Pozdravljeni!

Sem mama 1 letni deklici in na splošno starševstvo - čeprav nenačrtovano, teče zelo lepo, vsi se razumemo, deklica je miren, zadovoljen, pameten otrok... Mož je priseljen iz azije in s hčero komunicirava vsak v svojem jeziku. Razume naju oba. :) Redno prebiram ta forum, pa tudi sicer knjige o vzgoji in odnosih, vendar še nisem zasledila podobnih dilem.

Mi smo u bistvu eni takšni sodobni nomadi. Veliko potujemo. Pri njenih 3 mesecih smo šli prvič za tri mesece v njeno drugo domovino. Čez en mesec (ko bo stara 13 mesecev) gremo spet za dva meseca. Ko smo v Sloveniji veliko migriramo med vasjo (kjer smo skupaj z mojimi starši), in Ljubljano kjer preživimo približno četrtino časa.

Spimo vsi skupaj v isti postelji in tudi čez dan sem jo prve mesece življenja imela non-stop pri sebi. Mož mi je za darilo prinesel sling in v njem je spala, jedla, hodila na sprehode.. (no, sprehajamo se še vedno z njim). Ko smo pri 3 mesecih šli v tujino - tam seveda nikogar ni poznala od prej - je bila še več pri meni v objemu. Nikoli je tudi nisem silila da gre v naročje h komu drugemu. Zdaj ima zelo rada vse v naši hiši (tu sta še babiva in dedek), pri njima se veliko crklja in rada gre tudi h komu drugemu (ne pa takoj seveda). Meni se do tu zdi vse lepo in prav. :)

No en problem je spanje. Zaspi samo pri meni na dojki. Podnevi in zvečer. To sma že poskušale počasi ukinjat pa vedno pride kaj vmes (zdaj čez zimo je bila večkrat bolana, pa zobki pa spet potovanja) in sva spet na istem. Včasih je zaspala še pri možu na rokah če jo je nosil okrog, zdaj pa jaz nisem več navdušenja nad nošenjem in jo vedno uspavam jaz. Sploh si ne predstavljam da bi zaspala kar tako, da se on vleže zraven nje. Najbrž bi bilo bolje, da se najprej odvadi moje dojke pa potem uvedemo še moža? Problem je tudi, ker je on občasno za teden - dva odsoten, ko potuje domov. Mene sicer uspavanje ne moti preveč, sploh ker oba delava doma in ne potrebuje it v vrtec, ampak kaj pa če pride kaj nujnega... no pa vseeno bi bilo dobro da bi počasi lahko se dopoldne lahko umaknila da imava svoj mir za delo in bi bila z babico.
Ampak - ker spet potujemo ne vem ...predstavljam si da me bo spet več potrebovala, ko gremo drug mesec zopet za dva meseca v tujino.
Je možno da se zaradi teh potovanj preveč naveže name? Lahko to negativno vpliva na njen razvoj... vem, da idealno ni ampak...

Sicer smo zelo easy going družina, z ničemer ne kompliciramo, se tudi ne kaj dosti sekiramo zaradi stvari, ampak sorodniki so pa malo zaskrbljeni za nas :)

No eno vprašanje imam še glede urnika in rutine. To je namreč moja šibka točka. Zelo šibka. :)
Edina stalnica je čas za spanje ob 9h in tudi zbudimo se ponavadi ob isti uri. :) Popoldanska spanca ima dva. Oba približno po eno uro ponavadi. Tudi tu se drži ure, če smo doma.. če pride kaj vmes se prilagodi, včasih tudi spusti kak spanec če pride na obisk kak otrok in se "zaigra" z njim. Včasih tudi hodim okrog in pač zaspi v slingu ... spala je že povsod (na predavanjih, na razgovorih). Včasih spustimo umivanje zob. Obroki so tudi bolj tako... ko se nam zazdi.
A je to zaskrbljujoče? Sprašujem zato, ker so nam v materinski šoli tako ponavljali kako pomembna je rutina, obred, da otrok ve kaj bo sledilo. Mi tega skorajda nimamo, se pa trudim ji v naprej povedat kaj naprimer nameravamo čez pol ure. Hm... ko razmišljam je rutina v bistvu nekaj kar sama pogrešam v življenju... en tak okvir znotraj katerega so stvari lažje obvladljive. Pa ne znam tega vzpostavit pri sebi. Niti enega obreda pitja kave mi ne uspe vzpostaviti. Pravzaprav je rojstvo hčere v tem smislu izboljšalo moje življenje sam so mi pravzaprav všeč "omejitve" ki jih je prinesla s sabo :) je to privzgojeno?
Pe če sicer vse štima v družini to najbrž ne bi smel biti problem pri odraščanju hčere... ali pač?

Torej, če na kratko povem kaj sprašujem ...je narobe, če je otrokova edina - res edina - stalnica v življenju zgolj mama?

