ali je zelo hudo če je en otrok ljubosumen na brata/ sestro, zlasti če se to nadaljuje v odraslo doba, ali obstaja način, da se tega občutka kdaj reši
hvala za vaša mnenja

Vprašanje je, ali se mora otrok rešiti občutka lubosumnosti, ali pa, da je potrebno jačati pri njem, kar manjka?
Kaj pa manjka?
Zavedanje svoje zaželjenosti, dragocenosti, sprejetosti,…
Vabim vas, da ne odpravljate lubosumnost, ampak, da jačate to, česar v sebi še ni odkril pa vendar obstaja.
Bolj podrobno težko napišem kaj več, saj nimam podatkov starosti otrok, ali ima otrok oba starša, koliko je bratov in sester, kako dolgo se to dogaja, ste že poskušali delovati na tem področju in če ste, kako in kakšni so rezultati.
Strinjam pa se, da je na tem področju potrebno delati.
P.P. Pišete mi lahko tudi preko zasebnega sporočila.
Mir in dobro vam želim

Kadar je drugi otrok prizadet ali prikrajšan, ima to pravico pokazati staršem na kakršenkoli način on takrat ve to narediti. Naloga staršev pa je , da ljubijo vse otroke enako in se jim posvečajo na enak način. Kadar pa se izrazito ljubosumje vleče v odraslost , takrat več ni pomoči. Takrat lahko govorimo skoraj o " hudobiji " otroka. Srečno !

Moj brat je bil name ljubosumen (je starejši) in se to čuti še sedaj, v odrasli dobi. Kot starši nimajo kaj dosti za storiti, po mojem le to, da so pozorni, da ne gre to predaleč in bognedaj ljubosumnost še podžigati. Meni se je poznalo tako, da sem odrasla v močno osebnost, pripravljena na kompromise, čustveno dozorela oseba in mu nisem nikoli pustila, da bi s to svojo ljubosumnostjo dosegel svoje cilje. Sedaj nisva čustveno nič povezana, vsak živi svoje življenje in sva oba zadovoljna. On sicer "na tihem" tekmuje z menoj (mi je par stvari fovš), jaz pa tekmujem le sama s seboj in nimam nobenih problemov z njim in mu privoščim, da bi bil srečen.

Ja, mislim, da je to posebej hudo, če se ljubosumje vleče v odraslo dobo. Pomeni, da v njegovi duši - nezavednem spi jokajoč, prestrašen in neljubljen otrok, za katerega ni bilo poskrbljeno. Še vedno misli, da je nemočen in prepuščen na milost in nemilost, morda mu od vsega hudega grozi celo smrt. Ta otrok izraža bolečino, ki jo je moral preživeti, ko je opazoval koliko naklonjenosti in ljubezni izražajo starši bratcu. Ga hvalijo za malenkosti, njega pa kregajo (sovražijo), ker je po nesreči razbil kozarec pa tudi v šoli mu ne gre najbolje. Čeprav gre sedaj za odraslo osebo, se ta otrok v duši prebudi kadar nastanejo okoliščine, podobne tistim iz ranega otroštva in čuti bolečino - ljubosumje, jezo, zavist...
Vendar je sedaj odrasel. Ni mu treba biti več na milost in nemilost prepuščen, da ga drugi ranijo.
Ko začutiš bolečino ljubosumja, jo prepoznaj, sprejmi in pomisli, kdaj v otroštvu si prvič začutil tako. Bilo je takrat, ko si opazoval koliko izrazov ljubezni prejme brat, ti pa ne, kajne?

Podari si danes to ljubezen sam. Skrbi zase in za svoje potrebe z največjo skrbnostjo. Povej si, da si čudovito in sposobno bitje, ljubeče ravnaj s sabo v vsaki situaciji svojega življenja.
Potolaži otroka v sebi in mu povej, da bo odslej zanj dobro poskrbljeno.
Če boš vztrajen in zadosti ljubeč, bo bolečina začela počasi izginjati. Ljubosumje se bo spremenilo v ljubezen in veselje, da si danes to kar si. Enakovreden in pomemben.

Zato je strašno pomembno, da starši ne zanemarimo znakov ljubosumja, ki ga opazimo med svojimi otroki. Pomeni alarm, pomeni, da enemu dajemo več topline in ljubezni kakor drugemu. Pomeni, da smo v otrokovi duši ustvarili žalostno in jokajoče bitje, ki se bo v njegovi odrasli dobi vedno znova prebujalo in z bolečino opozarjalo na krivice.
Pa ne mislim s tem, da je treba ljubosumnega otroka še bolj razvajati. Dajmu mu vedeti, kako zelo smo srečni, da ga imamo, kako pomemben in edinstven je, ljubimo ga tudi takrat, ko mu kaj ne gre najbolje.

