Vzgoja otrok in družine

Potrebe otrok in staršev. O privzgajanju navad, kvalitetni igri, socialnih odnosih, temperamentih in še kaj.
Moderatorka: Leonida Mrgole
zvezdica upanja

obupana mamica 14 letnice

25.04.12 22:35

Prosila bi vas za kakšen nasvet, ker res ne vem kako ukrepati. Sem mama samohranilka, s hčerko, ki je bila sedaj stara 14 let( 8:razred).
Problem je , da me popolnoma nič ne uboga. Za vsako stvar ji moram reči najmanj 10x. Najhuje je pa to, da se noče učiti. Prej je bila zelo dobra učenka, sedaj to leto je pa čisto popustila. Dobiva 1, 2, včasih 3. Vsak dan imava pogovore o šoli, o tem da se mora učiti, itd. Vendar njen odgovor je vedno saj bom, saj bom. Kdaj boš? in zopet saj bom. Potem se morava eno uro prerekat, da potem končno z velikim odporom vzame knjigo. Bila sem v šoli pri psihologinji, pa mi je rekla, da ne smem nad njo izvajat pritiska, da se bo sama začela učit. Potem sem jo res par mesecev pustila in ji nisem govorila naj se uči. In kaj se je zgodilo, še več1. In kaj mi je preostalo, kot to, da ji sedaj vsakodnevno zopet težim z učenjem, ker drugače bo še ponavljala razred in to ji tudi povem. In kaj dobim od nje? Odgovor moje hčere: da naj jo pustim na miru, saj se bom učila, in kaj me tako zanima za njeno šolo, da je to njena stvar? Prava groza, sploh ta njen odgovor SAJ BOM.In kdaj boš; in zopet SAJ BOM.

Poleg tega je parkrat ni bilo h kakšni uri. In ko jo vprašam zakaj ni bila pri uri, mi odgovori, da ji je dolgčas in da je brezveze. Tako, da sva sedaj z razredničarko vsak teden na vezi, hodim k učiteljem, da sploh vem kaj ima za nalogo, ker ona nič ne ve, ker v šoli enostavno sanja in sploh ne posluša.
Poleg tega, bi po pouku morala takoj domov, vendar ona se druži s prijatelji, gredo v park in pride domov, npr. 2-3 ure kasneje kot bi morala. Vsak dan ji rečem, da mora po pouku takoj domov, obljubi da bo. Vendar enostavno to ignorira, drugi dan se ponovi ista zgodba. In njen odgovor je: mami oprosti, ne bom nikoli več zamodila. Vendar naslednji dan je zopet ista zgodba.
Moram reč, da sem že neznansko utrujena od vsakodnevnih istih pogovorov, obljubah, vendar je potem drugi dan zopet isto, ista zgodba in zopet vse od začetka. Enostavno ne morem več ali pa se mi bo en dan še zmešal.
Njej je pa čisto vseeno za vse, če ji dam kazen, jo itak ignorira ali pa reče pa kaj.

Prosim za kakšen nasvet, kaj naj še naredim oz. kako postopat v primerih ko te otrok ignorira, dela po svoje in ne upošteva tvojih navodil.Ker, če ji dam kakršno koli kazen ji je čisto vseeno, vsakodnevni pogovori ne pomagajo. Kaj ti še prosim preostane?

Hvala za vaše nasvete
Pozdravljeni!

Bijete izgubljeno bitko in prej ko to dojamete, bolje bo za vse. To kar trenutno delate vodi lahko v zelo hude probleme, kot so droge, odvisnosti in ostale reči, ki se jih mladi lotijo, ko ne zmoreje več prenašati pritiska odraslih.

Če želite otroku dobro imate eno samo možnost: prenehajte in dovolite, da začne sama živeti svoje življenje. To ne pomeni roke stran … to pomeni le, da najprej sama pri sebi sprejmete, da je njeno življenje zgolj in le njeno in ne vaše. Vi ste ji lahko opora, okvir, meja čez katero ne dovolite, da gre, izbira in odgovornost pa je njena … ne morete živeti njenega življenja namesto nje.

