Kaj povzroča kajenje? Kaditi ali ne kaditi? Kako lajšati težave ali kako prenehati? Poiščite pomoč pri odvajanju in pogovorite se s strokovnjakom. Moderator: asist. mag. Tomaž Čakš, dr. med., Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana
Malo sem prebiral prejšnja svoja nehanja. Kljub pompoznim izjavam, je bila v meni vedno prisotna želja po še enem.
Mislim, da sem sedaj resnično pripravljen na življenje brez cigarete saj želja po kajenju sploh ni tako močna.
AMPAK. Organizem deluje po svoje. So momenti, ko sem zopern kot drek. Pa ne da bi ga hotel prižgati. Preprosto mi gredo vsi in vse na živce. Ujamem se kako sem zadirčen, sodelavce bi najraje nekam poslal. Ta mali so kljub rosnim letom carji. Izjava: ''Oci, kar bot siten sem ne kadit, če pa ne moreš nehat pa kadi''. Ej piškotki: NE BOM. Zato se z njimi sedaj še trikrat več zezam.
Aja, pa z enim težakom bi se zadnjič v mestu kmalu stepel, tako mimogrede. Neki starejši možak je naredil manjši prekršek in niti ni ogrozil testosteronsko preobteženega motorista. Salva besed in kretenj ni bila primerna ''zločinu''.
Naslednja scena. ''Prestrašen obraz starejšega možaka, za katerega je že vzpon v šesto nadstopje alpinistični podvig. Model še goni in goni svoj film, igra alfa samca in nič ne kaže da se v bližnji prihodnosti namerava spokati s ceste''
V momentu mi je počil film. Besede, ki so privrele iz mene za njegovimi niti za milimeter niso zaostajale. Pred sabo imam samo nezaustavljivo željo da se moja pest zarine med vizir v njegov mehak nos. Slika v moji glavi je morala biti tako močna, da jo je smotko zaznal in popihal.
To zgoditi meni še v življenju ne. Ja absitenca lahko prebudi tudi žival.
Ne kadim 11 dni, ni veliko, vendar ravno dovolj, da začnem opravičevati oziroma racionalizirati zakaj bi lahko še enega prižgal. Zelo sofisticirono mečem sebe na finto, s tem, da pozabim celo goro razlogov zakaj sem prenehal s kajenjem. Kot da je kajenje najbolj razumna stvar na svetu. ''Ej pa res zakaj ne bi kadil, misl'm sej je OK, a je kje problem, cigatere prinesejo mir in koncentacijo, z njimi se posladkam..'' in to v času, ko fizične odvisnoti že nekaj dni ni. Občutka nespucanega raufnka in to tistega iz hiše letnika 1906, katere gospodar pije že zadnjih 40 let in mu je ta isti dimnik deveta stvar, tega občutka kot da v mojem grlu in plučih ni nikoli bilo.
E ne bom pustil virusu v mislih, da mi škodi in hoče delovati v neskladu z mojim razumom.
Če se ob kurejnju ognja kadi v ljudi imamo pri nas navado reči ''Gon se kur. stara in gre dim drugam.''
Sam ne se dat cigaretom, sej bo vsak dan boljše. Dalj časa, ko mine, lažje je te grde misli odrinit stran.
Jest nisem imela niti časa, niti energije se ukvarjat sama s seboj, zato sem si za rojstni dan kupila Champix in ker sem čistokrvna Gorenjka, tudi vztrajam. Čeprav sem potrebovala tri tedne, da sem si končno določila tisti dan D. Vedno je nekaj prišlo vmes, da ne bi bilo dobro biti pod vplivom vareniclina. Ko sem se končno le odločila, sem imela ene deset dni grozne težave, ki so na srečno minile: od nespečnosti, nočnih mor, težav s koncentracijo, občutek zadetosti od zdravil. Po 25 mesecih mi zaenkrat še ne hodi na misel, da bi to sranje še enkrat dajala čez.
Pa tudi ful se mi zdijo grdi uni tam za vogali, ki kadijo (kot, da jaz ne bi :)).
