Spostovani Dr Pusenjak

pravkar sem prejela tale clanek iz Dela z intervjujem s svetovnim strokovnjakom porodnicarjem. Kaj menite vi o stanju porodnicarstva v Sloveniji in na sokantne podatke, da v Sloveniji:

- se zmeraj rutinsko uporabljajo klistir in britje, ko pa klistiranje dokazano vodi k vecjemu tveganju infekcije?
- epiziotomija se v Sloveniji izvaja v 50% porodov, dokazano indicirana pa je le v 10% porodov, in dokazano vodi k vecjemu procentu raztrganin?
- sredstva za pospesevanje poroda se v Sloveniji uporabljajo v 70% porodov, dokazano pa so ta sredstva potrebna le v 10% porodov, in imajo lahko taksna sredstva tudi zelo hude posledice?
- da o vecinoma lezecem porodnem polozaju v Sloveniji sploh ne govorimo....

Mislim, da imamo v Sloveniji se dolgo pot do zenskam prijaznih porodov. Kaj o tem menite vi? Ali sploh obstaja zelja in prostor, da bi se na tem v Sloveniji kaj naredilo tudi v medicinskih krogih? Kaj pa porodi v porodnih centrih in doma? So to le sanjske zelje, ali se bo mogoce kdaj to tudi uresnicilo pri nas?

Hvala za mnenje,
Olivia

--------------
Marsden Wagner, porodničar
Pri porodu ne tvegajo zdravniki, tvegajo ženske
DRGLIN Zalka, Sob 02.12.2006

