Pozdravljeni! Zgodba se je pričela, ko sva s fantom po letu in pol zveze zvedela, da bova starša. Nisva vedela kje živeti. Hotela sem iti v podnajemniško stanovanje, a on ni bil takšnega mnenja. Razmetavanje denarja. Pristala sva pri njegovih starših. Ta misel me je utesnjevala. Zaradi izkušenj moje mame. A so se mi zdeli prav luštna familija. Pa naj bo. Tam sem zvedela, da je moj dragi malo zapufan. Pa bo že. Hotela sem, da si tam vse sama zrihtava, a ker je bil tiho o svojih pufih, je to vse prepustil družini. Bla sem jezna, a bo. Živiva v dveh sobicah v hiši njegove stare mame. Zraven hiše pa je še stanovanje njegovih staršev. Imamo skupno kuhinjo in kopalnico. In tam se je začela ta moja grenka izkušnja. Vsi so bili v norem pričakovanju svojega prvega vnuka, pravnuka. Skoraj je že zgledalo, da se oni bolj veselijo otroka kot jaz. Moj trebušček ni bil več moj, ampak si ga je lastila taščica. Vsiljevala mi je zadeve, mnenja in kaj bi naj js naredila, da se moram pobriti itd. Ja, moram pa povedati, da sta mi obidve, tašča in stara tašča, najprej povedali svoje mnenje o drug drugi, ki pa ni bilo lepo. Nato sta mi še povedali kako hudo je bilo zanju, ko sta dobili otroka, kako so bili drugi neobzirni do njiju itd. Tašča mi je celo rekla, da me razume, da ve, da bi rada vrata, da bi bla sama s svojo novo družinico in bla bla bla. Fajn, me bosta razumeli, sm si mislila. Ma ja da!! Tašča je že pred porodom brez moje vednosti posredovala pri MOJI ginekologinji(so družinski prijatelji), ker sem bila 14 dni čez rok in so me na mojo željo pustili domov. Naslednji dan sem izvedela, da je ginekologinja klicala in nahrulila sestre, da nimajo diplom, da me ne bi smeli domov spustiti. Mora!! Si lahka mislite, da nisem imela nobene želje več se v tisto hišo vrnat, ker takrat mi je blo pa vse jasno. Svojemu sm govorila, naj posreduje, naj pove, da nas bodo pri miru pustili. A sem naletela na gluha ušesa. Sama nisem hotela, ker sem bila preveč hvaležna za vse, kar so za nas naredili, pa šele prišla sem k njim. Tam se je pa začela norija. 3 mesece sem bila sama z otrokom samo ponoči. Utrujena. Izmučena. Od 9 zjutraj pa do polnoči je bil nekdo pri meni. Po četri uri so bili obiski bližnjih in daljnjih sosedov, prijateljev, sorodnikov. Vabili sta gor vsakega, ki je prišel mimo. Tudi take proti katerim imata drugače veliko za povedati. Vabili sta gor ljudi, ki so bili bolani ali pa so šele okrevali po bolezni. Kao sej mali je krepak. Mene tak ko da me ni. Mojega pa res ni bilo. Prosila sem, da mi dajo malo miru, da se spočijem. Ne, kaj pa naj rečejo. Hallo!! Da sem utrujena. Budili so mi ga iz posteljice, diktirali kaj narediti, me maltretirali zaradi mleka... Jemali so mi ga iz naročja. Ko se je zvečer jokal zaradi krčekov, mi ga tašča ni dala. Hotela je sama. Govorila mu je moj sinek. Pa sem ji milijonkrat rekla, da je njen vnuk in naj ga ne kliče tako. Bolestno fajn se ji je zdelo, ko se je njej smejal, meni pa ne in to je pred mano na veliko opevala. Ko sem hodila dol h kosilu, je vedno nekdo gor poletel, čeprav sem rekla, da spi. In kot po čudežu se je prebudil. Pri kosilu so se čez mene sklanjali, da so njega znervirali in ga nato lahko dvignili. Nehala sem jest. Kupila sem si puzzle, da sem se oddaljila od dogajanja v sobi. Še previjat ga nisem mogla, ker nisem prišla do njega. Prišel je trenutek, ko sem hotela vse zaključiti. Samomor. Odhod, ampak sama, ker jim ga nisem hotela odvzeti. Ker ga imajo tako radi. Jaz pa tako ali tako nisem bila sposobna mama. Muka. Trpljenje. Obup. Moj pa še vedno nič. Sprva mu nisem hotela povedati kaj se dogaja. Ko pa sem začela, nisem izpustila nobene podrobnosti. Ampak on nič!! Ko je bil mali star 4 mesece, mi je naredilo tilt. Pet noči nisem spala. Svojmu sem rekla, da pa zdej pa konc. Da bom povedala kaj si želim. In sem. Ne nesramno. Samo to, da želiva, da sama vzgajava svojega sina in da bi radi bili tudi malo sami. Naj se neha s temi obiski. So še vedno vabljeni, a takrat, ko bova tudi midva hotela. Rom pom pom!! Tašča je znorela. Vso zgodbo, ki jo je prikrojila po svoje je povedala vsem, ki jih je vidla. Ne samo domačim. Prav zoprno mi je naokoli hodit, čeprav vem, da nisem hotela nič slabega, samo našo pravico. Naslednji dan sva imeli z njeno hčerko doolg pogovor. Pokazala sem ji papir, na katerem je pisalo, kar sem povedala tašči. Pa je bla presenečena, ker je tašča tak hallo zagnala. Da je vse v redu. Da pa je njena mami čist adijo. Pa sem potem proti večeru njo poklicala gor, da vidi, da pa tak hudo resno spet ne mislim. Napaka!! Seveda sem vso krivdo za vse zvalila nase in po vsem tem me je ona napadla, da kje je tu pravica, da bo mogla čakat na moj klic, da bo vidla svojga vnuka, da kaj vse je naredila zame, jaz pa tako... Groza!! Pa nič je nisem prosila, celo govorila sem ji naj mi ne pomaga. Da bom sama. Pa je blo takoj vse isto in spet "moj sinek". Jaz sem se zaprla, ji ga vzela, se začela na ves glas jok in potem sem padla in dobila napad podoben epileptičnemu. In potem je bilo seveda še slabše. Kaj bo s tamalim, če se mi to še zgodi. Iskala sem psihologe, ljudi v podobnih situacijah. Vse je tak smotano. Al je daleč al pa kej drugega. Stara tašča mi je seveda tudi metala polena pod noge. Ampak ona bolj prefinjeno in hinavsko. Sta po tem skupaj stopili in bili najboljši prijateljici. Nobena se seveda ni več spominjala svojih izkušenj s svojimi otroki. Ta stara je celo naokol govorila, da se boji, da bom js tamalemu kej naredila. Takrat je blo dost tega v časopisih. In potem se je končno prebudil fant. Svojim je postavil meje. Vse je moral kar dostikrat ponoviti. Stara tašča še kar nekaj spletkari, ami govori, da njej pa ne bo nič rekel, ker je že stara(70) in itak nič ne pomaga. Js bi ji pa najrajši kej rekla. Pa vsi pravijo, da rajši ne. No, situacija je sedaj bolj umirjena. Stara tašča je pač stara tašča. S taščo pa sva nekako dorekle zadevam. Sam mi je spet pred kratkim nekej oslovskega butnala ven, da me je spet pogrelo. Js sm ji razlagala, da je sedaj pomembno, da sva mami in oči srečna, ker sva pač trenutno najbolj pomembna zanj. Ona pa, da to ni res. Da ta otrok ni moj, da je od vseh. Ne vem, kaj si naj mislim. Pa še tak prekleto odkrito tekmovalna je z mano do njega. Vse, kar mu js delam, hoče ona tudi. Če se mi on zasmeji, hoče vedet, kaj sem mu naredila in potem takoj ponovi. Je pa tudi zelo dobra stvar. Čez 8 mesecev se seliva. Stara tašča še ne ve. Ji nočejo povedat. Js ji pa tudi ne bom. Čeprav bi rada vidla njen izraz na obrazu. Tašči je pa seveda zdej vse žal, a krivdo za najino odločitev vali na svojo taščo. Ma, naj se zmenijo. Zdej je pa tu stvar, ki me tišči. Jaz sem pred porodu govorila, da mi je zelo pomembno, da malega ne odtegujem od starih staršev in da bi blo fajn, da bi se tudi jaz z njimi razumela. Da jim ga bom dostikrat dala za dlje časa itd. Da je to dobro zanj. Zdaj ga pa ne morem. Čutim tok zamere, da me kr strese, ko ju vidim. Že, ko se bajti bližam, se moje razpoloženje spremeni na slabo. Sej jim ga dam, a ne dostikrat. Vsaj ne tolikokrat kolikor sem si prej želela. Še vedno želim, da se zbliža z njimi, a zdaj mene vedno stiska in se ne počutim fajn, ko jim ga dam, razen če je fantova sestra zraven. Moram povedat, da so mu že po rojstvu skrojili njegovo življenje kaj bo in kaj ne sme biti... Mene pa itak še zdej maltretirajo kaj moram delat... Diktatorstvo!! Znano od moje mamce. A midve sva to razrešle. Na žalost je kmalu po tem umrla. Kako se naj znebim zamere? Kako naj jim odpustim? Ker tudi, če se bom do njih lepo vedla, bo mali čutil moj odpor do njih. Tega pa nočem. Pa vem, če bi se zdajle preselila, bi ga k njim pripeljala ene 2krat mesečno. Več ne. Ker jih ne morem videt. Zanima me pa tudi kakšno je vaše mnenje o tem, da bi svojemu otroku, ko si bo ustvarjal svojo družino povedala svojo prigodo z njegovo babico in prababico. A je to prav, da ve? Bom potem na njega prenesla svoje breme? Prosim za mnenja. Se oproščam zaradi dolgovezenja.

