Ne morem razumet svojega odnosa (predvsem misli, ker z dejanji tega ne pokažem) do staršev. Nisem imela ravno lepega otroštva, od meme veliko, ampak ne ravno zdrav odnos (pretirana skrb, navezanost...posledica nesamostojnost in nesamozavest), oče je velikokrat manjkal (pa ne dobesedno, ampak čustveno), se ni vključeval v moje življenje in odraščanje.
Posledica je moje razmišljanje danes...velikokrat se zalotim, da razmišljam o njiju v stilu...zakaj se želita zdaj vključevati v moje življenje, ko sem odrasla, ko imam svojo družino?! Nista mi omogočila normalne družine, zakaj sem dolžna jaz danes, da se jima posvečam tako kot pričakujeta onadva?! V meni še vedno vrejo čustva jeze, osamljenosti, razočaranja, zapušenosti...posledice so vidne v mojem odnosu do sveta :( Še kje kdo s podobnimi "težavami"? Kako se rešit tega?

Pri meni enako. Kako se tega rešit pa ne vem.

Je treba stvari kar povedat. Na glas. Ne jih samo premlevat v glavi.

Sem prepričana (grem stavit!! :), da starša verjameta, da sta ti vse nudila v življenju, da sta lepo ravnala s tabo, .... JE TREBA povedat, da ni bilo tako. Ni bilo tako, v tvojih očeh.

Boljša prva zamera kot zadnja.

Lp, Ela s

Upam da boste dileme razčistili.

Ena izmed formul o mladosti je: nobena mladost ni srečna. Tisti, ki pravijo, da so bili brez očeta, si želijo, da bi vsaj obstajal, tisti, ki imajo nezanesljivo mamo, bi imeli radi skrbno. Nikoli ni prav.

Tvoja nesamozavest se kaže v tem, da si ne znaš ustvariti svojega reda, svojih pravil in stila življenja. Še vedno te iritira starševsko vtikanje, ki v najboljši veri, da delata prav, želita biti prisotna.

Konec je s tem! Ti si šef in se obnašaj tako, kot se tebi zdi prav. Čas za njune manipulacije je minil. 1x se opogumi in mami lepo povej, da imaš svoje življenje in naj te kliče le v primeru bolezni ali nesreče, za ostalo se bosta občasno dogovorili.

Imaš idealno priložnost, da sedaj to razčistiš. Pogovori se z njima, na miren, kulturni način, brez jeze jima ali vsakemu posebej povej, kako si se počutila, kot otrok. Kaj je te prizadelo, žalostilo, jezilo..

Navedeno

ElaS
Je treba stvari kar povedat. Na glas. Ne jih samo premlevat v glavi.

Sem prepričana (grem stavit!! :), da starša verjameta, da sta ti vse nudila v življenju, da sta lepo ravnala s tabo, .... JE TREBA povedat, da ni bilo tako. Ni bilo tako, v tvojih očeh.

Boljša prva zamera kot zadnja.

Lp, Ela s

Upam da boste dileme razčistili.

Starša se po moje zavedata, kaj mi je kdo od njiju dal v mladosti (in + in -), ampak o tem nikoli ne govorimo. Starša sta ločena. Oče je itak bolj zaprt še danes kar se pogovora o čustvih tiče, mama pa ima veliko psihičnih težav in nihanj razpoloženja - tudi že poskus samomora :( Tako da ne želim obujati in odpirati starih ran...ampak še vseeno zelo vplivata na moje življenje :(

Enako tudi jaz. Pa še veliko nasilja je bilo in grdih besed. Potem sta se še ločila in tudi v tej zgodbi sta svoje otroke grdo zlorabljala.

Ne spoštujem ju, ne maram ju, skorajda mi je vseeno, če danes umreta. Imam slabo vest zaradi tega in ne mine dan, da se ne bi vprašala, ali in kako naj to popravim. A ne morem in ne znam, ker sem jaz edina, ki želi kaj popravit, onadva ne.

Imamo redke in hladne stike in to mi je povsem dovolj, pa še takrat ponavadi dobim dozo očitkov, manipulacij, vcepljanja občutka krivde, obtoževanja, nenehnega pogrevanja preteklosti, za katero sta odgovorna izključno onadva.

Brezveze. Na srečo živim svoje življenje, z njima nimam nič in me kaj dosti ne brigata.Tudi na starost jima nimam namena pomagat (sta že dostikrat rekla, da bognedaj kao, da bi bila odvisna od mene, češ da sem itak grozna), imata vsak dovolj premoženja in naj skrbita za svojo bedno rit. Bosta pa imela bedno starost, kakor sta imela bedno življenje, iz katerega se nista nikoli popolnoma nič naučila, iz nobene izkušnje nista nič odnesla, oba sta ujeta v en začaran krog ponavljanja vedno istih starih napak. Važno, da nismo skupaj, samo to.

Sem pa že nehala upat in počasi počasi se bom sprijaznila z vsem in sprejela tako stanje.

Podobno je bilo pri meni.se je brez smisla pogovarjati,ker starši ne sprejemajo kritike,ne priznavajo,da bi bilo karkoli narobe z njihove strani.
Ker imam tudi sama družino in na srečo dobrega moža,se s temi odnosi več ne obremenjujem.
Živim svoje življenje,si naredim tako,da mi je čimbolj lepo.Preberem kakšno simpatično žepno knjigo,grem na youtube in si dan polepšam z lepo glasbo,zraven pa še zapojem.Naredim jogurtovo strjenko in grem na kolesarjenje.K staršem grem na obisk 1krat na mesec,pa bolj na kratko.

Ko bi ti vedela, kako dobro te razumem...

Kako se rešit tega? Samo tako, da jima na lep način poveš, kako si se v otroštvu počutila.

Meni je moja mama očitala, da se premalokrat vsedem, da bi se kaj pogovorili. Pa sem si vzela časa, ko je bilo le mogoče, ampak pri dveh otrocih, s katerima je bilo treba kar naprej okrog po nekih šolskih in izvenšolskih obveznostih (mož zaradi službe ni bil toliko prisoten), poleg gospodinjskih opravil, delo v vinogradu, itd...je zmanjkalo časa za mene samo, kaj šele, da bi sedela in klepetala kar naprej. Saj smo se pogovarjali ves čas, ko sem bila doma, ker živimo v isti hiši, ampak ne glih tako, da bi res vsak dan porabila uro ali dve v enem paketu za pogovore.