»Oprostite mi, sem obstranec. Kajti kaj ima moški povedati o porodu?« svoje razmišljanje uvede Marsden Wagner, profesor, zdravnik perinatolog in epidemiolog, petnajst let direktor oddelka za Women's and Children's Health pri Svetovni zdravstveni organizaciji, svetovalec in predavatelj v več kot šestdesetih državah, če štejemo zgolj po letu 2000; izvedenec pri sodnih procesih, avtor 114 znanstvenih prispevkov, dvajsetih knjižnih poglavij, štirinajstih znanstvenih publikacij, tudi skoraj kanoničnega dela na področju obporodne skrbi Pursuing the Birth Machine. Vse kaže, da tega, kar ima reči, ni tako malo – in da ga je pomembno slišati.
Svetovno znani zagovornik »na znanstvenih podatkih temelječe« skrbi za ženske v času nosečnosti, poroda in po njem in glasen podpornik babic, ki je bogve kje izgubil priponko zaupajte mi, zdravnik sem, ki jo je nosil z ironijo, pride na pogovor v kavbojkah z veliko luknjo na kolenu. Ko ga vidno utrujenega (v zadnjih dveh mesecih je Slovenija četrta evropska država, ki jo je obiskal), pobaram, ali je še vedno disident, kot samega sebe poimenuje v nekem članku, oči oživijo in pritrdijo. Izzivalec kodeksa torej, neposreden, neomajen in strašno trmast.
Govorite o humanizaciji poroda. Imamo v sodobnem svetu problem z načinom porajanja? V Sloveniji ženske na porodu skorajda ne umirajo in umrljivost dojenčkov je izjemno nizka.
Dejstvo je, da je na svetu nekaj držav, ki imajo še boljše rezultate. Ne moremo reči, da je vse v redu, dokler so tu ženske in otroci, ki jim ne bi bilo treba umreti. Dobri ste, vendar ste lahko še boljši. Porod ni zgolj stvar preživetja, gre tudi za kvaliteto življenja, je eden od najpomembnejših dogodkov v življenju ženske. Zato mora biti zelo pozitivna izkušnja, ki bo žensko krepila, ki ji bo omogočila, da bo verjela vase, verjela v svoje telo in v svoje sposobnosti. Če ženski in družini omogočite dobro porodno izkušnjo, ste s tem naredili nekaj pomembnega za prihodnost skupnosti. Ne gre le za to, koliko ljudi umre, gre tudi za to, koliko ljudi čustveno ranimo. Če ženskam omogočimo, da imajo nadzor nad porodom, nad tem, kaj se dogaja z njihovim telesom, ustvarjamo svobodno in neodvisno družbo. Če to res želimo, moramo razmisliti in marsikaj spremeniti.
Zakaj bi moški v vaših letih potoval po svetu in govoril o tem?
Študiral sem medicino in v vsem študiju in specializaciji nisem slišal nikogar, ki bi o tem govoril. Nihče mi ni povedal o mednarodnih sporazumih o človekovih pravicah in nihče mi med mojim usposabljanjem za porodničarja ni povedal, kako pomemben je ta dogodek v življenju ženske. Zdravniki so običajna človeška bitja, to pomeni, da se nekateri zdravniki skozi življenje naučijo stvari, o katerih tukaj govoriva, in se jih trudijo pri svojem delu upoštevati, in so drugi, ki se tega nikoli ne zavejo, ker jih tega ni nihče ni naučil. Obstajajo porodničarji, ki žensk niti ne marajo. Zakaj bi nekdo izbral porodništvo, če mu ni mar za ženske, to je vendar noro! Žal se človek lahko odloči za kak poklic iz nepravih razlogov. In žal so med zdravniki tudi taki, ki ženske zlorabljajo.
Veliko govorite o informiranosti. Kdo je tisti, ki mora informirati ženske o tem, katera skrb zanje je najboljša?
Ne bo lahko prepričati zdravnikov, babic, medicinskih sester, da bodo v resnici omogočali informirano izbiro. Potem ko nekdo trdo študira in postane strokovnjak, je prepričan, da ve, kaj je za žensko najbolje in kaj potrebuje. Misli, da je njegovo znanje pomembnejše od znanja uporabnice in da ima zato pravico odločiti se, kaj bo storil. Zoprno je, da mora po toliko letih študija in izkušenj upoštevati pacienta, ki ima celo pravico, da reče ne. Prav vsak postopek in vsako zdravilo lahko stvari izboljša ali jih poslabša, obstajajo koristi posameznega načina zdravljenja pa tudi tveganje. Kdo je tisti, ki tvega? Ne gre za tveganje zdravnikov, tvegajo ženske in prevzemajo tveganje za svoje dojenčke. Zato ne moremo mimo absolutne pravice ženske. Ta mora ob prihodu v porodnišnico dobiti celostno informacijo o morebitnih prednostih in tveganjih; ne moremo ignorirati pravice, da privoli ali odkloni. Na nürnberškem procesu so obsodili ravnanja ljudi, ki so izvajali poskuse na ljudeh brez njihove privolitve, in rezultat je bil mednarodni sporazum, da ne bo nihče nikoli več storil pacientu ničesar, ne da bi ga prej informiral in pridobil njegovo privolitev. Kadar ni informirane izbire, lahko govorimo o medicinskem fašizmu. Temelj pravice do izbire je pravica vsakega človeka, da nadzoruje, kaj se dogaja z njegovim lastnim telesom. Težko je povedati celotno resnico – kajti če zdravnik želi uporabiti zdravilo, je pred hudo skušnjavo, da ne bo povedal vsega, morda bo zelo poudaril možne koristi in komajda omenil možna tveganja. V svobodni in demokratični državi mora ženska biti dobro informirana, preden se z njenim telesom karkoli zgodi.
V Sloveniji skorajda vse ženske rojevajo v porodnišnicah, vi pa porodnišnice problematizirate.
Porodnišnica ima vse lastnosti velike institucije, kar pomeni, da ima svojo lastno organizacijo, ustaljen način delovanja, in v njej velja pravilo, da je najbolje ravnati tako, kot se počne že dolga leta. Tisti, ki rutini reče ne, ni preveč dobrodošel. Čeprav porod ni bolezen, se dogaja v instituciji, kjer je celotna struktura namenjena diagnosticiranju in zdravljenju. Ženska, ki rojeva, ni bolna in nima zdravstvenih težav, in večina jih tudi ne bo imela. Tako se soočimo z bistvenim problemom: porodnišnica ni oblikovana po potrebah porojevajoče ženske.
Morda pa bi lahko naredili bolnišnični prostor bolj udoben, domač …
Porodnišnica nikoli ne bo taka kot dom. Vanjo lahko prinesete toliko foteljev, kot le hočete, ključno bo še vedno ostalo nerešeno: doma ste vi tisti, ki nadzirate okolje, tako lahko nekoga, ki je na vratih, povabite naprej ali pa ga prosite, da odide. Če pa ste v bolnišnici, tega nadzora nimate, nadzor ima zdravstveno osebje. To je zelo resen problem, kajti povezan je s pravico do nadzora nad tem, kar se dogaja s telesom. Pravica do odločanja o lastnem telesu je v resnici v nasprotju z namenom institucije, z njenimi pravili, redom in rutino. Če bodo ženske prišle v porodnišnico in rekle: »Ne, hvala, ne želim teh zdravil«, bo prišlo do konflikta. Težava je v tem, da lahko zdravniki na tovrstno odklonitev odvrnejo: »Če tega zdravila ne boste dobili, boste ogrozili svojega otroka. Vas ne skrbi zanj? Ne verjamete, da vem, kaj delam?« Ženska, ki rojeva in je v posebnem razpoloženju, se znajde v zelo težkem položaju, če sliši kaj takega. Partner, ki je prisoten in ki ne čuti sile popadkov, pa je dobro informiran in ve, česa ženska ne želi, jo lahko v tem primeru zastopa. To ni lahka naloga, vendar je nujna, ker bo to prispevalo k spremembi.