Ne ukvarjaj se s tem, ni potrebe da jim odpustiš, sprejmi jih take kot so, dvakrat na mesec bo za nekaj začetnih let čisto dovolj stika za otroka in še to le za nekaj ur. Potem pa si bo sam ustvaril odnos z njimi.Gotovo da bo tvoj odnos vplival na njegov odnos z njimi, a mimo tega je prav da ne greš, ker si jih ti le spoznala v pravi podobi. To niso uravnovešene osebe, zato bodi srečna, da si sploh karkoli uspela urediti in čestitke za odločitev o odhodu. Vsaka minuta v takem okolju je izredno negativna zate in otročka. Malo se moraš umiriti in pričeti živeti za vašo družinico v prijetnem vzdušju. Najtežje je za tabo, zato le pogumno naprej in nikdar več ne pomisli na samom...., vse se da razrešiti in vse niti so v tvojih in partnerjevih rokah.Srečno!

Najprej čestitam, da sta se odločila, da gresta na svoje. To je bila najpametnejša odločitev v vajinem življenju. Dejstvo je, da meje morata postavit vidva in pri enih ljudeh pač ne gre drugače, kot da se od njih odseliš in jih kar najmanjkrat vidiš.
Glede stikov otroka s starimi starši je pa tako, da če se ti ne počutiš dobro v njihovi družbi, tudi otroka ne puščaj dolgo tam. Toliko, da se ohranjajo neki odnosi, da bo imel babico itd. Ostalo ni pomembno. Sicer bo pa zanj v njegovem otroštvu še dosti priložnosti za socializacijo, najprej pa potrebuje srečno, umirjeno in zdravo mamico, kar boš pa najlažje dosegla, če te ljudi čimmanjkrat vidiš.

Hvala vama za odgovora. Ne vem, mogoče res totalno napačno razmišljam, a še vedno sem mnenja, da se moram potruditi in jim odpustiti. Zaradi otroka in zaradi fanta. Ne nazadnje pa tudi zame, ker s takim bremenom je težko živeti. Videvali se bomo pa dostkrat, ker daleč spet ne greva živet. V bistvu bova samo ene 500 m stran. Psihologinja in teta sta mi pa tudi rekli, naj vztrajam v tej bajti, da se bom naučila postavljat meje. Sam to pa res ne gre. Kao bom potem na svoje otroke prenesla breme in se bodo potem kasnej v življenju oni mogli z enakimi situacijami ukvarjat. In to mene sedaj skrbi. Bom res to prenesla na svoje otroke? Mal čudno, ampak povsem nelogično pa ni. Tak, da MORAM odpustiti, samo vprašanje je kako. In če mi seveda kdaj to uspe ali imam to pravico, da vso to nesnago posredujem svojemu otroku, ki dobi od vseh velik ljubezni, kar pa je zanj tudi zelo pomembno. Moja mami je dostkrat govorila kaj ji je moja stara mama delala. Si predstavljate kako sem bila nesrečna in razdvojena. Jaz sem imela obe rada!! Meni stara mama ni nič slabega naredila. Res pa je tudi, da sem te stvari poslušala že, ko sem bila zelo majhna. Kaj pa potem, ko odraste? Ko si začne ustvarjat svojo družino? Sem mu napisala pisemce z vsem kar se je dogajalo. Napisala sem mu tudi, da tudi meni postavi jasne meje, če slučajno pozabim na svojo izkušnjo. To pisemce ga čaka, a ne vem, če je to prav.

Delaj to kar TI hočeš in ne kaj drugi!
Seveda sedaj, ko si povedala svoje občutiš slabo vest a to je vse normalno in bo šlo kmalu mimo. Bolj zaskrbljujoče je kako to, da ti dve babici ne občutita tega. Naredila si prav in vztrajaj na svojem. Jaz bi naredila čimmanj stikov dokler se vse ne poleže in ne zgradite resničnega zaupanja, saj vendar želiš najboljše svojemu sinu, ne?

Punca, zberi se. Po vsem tem, kar so ti naredili, razmišljaš le o tem, kako bi jim morala odpustiti. Pa se ti še opravičili niso in še vedno ponavljajo stare stvari. Sedaj si pomembna ti in tvoj otrok oz. tvoja ožja družina. Oni so že imeli svoje, naj ti ne uničijo tvoje prihodnosti in vsega lepega, kar te oz. vaju z otrokom čaka.
Čas bo prinesel svoje, če jim boš odpustila čez eno leto, jim boš čez eno leto, če čez 20, pa čez 20 let, mogoče nikoli.... Kdo je krivec? In otrok bo manj prikrajšan, če jih ne vidi, kot, če bo imel psihično bolno mamo, ki se ji bo rolalo, ker bo otroka puščala tašči.... In še nasvet, iz lastnih izkušenj. Če boste šli na obisk, pojdite vsi skupaj, ne moreš verjet, kako takšni ljudje zmanipulirajo otroka, če ga imajo sami (dokler seveda otroci ne začno mislit s svojo glavo) in problem boš zopet imela ti. Sicer lahko tudi oni pridejo na obisk k vam, a ne? Dosti boljša situacija ponavadi. In postavi si meje, jasno začrtaj (če si stikov sploh želiš), koliko stikov in kdaj. Če ti je ob stiku z njimi nelagodno, verjemi, da bo to imelo posledice na tvojem zdravju ali pa otroku. Ko ti bo vseeno, to pomeni, da si odpustila in bo lažje. Vendar je ta proces lahko zelo dolg. In vedi, čeprav vem, da ti je hudo zaradi moža, oni imajo precej več za popravit v odnosu kot ti. Življenje ni popolno, ne more biti vse kot v knjigah in pravljicah,včasih se moraš odločiti, kaj ti prinaša manj minusov.In glej nase in na otroka ter moža, drugi tu niso pomembni.
Bodi vesela, da greste na svoje in veliko moči ter samozavesti ti želim.

Super, se strinjam v celoti z JasnoR, dobro si prečitaj kaj ti je napisala in se poskusi držati njenih predlogov, ker po mojem ti bo tudi tako najlažje.

Premisli. Pred porodom si si želela, da otroka strarim staršem ne bi odtegovala in da bi se
z njimi dobro razumela.
Še trikrat preberi ta stavek. Ker - razumeti se z nekom ni odvisno samo od tebe in ni samo
na tebi, da uravnavaš te odnose. Za odnose sta potrebna dva.
Prva stvar je tebi tvoja družina - krasno, da grete stran in da boste živeli svoje življenje.
Druga stvar je pa recimo tale: tašči (in stari tašči) daj možnost, da popravita odnose s tabo,
GLEDE NA NJUNO obnašanje v prihodnje, se ravnaj pri odločanju o druženju z otrokom.
In jaz bi jima to jasno in glasno povedala (kaj potem trosita okoli te pač ne zanima), potem bi
pa tudi vsak umik utemeljila: veste, ne bomo pri vas, ker recimo otroku govorite take in take
stvari, jaz pa tega ne dovolim. Ko boste s tem nehali, se pa spet vidimo. Pika.
In NIČ te ne zanima, kaj se potem oni gredo in kaj zganjajo, tebe zanima samo in zgolj njuno
obnašanje do tebe in tvojih otrok. Če se scivilizirata ok, če ne, tudi ok, boste pa po svoje.
Ni vrag, da ne bi počasi pogruntali sistema - če želita vnuke videti, se bosta morali pač
normalno obnašati.
Nastopi močno in presliši očitke - ti so namenjeni točno temu - da zamajejo tvojo samozavest
in jima omogočijo izsiliti vse, kar hočeta. Če tega ne bo, bosta morali delati po tvoje.