Glejte pojdite v knjižnico in si priskrbite katerokoli izmed naslednjih knjig:

Jesper Juul: Družine z najstniki
Novak, Kržišnik: Starši nove generacije

In pa temelji dobre vzgoje v:
Faber, Mazlish: Kako se pogovarjamo z najstnikom in kako ga poslušamo
H. Ginott. Med otrokom in staršem

In se korak po koraku začnite učiti, kako ne in kako ja …. In do kam pri 14h seže vaša odgovornost in s tem vaš »domet«. Ampak nikar ne obupajte, zdaj ni še nič izgubljeno, ne bo pa šlo čez noč, to pa zagotovo.

Namenoma vam ne dajem receptov "kako", ker je pri 14h zgodba precej drugačna kot pri 7h letih. Pri 14h recepti ne bodo dovolj ... Zdaj vas lahko reši le, da dojamete, kako ste sem prišli in kako se lahko od tu ven izvlečete, za to pa potrebujete dobro knjigo o vzgoji oz. dobro strokovno pomoč, ki ne bo "kako naj jo kontroliram", ampak "kako lahko z njo sodelujem".

Alenka O.
mularija

Re: obupana mamica 14 letnice

03.05.12 01:53

No, malce ji pa že morate težiti, namreč večkrat zablodijo otroci, ki jim starši pustijo preveč proste roke. 14-letnici boste težko dopovedali kaj danes pomeni izobrazba, saj še ni sposobna dojemati življenja takega kot je, ne more si predstavljati tako daljne prihodnosti, saj namreč najstniki živijo "tu in zdaj", zato bo pač moralo biti kar malce "po starem načinu vzgoje" in sicer "ker sem jaz tako rekla" način.
Pogovorite se z njo in ji povejte, da je šola njena dolžnost in prav tako upoštevanje vaših navodil. IN PIKA!!! Kar povejte, da se tudi vam ne ljubi v službo, pa morate da preživite sebe in NJO, in bi tudi raje pohajali kot pa njej likali kavbojke, ampak nekatere stvari je pač treba in nihče od nas ni izjema.
Po mojih izkušnjah je največ uspeha če otroka "udariš kjer ga najbolj boli". To je generacija ki je odvisna od računalnikov, mobijev, itd. Poskusite tole: Za vsak cvek v šoli, špricanje pouka ali prepozen prihod domov en dan brez računalnika, mobija, TV-ja, izhoda iz hiše in predvsem brez žepnine!!!. (ali pač karkoli je vaši hčeri "sveto") In pri tem vstrajajte tako trmasto da bo kar ojoj. Na kazni jo že vnaprej opozorite, pa naj se sama odloči. Opozorite jo enkrat in konec. To izvajajte brez kričanja, mirno kot da ste ledena kocka. Ukrepov se držite kot klop. Vztrajajte do konca da bo videla, da mislite resno. Slej ali prej bo (vsaj malce) popustila. Ampak vedite, če boste samo ENKRAT popustili, bo ves trud zaman. Ji pa obljubite, da bo lahko ko se bo potrudila in dobila lepo oceno v soboto zvečer doma ob 23h namesto ob 22h. (primer, ne vem kakšne ure se držite sicer), ali pa bo končno dobila tisti lip gloss ali prosto sobotno popoldne s prijateljico. Dajte ji vedeti, da ji popolnoma zaupate da ve kaj je prav in da je gotovo dovolj pametna, da se bo vsaj malo potrudila.
Ne pozabite, grajajte in kaznujte, ko ga bo polomila, ampak nujno tudi pohvalie in vsaj malo nagradite ko se bo potrudila narediti kaj dobrega. Tako boste ustvarili nek kriterij in bo vedela kaj lahko in česa ne.

