Zanima me, kakšne in koliko prijateljev imate? Govorim o pravih prijateljih, ne kolegih in znancih. Sama namreč razlikujem med tem, in sicer je prijatelj tisti, s katerim praznuješ osebna praznovanja (rojstni dnevi otrok in mene), s katerim se lahko o vsem pomenim, za katere vem, da me sprejemajo tako, kot sem, brez prenarejanja.

Včasih sem namreč precej žalostna, ker se mi zdi, da jih imam precej malo oz. skoraj nič...sicer sem tudi sama kriva za to, ampak tako se življenje obrne. MOja najboljša prijateljica je moja sestra, malo mlajša od mene, in pa še ena prijateljica, ki je sicer precej oddaljena. S to sva bili namreč naj prijateljici že od srednje šole, skozi cel faks. Nato se je odselila domov, v najine "izvorne" kraje, sama pa sem se s takrat še fantom preselila v drug kraj v okolici Lj, kjer sva tudi kupila stanovanje, tu živiva in nama nič ne manjka. Razen tega, da se včasih počutim tako osamljeno...hočem reči, saj imam znance, kolege, sodelavce v Lj, vendar so to površinski stiki, ne tako pristni kot pravi prijateljski. Z omenjeno prijateljico sva še vedno zelo dobri prijateljici, vendar se je koncept "najbojlše prijateljice" malo spremenil oz. ohladil - sama sem delala nekaj let po 10 ur dnevno, tudi kakšen vikend, kar mi je pustilo zelo jmalo časa za osebno življenje (vem, sama sem tako izbrala...), razdalja je naredila svoje, vsaka ima svojega majhnega otroka in ob vsem tem res ne ostaja veliko časa, kar pa ga je, ga čim več namenim svoji družini in staršem. Hitrost življenja in oddaljenost me je oddaljila tudi od ostalih prijateljev, oziroma so stiki postali bolj na nivoju kolegov kot globokih prijateljev...S sestro je seveda druga zgodba, sva le sestri in ne glede na to, koliko in kako se vidiva, sva vedno globoko povezani. Včasih, ko imam pa kaj časa viška, pa seveda tiste minutke ali urice z veseljem porabim tudi zase in uživam malo miru....potem pa imam slabo vest, da sem s takim načinom življenja zanemarila vse prijatelje...čeprav je v bistvu obojestransko, saj kot gledam tudi ti prej prijatelji živijo v pomanjkanju časa.

Zato se sprašujem, ali se tudi vi srečujete s podobnim "problemom"? Saj ne vem, če bi temu sploh rekla problem, bolj življenjsko stanje oz. način življenja, v katerem sem/smo.

Naj povem, da se z možem odlično razumeva in se imava zelo rada. Zavedam pa se tudi, da imam malo "viška časa", ker sem na porodniški, čez par mesecev ne bo več tako oz. bom lovila dragocene minutke prostega časa za svojega sinčka in moža.

Kako pogoste/kakšne stike imate vi s svojimi prijatelji? Kako širok krog prijateljev imate? Kako gledate na te stvari?

Nekje sem čital, da bi vsak naj imel vsaj enega pravega prijatelja že zaradi ohranjanja duševnega ravnovesja. Kot pravega prijatelja si jaz predstavljam kot zaupnika. Ponavadi je to kar partner. Namreč če človek v sebi drži razne skrivnosti, je to po moje slabo. Saj kakor se z nekom lahko zaupno pogovoriš na štiri oči o raznih težavah, če te kaj tare in podobno, pa veš, da ta prijatelj ne bo imel pripravljenih raznih moralnih sodb, predsodkov ali da bi ti zgolj rad pokroviteljsko solil pamet, ampak ti samo prisluhne in mogoče kaj svetuje, deluje to pozitivno na psiho, nekako razbremenilno in odvezujoče, da ne "tiščimo" vsega v sebi. Mogoče so moški tu preveč "zaprti", zato je tudi višja samomorilnost kot pri ženskah.