Karkoli boš anredila v tem trenutku je ok. ali boš odnose prekinila ali ne, bila nesramna ali ne... karkoli boš naredila, bo ok. S časom, ko boš dobila moč, pa boš lahko začela uravnavati odnose tako, kot jih želiš sama. S svojimi mejami, s svojimi željami. Bodi nežna s seboj. Tudi besede lahko požreš, ki si si jo dala pred porodm. Kdo pa so oni, ki ti grenmijo življenje. nič jim nisi dolžna, tudi besede ne držat, če so taki kot so. Ne skušaj furati morale, ne skušaj biti dobr ain odpuščajoča. Bodi sprva to, kar čutiš. S časom, ko bo breme postalo težko, ap se lahko andejaš odpuščanja. Ampak takrat, ko bo zamera tebi začela hoditi v zelje. Najprej pa jim moraš odmeriti kazen, tako da si boš zadostila. pa magari če le za nekaj minut, dan ali dva. daj si duška, to rabimo. In veš... ljudje, ki hočejo biti skrajno moralni, so pravzaprav tisti, ki poejdo vso čorbo. na koncui vidiš,d a si moralen takrat, ko lahko poskriš zase in za svoje otroke, postaviš meje in si pri vsem tem do sebe in svojih še vedno človeški. če imaš v sebi tako velik omorale, boš zdrav egoizem znala zelo dobro furati. Samo dousti si ga.

Draga prijateljica!

Tudi sama se uvrščam med zapovednike odpuščanja. To ne pomeni, da se moraš vesti, kot da se ni nič zgodilo. In to ne pomeni, da moraš pozabiti. Bilo je. In naj ostane tam. Pomeni pa, da veš, s kakšnimi ljudmi imaš opravek sedaj. Temu primerno lahko zaščitiš sebe in posredno svojega malega s svojim veselim obrazom. Kako? – Z omejitvami, ki si jih že postavila in ki jih še boš. Pa naj gre za omejitev, kot je obisk družine (iz ene ali druge strani), obvezno s tvojo prisotnostjo ali prisotnostjo nekoga, ki mu lahko zaupaš. To ni kazen, je pa dober način, da boš lahko vzpostavila svoj mir. In to je edino pomembno. Vse misli, ki se nekoga dotikajo, se ga dotaknejo dejansko. Še posebno, ko gre za ožji krog medsebojnih odnosov. In zato je pomembno, da z miselnimi vibracijami, ki jih spuščamo v okolico ne mučimo sebe in hkrati ne manipuliramo z ljudmi (jim dajemo občutek krive vesti). In seveda bi bilo čudno, da tašči ne bi že sami občutili napetosti. Lahko da sta. Zdaj je pa itak ogenj, ker je po njunih merilih nekaj narobe s tabo (?!). Pri takih ljudeh je tudi vprašanje, kako v globino jim s svojim trudom sploh lahko sežeš? Saj se nikdar niso obadali sami s seboj. Kdo so, kaj so in česa si želijo. Je preveč dela in preveč problemov, ki jih vidijo okrog sebe. Predvsem pa – bitje drugačnega značaja je za njih čudno in zato vredno obrekovanja na veliko. Meni to pomeni – nezrelo. Pa naj bo babica v 70-ih. - Izguba tvojega časa, energije in zdravja. Pa ne glede na to, kako si ti želiš ohranjati dobre odnose. Verjemi, zaradi vašega odhoda iz skupnega brloga in bolestnega hrepenenja po vnučku, se ti bosta s časoma sami poskušali približati. Seveda bo to način približevanja, ki ga pač znata. Ampak ne glede na to boš ti tista, ki boš lahko pretehtala, ali so njune besede vredne držanja za jezik ali so le narisane za »tisti dan«. In to se mi zdi, kot si omenila, »še ena priložnost«, ki sloni izključno na njima. Naj pokažeta svojo iskreno srce, če želita še kdaj biti vredni tvojega zaupanja. To je le ENA izmed tvojih skromnih cen. Upam, da jih bo še veliko!

Tole je kot kak scenarij za grozljivko.
Dobra si, da si vse to preživela in še vedno razmišljaš s svojo glavo.
TVoj partner je pa za v rit sunit! Čeprav mu je zdaj kapnilo, je mnogo prepozno in če odslej ne bolj skrbel za SVOJO družino, ga boš slej ko prej sita.
IN teh 500 m razlike je ravno toliko, da bosta taščici primorani obut copate. Vsaj pozimi.
TAKOJ na začetku postavi jasne meje, seznani s tem partnerja, drugače ti bosta viseli tam cele dneve, ti boš pa spet zlagala puzzle. Ne popuščaj niti za mm in nikar ne imej slabe vesti. OTrok je predvsem svoj in če boste zanj skrbele 3 ženske, bo odrastel v velikega reveža. Ti si odgovorna zanj in poskrbi, da se bo vedelo, kdo je mama, kdo ata in kaj predstavljajo ostali člani družine.
Za začetek, nimajo vstopa k vama, če ju vidva ne pokličeta. Da se naučijo reda, spoštovat vajino družino. Šele potem lahko zadeve omilite.
Če boš komu kaj odpuščala in kaj pozabila, boš to storila zgolj zase. Ko boš začutila sama. Ne trudi se s tem za druge, nisi dolžna.
Glede slabe vesti pa tole: starejši so tisti, ki imajo izkušnje in bi morali ravnati zrelo. Ti nimaš kaj imeti slabe vesti, če kdo, bi jo morali imetti tvoji taščici, ampak onidve nista zreli za kaj takega.
IN odselite se čimprej. Vztrajaj.

Živjo, metuljčica, lep pozdrav.