Zdravniki, babice, medicinske sestre so običajni ljudje – lahko so inteligentni, zelo izobraženi in izkušeni, še vedno pa so zgolj ljudje. Če imajo občutek, da nekdo prevprašuje njihovo znanje in kompetenco, so lahko jezni ali užaljeni. In če so jezni, imajo možnost, da kaznujejo pacienta na številne načine. Dobra skrb ni zgolj skrb, pri kateri se uporablja pravo zdravilo ali pravi postopek, pomeni tudi skrb, ki je ljubeča in podporna do ženske. In to je druga pomembna stvar, na katero je treba opozoriti, ko govorimo o porodu v porodnišnici. Če ima ženska hudo porodno izkušnjo, mesec kasneje zdravnik ne bo več natančno vedel, kako je porod potekal, kajti v vmesnem času se bo srečal še s številnimi ženskami in porodi. Ženska pa vam bo povedala podrobnosti s tega dogodka še desetletja kasneje. Osebje vidi tisoče porodov in zanje doživetje ni tako pomembno – govorimo o neravnovesju pomena, ki ga porodu pripisujejo eni ali drugi. Žensko, ki rojeva, moramo spoštovati, in narediti vse, kar lahko, da bo to zanjo pozitivna izkušnja. Če me jezi, ker zavrača nekaj, kar sem kot zdravnik predlagal, imam dolžnost, da najdem pot, da svoje občutke potisnem vstran in da zanjo še vedno ljubeče skrbim. Če tega ne zmorem, potem ne smem biti ob porodu.
Kakšna je razlika med babico in zdravnikom? Zdi se, da je v Sloveniji skoraj ni, saj so vsi šolani v medicinskem načinu razmišljanja.
Porodništvo je del medicinskih praks in temelji na medicinski paradigmi, ki pomeni določen način razumevanja sveta, ki vodi tudi način delovanja. Medicinska paradigma pravi, da je dolžnost zdravnikov najti problem – postaviti diagnozo in nato nekaj storiti – zdraviti. To zelo dobro deluje, če je nekdo bolan, ne ustreza pa porodu, ker ni pri porodu nič narobe, vsaj v večini primerov ne. Kot zdravnik, ki išče probleme, s svojim ravnanjem sporočaš svoje dvome in skrbi. Nosečnica naj bi zaupala v svoje telo, zelo pomembno je, da ji to omogočimo. Če je zaskrbljena glede tega, kar lahko gre narobe, jo lahko postane strah, in ko pride čas poroda, se ne bo mogla sprostiti in se odpreti, da bi lahko rodila. Če si ena izmed približno desetih odstotkov nosečnic, pri katerih pride do zapleta, potrebuješ zdravnika, da bo uporabil svoj pristop in kaj storil. Za tiste druge nosečnice pa zdravnika ne potrebuješ. V babiški paradigmi sta nosečnost in porod del običajnega življenjskega poteka, ki se skorajda vedno dobro konča. Naloga babice je, da spoštuje normalnost in da daje ženski vsakovrstno podporo in moč, da ta verjame v svoje telo in v svojo sposobnost rojevanja in da postane samozavestna in sproščena. Hkrati je babica usposobljena, da prepozna trenutek, ko bi se porod začel zapletati, da lahko žensko zaupa zdravniku; ta pa nato ugotavlja, ali je v resnici kaj narobe, in ustrezno ukrepa. Gre torej za dva različna pristopa in oba potrebujemo.
Posebej problematično je, če izobraževanje babic poteka skozi medicinsko paradigmo. Začne se proces medikalizacije, ki lahko vodi k nepotrebnim testom in postopkom, kar ustvarja okoliščine, ki ženskam skrajno otežujejo porod. Porod nadzira avtonomni živčni sistem – in ker je avtomatičen, ga ni mogoče zavestno nadzirati, tako kot ne moremo nadzirati, ali bo moj želodec prebavil hrano ali ne. Če bi med ljubljenjem prišel v sobo tujec in rekel: »Pohitite no že s tem orgazmom!« ali na primer: »Malce bomo preverili, ali je vse v redu« in bi odgrnil rjuhe – ne, v tem primeru ne bi ravno doživel orgazma, prav tako ne, če me je strah ali če sem napet in zaskrbljen. Normalen porod v porodnišnici je težko doseči, zato se je treba posvetiti zagotavljanju razmer, ki bi omogočile miren porod. Porod, v katerega se ne smemo vmešavati in ga omejevati. Gre za proces, ki ni pod nadzorom ženske in ki ga ne more nadzorovati ne babica ne zdravnik. Tu imamo težavo: ko porodničar skrbi za ženske z zapleti, začne porod percipirati drugače, začne se ga bati, ker ga razume kot nevarnega in tveganega. Uporaba zdravil in postopkov se vmešava v porodni proces ali ga celo ustavi. Slabo je, če nekdo dela z ženskami, ki rojevajo, pa ga je hkrati tega procesa strah. Babice, ki vidijo številne normalne porode, v porodni proces veliko laže zaupajo. Trdim, da zdravniki preveč uporabljajo tehnologijo predvsem zaradi strahu, da bo šlo kaj narobe. Pri desetih odstotkih žensk bo prišlo do resničnega medicinskega zapleta in zanje je potrebno zdravljenje. Zato potrebujemo zdravnike in potrebujemo tehnologijo, potrebujemo zdravila. Ključen problem nastane, ko zdravila, tehnologija in drugi postopki začno pronicati v tistih drugih devetih desetinah porodov.
Pogosto omenjate medicinsko prakso, utemeljeno na znanstvenih izsledkih. Kaj je to »na znanstvenih podatkih temelječa medicina«? Na konferenci Rojstvo ste v zelo zanimivi tabeli predstavili nekaj primerjalnih podatkov, ki so zbudili burno reakcijo med sodelujočimi. O čem govorite?
Po drugi svetovni vojni ko se je zgodil preskok v tehnološkem razvoju, je vladalo prepričanje – če lahko pošljemo človeka na Luno, prav gotovo lahko s tehnologijo izpopolnimo porod. Takrat si nismo vzeli dovolj časa, da bi se prepričali, ali bomo z uvedbo tehnologije res kaj izboljšali. V zadnjih šestdesetih letih v porodništvu spet in spet najdete primere, ko se je posamezen ukrep pojavil in zajel tisoče in tisoče žensk, potem pa se je izkazalo, da ima hude posledice za ženske ali otroke – naj omenim samo DES, talidomid in mizoprostol. V zadnjih desetletjih je bilo narejenih ogromno raziskav in ugotovljeno je bilo, da so nekateri uveljavljeni postopki med porodom napačni in jih ne bi smeli izvajati. Tako je prišlo do potrebe po spreminjanju prakse, da bi ta postala bolj utemeljena. Na podlagi podatkov odlične študije o tem, kako so ženske doživele porod v slovenskih porodnišnicah, in na podlagi drugih podatkov sem pripravil primerjalno tabelo. Na eni strani imamo porodno realnost v Sloveniji, ki sem jo primerjal z znanstvenimi podatki o posameznem postopku. Kar sem ugotovil, je na kratko tole: v številnih primerih lahko govorimo o prepadu med tem, kar se dogaja, in tem, kar medicinska znanost ugotavlja, da bi morali početi. Nekatere od teh stvari, ki se v Sloveniji še vedno dogajajo, so v številnih državah že opustili ali pa jih vedno manj uporabljajo. Še dolga pot bo do tega, da bi se postopki med porodom v Sloveniji lahko upravičeno imenovali »utemeljeni na znanstvenih izsledkih«. Najbolj preprost in očiten primer so postopki ob prihodu v porodnišnico, ko ženski dajo klistir in jo obrijejo. Obstaja raziskava, ki dokazuje, da z uporabo klistirja pri porojevajoči ženski povečamo tveganje za infekcijo, ker je blato bolj tekoče. S klistirjem se ne znebiš blata, ampak ga razredčiš in tako je celo več možnosti, da se bo med porodom pojavil. V razvitem svetu ne dajejo več klistirja in ne brijejo več.