Le tako naprej, vas bomo vzpodbujali
Lep pozdrav tudi ostalim, ki se trudite postati bivši kadilci.
14 dni in niti ene večje krize, podobne že doživetim v prejšnjih nehanjih.
Če se zaradi stresa, uspeha, ugodja... pojavi želja, nemir, neustavljiva sla, jo val izkušenj iz preteklosti v hitro prekine, scvre.
Prej je bil v mojem telesu vihar, ponoči nespečnost, občutek premajhne lobanje za nikotina željne možgane, v pljučih je bil podtlak, telo kot bi mi hotelo skočiti na trenutke iz kože.
Najhujše je bilo bojevanje z mislijo o še enem, o odrešitvi, ki mi bo jo prinesel vdih vseobsegajočega občutka prijetne zadetosti in sprostitve, kjer bodo tudi težave izgubile svojo velikost.
Zaradi enega dima sem v preteklosti vrgel dva konkretna obdobja nekajenja stran. Eno dolgo sedem, osem let. In drugo nekaj mesecev. Nekajkrat mi je uspelo tudi za dan, dva, teden.
Pogosto je bil vzrok ponovnega kajenja povezan z določenimi občutki, mojim doživljanjem sveta in reakcijami na ta svet. Oseba, ki mi je v zadnjih štirih letih poskušala prizadeti največ gorja je hkrati (med drugim) tudi zaslužna, da sem končno nehal kaditi. Moje osebne frustracije je potencirala do te mere, da sem jih uvidel celo sam. Celo tiste, ki se jih prej nisem zavedal. Ko sem ubogi Gruberček moral malo posesati cigaret, da sem se potolažil po sporih. ZELO ZANIMIVA UGOTOVITEV. Včasih nam najhujši sovražnih postane najboljši učitelj.
Joj, vidim, da kot nekdanja kadilka sploh ne znam računati mesecev. Ko bi me videl moj
učitelj za matematiko, bi se zgrozil. Že v osmem razredu mi je rekel, da bom diplomirana čistilka.
Minilo je dobro leto, ko sem prenehala kaditi, pa vsakič navedem ene čudne cifre. Pa tako lep datum sem si izbrala (dan zemlje).
Upam, da se bo Gruber vrnil z dopusta kot nekadilec. Javi se.
Tudi za šport imam vedno več energije in volje. Zna se zgoditi, da postanem polnovredni športnik nazaj. Občutek svobode ob teku, plavanju, tista bikovska energija, ko se mi zazdi da sem milimeter nad tlemi, se mi pri tem na momente vrne.
Ampak res samo na momente, potrebno bo vsaj leto postopnega vračanja v peto prestavo.
Vonji se vračajo, ženka spet diši, predvsem jaz ne smrdim.
Sploh ne morem verjet, kaj sem videl v cigaretih.
Včasih gledam ženske, ki so že v pedesetih popolnoma zanemarjene. Kje v toku življenja popolnoma pozabimo nase? V službi, pri otrocih, pri gradnji hiše, kdaj nehamo svojo boljšo polovico neprenehoma osvajati, da o tem kako ljudje včasih v pravilnost partnerskega odnosa sploh nimamo vpogleda.
Za povrh pa se še zastrupljamo. Komaj z dopusta pa že imam globinsko drisko :)
Šport je vedno prva rešitev za vse. V to sem prepričan. Le tako se lahko odmakneš in pogledaš sebe z druge prespektive in začneš hoditi po prvi poti, neglede na EMŠO.
da je dopust minil brez prekrškov. Se strinjam, da je šport rešitev, če se želiš izognit skušnjavam.
Ja vonji se vrnijo, pa okusi tudi. Potem še apetit, ker je vse boljše kot prej in pride spet šport na spored, ker se sicer začnejo kopičiti kilogrami.
Pri meni je problem predvsem v tem, da partner še kadi in z mojim "nesmrdenjem" oblačil ni še nič boljše. Poleg tega pa človek ugotovi, kakšni egoisti so kadilci in to ne samo na področju kajenja.