Tiste knjige pa kar preberite.
Ne morem, da ne bi komentirala :)

Glejte tak pristop kot ga omenjate vas od otroka še bolj oddalji in otroka dobesedno pahne v težave in neodgovorno vedenje. Med postavljanjem meja (ukazovanjem "ker sem tako jaz rekla") in držanjem okvirjev je ogromna razlika. Seveda ne sedite križem rok in stoično gledate, kako otrok drvi v težave, a ukazovanje ni edino, kar vam preostane!

Obstajajo drugačne poti ... jih je pa nemogoče stlačiti v en odstavek, najprej je potreben premik v glavi: če vidite v svojem otroku neodgovorneža, ki ni sposoben skrbeti zase, potem bo to tudi postal. Koliko je zgodb o nenadnem izboljšanju mularije ... za vsemi stoji odrasli, ki je verjel vanje in jih globoko spoštoval ... ampak glejte to ne pomeni, da je vse dovoljeno. Razlika je v načinu.

Otroci sledijo, ker imamo z njimi dober odnos in ne ker ste jim to dovolj zaukazali. Posebno v puberteti vzgoja z močjo povsem pogori. Reši vas lahko samo vzgoja z odnosom. Dobrim odnosom.

Kaj več pa res v kakšni dobri knjigi ...

Alenka O.
v otroštvu na istem

Re: obupana mamica 14 letnice

26.05.12 16:39

pozdravljeni!

Sama sem že odrasla, ampak sem imela, ko sem bila mlajša, enak problem s svojimi starši... Pri nas je vedno bilo, moraš to, moraš tisto, nikoli se ni upoštevalo tudi mojih želja, ki so bile drugačne od drugih otrok. Sama sem vedno bila posebna, nisem marala pritiska, vedela sem kje so moje odgovornosti, želela sem si več svoje samostojnosti, da sama odločam o sebi, kaj in kako. Vsaj v osnovnih stvareh.

Recimo so mi vzeli mobilni telefon, izklopili internet, prepovedali hoditi ven. Dejstvo je, da to ni pripomoglo k temu, da bi se učila. NIKOLI. Še bolj mi je vse šlo na živce in sem jih imela poln kufer.

Ko zdaj razmišljam o vsem skupaj in se distanciram, vidim napake mojih staršev. Sama predvsem zadnjih par let delam na sebi in se spreminjam, da bom svojim otrokom lahko dobra mati. imam veliko vzorcev, katere ne želim prenesti na svoje otroke, točno to so moji starši delali narobe. vzgajali so me tako, kot so mislili, da je prav ne pa se prilagajli potrebam otroka. otroci so si različni, nismo vsi po kalupu.

Sama nisem zapadla v slabo družbo, pa ne zato, ker bi mi starši talo govorili, ampak ker sem bila kmalu dovolj zrela, prebrala sem veliko knjig in sem raje kot ven zahajala v domišljijo.

pri meni je bil problem neučenja, da mi je bilo tako totalno dolgčas v šoli, talo brezveze. Sama sem se sicer dosti naučila, bila dokaj kmalu razgledana, ker so me stvari zanimale, nikoli nisem štekala učenja na pamet. Torej meni šola ni bila po godu, zdela se mi je brezveze,priskutila se mi je. Sem jo izdelala, ker sem vedla d ajo moram, ampak špo liniji najmanjšega odpora.

Zaradi nerazumevanja doma, sem pri 18 šla od doma. Enostavno nisem zmogla več.

Dejstvo je, da so potrebe vsakega otroka različne. Jaz sem si želela, da bi me jemali bolj resno, da bi se s svojimi starši lahko pogovarjala o temah, ki me zanimajo, da ne bi vs zamahnili z roko, kaj pa spet bluziš, kakšne ideje pa imaš, mi smo itak odrasli in največ vemo. Želela sem si, da bi me kdo slišal ko sem potrebovala pomoč, ko sem bila depresivna pa tega nisem nikoli dobila. Enostavno sem si želela podporo staršev. Moji starši so pač taki, da mislijo, da je denar, šola vse. Meni pa ni.