ej, vsa čast, da si sposobna živeti tudi brez prijateljev, pa ne tako dobesedno. zavedaj se, da je veliko, ogromno že to, da znaš biti tudi sama s seboj. ah kolikokrat so prijatelji tudi izgovor, da zbežimo stran od sebe in od svojih problemov. namesto, da bi razčistili takrat prijateljujemo. jasno, vsi potrebujemo pogovore, podporo, ampak hočem samo poudarit, da si lahko srečna, da znaš biti TUDI sama. jaz to zelo spoštujem. in ne imej slabe vesti, da jih zanemarjaš! pravi prijatelji nimajo nikakršnih pravil, kolikorat se srečati. to je že omejevanje svobode...
srečno!

Izgleda, da se nas veliko sreča s problemom, ko zanemarimo prijatelje in potem pride čas, ko jih začnemo pogrešati.
Meni se je tako dogajalo, ko sem se posvečala družini, službi, gradnji... Na trenutke, ko sem pogrešala prijateljice, sem kakšno poklicala vendar sem kmalu ugotovila, da se njim dogajajo podobne stvari. Tudi one so si težko uzele čas za klepet, kavica pa je bila že pravi podvig v organiziranju kdaj in kje. A otroci zrasejo, stvari se uredijo in vrnejo se tudi prijatelji, ker imajo sedaj tudi oni več časa. In moram takoj povedati, da mi ni žal, da sem na prvo mesto vedno postavila družino. Danes vidim, da je kar nekaj prijateljic, ki so veselo frčale naokoli doživelo katastrofo v domačem gnezdu in so danes zagrenjene in jezne na cel svet, jaz se počutim zelo srečno.
Moj najboljši prijatelj je mož in najstarejša hči. Tu vedno dobim vse kar potrebujem tisti hip. Ohranila sem tudi popolno prijateljstvo s sošolko, iskreno in pošteno, tudi nekaj sodelavk lahko štejem za zelo dobre prijateljice, potem pa so tukaj še družinski prijatelji, katerim pa čisto vsega tudi ne morem zaupati, ker si pogosto kakšno stvar interpretirajo po svoje in napačno. Danes sem popolnoma zadovoljna s tem in srečna.

Dobro te razumem in poznam ta občutek osamljenosti s katerim sem se kdaj v preteklosti tudi sama srečevala. Svetovala bi ti, da ohraniš vsaj telefonske stike s prijateljico iz šolskih klopi. Saj se verjetno tudi ona srečuje s podobnimi težavami kot ti. In ko bosta imeli več časa, se bo znova osvežilo tudi prijateljstvo.

Jaz imam tri dobre prijateljice in nekaj povprečnih prijateljic. Od teh mojih najljubših imam vse enako rada. Nobene ne favorizira. Vsaka ima svoje biserčke, različne so si. Imela pa sem še eno od osnovne šole. Sedaj, ko nimava stikov, ker so se najini pogledi zelo zelo oddaljili imam občutek sama pri sebi, kot, da žalujem za nečim. In mi je hudo.
Kakorkoli že, z mojimi prijateljicami je moje življenje znosnejše......

Kako pogoste/kakšne stike imate vi s svojimi prijatelji? Kako širok krog prijateljev imate? Kako gledate na te stvari?