Ko mi je to očitala, sem ji lepo mirno povedala, da naj me poskusi tudi ona razumeti, da sem sama za vse (mož je deloholik in kar naprej ima nekaj za delat, če ne v službi, potem pa doma) in da je moja dolžnost, da posrkrbim najprej za otroke, za svojo družino. Oba starša sta bila takrat (očeta žal ni več) še zelo vitalna, mobilna, normalno sta skrbela zase. Če ne bi bilo tako, bi seveda poskrbela tudi za njiju, to je popolnoma jasno.
Sem ji pa rekla tudi to, da me nekih globokih pogovorov nikoli nista naučila. Bila sem edinka, in ko je oče prišel za vikend domov (službeno odsoten med tednom), sta se ob nedeljah ponavadi zaprla v sobo in se tam pogovarjala cel popoldan (sem slišala), jaz pa sama v sobi.

Tako, da mislim, da se topli odnosi morajo začeti graditi že v otroštvu. Pozneje s tem nimaš težav, ker si s tem "gor rasel", kot pravijo pri nas. Zato napak, ki sta jih delala moja starša, ne ponavljam pri svojih otrocih. In že sedaj vidim, da sem ravnala pravilno, ker se z otrokoma lahko pogovorim karkoli in dobro vesta, da se vedno lahko obrneta name.

Sem pa tudi v odnosu do staršev probala biti bolj takšna, kot sta si to želela, tako, da nisem iskala samo krivdo na njuni strani, tudi sama sem se malce mogla potruditi. Je bilo pa težko, priznam...

Skoraj vsi razmišljamo tako, a se ne vprašamo, koliko več bi nam starši lahko dali, nas razumeli, podpirali, ljubili........ Ali so znali, vedeli pa niso dali? Ne verjamem.
Tudi jaz razmišljam, da me niso dovolj ljubili, ne podpirali, v njih nisem nikoli imela zaveznika pa še in še bi naštevala. Starejša skušam razumeti, da so dali vse kar so smatrali, da potrebujem in verjetno so bili tudi oni v to prepričani.
Odrasle otroke imam, imajo družine in tudi jaz sem prepričana, da sem jim dala kolikor sem lahko, vse, prepričana sem, da sem bila boljši starš kot sem jih imela sama, oni pa so prepričani, da jim nisem dala dovolj.......
Tudi njihovi otroci bodo imeli tako mnenje o njih, tudi tvoji, verjemi mi bodo trdili, da niso imeli dobrih staršev in bodo pri tebi našli kup napak.
Sprejmi starše v svoje življenje, imajo te radi, pogrešajo tebe, tvojo družino, svoje vnuke. Odpri jim vrata do sebe in ne kuhaj zamer, za stvari, za katere morda oni sploh ne vedo, da je bilo kaj narobe.
Življenje ni pesem, lahko se ti obrne, v težavah in stiskah pa boš imela zavetje pri starših.

Z bolnim srcem in praznim žepom se človek lahko zateče samo domov.

Starša se ne zavedata minusov v vzgoji. Zato tudi nikoli ne govorita o tem, ker sta po njihovo dala vse od sebe in še več. Ti pa jima moraš zdaj vse dobro vrniti.

Pa jima vrni!!! Mama manipulira s poskusi samomora - kar naravnost ji povej, da sama upravlja s svojim življenjem in naj naredi z njim kar hoče. Svojega življenja pa ne daš - še najmanj za njene bedarije.

Daj se postavi zase. Ti bo uspelo!!

lp, ela s

Sprejmi jih take kot so.
Si sposobna tega?

Naredila sta najboljše, kar sta znala, potrudila sta se toliko, kolikor sta znala. Ti si odrasla v samostojno in odgovorno osebo, torej nista bila tako zelo slaba in neodgovorna starša.

Moj oče je bil čustveni terorist in je znal psihirat z besedamo tako, da bi raje videla, da me namlati, kakor da me z besedami ubija. Mati pa popolnoma predana meni, pred očetom se je znala postavit zame, zase pa nikoli. Ni mi bilo postlano z rožicami, ampak tudi trppinčili me niso.
Ko sem ju sprejela taka kot sta, ko sem ju analizirala in ugotovila, da sta mi pravzaprav dala vse kar sta znala in zmogla, nimam nobenih težav več z njima. Včasih jima kaj vržem naprej, v hecu, sploh ko vidim, akko sta se spremenila z vnuki, pa se vsi nasmejemo in oba priznavata, da sta šele z vnuki dobila pomembno lekcijo v življenju. Ne vem, mogoče so res na njiju vplivali vnuku, mogoče pa tudi jaz sama, ker sem se na račun otrok bistveno spremenila in začela delati stvari popolnoma drugače od neke začrtane familijarne norme, pa je mogoče moj zgled potegnil tudi njiju. Kaj vem, pomoje vse skupaj po malo, bistvo pa je, da nimamo hladnih odnosov :)

Navedeno

Menka
Skoraj vsi razmišljamo tako, a se ne vprašamo, koliko več bi nam starši lahko dali, nas razumeli, podpirali, ljubili........ Ali so znali, vedeli pa niso dali? Ne verjamem.
Tudi jaz razmišljam, da me niso dovolj ljubili, ne podpirali, v njih nisem nikoli imela zaveznika pa še in še bi naštevala. Starejša skušam razumeti, da so dali vse kar so smatrali, da potrebujem in verjetno so bili tudi oni v to prepričani.
Odrasle otroke imam, imajo družine in tudi jaz sem prepričana, da sem jim dala kolikor sem lahko, vse, prepričana sem, da sem bila boljši starš kot sem jih imela sama, oni pa so prepričani, da jim nisem dala dovolj.......
Tudi njihovi otroci bodo imeli tako mnenje o njih, tudi tvoji, verjemi mi bodo trdili, da niso imeli dobrih staršev in bodo pri tebi našli kup napak.
Sprejmi starše v svoje življenje, imajo te radi, pogrešajo tebe, tvojo družino, svoje vnuke. Odpri jim vrata do sebe in ne kuhaj zamer, za stvari, za katere morda oni sploh ne vedo, da je bilo kaj narobe.
Življenje ni pesem, lahko se ti obrne, v težavah in stiskah pa boš imela zavetje pri starših.

Z bolnim srcem in praznim žepom se človek lahko zateče samo domov.

