Po dveh letih in pol sva se s fantom razšla. Odločila sem se, da prekineva najino zgodbo, saj ni bil iskren do mene. Ne vem sploh, kako naj začnem. Imel je prijateljico, ki mu je bila včasih všeč (verjetno mu je še zdaj), točno ne vem, ali sta imela kaj več ali ne. Vem le to, da sta redno hodila na pijače. Že od samega začetka me je to rahlo motilo, vendar mu nisem želela težiti, saj sem mu zaupala in sem si mislila, da če bo povedal, ko bo šel z njo na pijačo, da nimam kaj skrbeti. No potem pa le ni bilo tako, dvakrat sem ga ujela na laži, ko mi ni povedal, da sta se dobila, nekako se je zagovoril, in ko sem mu to povedala, najprej ni zanikal, potem je. Nisem razumela, zakaj mi ni povedal, če res ni bilo nič med njima, kot je govoril. Ko sta se dobila, sta bila vedno več ur skupaj. O njej je govoril, kadar pač sploh je, z nekim posebnim izrazom na obrazu, neko veselje, sreča, ne vem točno. Rekla sem mu, da me je zelo prizadel, ker sem pač mislila, da sva iskrena en do drugega. Rekla sem, naj se odloči jaz ali ona, ker je izdal moje zaupanje. Odločil se je zame. Slabo leta sta imela prekinjene stike, vsaj tako je rekel, vem tako ali tako ne, jaz sem mu verjela. Dokler ni prišel dan, ko ga ona kliče sredi noči, ko je bil pri meni. Rekla sem mu naj se javi in se je. Ker je govorila dovolj glasno, sem jo slišala tudi jaz. Slišala sem, da ga je poklicala v pomanjševalnici njegovega imena, nato je sledilo vprašanje, če sta z guno še skupaj (dobesedno) in potem nakladanje, da ima rojstni dan jutri, in da se želi z njim dobiti na pijači, kasneje je zmanjšal glasnost in tako je nisem več slišala tako dobro. Srce mi je noro razbijalo, v sebi sem že jokala. Po končanem pogovoru sem ga vprašala, ali bo šel z njo na pijačo. Zabrusil mi je nazaj, kaj pa je to važno. Še preveč je bilo pomembno zame. Odgovora nisem dobila, on je mirno zaspal, jaz pa sem celo noč prebedela v solzah in strahu. Zjutraj preden je šel domov, sem mu rekla, da sem želela vedeti, če imata stike in nato sem ga ponovno vprašala, če bo šel, če bo raje izbral njo kot mene in posledično zavrže najino zvezo. Popolnoma hladno je rekla, da bo šel z njo na pijačo, ter na koncu rekel lep pozdrav, in odšel. V trenutku se mi je svet podrl, jokala sem, bolelo je, tako sem ga imela rada, zdaj niti ne vem, kaj čutim do njega. Potrlo me je, kaj je na njej takega, da je rajši izbral njo. Najhuje pa je to, da njemu rojstni dan ni pomenil nikoli nič, v vsemu temu času, ko sva bila skupaj, se nisva nikoli obdarovala, ker je bilo njemu to brezveze ( pa nočem reči, da bi si kupovala ne vem kaj, ampak samo majhna malenkost, po možnosti stvar ki jo narediš sam). Vsakič sem dobesedno izsilila od njega, da sva bila za rojstne dni skupaj sam nekaj urc, saj meni to še vseeno nekaj pomeni in mi pač ni navaden dan. In potem, na njej rojstni dan bi šel z njo na pijačo, po možnosti ji kupil še darilo.. Boli res boli. Naslednji dan sem ga klicala, nisem mogla več, jokala sem cel dan, bilo mi je hudo, želela sem ga slišati. Ni se mi javil, poklical me je po 6urah. Bil je popolnoma brez čustev, hladen, dajal je občutek da mu je vseeno za vse in da mu je odveč govoriti z mano. Rekel mi je, da ga je šel še isti dan žurat, vprašala sem ga ali mu ni bilo nič hudo, ker sva šla narazen, saj vseeno nisva bila tako malo časa skupaj. Rekel je, da verjetno še dojel ni in da bom že preživela, saj tega še nisem dajala skozi. Imela sem občutek, kot da bi se z mano zgovarjal kot s sovražnikom. Nič ni čutil. Od takrat se nisva slišala, verjetno se niti ne želim več, kaj pa vem. Razmišljam o njem, se zamotim, in potem spet ponovno razmišljam. Včasih podvomim, da sem naredila prav, po drugi strani je bilo pa vse skupaj grozno zame.