Jaz jih razumem, so pač taki kakršni so, ampak zakaj oni mene nikoli niso vsaj poskušai razumeti in ne obsojati. In četudi sem zdaj samostojna, še vedno dobivam očitke, kakšna sem, kaj delam narobe, kako zapravljam svoj denar, itd.

In ko svoji mami rečem, kako sem se počutila, kaj se mi je zgodilo v otroštvu, mi vedno, kot da ne razume, reče kaj mi je bilo hudega, saj si imela vse. Z vsem mišljeno materialno. meni pa materialno nikoli ni pomenilo nič. Nisem bila srečna, ker sem čutila toliko bolečine, ki je pa noben ni slišal. in zdaj pri svojih 25ih plačujem zato.

Tako, da draga mama, lepo vas prosim, če se s hčerko usedete in jo poslušate...ampak res poslušate.
mularija

Re: obupana mamica 14 letnice

29.05.12 00:11

Tudi jaz ne morem da ne bi komentirala.

Saj ravno zato si danes mularija vse privošči in jih nihče ne obvlada, ne starši, ne učitelji. Prav zato, ker je otroku treba za vsako figo polagat račune in zagovarjat svoje vzgojne ukrepe. Ne da zagovarjam strogo poslušnost brez besed, se absolutno strinjam, da se je treba z otrokom veliko pogovarjati, mu določene odločitve tudi prepuščati in upoštevati njegovo mnenje. Ampak ko pride tako daleč da kljub našim prizadevanjam otrok ne upošteva ene besede(kot v navedenem primeru), je pa žal "ker sem jaz tako rekla" nujen ukrep. Pokažite mi najstnika, ki ga starši že tako ne morejo več krotiti, pri katerem bi učinkoval stavek "veš, oči in jaz si zelo želiva da sedaj napišeš nalogo, ker je to dobro zate, ker si širiš obzorja in nama veliko pomeni če...bla bla...." Tudi sama se veliko srečujem z otroki in najstniki in imam sama otroke. Znajo nas imeti še kako za norca. Stremim h kompromisom in komuniciranju, pripeljati otroka do tega, da sam spozna kaj je prav in pomembno zanj, ampak še vedno včasih ne gre brez "ker sem jaz tako rekla in pika". In s takim načinom občasnega udarjanja po mizi otroka ne oddaljimo od sebe. Po mojih izkušnjah prav nasprotno, saj kljub ugovorom in tudi če otrok mogoče ne razume naših odločitev, dobi občutek, da vemo kaj delamo in se kljub grenkemu priokusu počutijo varne.
Draga v otroštvu na istem,
preprosto moram se oglasit, ker sem prav tako odrasla oseba (vsaj glede na leta, he he), ki je kot najstnika nihče ni poslušal.
Bila sem poslušna in sem se držala dogovorjenih ur, sem ubogala, nikoli jezikala, da česa ne bom, ker mi ni niti na pamet padlo, da bi mami tako ugovarjala, ampak v sebi sem bila pa zelo žalostna. In sem naredila marsikatero neumnost, tudi droge so bile vmes, kar nekaj časa. Mama je s svojo strogostjo dosegla samo to, da ni nikoli izvedela za to, stvari pa ni preprečila - čeprav še danes misli, da jih je.
Ko zdaj berem svoje najstniške dnevnike, je v njih toliko ene bolečine - s tem ne mislim na najstniško dramo, čeprav je tudi te nekaj :) - ampak čisto prave bolečine, ki jo še danes, 15 let pozneje, čutim enako močno. In z mamo sva prekinili odnose. Zakaj? Ker je bolečina izrinila vse ostalo in ko sem jo na koncu samo še zaradi svojega sina (že stotič) prosila, da se usedeva in se pogovoriva, da najdeva neko pot komunikacije in odnosa za naprej, kjer bi se obe dobro počutili, je rekla, da ne. In je sprejela odločitev, da je raje brez mene (in tudi vnuka), kot da bi se pogovorili. In zdaj moram povrh vsega živet še s tem.
Ampak ... jaz skušam na to gledat kot na šolo, kako ne postati mama brez posluha za otroka, njegov pogled na svet in njegovo stisko, in moja največja želja glede starševstva je, da se ne bi nekje na poti izgubila in postala prepričana samo v svoj prav ... Pri 2-letniku se še ne morem po prsih trkat, da sem opravila dobro delo (čeprav bi mi včasih od samega ponosa nanj lahko razneslo srce), sem pa spoznala, da je vzgoja otrok pravzaprav vzgoja sebe. In upam, da se bom tega vedno zavedala.
Nikomur ne pravim, kaj je prav in kaj ne, tudi sama se šele učim, ampak svetujem pa: poslušajte svoje otroke! To da ubogajo, še ne pomeni, da je vse v redu z vašim odnosom ali z njimi.
Jaz sem bila tudi težavna v mladosti in so mi starši isto "težili" pa ni nič zaleglo. Pri meni je prišlo do te točke, da sem zabredla v droge... No hvala bogu sem se s strokovno pomočjo rešila, ampak ne bi bilo treba, če bi starši že prej imeli pravi pristop. Pa ne,da jih krivim, pač delali so to kar so znali, seveda v dobri veri.
Glede na to, da si omenila, da si mati samohranilka, predvidevam, da pri tvoji hčerki že to malo vpliva na vedenje. Mogoče si samo želi, da bi jo opazili, ji izkazali naklonjenost, pozornost, ljubezen, mogoče tudi kakšno pohvalo.
Skušaj preživeti več kvalitetnega časa z njo, pojdita skupaj k kozmetičarki, na sprehod, v zoo, na morje....pač idej je mnogo. Pokaži ji, da jo imaš rada, da jo razumeš, da ti lahko zaupa. Ne pa, da vse kar dobi od mame je teženje zaradi šole ipd. Verjemi, ko bo hči enkrat začutila, da si na njeni strani, se bo vedenje sigurno spremenilo.
Bila sem ona!