Veliko energije vlagam v svojo družino, vidim pa, da imam včasih na nekaterih področjih probleme, ravno zaradi travm iz otroštva in takrat sem jezna...
Svoje starše spoštujem, jima tega ne dam vedeti, ne rečem jima nikoli ne...samo obrememnjuje me ta moja preteklost :(

Tudi jaz ti svetujem, da ju sprejmeš takšna kot sta. Kot vidiš nas je veliko s takšnim in drugačnim otroštvom, mladostjo. Pusti to za sabo.

Tudi jaz in moj mož imava oba svoje "travme" iz otroštva in to podzavestno prenašava v najin odnos in družino. Zato se o tem pogovarjava in trudiva delati drugače in boljše, tako pri nama kot pri otrocih. In veš kaj - to naju zapolni in daje občutek ljubljenosti. Glavno, da ste vi srečni.

Navedeno

MalaMici
Tudi jaz ti svetujem, da ju sprejmeš takšna kot sta. Kot vidiš nas je veliko s takšnim in drugačnim otroštvom, mladostjo. Pusti to za sabo.

Tudi jaz in moj mož imava oba svoje "travme" iz otroštva in to podzavestno prenašava v najin odnos in družino. Zato se o tem pogovarjava in trudiva delati drugače in boljše, tako pri nama kot pri otrocih. In veš kaj - to naju zapolni in daje občutek ljubljenosti. Glavno, da ste vi srečni.

Tudi midva sva imela zaradi tega probleme v zakonu in preko pomoči in svetovanja strokovnjaka ugotovila, da vse skupaj izhaja iz otroštva :(

Za vse je danes krivo otroštvo. To je moderno, nisem kriv ker sem narkoman, morilec, tat, ker se ne učim, ker sem predrzen, nespoštljiv, vse je krivo otroštvo, to je starši. Nihče nima popolnih otrok in tudi ti bodo rekli, da je krivo otroštvo. Pohlepnost naših menagerjev, politikov........oprostimo jim in jim pomagajmo saj je vendar krivo otroštvo......
Tega preprosto ne verjamem. So otroci, ki res niso imeli doma, staršev, ničesar, so v redu ljudje in ne bodo rekli, da je njihove dobre plati krivo otroštvo, ker staršev sploh niso imeli ( pijača, odsotnost...) taki pač so. Morda tudi zato, ker niso bili razvajeni in so se sposobni veseliti vsakega uspeha, vsake pozitivnosti.
Zaradi tvojega otroštva nista imela probleme v zakonu, prej bi rekla, da je bil to čas prilagajanja. Ne poznam vas pa vendar te prosim ne odrivaj staršev, nekoč ti bo žal, drugače boš gledala na stvari, drugače razumela. Sprejmi jih, pokaži jim veselje, tako malo potrebujejo, vključi jih v svoje življenje, družino in tako tudi začuti, saj dokler tebe to obremenjuje in svoje situacije ne moreš sprejeti, tudi oni čutijo, da to ni to.
Za svoj mir v duši naredi tako in začutila boš olajšanje in razbremenitev.

Navedeno

Menka
Za vse je danes krivo otroštvo. To je moderno, nisem kriv ker sem narkoman, morilec, tat, ker se ne učim, ker sem predrzen, nespoštljiv, vse je krivo otroštvo, to je starši. Nihče nima popolnih otrok in tudi ti bodo rekli, da je krivo otroštvo. Pohlepnost naših menagerjev, politikov........oprostimo jim in jim pomagajmo saj je vendar krivo otroštvo......
Tega preprosto ne verjamem. So otroci, ki res niso imeli doma, staršev, ničesar, so v redu ljudje in ne bodo rekli, da je njihove dobre plati krivo otroštvo, ker staršev sploh niso imeli ( pijača, odsotnost...) taki pač so. Morda tudi zato, ker niso bili razvajeni in so se sposobni veseliti vsakega uspeha, vsake pozitivnosti.
Zaradi tvojega otroštva nista imela probleme v zakonu, prej bi rekla, da je bil to čas prilagajanja. Ne poznam vas pa vendar te prosim ne odrivaj staršev, nekoč ti bo žal, drugače boš gledala na stvari, drugače razumela. Sprejmi jih, pokaži jim veselje, tako malo potrebujejo, vključi jih v svoje življenje, družino in tako tudi začuti, saj dokler tebe to obremenjuje in svoje situacije ne moreš sprejeti, tudi oni čutijo, da to ni to.
Za svoj mir v duši naredi tako in začutila boš olajšanje in razbremenitev.

Draga Menka...hvala za mnenje in nasvete! Ne pozanš mojih okoliščin in ni čisto vse ravno tako lahko, kot misliš...žal! Staršem tega ne dam vedeti, ju vključujem v svoje življenje...pisala sem samo o svojih notranjih občutkih...za katere vem samo jaz! Vse dobro ti želim!

Navedeno

ne razumem

Navedeno

MalaMici
Tudi jaz ti svetujem, da ju sprejmeš takšna kot sta. Kot vidiš nas je veliko s takšnim in drugačnim otroštvom, mladostjo. Pusti to za sabo.

Tudi jaz in moj mož imava oba svoje "travme" iz otroštva in to podzavestno prenašava v najin odnos in družino. Zato se o tem pogovarjava in trudiva delati drugače in boljše, tako pri nama kot pri otrocih. In veš kaj - to naju zapolni in daje občutek ljubljenosti. Glavno, da ste vi srečni.

Tudi midva sva imela zaradi tega probleme v zakonu in preko pomoči in svetovanja strokovnjaka ugotovila, da vse skupaj izhaja iz otroštva :(

Prerasti že enkrat to otroštvo!

Drugače pa se strinjam z Menko.

Navedeno

ne razumem

Navedeno

Menka
Za vse je danes krivo otroštvo. To je moderno, nisem kriv ker sem narkoman, morilec, tat, ker se ne učim, ker sem predrzen, nespoštljiv, vse je krivo otroštvo, to je starši. Nihče nima popolnih otrok in tudi ti bodo rekli, da je krivo otroštvo. Pohlepnost naših menagerjev, politikov........oprostimo jim in jim pomagajmo saj je vendar krivo otroštvo......
Tega preprosto ne verjamem. So otroci, ki res niso imeli doma, staršev, ničesar, so v redu ljudje in ne bodo rekli, da je njihove dobre plati krivo otroštvo, ker staršev sploh niso imeli ( pijača, odsotnost...) taki pač so. Morda tudi zato, ker niso bili razvajeni in so se sposobni veseliti vsakega uspeha, vsake pozitivnosti.
Zaradi tvojega otroštva nista imela probleme v zakonu, prej bi rekla, da je bil to čas prilagajanja. Ne poznam vas pa vendar te prosim ne odrivaj staršev, nekoč ti bo žal, drugače boš gledala na stvari, drugače razumela. Sprejmi jih, pokaži jim veselje, tako malo potrebujejo, vključi jih v svoje življenje, družino in tako tudi začuti, saj dokler tebe to obremenjuje in svoje situacije ne moreš sprejeti, tudi oni čutijo, da to ni to.
Za svoj mir v duši naredi tako in začutila boš olajšanje in razbremenitev.

