Pozdravljeni!

Moja 36 letna hči je poročena, z možem se razumeta in imata že enega otroka. V kratkem bo rodila drugega otroka.
Sama sem še redno zaposlena, poročena, dobrega zdravja, v prostem času imam kaj početi - kolesarim, gospodinjim, plešem ,berem, potujem...
Z velikim veseljem se posvečam vnukinji, enkrat tedensko kuham tudi za hčerino družino da se družimo...
Hči je bila v puberteti "upornica" kot se spodobi, nikoli ni bila pretirano navezana name, malo je dala na moje mnenje, doma je bila do 27 leta, doštudirala, dobila službo, nato je šla s fantom na svoje. Pri tem sva ji z možem finančno in moralno pomagala.
Včasih se mi je zdelo kot da je med nama neka distanca. Če je imela ljubezenske težave in sem jo hotela poslušati je rekla, da jaz tega nebi razumela, da bo že sama rešila težave .
Odkar pa ima otroka oziroma svojo družino se je popolnoma spremenila. To mi je v zadovoljstvo, ker sva našli neko skupno zaupno točko pogovora glede otroka, zakona...
Zadnje čase pa opažam, da želi od mene da se dobesedno cela posvetim njej. Kliče me vsak dan, želi da hodim med tednom k njej domov posedat, ne zna se sama zaposliti, dolgčas ji je če je sama z otrokom doma...Zdaj, ko bo imela dojenčka bi naj jaz pri njej preživljala vsaj pol dneva...
Nisem ji rekla, da imam svoj dom, zahtevno službo in svoje življenje, ker se ji nebi rada zamerila ali odtujila.Kar me najbolj muči je to, da imam slabo vest, da se ne "raztrgam" za odraslega otroka! Vem da ni probem hči- ali pač - ampak jaz, ki ne vem ali je prav biti celo življenje privezan na otroke, ali lahko brez slabe vesti živiš svoje življenje.
Kako naj najdem pot da bo volk sit in koza cela? Je to sploh mogoče?
Seveda pri meni ni težko vzbujati občutka krivde. Hči mi pripoveduje o svojih prijateljicah katerih matere( so seveda brez služb in ločene ampak to je očitno nepomembna podrobnost) že zjutraj pridejo k hčeram na dom jim previjajo dojenčka, delajo družbo, skuhajo, ko gredo mlade mamice v službo pridejo babice zjutraj k njim domov in one peljejo malčka v vrtec...
Spoštovana svetovalka Metka, za vsako besedo vam bom hvaležna
lep pozdrav
od žene, matere in babice v eni osebi

Draga breskev,

ne pusti se manipulirat svoji odrasli hčeri! Tvoja skrb se je končala z njeno odraslostjo pred 18 leti, zdaj imaš vso pravico do svojega življenja, da si ga organiziraš po svoje, zapolniš s svojimi zanimanji. Otroka bo dobila ona s svojim partnerjem, zanj se je odločila po dogovoru s svojim partnerjem, ne s tabo.

Lepo se mi zdi da starši pomagate pri vnukih, ampak le do neke razumne meje. Previjala, vzgojila ga bo ona, ne ti. Lahko seveda priskočiš na pomoč, občasno, nikakor pa naj to ne postane zvezda stalnica, ker takrat se bo še težje odlepit.

Kaj na vse to (da si toliko pri hčerki) pravipš tvoj mož oz. njen oče? Sicer je to povsem tvoja odgovornost, je pa vseeno drugače videt, če te pri tem tudi partner podpira.

Zatorej, hčerki čim prej povej, da imaš tudi sama veliko obveznosti in da ne boš mogla tolikokrat bit pri njej kot bi ona rada. Dopusti ji njeno užaljenost in kujanje. Če pri 38 ni sposobna uvidet, da gre za njeno izkoriščanje, potem pač ji je treba meje postavit. Torej ti njej.

Ne bo umrla, če ne boš tam na vsak njen migljaj, ne bo se zadepresirala ... samo morala bo najt drugačne rešitve. Kakšno varstvo za otroka, ko bo že nekaj mesecev star, zasebno, na črno. Malo se povpraša naokoli, če ne drugega je Starševski forum (mislim da je Starševski) poln oglasov. Oziroma naj ji pomaga njen partner.

