Pozdravljene/i,

ker sem tudi jaz prišla do problema, ki se ga nekako ne znam lotiti se obračam na vašo pomoč oziroma mnenja. In sicer. Stara sem 21 in z mojim fantom sva skupaj že 8 meseceve, ker sem sedaj končala šolanje se imam namen preseliti k njemu, ki ima urejeno stanovanje in v tistem okolju najti službico.(vem ni preprosto ampak bo že šlo). Kje je problem? Kako staršem to povedati. Sicer oče bo to nekako že sprejel, ker ve koliko sem stara in mi dopušča da se sama odločam o tem kaj in kako in za te seveda tudi odgovarjam, tu je pa sedaj moja mama, ki je zelo avtoritativna, ne sprejema mnenja, razmišlanja, predloge in odločitve drugih. Ona je tista, ki ima vedno prav. Dojemam me še vedno kot 15 letno punčko, ki nima pameti in ne zna trezno razmišljati. A naj povem da sem pri svojih letih še preveč resna, kot ostali moji vrstniki, ki od razliko mene še vedno žurajo in popivajo, ko si jaz neskončno želim svoje družinice. Od kar sem spoznala tega fanta sem se začela psotavljati zase in uresničevati svoje želje, bilo je veliko kreganja in zamer iz njene strani, ker se pač nisem ukvarjala z njo ampak z mano in mojim fantom. Od vedno sem ji bila podrejena in od tu izhaja tudi ta problem, da ne vem kako naj predvsem nji povem, da si želim ustvariti svoje življenje.

Mi lahko pomagate kako naj se tega lotim. Zelo vam bom hvaležna.
Lep pozdrav vsem skupaj.

če se misliš res preseliti, pač en dan spokaš svoje stvari, poveš mami kam greš in to je to. Ona bo nekaj časa iz sebe, potem pa bo prebolela. Večji problem se mi zdi, da se imaš ti za zelo odraslo, po osmih mesecih misliš, da si našla princa na belem konju, takoj želiš družinico. Svetujem ti, da če se že preseliš, da si res najdeš službo in ne službice, in predvsem si vzameš dve do tri leta, da spoznaš sebe in fanta in potem začneš razmišljat o družinici. Lepo, da se sedaj postavljaš zase, ampak ljudje smo prve dve leti v novi zvezi preveč pod vplivom endorfinov in ne vidimo realno stvari. Ko pa ta droga popusti, pa se začne reala in takrat vidiš ali je tip res princ na belem konju ali samo konj.
Osebno se mi selitev od tiranske matere direkt k fantu, ki ga poznaš samo 8 mesecev sicer ne zdi najbolj pametna odločitev.

Imaš krila, znaš si poiskati najbolj sladka semena za svoj želodček... kaj še čakaš? Poleti!!!
Hitrejša si od mame.
Srečno pot, le na domače gnezdo nikoli ne pozabi.

Navedeno

ni problem
Osebno se mi selitev od tiranske matere direkt k fantu, ki ga poznaš samo 8 mesecev sicer ne zdi najbolj pametna odločitev.

Se strinjam. Čeprav malce na harsh napisano, a upam, da bo avtorica dojela sporočilo. Čeprav... jaz sem bila ista. Malo starejša se preselila, ne sicer k partnerju, ampak na svoje oz. šla v cimrstvo. Moja dolgo ni prebolela, ker je selitev vzela kot višek nespoštovanja nje, ampak se je sčasoma umirila. Ko se za nekaj odločiš, to storiš, ampak resno, prej imej vsaj nek zaslužek. Jaz se praktično brez vsega ne bi selila k partnerju, za katerega ne vem, kako se bova (če sploh) ujela v skupnem gospodinjstvu.

Resno, najdi si službo, postani več ali manj (finančno) samostojna, da te ne bo morebitni razhod veze (ali kaj drugega) porušil. Zakaj ne bi za začetek šla k njemu samo čez vikend? Ali pa za cel teden? Pač, mami poveš, da se navajaš na samostojno življenje in da se želiš preizkusit v tej vlogi. Seveda bo imela cel kup pripomb, ampak spusti jih ven skozi drugo uho.

Take it easy, ne v navalu samozavesti delat prevelikih korakov. Ker namreč, tudi če se preseliš k fantu, boš živela na njegove stroške in boš na nek način odvisna od njega, kar pa ni kul. Dobro je imet zaledje, ker drugače se hitro začneš počutit manjvredno in problemi se bodo vrnili.