Draga Menka...hvala za mnenje in nasvete! Ne pozanš mojih okoliščin in ni čisto vse ravno tako lahko, kot misliš...žal! Staršem tega ne dam vedeti, ju vključujem v svoje življenje...pisala sem samo o svojih notranjih občutkih...za katere vem samo jaz! Vse dobro ti želim!

Veš koliko ljudi je odraslo brez staršev, brez ljubezni, v sirotišnicah, s pijanci in nasilneži?
Nekomu je to lahko izgovor za vse današnje težave, nekomu drugemu pa odskočna deska za boljše življenje. Kaj bo to za tebe, je pa samo tvoja odločitev.

Navedeno

sprejmi jih

Navedeno

ne razumem

Navedeno

Menka
Za vse je danes krivo otroštvo. To je moderno, nisem kriv ker sem narkoman, morilec, tat, ker se ne učim, ker sem predrzen, nespoštljiv, vse je krivo otroštvo, to je starši. Nihče nima popolnih otrok in tudi ti bodo rekli, da je krivo otroštvo. Pohlepnost naših menagerjev, politikov........oprostimo jim in jim pomagajmo saj je vendar krivo otroštvo......
Tega preprosto ne verjamem. So otroci, ki res niso imeli doma, staršev, ničesar, so v redu ljudje in ne bodo rekli, da je njihove dobre plati krivo otroštvo, ker staršev sploh niso imeli ( pijača, odsotnost...) taki pač so. Morda tudi zato, ker niso bili razvajeni in so se sposobni veseliti vsakega uspeha, vsake pozitivnosti.
Zaradi tvojega otroštva nista imela probleme v zakonu, prej bi rekla, da je bil to čas prilagajanja. Ne poznam vas pa vendar te prosim ne odrivaj staršev, nekoč ti bo žal, drugače boš gledala na stvari, drugače razumela. Sprejmi jih, pokaži jim veselje, tako malo potrebujejo, vključi jih v svoje življenje, družino in tako tudi začuti, saj dokler tebe to obremenjuje in svoje situacije ne moreš sprejeti, tudi oni čutijo, da to ni to.
Za svoj mir v duši naredi tako in začutila boš olajšanje in razbremenitev.

Draga Menka...hvala za mnenje in nasvete! Ne pozanš mojih okoliščin in ni čisto vse ravno tako lahko, kot misliš...žal! Staršem tega ne dam vedeti, ju vključujem v svoje življenje...pisala sem samo o svojih notranjih občutkih...za katere vem samo jaz! Vse dobro ti želim!

Veš koliko ljudi je odraslo brez staršev, brez ljubezni, v sirotišnicah, s pijanci in nasilneži?
Nekomu je to lahko izgovor za vse današnje težave, nekomu drugemu pa odskočna deska za boljše življenje. Kaj bo to za tebe, je pa samo tvoja odločitev.

Se strinjam,...upam samo, da se sama ne rabiš ukvarjat s takšnimi stiskami... Povedati sem morala nekomu...kar mi je ležalo na duši.

Navedeno

ne razumem

Navedeno

sprejmi jih

Navedeno

ne razumem

Navedeno

Menka
Za vse je danes krivo otroštvo. To je moderno, nisem kriv ker sem narkoman, morilec, tat, ker se ne učim, ker sem predrzen, nespoštljiv, vse je krivo otroštvo, to je starši. Nihče nima popolnih otrok in tudi ti bodo rekli, da je krivo otroštvo. Pohlepnost naših menagerjev, politikov........oprostimo jim in jim pomagajmo saj je vendar krivo otroštvo......
Tega preprosto ne verjamem. So otroci, ki res niso imeli doma, staršev, ničesar, so v redu ljudje in ne bodo rekli, da je njihove dobre plati krivo otroštvo, ker staršev sploh niso imeli ( pijača, odsotnost...) taki pač so. Morda tudi zato, ker niso bili razvajeni in so se sposobni veseliti vsakega uspeha, vsake pozitivnosti.
Zaradi tvojega otroštva nista imela probleme v zakonu, prej bi rekla, da je bil to čas prilagajanja. Ne poznam vas pa vendar te prosim ne odrivaj staršev, nekoč ti bo žal, drugače boš gledala na stvari, drugače razumela. Sprejmi jih, pokaži jim veselje, tako malo potrebujejo, vključi jih v svoje življenje, družino in tako tudi začuti, saj dokler tebe to obremenjuje in svoje situacije ne moreš sprejeti, tudi oni čutijo, da to ni to.
Za svoj mir v duši naredi tako in začutila boš olajšanje in razbremenitev.

Draga Menka...hvala za mnenje in nasvete! Ne pozanš mojih okoliščin in ni čisto vse ravno tako lahko, kot misliš...žal! Staršem tega ne dam vedeti, ju vključujem v svoje življenje...pisala sem samo o svojih notranjih občutkih...za katere vem samo jaz! Vse dobro ti želim!

Veš koliko ljudi je odraslo brez staršev, brez ljubezni, v sirotišnicah, s pijanci in nasilneži?
Nekomu je to lahko izgovor za vse današnje težave, nekomu drugemu pa odskočna deska za boljše življenje. Kaj bo to za tebe, je pa samo tvoja odločitev.

Se strinjam,...upam samo, da se sama ne rabiš ukvarjat s takšnimi stiskami... Povedati sem morala nekomu...kar mi je ležalo na duši.

Zakaj se smiliš sama sebi?
Jaz vem, kako to zgleda in sem predelala to. Odrasla sem :)
Probaj, ni tako težko, kot se ti zdi.

Beri Alice Miller, Upor telesa. V tej knjigi govori o tem, kako pomembno je, da ne zahtevamo od sebe ljubezni do staršev, če je v resnici ne čutimo.