Najlepša hvala za odgovore pa tudi za ostale nasvete drugim staršem, ker se res veliko naučim iz njih.
Hvala ker ste!

anja

Pozdravljeni!

Prav z veseljem sem prebrala vašo zgodbo. Prava svežina v naši malce togi, zadrgnjeni z normami in normativi obremenjeni slovenski deželi. Res pa je, da jaz živim na Gorenjskem :). Največ vprašanj na tem forumu izvira prav iz te naše slovenske pravovernost, »treba je, mora se, tako je prav« ideologije, ki je povsem nepotrebna. S to idejo o rutini in doslednosti smo slovenske matere prav malce preveč obremenjene.

Sprašujete, če je narobe, da je edina otrokova stalnica v življenju (pri starosti 1 leto!) otrokova mati. Narobe je, če je kakorkoli drugače. Torej če je vsaj mati otrokova stalnica, potem je vse ok. Angleži imajo zelo lep pregovor: Home is where the heart is!

Kar pa se rutine tiče, pa izhajajte iz sebe. Glejte vsi potrebujemo hrano, spanje, notranji mir in ljubeče odnose. Rutina nam daje varnost, doslednost pa nas dela toge in prav nič drugega. Fleksibilnost je prava stvar dokler upoštevate kaj otrok potrebuje. Iz napisanega mislim, da vam gre čisto ok.

Ena največjih zmot sodobne vzgoje je, da otrok za varnost potrebuje točno določeno dekico, točno določeno uro, točno določeno sobo, temperaturo … bla bla bla … Otrok za varnost potrebuje stalne ljubeče odnose, vse ostalo so stvari. Otrok se ne navezuje na stvari, prostore, hišo, ampak na ljudi! … Če pa ugotovite, da se je močno navezal na stvari pomeni, da ima premalo bližine v odnosih.

Če želite spremeniti rutino glede uspavanja, potem ne potrebujete najprej ukiniti dojenja. Otrok namreč dojenje povezuje z vami ne s spanjem. Vsaj take so moje izkušnje. Pri nas se je v tej starosti naredilo, da sem šla jaz v službo in babi je vedno prvi dan prvič uspavala otroka popoldne, pa ni bilo problema, sta pač »izumila« z babi svoj ritual, ki nima nobene veze z mojim. Babi je babi, mami pa mami in ati je ati. Torej če vas ne bo in je otroček deležen ljubečega odnosa pri vas, drugi z njim ne bodo imeli težav, če jih pozna (in če vas ni v bližini!).

Drugo vprašanje pa je, če želite vi prekiniti povezavo mami uspava z dojenjem … tu boste imeli pa več težav in brez joka ne bo šlo. In težava je, če mislite, da bi uvedli za uspavanje atija (ko je mami doma). Če otrok to sprejme, ni problem, če pa protestira, pa raje počakajte, da otrok preraste to najnežnejše otroštvo. Če je v vašem življenju mnogo sprememb, potem ste vi stalnica, ki je ne smete ukinjati prehitro.

Alenka O.

Draga anjaaa, glede "uspavanje z dojenjem" imaš popolnoma enak problem, kot sem ga imela jaz:) Lahko ti povem, da se sekiraš na zalogo in nič drugega(tako kot sem se jaz:)

Jaz sem svojo hčerko dojila do 14.meseca, lahko bi še veliko dlje, a sem jaz imela dovolj. Po drugem mastitisu sem se odločila, da imam dovolj. Hčerka ni nikoli želela ne dude in ne flaše, in jaz sem se zelo obremenjevala, kako bo zaspala, ko se bova nehale dojiti...Zaspala je samo v vozičku ali na dojki. Čakala sem na pravi trenutek, ko sem bila jaz 100%, da je sedaj dovolj...prvič, ko sem začela ukinjati dojko, sem ji ponudila flašo, ker je ni sprejela, sem ležala poleg nje in crkljala...Mislila sem, da ne bomo spali več kot en teden, ampak jok tudi prvič ni trajal več kot 5 minut. Enako je bilo zvečer. Mogoče je bil malo večji problemček zaspati kot prej, a ni trajalo več kot dva ali tri dni. Torej, moji strahovi so bili odveč, zato ti svetujem, da jo doji dokler tako čutiš, ko se boš odločila, da je konec, bo konec. jaz sem sigurna, da ne boste imeli večji težav:)

vse lepo vam želim:)

Pozdravljeni!