Njega ni nikoli zanimalo, kaj počnem ko ga ni bilo. Tako sem si želela, kdaj kaj povedati, kar se mi je zgodilo ali pa sem želela slišati kakšno vzpodbudno besedo, vendar sem ga s svojimi stvarmi samo dolgočasila. Nič mu ni bilo zanimivo. Jaz sem zmeraj rada vedela, kaj in kako je, ko nisva bila skupaj, pa ne zaradi tega ker bi ga nadzirala, ampak me je pač zanimalo in s tem se mi ni zdelo nič narobe, njega je motilo. Niti ne vem, kaj se pogovarja z njo, če ga že pri meni nič ni zanimalo, pa sem bila njegova punca, edino če se zgovarjata bolj tehnične stvari, vendar dvomim. Ali pa pač ona bolj zanimivo govori, in ima bolj razburljivo življenje kot jaz. Tudi vedno ko sem naredila kosilo, nekaj ni bilo dobro narejeno, vedno je rekel, da pri njih pa to naredijo tako pa tako.. Oprosti, ker zgleda ne znam tako dobro kuhati, kot pri nji doma, vendar mene ni nikoli mogel nihče naučiti, vse sem se morala sama, ko nas je mami morala zapustiti. Nič ni bilo dobro kar je prišlo iz mojih rok, ust, vse ga je motilo, pa čeprav sem se trudila vsak dan, da bi postala boljša. Mogoče je res boljše, da ga ni več ob meni, saj vem, da vse pa le ni bilo tako tako slabo. Vendar pa sem z njim preživela tudi veliko lepih trenutkov, zato ne vem ali sem storila prav, ali bi mogla pač popustiti in mu še bolj zaupati. Dvomim vase, kako naj se poberem, vse me spominja naj, imela sem ga tako rada. Bojim se, da nikoli ne bom dobila takega fanta kot je bil on, da me nihče ne bo znal objeti, poljubiti tako kot on… Bojim se,da ne bom mogla več zaupati nikomur. Vem marsikdaj tudi jaz nisem ravnala prav, pa sem mu zatežila za kakšno stvar, ko ni bilo potrebo… Najina zveza je bila daleč od popolne, čeprav popolna verjetno sploh ne obstaja, vendar sem se trudila, da bi nama uspelo, trudila sem se zanj, saj mi je veliko pomenil, ampak on pač ne.. On je brez čustev, kot da se je te dve leti in pol pretvarjal in lagal v obraz, da me je imel rad.. Ne vem druge razlage, kako je lahko tako hladen. Ali sem sama pretiravala, ker zagnala paniko zaradi nje, in mogoče res ni bilo nič med njima, samo zakaj je potem lagal, da sta se dobivala, zakaj se je potem odločil zanjo.. Sem bila preveč ljubosumna, mogoče posesivna?? Želim od svojega fanta, da je iskren do mene, tako kot sem bila jaz do njega, čeprav njemu nisem mogla povedati prav veliko stvari. Ali je nenormalno, če sem želela vedeti kaj počne, ko nisva skupaj, ker pač nisva bila toliko skupaj, ker ni želel da bi bila več skupaj, pa sem se tudi na to privadila in ostali čas preživljala z družino in manjšim krogom prijateljic.. Želela sem samo, da bi me imel rad, da bi videl kako se trudim, da sem se zbala zanj, ko je ponovno vzpostavil stik z njo. Ne vem kaj čutim v sebi, ali jezo, strah, žalost, obup, verjetno vse pomalo. Skušam se pobrati, zamotiti, vendar je tako težko. Skušam se prepričati (čeprav v sebi nekje notri vem) da se naredila prav, vendar je še vedno prisoten tisti majhen dvom. Verjetno je on zdaj presrečen, ko je sam, ko je lahko veliko časa z njo, in svojimi pivskimi prijatelji v njihovi garaži in da nima več v glavi da mora priti še k meni in se pretvarjati. Vem samo to da te bolečine ne privoščim nikomur, ker boli preveč.. Ne razumem ga, samo upam lahko, da sem storila prav...