Pa 21 si stara, naj se ti nikamor ne mudi.

Predvidevam, da si ljubljančanka. A veš koliko se jih že pri 18-ih letih 'odseli' od doma, ker odidejo študirat.

Po svoje razumem tvojo mamo in se strinjam z pomeisleki ki jih je izpostavila Živelapomlad. So zelo realni.

Drugače si pa preberi Košička "Ne boj se ljubiti" kjer opisuje take mame.
A on ima urejeno stanovanje pri svoji mami? : /

Naj povdarim da sem si družinico želela že okrog 18 leta, da pa toliko bolj odraslo
razmišljam pa je reszultat vzgoje doma ki ni bil najlepši. Vem da si moram najti službo, kar tudi
trdno delam na tem,sicer od koga bi pa živela?

Hvala bogu sem navajena skromno živeti in sem si tako lahko nabrala nekaj denarja za dober začetek.
Od samega začetka najine zveze z njim preživljam vikende, sedaj ko nimam več šolskih obveznosti tudi
kakšen dan v tednu. Sem preslišala use besede, ki so mi bile dane iz strani mame in naj povem ni mi žal.
On ima pa urejeno svoje stanovanje v zgornjem delu hiše, ne živi pri mami ker ima starše ločene.

Navedeno

ne živi pri mami ker ima starše ločene

Melisica imata dovolj dela, da ne ponovita napak svojih staršev ;)
Držita skupaj in vama bo uspelo :)
Pa preberita kakšno knjigo na to temo ;)) in se pogovorita o temi.

On_

me že čaka knjiga, ki ste mi jo predlagali in upam da si čim prej najdem čas in jo preberem.
Najlepša hvala.

Navedeno

melisica
On_

me že čaka knjiga, ki ste mi jo predlagali in upam da si čim prej najdem čas in jo preberem.
Najlepša hvala.

O kakšnih knjigah je tukaj govora (")?

Nisem mislila nate, nekdo izmed vas mi je predlagal eno dobro knjig ;)

Milamadona nekoliko višje v mojem prispevku je omenjena (13.03.12 10:10 ) ;)

Melisica pa še kaj napiši, me zanima, če sem "zadel", če ti bo pomagalo, škodit gotovo ne more :))

zdravo

jaz bom tako rekla..iz svojih izušenj ti lahko povem da hiteti ni zdravo ne zate ne za tvojega fanta! sama sem se preselila s fantom na svoje pri 22ih letih in kaj je zdaj?! nič,vse je na meni,nikoli ga ni doma,prepiri zaradi denarja pospravljala ipd., počutim se kot ujetnica ki mu mora vse pospravit zlikat d abo gospod srečen. Zato še 3x dobro preimisli preden greš v to ker če enkrt greš je težko it nazaj in se potem samo sekiraš in obremenjuješ kaj storiti. Upam in si želim da pa pri vama ne bo tako in bo vse v najlepšem redu ;)

pa srečno

.... po drugi strani pa bot srečna da si vsaj spoznala kakšen je mr. perfekt v resnici..bolš zdj kot pa na svoje čez npr. 5 let in bi potem ugotovila da od njega ni nič! ;)

Čeprav, po drugi strani, če ne bosta poizkusila, ne bosta vedela. Starši ti bodo že odpustili, tudi če bodo sedaj res zamerili. Vso srečo ;)

No naj povem, da pri nama kar se tiče pospravljanja, kuhanja in dela nasploh delava vsak vse. Še sam se je ponudila da bo kuhal ker je kuhar po poklicu in ga to tudi veseli. Najine finance sicer mene mal bremenijo ker si delo vneto iščem a za začetek imam svoje prihranke.
Začetek tedna sem staršem sporočila da se jutri selim k njemu. Mama žau je absolutno proti in je dejala da me v tem ne podpira,ata ne reče ne da ne ne. Kmalu bom psihično čist počla ker mi je težko da nimam podpore. Še posebi ker mi je mama odločno rekla če grem skozi vrata smo končali in nej ne hodim potem jokat nazaj doml ker bo use zastojn.

Še vedno ostajam pri svoji odločitvi, danes še zadnjikrat povem da jutri res grem in če kdo želi nej me podpira čene se bom sama in hvala bogu moj fant. Ma groza.