Spet se oglašam, tokrat že iz tujine. Najprej najlepša hvala za odgovor, so ga prebrali tudi starši. :)

Dojenja nisem ukinjala, se je pa deklica sama začela manj dojiti, Tudi ponoči je že zaspala nazaj samo če sem jo pobožala. No zdaj pa smo tu en teden in imamo malo krize... saj je pričakovano ko pa je vse čisto drugače, prej vas zdaj velemesto... vroče nam je, hrana je druga, jezik je drug, ljudje izgledajo drugače in malce bolj prijazno... :)
Hči se pa tudi malo drugače obnaša. Na trenutke je bolj živahna tudi ves čas nekaj žlobudra (jaz bi rekla, da je skoraj malo napeta - hiperaktivna)... večkrat poskuša, ko da lupča tudi ugriznit (to grizenje sma enkrat - še doma - že dale skoz po vaših nasvetih v članku, in ko se je en dan zjokala je tudi čisto nehala). Zvečer ne zaspi zlahka kot prej...

No malo bolj hudo je pa, ko začne tarnat in kliče deda, deda...
Ste napisali, da se zdravo navezan otrok ne navezuje na stvari ampak ljudi... in me je pomirilo, ampak zdaj smo se pa spomnili, da smo doma pustili dedija in babico :)

Zdaj smo tu že peti dan in zadnje tri dni jo to mori.. kar naenkrat se spomni. Pa na ulici sreča koga, ki ima očala kot dedi pa ga kliče... ali pa se meni to samo zdi?... Pa vrat sobe ne smem zapret...
Danes pred spanjem sem jo prav spodbujala, da bi tarnanje prešlo v jok... potem je malo res jokala in potem lepše zaspala.

Jaz ji razložim, da smo jima rekli pa pa in adijo in smo šli na letalo in zdaj smo tu kjer ima pa nano in drugega dedija in da bomo malo tu počakali potem gremo pa nazaj. (toliko se mi zdi da razume).. tudi pomaha pa pa in reče Deda in pokaže da ni ni.

Jaz pa zdaj ne vem, naj ji večkrat omenim, da smo zdaj tu in da dedi in babica čakata doma (da predela to stvar), ali naj sploh ne omenjam domačih in jo čim bolj zamotim s tem kar imamo tu.

Meni je kar hudo, ko vidim da pogreša... to pa ona spet najbrž čuti in ... hmm

Drugače je pa super, nič boječa, radovedna, kamorkoli pridemo.

hvala za odgovor!


ps: večkrat vprašate starše, kako pa so sami s tem kar jih muči pri otroku... Jaz nisem nikoli imela domotožja, dokler nisem zanosila. Od takrat naprej ga pa prvi dan imam, ampak če gremo za dlje časa.

Pozabila sem še dodati, da se z domačimi pogosto vidimo prek skypa oz video-klica. Pa tudi kadar potuje očka smo tako v kontaktu, tako da ji je to nekaj običajnega. Ampak ali je lahko to otroka tudi zbega... da je nekdo tam pa ga ne more objeti... steguje roke proti njim in včasih želi podati kakšen predmet (ko je bila mlajša je tudi za računalnik pogledala če so zadaj).

Sicer nismo pristaši ekranov in niti ne gledamo risank in podobnega...pa tudi tamala ne kaže želje gledat v televizijo... po skypu se pa razveseli znanih obrazov in se rada kaj "pomeni".

PS: sicer je pa danes boljše, je čisto lepo zaspala in tudi časovno razliko (6 ur) je skoraj že čisto prestavila... - vseeno pa me zanima vaš odgovor :)

Zopet pozdravljena!

Sedaj se pa spoprijemate z veliko spremembo in domotožjem. Ja, otroci se navežejo tudi na stare starše, če imajo z njimi pogosto stik. Moji otročki, predvsem hčerka je zelo navezana na babico in kadar gresta z dedijem na daljši izlet, prav vidim, kako ju pogreša.

Kaj lahko naredite? Sprejmete. Nič se ni pokvarilo, vse je tako kot mora biti, čustva domotožja so povsem na mestu, ne odrivajte jih stran, ne skušajte jih spremeniti, popraviti … le sprejmite in dovolite, da so: Pogrešaš dedija, ga ni tukaj. Imaš rada dedija … Kadar otrok kaže čustva domotožja, zgolj odslikavajte, sočustvujte. Ne delajte drame, le izrazite to kar čuti otrok. … In to je vse! In čustva bodo šla kot so prišla, 5 minut, pa bo otrok spet ok, srečen in zadovoljen.

In seveda vzdržujte redne stike s to novodobno tehnologijo, to je super. Otroci hitro dojamejo kaj je to in kako deluje. To otroke nič ne zbega, saj bo hitro razumela, kaj se dogaja in kaj lahko od računalnika dobi. S tem pa ohrani bolj živ odnos z domačimi, ki jih ima prav tako rada, tako bo prehod sem in tja nazaj vsaj malo lažji.

Pa srečno v daljni deželi!

Alenka O.

Pozdravljeni!