Dejstvo je, da mora tvoja hči skrbet za oba otroka, ne ti!!!! To je ključno za razumevanje te situacije. Občasna pomoč ja, vendar imaš ti še vedno svoje življenje in ji ne rabiš polagat računov. Verjetno je zaradi hormonov vsa občutljiva, ampak ni vrag, da z lepimi, a jasnimi besedami ne poveš tistega, kar želiš povedat.

Dobro je tudi začet s povečanjem distance, čeprav, kakor berem, ti je ravno to všeč, da se ona zopet obrača nate kot na mamo in išče pomoč, zavetje ... zna bit naporno zate, ker ti ona dejansko s to svojo potrebo polni tvojo praznino, občutek da sta nepovezani.

Ne dvignit na vsak klic ali pa takoj povedat, da si sredi dela in da se slišita kasneje. Ne imet slabe vesti, saj ne moreš živet njenega življenja namesto nje. Lahko ji predlagaš kakšno aktivnost za nosečnice, gotovo je polno tega, spodbujaj jo, da gre ven, v park s tamalim ali pa čez vikend s partnerjem na kak manjši izlet.

Škoda da v naslov teme niski vpisala "za Metko Furlani", kot je napisano na začetku tega foruma, morda ne bo tega sploh prebrala. Odpri še eno temo s pripisom!

Za h1h:
Ne bi ravnanje odrasle hčere gledela kot na manipulacijo. Skrb staršev (čustvena) se ne konča pri 18- če se je, potemtakem se lahko vprašamo, ali so ti starši za otroka sploh skrbeli.

Koliko je stiske v hčerini situaciji? A je tam odnos z možem res v redu?
Breskev55, najprej govorite, da na vas hči ni bila nikoli pretirano navezana, da se je nato z njeno družino to spremenilo, zdaj pa so vam njene "zahteve" postale breme?
Če želite s svojo hčerko vzpostaviti odnos, ki bo resnično temeljil na spoštovanju in zaupanju (sami ste povedali, da zaupanja z njene strani prej ni bilo, torej je bilo vam težko, se približati hčeri, kakor vam je težko zdaj- ji tudi ne morete povedati, kaj se dogaja, stati ob strani sebi in njej), potem bosta morali o teh stvareh govoriti. Stati ob strani pomeni, da ji daste oporo, hkrati pa daste vedeti, da je odrasla hči, da bo ona to zmogla, da verjamete vanjo. To pomirja in tako ni več te potrebe po nenehnem stiku.
Spomite se nase, ko ste bili v njenih letih. Kaj ste želeli slišati od svoje mame? Poskušajte ji dati te besede.
Ta situacija, četudi je težka, je za vas in vašo hči priložnost, da se zbližata na nov način. Da izrečeta tisto, kar sta si želeli, pa se nekako ni nikoli dalo.

ne gre samo za odnos mati-hči.Predvsem gre za nek prijateljski odnos, ki ga povezuje še bolj trdna vez-vnuki.Hči je očitno pozno "dozorela" in se šele zdaj zaveda kaj pomeni širša družina, ki njej seveda zdaj veliko pomeni.Prav je da je na svojem, ampak to ne pomeni, da si ne želi tvoje bližine, povezovanja z ožjim krogom družine.Ne obrni ji hrbta, pomagaj ji kolikor moreš.Morda ima celo kakšne predporodne težave (v nosečnosti in po njej lahko hormoni naredijo marsikaj).Predvaem pa tvoj zapis daje slutiti, da si hladna (čustveno) ženska in je to lahko vzrok, da sta bili s hčerko odtujeni (ti temu rečeš, da je bila upornica).
Tudi ti boš na koncu svoje življenske poti potrebovala ljubezen svojega otroka, njeno bližino, njeno vsestransko pomoč če hočeš.To je po moje najlepše kar se lahko zgodi.Mislim, da si ti precej egoistt, da si še zelo pri moči in bi rada še uživala, ampak uživaš lahko tudi ob vnukih, ob kofetkanju s svojo hčerko-ji daš kakšen pameten nasvet in ji pomagaš prebrodit najhujše.Sama veš kako je bilo ko si sama imela dojenčka, hčerka pa bo imela dojenčka in še majhnega otroka, ki zahteva svojo mamo.Skuliraj malo svoja čustva in ego !

Kaj pa je drugega kot manipulacija to, da ji hči navaja primere, kako druge matere njenim kolegicam priskočijo na pomoč, jim previjajo dojenčke in na sploh cel dan naklonijo tem hčeram?

