umiku če bo hčerki težko, potem je bolje, da je sploh ne vpišete. Mogoče pa je težava z varuško idealna priložnost, da se naučite bolje soočati s pravo težavo:

“…se mi zdi, da je problem v tem, da moj otrok težko prenese biti brez mene.«

Tole pa bi bilo vredno malce raziskati, samo to pa presega okvirje tega foruma. Zelo kmalu bom odprla tudi svojo svetovalnico v Škofji Loki. Vabljeni (če vas zamika, se oglasite na zs), da tele vaše strahce pospraviva med staro šaro.

Hvala za lepe želje, tudi vam lep "leteči" dopust!

Alenka O.

Lepo pozdravljeni!

Pišem vam, ker ima tudi sama problem. Namreč stvar je takšna. Imamo malčka starega tri leta-nedonošenček. Nekajkrat smo poskušali dati pleničko stran.poskusi neuspešni. Ko se je polulal v hlačke se je ustrašil in je zelo jokal. Potem smo pustili to na strani sedaj pa je nekaj dni vzgojiteljica v vrtcu pustila našega malčka brez pleničke. Doma ni hotel lulat niti na kahlico, niti na wc. Vodo je zadrževal. Nasednji dan pa ga je kakat in ker se je zraven polula, ker ni imel pleničke je zagnal vik in krik in od takrat noče več kakat niti v plenico. Zelo ga tišči ampak zadržuje, ker ga je strah da bo lulal po tleh. Uglavnem sedaj imamo prave borbe, da gre kakat. To traja potem tudi več dni da gre včasih pa rabimo tudi svečko. Sama ne vem več kako naj ga sedaj prepričam, da se tega ne rabi bati. Vesela bi bila kakeršnega koli nasveta v zvezi s tem. Smo pa ljubezniva družina, nobenega nasilja, pritiska nad otrokom ali kaj podobnega. Je pa res, da je sedaj po treh mesecih spet v vrtcu-doma je bil zaradi počitnic.

Hvala

Ana

PS. popravila sem vaše velike črke v male. Forumski bonton.



Popravljeno 1-krat. Zadnjič popravljal AlenkaO. ob 16.08.12 22:49.

Pozdravljeni!

Težava, ki jo vidim jaz ni v tem, da morate otroka prepričati, da se neha bati, ampak v tem, da najprej vi vse skupaj vzamete bolj na “izi”. Otrok se bo sprostil, ko se boste vi sprostili in na vse skupaj začeli gledati precej bolj lahkotno.

Če otrok zaganja paniko in zadržuje lulanje in kakanje je to zelo močan alarm, ki pravi: Mami, malo pavze! V takem trenutku najprej pomirite sebe, potem pa razelektrite situacijo in ne delajte iz tega drame. Če se uspete ob tem igrati in tudi kaj smejati, torej sprostiti, pa bo tudi otrok veliko hitreje osvojil to novo veščino.

Preberite tudi ostale odgovore na to temo.

Alenka O.

Psihoterapevtska svetovalnica "Družinska sreča"
Svetovalnica za osebno, partnersko in družinsko srečo
Pokličite: 041/497-492
splet: http://www.druzinskasreca.si/

Pozdravljeni!

Danes mi je bilo tako hudo, da sem se odločila poiskati še tretjo pomoč.
Težava je pri fantih (dvojčkih 2,5) je odvajanje od plenic.