Zopet se oglašamo! Tisto domotožje je šlo hitro mimo in tudi prihod nazaj je bil brez problemov.Skratka imamo se fajn. :)

Ena stvar nam pa še dela težave. In to je vožnja z avtom oz. sedenje v avtosedežu. Naša punca se nikoli ni rada vozila z avtom. Ko je bila še čisto majhna je vedno jokala ...kričala. Takrat smo vožnje kar ukinili oz. šli kam, če je bilo res nujno... poskušali smo vse planirat tako, da smo bili v avtu kadar je spala.
Potem ko je bila stara 3 mesece smo šli v Azijo k starim staršem in ostali tam do njenega 6 meseca. Tam smo ves čas menjavali avte in ker avtosedeži niti niso obvezni smo kar opustili uporabo. Še vedno smo se vozili kadar je spala...jaz sem jo dala v nosilko in se prej privezala da sem nekako poskrbela za vsaj delno varnost. Ali pa smo potovali z vlakom - to pa ni bilo problem. Kadarkoli se je v avtu zbudila je bil hud jok in smo morali ustavit. Počasi se je to popravilo in tik preden smo šli nazaj v slovenijo smo doživeli vožnjo, ko je bila del poti budna in celo dobre volje.Tako je pri 6 mesecih nehala jokat, v avtu je bila čisto zadovoljna...ampak ne v sedežu.
• V Sloveniji sem jo počasi želela navadit na sedež - lupinico je prerasla in nekako nam je uspevalo... se je peljala dokaj znosno dokler ni cesta postala preveč ovinkasta... takrat je bil spet jok. Vedno jaz sedim zadaj zraven nje in ji dajem kak kruhek za glodat in jo poskusim zamotit... še kar naporno je tole.
• Potem smo šli spet v Azijo in smo bili spet brez avtosedeža. Ampak vožnje so bile ok.. lepo sedi meni v naročju mirna, privezana v slingu ves čas nekaj godrnja... dobre volje.

• Zdaj smo spet nazaj in sedež naš čaka :) Stara je 15 mesecev.
Je šlo na začetku v redu..počasi..najprej nekaj minut pa ji je bilo dosti... smo jo dali ven. Pa smet malo dlje pa dosti. Odvisno od dneva. Preden kam gremo ji vedno povem, da gremo, da bo sedela v sedežu (ona zmajuje z glavo) in da se bova igrali. Ko jo dam noter zadnje dneve joka... ampak zdaj sem jo nekajkrat dala not vseeno...na silo....močno joka in ji govorim da vem, da ne mara sedeža, da jo je strah not sedet. Potem počasi neha jokat in sprejme kakšno igračko, da se zamoti in tako zdrži v sedežu slabo urico kar je načeloma dovolj, da kam pridemo.
Enkrat se je zgodilo da sva sosedova dvojčka gledale kako ju posedejo v avto in privežejo in nič ne jokata. Jaz sem pa mislim da naredila napako, ker sem ji govorila: lej Janez pa Franci se tudi peljeta... poglej kako lepo se peljeta... Se boš ti tudi tako lepo peljala. In se je... tisti dan je sama hotela v sedež in se peljala ampak, če sva se nehale igrat se mi je zdelo da se zadržuje. Naslednjič pa hud jok..sploh ne v sedež...No od takrat je odpor večji. In se mi zdi da s tem na silo nikamor ne pridemo.
Ne vidim pa alternative... ker se tu gre za varnost je težko sklepat kompromise. Se mi zdi daje vsakič ko se joka v sedežu naslednjič težje.

Mogoče ji tudi postane slabo (to sklepam zato ker je na ovinkasti cesti slabše.. sigurno ji vožnja ni bila prijetna ko je bila dojenček) Zdaj se mi zdi sicer zdi da je to morda bolje.

Tudi se ni marala vozit v vozičku ko je bila manjša če smo kdaj poskusili je bil enak jok kot v avtu (sami vozička nismo imeli - je bila nošena v slingu)... zdaj zadnji mesec se pa pri babici z veseljem spleza vanj in želi da jo vozi okrog.

Se opravičujem za tako klobaso - sem vam napisala celo kronologijo naših premikov, ampak ne vem kje smo naredili napake in raje opišem vse.

Drugače pa se imamo lepo. Razen tega "nesporazuma" z avtom prav nobenih težav (tudi po zaslugi tega foruma).

lep pozdrav,
Anja

Pozdravljena Anja!

Nikjer niste naredili napake! To je pač življenje in njegovi številni izzivi. Zato je pač življenje pestro in s tem tudi lepo. Sosedova Janezek in Franci pač nimata vseh teh izkušenj, kot jih imate vi in vaša hči, zato tudi nima enakih težav, s katerimi se spopada, pa tudi ne enakih prednosti. Življenje je jin-jang: v vsaki dobri stvari se skriva kaka pomanjkljivost in v vsaki slabi je kakšna prednost. Vi imate otroka navajenega na vašo bližino, zato pa imate težave z našimi pravili o sedenju otrok v avtu, ki so malce skregana s potrebami otroka, ampak živela varnost! Vaše težave so posledice »prednosti«, ki jih uživa vaš otrok. In kaj lahko naredite?