Re: obupana mamica 14 letnice

07.10.12 23:46

Ojla! Vidim sicer, da je tema stara, a morda ne bi škodilo, da zapišem še svojo izkušnjo - za tiste mamice, ki se boste z istim vprašanjem zatekale na mon po pomoč. Jaz sem bila tista uporniška najstnica!
Po ločitvi staršev v zgodnjih najstniških letih je šel moj odnos z mamo samo še navzdol. Pri 14-ih je bilo prav tako (če ne še huje), kot opisuje avtorica.
Iz vidika najstnice: Nisem je slišala, poslušala sem toliko, da sem ji dala zadovoljive odgovore, da je dala mir. Ker je bila sama v izredni stiski zaradi prilagajanja na nov način življenja (zaradi težke ločitve), je bila z živci na koncu, mnogi očitki so tako prileteli na moja ramena. S pomočjo podpihovanj drugih v smislu, kot ga narekuje "ker sem jaz tako rekla", prepovedi ipd. ne le da ni šlo na bolje, šlo je na slabše. Mnogo slabše. Njena beseda je bila vredna piškavega oreha. Prepoved sem upoštevala toliko, da sem jo prekršila, omejitev toliko, da sem jo presegla. Šla sem celo tako daleč, da sem (če res ni bilo kaj drugega za počet) par ur posedala nekje v bližini hiše, da le nisem prišla domov takrat, ko je rekla ona. Sovražnik št.1! Njena vprašanja in vrtanja vame so učinkovala, a v nasprotno smer. Pred njo sem se popolnoma zaprla. Družino, pogovore, bližino pa sem še kako potrebovala (ne pozabite, tudi sama sem bila žrtev ločitve!). Našla sem jo pri prijateljih. Seveda takšnih, s katerimi smo žalost in zbeganost in neodobravanje in ... skupaj utapljali na različne načine. Ja, dejansko lahko s takim načinom "sodelovanja" otroka pahnete v zlorabo drog. Zakaj? Ker edino takrat lahko pozabiš, da si nezaželjen, tako prekleto nepopoln in tako zelo, zelo SAM!