Septembra sta začela z vrtcem, kjer sta v najmlajši skupini. Odvajajo jih že od začetka od plenic. Vendar pa sta moja fanta zelo trmasta, tudi zaradi kahlice. Sama sem ju hotela vsaj malo navaditi na sedenje že prej, pa se je stvar končala s kričanjem in metanjem po tleh (kahlica ali wc). Torej sem stvar opustila in poskusila še dvakrat ali trikrat pred septembrom, pa ni bilo razlike. Upala sem, da bosta v vrtcu med vrstniki bolj zavzeta za stvar.
V vrtcu še nista čisto uvedena. B sicer raje gre, vendar se doma tudi še meče, kadar mu kaj ni prav (npr. napačna jopica, ali previjanje pokakane rite).Ž pa kriči in se meče po tleh če bi ga rada peljala za roko (gremo peš cca 500m), pa tudi ko ga nesem.
Iz vrtca so sporočili da se vedno bolje počutita, da sta zelo trmasta in nas okarali, da ne vesta zakaj je kahlica.
Odločila sem se, da ju malo resneje začnem navajati na kahlico, da ne bosta zaostala za ostalimi v njuni skupini, kot pravi vzgojiteljica. Zato smo zvečer po umivanju zobkov sedli na kahlico, oziroma izgledalo je tako, da sem ju (sploh Ž) posedala nazaj, oba pa sta kričala da je šlo skozi ušesa in se metala po kahlici in po tleh. Sicer mislim, da se B ne bi tako burno odzval, če bi bil sam. Ne vem, zakaj sem vztrajala. Najbrž zaradi vzgojiteljice... Kakorkoli, zjutraj sem ponovila vajo v drugem okolju in ju vmes preoblačila iz pižamic. Nobeden se ni drl in oba sta naredila lužico. Bila sem vesela, iz vrtca pa je prišlo sporočilo, da je že bolje. Doma pa spet kričanje in naslednje jutro, se pravi danes, spet kričanje. Saj lužico sta naredila, ampak dvomim da je tole dobro. Pravzaprav se sama sebi zdim zelo grozna in ne verjamem da sploh vesta, da sta lulala. Ko vstaneta sta namreč videti skrajno presenečena da je kaj notri, pa tudi če ploskamo zraven. Seveda sta tudi onadva navdušena.

Sedaj pa vprašanje: ali je smiselno vztrajati na tak način? Ali enostavno prestaviti za kakšen mesec? Gre pa sigurno za trmo in v tem sta oba res močna. Ali naj se grem z njima koji je jačji? Kaj pa naj z vzgojiteljico?

Se opravičujem za tako dolgo sporočilo, ampak sem morala situacijo malo širše opisati. Kakršnekoli pomoči bom resnično vesela.

Lep pozdrav!

Pozdravljeni!

Preden karkoli naredite, preberite prosim izkušnjo tele mamice http://med.over.net/forum5/read.php?25,8059998

Zelo pomembno je najprej preveriti, kaj se sploh dogaja. Ali sta bila pred tem septembrom fanta doma? Kako sta bila z vedenjem tam? Kako to mislite, da jih že od začetka navajajo na kahlice? Ok, ni problem če predstavijo, ponudijo, spodbujajo … ampak če ob tem otroci (in starši), ki še niso povsem sprejeli vrtca!! Poslušajo, da nekaj ni v redu, ker še ne sprejmejo kahlice, potem v tem vrtcu ni prav veliko senzibilnosti za otrokove potrebe.

Glejte ok, če je otrok pripravljen in sodeluje, potem ni s tem »tempom« nič narobe. Če pa otroka tako burno reagirata, kot je to pri vas, pa morate najprej vzpostaviti atmosfero sproščenosti, da bosta otroka sploh lahko sodelovala.

Pritisk doseže ravno obraten učinek. Tako pritisk vzgojiteljice na starše, kot pritisk staršev na otroka. To je začaran krog, ki ga otrok ne more prekiniti, ampak ga morate prekiniti vi.

Predvsem najprej za nekaj dni (ali pa tednov) povsem prenehajte s takim uvajanjem, toliko časa, da vsi pozabite na to, se malo oddahnete in da predvsem otroka začutita, da ni več pritiska. Pred tem se boste morali pogovoriti tudi z vzgojiteljicama v vrtcu in tu je povsem na mestu, da ste malo bolj odločni.

Potem pa se uvajanje začne tako, da ste sproščeni najprej vi. Vi določite okvire, ustvarjate razmere, lulajo in kakajo pa otroci sami! To je njihova odgovornost. Takoj ko začnete nad njimi ustvarjati pritisk, da MORAJO … je konec, otroku ostane samo to, da se podreja (in s tem zgublja sebe) ali pa da se upira. Tisti, ki se upirajo (v takih razmerah) so psihično bolj zdravi.

Otroke navajate na kahlico tako, da plenic ni več, pika, pokažete kje in kako se to dela in konec … prepustite odgovornost otroku. In ko so nesreče, ki jih bo na začetku mnogo, preprosto počistite, otroka potolažite, da to ni nič hudega, da mu bo že naslednjič uspelo in to je to. Manj ko pritiskate na njih, prej se zgodi. Bolj ko pritiskate na njih, več je težav okoli tega.