Mama nate izvaja čustven pritisk, ker ni po njeno in je v dvomih, da ti bo uspelo, jo skrbi, zato še zadnji napori da te odvrne od te odločitve. Se bo že pohladila.
Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha.
Škoda da starša ne zastopita koliko pomeni njuno mnenje, podpora, enkrat itak moraš odrast in odrinit na svoje z ali brez njunega "blagoslova".
Če bo le on pravi se nimaš kaj bat ;)
Delajta na vajinem odnosu za druge se ne sikirat, bodo že....

Vse njene besede kako sem neumna, kje imam pamet, da sem premlada, da si bom zafurala življenje in vse to preveč me zadane v srce, stalno mi odmeva v glavi a druga polovica v glavi se bori ne poslušaj bodi močna pojdi ker si želi in si srečna z njim. Res jo imam rada vem da je trpela v življenju in mogoče od tam dvomi kaj mi bo uspelo in kaj ne. Težko mi je ker fant komaj čaka da skupaj zaživiva jaz tud, a hkrati se počutim kot reva ki sem odvisna od mnenja staršev in ne znam odločno povedat in pokazat kaj menim in vedno znova padam pod besede mame.

se opravičujem ker kar tja v prazno pišem, ampak nekam morma izlit ker nimam več prostora u sebi to kopičit.

Hvala On_ za tvoje besedo veliko mi pomenijo in so mi v pomoč da prebrodim čez to oviro.

po eni strani je prav, da se od psihično nasilnih staršev odstraniš, po drugi strani pa pazi, kako se bosta imela s fantom. 8 mesecev je še faza, ko imaš na sebi rožnata očala, zato lepo lepo prosim, ne zanosi takoj, ampak počakaj še vsaj dve do tri leta, da vidiš kakšen je fant v resnici, pa tudi da vidiš kakšna si ti in kaj si želiš.

exotic ja res je..vsaka šola nekaj stane pravijo ;))

Se ponovno oglaša....katastrofa. Nisem še odšla od doma-razlog mamine grožnje. ko sem jim povedala da resnično grem, je bilo rečeno zakaj mi tega treba, da se bom uničila, da naj pridem že enkrta k pameti....zgrozila je da se bo šla obesit...celo noč jokala, da če bi vedela da nas nekoč ne bo doma da nas niti nebi imela in še miljon takih....neslednje jutro ko smo se zbudili nje sploh ni bilo doma in noben ni vedel kam je sploh šla (da bi se odlasila na telefon ni govora), vrnila se je šele zvečer, takrat mene ni bilo doma ker sem pač čez praznike odšla k fantu. Jz res ne vem je tako težko sprejet drugačnost človeka, popolnoma me že razjeda vsa ta stvar, psihično sem čist paf. Ima kdo kakšen učinkovit nasvet kako iti najčažje čez tako oviro, rada bi postala bolj odločna in ostala pri svojem kar mislim in želim, ne da me ene besede sesujejo totalno na tla. Ne morem več tako naprej, res ne. Nobene samozavesti nimam, kaj šele vero vase :(

Navedeno

jaz melisica
Nobene samozavesti nimam, kaj šele vero vase :(

Ob takih starših je niti ne moreš imet, žal.

Če/ko boš odšla boš itak sama zase odgovorna. Mama s svojim partnerjem ne dožilja tistega, kar naj bi. Čustveno jo partner ne izpolnjuje zato ta del "doživlja" s svojimi otroci in sedaj, ko naj bi otro(k)-ci odšli po svoje se ji "podira svet". Nič ni kar bi ji ostalo. Vse te "scene" NE počne zato ker bi želela tebi le dobro! To počne zaradi lastnega čustvenega ugodja, ki bi ga izgubila s tvojim odhodom!
Ne moreš ji pomagat, lahko si le njen "suženj", celo življenje, in te ona izsiljuje s samomorom (in podobnim) zato, da bi ti počela stvari, ki njej ustrezajo.

Ne nasedaj in pojdi.
Prej ji daj vedet, da te njena čustvena izsiljevanja ne ganejo in da te s tem ne bo imela v oblasti. Njej največ pomeni, da se ti "žreš" ob njenih scenah, to jo "hrani" in navdaja s pogumom za nove podvige s katerimi si zagotavlja oblast nad tabo.
Zase pazi da ne boš ponovila njenjih napak, kar se rado primeri, ker drugega kot čustvenega izsilevanja nisi poznala kot otrok.