Ma tako - količina stikov je zelo različna, včasih se vidimo zelo veliko, včasih zelo malo, odvisno od dogajanja in količine dela, v povprečju 1x/teden. Ko se komu dogaja kaj pomembnega (smrt svojca, se s kom razidemo, kdo zanosi,...) takrat se slišimo/spomnimo večkrat drug na drugega, magari samo da se vprašamo ''kako si''. To so ljudje, ob katerih sem lahko to, kar sem, ker sem tip človeka, ki ali zelo/veliko zaupam ali pa sploh ne, in ki ''prenesejo'' in tudi želijo ali pa zahtevajo, če hočeš, moj iskren odziv, ne pa izključno neko nekritično prikimavanje in smehljanje;). Glede na to, da trenutno nisem v zvezi, so mi na nek način družina. Nekako sem z leti ozavestila, kako pomembno je imeti tudi prijatelje in se za te odnose res trudim, v smislu, da se zavedam, da to ne bo kar padlo z neba, čeprav je res, da se z nekaterimi kar najdemo, tudi če se vmes orank spičimo ali nekaj časa ne slišimo, je občutek, ko se spet dobimo, vedno isti. Glede tega se mi zdi, da velja tista ''kar je resnično, bo obstalo''. Gre pa za krog 5-6 ljudi.

Kje dandanes najti prijatelje... hm, ne vem, poskusi se čim bolj (neobremenjeno) družiti. Kaj pa če bi šla na kakšno skupino, kjer se dobivajo mlade mamice? Ali pa kakšna telovadba?

Enega.

Če stisnemo pest, ne moremo pobožati!

Čmrčolina !

Lepo vprašanje, ki si ga postavila. Verjetno si malo osamljena, a vseeno ne povsem, saj predstavljaš nekaj zvez....
Jaz bi za sebe rekla, da nimam prijateljev niti znancev, razen svoje družine...mož, hčerka, sin...Sem pač človek tihe, mirne narave, ki se težko hvali... V mnogih primerih imam več kot drugi, a se hvalim mnogo manj in nisem vpadljiva...Odpadem kot knof od gat...
Imelasem prijateljice, a to niso bile iskrene...V letih , ko vsako dekle stremi o prijateljstvu s fantom, sem bila vedno žrtev, da so me odrinile na drugi tir in sebe postavile na prvi...No, s takimi sem hitro končala in na koncu sem spoznala, da je pravega, iskrenega prijaterlja težko najti... Ko ravno komu zaupam, mislim, da je drugačen....pa me prizadene....
Nekoč sem imela sodelavko, ki sem jo imela zelo rada. Zelo sem jo cenila. Veliko let sva delali skupaj, bila je nekaj let starejša. Vnašala mi je toplino, zaupanje, bila je zelo verna...Mogoče jo je ta zaigranost delala tako toplo....Potem sem zamenjala službo...
Vedno sem si jo želela srečati, poklepetati..In nekoč...po mnogih letih , sva se srečali...
Veselo sem se obrnila in hitela k njej.... In veš, kaj je naredila?
Svojo odraslo hčer , s katero sta prihajali nasproti, je prijela pod pazduho in glavo obrnila vstran od mene. Nikoli, nikoli ne bom tega pozabila.! Nikoli, nikoli več nilomur nezaupam!
Ona je že pet let pokojna....Kar mlada je umrla, pa še danes ne vem, zakaj?
Ne morem ji odpustiti, In jaz sem srečna, ker imam družino! Imam vse!

Navedeno

Draga, draga
Čmrčolina !