Iščete srednje poti, predvsem pa najprej sami pri sebi postavite svoje standarde, preko katerih ne boste šli. Naj vam povem, kako je to pri nas. Moj standard je, da otroka skušam pomiriti, zamotiti, če ne gre in predvsem, če je preveč histeričen in vznemirjen in se ne more pomiriti, pa ima prednost otrok pred cestnimi pravili. Ampak glejte to je moj standard in tako sem jaz počela na lastno odgovornost. Otrok, ki histerično joka, doživi stres, to je 100% gotovo. Da pa se ravno na tej vožnji zaletimo ali nas sreča in zagleda policaj, pa je zelo malo verjetno. Dojenčki in malčki potrebujejo mamino naročje, da se pomirijo. Potem pa nazaj v avtosedež.

Ampak preden se odločite za kršenje zakona, še nekaj možnosti. Poizkusite sedeti vi spredaj. Mogoče bo pa to bolje. Konec koncev ste tesno poleg nje preveč obremenjeni z njenim počutjem in mislite, da jo morate ves čas zabavati, ker je nimate v naročju. Otrok niti ne zna biti sam v avtu, pa se tega (pri tej starosti) že lahko nauči.

Še vedno pa se jo lahko dotaknete, če joka. Primite jo za gležnje, to otroke pomirja (tam je stičiše akupresurnih točk). Pri nas je pomagalo tudi, da smo sedež namestili tako, da je otrok gledal naprej in imel razgled po sredini ven na cesto. In večinoma otroka res zamoti, če kaj grizlja. Zadnji adut v rokavu pri nas je, da se najprej jaz odpnem in skušam tako, da gledam nazaj, pomiriti otroka. Tako je to pri nas. »Kršenje zakona« je na sporedu samo ko se vozimo po domačih cestah ali ko je otrokova stiska neutolažljiva ali res prevelika. In če dobro pomislim, zdaj ko je naš mali star 2,5 teh težav z vožnjo ni več, oz. jih uspemo nekako pomiriti brez kršenja zakona.

Alenka O.

Ojej ojej. Tako spoštujem vaše nasvete, da tule kar ne morem verjeti, kaj berem! To, da se otrok, pa še mama z njim, vozita nepripeta, imenujete "kršenje cestnih pravil oz. zakona", ne pa, kar je bistveno bolj pomembno in za kar pravzaprav tudi gre, ogrožanje otrokovega in lastnega življenja - za to so pravila, ne pa kar tako zaradi lepšega. Ogrožanje življenja, samo zato, da "otrok ne bo v stresu"?! Saj ne morem verjeti. Res ne. Kar precej kredibilnosti vzame ostalim nasvetom, zdaj jih vidim v precej drugi luči, in moram reči, da mi je zdaj postalo jasno, zakaj se, kljub temu, da najdem odlične stvari, pogosto tudi ne strinjam z vami.

"Dojenčki in malčki potrebujejo mamino naročje da se pomirijo, potem pa nazaj v sedež". Hja, ampak brez odpenjanja! V takem primeru se počaka, da se varno ustavi, se vzame otroka ven, se ga pomiri, in nato nadaljuje vožnjo. Če se ga ne da pomiriti, bo pač otrok tistikrat v stresu, ne bo ne prvič ne zadnjič. Naloga starša ni, da otroku odvzemamo vsak stres, ampak da ga naučimo, kako se z njim spopasti. Ob naslednji vožnji mu zato povemo, da se bomo spet peljali in da mora biti privezan, pa če še tako tuli - pika, fertik, brez debate. 15-mesečni otrok to lahko dojame, če le mi nismo mimoze, ki se ustrašimo vsakega znaka, da je "bogi otrok v stresu". Kaj pa se nauči, če ga ob vsakem tuljenju mama vzame iz stolčka? Ja, da se mora samo dovolj dreti in bo mama "kršila pravila". Preneseno na večjega otroka, samo dovolj dolgo se moram metati ob tla, pa se mi ne bo treba ukloniti avtoriteti. Avto = privezan, tu ne sme biti debate sploh. Pa kakšen otrokov stres, da ima prednost pred "pravili!, no! Saj ne gre za dve uri tuljenja vsak dan! Gre za občasno vožnjo, ne pa za starša, ki redno ne sliši otrokovega joka!