Bom poskušal napisati še daljši post od tvojega 

Prvič, tašči (ni ju potrebno obravnavati ločeno, ker gre za enak vzorec). Tašči se ne bosta spremenili, zanju je prepozno. Ja, teoretično je možno, da spoznata svojo zmoto, se podvržeta dolgoletni terapiji, procesiranju svojega otroštva in mučni spremembi osebnostnih vzorcev, ki sta jih negovali vse svoje življenje. Ampak se ne bo zgodilo. Tudi, če bi se (vendar se ne bo), to zahteva leta in leta ubadanja z nezavednimi procesi in tebi ne koristi več. Vaš odnos je uničen, škoda je storjena. Ne razmišljaj o tem, kako odpustiti, ne muči sama sebe še ti. Prvič, odpuščanje ni tvoja odločitev, ampak spontan odziv na ravnanje ljudi, ki so ti naredili škodo; je nekako kot ljubezen – če si ga človek zasluži, pride spontano, samo od sebe. Če ne pride, ne moreš storiti nič, in ti tudi ni treba. Če razmišljaš o tem, je podobno, kot bi žrtev posilstva razmišljala o tem, kako odpustiti posiljevalcu in z njim vzpostaviti boljši odnos. Zakaj neki bi sploh hotela imeti odnos s takšnim človekom?! Če se ti zdi primerjava pretirana, razmisli še enkrat - pripraviti sočloveka do obupa, do misli na samomor in »napada, podobnega epileptičnemu« ni lahek podvig, še manj nedolžen. Ni isto, kot nekomu opraskati avto. Ti si žrtev mentalnega posiljevanja v tistem okolju. Zato praviš, da te kar strese, ko ju vidiš. Upravičeno, to je zdrav odziv na situacijo. Tudi žrtve nasilja se kar stresejo, ko vidijo svojega mučitelja. Upoštevaj to tresenje, to je tvoj obrambni mehanizem, skuša ti nekaj povedati. To je tisti »gut feeling«, za katerega se tako pogosto pravi, da naj ga človek za vsako ceno posluša. Te ljudi moraš odstraniti iz svojega življenja, ne razmišljaj o postavljanju mej. Postavljanje mej bi bilo podobno, kot bi si za domačo žival omislila tigra, in si mislila, da, če ga s palico dovolj daleč držiš, ti ne more storiti prevelike škode. Zakaj sploh imeti tigra za domačo žival?! Kdor ti govori, da moraš živeti v brlogu med zvermi, da se boš naučila «postavljati meje« in odbijati napade zveri, stvari ni predelal v njenih temeljih. Psihologinjo, ki ti je to svetovala, zamenjaj takoj. Za razloge njenega nasveta tukaj ni pravi čas, ampak verjemi, da so nezavedni z njene strani in nikakor niso v tvojo korist. Enako velja za teto, ki ti je dala enak nasvet (no, nje ni treba zamenjati ). Poglej, napisala si, da je imela enako težavo tudi tvoja mama, kar seveda nikakor ni presenetljivo; reproduciranja družinskih vzorcev je v naši družbi kot listja in trave (nenazadnje ti je tudi tašča povedala, da se je enako dogajalo tudi njej; jasno). Ampak tukaj se moram dotakniti tvojega mnenja, da sta z mamo to razrešili, kot praviš. Ne vem, točno, kaj si s tem mislila, ampak dejstvo, da si sedaj v enakem položaju ti, kaže na to, da ta družinski vzorec ni bil povsem ozaveščen in dokončno razrešen. Če bi bil, ti ne bi reproducirala maminih travm. Si pa na prelomnici, ko lahko ustaviš to reproduciranje vzorca. Praviš, da se selite, kar je fantastično! Sijajno! Ampak, praviš, da se selite samo 500 metrov proč, kar je katastrofalno! To nikakor ni dovolj, da bosta ti in tvoj otrok varna pred napadi. Je bolje kot 0 metrov, ampak zakaj bi se ustavila pri pičlih 500-tih? Bi si postavila domovanje 500 metrov od brloga z divjimi zvermi? Ne bi! Čim dlje, kolikor se da! In tu me zanima, zakaj sta se s partnerjem odločila, da se preselita samo 500 metrov proč. Ker, če se ne slepimo, je jasno, da boš v enakem položaju, kot doslej. 500 metrov ni nič, kar se obiskov tiče. Še toliko ni, da bi te človek vnaprej poklical, če si doma, ker za tisti dve minuti poti je itak vseeno. Skratka, spet se ti obeta enak položaj. Spet boš imela neprestano tašči za vratom, počutila se boš pa še bolj nemočno, ker si boš prigovarjala, »saj sem se preselila, pa ni nič pomagalo«. Če se že selita, zakaj ne na primer 50 km, zakaj samo 500 metrov? Saj je razlog selitve vendar v tem, da se oddaljiš od teh ljudi, ne?

Drugič, tvoj fant. Ne bi rad napadal vajinega odnosa, ampak dejstvo, da ti ni povedal, da je zapufan, govori, da mu ne moreš zaupati. Če ti prikrije nekaj takšnega, odnos ni na iskrenih temeljih. Eno bi bilo, če bi šlo za zanemarljivo vsoto, ki je pač ni omenil; če gre pa za dolg, ki zdaj vpliva na vajino življenje, bi ti vsekakor moral povedati za to, preden sta s skupnim življenjem začela. In, kar je ključni kazalec, da mu ne gre zaupati, je dejstvo, da si mu povedala vse, do zadnje podrobnosti, kot praviš, in storil ni ničesar. Seveda ni storil ničesar, ko si mu povedala; saj je za vse vedel že prej, pa ni storil ničesar. Zavedno, nezavedno, saj je vseeno. Ti si v takšni stiski, da si razmišljala o samomoru, on pa naj ne bi ničesar opazil? Njemu se je vse zdelo rožnato? Kje pa, samo priznal ti ni, verjetno tudi sebi ne. Tu se z njegove strani skriva preveč potlačenih stvari, da bi se dalo karkoli na pamet govoriti. Če meni ljubezen mojega življenja in mati mojega otroka pove, da jo določeni ljudje in določeno okolje pripravlja do obupa, misli na samomor, tresenja vpričo teh ljudi in kvazi-epileptičnih napadov, si bom odgriznil roko, če bo treba, da skupaj pobegneva iz te pasti! Čim dlje in nikoli več je ne bom izpostavljal tem ljudem! Če to počnejo njegovi izbranki, je jasno, da jim dol visi tudi zanj. Skratka, to govorim zato, da boš njegove morebitne argumente glede selitve in nadaljnjega videvanja njegove mame in babice upoštevala tudi s tega vidika.

In, kar je najpomembnejše v tej zgodbi – tvoj sin. Sprašuješ se, če bi otroku povedala svojo prigodo z njegovo babico in prababico, če boš s tem nanj prenesla svoje breme. Poglej, to ni samo »prigoda«. To je mučenje in tvoja tašča točno ve, kaj počne, saj so isto počeli tudi njej. Točno ve, kako te boli. No, nazaj k sinu. Naj ti povem, da boš nanj prenesla svoje breme, če v tem okolju ostaneš. Nisi več sama, zdaj imaš otroka, ki je povsem in v vseh pogledih odvisen od tebe. Mučenju ne izpostavljaš samo sebe, ampak tudi njega. Moraš ga rešiti iz tega! Praviš, da ga zbujajo, ko spi, da ga imajo tako rekoč za igračko, ki jo razkazujejo vsakomur, ki ima pet minut časa. Pomisli, kako to vpliva nanj. Tvoj sin je v izjemno občutljivih letih/mesecih, ko se postavljajo temelji njegove osebnosti. Mu je prijetno, ko ga nenehno prebujajo in grabijo neke roke, razkazujejo neznancem kot cirkuško opico? Je v okolju, kjer se najprej misli predvsem na njegove potrebe, kot bi se v tem obdobju moralo? Travme v zgodnjem otroštvu so lahko nepopravljive – tvoj sin nikoli več ne bo dobil svojih prvih štirih mesecev nazaj. In, verjemi, da je tvoj sin v stresnem stanju, ko čuti, kako trpiš ti. Tega mu nikakor ne moreš prikriti, ker komunikacije na nezavednem nivoju ne moreš nadzorovati. Tvoj sin ni robotek in točno čuti, kdaj ti je lepo in kdaj si ogrožena. In, ko je njegova primarna skrbnica, njegova alfa in omega, ogrožena, se počuti ogroženega tudi sam. Ne dovoli, da bi se čutil ogroženega pri svojih štirih mesecih, še manj, da se to nadaljuje. Poskrbi zase in zanj. Če ostaneš v tem položaju, ti ne bo treba razmišljati, ali bi mu povedala ali ne, ker ti bo bral na obrazu vse življenje. Če se rešiš iz te pasti, mu lahko nekoč, ko bo začel spraševati, razložiš, kako je bilo, kako si se morala boriti zase in zanj. Postavi se v prihodnost, v trenutek, ko te bo vprašal glede teh stvari. Mu hočeš takrat odgovoriti, da je bil pritisk družine velik, da so bile takšne ali drugačne težke okoliščine, zaradi katerih se ni dalo drugače in si pač potrpela, ker življenje pač »ni popolno«? Da si zato pustila, da so ga prebujali in grabili tujci? Ali mu hočeš odgovoriti, da si bila v pasti, vendar te nič na svetu ne bi ustavilo, da bi sebe in njega rešila iz krempljev zveri? Vprašaj se, kaj bi raje slišal on, kakšno mamo bi raje spoznal, ko bo dovolj star za to. In še nekaj: ti si edina, ki lahko skrbi za tega otroka. Da bi ga prepustila njim, kot si omenila (verjamem, da samo iz obupa), ni opcija! Ne vrži ga zverem. Ti si edina, ki premore dovolj človečnosti v sebi, da jo te stvari mučijo. Kogar ne mučijo, je že tako otopel, da je pravzaprav kar groza pomisliti na to. Skratka, verjemi, da si sebi in svojemu sinu edina možnost prav ti. Če boš odpuščala, boš sprejela to ravnanje kot normalno, opravičljivo in s tem boš dala življenjski nauk tudi tvojemu sinu, ki bo svojo bodočo ženo postavljal v enak položaj, kot tebe tvoj partner. Če bi se tvoja tašča rešila, ko se je njej rodil sin, ta sin – tvoj partner – danes ne bi dopuščal, da se te stvari dogajajo. Ker se ni rešila, ker še zdaj živi ob svoji tašči (ki jo sovraži), je njen sin – tvoj partner – sprejel življenjski nauk, da so te stvari »OK«. In dopušča, da ti trpiš, saj je tudi njegova mama. Tako se po njegovem mnenju živi. Enako se bo zgodilo s tvojim sinom, če ne odstraniš teh ljudi iz svojega življenja.