Lepo vprašanje, ki si ga postavila. Verjetno si malo osamljena, a vseeno ne povsem, saj predstavljaš nekaj zvez....
Jaz bi za sebe rekla, da nimam prijateljev niti znancev, razen svoje družine...mož, hčerka, sin...Sem pač človek tihe, mirne narave, ki se težko hvali... V mnogih primerih imam več kot drugi, a se hvalim mnogo manj in nisem vpadljiva...Odpadem kot knof od gat...
Imelasem prijateljice, a to niso bile iskrene...V letih , ko vsako dekle stremi o prijateljstvu s fantom, sem bila vedno žrtev, da so me odrinile na drugi tir in sebe postavile na prvi...No, s takimi sem hitro končala in na koncu sem spoznala, da je pravega, iskrenega prijaterlja težko najti... Ko ravno komu zaupam, mislim, da je drugačen....pa me prizadene....
Nekoč sem imela sodelavko, ki sem jo imela zelo rada. Zelo sem jo cenila. Veliko let sva delali skupaj, bila je nekaj let starejša. Vnašala mi je toplino, zaupanje, bila je zelo verna...Mogoče jo je ta zaigranost delala tako toplo....Potem sem zamenjala službo...
Vedno sem si jo želela srečati, poklepetati..In nekoč...po mnogih letih , sva se srečali...
Veselo sem se obrnila in hitela k njej.... In veš, kaj je naredila?
Svojo odraslo hčer , s katero sta prihajali nasproti, je prijela pod pazduho in glavo obrnila vstran od mene. Nikoli, nikoli ne bom tega pozabila.! Nikoli, nikoli več nilomur nezaupam!
Ona je že pet let pokojna....Kar mlada je umrla, pa še danes ne vem, zakaj?
Ne morem ji odpustiti, In jaz sem srečna, ker imam družino! Imam vse!

ne moreš odpustiti še pet let po smrti osebi, ki si jo imela zelo rada - zaradi enega takega dogodka? kaj, če si ga samo nepravilno tolmačila?

imamo družino, a ljudje v njej so svoja bitja. nimaš jih, z njimi le bivaš.

Navedeno

Draga, draga
Čmrčolina !

Lepo vprašanje, ki si ga postavila. Verjetno si malo osamljena, a vseeno ne povsem, saj predstavljaš nekaj zvez....
Imam vse!

Nimaš pa prijatelja/ice in to ni vse!!!!

Če stisnemo pest, ne moremo pobožati!

Jaz nimam niti enega prijatelja, prijateljice. NImam niti partnerja. In sem zelo nesrečna, ker prijatelje rabimo. Žal pa sem taka oseba, da mi nikakor ne uspe dobiti prijateljev. Skušam se spremeniti pa ne uspem. Vem, da sem jaz čudna, glede na to, da imajo vsi drugi prijatelje, jaz pa ne. Ampak spremeniti se v pravo smer, pa mi ne uspe.

meni se dogaja podobno. Sicer se precej odprta oseba in zelo hitro navežem stike. Problem se pa imam, kako res poglobiti odnose in razviti prijateljstvo ali ga obdržati. Imela sem kar nekaj prijateljic, s katerimi smo sen veliko družile v nekem obdobju potem so se pa stiki kar porazgubili. Pa nisem nikoli naredila nič narobe, niti skregala se nisem, vendar kar naenkrat smo se oddaljile. Tudi prašala sem eno prijateljico zakaj se je oddaljila pa ni znala odgovoriti. Skratka ne vem kaj naredim narobe, da se mi ta vzorec ponavlja. Velikokrat se mi pa zgodi tudi to, da se s kom družim, smo vedno veseli, ko se vidimo, vendar me potem te ljudje ne povabijo na kakšen rojstni dan, na morje ali kamor koli...kot da pozabijo name. Občutek imam, da se le pretvarjajo kako so veseli da se vidimo, vendar pri praznovanjih rojstnih dnevov, planiranju za počitnice izvisim. Nihče me ne povabi nikamor, pa če tudi se že kdaj prej pogovarjamo, kam bi šli na počitnice. Res ne vem kaj je z mano narobe, da sem očitno tako zelo nezaželjena. Niti ne vem kaj naj spremenim pri sebi, kako naj se obnašam. Grozno se počutim, ker kamor koli pridem prve stike sicer navežem hitro potem pa name vsi pozabijo. Ne vem kaj je na tistih ljudeh drugačnega, ki so obkroženi z ogromno ljudmi in, in vsi želijo njihove družbe..Enostavno ne morem ugotoviti kaj je narobe z mano...

Čmrčolina ne bodi žalostna, rajši se pogovarjaj z bežnimi znanci, kot s hinavci.