Navedeno

sprejmi jih

Navedeno

ne razumem

Navedeno

sprejmi jih

Navedeno

ne razumem

Navedeno

Menka
Za vse je danes krivo otroštvo. To je moderno, nisem kriv ker sem narkoman, morilec, tat, ker se ne učim, ker sem predrzen, nespoštljiv, vse je krivo otroštvo, to je starši. Nihče nima popolnih otrok in tudi ti bodo rekli, da je krivo otroštvo. Pohlepnost naših menagerjev, politikov........oprostimo jim in jim pomagajmo saj je vendar krivo otroštvo......
Tega preprosto ne verjamem. So otroci, ki res niso imeli doma, staršev, ničesar, so v redu ljudje in ne bodo rekli, da je njihove dobre plati krivo otroštvo, ker staršev sploh niso imeli ( pijača, odsotnost...) taki pač so. Morda tudi zato, ker niso bili razvajeni in so se sposobni veseliti vsakega uspeha, vsake pozitivnosti.
Zaradi tvojega otroštva nista imela probleme v zakonu, prej bi rekla, da je bil to čas prilagajanja. Ne poznam vas pa vendar te prosim ne odrivaj staršev, nekoč ti bo žal, drugače boš gledala na stvari, drugače razumela. Sprejmi jih, pokaži jim veselje, tako malo potrebujejo, vključi jih v svoje življenje, družino in tako tudi začuti, saj dokler tebe to obremenjuje in svoje situacije ne moreš sprejeti, tudi oni čutijo, da to ni to.
Za svoj mir v duši naredi tako in začutila boš olajšanje in razbremenitev.

Draga Menka...hvala za mnenje in nasvete! Ne pozanš mojih okoliščin in ni čisto vse ravno tako lahko, kot misliš...žal! Staršem tega ne dam vedeti, ju vključujem v svoje življenje...pisala sem samo o svojih notranjih občutkih...za katere vem samo jaz! Vse dobro ti želim!

Veš koliko ljudi je odraslo brez staršev, brez ljubezni, v sirotišnicah, s pijanci in nasilneži?
Nekomu je to lahko izgovor za vse današnje težave, nekomu drugemu pa odskočna deska za boljše življenje. Kaj bo to za tebe, je pa samo tvoja odločitev.

Se strinjam,...upam samo, da se sama ne rabiš ukvarjat s takšnimi stiskami... Povedati sem morala nekomu...kar mi je ležalo na duši.

Zakaj se smiliš sama sebi?
Jaz vem, kako to zgleda in sem predelala to. Odrasla sem :)
Probaj, ni tako težko, kot se ti zdi.

Ne smilim se sama sebi...delam na tem...verjemi! In vem, da mi bo uspelo, ker sem se tako odločila in ker si to močno želim. Pozitivno privlači pozitivno :)

ALi vsi mislite, da ste popolni starši svojim otrokom ? Popolnih staršev ni, in s tem se je treba sprijazniti. Vsi gradimo na svoji preteklosti in odpravljamo stvari, ki so nas prizadele. Ampak prizadele so nas in ne naše otroke - njih pa prizadenejo druge stvari in to je to. Oni ne poznajo naše zgodbe, njihova pa se šele piše. Tudi oni bodo iskali vzorce, kako odpraviti stvari, ki so njih prizadele, kot otroke - tako je to. In vsaka generacija se trudi in vzgaja otroke po svojih najboljših močeh - izjem tu ne štejem zraven.

Samo trudimo se po najboljših močeh in tebi avtorica želim še veliko lepih preživetih dni z družino.

Navedeno

sprejmi jih

Navedeno

ne razumem

Navedeno

Menka
Za vse je danes krivo otroštvo. To je moderno, nisem kriv ker sem narkoman, morilec, tat, ker se ne učim, ker sem predrzen, nespoštljiv, vse je krivo otroštvo, to je starši. Nihče nima popolnih otrok in tudi ti bodo rekli, da je krivo otroštvo. Pohlepnost naših menagerjev, politikov........oprostimo jim in jim pomagajmo saj je vendar krivo otroštvo......
Tega preprosto ne verjamem. So otroci, ki res niso imeli doma, staršev, ničesar, so v redu ljudje in ne bodo rekli, da je njihove dobre plati krivo otroštvo, ker staršev sploh niso imeli ( pijača, odsotnost...) taki pač so. Morda tudi zato, ker niso bili razvajeni in so se sposobni veseliti vsakega uspeha, vsake pozitivnosti.
Zaradi tvojega otroštva nista imela probleme v zakonu, prej bi rekla, da je bil to čas prilagajanja. Ne poznam vas pa vendar te prosim ne odrivaj staršev, nekoč ti bo žal, drugače boš gledala na stvari, drugače razumela. Sprejmi jih, pokaži jim veselje, tako malo potrebujejo, vključi jih v svoje življenje, družino in tako tudi začuti, saj dokler tebe to obremenjuje in svoje situacije ne moreš sprejeti, tudi oni čutijo, da to ni to.
Za svoj mir v duši naredi tako in začutila boš olajšanje in razbremenitev.

Draga Menka...hvala za mnenje in nasvete! Ne pozanš mojih okoliščin in ni čisto vse ravno tako lahko, kot misliš...žal! Staršem tega ne dam vedeti, ju vključujem v svoje življenje...pisala sem samo o svojih notranjih občutkih...za katere vem samo jaz! Vse dobro ti želim!

Veš koliko ljudi je odraslo brez staršev, brez ljubezni, v sirotišnicah, s pijanci in nasilneži?
Nekomu je to lahko izgovor za vse današnje težave, nekomu drugemu pa odskočna deska za boljše življenje. Kaj bo to za tebe, je pa samo tvoja odločitev.

Si ti zamešala tole temo z ameriškim filmom? Ne govorimo o tem, koliko je kdo uspel ali ne uspel zaradi staršev, ampak o tem, kako se danes počutimo zaradi njih.
Boljše življenje in uspeh ne pomeni nujno sreče in notranjega zadovoljstva.