Upam, da sem ti dal nekaj koristnih stvari v razmislek, zavedam se, da se iz te pasti ni lahko rešiti, gre za več-generacijsko past, ki je zmlela tvoji tašči, zdaj pa si v njenem precepu ti. Veliko sreče in poguma ti želim ob reševanju teh zadev, LP.

aja, smehuljčica, ne metuljčica; oprosti :)

ojla!! Hvala vam za vsa ta mnenja. Sem na veliko razmišljala o vsem tem. Trenutno mi ne preostane tak nič drugega kot da čakam...da gremo!! Vmes sem tak spet morala odločno povedat, da hočem, da se mi gor najavijo, ker mi je taščica spet tak veselo gor hodla in za to izkoristi tak vse od čokolade, do sporočila... groza. Bo še naporno. Pa bo kmalu mimo. Upam. Hvala vam. Bla sm sicer sprva zmedena od vsega skupaj, a je res. Zakaj bi se trudila odpustiti. To pride samo od sebe. Če seveda pride, kar upam, da bo. Zavoljo nas treh. Vaše besede so mi dale tudi več odločnosti tako da res vam hvala. pa pa

Delaj na svoji samozavesti! To je po moje ključno. Ti moraš postati močna, samozavestna. Ko boš postavila meje, ti nobeden ne bo mogel do živega. Zakaj jim dovoliš, da tako pometajo s tabo? Verjetno veš, da nekateri ljudje česa takega nikoli ne bi dopustili, zato ti je lahko jasno, da se to da. Ne glede na to, kakšni so ljudje okoli tebe. Ne jemlji teh mojih besed za slabo, ampak kot iztočnico za delo na sebi. Če jim ti ne bi dovolila, se onidve tako ne bi obnašali. Zahtevaj spoštovanje in tretiranje tebe kot odrasle osebe. Vendar moraš v to najprej tudi sama verjeti...

Tašča in stara tašča se ne bosta spremenili. Njuna sprememba v obnašanju je oz. bo nastala samo zato, ker bosta začutili, da tako grdo s tabo ne moreta več delati, ker jima ti oz. tvoj mož ne bosta več dopustila. Znotraj bosta ostali povsem enaki kot prej. Oni bosta svoje obnašanje prilagodili glede na situacijo. Človek, ki je zmožen tako zelo grdo ravnati in manipulirati, se enostavno ne bo nikoli spremenil. Jaz bi sicer najbrž kakšne stike s sinom dovolila, vendar bi bili zelo redki in v kombinaciji z obiskom tvojega moža oz. njihovega sina.

Vse rešitve imaš v svojih rokah. S tem, ko se boste tudi fizično od njih oddaljili, pa še toliko bolj. Srečno.

naredi samo to kar čutiš v srcu da je prav. vzami si čas, ne sili sama sebe v nekaj niti to ne dovoli drugim. morda omeji stike za par mescov, pa boš potem videla.

vem kaj govorim, doma imam malčka, moja družina pa najeda najeda, sedaj ne hodimo tja. sprašujem se kaj naj povem otroku ko bo večji žal mi je ker ne bo imel dedkov in babic- kot jih tudi jaz nisem imela. a treba je. za dobro mojega otroka!!!! zanj vse! tudi omejitev stikov (ki bodo ziher strupeni, ziher te bodo črnili pred otrokom)

resno! distanciraj se. ne razmišljaj, kaj bi utrezalo njim temveč kaj tebi in otroku. ne debatiraj sploh kdo je kriv in kdo ni. ni važno!!!

Malce me čudi, da ti je psihologinja svetovala, da tam ostani, ker običajno psihiatri rečejo, da se je potrebno umakniti in zaživeti svoje življenje - pustiti ostale ljudi, ki niso naša družina naj sami rešujejo svoje travme in se osredotočiti nase.
Kar je važno, je otrok in čas, ki ga imata vidva. Meni je tako žal, ker sem bila po porodu hudo bolna in mu nisem mogla posvetiti toliko pozornosti.
Moj sin je imel hude težave (fizične) in sem seveda vse silila, da ga držijo po handlingu, pa seveda, oni so pametni, kje pa, pa nas ni bilo več na obisk.
Je pa hudo, če partner ni karakter in se pusti svoji žlahti.
Kakšno odpuščanje, ni potrebno nastavljati še drugega lica. Postavi se zase, včasih je potrebno biti sebičen in se ne pustit, da hodijo po tebi.
meri

Predlagam, da začneš uporabljati ključe. To so tiste majhne kovinske zadevce, ki jo vtakneš v ključavnico, obrneš in s tem so vrata zaklenjena in nepovabljeni ne morejo vstopati v tvoje prostore. Kadar ne želiš obiskov, se zakleni in odpri samo tistemu, ki ga z veseljem sprejmeš. Ostalim na kratko povej, nimam časa. Lahko pa si enostavno tiho.

In še, s temi ljudmi se ne boš nikoli mogla dobro razumeti - ker so taki karakterji, da se z njimi to preprosto ne da. Odpuščanje sploh ni pomembno, dokler ti aktivno delajo škodo, bi bilo noro, da jim odpustiš. V tvojem primeru je naboljše, da se odmakneš, da imaš čim manj stikov.

Zakaj mislite, da hodijo po tebi, če jim odpustiš, hodijo po tebi, ker jim to dovoliš, če jim odpustiš pa ti lažje živiš, ker ne gojiš nobenih zamer do nekoga! In odpuščanje je še kako pomembno, saj le tako ti mirno živiš.

Najlepša vam hvala za vaše besede. Veste, moram pa povedati, da sem za to izkušnjo, čeprav je grenka, iskreno hvaležna. O sebi sem spoznala stvari, ki so me prej omejevale in dokazala sem si, da zmorem mnogo več kot si mislim. Čutim, da se spreminjam. Na bolje. In kar je še pomembneje...postajam močnejša in to odkrito pokažem tudi drugim. Najina zveza s parnerjem pa je iz dneva v dan močnejša. Veliko pogovorov je bilo potrebnih...in še jih bo. Tudi on je začel pripovedovati o svoji bolečini ob vsem tem, o otroštvu... Zdaj, ko sva se tako odtujila od vseh, je tudi on uvidel, da je to nujno potrebno. Da takšnega obnašanja ne potrebujeva in si tudi ne zasluživa. Mogoče pa je vse to, kar se je zgodilo, tudi dobro za naju kot par. Ker moram rečt, da naju je to le še bolj povezalo, ko sva končno oba odkrito o tem začela govoriti. Za vaše odgovore sem pa tudi zeeelooo hvaležna, ker le tako vidim, da sem na pravi poti. Da moje mišljenje ni napačno. Samo srečno družino hočem. In to je to. Ne vem zakaj se z vsemi okoli sebe obremenjujem, jim dajem priložnosti, da si izpolnjujejo svoje sanje in skrbim za njihovo dobro...pozabljam pa na sebe. To je že od nekdaj tako. A zdaj imam še nekoga...če ne bom zase hotela dobro, on mora to brezpogojno dobit! In prvi pogoj je: srečna primarna družina. Kar sem si jaz vedno želela. In za TO moram NUJNO poskrbet!
Še malo...pa začnemo s stanovanjcem!! ;)

Srečno in ljubezni polno NL in še naprej v življenju!!

B R A V O!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! S R E Č N O!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Bravo!!!!! Srečna sem za tebe in tvojo družino!!! Tistih parkrat na leto boš že stisnila zobe.