Ko potujem po svetu in obiskujem zelo različne države in želim vedeti, ali v posamezni porodnišnici upoštevajo znanstveno utemeljeno prakso, je vse, kar moram storiti, to, da obiščem porodne oddelke in pogledam, ali ženske ležijo na postelji. Če ležijo, potem njihova praksa ni znanstveno utemeljena, kajti že dolgo imamo odlične podatke raziskav, ki jasno kažejo, da ležeč položaj med porodom ni priporočljiv. Lega na hrbtu in neaktivnost upočasnjujeta normalne porodne poteke. Lega na hrbtu je eden najslabših položajev, ker otrokova glavica pritiska na žile in upočasnjuje pretok krvi. To pomeni, da se mora otrok roditi navzgor, proti sili težnosti, kar je za žensko teže. Če je ženska pokonci, se medenične kosti lahko bolj razmaknejo in posameznica se lahko bolj odpre, kar pomeni, da je več prostora za porojevajočega se otroka. To so le nekateri izmed razlogov, zakaj ne bi smeli pričakovati, da bodo ženske med porodom ležale na postelji. Če ženska hodi, sedi ali se giblje, je porod lažji in hitrejši. Posameznici je treba dovoliti, da najde svoj lastni položaj, ne pa da drugi določajo, v katerem položaju naj bo.
Eden izmed velikih prepadov, ki ste ga omenili, je tudi pri prerezu presredka, ki so ga nekatere feministične avtorice imenovale spolno pohabljanje.
Pred petdesetimi leti so v vsem industrializiranem svetu številnim ženskam prerezali presredek, še posebej pri rojstvu prvega otroka, ker so mislili, da bodo s tem otroku olajšali prihod, da bo manj raztrganin in manj krvavitev. V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja so bile opravljene številne raziskave in od sredine osemdesetih letih imamo dobre znanstvene dokaze, da je prerez presredka povezan z več raztrganinami! Poskusite pretrgati tkanino – če naredite majhen rez, boste blago veliko laže pretrgali, kot če tega ne storite. In podobno se zgodi pri epiziotomiji – če naredite rez, je več možnosti za raztrganine, prav tako se poveča možnost krvavitve, rana bo povzročala več bolečin, ženske bomo imele več težav pri spolnih odnosih še tedne in mesece. V Sloveniji naredijo prerez presredka približno polovici žensk, upravičena pa je pri manj kot desetih odstotkih porodov. Po mojem je v Sloveniji ta trenutek najbolj problematično nesorazmerje med priporočeno rabo zdravil za sproženje in pospeševanje poroda in dejansko rabo. Uporablja se v sedemdesetih odstotkih. To je šokantno. Ne poznam nobene druge države na svetu, kjer bi imeli tako visoke številke. Problem prevelike uporabe zdravil za sproženje in pospeševanje poroda je zelo resen.
Zdravniki navajajo, da slovenske ženske želijo hiter porod in da se pritožujejo, če traja več kot šest ali dvanajst ur.
Obstaja kakšna znanstvena študija, ki bi pokazala, ali ženske želijo ta zdravila? Predvidevam, da gre zgolj za ugibanje. Poznam številne konce sveta in lahko vam povem: zdravniki se sklicujejo na ženske, da bi počeli, kar sami hočejo. Vedeti moramo, da se z uporabo zdravil za pospeševanje popadkov poveča tveganje za raztrganje maternice, kar je povezano tudi z umrljivostjo žensk in otrok. Lahko pride tudi do pojava, ki mu rečemo hiperstimulacija maternice. Zaradi zdravila se maternica prehitro krči, kar lahko pomeni, da med popadki ni dovolj časa, da bi kisik pripotoval do otroka, pomanjkanje kisika pa lahko vodi k možganskim poškodbam. Zdravniki bi morali poznati ta dejstva, saj vendar spremljajo znanstveno literaturo in poznajo tveganja. Pospeševanje poroda je koristno približno v desetih odstotkih, kjer obstaja resen medicinski zaplet – na primer pri preeklampsiji. V takem primeru so koristi pospeševanja poroda daleč pred tveganji. Več kot polovici žensk med porodom v Sloveniji dajejo zdravila, ki jih v resnici ne potrebujejo. Jaz temu rečem: medicinski škandal. To je resnično velik problem, ki ga je treba začeti reševati takoj!
Kaj bi bilo treba storiti, da bi porodni proces humanizirali?
Najprej bi morali okrepiti babištvo, da bi devetdesetim odstotkom nosečih in porojevajočih žensk skozi nosečnost, porod in poporodno obdobje pomagale babice. Zdravniki bi skrbeli za deset odstotkov žensk, ki imajo resne zdravstvene težave, ob tem pa bi še vedno imele podporo babic. Želel bi sistem, kjer so babice izobražene v babiškem modelu, kar pomeni, da morajo babice izobraževati in usposabljati babice, ne zdravniki. Imeli bi porodni center za ženske z nizkim tveganjem, ki bi ga vodile babice. Ob tem pa bi imeli seveda tudi high tech bolnišnico z vsemi pripravami in zdravili, ki so nujni za najboljši medicinski tretma.
Če bi imeli na voljo toliko denarja, kot bi ga želeli, in če bi lahko zgradili sistem od temeljev navzgor, bi ustanovili majhne ženske centre, kjer bi ženske dobile informacije, pomoč in podporo ob različnih življenjskih izzivih, med drugim tudi v nosečnosti in med porodom, in tu bi bile babice ključne. Živimo v svetu, kjer imajo še vedno moški več moči in oblasti, a vedno so obstajali tudi ženski svetovi in vedno so bile babice, sage famme, modre ženske, ki so zanje izredno pomembne.
Zdi se, da so ženske v Sloveniji sprijaznjene z načinom rojevanja in da se glasovi tistih, ki želijo spremembe, ne slišijo dovolj.
Med sabo je treba povezati napredne babice, zdravnike in znanstvenike, ženske skupine in posameznice, ki so imele hude porodne izkušnje ali ki so jezne, ker skrb ni ustrezna – tako boste zbrali močno skupino ljudi. Spomnite se, kaj je rekla Margaret Mead: »Ne mislite, da majhne skupine ljudi ne morejo spremeniti sveta. V resnici ga spreminjajo prav te.«