Po enem letu ugotavljam, da je bilo kajenje edina stvar, ki naju je povezovala. Ko se mi je še okus povrnil, sem počasi nehala jesti njegove slane kuharske mojstrovine. In tako živiva vsak zase, manj, če sva skupaj, boljše je. Poleg tega ne morem več prenašat njegovega vonja po cigaretah in pijači. (Odkar sva skupaj me namreč prepričuje, da pivo ni alkohol).
Da ne dolgovezim, ker tema ni neposredno vezana na kajenje, naj samo zaključim, da se s prenehanjem kajenja, lahko počasi zaključi tudi dolgoletna zveza.
Doluos pred pomembnimi odločitvami si. Upam, da boš dovolj močna. Mogoče bi šla v kakšno skupino po pomoč. To ni nič takega. Sanja Rozman ima kar nekaj skupin. Gre za to, da ti člani ki so mentalno zdravi, nastavijo zrcalo. Le inteligentni in čustveno zreli ljudje se odločijo za tako pomoč.
Čeprav priznam, da neumna situacija v službi sproža napetost, ali bolje si dopustim da sem zaradi nje napet. Le to pa vodi v mojo željo po potešitvi (s cigaretami).
Ampak to je tako redko in tako šibko, da sem prepričan, da bom zdržal.
Vse preveč se sprašujem kje so vrednote med sodelavci, prijatelji. Vse bolj se mi dozdeva, da pameten človek ustvari le mikrokozmos vrednot znotraj svoje družine in še to le v primeru če je v družini osnovna zaljubljenost med partnerjema in zdravje. Za druge pa določiti prag vrednot, ki jih v nobenem primeru ne prestopiš vsaj ne v negativno stran pa tudi v pozitivno. Več pa ne. Hitro smo lahko svinje ali pa duševne prostitutke. Smo res še vedno tako bolna družba ali je to pač samo naravni red, ki ga korigiramo z zakoni in religijami.
In če je to res, pa je, je kaditi smrtni greh. S cigareti ubijaš sebe, ki je velik del mikrokozmosa in edini soodgovoren po moškem principu, drugi edini soodgovoren po ženskem principu na začetku ustvarjanja tega mikrokozmosa je partnerica. Otroci namreč vsaj do 16 leta niso zrele osebnosti. Odgovornost pa se ne konča v sedajnem mikrokozmosu ampak v nekem daljnjem, ki izvira iz tebe.
Kar se tiče cigaretnega dima, se je meni zdelo povsem nepojmljivo, da so nekaj časa govorili o prepovedi kajenja v večstanovanjskih zgradbah. Sedaj pa ugotavljam, da je v stanovanju najbolj zakajen prostor ravno spalnica, ker na spodnjem balkonu običajno kadijo štirje in gre ves dim v spalnico. Da ne pomislim, kako je bilo včasih, ko so kadili na avtobusu, vlaku, letalu. Si predstavljaš, da se pelješ 8 ur v zakajenem letalu (zraven pa dojenčki, starejši .... ).
priznem, da sem se kar nasmejala tvojim objavam Gruber ... ne vem sicer zgodbe za nazaj a si kar znam predstavljati.
Sama sem kadila 7 let (pravljično šetvilo =))), potem pa leto 6.2. prenehala. Ravno je minilo pol leta in lahko rečem, da sem ozdravljena ...
Zakaj sem sedaj prepričana? Hmmm ... v preteklosti sem velikokrat prenehala, vendar nikoli za dlje kot nekaj dni ... od začetka kajenja sem imela non-stop željo po prenehanju =)
In potem letos res ... rečem lahko - USPELO mi je =)
Nimam več nobene potrebe po cigaretih in grozno mi smrdijo. Res pa je, da sva naenkrat prenehala oba z možem, sicer mi ne bi uspelo.
Najhuje mi je, ko mi stanovanje iz drugih balkonov prismrdi po čikih ... bljak, fuj, ogabno!!!