Srečko,

Tudi, če bi govorili o hudobiji v odrasli dobi, obstaja rešitev, ker pa vemo, da ni vse hudobija obstaja rešitev le, da je očem zakrita. Vredno jo je odkriti in uporabiti - živeti.

trlica123,

Iz zapisa je moč razumeti, da sta iz otroštva ohranila odnos, ki ga oba negujeta, le na drugačen način. Njegova vloga ljubosumnega brata in vaša vloga, se mu ne dam.
Tukaj sem pravzaprav prepričan, da sta vidva, še posebej sedaj v odrasli dobi, zmožna boljšega odnosa, ne le zmožna, še več - VREDNA.
Kaj drugačnega, kreativnega, dobrega lahko vnesete v vajin odnos, da bo vam in njemu v dobro popestritev in nasmeh v preteklost. Danes imate nove drugačne možnosti, za katere se lahko odločita, odkrijta to- VREDNA STA DOBREGA.

milamadona ,

O, kako lepe, vzpodbudne besede je moč opaziti v tem zapisu, posebej proti koncu.
Ljubezen, ljubeč odnos staršev do vseh otrok...Res se tukaj kdaj komu od otrok, pozneje odrasli osebi "ustavi" zaradi manjka na psihičnem področju, zato je vredno,pogledati še dlje, globje. To je duhovno področje. V zakonitostih na duhovnem področju je tako, da je doživet manjk na tem področju viden kot simptom na psihičnem področju, in kmalu po ozdravljenju - osvoboditvi na duhovnem področju, zbledijo simptomi na psihičnem področju, ki se ga še dotaknili nismo. Celovito zdravljenje, ki je seveda najboljše pa je seveda takrat, ko se zdravi oseba (duhovna dimenzija) in psihično področje, ki ga oseba ima.
Lepi rezultati osvoboditve od ljubosumnosti ( bodi si partnerske, ali ...) je, da se človek Oseba prične "spuščati" na duhovno raven, kjer odkrije kdo je, kam gre, od kod prihaja, čigav je, kakšen je smisel njegovega obstoja, kako to, da se je rodil ravno v tem kraju..., kajti za vsem tem stoji Ljubezen - vesoljna Ljubezen, radost, mir, lepota..., ki je stvarnik vsega lepega, torej tudi Osebe. Ob zavedanju tega temeljnega dejstva, se človek sreča s spoznanjem, da je obstajala ta Ljubezen, ki si ga je želela, ki je hrepenela, da bi Oseba - človek obstajal, še preden je bil spočet. Ravno zaradi tega hrepenenja in pričakovanja se je človek - Oseba rodila enim staršem. Spočetje je vzrok vesoljne Ljubezni, šele nato človekovega posredovanja psihe in telesa, da je človek - celota. Po tem vemo, da je človek duhovna duša za razliko od vegetativne duše (rastline) in biološke duše (živali). Prisotnost duha, ki dela človeka Osebo je vidna tudi v tem, ker se človek zmore moralno etično odločati, torej nima le razuma, kot živali.
Pa pustimo podrobnosti.
Stvarnik, ki je v bivanju sama ljubezen, radost, mir, toplina... nas je vedno v vsakem trenutku spremljal od spočetja. Določeni psihični momenti so naš pogled usmerjali drugam. (podobno kot takrat, ko vidimo oblake, dež... doživljamo kot, da ni sonca, pa vendar je).
V zavedanju se srečamo s to vesoljno ljubeznijo, ki je bila prisotna, ki je vedela za nas, ko smo bili v maternici, ki nas je v vsakem trenutku ljubila, spoštovala, ne glede na starše, ne glede na okolico. Ko to spoznamo, sploh ni več pomembno, ali so si nas starši želeli, ali so nas spoštovali, upoštevali...
Srečati se s tem kar je temelj mojega človekovega obstoja je trajno, realno, večno. Imeti, ohranjati, negovati, temeljni odnos z njim je torej smiseljno, saj je vedno tam kjer sem jaz. Takšen človek, ki bi bil vedno z menoj, mi stal ob strani, me vedno ljubil kjer bi se nahajal, ni obstajal in ne obstaja. Oseba, ki je stvarnik, ki je v bivanju ljubezen, mir, lepota... ta pa to počne. To zaznamo takrat, ko svoj pogled usmerimo vanj in ga imamo za prioriteto, projekt, ko si priznamo, da smo vredni vsega dobrega, lepega, ljubečega, ki je temeljno, trajno in najbolj realno.
Vsakemu, ki doživlja manjk ljubezni, v katerem koli življenjskem obdobju, iskreno želim, da si dovoli, usmeriti pogled proti vesoljni ljubezni, da bo še bolj zaznal, kako je ljubljen, zaželjen, vreden...