Mislim, da mi je zdaj jasno, odkod ta vaša enormna potreba po odvzemanju vsakršne travme otroku. Večkrat citirate knjigo Znanost o vzgoji, napisano s stališča nevroznanosti, in mislim, da njene zaključke precej resneje jemljete, kot pa so v resnici napisani. V njej namreč ne piše, da kratkotrajen stres škodi otrokovemu razvoju oz. možganom - piše, da jim škodi dolgotrajen, vsakodnevno ponavljajoč se stres. To je OGROMNA razlika, ki je vi ne vidite. Je pa izjemno pomembna, saj je knjiga nastala prav zaradi nje - ne zato, da bi odpravili kratkotrajne otrokove joke, ampak vsakodnevno puščanje v joku par ur, da otrok pade dol in zaspi - to je bila namreč metoda, priporočana metoda od strokovnjakov za vzgojo v Angliji ne tako dolgo nazaj. Ta knjiga je namreč napisana zato, ker sta tam bili dve struji vzgoje, ena zelo permisivna, druga pa zelo avtoritarna, kjer se je moralo otroka "pustiti jokati" vsak ljubi dan. In SAMO ter IZKLJUČNO proti temu slednjemu urgira ta knjiga, ne pa kar proti VSAKEMU stresu, še najmanj pa kratkotrajnemu - za kar tudi gre na občasnih vožnjah. Grem stavit, da je avtorica prva, ki podpiše, da je varnost otroka na prvem mestu, pred možnostjo, da mu "stres" zaradi vožnje "pokvari" možgane oz. pusti posledice. Avtorica oponira predvsem struji, ki je zagovarjala DOSLEDNO neupoštevanje otrokovega joka, ne pa vsakega neupoštevanja na splošno! Prvi odstavek opisa enega od poglavij govori točno o tem, da je škodljiv DOLGOTRAJNI stres, ki ga je povzročala struja za "urjenje spanja", ki je bila aktivna pred desetletji v Angliji (pri nas je od takih načinov preteklo že ohoho vode in ni ene avtoritete za vzgojo že več desetletij, ki bi to zagovarjala - tako je bilo včasih zaradi pomanjkanja časa na kmetih, otroci kasnejših generacij pa tega nismo prav številno doživljali, danes pa sploh ne):

"V preteklosti je veliko ljudi zagovarjalo stališče, da je dojenčke in malčke najbolje pustiti jokati. Mamam so zagotavljali, da si otroci tako samo ‘krepijo pljuča’ ali da jih bodo samo ‘razvadile’, če bodo jokajoče hčere in sinove nenehno jemale v naročje. V novejšem času so otroke puščali jokati, ker so jih tako hoteli izuriti za spanje in jih navaditi na točen urnik odhoda v posteljo. Te tehnike se nesporno obnesejo! Če otroka ne potolažimo, bo na koncu enkrat že nehal jokati, tudi če se nihče ne bo odzval nanj. Vendar pa mora za to plačati ceno. V tem poglavju si bomo pogledali raziskave, ki razkrivajo, kako lahko stres, ki je posledica dolgotrajnega joka in ločenosti od staršev, vpliva na razvijajoče se otrokove možgane. Preučili bomo tudi, kako zelo se vam dolgoročno obrestuje, če jokajočega otroka dosledno tolažite."

Pazite, v knjigi je jasno razloženo, kaj dolgotrajnost pomeni - pomeni vsak dan več ur! VSAK DAN! Ne pa občasno na vožnji, pa četudi je to debelo uro! Enkrat na vsake svete cajte se ta debela ura joka ne bo NIKJER poznala!



"Otrokov panični odziv pomeni, da mu možgane preplavljajo stresne kemične snovi. Te kemične snovi same po sebi še niso škodljive, toda kot boste lahko prebrali na naslednjih straneh, postanejo zelo škodljive, če preplavljajo otrokove možgane, kadar dolgo neutolažljivo joka, njegove panike pa nihče ne obravnava resno in ga nihče ne pride potolažit. Nikoli se ni primerno odzvati tako, da se distancirate od otrokove stiske, kot nam svetujejo nekatere knjige o urjenju otroka za spanje, še huje pa je, če se na njegov jok odzovete jezno (čeprav se včasih zaradi njega morda zares razjezite).

Dolgotrajen jok
Bodimo že na začetku odkriti: otrokovih razvijajočih se možganov sam jok ne more prizadeti. Jok nanje ne vpliva. Zato pa nanje toliko bolj vpliva dolgotrajna stiska, ki je nihče ne opazi. Zato ne zagovarjam stališča, da je treba planiti k otroku takoj, ko mu začne drhteti zgornja ustnica, ali po kratkotrajnem izbruhu joka, ki traja nekaj trenutkov in s katerim se nad čim pritožuje (morda nad tem, ker ne dobi svoje najljubše čokolade). Dolgotrajni jok je jok, ki ga vsi občutljivi starši (oziroma vsak človek, ki je občutljiv za obup drugega človeka) prepoznajo kot obupen klic na pomoč. To je jok, ki kar traja in traja in se običajno neha, ko se otrok povsem izmuči in zaspi ali ko obupan ugotovi, da pomoči ne bo od nikoder.