In potem zavedanje - tudi jaz sem to počela - takrat vem, da nikoli več ne prižgem. Je prelepo življenje brez cigarete. Ne smrdiš (zaudarjaš!), ne zapravljaš svojega zdravja in ne zapravljaš denarja. Toliko kot sva dajala za cigarete, sedaj dajeva za popolnoma nov družinski avto!! Juhej!!!!
Čestitke vsem nekadilcem, spodbuda tistim, ki še kadijo, da prenehajo ... tebi Gruber pa rečem le - pamet v roke, sedaj si telesno že ozdravljen ... ne pusti se cigaretom, da te zopet dobijo v oblast!
Ma tri dni imam kar krizo. Zanimivo po skoraj štirih mescih. Za mojo službo se delajo usodni premiki, ki ni niso všeč, pa krediti, odgovornost do otrok, preživetje..... pa zapašeš. Posebej še ker že več kot teden dni ne morem teči zaradi bolečin v kolenu, za kolo pa je dež. Šport je res dober izhod. Brez mi ne bi uspelo. Tako kot povsod vzopni in padci čez te griče pa se sedaj prebijam brez cigaret.
''Še dobro'' da sem tolikokrat padel na izpitu, da vem da to ni nič dobrega.
Evo grem na službeno potovanje, zato se bom pohvalil 2 dni prej.
4 MESECE
Kot vidim se da brez cigaret. Je pa prenehanje pri vsakem podobno in hkrati različno. Vsi sanjajo o še enem, eni imajo večjo krizo na začetku, sam jo imam sedaj šele po več mescih.
Vendar vem da bom zdržal, dnevi pa tečejo počasneje kot na začetku.
Je tako, da se na tem forumu tudi podpiramo.V realnem življenju pa večinoma ni tako. In najboljša in v resnici tudi najboj pristna je pohvala, ki jo daš sam sebi. Logično je, da je empatija pri ljudeh še ni in še nekaj časa ne bo na visoki ravni.
Zato.
MA GRUBER TI SI TAKA FACA. 4 MESECE. ČE SI TO ZDRŽAL LAHKO V ŽIVLJENJU ŠE MARSIKAJ DOSEŽEŠ.
Vsekakor je nujno, da se pohvalite sami. Pohvalim vas pa lahko tudi jaz, tako za vašo vztrajnost pri sebi, kot tudi za vzpodbujanje drugih na tem forumu. Za to drugo se vam tudi najlepše zahvaljujem.
Pa vse dobro in pogumno v naprej vam želim
Prav lep pozdrav in lep dan želim
asist. mag. Tomaž Čakš , dr. med.
Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana
Zaloška 29, 1000 Ljubljana
tel.: (01) 5863900, fax: (01) 5403190
Čas teče jutri bo pet mesecev. Seveda je še nejkje globoko v meni črv, ki si želi na staro pot. Ampak mislim, da se to bitko dobil.
Še enkrat hvala dr. Čakšu za moderiranje foruma. Pri tem ko sem se odločil nehati s kajenjem so mi izkušnje drugih prišle prav, prav tako dnevnik nehavanja, ki se ga pisal na tem forumu. Da pa je kar nekaj žolčnih izlivov bilo na račun moderatorja,je potrebno vzeti v zakup.
Tako dr. Čakš, če nas boste imeli kdaj poln kufer, ne pričakujte od nas pohval, že to, da nas je kar nekaj nehalo tudi zaradi pomoči foruma je velika čast, ki vas je doletela v življenju. Namreč na koncu če resiš le eno človeško življenje ali enemu človeku olajšaš peklenske muke je namen bivanja tu na zemlji dosežen. Seveda do limita svojih zmožnosti. In to določeni naši zdravniki ne razumejo, biti zdravnik ni samo poklic je poslanstvo, enako kot duhovnik, učitelj.. Stari ljudje so se tega bolj zavedali in so imeli do teh poklicev drugačen odnos.