Hvala vsem, ki si boste vzeli čas in prebrali mojo zgodbo, veliko lažje mi je, ker sem dala to iz sebe ven.. :(

Zakaj pa nisi šla z njim na pijačo? sej ne da bi te karkoli obsojal sam vprašam.

Ma prav si ravnala ni te vreden in pika. Lej, tudi jaz sem se spraševala, ko sem končala z bivšim, če bom našla koga, ki me bo znal tako ljubiti kot on pa sem našla še boljšega. Pa je tudi bil mrtvo hladen do mene in je rekel, da ga bom že prebolela pol pa sem si čez en mesec našla nekoga pa je prijokal iz Lj k meni in se jokal kot malo dete ampak tokrat sem jaz bila hladna. Po mojem mnenju si ravnala prav in vedi, da te čaka nekdo boljši od njega. Vem, da si zdaj obupana in polna bolečine jaz sem bila en mesec kot zombi, te razumem. Ti kar piši, če ti je tko lažje daj ven iz sebe. Srečno.

Obdobje, ki si ga imela s tem fantom je končano. In sebi verjemi popolnoma, da si sposobna sama nadaljevati z življenjem, nadgrajevati ga in itd.....

Verjemi pa, da moški, ki mu je ženska všeč se do nje ne obnaša tako kot se je tvoj do tebe.
Vem, da mogoče zdaj v tem trenutku zate to ni tolažba ampak sama veš, da si vredna in da si zaslužiš svoje spoštovanje, spoštovanje ljudi, občudovanje, ljubljenost. Ne pa da si dve leti in pol dobesedno hlastala za nekaj kar ti pripada čisto samoumevno.

Mogoče se bi le vprašala zakaj te je privlačil moški, ki je bil do tebe hladen, zadiričen, nedostopen in itd.........si se premalo cenila ali se obnašaš sama do ljudi, ki tebi niso všeč tako kot se je tvoj fant do tebe...........ogledalo......

ja prav si storila s tem fantom nimaš prihodnosti, vedno bi ga nekaj motilo, vedno bi hodil kam , vedno ne bi imel časa, vedno bi bila druga zraven, vedno ......
prav si storila!
v prihodnje pa glej da se takšnih izogibaš in še nekaj, ne rabiš se truditi za fante, ne rabiš se podrejati, kot si se sedaj.

pravijo da v svoje ževljenje privlačiš nekaj da se iz tega nekaj naučiš, upam da si se naučila, da moraš biti bolj pokončna in malo manj naivna ter takim falotom kot je bil tale, se čimbolj izogibati.
lp

Hvala vam za vse besede, nisem pričakovala tako pozitvnega odziva, sem mislila, da se nikomur ne bo dala brati, hvala resnično...

Puma: glede pijače, on sam ni nikoli predlagal,da naj grem pač zravn, oziroma mi je povedal kadar mi pač je, šele potem ko sta se že dobila.. Ne vem sama pa tudi nisem nikoli rekla, ne vem zakaj, mogoče si jo nisem želela spoznati, mogoče me je bilo strah nečesa, ne vem. Niti si ne znam predstavljati, kako bi reagiral na to, da bi rekla, če grem lahko z njima. verjetno z neodobravanjem, češ da nikamor ne more iti sam, čeprav je veliko hodil sam, brez mene..

eewfe: ko si napisala, kako me je lahko privlačil tako hladen človek, veš na začetku ni bi tak, na začetku je bil čisto druga oseba, če zdaj primerjam, ni bil tako hladen, zadirčen.. ne vem ali se je pretvarjal že od samega začetka, in da se mu je od pričetku še ljubilo malo truditi in pretvarjati zame, ali pač je res nekaj čutil do mene, mogoče si je pa le tako močno želel imeti punco.. Ker kar ne morem verjeti, da je bil zdaj lahko tako brez čustev, da ga ni niti malo ganilo, ko sva šla narazen, mogoče pa le ni hotel pokazati, kaj pa vem, čisto sem zmedena... težko verjamem, da bi obstajali ljudje z popolnoma brez krhice čustev.. Pa čeprav si želim, da bi tudi sama lahko to tako enostavno prenesla, in mi ne bi bilo hudo, ne bi jokala in bi normalno živela življenje, kot prej.. a žal pri meni tako ne gre..

pikica22 in emailgove hvala vama...