On_

Ne moreš verjet kako tvoje besede popolnoma držijo kljub temu da nas ne poznaš. Sama je rekla da tu doma že dolgo časa ni več srečna, da je že hotela delat samamor ampak ga ni zaradi nas hčerk. Že od malega vcepnila v glavo da starše treba poslušat ker imajo vedno prav, se rezultat tega vidi pri meni. Ne zmorem iz sebe dat tizga kar resnično čutim in kakor jaz razmišljam, vendar to samo pred njo. Drugje še posebej z fantom se z veseljem pogovarjam o vsem na glas.Moram zbrat pogum in se tega otresit. Čeproav vem da bom rabila kar nekaj časa da se tega v sebi popolnoma rešim, čene drugače pa tud z psihiatrom. Hvala ti za vse te besede ki mi vlivajo pogum in zaupanje vase, da le nisem tako zabita kot pravi.

Ah kje, nisi ti zabita :))
Bi pa nekomu pasalo, da bi bila.... :(

Mnenje staršev nam vsem zelo veliko pomeni in če so oni nesrečni se tako počuti tudi njihov otrok. To je nekako evulocijsko pogojeno s preživetjem. Otrok je nemočen brez staršev, popolnoma odvisen od njih, sploh kot malček. Kasneje nas bi morali starši nekako "odrinit" od sebe, da lahko zaživimo samostojno. Mnogi starši se ne morejo ločit od otrok, ker so ti edini smisel v njihovem življenju. Partner je prišel nekje, ker je "moral", z njim nimajo nič skupnega razen otrok, otroci pa predstavljajo tisto čustveno zadovoljstvo.
Tvoja mama ima v bistvu težave s svojim partnerjem in te težave rešuje preko tebe in ti verjetno nevede dela škodo. Lahko pa, da načrtno manipulira z vami. :((

Ljudje smo si različni pa vendar v svojem bistvu delujemo vsi po istem principu zato si mi tako "poznana".

Selitev, odhod otrok od doma so za starše boleče. Za mame je težko tudi takrat, ko organizirajo same idealno poroko svojih otrok. Sama sem se mlada poročila, z nedokončano šolo, brez službe. Bila sem odvisna od drugh, a bila sem tudi močna in vedela sem, kaj hočem. Po enem letu skupnega življenja sem zanosila, še naprej študirala in pridobila dve diplomi. Moja največja je bil moj otrok. Dobro sem pa vedela, bilo je pred 30 leti, da moram tolči naprej, ne jokat, če ne bo vse po maslu, ker sem se za vse sama odločila. K staršem se itak ne bi mogla vrniti, ker ni bilo prostora. Zate je pomembno, da ohraniš ljubezen do staršev, ne glede, kaj počne mama, očitno je še čustveno nezrela in polna strahu. Pomebno je, da ljubiš in vztrajaš v svoji želji, kje pa piše, da morajo vse veze propasti, če je en v paru še odvisen. Meni je mož pomagal, zdaj pa jaz njemu vračam, v tem je čar veze. Starša, če sta prava strša, naj te ljubita, spoštujeta in ti data možnost. Njuna ljubezen se bo izkazala v sprejemanju tega, kar se dogaja in v tem, da te ljubeče sprejmeta, če se boš morala vrniti. Midva z možem sva doživela lani podobno zgodbo. Hčerka je zdaj spet doma, sama želim, da živi samostojno življenej, saj je finančno neodvisna. Ves čas ji dopovedujem, da je življenje njeno, da jo imamo radi, da je dom gnezdo vračanja, vendar naj prevzame odgovornost za svoja dejanja. Je že skrajni čas, da začno mladi samosatojno življenje prej in ne pri 30, 40 oz. živijo v mama hotel. Ti si pogumna. Mami svetuj, naj se s kom pogovori, naj bere forume, naj začne osebnostno rasti. Srečno!