In zakaj se ljudje sedaj tako obračajo k alternativi. Ker sedanja medicina ne zna odgovoriti na tegobe sodobnega človeka, hkrati pa zavrača drugačno včasih dokazljivo učinkovitost. Naj jih naštejem nekaj: homeopatija, bioreonanca - Bicom, kiropraktika, manualna medicina. Vse to so na zahodu ne na vshodu priznane metode. Pri nas pa ali zaradi lobijev, strahu zdravniške zbornice to vse minirajo. Hipokrizija pa se kaže, da taisti zdravniki zase in za svojce uporabljajo te storitve.
Povsem se strinjam z vami, da je za vsakega, ki mu tudi ta forum (in to ste vsi, ki opisujete svoje izkušnje, postavljate vprašanja in na marsikatero tudi odgovorite ter se bodrite) pomaga prenehati kaditi in mu na ta način ohranja zdravje in življenje, da se za vsakeka splača potruditi, pa četudi jih (vas) je samo nekaj. Vsako življenje šteje in je vrednota. Sam se pač trudim po svojih skromnih močeh in sem vesel vseh, ki jim uspe in tudi vseh, ki se trudijo.
Prav lep pozdrav in lep dan želim
asist. mag. Tomaž Čakš , dr. med.
Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana
Zaloška 29, 1000 Ljubljana
tel.: (01) 5863900, fax: (01) 5403190
ČAS TEČE. Kak teden imam občutek, da sem odvisnot premagal. Da sem bivši zdravljeni kadilec. Zanimivo še pred mescem dni je bila kriza.
Pri prenehanju je potrebna določena VZTRAJNOST IN POPOLNA VZDRŽNOST in ne samo Allen Car, hipnoza, terapevtski center v Ljubljani. Vse to res lahko pomaga, ampak potrebno je preživeti dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem. Ampak vseeno denimo tudi po 4 mesecih gre še vedno lahko za ''dan za dnem'' a celo ''uro za uro''. Tega se je potrebbno zavedati.
Slej ko prej pa se telo in duh navadi, da tistega ŠE ENEGA NI IN NE BO VEČ. Vsaj večino časa :).
No, da še jaz pristavim svoj piskrček:-) Kaditi sem prenehala pred približno letom dni in pol. Nikoli, ampak res nikoli si nisem predstavljala, da bo kdaj minilo toliko časa. V tem času se je zgodilo toliko stvari...Med slednjimi tudi moje resnično zavedanje o lastnem zdravju-psihičnem in fizičnem. Prebudilo se je. Naučila sem se krmariti med tisočerimi občutki, brez prižgane cigarete. Zanimivo početje, ko vse v tebi besni, kot razburkano morje, pa raje zaviješ v čudovito naravo. Samo, da ne prižgem čika, si mislim. Škoda le, da nisem prenehala še prej.
Vsem, ki ste na poti NEKAJENJA, želim cel kup aktivnosti, pa nebo toliko razmišljanja :-)
Nedvomno uspeh. Življenje se ne vrti več samo okoli cigaret, prenehanja, iskanja časa za izhod na nikotinsko dozo.
Nekega blaznega razodetja pa ni, kot piše Allen Carr. Je samo vztrajanje, zadovoljstvo ob uspehu, kjub preizkušnjam, ki jih prinaša življenje.
NIČ LAŽJE NI ČE ENEGA PIŽGEMO, NEGLEDE NA TO KAKO LEPO ALI POBUŠKANO NAM JE. TO JE VSE.
In tako kot je napisala petrusha, namesto na cigaret je potrebno v naravo, tek. Sprejeti moramo, da je včasih življenje pač jeba in da ni vedno z rožicami poslano.
Gruber čestitke!!!! Jaz bom imela čez natanko 6 dni ŽE 8 mesecev :))) ponosna, da sem zmogla in z višjimi standardi! Prej je bilo zame vse ok - saj sem se zavedala, da sem odvisnik (za njih je vse dobro le da imajo svoj šut) Zdaj izbiram, odločam, prebiram, sem kritična in ne dovolim, da kdo prestopa meje na moj račun :)) Tako, da uživaj v zadovoljstvu, da si zmagal, da si postal nekaj boljšega, popolnejšega :)))) in predvsem zdravega.