Hagioasistent v Centru za boljši svet, Domen Plavčak,
info in duh. pomoč gsm: 040-591-260 ali cbs.si@amis.net

DP !

Celo življenje imam težave z sestro, ki je starejša. Poskusila me je 4x umoriti že kot otroka. Starši niso mogli nič narediti, razen, da so me varovali pred njo. Danes, ko smo odrasli in imamo svoje družini, pa nenehno dela zdrahe. Bila je že pri psihijatru, na raznih terapijah,... Nič ji ne pomaga. Ko so bili njeni otroci manjši, jih je strahovito pretepala, maltretirala. Odrastla sta v popolne razvalini. Zato govorim o hudobiji. Starša mi nikoli nista smela nič dati, pomagati, ko sem gradil hišo. Vedno , malenkosti, pa še to naskrivaj. Maja otroka ponižuje, žali, ...Starša jo sploh ne obiskujeta. Prihaja sama na nenapovedane obiske, kosila,...Tudi k nam večkrat....Smilita se mi mama in oče, ki sta naredila vse, da bi ji pomagala, pa nista mogla. Iz vseh sorodnikov brije norca, se jim podsmehuje,...Zna pa tudi biti zelo priliznjena in " fina " gospa, ko gre zanjo. Spominjam se, kot otroka me je vedno pretepala, uničevala moje igrače, pretepala otroke, ki so me obiskali,...Vsako stvar je izsilila, vzela,...V šoli ni nikoli blestela. Vsi so bili " prfuknjeni " le ona pametna.Skratka, dela kar hoče in v tem uživa. Zaveda se svojih dejanj in se potem hvali in smeji iz njih, češ, ;kaj sem jih, a ne ?

Navedeno

Smilita se mi mama in oče, ki sta naredila vse, da bi ji pomagala, pa nista mogla.

Tudi meni se smilijo takšni ljudje, ki ne znajo/zmorejo svojim otrokom privzgojit očutkov empatije, sočutja, odgovornosti.... Tistih vrednot, ki jih človek potrebuje, da normalno funkcionira z ostalimi.
Rasnično se mi smilijo takšni starši, zatelebani, zaverovani v svoj prav in ne znajo/zmorejo spremenit sebe v korist otroka in če je bilo včasih zadeva omejena, se nisi imel kje podučit, danes temu ni več tako, le odpovedat se je treba LASTNIM občutkom v korist otroka, da ustvarimo pogoje v katerih MORA otrok razvit občutke, ki sem jih omenil.

Zakaj je vam to uspeli pri istih starših?
Zato ker ste imeli sestro, ki je to storila namesto staršev, čepav ne ravno na primeren način.

Spoštovani Srečko.

Namenili ste mi svoj čas, še več, del sebe, del tega kar ste doživljali, kar doživljate vi in vaši.
Hvala ker sem vreden vašega zaupanja.
Rešitev takšna ali drugačna vedno obstaja, odvisno je kje jo iščemo, da bi jo res našli. Včasih se nam ljudem dogaja, da iščemo „šivanko pod mizo, ker v sebi negujemo spomin, da je v otroštvu padla babici šivanka pod mizo“, namesto, da bi se trudili posloviti (na zdrav način) od preteklosti in v realnosti današnjega časa korakati naprej.
Eno izmed lepih realnih vprašanj vidim v prismevku pod „ON“, kjer vidimo zapis:
„Zakaj je vam to uspeli pri istih starših?”
Vprašamo se lahko, kaj lahko jaz spremenim v svojih odzivih do sestre, da bi ji dal možnost spoznanja, da ljubezen vendar obstaja – upam, da vi ne dvomite v obstoj le ne ljubezni!
Poznam primere, ko so starši pripeljali bodi si k psihologu, psihijatru, psihoterapevtu, hagioasistentu...otroka, češ z njim je nekaj narobe, „ spravite ga v red“. Tam kjer so gradili le z otrokom, je bilo bore malo uspeha, kjer pa so imeli celovit pristop (upoštevanje cele družine) so „poželi“ več kot odlične rezultate.
Glejte, tudi sam sem že v življenju padel na ledu, ko sem raje obsojal (kar je zelo lahko), kot pa pogledal in poskušal biti realen, kaj lahko jaz pri sebi spremenim?
Vašo sestro občudujem v tem, da je iskala rešitev. V vašem besedilu vidim zapis, ki govori, da je iskala rešitev pri psihijatru in drugih. Na to ste lahko tudi vi ponosni.
G. Srečko, odkrito vas vabim, k spremembam, h kreativnosti, inovaciji, začrtani drugačni okupaciji.
Sedaj je moč razumeti, da vam je velika okupacija:

1. da se vam smilijo starši ( v čemer vas tudi razumem)
2. da gledate in reagirate predvsem le na negativne odzive sestre
3. da pričakujete le negativno od sestre in njenih otrok
4. da ste kar naprej v strahu, v območju zadržanosti v občutkih ogroženosti

Prav želim vam in vsem vašim, da zadihate svež veter, ki vendar obstaja.
Danes vas vabim, da si zadate, da ste vi in vaša družina (a. Zakonca, b. Otroci = družina) prioriteta.

1. prioritetno odkrivajte v sebi, v ženi pri otrocih kar je dobrega, lepega, plemenitega ( veselite se nad tem)
2. odkrivajte v sebi čari moškega in „vštimajte“ ženi kakšno šalo (npr. Sporočilce v čevelj, skodelico, predal..., otrokom v čevlje zavite bonbončke, ...)
3. piznajte si pred ogledalom, da ste vredni lepega življenja, da sta z ženo vredna lepega zdravega odnosa, da ste vredni biti in obstati zdrava družina
4. odkrivajta z ženo talente, ki jih kot posamezniki v dužini imate, razvijajte talente
5. jačajte družinsko identiteto
6.... sami si zadajte še kakšno dobro potezo – ZMORETE.

Ni lahko, vendar vaša prioritetna okupacija ni nič drugo kot vi in vaša družina.

Posledica tega vas popelje v svet drugačne ljubezni – ne iluzij.
Npr- vam bo kdo v službi očital nepravilnosti, ki se vas sploh ne tičejo
* Ne bo se vam treba braniti (v sebi boste imeli ozaveščeno svojo dragocenost), morda se boste le zahvalili, da je nekdo podelil z vami svoje mnenje in ga seznanili, da v tem primeru opažate različne zaznave dogodka, ter ostali mirni in ponosni nase- brez strahu.

Ojačajte, odkrijte svojo dragocenost, ki je v vas , ne glede na reakcije in mnenja okolice. Vi ste enkratna neponovljiva, dragocena oseba, vredna vsega dobrega.
Odkrijte kaj je to v vas, v vašem življenju, ki vam lahko da moč, na poti sprememb.

Pred vami je lahko še veliko lepega v družini, v službi, v odnosu s sestro, starši...
V tej lepoti je možno, da se vas preprosto, negativne stvari ne bodo več tako zelo dotikale, ker se jim ne boste preveč posvečali, ker jim ne boste dajali pomembnosti.
Npr. Vas bo soseda nadrla, da nimate pravih zaves na oknih, da jih nimate lepo zagnjenih... Kako lepo z lahkoto se ji boste lahko le zahvalili, da je z vami podelila svoje mnenje in v ohranjanja miru , v ohranjanju zavedanja svoje dragocenosti, boste zmogli ne le gledati v neko jezo, bolečino... ampak ( prioritetno) v dobro ki vendar obstaja. Npr. Soseda povejte mi, kako vam uspeva vzgajati tako dobre otroke, zadnjič so me zopet lepo pozdravili, vidim kako se sproščeno igrajo... upam, da ste ponosni na to... ( iskren, realen izbor)
Oh Srečko, toliko lepega je v življenju, ki ga je vredno odkriti, se mu posvetiti... Vse ostalo kar ni lepo zgubi moč, veljavo, pomembnost.
Ljudje prevečkrat pozabljamo, na duhovno dimenzijo in njene zakonitosti.
Npr. V švicarskem siru so luknjice, ki jih ne želim, hočem jih odstraniti, zato jih odrežem.
Rezultat je znan- še večje so, do še večjega izraza so prišle. Naše težave, bodi si pri drugih ljudeh , bodi si kjer koli, so te luknjice.
Povabljeni smo, da le nekoliko pogledamo kaj manjka in manjk vstavimo, nič drugo.
Kaj to pomeni v prejšnjem primeru o sosedi in zavesah. Ne odstranjujem njenega nezadovoljstva, ne dajem velike pomembnosti temu, pač, dajem pomembnost temi kar manjka, to pa je najino oboje zadovoljstvo, zato vnašam lepoto, ki manjka.

Srečko, pišite še kdaj kako vam gre, kako se izboljšujejo odnosi.
Mir in vse dobro.