Se strinjam z zgornjimi. Malo premalo pokončna se mi zdiš, vsaj preko tega kar je napisano. Moški imajo radi pokončne ženske, ki se ne podrejajo vedno, tistih predpražnikov nihče ne mara- si samo noge brišejo v njih.
Upam, da si se kaj naučila iz te zgodbe in srečno še naprej.

Pa si se res trudila. Preveč.
Do neke mere lahko sicer drži, da si ga odgnala od sebe s temi svojimi ljubosumnimi izpadi, samopomilovanjem, jokom in stokom, strahom, ultimati… Po drugi strani pa je tudi res, da ko moškega kakšna ženska obnori, bo zanjo pripravljen prenesti še marsikaj več kot te tvoje tipično ženske izpade. Tako da ne ženi si preveč k srcu,da si ga s čim odgnala in bi morala drugače ravnati. Ne bom rekla, da je bila vajina zveza farsa, ker vaju ne poznam. Ampak po napisanem je videti, da si mu bila samo praktična in ne nujno najboljša ali bolje rečeno resna izbira. Ne vem če ima tista prijateljica sploh kaj pri tem. Ni ona kriva za vajin čuden odnos. Ni ona kriva, da moraš tipa prosit (ej halo, prosit!), da se vidita za rojstni dan. Ali da se sploh dovolj vidita. Če bi mu bila tako zelo všeč in če bi ga hotela, bi bil pač z njo.
In zapomni si nekaj: nikoli ni še nobena ženska obdržala moškega na ta način, da mu je prepovedala stike z določeno žensko. To je samo začetek konca. Tudi če te skrbi, če se ti srce para, moraš biti pogumna in samozavestna in verjet, da si dovolj dobra, najboljša in da je ni ženske, ki lahko to ogrozi. Če tega po več kot dveh letih, kar se tvoj moški redno vrača k tebi in te ima za punco, nisi sposobna, potem od sebe pošiljaš samo signale, da zanj nisi dovolj dobra. Preveč se obremenjuješ z drugimi, preveč se obremenjuješ z NJO. Namesto ubadanja z drugimi raje delaj na sebi. Če je nekdo tvoj fant, pomeni, da ga ti praktično najbolje poznaš, si mu najbližje, veš kaj mu je všeč, veš kako ga obdržati, tudi če mu tisoč drugih žensk piha na dušo. Moraš se borit zanj. Pa ne tako da tekmicam posekaš glave, jokaš, moleduješ… ampak tako da si preprosto boljša od njih. Navsezadnje imaš to prednost, da je vendar tvoj fant.
Jaz razumem tvojo bolečino in strah. Ampak pomisli malo, se ti vse to po dveh letih in pol resne zveze zdi logično? Zveza bi morala biti v tem času že toliko utrjena, da se s takšnimi stvarmi ne bi več obremenjevala. Ti pa si dobesedno moledovala za njegovo ljubezen, naklonjenost, navsezadnje tudi skupni čas.
Njegova iskrenost… V bistvu, če bolje pomisliš, tip niti ni bil ne vem kako neiskren. Mogoče ti je stike s prijateljico zamolčal tudi zato, ker je vedel kako boš reagirala in se mu ni dalo s tem ukvarjat, ker ga je to preprosto utrujalo. To ne pomeni da ima on prav in da ti nisi pravilno ravnala. Pomeni samo to, da je dobro včasih vzeti v obzir drugačna predvidevanja. V bistvu pri vsem skupaj niti ni pomembno, če je on s tem dekletom bil ali ne. Bistveno je, da v vajinem odnosu ni bilo zaupanja. In če ni zaupanja, je težko verjet, da se bo zveza obnesla. Za to pa nikoli ni kriv samo en. Še manj kakšna prijateljica. Lahko bi jih bilo tudi 1000, pa ne bi ogrozile vajine zveze, če bi bil vajin odnos v redu.
Občutek imam, da je on zelo dobro vedel kako dobra punca si, poznal vse dobro v tebi in tvojo občutljivost. Verjetno se je tudi zaradi tega redno vračal k tebi. Lepo je imeti nekoga, ki te ima rad, ki je nor nate, ki ti navsezadnje nudi reden seks. Ampak vprašanje, če je bil to zanj takšen odnos, kot si ga je on želel. Ali pa preprosto še ni pripravljen na takšno resno zvezo, ga to utesnjuje in si želi še nekaj časa uživati na svobodi. Meni to sicer nikoli ni bilo povsem jasno, ampak žal veliko moških tako razmišlja in nekaterim se zdi, da zveza z resno punco pomeni konec vse mladostniške razposajenosti, neke vrste jarem, pa četudi ne zakonski.