Zalka Drglin

mislim, da je omenjeni članek bombastičen, tendenciozen in zlasti neuravnoteženo meša prava razmišljanja z izkrivljenimi in netočnimi podatki in tudi nekritično preusmerja pozornost z manipulativnimi vložki. Gospod Marsden Wagner se je skozi LJ porodnišnicio sprehodil s hitrostjo hitrega pešaka vojaka, svoje mnejnje pa je verjetno ustvaril na podlagi pripovedovanja novinarke in drugih podobno mislečih oseb, tako da mu niti ne gre zameriti , da o slovenskem porodništvu, načinu obravnave nosečnic, sodelovanju nosečnic pri lastnem porodu, možnih alternativnih porodih in vsemu ostalemu nima kaj dosti pojma. Njegove izjave so pavšalne in sploh nerelevantne, kar je velika škoda za njegovo ime, s katerim se ponaša. Kakorkoli, upam, da boste v nekaj dneh, morda tednih lahko v istih medijih brali še odgovor ljudi, ki delamo z nosečnicami vsak dan na omenjeno provokacijo, ne morem drugče oceniti kot negativno feministične Zalke Drglin.

Hm, zanimivo oster odziv. Hvala za tako hiter odgovor in mnenje. Seveda bi bila zelo vesela, ce bi nam lahko VI kot strokovnjak na nasem domacem porodniskem prizoriscu podali podatke o procentu:

- klistiranja in britja, in kaj porecete na raziskave, ki trdijo, da klistiranje vodi v vecjemu tveganju infekcije?
- epiziotomije v Sloveniji?
- uporabe sredstev za pospesevanje poroda v Sloveniji?

Ce dr Wagner res nima pojma o stanju v Sloveniji, bi nam pa mogoce vi podali resnicna DEJSTVA. Ker predvidevam, da je epiziotomij v Sloveniji vec kot 10%, enako s sredstvi za pospesevanje poroda, me zanima, zakaj je temu tako in kako vi objasnjujete le-to?

Se enkrat hvala za hiter odziv in v pricakovanju vasih nadaljnih objasnitev, vas lepo pozdravljam.

Olivia

na tem mestu ne bom podajal številk, ker jih nimam v rokavu. V ustreznem mediju se bo pojavil umirjen in odmerjen odgovor na zgoraj opmenjeni članek, verjetno tudi z vsemi podatki, ki vas zanimajo.