Če mora dojenček prevečkrat tako obupano jokati, lahko njegov sistem za odzivanje na stres v možganih utrpi trajne poškodbe. Po vsem svetu so izvedli zelo veliko znanstvenih raziskav, ki dokazujejo, da lahko zgodnji stres povzroči trajne negativne spremembe v možganih otroka. Kot boste prebrali na naslednjih straneh, se lahko pri otroku, ki je moral dolga obdobja prejokati, razvije preobčutljiv sistem za odzivanje na stres, ta pa ga nato zaznamuje za vse življenje"


O poškodbah možganov govorimo šele, ko dojenček PREVEČKRAT (dnevno ali tedensko) joka v DOLGOTRAJNI (več ur) stiski! Ne govorimo o joku zaradi polurne vožnje, ki mu NE MORE škoditi!


Otrokom se zaradi takih knjig skuša odvzemati ves stres, kar ga je. Za to ste mame pripravljene tudi kršiti pravila. Hm. Povsem jasno je, odkod generacija, ki meni, da jim pravil ni treba upoštevati. Da če so "v stresu", se bodo pravila čudežno prilagodila njim, da ne bodo več v stresu. Ne pa, da bi se sami naučili (oz. da bi jih znali starši), da je stres del življenja in da se moramo naučiti z njim ravnati. In ne obratno.


Imam štiri otroke. Joka v stolčku nisem nič posebej tolažila, povedala sem, da je v avtu treba biti pripet in pika. "Red je pas pripet", prav to pesmico smo "peli". Prav vsi so jo zelo hitro obvladali, če sem se pozabila pripeti, so me še sami opominjali, in to mlajši od dveh let. Iz joka v stolčku nobeden ni delal nobene posebne ceremonije - dajanje igračk, presedanje itd., pa so vsi sprejeli pravilo. Tako kot roka za čez cesto. Tu ni debate, pika. In noben se ni metal ob tla ali se drl. Jokajo, ker čutijo vašo lastno nesigurnost - joj, zdaj jo bom morala privezati, pa bo jokala, jaz pa nočem da joka, ker se ji bo to sigurno poznalo na možganih, kaj naj zdaj naredim, hitro igračko ali primerjavo s sosedovimi fanti. Otrok čuti to, in ve, da boste popustile. Govorim seveda o malčkih, ne o dojenčkih - za dojenčke je itak najbolje, da se jih ne prevaža preveč in predolgo v avtu, če pa že pride do neutolažljivega joka, da se ustavi in jih tam, na varnem, pomiri. Ampak tu imamo malčico, ne dojenčico. In 15-mesečnica lahko komot razume, za kaj gre - da gre za "ni debate" pristop, pa če je še toliko joka.

Iz ene skrajnosti, kjer se je otroka puščalo v nedogled jokati, ste šle v drugo, ko je treba vsak jok preprečiti za vsako ceno. Cena nejoka izven stolčka je otrokovo življenje. Zgoraj pišete, kakšna pa je verjetnost, da bi ravno takrat nekaj bilo - povsem enaka je kot katerikoli drug trenutek, kar na naših cestah pomeni: VELIKA.


Mame je treba naučiti, da ne bodo vse panične ob vsakem otrokovem jokcu, ne pa, da se jih še vzpodbuja, naj "kršijo pravila", z drugmi besedami, ogrožajo otroka, da ta ne bo "v stresu".

Bi lahko še pisala, pa je prepozno. Moram reči, da sem precej razočarana.

PS: vsi moji štirje otroci so nestravmirani, ljubeči ljudje, ki znajo vstopati v odnose z drugimi in vedo, kaj je bližina. Niti slučajno jih nisem puščala jokati za druge stvari, recimo pri uspavanju, pri zadevah, kjer "ni debate", ki so torej povezane z varnostjo, pa me njihov jok ni spravil iz tira do te mere, da bi jih zato, ker jih hočem pomiriti, ogrožala.In nimajo prav nobenih posledic. Še več, zelo kmalu so znali paziti na lastno varnost tudi sami.

Pozdravljeni!

Ste se pa razpisali ... glejte pomembno je, da sledite temu, kar je za vas "prav" in da pustite drugim, da ravnajo enako, brez potrebe po obsojanju. Tudi pri nas so otroci v avtu privezani. Govorimo o jokajočem dojenčku in izjemnih situacijah, ko se sredi avtoceste npr. ne da ustaviti. In kot vedno: to je zgolj in le moj pogled, nobene potrebe, da se vedno in povsem strinjate z menoj.

Alenka O.