Glejte lulanje in kakanje ni nekaj, kar morate otroka naučiti. Tako kot shodi sam, ne morete namesto njega premikati nog, lahko le ustvarite razmere, da se to lahko zgodi in zaupate, da bo en dan pač shodil. Povsem enako je z lulanjem. Vi ustvarjate razmere, otroku omogočite, da osvoji novo spretnost, pazite na spodbudno vzdušje … in to je vse, kar je v vaši domeni. Lulajo pa otroci sami, to je njihova domena.

Alenka O.

Psihoterapevtska svetovalnica "Družinska sreča"
Svetovalnica za osebno, partnersko in družinsko srečo
Pokličite: 041/497-492
splet: http://www.druzinskasreca.si/

Pozdravljeni!

Najprej bi se vam zahvalila za odgovor. Prebirala sem tudi druge teme in ugotovila na kakšen način delujete in kje ga lomimo pri nas.
Težava ni samo pri plenicah, trenutno smo ukinili dudo.
Ampak naj najprej opišem situacijo v vrtcu:
Fanta sta bila do septembra doma, v vrtcu sta v najmlajši skupini, kjer so vsi pravzaprav prvič v vrtcu.Uvajati sta se začela šele drugi teden, ker sta bila bolna. Jaz sem ju pustila sama, tako kot smo to počeli ko sta bila drugje v varstvu(babice, dedki). Tam je bilo joka minimalno. Vendar pa se je prvi teden Ž glasno izražal na poti v vrtec, kamor gremo sicer peš. Ker še ne govori je kričal in se metal, tako da sem ga nesla. Ampak po stopničkah v vrtec je šel sam, brez joka in skoraj z veseljem - ko sem ga vprašala če gre sam po stopničkah je navdušeno rekel ja. Tudi v garderobi sta brez problema sezula čeveljčke in poiskala svoje copatke. V igralnico je celo B sam odprl vrata, tam pa ju je potolažila še sestrica ko ju je objela.
Na kahlico jih posedajo skupinsko (vse), sedaj pravijo, da sta fanta že brez pritoževanja, da sicer B še ni nič lulal, Ž pa je že. Doma sem ukinila kahlico, ves čas pa imata plenico. Sprašujem ju, če gresta lulat, vendar je odgovor NE! Mož ju je dajal lulat, vendar se pri njemnista preveč pritoževala, trenutno pa stvar stoji in smo v plenicah.


"Otroke navajate na kahlico tako, da plenic ni več, pika, pokažete kje in kako se to dela in konec …" Tako nekako je bilo pri njuni sestrici, stara je bila 2 in 10 mesecev. Nesreč skoraj ni bilo, razen vsakih nekaj tednov kakšna noč.

Trenutno se ukvarjamo s posledicami ukinitve dude na skoraj vse načine, ki sem jih zasledila v vaših drugih odgovorih. Zato sem se odločila najprej izpeljati to - da bomo ponoči spali, pa kasneje plenice (čeprav mi je vzgojiteljica v vrtcu rekla, da starejši kot so, bolj se upirajo in verjetno hotela povedati da to ni dobra ideja).

Prebrala sem temo, ki ste jo predlagali. Morda je vzgojiteljica res preveč radikalna z uvajanjem novosti, vendar gresta po treh tednih fanta z veseljem v vrtec. Mislim, da bomo stanje rešili s pogovorom in dogovorom da bosta naša fanta lahko drugačna kot ostala skupina.

Zares hvala za še kakšen odgovor, ali mnenje. Predvsem pa hvala da svetujete in ne grajate kot to počnejo ostali.

Se ena mamica s podobno tezavo. Sin (2leti 5m) je od avgusta brez plenice,v vrtcu se mu je recimo vsak drug dan naredila nesreca,in se je polulal v hlace. Sicer je pridnp hodil na kahlico. Prejsnji teden pa je hudo padel,bil sivan itd.,in je ocitno sok prisel za njim,saj lula v hlace in to zelo pogosto. Ne delamo scene,pobrisemo, preoblecemo,ampak se nic ne "sekira". Pediatrinja je pregledala urin,je ok,ker nas je skrbelo,da je prehlajen in mu uide. Zdaj pa ne vemo,naj damo nazaj plenice,ko bo sel spet v vrtec,ali naj vztrajamo in ga pustimo se par dni? Hvala za vase dragoceno mnenje.