1. Glede pogostnosti epiziotopmij se sicer z Wagnerjem strinjam, da jih je preveč, vendar je pri preventivni medicini, ki pač deluje v okolju kot deluje, zelo težko pokazati na tistih 10%, pri katerih je indicirana in izločiti tistih domnevno "očitnih" 40%, pri katerih je nepotrebna. Recimo da je to tako, kot bi nek "ekološki vrtnar" trdil, da je škropljenje sadja nepotrebno in da ga škropimo vsaj 50% preveč in da bi lahko poškropili le vsako drugo jabolko. Pri tem pa bi se pojavil problem določiti, katero od dveh bo zgnilo in katero ne. O tem, kdaj narediti epiziotomijo je zelo težko "predavati" temveč je to povsem praktična odločitev v trenutku, ko se glavica vali preko presredka. Takrat se, izkušena babica odloči ali meni , da se lahko presredek pretrga več kot do druge stopnje ali ne in če se kaže možnost oziroma nevarnost pretrganja presredka, raje prereže kot pusti, da se presredek pretrga. Tudi raztrganin zaradi prerezov presredka ni nič več, zlasti ne takih, ki jih z epiziotomojo želim preprečiti, torej rupturo presredka 3. in 4. stopnje. Toliko o demagogiji rezanja presredka, kjer se s teoretičnimi razglabljanji zelo težko doseže kaj več kot revolt neukega prebivalstva, ne da pa se določiti strategije, kako število epiziotomij zmanjšati. Dejstvo je namreč, da je za eno preprečitev rupture presredka 3. ali 4. stopnje, žal treba prerezati 50 do 100 presredkov, vendar se prerezan presredek zaraste praviloma brez pomembnih posledic, posledica rupture 3. ali 4. stopnje pa je lahko trajna nesposobnsot zadrževanja blata, kar je huda invalidnost. Seveda pa je zdaj vprašanje prejemanja odločitve, kje določiti prag za odločitev za in proti prerezu presredka. Vsekakor se strinjam, da rutinski rez presredka nima več mesta v porodništvu, vednar to zmanjša številko le za nekaj %.
2. kar zadeva klistir je spet treba pristopati individualno in ne pavšalno. Različni narodi imajo različno kulturo odvajanja blata in moram dodati, da naše nosečnice kar mirno prenašajo zaprtost oziroma si z njo ne belijo glave. Polno končno črevo zavzema prostor v mali medenici, ki je hkrati tudi porodna pot in karkoli tam jemlje prostor (to velja tudi za poln sečni mehur) zavira ali preprečuje porod. Če ženska sama skrbi za redno praznjenje črevesa, potem je klistir res nepotreben in kot rutino pri vsaki ga tudi sam ne odobravam. Seveda pa tudi ta rutina ni tako slaba in vsekakor zagotavlja gladek porod kar zadeva oviro v porodni poti. Zaradi klistirja zagotovo ni več infekcij, če je klistir prailno in strokovno izveden in v naših krogih so babice glede tega zelo dobro izvežbane ter lahko rečem, da skorajda ne srečam primera, kot ga navaja dr. Wagner, da bi se blato samo razredčilo in bi onesnaževalo porodno polje. V nasprotju s tem pa se dogaja, da se pri neizpraznjenem debelem črevesju hkrati z otrokom "iztisne še formirano blato" v katero bi se otrok neposredno rodil, če ga ne bi pred njim zaščitila babica pri porodu in še to žal le, če ženska leži na hrbtu in mnogo težje ali skoraj nemogoče, če ženska čepi ali sedi.
3. Kar zadeva britje je tudi zadeva odvisna od veliko dejavnikov. Danes se ženske itak same brijejo in pri vsaj polovici britje že zato sploh ni potrebno. Britje je torej druga takšna reč,h kateri gre pristopiti individualno in če se opravlja strokovno in na primeren način nikakor ne prispeva k infekcijam. Tudi tu se je pri nas že veliko spremenilo in če ženska ne želi britja, ji ga tudi ne vsiljujemo.
4. Kar zadeva sproženje in pospeševanje poroda pa res vlada precej polipragmazije, kakor se reče neenotni uporabi velikega števila pristopov in strategij obravnave. Tudi v tem segmentu ima gospod Wagner načeloma in teoretično prav, vendar ob tako velikih zahtevah pri tako majhnem številu babic in ostalega osebja si konzervativnega vodenja poroda, ki bi brez spodbude seveda lahko trajal tudi 24 ur, težko privoščimo. Že samo to, da nimamo možnosti ponuditi eno babico na en porod je nepremagljiva ovira za takoimenovani "humani porod", kot ga razume dr. Wagner in bi si ga želeli ponuditi tudi sami, ko bi le mogli. Za to imamo v Sloveniji res mnogo boljše možnosti periferne, male porodnišnice, ki za en ali dva poroda dnevno prav tako zaposlujejo ves tim zdravnikov in babic, medtem ko imamo v LJ v primerjavi z njimi skoraj 3 - 4x manjšo zasedbo glede na število porodov.
Če skrajšam: gospod dr. Wagner naj lepo dela red pri sebi doma na Danskem ali od koder pač je, tu pa so njegovi predlogi morda dobrodošli, vendar ne tako, da privihra ter izniči ali postavi na glavo vse, kar tu obstaja, pri čemer je tudi sam površen in ne opazi števlnih zasnov sprememb prav v smeri njegovih predlogov. Da ne bo pomote, z večino Wagnerjevimi opazkami in namigi se tudi sam strinjam, vendar ne v tonu, kakršnega uporablja, saj daje vtis, kot bi v Sloveniji zdravniki ne vedeli kaj počnemo in kot bi brezglavo zlorabljali medicino v svoj prid in proti ženskam. Mimogrede, le v redkih državah je toliko ginekologinj kot v Sloveiji, torej je tditev, da v tem segmentu "moški vladamo ženskam" vsekakor ne drži.
Naj na koncu le navržem še drugo plat medalje, takoimenovane "medikaliziranega poroda", ki si ga nihče ne želi, pa se med laiki žal zelo hitro širi in nas poskuša prisiliti k popolnemu odklonu od Wagnerjevega modela poroda. Zakaj vse več žensk želi carksi rez brez medicinske indikacije? Zakaj vse več žensk brez osnove meni, da bi bil carski rez za njihovega otroka, ki bi se naj rodil v medenični vstavi ali kot dvojček varnejši kot naravni porod? To je šele prava "medikalizacija naravnega dogajanja" brez dokazov o koristnosti, pa kaže, da bodo ti trendi uspešnejši kot pa trendi po naravnem porodu, po gibanju med porodom, po ambulantnem porodu, nepospešenem porodu itd. itd. Vse več je namreč po drugi strani tudi takšnih žensk, ki pravico do odločanja o svojem telesu in porodu razumejo povsem v drugo skrajnost: da bi naj medicina bila dolžna ugoditi njihovi zahtevi po popolni izločitvi naravnega poroda, saj je CR že tako zelo varen poseg, da ga nima smisla več uporabljati le z medicinskimi razlogi.
Zadeve torej niti slučajno niso tako preproste, kot to razlaga gospod dr. Wagner in porodništvo ne more postati le služba za sevisiranje poljubnih želja nosečnic "a la cart". Za odločanje o sebi, svojem otroku in porodu so nujno potrebni predpogoji in glavni med njimi je dobro poznavanje fiziologije lastenga telesa, nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja, pa tudi prednosti in slabosti ali zapletov vmešavanja medicine. Šele pod temi pogoji se lahko ženska res odgovorno in samostojno soodloča o načinu poroda. Žal je to znanje pri nas še na nezavidljivo nizki ravni in dokler bo tako, zlasti po zaslugi neuporabnega izobraževanja v osnovni in srednji šoli, tako dolgo se bomo morali zdravniki večinoma odločati namesto žensk.