Navedeno

,dxmfnč

Navedeno

sprejmi jih

Navedeno

ne razumem

Navedeno

Menka
Za vse je danes krivo otroštvo. To je moderno, nisem kriv ker sem narkoman, morilec, tat, ker se ne učim, ker sem predrzen, nespoštljiv, vse je krivo otroštvo, to je starši. Nihče nima popolnih otrok in tudi ti bodo rekli, da je krivo otroštvo. Pohlepnost naših menagerjev, politikov........oprostimo jim in jim pomagajmo saj je vendar krivo otroštvo......
Tega preprosto ne verjamem. So otroci, ki res niso imeli doma, staršev, ničesar, so v redu ljudje in ne bodo rekli, da je njihove dobre plati krivo otroštvo, ker staršev sploh niso imeli ( pijača, odsotnost...) taki pač so. Morda tudi zato, ker niso bili razvajeni in so se sposobni veseliti vsakega uspeha, vsake pozitivnosti.
Zaradi tvojega otroštva nista imela probleme v zakonu, prej bi rekla, da je bil to čas prilagajanja. Ne poznam vas pa vendar te prosim ne odrivaj staršev, nekoč ti bo žal, drugače boš gledala na stvari, drugače razumela. Sprejmi jih, pokaži jim veselje, tako malo potrebujejo, vključi jih v svoje življenje, družino in tako tudi začuti, saj dokler tebe to obremenjuje in svoje situacije ne moreš sprejeti, tudi oni čutijo, da to ni to.
Za svoj mir v duši naredi tako in začutila boš olajšanje in razbremenitev.

Draga Menka...hvala za mnenje in nasvete! Ne pozanš mojih okoliščin in ni čisto vse ravno tako lahko, kot misliš...žal! Staršem tega ne dam vedeti, ju vključujem v svoje življenje...pisala sem samo o svojih notranjih občutkih...za katere vem samo jaz! Vse dobro ti želim!

Veš koliko ljudi je odraslo brez staršev, brez ljubezni, v sirotišnicah, s pijanci in nasilneži?
Nekomu je to lahko izgovor za vse današnje težave, nekomu drugemu pa odskočna deska za boljše življenje. Kaj bo to za tebe, je pa samo tvoja odločitev.

Si ti zamešala tole temo z ameriškim filmom? Ne govorimo o tem, koliko je kdo uspel ali ne uspel zaradi staršev, ampak o tem, kako se danes počutimo zaradi njih.
Boljše življenje in uspeh ne pomeni nujno sreče in notranjega zadovoljstva.

No, ne vem katera od naju je bolj odvisnik od ameriških filmov in katera zdaj "boljše življenje" povezuje z ameriškimi sanjami o uspehu ...

Pomaga ti lahko strokovnjak - psihoterapevt. Toplo priporočam. Naj ti ne bo žal tistih nekaj 100 eur, ker ti bodo pripomogli k precej lepšemu in bolj zadovoljnemu življenju.

Navedeno

ajda
Pomaga ti lahko strokovnjak - psihoterapevt. Toplo priporočam. Naj ti ne bo žal tistih nekaj 100 eur, ker ti bodo pripomogli k precej lepšemu in bolj zadovoljnemu življenju.

Ali ji bodo za tistih nekaj 100 eu pričarali lepše otroštvo? Problem je v njej, obstala je in krivdo vali na starše, otroštvo. Če bi bila v zakonu zelo srečna in zadovoljna bi tudi starše videla bolj pozitivno, tako pa se skriva za otroštvom. Avtorica naj pogleda globoko vase in sebi prizna kako srečna in zadovoljna je v svoji družini. Mislim, da je problem tam.

seveda da popolnih staršev ni.ampak tisti ki NISTE nikoli ŽIVELI v le navidezno popolnih družinah v slabih razmerah tega nikol ne boste govorili kar ostali tukaj razlagajo.
sploh ne veste koliko je primerov kjer se starši z svojimi otroki sploh ne ukvarjajo!!!!!!!!!!!!!
in to je v teh časih sploh popularno.
otroc so cele dneve na računalniku,pred tv al jih pa starši silijo v razne dejavnosti.

da nasilja,zaničevanja v družinah sploh ne omenjam.
ja,jaz sem živela v družini kjer je bilo le zaničevanje.+ ostalo.in moja mama še vedno živi.
najbolj noro pa je to da oče misli da je bil dober oče.
taki ljudje otrok sploh nebi smel met.niti žene.
najhujše je pa to da žena nima kam iti.da tega kako se moža boji sploh ne omenjam.
najlažji je da tisti ki v takih razmerah nikol niste živeli pamtujete na veliko da naj folk pozab,preboli in se do staršev obnaša kot da nič ni bilo???
bodte no resni.

Navedeno

dfh
Enako tudi jaz. Pa še veliko nasilja je bilo in grdih besed. Potem sta se še ločila in tudi v tej zgodbi sta svoje otroke grdo zlorabljala.

Ne spoštujem ju, ne maram ju, skorajda mi je vseeno, če danes umreta. Imam slabo vest zaradi tega in ne mine dan, da se ne bi vprašala, ali in kako naj to popravim. A ne morem in ne znam, ker sem jaz edina, ki želi kaj popravit, onadva ne.

Imamo redke in hladne stike in to mi je povsem dovolj, pa še takrat ponavadi dobim dozo očitkov, manipulacij, vcepljanja občutka krivde, obtoževanja, nenehnega pogrevanja preteklosti, za katero sta odgovorna izključno onadva.

Brezveze. Na srečo živim svoje življenje, z njima nimam nič in me kaj dosti ne brigata.Tudi na starost jima nimam namena pomagat (sta že dostikrat rekla, da bognedaj kao, da bi bila odvisna od mene, češ da sem itak grozna), imata vsak dovolj premoženja in naj skrbita za svojo bedno rit. Bosta pa imela bedno starost, kakor sta imela bedno življenje, iz katerega se nista nikoli popolnoma nič naučila, iz nobene izkušnje nista nič odnesla, oba sta ujeta v en začaran krog ponavljanja vedno istih starih napak. Važno, da nismo skupaj, samo to.

Sem pa že nehala upat in počasi počasi se bom sprijaznila z vsem in sprejela tako stanje.

Hvala hčerka. Prepoznala sem tvoj stil pisanja. Tudi ti si mama in nekoč bo tvoj otrok rekel enako zate.

Navedeno

tvoja mama

Navedeno

dfh
Enako tudi jaz. Pa še veliko nasilja je bilo in grdih besed. Potem sta se še ločila in tudi v tej zgodbi sta svoje otroke grdo zlorabljala.

Ne spoštujem ju, ne maram ju, skorajda mi je vseeno, če danes umreta. Imam slabo vest zaradi tega in ne mine dan, da se ne bi vprašala, ali in kako naj to popravim. A ne morem in ne znam, ker sem jaz edina, ki želi kaj popravit, onadva ne.