Mogoče se bo slišalo kruto, ampak zdi se mi, da ti je naredil veliko uslugo, da je šel. Dlje kot bi vztrajal, težje bi bilo. Vem, da ti to ne bo všeč, ampak mislim,da je dobro, da se je vsaj on tokrat pametno odločil in temu naredil konec. Ti si sicer postavljala ultimate, ampak če bi se hotel vrnit k tebi, bi ga z veseljem vzela nazaj. On to ve. Zato je hladen. In mislim,da ima tokrat prav, da je odločen pri tej odločitvi.
Preveč ti je že vzel. Ti pa si ga imela takooo zelooo rada. Človeka, ki te je spremenil v paranoično lutko?

Praviš: »Želim od svojega fanta, da je iskren do mene, tako kot sem bila jaz do njega, čeprav njemu nisem mogla povedati prav veliko stvari. ... Želela sem samo, da bi me imel rad, da bi videl kako se trudim, da sem se zbala zanj, ko je ponovno vzpostavil stik z njo.«
Punca, želela si nekaj, kar on ni! Imela si neko vizijo o tem, kakšnega fanta hočeš, kakšno zvezo. Ljubila si fikcijo o njem, zidealizirano podobo, ki si si jo o njem ustvarila v vsej tej svoji silni zaljubljenosti. si sposobna resnici pogledat v oči in videt njegov pravi jaz???

In potem še pišeš: »Bojim se, da nikoli ne bom dobila takega fanta kot je bil on, da me nihče ne bo znal objeti, poljubiti tako kot on… Bojim se,da ne bom mogla več zaupati nikomur.«
A je bil to tvoj prvi resni fant?? Občutek imam, da ja in da se je tega tudi on zavedal in ni znal prekiniti razmerja s tabo.
Strah,da ne boš mogla zaupati je deloma upravičen. Ampak tudi to se da premagati. Ko boš dojela, da ti je brez njega bolje, boš že na pol poti.
Bati se, da nikoli ne boš dobila takega fanta kot je bil on, pa je neumnost.
Si iskrena oseba, ki je sposobna veliko dati, sposobna iskrenih čustev. Zaslužiš si, da ti nekdo ta čustva vrača. Zaslužiš si, da imaš ob sebi iskrenega človeka. Da imaš ob sebi boljšega človeka kot je bil on zate. In verjemi, ko boš spoznala takšnega, boš videla, da je objem lahko še bolj topel in poljub še bolj mehak, predvsem pa bolj iskren.



Imam znanko, ki je imela pred leti smolo in se v svoje prvo resno razmerje zapletla s fantom, ki mu je bilo najpomembnejše veliko žurat. Poleg tega je imel še neko bivšo, katere očitno ni prebolel in je o njej odkrito govoril,da mu je to idealna ženska bla bla. Ta znanka je bila zanj pripravljena narediti vse v svoji veliki zaljubljenosti, celo pijančevati z njim in njegovimi kolegi, čeprav je bila prej bolj pri ta treznih. Tudi glede seksa je bila zelo ustrežljiva. Ta zveza je trajala tri leta in vsi smo se držali za glavo, kaj bo iz tega. Ženska je bila zanj pripravljena narediti vse, šlo je tako daleč, da se je že spogledovala tudi z anoreksijo. Ampak očitno je ni bilo stvari, ki bi jo lahko takrat razsvetlila,da bi dojela, da je to zelo nezdravo razmerje. Dokler ni nekega dne on »prišel k pameti« in ji kratko malo rekel, da je super punca, ampak da on ne bo nikoli zaljubljen vanjo. Da je sicer mislil,da se sčasoma bo, a se ni. Sledil je šok, jok, stok… Danes je on en zapit ded, ona srečno poročena mamica. Razmisli malo o tem.