Ne, čustvena vzgoja se konča z dobo odraslosti. Uradno je to pri 18-ih letih, praksa pa kaže, da še dlje, glede na to, do katerega leta mladi ostajajo pri starših doma, ne glede na to, ali že imajo svojo službo ali ne.

Največkrat je situacija ravno obratna: mati se pretirano vtikuje v življenje svojega že zdavnaj odraslega otroka, razlaga, kako je treba živet, se zmrduje nad življenjskim stilom, ki ga otrok izbere, nad njegovim stanovanjem, nad izbiro partnerja, nad vzgojo otrok - vse v duhu ljubezni do otroka, saj ti želim samo dobro ipd.

Popkovino je treba prerezat in začet gradit na zdravem odnosu, ne na soodvisniškem.

Če ti je v breme, da hodiš k hčeri "posedat", tega pač ne počni. Vajina distanca itak izvira iz tega, da nisi nikoli znala začutiti in pravilno definirati njenih potreb. Ona te zdaj rabi. Verjetno zadnjič v življenju. Če ti temu praviš posedanje, se ne čudi, da boš v bodočnosti velikokrat ti tista, ki boš želela njene družbe, vendar bo imela hčerka bolj pomembne plane: recimo kolesarjenje, potovanje, plesanje, kuhanje, branje....

Navedeno

johansonson
Tudi ti boš na koncu svoje življenske poti potrebovala ljubezen svojega otroka, njeno bližino, njeno vsestransko pomoč če hočeš

Za to gre, ane, pri celi stvari? Otroka imam zato, da na stara leta ne bom sama.

Točno o tem sem pisala, kar sta s svojim pisanjem potrdila jonahson in kristele.

Navedeno

mala piška
Vajina distanca itak izvira iz tega, da nisi nikoli znala začutiti in pravilno definirati njenih potreb

Mala piška, navadno se samo priklonim tvojim besedam, tokrat pa si ustrelila mimo.

Tale stavek, ki si ga napisala, je zelo obtožujoč. Na podlagi enega pisma si uspela naredit zaključek, da gre za hladno osebo. Moj bog, kaj je z vami, ljudje, vam je polna luna res stopila v glavo?!

Breskev55, moj nasvet je, da jo čimprej podurhaš od tod, ker te bodo raztrgale. Lahko pa se registriraš in napišeš zasebno sporočilo Metki Furlani.

Srečno!

Boleče a resnično je, kar je napisala mala piška.
Želim, da vama uspe, zbližati se.

h1h
Če se mati vtikuje v življenje odraslega otroka, ob tem na žalost zadovoljuje svoje potrebe (po tem, da se počuti koristna, želena), ne pa potreb odraslega otroka, ki ga ne sliši (kaj on želi in rabi). To ni ljubezen do otroka- tu je toliko stiske staršev, strahu, da bi ostali sami, da ta odrasel otrok ne more oditi od doma (kaj bo pa s starši, če bo odšel; veže ga občutek krivde, po drugi strani pa hrepeni po njihovem priznanju; tudi on ne more odrasti v smislu, da bi spoznal, da je sposoben skrbeti sam zase).

Manupalacija, če hči govori mami o tem, kaj doživljajo njene kolegice? V redu, doživlja neko stisko, ki je ne more neposredno izraziti (kaj ona doživlja ob tem, kaj se v njen prebuja). Torej tu ni odnos v redu, če hči ne zmore mami povedati, kaj se res dogaja, morda, da se počuti sama, da ima občutek, da ne bo zmogla, da gleda kolegice in se ob tem počuti, da pa njej to manjka... Ja, ni direktna komunikacija. Ker se ne da direktno povedati- kaj bi se zgodilo, če bi začela govoriti o sebi, ne pa o kolegicah? A bi mama to sprejela?

Čustvena vzgoja gre tu v obe smeri. Je tudi zadovoljstvo in sreča staršev, da lahko zmorejo razumeti in slišati svojega otroka, tudi če je že odrasel. To je njihova sreča, ko vidijo, da se znajo približati otroku.

Navedeno

h1h

Navedeno

mala piška
Vajina distanca itak izvira iz tega, da nisi nikoli znala začutiti in pravilno definirati njenih potreb

Mala piška, navadno se samo priklonim tvojim besedam, tokrat pa si ustrelila mimo.

Tale stavek, ki si ga napisala, je zelo obtožujoč. Na podlagi enega pisma si uspela naredit zaključek, da gre za hladno osebo. Moj bog, kaj je z vami, ljudje, vam je polna luna res stopila v glavo?!