Srečno in še enkrat ČESTITKE!!!!!
Kaj je tisto kar loči zmagovalca od poraženca. Po mojem samo odnost do realnega sveta. Sprejeti tisto kar ne moremo spremeniti, potruditi pa se, neglede na stopnjo truda, za to kar lahko spremenimo, da pridemo iz točke A na točko B. Točka B je lahko vmesna postaja, delni cilj, ker končni cilj je edino pot v večnost.
Naglavni greh vsega je LENOBA. Lenoba do odnosov znotraj družine, dela, športa, ustvarjalnosti. Deloholik je lahko največja lenoba na svetu. Ker se mu ni potrebno soočiti s praznino v svojem življenju.
In kaj je realno. To, da je se je potrebno truditi, da se moramo vsi vsak dan čemur odreči in v kaj ali koga vložiti energijo. Ta oseba smo lahko MI SAMI. Realno je, da večini ni z rožicami poslano in predvsem da nam je DANO ŽIVETI. Življenje nam je podarjeno! In vsake toliko lahko začutimo enost z NJIM. Ampak to pa ni podarjeno, za to je potrebno tako ali drugačno delo. In v tem smislu razumem Tomaža Humarja.
Lenoba pomehkuži ljudi, da se smilijo sami sebi. In zato toliko stoka tudi na tem forumu. Če se želimo izviti iz primeža lenobe je potreben proces.
Začne se lahko preprosto s tem da damo na noge preklete tekaške copate in gremo, čeprav vsa lenobna in gnila bit znotraj nas jamra in stoka kako krivičen je svet če moramo premikati svoje zaležane in povečini zamaščene noge.
TUDI V TEM SMISLU TI PIŠUKA ČESTITAM ZA TVOJIH OSEM MESECEV.
Začne se lahko preprosto s tem da damo na noge preklete tekaške copate in gremo, čeprav vsa lenobna in gnila bit znotraj nas jamra in stoka kako krivičen je svet če moramo premikati svoje zaležane in povečini zamaščene noge.
Problemov kar se kajenja tiče ni več, sem čez.
Muk pa je bilo pred dobrima dvema letoma, ko sem se prvič oglasil na tem forumu in nehal kaditi kar nekaj, oziroma ogromno. Letos je bilo lažje, možno tudi zaradi izkušenj od prej ali pa večje notranje gotovosti.
VSEM KI NEHUJETE, POSKUŠATE NEHATI ALI STE NEHALI. VZTRAJAJTE SE SPLAČA.
NA TEM FORUMU JE IZPOVEDI VERIŽNIH, ZASMRDENIH, SAMOODPISANIH KADILCEV KI SO PRENEHALI OGROMNO.
ŠE ENKRAT DA SE
Čas resnično celi vse rane, tako kot tudi zmanjšuje stopnjo zasvojenosti, tu mislim predvsem zasovojenost v glavi. Ko se nam zdi, da brez ene male palčke ne moremo živeti.
Vendar se je potrebno nekaj zavedati. Dolgoletno kajenje spremeni strukturo možgan fizično. Zato se ne moremo kontrolirati in po neki abstinenci prižgati samo enega. Možgani so tako spremenjeni, da odvisnot hitro žaživi v enaki ali še hujši meri. NA TO NE MOREMO VPLIVATI. Možgani so spremenjeni.
Leta 2006 sem po 12 letih prenehal kaditi, muke, trpljenje in po parih mesecih in sem se pocutil fantasticno fenomenalno noroo, ker mi je ratalo.......
Leta 2009 (po 3,5 leta) pa sem si rekel da eden ne more skodit......
No danes sem ze 7 dan brez cigarete in "jovo na novo", teh prvih par mesecev spet borba....da vidimo ce spet rata....
Jaja ko si enkrat kadilec si vedno kadilec...le kadis ne....
