Po dveh letih in pol sva se s fantom razšla. Odločila sem se, da prekineva najino zgodbo, saj ni bil iskren do mene. Ne vem sploh, kako naj začnem. Imel je prijateljico, ki mu je bila včasih všeč (verjetno mu je še zdaj), točno ne vem, ali sta imela kaj več ali ne. Vem le to, da sta redno hodila na pijače. Že od samega začetka me je to rahlo motilo, vendar mu nisem želela težiti, saj sem mu zaupala in sem si mislila, da če bo povedal, ko bo šel z njo na pijačo, da nimam kaj skrbeti. No potem pa le ni bilo tako, dvakrat sem ga ujela na laži, ko mi ni povedal, da sta se dobila, nekako se je zagovoril, in ko sem mu to povedala, najprej ni zanikal, potem je. Nisem razumela, zakaj mi ni povedal, če res ni bilo nič med njima, kot je govoril. Ko sta se dobila, sta bila vedno več ur skupaj. O njej je govoril, kadar pač sploh je, z nekim posebnim izrazom na obrazu, neko veselje, sreča, ne vem točno. Rekla sem mu, da me je zelo prizadel, ker sem pač mislila, da sva iskrena en do drugega. Rekla sem, naj se odloči jaz ali ona, ker je izdal moje zaupanje. Odločil se je zame. Slabo leta sta imela prekinjene stike, vsaj tako je rekel, vem tako ali tako ne, jaz sem mu verjela. Dokler ni prišel dan, ko ga ona kliče sredi noči, ko je bil pri meni. Rekla sem mu naj se javi in se je. Ker je govorila dovolj glasno, sem jo slišala tudi jaz. Slišala sem, da ga je poklicala v pomanjševalnici njegovega imena, nato je sledilo vprašanje, če sta z guno še skupaj (dobesedno) in potem nakladanje, da ima rojstni dan jutri, in da se želi z njim dobiti na pijači, kasneje je zmanjšal glasnost in tako je nisem več slišala tako dobro. Srce mi je noro razbijalo, v sebi sem že jokala. Po končanem pogovoru sem ga vprašala, ali bo šel z njo na pijačo. Zabrusil mi je nazaj, kaj pa je to važno. Še preveč je bilo pomembno zame. Odgovora nisem dobila, on je mirno zaspal, jaz pa sem celo noč prebedela v solzah in strahu. Zjutraj preden je šel domov, sem mu rekla, da sem želela vedeti, če imata stike in nato sem ga ponovno vprašala, če bo šel, če bo raje izbral njo kot mene in posledično zavrže najino zvezo. Popolnoma hladno je rekla, da bo šel z njo na pijačo, ter na koncu rekel lep pozdrav, in odšel. V trenutku se mi je svet podrl, jokala sem, bolelo je, tako sem ga imela rada, zdaj niti ne vem, kaj čutim do njega. Potrlo me je, kaj je na njej takega, da je rajši izbral njo. Najhuje pa je to, da njemu rojstni dan ni pomenil nikoli nič, v vsemu temu času, ko sva bila skupaj, se nisva nikoli obdarovala, ker je bilo njemu to brezveze ( pa nočem reči, da bi si kupovala ne vem kaj, ampak samo majhna malenkost, po možnosti stvar ki jo narediš sam). Vsakič sem dobesedno izsilila od njega, da sva bila za rojstne dni skupaj sam nekaj urc, saj meni to še vseeno nekaj pomeni in mi pač ni navaden dan. In potem, na njej rojstni dan bi šel z njo na pijačo, po možnosti ji kupil še darilo.. Boli res boli. Naslednji dan sem ga klicala, nisem mogla več, jokala sem cel dan, bilo mi je hudo, želela sem ga slišati. Ni se mi javil, poklical me je po 6urah. Bil je popolnoma brez čustev, hladen, dajal je občutek da mu je vseeno za vse in da mu je odveč govoriti z mano. Rekel mi je, da ga je šel še isti dan žurat, vprašala sem ga ali mu ni bilo nič hudo, ker sva šla narazen, saj vseeno nisva bila tako malo časa skupaj. Rekel je, da verjetno še dojel ni in da bom že preživela, saj tega še nisem dajala skozi. Imela sem občutek, kot da bi se z mano zgovarjal kot s sovražnikom. Nič ni čutil. Od takrat se nisva slišala, verjetno se niti ne želim več, kaj pa vem. Razmišljam o njem, se zamotim, in potem spet ponovno razmišljam. Včasih podvomim, da sem naredila prav, po drugi strani je bilo pa vse skupaj grozno zame.