Pozdravljeni!

Najprej odgovor mamici dvojčkov:

Pomemben je občutek otrok v vrtcu, če se onadva tam dobro počutita, potem je vse ok. Potem imate radikalno vzgojiteljico, ki ima hkrati tudi dober čut za otroke, to je »sanjska kombinacija«. Otroci marsikaj zmorejo, če je le opremljeno z obilico razumevanja, ljubezni in dovolj vabljivo.

Če ste se odločili, da s plenicami še malo počakate, je to ok, vzgojiteljica vam le sporoča, da ne čakajte predolgo. Odpor otrok nima veze z leti, ampak s pripravljenostjo staršev. Glejte, saj ne boste čakali še pol leta, gre za krajši čas, da se vsi skupaj malo oddahnete. V tej zgodbi nista samo otroka, ampak tudi vi. Vsi trije (štirje) morate biti pripravljeni, potem bo stvar stekla.

Saj fanta v vrtcu ne rabita biti nič drugačna, tam naj kar poizkušajo z navajanjem, le doma poizkusite spet takrat, ko boste vi osvobojeni pritiska, da »morate«. In potem je moja izkušnja, da je najboljše uvajanje tako, da en dan ni plenic, na sredo sobe postavite kahlico in to je to. Od tu naprej je vaša odgovornost, da čistite nesreče in tolažite otroka, da ni nič hudega, ko se nesreče zgodijo, vse ostalo pa je odgovornost otroka. Bolj ko se vi ubadate s tem, kdaj morata na kahlico, slabše je. Lahko sicer malce spodbudite, ampak že to, da jih sedaj sprašujete, ali bi šla na kahlico je povsem odveč… Moja osebna izkušnja je, da je povsem brez pomena otroka najprej navajati na kahlico in šele potem odstraniti plenice. Čeprav lahko, da kje to povsem dobro deluje, pri nas ni. Otrok šele brez plenice začne dobro čutiti, kaj je lulanje in kaj je, ko te tišči lulat. V plenici se to zgodi tako, da otrok tega sploh ne zazna dobro.

Glejte poti je mnogo in vse so prave. Pomembno pa je le to, da ste ob tem vsi sproščeni in brez pritiska »treba je«. Potem bo vse steklo.


In še odgovor mamici »Nazaj plenice«:

Ne vem sicer, če je tole še aktualno, gotovo se je prvi naval stiske že polegel. Če pa se ni, pa je moje prvo vprašanje: Kaj pa otrok, ali on želi plenice nazaj? Če ne in če zmorete vztrajati, potem je bolje vztrajati in prebroditi krizo.

Glejte sicer pa je lulanje očitna reakcija na stisko ob tem, ko je padel, bil šivan … Torej rabite z otrokom predelati to stisko. Zvečer ko se uležete spat, ali pa čez dan če se kdaj sam spomni, da je bilo »auva«, ga vzemite v naročje in preprosto ostanite v tem, da se je ustrašil, da je bilo auva, povejte zgodbo z vsemi podrobnostmi in opremite jo z vsemi doživljanji, ki jih pri otroku zaznate. Nekako takole:

Miha, kje je bilo auva, ko si padel? …Tuki (in ob tem bo zagotovo pokazal nekaj vznemirjenja) …Si se ustrašil … je bil velik kamen (ali karkoli je bilo) … si se spotaknil in padel … potem pa je kri tekla … (in otrok bo ponavljal za vami in podoživljal, ampak tokrat v vašem varnem naročju) … In če to vzbudi v njem burno reakcijo čustev, ne ustrašite se tega, le ostanite z njim in ga pomirjajte: ja ustrašil si se… mami je tukaj, vse je ok … auva je bilo … zdaj je pa že ok ….

Kadar otrok ne more izjokati svojih stisk s solzami, pravijo, da joka mehur …

Alenka O.

Psihoterapevtska svetovalnica "Družinska sreča"
Svetovalnica za osebno, partnersko in družinsko srečo
Pokličite: 041/497-492
splet: http://www.druzinskasreca.si/