Jaz sem precej odkrita oseba tudi odpuščam veliko, ker sem tako vzgojena, sem stara 50 let in razočarana tudi na prijateljicami, ker ko kateri poveš kako resnico oziroma svoje mišljenje že zameri pa jih seveda ne žalim in kaj potem naj počneš s takimi ljudmi bolje, da jih ignoriraš, ker očitno imajo rade samo hinavce.

Imela sem prijateljico precej mlajšo, ki mi je stalno stokala v telefon in osebno kje hodi njen mož, da ga cele noči ni doma, tudi podnevi večkrat, ko pa je bil doma se ni oglasila tudi po 14 dni, ker takrat me ni rabila, je prišla neki dan k meni na obisk z dvema psema en velik mešanec, ki ni pri miru veliko laja, prišla je z možem, jaz sem imela mojstra doma in obiske, pa sem rekla, da ju ne morem povabiti notri, ker ne maram, da mi psi letajo po stanovanju, tega pač ne maram in seveda surla dol in od takrat ni ne duha ne sluha o njej, druga prijateljica samo čaka ljubčka doma in kadar jo pokličem, da greva na kak sprehod, ali leži se slabo počuti ali kaj dela ne more ali si pere lase vedno neki izgovor. Da ne naštevam naprej ,ljudje sploh niso odkriti ,so hinavski ,zahrbtni in sem izgubila zaupanje v njih, ne upoštevajo tvoje želje, jaz pa se vedno moram prilagajati in sem se naveličala tega tako, da grem sama na sprehod, na kolo, v trgovine, tudi v savno in še kam, sem tudi precej razočarana nad ljudmi, vendar glavo gor, pravijo sam se rodiš sam umreš in zakaj bi človek rabil hinavca poleg sebe, če ni treba.

Žalostna mogoče si pa čedna in simpatična in so bivše frendice samo konkurenco v tebi vidle nič drugega. Potem je tisočkrat bolje, da so se odmaknile. Kva boš s takimi frendicami, ki nimajo drugih problemov kot pa čekirat kera je boljša ali slabša.

No vsaj jaz imam take izkušne.

Jaz imam 6 res dobrih prijateljic. 3 še iz osnovne oz. srednje šole, 3 sem kasneje spoznala v službi. Z njimi se res lahko pogovorim vse, čeprav je res da vsaka pozna en del mene bolje od druge... Vidimo se pa zelo različno, ker ima vsaka svoje obveznosti, so mi pa že vse v preteklosti dokazale (in jaz njim), da lahko računam na njih kadarkoli.

Tri prijateljice - še iz otrptva. Iz osnovne šole. Za nekaj sem pa mislila, da so prijateljice, vendar - laži, hinavščina....to niso znaki prijateljstva. Zato sem prekinila stike. Ne vem kaj eni smatrajo pod prijateljstvo, ampak - zame je to, da ne rabim pazik kaj rečem, kako rečem, da mi ob bedariji ne obrne hrbta, ampak mi odkrito pove kaj in kako. Prevečkrat sem bila izigrana, ob težavah ostala sama, ker se te "kao" prijateljice niso želele vmešavati, čeprav so vedele, da se mi godi krivica ter me drugi žalijo.Bolje imeti enega pravega, kot sto takih, ki ti obrnejo hrbet v nesreči.

Št. prijateljev, če dobro premislim, bi lahko trdila da jih nimam; nekako že cel life opažam, da sem za druge zanimiva in v redu oseba dokler imajo kakšno korist od mene, ko se iskana "korist" izpoje, me zavržejo kot staro šaro. Najboljše prijateljske izkušnje so se pojavile še v času OŠ, nato v SŠ, ko sem prišla na faks pa so stvari precej spremenile, naenkrat sem ugotovila, da me nihče nekako ne mara, po diplomiranju ni bilo nič bolje, sedaj pri 31-ih lahko trdim, da jih res nimam, sem pa vesela, da sem imela zaradi njih dokaj srečno obdobje v OŠ in SŠ; zavedam se da tega ne morem od nikogar izsiliti niti kupiti, čeprav je življenje brez prijateljev dokaj prazno in dolgočasno.

