Lansko leto se je pri mojem otroku, nenadoma brez kakršne koli napovedi, pojavila težka srčna bolezen. Tako rekoč čez noč je iz zdravega otroka postal bolan.
Čaka ga operacija in upam, da bo potem boljše. Moram reči, da sam kar dobro sprejema vse skupaj.
Mene pa tako skrbi, da me bo konec od skrbi. Poskušam, da bi živel čimbolj normalno, njemu ne smem in ne morem pokazati, da sem zelo zaskrbljena in zelo žalostna. Mož se je tudi nekako zaprl vase in ne komunicira prav dosti. Včasih se obnaša, kot da bolezni ni. Po drugi strani pa ga nezdravo razvaja. Vse to razumem, vendar sem kljub vsemu popolnoma izgubljena. Težko je živeti z mislijo, da lahko umre.
Kako naj pomagam sama sebi, da bom lahko v pomoč njemu?
Joj hudo mi je, ko berem tvoj post in upam, srčno želim, da tvoj otrok čimprej uspešno prestane operacijo in da ponovno zaživite z olajšanjem ampak iz lastnih izkušenj vem, da osebe, ki dajo v življenju kakšno tako težko preizkušnjo skoz sploh ne jemljejo življenje več za samoumevno in je skoz prisoten nek strah. Moški drugače sprejemajo in navzven kažejo stisko, čeprav tudi oni trpijo, ženske se le pogovorimo malce med sabo si damo kakšno spodbudno besedo in nam je za kanček lažje. Poglej za kakšnim društvom, kjer so starši z otroci, ki imajo srčno bolezen tam boš po moje dobila največjo podporo in mnenja kako najlažje premagati prisoten strah.
Vsekakor najdi način, da ostaneš pozitivna. Na vsako stvar skušaj gledat s čim bolj svetle plati, je težko, a se zavestno upri črnim mislim. Namest, da razmišljaš o črnem scenariju in da ti po glavi hodijo skrbi, raje ta čas izkoristi s sinom, mu nudi čim več različnih dejavnosti, na tak način bo on imel veliko od življenja, ti pa tudi in tako si boš čas in misli zapolnila, za skrbi pa tako ne bo prostora.
Držim pesti in molim, da bo operacija uspela in veliko zdravja vam vsem skupaj želim.
groza, kakšne žalostne zgodbe...to je nekaj najbolj groznega
najprej iskreno želim vajinemu malčku, da čimprej popolnoma okreva in da ste vsi skupaj spet srečna in razigrana družinica...
ne vem samo moje razmišljanje, če se obrneta po pomoč glede razvijanja odbosov v takšnih okoliščinah na kakšnega strokovnjaka, da bo vama vsaj nekoliko lažje vsaj v tem pogledu skrbi
Vse to, kar so ti ze zgoraj nastele plus se ena pomembna rec: poskrbi, da si z mozem ostaneta blizu, da vaju ta bolezen ne loci ampak se bolj poveze. Pogovori se z njim, znova in znova - naj tudi on da iz sebe vse, kar ga zagotovo muci in se kaze v navedenem vedenju. Vsi trije boste lazje premagovali tezave, ce bosta vidva drug drugemu v pomoc.
Zares sočustujem s tabo. A žal ne morem ponuditi nobenega pravega nasveta. Vem, da te to posrka v celoti, tudi ko dejansko ne misliš na to, je vse skupaj v podzavesti in vse kar si želiš, je en popolnoma običajen dan brez težkih misli s svojo družino, dan, ki ga imamo vsi za samoumevnega.
Težko je, ker gledaš in poslušaš druge okoli sebe in jim predstavlja konec svet nek nepomemben problem, tvoj svet pa se ruši.
Predlagam ti, da se povežeš s kakšno drugo mamo, ki gre skozi to. Morda obstajajo skupine za pomoč. Prebrskaj, tudi na teh forumih ti bodo vedeli pomagati.
In seveda upanje. To nas drži pokonci. Zelo verjetno je, da bo operacije uspela in da bo vse to le grd spomin, da vas bo vse skupaj povezalo in naredilo močnejše. Do takrat pa si pusti žalost, dovoli si biti prestrašena, deli svoj strah z ljudmi, ki ta strah lahko razumejo. Le pred otrokom bodi karseda močna, sigurno je težko, ampak boš zmogla.