Spoštovani!

Če dovolite kratko pripombo na vaše pisanje.
Z vašim pisanjem se vsaj načeloma strinjam in tudi sama menim, da g. Wagner pač ne more privihrati v Slovenijo za pet minut in nato kompetentno soditi o našem stanju porodničarstva. Mogoče ima celo glede vsega prav, vendar vseeno vemo, da se nekaterih stvari ne da spremeniti čez noč in bi nekatere spremembe na bolje za sabo potegnile tudi veliko nasprotovanja Slovenk.

Obregnila pa bi se ob vaše tri, štiri zadnje stavke. REs je, da obstaja veliko žensk, ki se tudi malo ne poglabljajo v svoje stanje - kakršnokoli, ne gre samo za nosečnost - in slepo zaupajo zdravnikovim razlagam in odločitvam. Res pa je tudi, da je takih, ki bi želele sodelovati pri zdravljenju, pri sprejemanju odločitev glede lastnega telesa, vedno več.
Osebno imam izkušnje pač z omejenim številom zdravnikov, ampak verjemite da si te izkušnje zelo podobne med seboj. Zdravniki se bodo morali nekako znebiti občutka superiornosti. Kako naj ženska soodloča pri čemerkoli, če ji nihče ničesar ne razloži, ne vpraša za mnenje in je nasploh še užaljen ali živčen, če preveč sprašuje. Saj lahko sami vidite, kakšna vprašanja vam tukaj na forumu postavljajo/mo. Ginekolog se "sitne" ženske npr. znebi s trapastim odgovorom, kateremu se vi potem tukaj čudite in ne morete verjeti, da je to res rekel ginekolog. Pa seveda najverjetneje tega ni rekel zato, ker bi imel slabšo medicinsko izobrazbo od vas ampak zato, ker on že ve, kaj je prav, ženski se pa tega itak ne splača razlagati. Seveda nimamo medicinske izobrazbe, ampak to še ne pomeni, da nimamo možgan. In menim, da kljub vsej izobrazbi ni zdravnika, ki bi lahko tako dobro poznal telo drugega človeka kot ga ta pozna sam.

In veste do česa privede tako stanje? Sama sem dva meseca pred prvim porodom. Strah me je neznanega, prebrala sem veliko na temo nosečnosti in poroda, rada bi vedela, kaj me čaka, kako lahko samo pripomorem k temu, da bo šlo vse OK, zanima me, kakšne možnosti imam itd.itd. REzultat vsega pa je odločitev, da bom pred in pri porodu tiho kot miška in se prepustila zdravnikom in babicam, dovolila vse kar bodo hoteli (od britja, klistirja, umetnih popadkov, rezanja ipd.), samo da se bodo počutili pri svojem početju "domače", da ja ne bo šlo kaj narobe oz. da bodo zagotovo naredili vse tako, kot najbolje znajo in takrat, ko bodo zato razpoloženi. Po svoje to verjetno ni tako slaba odločitev, ne? Saj je medicinsko osebje konec koncev izobraženo za vodenje poroda in ima tudi ogromno izkušenj. Zakaj torej ne zaupati? Žalostno je le to, kako pridemo do take odločitve. Samo zaradi strahu, da ne bi z vmešavanjem (v lastni porod!!) škodile otroku.