Z mamo sva potrebovali skoraj desetletje, da sva se znova zbližali. Po njeni strani zaradi hujskanja pametnjakovičev, ki jim je v svoji stiski zaupala, namesto da bi sledila svojemu srcu, ter zaradi ran, ki so pred-med-po tem nastale. Po moji strani podobno kot pri njej, le skozi drug "filter", poleg tega pa sem potrebovala mnogo časa, da sem se vrnila nazaj, ko pa sta me "ker sem jaz tako rekla" metoda in prekomerno vrtanje vame katapultirala kilometre daleč stran in zablatila vso zaupanje, ljubezen vanjo.

Moj nasvet? Zgoraj je že ena napisala - poiščita nekaj skupnega, kar vaju veseli. Zavedajte se, da ni le šola tista, ki šteje, in ji dajte to tudi vedeti. Npr.: Namesto, da se cel dan jezite zaradi slabe ocene, jo tu pa tam pohvalite za kako drugo reč, vprašajte jo za mnenje o čem - da ji pokažete, da jo cenite kot človeka. Glede pogovorov - za božjo voljo, NE SILITE, ker boste dobili nazaj bumerang naravnost v obraz! Začnite postopoma, zbližajte se nevsiljivo, preko vsakdanjih neumnosti, ne grajajte toliko (naj bo uravnovešeno s pohvalami) - Ne pozabite, da je to še vedno OTROK (in to VAŠ!!) in hkrati že mlad odrasel, ki želi in rabi svoje lastne odločitve, vzpone in padce, iz katerih se mora učit. Poiščite koga, ki je blizu tako njej kot vam (kako teto, babico, sestrično, ali pa sosedo), da se lahko zaupno pogovori in da ji raztolmači vašo skrb na njej bližji način. Verjemite, v sebi bije dovolj bitk sama s seboj - je NAJSTNICA!! Iskanje identitete v teh letih je težko, kar odrasli včasih pozabimo. Zato ji predvsem stojte ob strani, ne prilivajte na ogenj, ker so scenariji potem lahko res hudi. Verjemite, govorim iz konkretnih lastnih izkušenj!

Ps. Danes, po mnogih letih, ko je pubertetniški ogenj že davno pogasnil, bolečina ob grdi, sebični zapustitvi očeta/moža pa (ni izginila) je postala znosnejša in sva se z njo naučili živeti in se o tem pogovarjati kot ženska z žensko, brez dlake na jeziku, z materjo gojiva ljubeč odnos. Je moja najboljša prijateljica, moja zaupnica, rama, na katero se lahko naslonim kjerkoli, kdajkoli.
Obžalujem, da toliko let nisva znali druga z drugo, verjetno pa se ne bi zavedala, kaj dejansko imam - če tega ne bi vmes za toliko časa izgubila. Ne dovolite, da pri vas pride tako daleč. Cena je neizrekljiva. Se splača tvegat??
 

Avtor: Naslov teme:
Zaščita proti e-slami:
Prosimo, rešite matematično vprašanje in vpišite odgovor v polje. Ta mehanizem je namenjen blokiranju programov, ki poskušajo samodejno izpolnjevati obrazce.
Vprašanje: koliko je 12 plus 17?
To je moderiran forum. Vaše sporočilo bo ostalo skrito, dokler ga ne odobri moderator ali administrator.