Mislim nate in vam želim vse dobro. Prepričana sem, da boš spet nekega dne zjutraj vstala in pred tabo bo čisto običajen dan. Le da bo zate in za tvojo družino neprecenljiv.
Žal mi je, ker morate skozi hudo preizkušnjo bolezni. Tvojemu otroku želim, da se iz nje izvije zdrav, tebi v oporo in pomoč pa predlagam knjigo Jesperja juula, na katero sem naletela pred kratkim.
Jesper Juul: Družine s kronično bolnimi otroki
Hudo je, verjamem, a saj nimaš druge možnosti, ko da zdržiš. Pazi nase, skušaj se povezati z možem, izrabi vse načine, da boš močnejša - če kdaj, je zdaj čas, da se pogovoriš tudi s kakšnim strokovnjakom.
Sicer pa verjemi v moč pozitivnih misli in oglasi se, ko bo hudo. Verjamem, da bo operacija uspela, ti pa pazi, da boš sama ostala zdrava in poskrbi tudi za svoj zakon!
O tolažbi, ki je ni, dokler ni stvar rešena, ti težko govorim, ker imamo tudi pri nas srčka, ki je bil operiran še kot dojenček (zdaj je vse ok), lahko pa pogledaš tule: http://www.srcki.si/ kjer je tudi forum za medsebojno spodbudo, pomoč, skratka, meni je malo pomagalo takrat, ko sem vedela, da nismo edini in da se zares večina zgodb dobro izteče. Bom držala pesti za vašega srčka, saj mu bo uspelo!
bodi optimistična,razmišljaj pozitivno,najbolj kar ti lahko zdaj pomaga so SPREHODI V NARAVO, spočij si možgane,naberi energijo da neboš depresivna ko te bo sin potreboval.
Tudi pri nas je šlo vse narobe, že takoj po rojstvu. Vsak dan sem trepetala, kaj bo prinesel, pa črne misli, pa vsa pod vplivom hormonov... Sem imela občutek, da se mi bo zmešalo!
Po drugi strani pa sem sama sebi dopovedovala, da moram biti močna, da moram vso energijo usmeriti v zdravje svojega otroke, v prihodnost!
Vse se je dobro izteklo, danes imamo zdravega in navihanega fantka. Je pa res, da se ob vsaki najblažji bolezni prestrašim, da ne bo kaj narobe.
Tudi ti bodi močna, otrok te potrebuje. Še bolj te bo potreboval po operaciji. In verjamem, da se bo vse dobro izteklo. Tudi mi vsi tu pod tvojim postom držimo pesti za tvojega otroka, tebe in tvojo družinico!
Srečno!
Močna si že. Crkljaj ga, objemaj ga, še bolj in še več, največ. Ljubezen je najgloblje čustvo in dela čudeže.Poveži se z možem. Ljubi ga. Skuhaj najboljše kosilo in mu stokrat na dan povej, da ga imaš rada. Čimveč se pogovarjaj z zdravniki. zahtevaj pojasnila, zahtevaj, da veš na čem si.
V tej situaciji moraš ostat povezana z možem. Misli nase. Skupaj vama bo uspelo prebrodit vse. Otroček pa bo bolje, boš videla, mnoge operacije zelo dobro uspejo.
Iz srca vam želim, da uspete, Sinu pa ogromen poljubček in dostiiii zdravja. Na koncu bo vse vredu.
Človek težko sam najde pot iz najhujše bolečine. Če sta 2 je že lažje.
Pa oglasi se še kaj, če potrebuiješ pomoč, toplo besedo ali spodbudo.Zdravniki bodo pa naredili vse, da bo boljke. Verjemi. zaupaj.
tudi naš fant je bil operiran nas srcu, in tudi je prišlo vse iznenada, danes zdrav, "jutri" pa na nujno operacijo srca...danes je zdrav 4 letnik, zaenkrat vse ok, nima omejitev in držim pesti, da tako ostane...tako kot držim pesti tudi za tvvojega otroka..vse bo vredu. boš videla...in tudi mene je bil grozno strah, samo jaz niti nisem imela časa razmišljat, vse je prišlo iznenada, kot v nekem filmu se mi je vse dogajalo...saj bo vse OK, mora bit...