Imamo redke in hladne stike in to mi je povsem dovolj, pa še takrat ponavadi dobim dozo očitkov, manipulacij, vcepljanja občutka krivde, obtoževanja, nenehnega pogrevanja preteklosti, za katero sta odgovorna izključno onadva.

Brezveze. Na srečo živim svoje življenje, z njima nimam nič in me kaj dosti ne brigata.Tudi na starost jima nimam namena pomagat (sta že dostikrat rekla, da bognedaj kao, da bi bila odvisna od mene, češ da sem itak grozna), imata vsak dovolj premoženja in naj skrbita za svojo bedno rit. Bosta pa imela bedno starost, kakor sta imela bedno življenje, iz katerega se nista nikoli popolnoma nič naučila, iz nobene izkušnje nista nič odnesla, oba sta ujeta v en začaran krog ponavljanja vedno istih starih napak. Važno, da nismo skupaj, samo to.

Sem pa že nehala upat in počasi počasi se bom sprijaznila z vsem in sprejela tako stanje.

Hvala hčerka. Prepoznala sem tvoj stil pisanja. Tudi ti si mama in nekoč bo tvoj otrok rekel enako zate.

če si ti bla slaba mama ne pomen da je tud tvoja hčerka

Navedeno

Menka

Navedeno

ajda
Pomaga ti lahko strokovnjak - psihoterapevt. Toplo priporočam. Naj ti ne bo žal tistih nekaj 100 eur, ker ti bodo pripomogli k precej lepšemu in bolj zadovoljnemu življenju.

Ali ji bodo za tistih nekaj 100 eu pričarali lepše otroštvo? Problem je v njej, obstala je in krivdo vali na starše, otroštvo. Če bi bila v zakonu zelo srečna in zadovoljna bi tudi starše videla bolj pozitivno, tako pa se skriva za otroštvom. Avtorica naj pogleda globoko vase in sebi prizna kako srečna in zadovoljna je v svoji družini. Mislim, da je problem tam.

Kakšno je pa bilo tvoje otroštvo? NE VALIM krivde na starše, pišem samo o tem, kaj me je v otroštvu prizadelo...kako še starši danes vedno ne funkcionirajo kot povezana družina :(

Če gledaš nazaj, ne vidiš poti naprej!!!

Tvoji občutki so povsem normalni, zato ne krivit sebe, da tako čutiš. Tako je in pika. Tvoji občutki so rezultat premnogih dogodkov v otroštvu in odraščanju, ki jih za nazaj ne moreš spremenit. Tudi staršev ne moremo spremenit. Verjemi. Tudi pogovor z njimi lahko prepad samo povveča. Srečo imaš, d si srečna v svoji družini in domu, zato si nikakor ne dovoli, da ti z vtikanjem v življenje starši še to vzamejo. To so zelo zapletene stvari, ko hočej starši bit del tega, kar sami niso bili nikoli sposobni vzpostavit.

Ljubezen otrok do staršev je brezpogojna, ljubewzen staršev do otrok pa ne!!!! Ampak jaz vedno pravim, da se morajo tudi starši zaslužit otookovo ljubezen, in da je to enakovredna relacija. Imet starša rad ne glede na to, koliko hudega in slabega ti povzroča, je brez veze.

Obrni se naprej v svojo družino in življenje. Po lastnih izkušnjah ti povem, da je razčiščevanje za nazaj samo tratenje živcev in zdravja. Spremenila ne boš nič, samo tvoje živce bo načelo.

Jaz sem svoje starše postavila na hladno. Otroci imajo babico in dedka, in to je vse. Pogovorimo se o vremenu, brezveznostih, ampak razpravljamo pa ne. Pa tudi se ne pustim več znervirat. Nehali so žnarat po mojem življenju, ker sem jih odignorirala. Enostavno se z njimi več ne ukvarjam. V nobenem smislu. Celo življenje so bili prepričani, da so "the best off" kar nosi ta zemlja, in da ne naredijo nobene napake....Ja pol pa ni hudič, da ne bosta znala špošlihtat svojga lajfa brez mene!!!!

Tebi se sedaj nikakor ni potrebno žrtvovat za njiju. Se z njima ukvarjat. Sta dva odrasla človeka, ki si sama šlihtata svoje življenje. Imela sta priložnost, očitno pri svojem otroku veliko zavozila, in popolnoma neumno je, da jima boš ti dajala možnost za popravca.

Ne zapravit svojega duševnega zdravja in fizičnega za nekaj, kar ni vredno!. Z malo diplomacije prepreči vtikanje v tvoj lajf in pika.

Mi ne prakticiramo nobenih nedeljskih kosil, ne prosim jih za nobeno pomoč, ne vabim jih v svojo hišo, pa tudi sicer nimata nobene želje hodit na obisk, ker jima moj mož ni všeč. In se ne počutita dobrodošlo. Pa jima moj ni naredil nič žalega. Namreč moj mož je kriv, da sem jaz taka in da sem šla od doma živvet na svoje....zidat hišo, čeprav bi lahko ostala v domači........Sem bila zello bolana, pa me niti enkrat niso vprašali, kako se počutim. Pa zraven bolezni šlihtat še dva mala otroka. Od takrat naprej tudi jaz njih ne sprašujem po zdravju....

Hudo je, ko ugotoviš, da nimaš pravih staršev, ki bi ti ob slabbem in hudem vsaj moralno stali ob tebi, ko bi vsaj sprejeli življenje, l...Ampak take misli se da spravit iz glave in zadihat po svoje.

Navedeno

ne razumem

Navedeno

Menka

Navedeno

ajda
Pomaga ti lahko strokovnjak - psihoterapevt. Toplo priporočam. Naj ti ne bo žal tistih nekaj 100 eur, ker ti bodo pripomogli k precej lepšemu in bolj zadovoljnemu življenju.

Ali ji bodo za tistih nekaj 100 eu pričarali lepše otroštvo? Problem je v njej, obstala je in krivdo vali na starše, otroštvo. Če bi bila v zakonu zelo srečna in zadovoljna bi tudi starše videla bolj pozitivno, tako pa se skriva za otroštvom. Avtorica naj pogleda globoko vase in sebi prizna kako srečna in zadovoljna je v svoji družini. Mislim, da je problem tam.