Njega ni nikoli zanimalo, kaj počnem ko ga ni bilo. Tako sem si želela, kdaj kaj povedati, kar se mi je zgodilo ali pa sem želela slišati kakšno vzpodbudno besedo, vendar sem ga s svojimi stvarmi samo dolgočasila. Nič mu ni bilo zanimivo. Jaz sem zmeraj rada vedela, kaj in kako je, ko nisva bila skupaj, pa ne zaradi tega ker bi ga nadzirala, ampak me je pač zanimalo in s tem se mi ni zdelo nič narobe, njega je motilo. Niti ne vem, kaj se pogovarja z njo, če ga že pri meni nič ni zanimalo, pa sem bila njegova punca, edino če se zgovarjata bolj tehnične stvari, vendar dvomim. Ali pa pač ona bolj zanimivo govori, in ima bolj razburljivo življenje kot jaz. Tudi vedno ko sem naredila kosilo, nekaj ni bilo dobro narejeno, vedno je rekel, da pri njih pa to naredijo tako pa tako.. Oprosti, ker zgleda ne znam tako dobro kuhati, kot pri nji doma, vendar mene ni nikoli mogel nihče naučiti, vse sem se morala sama, ko nas je mami morala zapustiti. Nič ni bilo dobro kar je prišlo iz mojih rok, ust, vse ga je motilo, pa čeprav sem se trudila vsak dan, da bi postala boljša. Mogoče je res boljše, da ga ni več ob meni, saj vem, da vse pa le ni bilo tako tako slabo. Vendar pa sem z njim preživela tudi veliko lepih trenutkov, zato ne vem ali sem storila prav, ali bi mogla pač popustiti in mu še bolj zaupati. Dvomim vase, kako naj se poberem, vse me spominja naj, imela sem ga tako rada. Bojim se, da nikoli ne bom dobila takega fanta kot je bil on, da me nihče ne bo znal objeti, poljubiti tako kot on… Bojim se,da ne bom mogla več zaupati nikomur. Vem marsikdaj tudi jaz nisem ravnala prav, pa sem mu zatežila za kakšno stvar, ko ni bilo potrebo… Najina zveza je bila daleč od popolne, čeprav popolna verjetno sploh ne obstaja, vendar sem se trudila, da bi nama uspelo, trudila sem se zanj, saj mi je veliko pomenil, ampak on pač ne.. On je brez čustev, kot da se je te dve leti in pol pretvarjal in lagal v obraz, da me je imel rad.. Ne vem druge razlage, kako je lahko tako hladen. Ali sem sama pretiravala, ker zagnala paniko zaradi nje, in mogoče res ni bilo nič med njima, samo zakaj je potem lagal, da sta se dobivala, zakaj se je potem odločil zanjo.. Sem bila preveč ljubosumna, mogoče posesivna?? Želim od svojega fanta, da je iskren do mene, tako kot sem bila jaz do njega, čeprav njemu nisem mogla povedati prav veliko stvari. Ali je nenormalno, če sem želela vedeti kaj počne, ko nisva skupaj, ker pač nisva bila toliko skupaj, ker ni želel da bi bila več skupaj, pa sem se tudi na to privadila in ostali čas preživljala z družino in manjšim krogom prijateljic.. Želela sem samo, da bi me imel rad, da bi videl kako se trudim, da sem se zbala zanj, ko je ponovno vzpostavil stik z njo. Ne vem kaj čutim v sebi, ali jezo, strah, žalost, obup, verjetno vse pomalo. Skušam se pobrati, zamotiti, vendar je tako težko. Skušam se prepričati (čeprav v sebi nekje notri vem) da se naredila prav, vendar je še vedno prisoten tisti majhen dvom. Verjetno je on zdaj presrečen, ko je sam, ko je lahko veliko časa z njo, in svojimi pivskimi prijatelji v njihovi garaži in da nima več v glavi da mora priti še k meni in se pretvarjati. Vem samo to da te bolečine ne privoščim nikomur, ker boli preveč.. Ne razumem ga, samo upam lahko, da sem storila prav...
Hvala vsem, ki si boste vzeli čas in prebrali mojo zgodbo, veliko lažje mi je, ker sem dala to iz sebe ven.. :(