Uh, pri 21 in ( ne ŽE ampak KOMAJ ) 8 mesecih zveze s fantom selitev. Ne recimo iz študentskega stanovanja od cimer, pač pa od MAME k fantu. Predpostavljam, da v njegovo stanovanje, bog ne daj da kar k njegovim staršem.
Mislim, da je oz. bo tukaj še najmanjši problem tvoja mama. Ona je vendarle tvoja mama. Skrbela je zate od malega in celo tekom šolanja in kot vsaka mama imela vedno prav. Ampak ona ve, da boš ti nekega dne šla iz domačega gnezda. Vprašanje pa ni le, če je ona pripravljena, da se to zgodi že sedaj, ampak če si ti. Saj veš, tudi pri pticah je tako, da mladičke spustijo iz sovjega gnezda šele, ko so prepričane, da znajo leteti. Mogoče bo tvoja mama imela pomisleke. In če jih bo, bo to verjetno zaradi tega, ker se ji bo zdelo, da si še mlada in da si s fantom komaj 8 mesecev. Punca 8 mesecev ni veliko. V tem obdobju človeka šele dobro spoznaš ali pa ga po začetni zaljubljenosti šele dobro začneš spoznavati. Ti pa si že sedaj pripravljena, da se iz maminega varnega zavetja preseliš v njegovo, v njegovem kraju iščeš službo, živiš v njegovem stanovanju. Nič ni narobe, če se imata rada in načrtujeta skupno prihodnost. Tako je edino prav, če se imata dva iskreno rada in jima je jasno kakšne cilje imata v življenju. Ampak vseeno, naj se ti nikamor ne mudi. Sploh če nameravaš v tako kratkem času tako drastično spremenit svoje življenje; se odselit od mame, poiskat službo in zaživet skupaj s fantom. To so 3 veliki pomembni koraki v tvojem življenju. Zelo veliki. Pomembno je, da jih narediš premišljeno in če se le da postopoma. Da ne boš pozneje česa obžalovala.
Seveda pa je kdaj treba v življenju tudi improvizirati,vsega se tudi ne da "na ziher". Ne skrbi, če boš ti srečna s tem, bo zagotovo tudi mama. Kot vsaka mama pa bo verjetno tudi ona imela pomisleke. Jaz bi jih. Pa nisem še toliko stara, da bi bila lahko tvoja mama. :)
Pač povej ji kako in kaj in kakšne načrte imata s fantom. Potem boš pa že videla kako naprej. Verjetno boš prej živela z njim kot pa našla službo. Takšni časi so danes. Pa boš sproti videla kako se bodo stvari razpletale tudi v vajinem odnosu. Če ne probaš, ne veš. Nikar pa it od mame v slabem vzdušju. Če te ne bo razumela, poskusi ti njo. Večkrat jo pokliči, pa če se le da, jo na začetku pogosto obiskuj. Mama je vendarle mama. In če se bog ne daj stvari med vama s fantom kdaj zakomplicirajo, je dobro vedeti, da imaš še vedno nekje nekoga, ki te bo imel vedno rad in ti bil vedno pripravljen nudit varno zavetje.
Je pa res, da smo nekateri mamino gnezdo zapustili že prej, pri 18ih, mnogi deloma celo prej. Meni osebno se je pri približno tvojih letih zdelo pomembno, da se znam počasi sama postavit na noge in sem (finančno) neodvisna ne le od staršev, ampak tudi od fanta. Šele takšen občutek svobode ti omogoča resnično svobodne odločitve.

Zdravo, melisica!

Kar pogumno naprej, rabiš osamosvojitev & oditi svojo pot. Odnos z mamo se bo pač moral zgraditi na novo, vsi mladiči enkrat zapustijo gnezdo.

Edino, kar bi ti položil na srce je, da ne začni z družinico prehitro. Pusti vama, da se spoznata & izoblikujeta do konca... po svoji kilometrini (na sredini tridesetih, se ločujem), ne bi nikakor imel otrok s človekom, s katerim še nisem preživel vsaj 5 let skupnega življenja (ne razmerja, skupnega življenja), sploh pri tej starosti.
Preveč se še spreminjaš, pa to velja za oba... tako da bolje počakat z otroci, ko se odnos stabilizira in *ne* pogrešaš *ničesar* v odnosu. Otroci so super... ampak prvih nekaj let našponajo odnos do maksimuma in vse, kar je prej nekako pometeno, privre na dan.

Tako da... pogumno naprej, ampak z glavo lepo počasi, četudi srce hiti :)

Pozdravljeni!

nevem na koga naj se obrnem, pa vendar se moram nekomu izpovedat.