Psihoterapevtska svetovalnica "Družinska sreča"
Svetovalnica za osebno, partnersko in družinsko srečo
Pokličite: 041/497-492
splet: http://www.druzinskasreca.si/

Ne obsojam nikogar ine mislim,d a moramo vsi isto misliti. Zato se v drugih primerih nestrinjanja z vami nisem oglašala, ker ja, vsak ima svoj pogled, nobene potrebe ni, da se strinjamo. Vendar mislim, da je imeti svoj pogled na vzgojo eno, drugo pa je tisto, kar se tiče osnovne varnosti otrok. takrat pa se mi zdi podajati tako mnenje kot nasvet drugim sporno, zato sem dodala še drugo perspektivo.

Ravno to sem želela poudariti: situacoija, ko z jokajočim dojenčkom sredi avtoceste ne moreš ustaviti, ni nobena izjemnost v tem pogledu, da bi bilo treba opustiti skrb za osnovno varnost. Vsaka avtocesta ima na dogledne razdalje izvoze in se lahko ustavlja tam. Dojenček ne bo zaradi tega, ker je jokal do izvoza, utrpel prav nobenih posledic. To je bistvo. O točno takih situacijah govori Znanost o vzgoji, to niso izjemne situacije, ampak nekaj povsem običajnega, kar otroka ne more poškodovati. Lahko pa ga poškoduje, ker ni privezan. Mislim, da bi se morali starši tega zavedati in v takih okoliščinah ne dajati na prvo mesto otrokovega joka, ampak njegovo varnost, in da je to treba poudariti.

No tole pa kliče k povabilu na kavo. Če ste mamica štirim in berete forum in knjige, potem se zavedate svoje odgovornosti in ste gotovo skrbna in dobra mama. Forum ima svoje omejitve in vi vidite nekaj, jaz mislim nekaj drugega ... Tule je sicer pametno prekiniti tole "izmenjavo". Ampak prepričana sem, da bi v živo v pogovoru ugotovili, da pravzaprav zelo podobno misliva.

Sprejmete izziv? ... In povsem ok je, če ga tudi spustite, da gre mimo....

Alenka O.

Psihoterapevtska svetovalnica "Družinska sreča"
Svetovalnica za osebno, partnersko in družinsko srečo
Pokličite: 041/497-492
splet: http://www.druzinskasreca.si/

Še ena, ki se je občasno vozila v avtomobilu z dojenčkom v naročju..... dokler nismo presedlali iz lupinice na sedež, se je tako živalsko drl, da enostavno ni bilo možno zbrano voziti. Če sem bila sama v avtu z njim, je bila problem že 10 minutna vožnja - tako med porodniško praktično nisem odhajala z avtom od doma, razen do zdravnika. Obstaja jok in obstaja JOK. Ko se je pojavil JOK, je meni enostavno 'pao mrak na oči' in je bila moja vožnja z jokajočim otrokom vsaj toliko nevarna, kot če smo šli z možem skupaj kam in sem imela otroka v slingu v naročju in bila sama pripeta z varnostnim pasom na sedežu zadaj.
Pa sem sicer oseba, ki se, v nervozo ostalih cestnih udeležencev, drži CP predpisov. Življenje ni črno belo in pravila se izjemoma tudi kršijo.

No se mi je zdelo da se bo iz tega izcimila ena taka "debata". Sem tudi razmišljala, da bi vparašanje odposlala zasebno ker je v sloveniji to moje občasno ravnanje res bogokletno ...pa se popolnoma zavedam odgovornosti, ki jo s tem sprejemam.

Mene in partnerja otrokov histeričen jok, kjer špricajo solze, zmoti in dekoncentrira. Ob takem joku se je enostavno zaleteti... meni se v naši družini taka vožnja ne zdi varna. Jo raje pomirim in tvegam tisto zelo malo možnost, da se ravno takrat zaletimo, ker se mi ta verjetnost zdi manjša, kot da se zaletimo ob joku. To je moja računica.

Ampak Alenka je napisala to kar rabim slišat...in to je da nisem zločinec in da je ok. In da se naslednjič, ko pride situacija vožnje z avtom ne počutim tako. In ko izgine ta pritisk je laže in otrok to čuti in se zato lažje vsede v tisti sedež in ...poglejte ga zlomka... se pelje varno. Torej ste tudi vi na koncu veseli z mano.


Če pa kava res bo - povabite še mene :)

Draga Alenka!

Sporočam vam, da se je pri nas stanje v avtu čudežno popravilo... Mala je v petek sama splezala v sedež (ki smo ga že nekaj dni prej prestavili, kot ste predlagali, na sredino - da vidi ven), se usedla in rekla brum brum... in smo šli! Zdaj se pa vozimo okrog kot veliki... danes smo šli kar malo na Bled! :)

Še zdaj mi ni jasno kaj se je zgodilo, da je taka sprememba... kar ne morem verjet.

Vse lepo!

anja