Ponovno pozdravljeni. Ne vem zakaj, ampak cel večer me že drži, da napišem nadaljevanje :) mogoče pa komu pomagam, da uvidi, da je upanje in da je mogoče videti mavrico tudi takrat, ko se nate strne tema. In še enkrat najlepša iskrena hvala vsem, ki so s svojimi prispevki pomagali, da sem to možnost imela tudi sama. Hvala.
Kako začeti? Hja, s svojim sva si na pol zrihtala mansardo. Med tem časom sem se izogibala tisti bajti. Ko je bilo na pol nareto, sem trmasto vztrajala, da se kar vselimo. In smo se. Kar ena skala mi je padla iz ramen. Bilo pa je naporno. Služba, otrok, delavci, material povsod,služba, posredni pritiski od familije,... Se je dogajalo, da sem po službi čas prebila s sinom, ko pa je zaspal, pa sem začela delati. Spala sem mogoče uro ali dve. Pa ni bilo problema. Bil je mir. Mislila sem, da bo moj držal obljubo in se bova še naprej pogovarjala o časih pod tisto streho, a za njega je bilo končano. V meni pa je migetalo. Tukaj sem šele dojela, kaj vse sem dala skozi. Moj se je veliko zatekal h kolegom in alkoholu. S tamalim sva bila spet sama. Jaz pa še vedno s polno glavo z občasnim karbidom od daleč iz njihove smeri. V službi nisem znala govoriti o ničemer drugim kakor o tistem krutem življenju.
V nekem obdobju neke čudne strasti, sem se strinjala, da ustvariva še eno malo bitjece. To bitjece je kmalu začelo rasti v meni. Huh, koliko prejokanih noči in dni. Moj ga je pil in delal in pil. Jaz pa sama noseča in s sinom. Na obeh straneh pa polomljeni družinski odnosi. Brez pomoči, zgarana, s polno glavo zamer in strtim srcem. Boga otroka. Še vedno v sebi nosim krivdo za starejšega. Ker nisem prej ukrepala. Kaj vse je dal skozi v teh ranih mladih letih... Otroka se sploh nisem veselila. Bilo me je strah kakšen živ žav bo spet po rojstvu. In nisem verjela, da ga bom imela rada, ker sem mislila, da je vso mojo ljubezen prevzel sin. Ker sem se morala zanj tako boriti. Svojega sploh nisem hotela imeti ob sebi pri porodu. Saj sva bila z otrokom tako ali tako vedno sama in sem si mislila, da si tega sploh ne zasluži. Malo pred porodom sem po enem letu premora odnosov z njegovo familijo stopila zopet v stik z njimi. Moj mi je kar naprej pripovedoval kako so se spremenili. Kar sem sicer dvomila. Bilo je vzdržno. Bila sem tudi psihično bolj močna in pripravljena na soočenje.
Po porodu so se obnašali v redu. Bilo je potrebno večkrat kaj ponoviti. Čutilo se je tudi neodobravanje iz njihove smeri, a so se držali nazaj. Očitno so nekako dojeli. Ljudje okoli so me še vedno grdo gledali. No, v tistem času mi je malčica dala očitno vedeti, da pa bi ona rada svojo mamico tudi malo oz veliko zase. Štiri mesece je bila priključena na zizek cele dneve in noči. Še na stranišče nisem mogla. No, tu sem si tudi končno dokazala, da imam kljub majhnosti mojih dojk(kakor so mi tam zatrjevali)mleko. Še vedno se dojive. Moj je imel vmes malo premora, a je kar kmalu zdrsnil nazaj. Pred krstom pa sem mu rekla, da on plača vse, ker se mi je okoli denarja vse sumljivo zdelo. In prav sem imela. Na krstu sem ga zasačila, da je iz kuvertic jemal denar namenjen otrokoma. Doma se mi je zjokal, da mu je banka zasegla račun. Vse kartice so bile tudi polne ogromnega minusa. Položnic ni plačeval, kredita ne ... Groza. A sem vse to slutila. Ker sem ga gledala celega živčnega. V dveh mesecih je shujšal 10 kil. A še vedno mi ni hotel povedati. Pa sm bla kr tiho. Ne boš me več!! Sem pa jaz bolj šparovna. In sem nekaj imela shranjenega ;) pa sm bla kar tiho. Ko mi je vse priznal, pa sem mu rekla, da hočem vse kartice, drugače sploh ne pomagam in mi je malo mar zanj. Po treh dneh ves skesan, mi je predložil kartice :) Kmalu bova v plusu. Še malo. Pas sem zategnila kjerkoli se je dalo. In seveda prepovedala alkohol in gostilne!! Ko pa je videl, da se stanje izboljšuje, je hotel svojo kartico nazaj. NE!! Kaj pa gospodič? Zmrdal se je nad skuhanim .. kje je meso, salame, paštete, ... Hja, tak je to. Razvajenec!!
V tem obdobju je bilo ogromno prepirov. Spet boga otroka. Nič kriva. Vse je spet dal name. Vso krivdo. Pa to je težko breme. Ponoči sem že kufre pakirala. Pa potem nisem šla. Govorila sem mu, da bom šla, grozila, ... On pa nič. Pa sej se je spreminjal, samo zame in otroke prepočasi. In je prišel dan, ko mi je bilo vsega dovolj. Otroke popokala v avto in odpeljala. Dobro, da je prijateljica, ki se na žalost sooča s podobnim maminim sinčkom, prišla k svoji družini na počitnice s svojimi otroki. Šli smo k njej. Moj je klical ko nor. Pa sem mu kar povedala, da ne verjamem, da pridemo domov. Ker smo tukaj vsi bolj sproščeni in srečni. Enkrat prej pa sem mu že povedala, da lahko samo pokličem in z otroki gremo na boljše. Pa ga je očitno streslo. Pustila sem mu še malo časa z njegovim strahom in pozno ponoči pripeljala otroke domov. Bilo mi je hudo. A morala sem mu dati vedeti, da mislim zelo resno. Od takrat naprej je srček. Posluša me, mi stoji ob strani, pogovarjava se o vseh zadevah... prej je to vedno tiščal vase. Sodelujeva. Ja, sodelujeva.
Kar se tiče pa njegove familije. Jaz otrok še vedno ne puščam tam predolgo same. Sčasoma bo tudi to prišlo. Sicer si ne delam nobene usluge, ker me je vse skupaj močno izčrpavalo. A zdej bo šlo bolje. Sčasoma.
Njegova sestra je medtem zanosla. Nisem hotela biti preveč z njo in njimi v stiku, ker sem bila na vse občutljiva. Okoli nje so hodili kot da je carica. Za vse je imela poskrbljeno. Da pa je bila mera polna, mi je dajala vedeti, da pa ona že ne bo takšna kot sem bila jaz. Občutljiva. Vselila sta se v naši bivši(hvala bogu) sobici. Kar kmalu je prišlo do mene, da ji stara mama zelo nagaja. Ona pa da se nanjo non stop dere. Ne vem zakaj, ampak v strahu sem čakala njen porod. Ko je rodila je bil cel halo. Naredili so ji eno veliko dobrodošlico. Otroka je njen gor odpeljal. Ona pa je ostala in se rokovala in objemala s sosedi, prijatelji in družino. Vse lepo in prav, če ne bi bil grenak priokus moje dobrodošlice. Ko sem prišla, so mi otroka iz avta vzeli, mene pa zunaj s kufri pustili. Da ne govorim o tem kakšen odnos so imeli njeni prijatelji do mene in kakše neumne opazke so padale... Seveda je njena mamica od mene želela, da ji pomagam z nasveti pri dojenju in ostalimi stvarmi. Ni problema. Zakaj pa ne. Rada jih delim, če le znam. A ta njegova sestra...en dan me kliče vsa histerična, da nima mleka, drug dan pa mi teži, da zna vse sama in naj ji ne težim, ker ona ni takšna kot jaz. Sem ji svetovala, da naj vsaj mesec dni obiske odslovi. Kakšen pogled mi je namenila!! Ne, ona ima rada obiske. Ona že ni tako občutljiva kot jaz. Dobro. Kakor češ. Jaz sem hotela samo dobro. Kar sem iz lastnih izkušenj ugotovila. Moj pa mi stoji ob strani in govori, da naj se ne menim za njene izpade, pripombe drugih in njihove poglede. Vsaj to. Končno mi stoji ob strani in mi da vedeti, da pa si le ne domišljam vse zadeve, ki se dogajalo okoli nas. No, to je njenih prvih štirinajst dni materinstva. Res je, ljubosumna sem nanjo. Ima vse to, za kar sem bila jaz prikrajšana. A bo zdaj bolje.
Sem pa opazila, da so me drugi ljudje okoli njih začeli bolj spoštovati in pri meni iskati razne nasvete o vzgoji in tudi drugo. Tudi tast se očitno drugače obnaša do mene. Tudi on me je začel upoštevati. Olajšanje zame.
Takšna je moja zgodba v kratkem ups mislim, da kar v dolgem ;) Mislim, da sem močna oseba(kljub očitkom,da sem preobčutljiva). To, kar sem doživela, me je naredilo močnejšo. Bilo je temno brezno, a zdaj že včasih s prav neverjetno močjo posije oz sije sonček. In to mi daje še večjo moč. Še vedno imam rada ljudi(celo njegovo familijo), smejem se in uspelo mi je, da sem jim v veliki meri odpustila nesramna dejanja in jih jemljem pač takšne kakršne so: ranjene. Upam, da je kdo, če je kdo sploh prebral to litanijo, v mojih bojih skozi življenje našel kanček upanja in moči za svoje spopade.
Srečno!