Zdaj skoraj po letnu dni ne morem verjet, da sem leta nazaj zopet padel v kadilski objem. Če ne ni pisl dnevnika, bi sam sebi lagal kako enostavno je bilo nehati. Ni, ENOSTAVNO JE SEDAJ PO ENEM LETU. Definitivno imamo glede na nekadilce spremenjeno možgansko strujturo. V to ne dvomim! Gre, da tistega enega ni več.
Me kdaj prešine misel in želja, samo ej ni več. In potem se ta strašna želja kar razbline v nič.
Čas Glegi, čas.
Kako kaj ostali Doluos, Pišuka, Končno Nekadilka, Najina Ljubezen, Pupa200, Pika.....
Hej Gruber!
Lepo te je spet brati. Pogumnega, odločnega, mirnega, spremenjenega :)))
Zdi se mi, da bom vedno ostala odvisnica - to je najhuje. Bojim se, da ta občutek in strah pred cigareti ne bo nikoli izginil. Namreč, zakaj se vračam na ta forum? Zakaj se pravzaprav tisti, ki še leta ne kadijo kdaj pa kdaj znajdejo tukaj? Smo kot anonimni kadilci na abstinenci... :)) čeprav jaz zase vem, da v življenju tega "smrdljivega hudiča" ne prižgem več. In zaradi dobljene borbe z višjimi standrdi. Vsaj to! :))
Bravo vsem, ki ste zmagali!
še teden dni pa bo Gruber praznoval obletnico. Iskrene čestitke, le tako naprej.
Ponosna sem nase, ker je aprila minilo 2 leti od moje zadnje cigarete. Ko sem se naučila reči NE cigareti, sem videla, da lahko rečem NE tudi drugim. In da nisem na svetu samo zato, da je drugim lepo. Na voljo sem samo še tistim, ki me nujno potrebujejo in ne odnašam več "r..i" vsem po vrsti.
Veliko hodim, vzljubila sem PST (Pot spominov in tovarištva), tudi danes sem naredila 2-urni sprehod po Golovcu z močeradi. Teh je bilo več kot ostalih sprehajalcev. Če je lepo vreme, grem rajši višje v gore (obožujem manj hojene poti oz. brezpotja, manj pa kače, ki jih kar pogosto srečujem).
Prej sem se vedno prilagajala drugim, sedaj pa si vzamem čas samo zase in za stvari, ki so mi všeč (koncerti, kino).
Postala sem veliko bolj samozavestna. Počasi izgubljam tudi kg (še +3). Tudi če ostanejo, se ne sekiram več. Važno, da se počutim v redu v svoji koži. Trenutki z željo pa cigareti so vse redkejši, predvsem je moč, upreti se, vsak dan večja.
Pozdravljam vse obiskovalce foruma in jim želim veliko lepih trenutkov brez cigaret. Če jim je težko naj le pridejo na forum, morda jim bo potem lažje z nasveti dr. Čakša ali s pomočjo drugim sotrpinov.
Dve leti je že pri tebi Doulos minilo? Ja sej mislim, da pri meni tudi. Lepo si napisala tisti del, da si ugotovila, da lahko rečeš NE tudi drugim. Tudi meni se zdi, da prenehanje kadilske razvade potegne za seboj marsikaj. Spremembo nekaterih vzorcev, predvsem pa zrahljanje vezi s kadilci, kajpavem. Mi ni do filozofiranja na dolgo in široko. Ne kadim, niti nočem. Po tolikem času lahko rečem, da je končno crklna tista želja uf zele pa bi enega. Nisem si mislila, da bom prišla do te točke, mislila sem, da bo tista želja prisotna VEDNO. Nimam pojma kako, ampak očitno je, da je potreben čas.
Stres v službi, tri tedne negibanja. In razmišljanje o kajenju je spet tu. Da se razumemo, ne bom ponovno prižgal. Samo volja je precej bolj šibka kot takrat ko sem na športu.
Še dobro da je danes lepa napoved, kolo kliče. Telesna aktivnost je res pomembna.
Gruber, kva spet berem. Ne se dat. Hitro na kolo za zdravo telo. Slabi trenutki pridejo in minejo,
samo dalj časa ko mine, šibkejši so in manj jih je. Poletje je tu in tudi več časa za gibanje.