Imam 2 res dobri prijateljici- že 20 let, še ene 10 dobrih, s katerimi smo v stiku vsak teden ali na 2 tedna, pa še ene 20 kolegic in še morje znank, katere lahko pokličem, pa se nihče ne čudi, da jih kličem ali zakaj sploh- so veseli klica.
ker nimam sestre/brata nujno rabim prijatelje-spoznavam pa nove ljudi skoraj vsak teden-od 10 žensk je 1 primerna za kolegico/prijateljico. Pred leti, ko sem imela dojenčka/malčke, seveda ni bilo mič vzdrževati stikov z vsemi, sedaj pa se stari prijatelji vračajo.

Enih deset bi jih naštela. Z vsemi imamo fer plej kot glavno obvezo. Srečujemo se povsem spontano. In večinoma si imamo dosti za povedat. Vsaka je različna, po letih, statustu, videzu.
Le z eno imam bolj pogoste stike preko sms in mejlov, manj pa v živo. Za vse prijateljice imam občutek da se lahko kadarkoli obrnem nanje. Imeti prijateljice je zelo lep občutek.

Danes, je zame vsak, ki ga srečam na nek način prijatelj. Pred časom nazaj ni bilo tako. O tem sploh nisem uspela razmišljati. Bilo jih toliko, da jih sploh nisem znala prešteti. Vse dokler, nisem nekoč potrebovala pomoč. Nikogar ni bilo. Potrebno bi bilo tako malo, čisto majčkeno, samo beseda, samo klic, samo vedeti da so/je. Tega je že dolgo nazaj.
A usoda, naključje je naneslo, še danes ne vem, kako, zakaj. Spoznala osebo, ki mi kaže, novo vrednost prijateljstva. A kaj, ko se sama ob tem počutim tako bedno, ali čustveno, včasih zbegano, zmedeno, prestrašeno, da sploh ne znam tega vračati. Žalostna sem sama nad sabo.
Hvala, če ste prebrali.

Nimam pravih prijateljic, prijateljev; imam pa veliko kolegov, kolegic, znank, znancev ....

Kako veste, prepoznate, da je prijatelj, prijateljica prava ali neprava ?

Navedeno

A8785359
Kako veste, prepoznate, da je prijatelj, prijateljica prava ali neprava ?

Pravi ali nepravi prijatelj? Mislim, da ob tem izhajamo iz svojega zaznavanja in ko začutimo prijatelja, ni več dvoma, ali je pravi ali ne. Vsekakor je za to potrebna določena mera iskrenosti in zaupanja, sprejemanja in prilagodljivosti. Kajti: ni nujno, da so nam prijatelji podobni. Druži nas podoben pogled na svet in tista povezanost, ko včasih neke misli sploh ni potrebno izreči, saj ti drugi ‘sam pride naproti’.

Naj dodam, da ne merim prijateljstva s pogostostjo stikov. Bolj z dejstvom, da se razveselim nekoga, čeprav ga ne vidim dlje časa. Obenem pa iz njegove reakcije razberem, da so občutki tudi na drugi strani enaki.

A65,

Hvala, za tako zanimiv, pravzaprav meni všečno razlago, odgovor. Sem pa tudi z vesleljem tokrat prebrala temo v celoti.
Najbrž je pravzaprav naše dojemanje, zaznavanje pogojeno tudi z dogodki v katerih se znajdemo in razvojem osebnega dozorevanja. Najbrž se ta subjektivni pogled ali percepcija v različnih življenjskih obdobjih nekoliko spreminja, ne le v čutenju, ampak tudi v besednem izražanju. V mislih imam predvsem to, če se poimenuje prijatelj/ca, kolega/ca, konec koncev tudi znanec/ka.