Ma koga slepim...sej smo spet tam...nek na sredini...ja ja, full sm močna...neumna pa še bolj!!

smehuljčica- popolnoma te razumem, ker sem šla sama skozi to ,s tem, da je moja tašča šla tako daleč, da je sina hotela za vsako ceno nazaj domov.Poleg tega je bil moj mož nor na mamico in sem bila sama proti celi žlahti. Rad je pil in imel druge ženske, mamica pa mu je pustila, da jih je vodil domov in so mi vsi lagali o tem.Danes je naša hčerka prelepa šestindvajsetletnica, tašča že dolgo pokojna, mož pa je ostal razvajen in zagoveden do danes. Če bi imela priložnost vrniti se nazaj, bi z otrokom odšla, pa nimam možnosti-ti pa jo imaš. Če te ima mož rad bo šel s teboj. Odločiti se moraš sama ali odideš daleč-če pa je to nemogoče pa sprejmi vse kar se ti dogaja in poskušaj ignorirati nekatere stvari. Iz prebranega sem nekako dojela, da si res morda malo bolj občutljiva-pa daj si vsaj kdaj reč-ko ga j....-oprosti izrazu ampak tako je.Jaz sem tudi ostala in sem čisto v redu ženska. Rada imam družbo rada se smejem in nisem nič zagrenjena-vse to sem sprejela kot lekcije življenja. Tebi pa želim, da ti tudi uspe in še nekaj -Zelo si močna in še močnejša bodi, držim pesti zate in ti pošiljam lepe misli. Katy

smehuljčica- popolnoma te razumem, ker sem šla sama skozi to ,s tem, da je moja tašča šla tako daleč, da je sina hotela za vsako ceno nazaj domov.Poleg tega je bil moj mož nor na mamico in sem bila sama proti celi žlahti. Rad je pil in imel druge ženske, mamica pa mu je pustila, da jih je vodil domov in so mi vsi lagali o tem.Danes je naša hčerka prelepa šestindvajsetletnica, tašča že dolgo pokojna, mož pa je ostal razvajen in zagoveden do danes. Če bi imela priložnost vrniti se nazaj, bi z otrokom odšla, pa nimam možnosti-ti pa jo imaš. Če te ima mož rad bo šel s teboj. Odločiti se moraš sama ali odideš daleč-če pa je to nemogoče pa sprejmi vse kar se ti dogaja in poskušaj ignorirati nekatere stvari. Iz prebranega sem nekako dojela, da si res morda malo bolj občutljiva-pa daj si vsaj kdaj reč-ko ga j....-oprosti izrazu ampak tako je.Jaz sem tudi ostala in sem čisto v redu ženska. Rada imam družbo rada se smejem in nisem nič zagrenjena-vse to sem sprejela kot lekcije življenja. Tebi pa želim, da ti tudi uspe in še nekaj -Zelo si močna in še močnejša bodi, držim pesti zate in ti pošiljam lepe misli. Katy

Hvala, Katy, za besede in lepe misli. Super zate, da nate vse skupaj ni tako vplivalo, da bi izgubila sebe. Ker to se mi zdi zelo pomembno. Tudi tukaj je bilo veliko laganja in hinavščine in neumnega sprenevedanja... pa me to zdaj ne boli več toliko. Mi smo že šli stran, samo tukaj se je sedaj pokazalo, da je med nama potrebno še mnogo zadev razčistiti. Zadev, ki se tičejo samo naju. O načinu sprejemanja drug drugega in razumevanja drug drugega. Samo ne gre, če eden vedno beži in se izogiba odgovornosti. Danes sva bila prvič pri družinskem terapevtu. Moram rečt, da sem bila zelo vesela, ker je bil pripravljen iti. Bilo je prav sproščujoče in čustveno nabito. In po srečanju je bil tudi on presenetljivo zadovoljen in pripravljen za nadaljnje reševanje odnosa. Pa gremo naprej ;)

Uvau. Kako zelo sem vesela, da sem prebrala tole zgodbo od začetka, ker se mi zdi, da se je meni zelo podobno zgodilo in sem prav razmišljala, da bi kej napisala na to temo. No, pa nove ne bom odpirala, bi pa sam povedala, da ima moja tašča, pravzaprav moževa mati še zmeraj izredno veliko in pomembno vlogo pri njemu. Tudi meni se je zgodilo, ko je dete jokalo, ga je ona nosila po rokah in ga skušala potolažiti in še marsikaj se zgodilo pa mož ni videl. Ko sem mu povedala, je bil malo v razpotju, ker ni vedel, ali me daje "poporodna" in pretiravam z vsem, kar sem mu opisala, ali je dejansko njegova mati ravnala tako z otrokom? Ko mi je povedal, da je ona rekla, da sem obsedena z malim, sem takoj videla, kam pes taco tiči. Skratka nič prijetno.
Tudi meni se je zgodilo, da sem rekla, da bo otrok prišel k njej na obisk, da bosta šla skupaj gobe nabirat in tralala hopsasa. Že v času nosečnosti je skoz govorila: Ja, jaz ga bom navadila na to in to in ono in tretje pa bla, bla, bla. Proti koncu nosečnosti sem čutila zmeraj večjo stisko in jo skušala opomniti, kao, da se bojim, da me bo dajala potem kakšna depresija, to pa sem ji rekla, ker sem sebe skušala zaščititi, ker je bila preveč posesivna.
Ko se je mali rodil je prva priletela in se z njim zaprla v sobo in ga ljupčkala, da sem v sosednji sobi jokala potem sem ji pa rekla, če ga lahko prosim neha kuševat. Čist je blesava. Totalno.
Jaz krava sem študirala na to, da ne bi prizadela nje, a v bistvu sem sebe in posledično malemu slabo voljo prenašala. Sem mislila in si belim glavo sedaj s tem, kako naprej. Najraje ne bi hodila k njej na obisk. Ker btw, vsi hodijo k nam na obisk, samo mi hodimo k njej. Jaz daljnoročno nikoli več ne bi šla k njej. Mož se je pokazal, da je precej na njeni strani in jaz študiram, kako dalje. On želi, da gre mali k njej na počitnice, jaz pa si mislim bohvari al kako se že reče :D
Tok je obsedena z njim, da se je preselila v hišo, da bo lahko k njej na počitnice hodil in ne vem, kaj naj si mislim, da si je naštimala otrokovo posteljico zraven njene postelje. Res ne vem, če je to ok. Mislim, da ne.

Zdej si pa belim glavo še zaradi ene stvari. Pri njih so verni in pri nas nismo. Oni so vsi krščeni, mi pa ne. Zdej pa ona pritiska s tem krstom, jaz če sem iskrena, otroka sploh ne bi takoj opredeljevala, mož pa pravi, da bi želel imeti krst (pa kao ne zaradi njegove mamice). Ona se je že kar javila, da bo botra otroku.

Skratka, težave, težave, težave.

komentar na olivija-sm

pri nas so moji starši forsirali vero ... tako da sem dala otroke krstit, ker sem tudi jaz slabih 30 let redno obiskovala cerkev - počas, počas pa sem se od te "institucionalizirane" vere oddaljila - in sta moja starša poskrbela, da vsakič ko so bili otroci pri njej, sta jih peljala v cerkev (ker sta itak tam vsak dan)
in rezultat:
- upor s strani otrok - počasi, a vztrajno, tako da nočejo več praga prestopit

Jaz jim sicer pravim, da morajo spoštovat tudi babino vero, se ne norčevat, da pa ne rabijo sprejemat če jim do tega ni.
Moj mož je 100% ateist, jaz pa verjamem ... verjamem, da se moramo za dobro trudit ... in tako vzgajava otroke - kritično, naj mislijo s svojo glavo, da se ne prepuščajo raznim vodjem ... (nekak se potem proecira tudi na RKC - pa tega nihče ne omeni) in ... na koncu ... kako so vzroki za vojne zmeraj verski (zgodovina)

Hočem reči - da delam doma z svojim otrokom po svojih močeh, da mu predstavljam čimveč vidikov na določeno stvar (in tudi kako babi/dedi kaj vidita ali želita ...) na nas pa je, če bomo to upoštevali.
Seveda je bilo nekaj časa hudo ogorčenje s strani mojih staršev - punce so se uprle tam nekje pri sedmih letih - ... moji starši so bili celo tako ogorčeni, da so svoje zgražanje nad vzgojo vnukinj nemalokrat zlivali name ... jaz sem ostala mirna, ker sem vidla, da .... sta stara (pa nista po letih stara cca60 let), samo mentalno pa več ne dojemata mladine (da ne govorim o današnjih pubertetnikih, kar moje vsekakor so).
In sem se postavila v bran mojih otrok - da se morajo učit tudi ugovarjat - da pa zahtevam, da je tudi njihovo ugovarjanje "spoštljivo"