Bravo za dosežene mesece.
Jaz pa zadnje dni malo pretiravam z gibanjem in sem vsa polomljena (ampak bolje kot zakajena).
Izkoristila sem zadnje dni lanskega dopusta in se bom sedaj v službi spočila.
Pozdravljam vse obiskovalce foruma, skupaj nam je lažje.
Ej, Gruber, ja. Tudi jaz sem opazil, da mi zaostajanje s telovadbo privabi cigarete v misli. Prav neverjetno je, kakšna je razlika. Ko vsak dan telovadim ni nobene misli o cigaretah, ko pa tretji dan posedavam so pa hitro pred očmi tisti dimčki in okus. Telo je tako narejeno, da možgani rabijo na vsak dan ali pa dva nekaj prevetritve in to naše življenje, ki ni življenje ampak le še neko sedenje ni primerno za ohranit zdravo pamet.
Jaz mislim, da bi človek moral biti ali na kmetiji in delat fizično, ali pa v naravi in vsak dan ulovit dva zajca. Ni normalno, da ne telovadiš. Normalno je, da telovadiš vsak dan, kakšen dan tu pa tam si lahko vzameš fraj.
Kajenje je stvar preteklosti, o kajenju sploh več ne razmišljam. Daleč pomembnejše so sedaj druge stvari.
Da sem prišel do tu sem moral dojeti samo troje:
DA, ŠE ENEGA NI VEČ,
ČAS ZDRAVI VSE,
Z GIBANJEM JE 700% LAŽJE
Vse kar občutite smo občutili vsi, ki nam je uspelo nehati in ubežati verigam in suženjstvu odvisnosti od nikotina.
Da se, če je uspelo meni lahko komerkoli izmed vas. Bil sem dobesedno prekajen verižni kadilec.
Potrtebno je potrpeti pa naj bo to s knjigo Končno nekadilci, hipnozo, akupunkturo ali brez pomoči. Na koncu je to na vas samih. Bolj ko vas muči bolj gre odvisnos iz vas. Naj vas trese, bodite jezni, to je bil vaš greh, tako kot je bil moj in jokanje ne pomaga dosti. Je pa dobro, da tudi to lahko napišete na forumu.
Konec konec koncev gre samo za to hočete kaditi ali ne. Če je odgovor ne potem tistega še enega ni, če je odgovor da ga prižgite. Razlika med kadilcem in nekadilcem je v samo enem cigaretu nikoli ne kadimo dveh naenkrat.
Gruber1, pod ta ta zadnji tvoj post bi pa z veseljem kliknila "všeč mi je" in ja, popolnoma se strinjam. Točno danes je 8 mesecev in vem, da bom vztrajala.
Na začetku mi je pa zelo zelo pomagala tvoja zgodba - hvala!
Če pogledam nazaj je bilo prekleto težko nehati, MUKA!
Danes, ko se približuje obletnica, sem moral prav preveriti koliko let že ne kadim. Kajenje postane del nekega drugega obdobja, celo več, drugega človeka. Letnica niti ni več važna. Kadilec to nisem jaz. Nekajenje sploh ni več dilema, ni muk, ni ničesar, kar bi spominjalo na odvisnost. Itak je enostavno.
Ob tem sem postal tudi športnik. To slednje pomeni novo identifikacijo človeka, mojo novo bit v kateri cigareti nimajo kaj iskati. To verjetno pomaga, da niti za trenutek ni več želje po še enem. Tistega prekletstva, ki na začetku kot zalepljena misel vleče nazaj v odvisnost.
Kako drugače kot na začetku. Res vam povem, splača se potrpeti, vse je samo vprašanje časa. Le ta mine vsem s cigaretom ali brez.
Če je uspelo takemu prekajenemu oslu kot sem bil jaz, vem, da bo tudi tebi, saj zato si na tem forumu, samo ne obupaj. Za novo identifikacijo človek potrebuje čas! Daj zdrži!