Bila sem malo dolga, se opravičujem. Vseeno pa še tole: vem, da vsi zdravniki niso isti in niti ni potrebe, da me prepričujete v to. Vem tudi, da je včasih težko najti pristen stik med zdravnikom in pacientom, ker vsi ljudje pač nismo na isti valovni dolžini. Iz svoje nosečnosti imam dosedaj tudi pozitivno izkušnjo in sicer iz morfologije pri vas. Ni potrebno veliko, da sem zadovoljna. Čisto dovolj je že to, da zdravnik vsaj pove, kaj dela, kaj je s tem ugotovil in kakšne so različne možne rešitve (če je npr. kaj narobe).

g. Pušenjak!

Verjamem, da gledate kot strokovnjak na članek bistveno drugače kot ženske s porodno izkušnjo. Sama imam za seboj dve neponovljivi čudoviti izkušnji poroda, ki pa bi bili verjetno še lepši in bolj naravni, če ne bi bila podvržena institucionalni obravnavi in postopkom, ki žal še vedno ponekod k temu sodijo (britje, epiziotopmija, nenehno opominjanje da lahko dobim kakšno sredstvo za lajšanje bolečin čeprav tega nisem želela). Vse kar sem si takrat želela je bila izkušena babica, intimni kotiček ter jaz sama s seboj in morda mi je zato bil članek tako všeč!!

Lep pozdrav!

Saskija

Hm...ne vem, meni osebno niste povedali nič novega. Tako delam odkar pomnim in se povsem strinjam z vami, do pikice in tudi nevem, kje sem se narobe izrazil in dal občutek, da bi bil pacient nespameten ali celo neumen oziroma bi ne bil sposoben soodločati. Sem le navedel za to obvezne pogoje, ki žal pri mnogih niso izpolnjeni. Razloge ste navedli tudi sami, venar danes obstaja toliko načinov, preko katerih lahko pridemo do informacij vključno s spletom, da se pač vse bolj čudim, da so nekateri sposobni priti na takle forum in postaviti "bedasto vprašanje", niso pa sposobni sami najprej preveriti o čem sprašujejo med že tisočimi obstoječimi informacijami. Tu gre pa več ali manj za lenobo ali komoditeto, kakor želite in ne za to, da pacientu nihče ničesar ne razloži. Osebni zdravnik je res zaupna oseba, ki bi naj tudi izobraževal in vzgajal pacienta vendar, če za to nima dovolj časa, se mora pacient le malce bolj potruditi in lahko najde vse informacije sam,v obstoječih medijih, časopisih, na spletu pa tudi v knjižnicah, knjigarnah itd. itd. Skratka, moja logika mi pravi, da od nekoga, ki zna dvigniti denar z bankomata, lahko pričakujem, da bo znal tudi voziti se z dvigalom in plačati parkirni listič na parkomatu, sicer je z njim nekaj hudo narobe ali pa hlini reveža, ki si ne zna pomagati.

temu ni kaj dodati. Vas razumem.

Ko tole berem, mi postane jasno, zakaj se pri nas tako malo mladih odloca za studij medicine. Vsekakor je prepad med pricakovanji javnosti in moznostmi javnega zdravstvenega sistema zelo velik.

LP, T.

Pozdravljeni,

se čisto strinjam z vami. A pri čem nastane problem, ki ga vidimo mi nosečnice. Jaz sem prvič noseča in je zame vse novo. Svojemu otročičku seveda želim najboljše. Problem pa so informacije, ki se dobijo npr. v materinski šoli, na spletu, v knjigah, v strokovnih revijah, v navadnih revijah. Za eno in isto stvar lahko piše v vsakem mediju drugače in babica v šoli, ki je tik pred penzijo ima pa spet drugo mnenje. Kaj je potem prav? kaj je dobro za dojenča in mamo?Ob prebiranju vsega tega si samo še bolj zmeden in zato vsak rad sliši besedo strokovnjaka, ki mu zaupa. In marsikdo je na spletu našel vas, kot tudi jaz. Zahvaljujem se vam za vse odgovore.

Le tako še naprej!

Lp, Urška.

V primeru, ko si strokovnjaki nis(m)o enotni o kateremkoli problemu, se meni samo po sebi ponuja odgovor, da je verjetno vseeno, kakšen je pristop k reševanju in da so razlike med izidi očitno tako majhne in nestalne, da ne tvegamo veliko, če se odločimo za kateregakoli od ponujenih. Verjetno ste že kdaj bili v trgovini frustrirani, ker se niste mogli odločiti med dvema artikloma, ki sta bila skoraj enaka, vendar vsak s svojimi posebnimi prednostmi in slabostmi. Podobno je včasih tudi v medicini. Zato sicer vztrajno dalamo primerjalne raziskave, ki včasih pokažejo tako, drugič pa žal drugače in včasih nismo sposobni ugotoviti, kaj je tisto ključno, kar prinaša razlike med izsledki. Najpogosteje je to po mojem mnenju kar "človeški faktor" in stopnja zaupanja, na kateri bi morali graditi enako kot na tehniki in opremi, vendar ima tehnika vsaj opravljene ateste in vztrajnostne preskuse, ki zagotavljajo predvidljivo delovanje v standradnih pogojih, človek pa je večna uganka in se celo v enakih pogojih, morda le v različnem času in prostoru lahko zelo različno odziva ter je s tega stališča le omejeno predvidljiv.