Po takem "krešu" vsekakor rabiš malo več časa, da se potem lahko normalno spet vidiš - jaz npr. min. 14 dni... potem pa gre dalje.

da nisva midve sestri hehe.
počasi se človek navadi, jaz kar na kratko zaključim s starši, ker se s prepričanimi nima smisla pregovarjat.

sem prebrala vse ... pretresljivo ... me je pretresno in tvoje "smehuljčica" in odgovori ... ker sem sama dala tudi veliko skozi in ... so se mi odprle rane ob branju tega

- prav dam tistim k so rekli da vzpostaviš distanco (fizično) - z njo počas sebe jačaš
- jaz sem izgubila sebe v odnosih z njegovo družino
- zdaj sem "najdena" ;-))) in tako kot praviš MOČNA
- močna za spoznanja o sebi, močna za ljubezen ki sem jo izkazala sama sebi
- močna ker vidim ljudi okoli sebe, ki tega niso (bili) v stanju naredit
- močna ko vidim, da spoštovanje drugih do mene narašča (v smislu rad se imej in tudi drugi te bodo imeli)
- močna ker ... sprejemam tako kot je in glede na to ukrepam (ali grem v družbo ali ne) - moja lastna presoja
- močna, ker se trudim ljudem dopovedat, da imam pravico na svoje mnenje pa čeprav je z njihovega stališča napačno - je moje


Bravo za vse!!! LP D

Draga Olivija sm....naredi, kar čutiš, da je prav. V sebi vemo marsikaj, samo zaupati si moramo in si prisluhniti. Jaz si nisem...in glej kam me je pripeljalo. Če ti ni do tega, da hodiš k njej na obisk, pač ne hodi. Naj ona prikraca do vas. Če se tvoj partner ne strinja, je tudi prav, da mu svoje občutke poveš in poveš kaj si ti želiš. Jasno mu poveš, da ga ne misliš deliti z njegovo mamico(vsaj ne v smislu hodit k njej jest in ji prinašat cote za prat in likat in bla bla bla etc v smislu maminih sinčkov) in da ima družino sedaj s teboj in da MORA poslušati in upoštevati tudi tvoje občutke in želje. Mogoče si pa kdaj glede počitnic tudi premisliš. Tvoja stvar. Pač ko boš čutila, da lahko. Taščici pa kar jasno in odločno pokaži, da ne more s tabo pometat in se vsiljevati TVOJEMU sinu, ker MAMA si le TI. Posteljica zraven njene ... PA KAJ ŠE!! Jasno je, da je posesivna. Ti pa veš, da to za otroka ni dobro. Otroci niso naši. Nam so ti zakladi dani, da jih pripravimo na življenje in jim ob njihovih napakah stojimo ob strani. Ne pa da jih ujčkamo in prekomerno vatiramo. Kar se tiče krsta oz vere, se pa čisto strinjam z Donatko. Pa če se na koncu odločiš za krst ... nikakor naj ne bo taščica botra. Ji boš spet dala pogon. Pač moje mnenje.
Srečno!!

Ojla :)

Vesela sem, da imam malega in nisem presenečena, da si zaupam glede njega, ker preden sem sploh zanosila in se poročila, še preden sem moža spoznala, je bila moja želja biti mama, neizmerna. Prav zrelo sem se počutila, tako lfizično, kot čustveno in mentalno.
In res je, otrok ni moja last, želim si ga le pravilno v življenju usmerjat in izkoristiti vsak trenutek z njim, ko lahko in prav uživam z njim. Res sem srečna, ker ga imam.
Včeraj sem možu še enkrat od začetka povedala, ko je njegova mati priletela k meni in malemu na obisk, kako se je obnašala in potem še naprej, kako je bilo. Nikoli ni bilo ok, zmeraj je bilo izredno naporno. In zdelo se mi je, da so se mu šele včeraj odprle oči, ampak danes, ko sem slučajno slišala njun pogovor (ponavadi se ne pogovarja z njo pred mano), sem ugotovila, da govori o meni, kot, da imam poporodno depresijo in sprašuje ona njega, kako sem kej, če sem se že kej umirila in tako.
Khm, khm... bojda pride tudi ta vikend na obisk. Po eni strani katastrofa, ker je videt ne morem, po drugi strani pa se že veselim, da ji kakšno krepko rečem in to jasno pred njim, da vidim tudi, na čigavi strani je dejansko on.

Mah.... vem, da mi ni do tega, da hodiva z otrokim k njej in ne bom šla. Glede krsta pa tudi ugotavljam, da to ni to, kar bi jaz bila otroku sposobna omogočit. Povedala sem tudi možu in se kao strinja, ampak on igra na moje note, ko je z mano in na njene note, ko je z njo. Pač, sama se bom postavila njej po robu, z njim ali pa brez njega, mi je vseeno, važno, da se ne pustim.

No, toliko zaenkrat.

Pozdrav :)

Hej hej!!
Vsa vesela, pomirjena in srečna vam sporočam: družinska terapija JE ZAKON!! Po še nekaj hudih sporih in zadnjemu burnemu, sva odjadrala k terapevtu. Začelo se je prijetno. Oba zadovoljna. Po nekaj srečanjih se je vsa napetost začela stopnjevati. Kar je menda celo normalno, ker se začnemo prisiljeno ukvarjati sami s sabo in svojo čustveno prtljago. Na devetem? srečanju smo ugotovili, da butamo v zid. Nič se ni premaknilo naprej. Še huje. Dal mi je vedet, da zarad mene že ne bo nehal pit (pač baba) in mi ne bo pustil, da mu ukazujem (kar mu seveda nisem, a v njegovi glavi je pač blo malo pomešano usje skup). Ker sem dojela, da to ne pelje nikamor, sem šla na socialno. Z muko. Neodločena. Po dveh srečanjih, sem imela možnost, da z naslednjim tednom štartam v materinskem domu. To namero sem mu tudi povedala. O tem sem povedala tudi na terapevtski uri. Malo se je videlo, da ga je zbodlo, a mi je bilo že vseeno. En dan pa mi najavi odločitev o 40 dnevnem postu (ukinitvi alkohola). Najlepše obdobje v najini zvezi!! Do takrat seveda. Zdaj, ko mi je dal okusit kakšno zna biti življenje brez te nadloge, je oplel. Ker nočem več nazaj! Probleme rešujeva kar se da sproti. Mirno. Se kdaj spozabiva. A se tudi hitro spomniva kaj nočeva oz kaj hočeva. Sicer še pije. A to pomeni mogoče kakšen dan kakšen radler al pa mogoče pirček, ampak to že more bit kej pomembnega ;) To je zdej ca 4 mesece. Za naju nenormalen rekord. Skoraj že nisem več verjela, da je to možno. HA, pa je!! :D
LP

Kukulu, je lepo jojo življenje?
očitno ti/vama tako ustreza, saj sta soodvisnika, potrebna celostne preobrazbe.OBA.
Preštudiraj kaj o tem v knjigah Janeza Ruglja.(in še koga)
Pa seveda o alkoholizmu in koalkoholikih.(tudi na teh straneh, pa VIVA ima kar nekaj člankov o tem)
Pa vprašaj se zakaj vztrajaš v tej nefunkcionalni družini, kaj te v resnici žene da se oprijemaš slamic in sanj o srečni družini, o nekem uspehu, ki je le pesek v oči, ker resnica je čisto drugačna, to veš, le priznati si nočeš, ker preveč boli izguba sanj....ampak bo treba čez to!. če želiš/ta resnično srečo, o tem pa več v knjigi Srečal sem svojo družino, Christian Gostečnik (ima tudi terapevtsko skupino).
Srečno. Pa javi se še kaj.

Ps. dovoli mu biti moški,sprejemati odgovornost za svoja dejanje, to kar mu mamica ni nikoli dovolila., ker je ona za vse poskrbela in ona vse najbolj znala kaj je dobro zanj,,,,kot zdaj ti počneš...naklučna podobnost...
Usoda nas združi, da bi ozavestili in predelali potlačene bolečine in čustva iz otroštva, tako Gostečnik.
Čista resnica. Rešitev obstaja.