Samo malo več zaupaj v sebe in verjemi, ko čutiš, da človek s teboj ne ravna tako kot si zaslužiš, prekineš vezo. Ponos malo na napačnem trenutku pri tebi prevlada. Namesto, da bi ponosno odkorakala stran, ker točno veš kaj si zaslužiš si ponosno vztrajala v vezi. Zato pa je imel tak hladen nespoštljiv odnos do tebe, ker je vedel da nisi pristna. Točno je vedel, da si želiš več, da sama veš, da si zaslužiš več. Ampak kaj, če sama ne spoštuješ svoja čustva ( nisi pristna do sebe ) in od nekoga zahtevati, da ti da nekaj kar ti ne more avč to boli no.... On moški nekateri izmed njih so pač taki, vzel kar mu je bilo ponujeno na pladnju. Kar tudi ni pravilno seveda. Na koncu nisi več dajala, ker si dobra ampak da bi ga preklenila na sebe. Jaz dajem ti daj meni nazaj to zvestobo, ljubezen. Zahtevala si. ( vidiš kako se bojim za tebe in itd.jokala, izsiljevala...) Glej bodi zvesta do sebe in drugih tudi ko veš, da ni odnos tak kot bi moral biti. To pomeni, da se spoštuješ in spoštuješ voljo drugega. To je šola življenja. Pred dvema letoma ko bi njemu dala konec in točno povedala, da si zaslužiš več. Bi imela zdaj moškega, ki bi bil nor nate ali vsaj drugačen odnos. Glej ta šola ti je bila dana, da se začneš poslušati sebe.

Občudujem te, da si to naredila in mu rekla naj izbira - prav si naredila. Js se svojemu ful podrejam in vem da je to zaradi nizke samopodobe, ker so povsod podcenjujem. Pa vem da ni prav - ampak to delam zato da ne ostanem popolnoma sama na svetu. Če bi mu rekla naj zbere men mano in čimerkoli drugim vem da je žalostno ampak verjetno me ne bi izbral. Js se trudim za oba on pa nič.

Hvala še enkrat vsem, vem da moram začeti veliko delati na sebi, pa čeprav je to lahko reči, težje pa je to storiti.. Nekako se počasi pobiram od vsega tega, čeprav pridejo trenutki ko sem spet čisto na tleh in bi ga najraje dobila nazaj, pa vem da to ne bi bilo dobro, kvečjemu slabše.. Dovolj sem že prejokala zaradi njega, nočem več jokati.. če je njemu vseeno in živi svoje življenje veselo naprej, ne vem zakaj bi jaz morala objokavati cele dneve samo zaradi njega..

trola1: veš težko je bilo to storiti, samo bolele je pa še bolj, enostavno sem to morala storiti, ker drugače bi še bolj bolelo in bi samo trpinčila samo sebe.. ne znam ti svetovati.. vendar verjetno je res brez pomena, da se trudi samo eden, enemu pa je vseeno, ni prav.. dobro premisli, mogoče ti pa kdo tukaj da še kakšen nasvet.. na samozavesti pa morava delati obedve, najverjetneje.. Veliko sreče.

Razočarana,

veš, to s tvojim fantom je v bistvu zelo žalostno. Pa ne zaradi njega, zaradi tebe. Tvojega skrbnega in ljubečega odnosa, pa pač tega ni znal cenit.Žalostno je, da si se toliko in tako dolgo trudila, veš, si izgubljala čas. Predvsem svoj.