Breskev55, moj nasvet je, da jo čimprej podurhaš od tod, ker te bodo raztrgale. Lahko pa se registriraš in napišeš zasebno sporočilo Metki Furlani.

Srečno!

Ko je neko vprašanje v sklepu naslovljeno na moderatorko, navadno ne pišem svojega odgovora. A zadnje čase se je tule razbohotila praksa očitanja ‘dajali ste krive nasvete in obsojali’ oz. opozoril ‘beži, zdaj bo udarilo po tebi’. Na tak način vse tlačite v en koš oz. druge vnaprej obtožujete za tisto, česar morda sploh niso imeli namena storiti.

Takrat se ustavim, pritisnem delete in si rečem: “Pusti - škoda energije.”

Tukaj prihaja pa do izraza realno pričakovanje teh kao odraslih otrok. Vsi govorijo o odnosu do otroka, ki ga je treba gradit do smrti. Ta otrok je star 36 let!!!!!!!! Če že kaj, potem so v igri odrasli ljudje, ki bi morali kot odrasli dogovarjati pravila igre, pa kakršnakoli so že. Mi je res hecno, da vsi ki tako vehementno zagovarjajo svojo odraslost in udrihajo čez ta stare in še posebej tašče, v resnici pričakujejo, da jih bodo starši ujčkali, dokler ne bodo nepokretni obležali. Avtorica ima pravico do svojega življenja in tudi do tega, da ni 24 ur na dan na razpolago svoji hčeri. Ta hči ima očitno tudi svojega oplojevalca, se bosta morala tudi onadva za kratek čas malo odreči svojemu udobju. Če se je hči z možem odločila za otroke, pa menda ne pričakuje, da jih ji bo mati pedenala. In kje hudiča piše, da bi starši in otroci morali biti najboljši prijatelji. Tudi znotraj žlahte se najdejo zelo različni karakterji, ki se bolje razumejo, če je med njimi zdrava distanca. Bolj imam občutek, da hči pelje eno svojo družinsko zgodbo mimo svojega moža, sedaj bi pa za partnerja raje imela svojo mamo, ki ji ne upa reči ne.

Navedeno

h1h

Navedeno

mala piška
Vajina distanca itak izvira iz tega, da nisi nikoli znala začutiti in pravilno definirati njenih potreb

Mala piška, navadno se samo priklonim tvojim besedam, tokrat pa si ustrelila mimo.

Tale stavek, ki si ga napisala, je zelo obtožujoč. Na podlagi enega pisma si uspela naredit zaključek, da gre za hladno osebo. Moj bog, kaj je z vami, ljudje, vam je polna luna res stopila v glavo?!

Breskev55, moj nasvet je, da jo čimprej podurhaš od tod, ker te bodo raztrgale. Lahko pa se registriraš in napišeš zasebno sporočilo Metki Furlani.

Srečno!

Ja res se mi zdi, da je hladna kot špricer. Tega niti ne bi trdila, če ne bi sama izjavila, da hčera nikoli ni bila navezana nanjo. Halo? Nisi navezan na svojo mamo? Vsak normalen otrok je na začetku svojega življenja navezan na svojo mamo. Se pravi, da se je moralo v njunem odnosu nekaj zgoditi, da se je ne-navezal in v puberteti je to udarilo navzven. Sem res ustrelila mimo? Zelo dobro poznam primere, ko so se z malimi otroci ukvarjali vsi drugi, samo mama ne. Mame so takrat ali študirale ali delale ali počele že kaj... Ti otroci so se zato navezali na surogate. Stare očete, stare mame, sosede, tete,.... toplino so poiskali drugje. Otroci jo nameč rabijo da preživijo in nagonsko jo poiščejo tam, kjer obstaja. Čeprav jim materialno in fizično ni nič falilo (bili so na toplem, lepo oblečeni, lepo hranjeni, zdravstveno oskrbljeni , zasuti z igračami itd), z materami nikakor niso vzpostavili pristnega stika. In kar je zanimivo, niti matere niso kasneje znale vzpostaviti pristnega, toplega odnosa, ampak samo mehanski. Če sta breskev55 in njena hči nekako le vzpostavili nek odnos, me čudi, da mati njeno prošnjo dojema kot tak napor in dušenje lastnega jaza. To je možno le, če je ta kakor dober odnos površinski in nepristen.