Stara sem 22 let, študiram in delam in imam fanta, kateri hodi v službo. Skupaj sma 4 leta...Težava je pa v tem, da moja starša tega fanta ne sprejemata...on ne sme k nam domov, ko jaz pridem domov me ne pozdravita, ali jima nekaj ne odgovarja, skoz neki grdi pogledi. Ati me je enkrat v alkoholiziranem stanju napodil od doma. Ko ju moj fant pozdravi ne odzdravita. Vse to me zelo boli in me je strah vsahič, ko pridem domov kaj bo spet narobe. No in s tem fantom sma se odločila, da grema na svoje, sedaj je pa težava v tem, da nevem kako to povedati svojim doma, ker vem da bo mi mama grozila, da nima več za koga zivet, živim tudi z dedijom in babico, katera tudi ne bosta razumela. Vglavnem strah me je...nočem skodovati svoji mami, vendar tako več ne mroem naprej...od tega vsega sem postala živcna razvalina. je sploh kakšna moznost, da mama normalno sprejme novico?...to mi je največja želja..res si zelo zelim lep odnos z njo.

Draga Anja1411,

s svojimi domačimi boš težko imela dober odnos, ker ravnajo tako nespoštljivo s tabo. Ne pogledajo te, ne pozdravijo, ne sprejemajo tvojega fanta. Žal je tako in moraš se sprijazniti s tem, da imaš bolj slabe starše.

Za selitev na svoje se dobro pripravi, potem pa mirno povej domačim malo pred odhodom. Reakcija bo, kakršna bo. Zanjo nisi ti odgovorna.

Ponovadi je tako, da so starši najprej presenečeni, morda celo jezni, potem pa se sprijaznijo. Saj je naravni red tak, da odrasli otroci gredo na svoje.

Modri starši pa mladim pri selitvi pomagajo.

Anja1411, največ kar lahko narediš zase, za svojo srečo in svoj mir, da greš od doma, tako kot si se odločila, in se ne obremenjuj s tem, kaj si bodo starši mislili. Nisi dolžna se jim opravičevat, ker si želiš lepo umirjeno življenje, kjer se starši ne bodo tako grdo obnašali do tebe in kjer ne boš živčna razvalina, kot sama praviš.
Zaslužiš si svoje življenje, zato se ne oziraj na druge, tvoji starši pa naj živijo svoje življenje, se vsaj ne bodo imeli zmrdovati nad kom več. Tako da, kar pogumno in uživaj v samostojnem življenju!

hvala za spodbudne odgovore.

najhuje je da se vsega tega zavedam...ampak se sama sebe ne spoštujem dovolj, da bi lahko potem tudi brez slabe vesti naredila tako da bo prav...sama sebe ne razumem zakaj me po 7 mesecih res trpljenje in ne gledanja staršev na mene tako skrbi za njih, najverjetneje zato ker jih imam rada.

mi lahko predlagate kakšen način kako in na kak način povedati to staršem?

hvala za odgovore.

Anja141 imaš identično zgodbo kot jo je imela Melisica. Preberi si moje (in tudi druge) odgovore, ki smo jih napisali njej in preberi omenjeno knjigo če želiš razumet zakaj ti to počnejo. Nisi ti kriva niti tvoj fant. Tvoji starši čustveno manipulirajo s tabo zaradi lastnih čustvenih težav v odnosu s svojim partnerjem.

Priporočam branje te teme vsem tistim mamicam, ki mislijo, da je njihov največji dosežek v življenju ta, da so rodile otroka, ki ga zdaj z vso silno ljueznijo vežejo nase. Nekga dne ga bodo morale spustiti, da odide. In njihovo življenje mora imeti še kakšen smisel. Otrok, že mladoleten, je samostojno bitje. Polenoleten pa v celoti odgovoren za svoja dejanja. Največja napaka, ki jo starši delajo, je ta, da mislijo, da če je otrok polnoleten in morda finančno odvisen od njih, da je v vsem odvisen tudi od njihovih odločitev oziroma, d aimajo oni pravico odločat o njegovem življenju. Ni tako. Otrok ima pravico tudi do delanja napak. Celo tistih napak, ki jih starši lahko predvidijo,a je otrok slep zanje. Če otrok nima zaupanja vanje,se lahko na glavo postavijo, a njihovega nasveta ne bo upošteval. Zaupanje pa se ne zgradi čez noč. Kar zadeva selitev od doma, pa samo to: če ne gre zlepa, gre pa zgrda. Tudi starši nimajo vedno prav. Zagovarjam pa "zlepa" in spoštljiv odnos starši-otrok.