Tvoje pismo je zelo čustveno, in obširno. Močno si doživljala njegovo nesprejemanje in ignoranco. V bistvu kaj takšnega še nisem srečal, da bi bil kdo tako grob, aroganten, hladen...Kje pa so nežnosti, ljubezen, spolnost? Veš, do tebe obnašal tako ravno zato, ker je vedel kako predana si mu, in kako se sekiraš. Če mu res ni bilo prav nič do tebe (obnašal se je že tako) bi pač moral oditi, vsak normalen moški bi. Veš, njegovo obnašanje je v bistvu navadno izživljanje. Ni normalno, gre za zakompleksano osebo, ki uživa v občutku moči in poniževanja.
To kar ti bom povedal sedaj, ti morda ne bo všeč, je pa res.Problem je bil, da mu to dopuščaš.To pa ni njegov problem, ampak tvoj. Razumem tvojo ljubečo naravo, in željo po zvezi, ampak tu si šla preko vseh meja. Zdi se mi, da jer to povezano s tvojim nezaupanjem vase, in predstavo da moraš biti z nekom. To pa je zelo narobe.Na druge ne moremo vplivati, lahko sprejemamo samo odločitve oziroma izbiramo svojo pot. Ljuba duša, zakaj si to počela, če je očitno postajal vse bolj hladen in grob?Sama si rinila v to! Veš, na nek način je težava tudi tvoja sumnjičavost. Če hodi z neko na pijačo, pa kaj? Bolj ko si kazala svoje nelagodje in strah glede tega, manj zanimiva in privlačna si bila v njegovih očeh. To je tvoja težava, če bi bila sigurna vase in samozavestna in te to nebi kaj veliko motilo, bi tudi prijateljica njega kaj hitro nehala zanimati. Tako pa se je lahko vračal domov, kjer si ga vedno čakala in se sekirala, namesto da bi mu jasno povedala, da tega v tvojem življenju ne rabiš in nočeš. In vedel je, da ne boš odšla.Vem da si naredila vse, da bi zvezo ohranila, to je sicer prav in lepo, saj lahko pomirjena in mirne vesti odideš.

Ni pa pravilen tvoj odnos do moških, oziromaPREDVSEM DO SAME SEBE!
Premalo se ceniš, premalo ceniš kar daješ.

Tole,kar si napisala je res neumno:
"Bojim se,da ne bom mogla več zaupati nikomur. Vem marsikdaj tudi jaz nisem ravnala prav"

Veš, on ni nikakršno merilo. V bistvu je navaden idijot.Ti pa obtožuješ sebe, kriviš sebe, sekiraš se....pa saj nisi nič kriva. Verjami, da pravega moškega sploh še nisi spoznala, niti ne veš kako lepo je lahko.

Bojim se le, da če boš z naslednjim ravnala enako, da se utegnejo stvari ponoviti.
Poglej, to da je ženska nežna. ljubeča, čuteča je nekaj najlepšega, in zaklad. Bodi ti, ne spreminjaj se, bodi takšna kot si. Ogromno je moških, v bistvu večina, ki znajo to zelo globoko ceniti. Ti pač nisi imela sreče.Najhuje bi bilo, da bi te bilo sedaj strah, bi te izkušnja s tem bumbarjem ranila, in bi zato spreminjala svoj odnos do moških, ali se BALA odnosov z njimi.
BODI SPROŠČENA, BODI TI. Sta pa zelo pomembni dve stvari, Na začetku nae kar skočit v zvezo, pusti času šas, sprosti se, in naj bo igra. Uživaj v ternutkih. Če se bosta čustveno navezala, in ti bo zares všeč, te bo čustveno zadovoljil in imel iskreno rad, se mu predaj brez zavor in grenkih preteklih izkušenj. Veš, tvoja slaba izkušnja od prej nisi ti. Ti si to kar lahko daš novemu moškemu. In tega je zelo veliko. Brez zavor, takšna kot si. Ker si lepa. Prosim nauči se ceniti samo sebe. Verjami, da ti bo vsak normalen in tega vreden moški vse bogato vračal.
Če pa ne, pa takoj povej kaj te moti, česa nisi pripravljena, skratka pogovorita se. In če to ni to, kar želiš, če ti ne bo vračal, samo odidi. Verjami, da bo redkokdo odšel.

Skratka glavo pokonci, ne vsega jemat tako resno.

"Tudi vedno ko sem naredila kosilo, nekaj ni bilo dobro narejeno, vedno je rekel, da pri njih pa to naredijo tako pa tako.. Oprosti, ker zgleda ne znam tako dobro kuhati, kot pri nji doma, vendar mene ni nikoli mogel nihče naučiti, vse sem se morala sama, ko nas je mami morala zapustiti."

Tole si pa tako ganjlivo napisala, da bi ga jaz kar čez gobec.

Jaz pa bi še to dodala, da čas, ki si ga namenila ni bil izgubljen čas ampak bo čez nekaj časa tvoj najdragocenjši čas, ker boš spoznala kako si dragocena in da boš zadovoljna, ko boš prepoznala ljudi, ki ne znajo ceniti.