Res pa je, da bom odslej tudi jaz upoštevala prakso A65 in si raje odgriznila parklje, kot da odgovarjam na poste, ki so naslovljeni izključno na moderatorje.

sam bi se v celoti strinjal s "h1h"...v kolikor pač seveda drži to kar piše avtorica..
Mala miška ne gre za to kaj je bilo..ampak kaj je sedaj..in to kar sedaj dela odrasla hčerka (ne glede na to kaj je mogoče bilo) in sicer, da fila občutek krivde svoji materi je dejansko patetično..Očitno ima probleme v zakonu ampak slednje mora rešiti z možem ne pa preko oz s pomočjo svoje matere..

Ženska enkrat na teden skuha za hčerino familijo, pomaga pri vnukinji.
Meni se zdi, da je dušenje lastnega jaza, če mora ona poleg službe in vsega ostalega, še VSAK DAN skrbeti za svojo hčer in njeno družino. in pri 55 tudi kar naporno.
Ne vem, kakšna mati je bila breskev, ampak če hči občuduje prijateljice, za katerih otroke skrbijo njihove matere, potem se je za vprašati, kakšna mati je in bo svojim otrokom ta hči.

Navedeno

mala piška
Če ti je v breme, da hodiš k hčeri "posedat", tega pač ne počni. Vajina distanca itak izvira iz tega, da nisi nikoli znala začutiti in pravilno definirati njenih potreb. Ona te zdaj rabi. Verjetno zadnjič v življenju. Če ti temu praviš posedanje, se ne čudi, da boš v bodočnosti velikokrat ti tista, ki boš želela njene družbe, vendar bo imela hčerka bolj pomembne plane: recimo kolesarjenje, potovanje, plesanje, kuhanje, branje....

Čisto mimo usekano. Se vidi, da nimaš pojma, o čem se tu gre.

Breskev, tudi najbolj odtujene hčere nekako potrebujejo mamo v času hormonskih sprememb in dojenčkov. Ko se bo vse skupaj umirilo, bosta še naprej odtujeni a prijazni in vljudni. Ne moremo nič, če si nismo blizu, lahko si le pomagamo in poizkusimo razumeti. Razumem te, da si utrujena, vendar si hči vse življenje razvajala in onase je navadila na kraljevsko pozornost od vseh okoli sebe, ne glede na žrtev. Še pomisli ne, da je kdo lahko utrujen, ko teka kot ubrisan v službo, domov, k hčeri, z vnučko...ker misli, da je ona center sveta. Zdaj, ko je noseča, se skoncentriraj le na kosilo, ko so oni pri tebi in vloži ljubezen v to, ostale dneve ji pa razloži, kakšne obveznosti imaš in prav tako omeni počutje.
Bodi z njo samo takrat, ko te bo "zares" nujno potrebovala, ko bo čustveno labilna ali bolna. Kaj pa njen mož, ga ni, se je izogiba?

Pa poglejte kateri so tisti otroci, ki so najbolj sitni in zahtevajo največ pozornosti - tisti, ki je dejansko ne dobijo zares, kjer ostane vse samo na površini.
Žal je tale hči stara 36 let, obnaša se pa kot mali otrok. V otroštvu je nekaj pogrešala in sedaj želi nadoknaditi.
Želim, da breskvici uspe vzpostaviti pristen stik, potem tudi hči ne bo več tako 'posesivna' in bo bolj sproščeno.

jaz bi ji samo lepo rekla,da ji bom pomagala kolikor ji bom lahko tako da ji ne daš nobene obljube in potem tudi nebo pričakovala da boš pri njej cel dan,mislim da ti nima kaj zamirit.

Pri meni je pa obratno. Kot je ena napisala, sem kot majhna iskala toplino čisto povsod, saj mi je ona ni znala dati. Kadar sem bolna obležala v postelji, ni imela časa niti za minuto posedeti ob meni, me držati za roko. Delo, delo, delo... Toplino mi je dala stara mama. Zato do svoje "mami" ne čutim nobene topline in odnosa mati- hči. Zame je samo ena ženska. Sedaj, ko je stara, se še vedno razdaja vsem poznanim, jim dela usluge, se topi od prijaznosti, o nas domačih pa vse grdo. Same laži in obrekovanja. Zraven si pa želi pozornosti in ljubezni. Ki je sama nikoli ni znala dati. Čustven invalid.