Kakšno je pa bilo tvoje otroštvo? NE VALIM krivde na starše, pišem samo o tem, kaj me je v otroštvu prizadelo...kako še starši danes vedno ne funkcionirajo kot povezana družina :(

Moje otroštvo? Preobremenjena mama, ki si je nalagala preveč, pasiven oče v katerem ni imela podpore, živela sta nista pa se ljubila, siti smo bili, oprani a nikoli objeti. Nasilja pri nas ni bilo, čeprav je nasilje tudi če otroka nikoli ne objameš in poljubiš. Danes se sprašujem, ali bi bila mama lahko drugačna, saj tudi sama ni bila ljubljena in sprejeta. Ni ji bilo lahko, pa tudi mi otroci je nismo razumeli in ji bili v oporo. Bila je sama, v polni hiši. Naša družina ni bila povezana in tudi moja ni, čeprav sem se skrajno trudila. V možu nisem imela nikoli podpore, ni se postavil zame, živiva vzporedno, ne skupaj in na svojo stran vleče otroke, ki si od njega obetajo materialno več. V polni hiši sem sama!
Tega ne želim mojim otrokom, in upam, da se zgodovina z menoj konča, ne ponavlja.

Navedeno

mišiviš
Če gledaš nazaj, ne vidiš poti naprej!!!

Tvoji občutki so povsem normalni, zato ne krivit sebe, da tako čutiš. Tako je in pika. Tvoji občutki so rezultat premnogih dogodkov v otroštvu in odraščanju, ki jih za nazaj ne moreš spremenit. Tudi staršev ne moremo spremenit. Verjemi. Tudi pogovor z njimi lahko prepad samo povveča. Srečo imaš, d si srečna v svoji družini in domu, zato si nikakor ne dovoli, da ti z vtikanjem v življenje starši še to vzamejo. To so zelo zapletene stvari, ko hočej starši bit del tega, kar sami niso bili nikoli sposobni vzpostavit.

Ljubezen otrok do staršev je brezpogojna, ljubewzen staršev do otrok pa ne!!!! Ampak jaz vedno pravim, da se morajo tudi starši zaslužit otookovo ljubezen, in da je to enakovredna relacija. Imet starša rad ne glede na to, koliko hudega in slabega ti povzroča, je brez veze.

Obrni se naprej v svojo družino in življenje. Po lastnih izkušnjah ti povem, da je razčiščevanje za nazaj samo tratenje živcev in zdravja. Spremenila ne boš nič, samo tvoje živce bo načelo.

Jaz sem svoje starše postavila na hladno. Otroci imajo babico in dedka, in to je vse. Pogovorimo se o vremenu, brezveznostih, ampak razpravljamo pa ne. Pa tudi se ne pustim več znervirat. Nehali so žnarat po mojem življenju, ker sem jih odignorirala. Enostavno se z njimi več ne ukvarjam. V nobenem smislu. Celo življenje so bili prepričani, da so "the best off" kar nosi ta zemlja, in da ne naredijo nobene napake....Ja pol pa ni hudič, da ne bosta znala špošlihtat svojga lajfa brez mene!!!!

Tebi se sedaj nikakor ni potrebno žrtvovat za njiju. Se z njima ukvarjat. Sta dva odrasla človeka, ki si sama šlihtata svoje življenje. Imela sta priložnost, očitno pri svojem otroku veliko zavozila, in popolnoma neumno je, da jima boš ti dajala možnost za popravca.

Ne zapravit svojega duševnega zdravja in fizičnega za nekaj, kar ni vredno!. Z malo diplomacije prepreči vtikanje v tvoj lajf in pika.

Mi ne prakticiramo nobenih nedeljskih kosil, ne prosim jih za nobeno pomoč, ne vabim jih v svojo hišo, pa tudi sicer nimata nobene želje hodit na obisk, ker jima moj mož ni všeč. In se ne počutita dobrodošlo. Pa jima moj ni naredil nič žalega. Namreč moj mož je kriv, da sem jaz taka in da sem šla od doma živvet na svoje....zidat hišo, čeprav bi lahko ostala v domači........Sem bila zello bolana, pa me niti enkrat niso vprašali, kako se počutim. Pa zraven bolezni šlihtat še dva mala otroka. Od takrat naprej tudi jaz njih ne sprašujem po zdravju....

Hudo je, ko ugotoviš, da nimaš pravih staršev, ki bi ti ob slabbem in hudem vsaj moralno stali ob tebi, ko bi vsaj sprejeli življenje, l...Ampak take misli se da spravit iz glave in zadihat po svoje.

Mišiviš...kot bi brala svoje življenje...oni samo jamrajo in so vedno ubogi in žrtve v življenju..vse jih gre narobe...vedno so drugi krivi za to. Sami pa nič ne naredijo...ne spremenijo razmišljanja. Hvala ti, da si delila svoje mnenje z mano.

Navedeno

Menka

Navedeno

ne razumem

Navedeno

Menka

Navedeno

ajda
Pomaga ti lahko strokovnjak - psihoterapevt. Toplo priporočam. Naj ti ne bo žal tistih nekaj 100 eur, ker ti bodo pripomogli k precej lepšemu in bolj zadovoljnemu življenju.

Ali ji bodo za tistih nekaj 100 eu pričarali lepše otroštvo? Problem je v njej, obstala je in krivdo vali na starše, otroštvo. Če bi bila v zakonu zelo srečna in zadovoljna bi tudi starše videla bolj pozitivno, tako pa se skriva za otroštvom. Avtorica naj pogleda globoko vase in sebi prizna kako srečna in zadovoljna je v svoji družini. Mislim, da je problem tam.

Kakšno je pa bilo tvoje otroštvo? NE VALIM krivde na starše, pišem samo o tem, kaj me je v otroštvu prizadelo...kako še starši danes vedno ne funkcionirajo kot povezana družina :(

Moje otroštvo? Preobremenjena mama, ki si je nalagala preveč, pasiven oče v katerem ni imela podpore, živela sta nista pa se ljubila, siti smo bili, oprani a nikoli objeti. Nasilja pri nas ni bilo, čeprav je nasilje tudi če otroka nikoli ne objameš in poljubiš. Danes se sprašujem, ali bi bila mama lahko drugačna, saj tudi sama ni bila ljubljena in sprejeta. Ni ji bilo lahko, pa tudi mi otroci je nismo razumeli in ji bili v oporo. Bila je sama, v polni hiši. Naša družina ni bila povezana in tudi moja ni, čeprav sem se skrajno trudila. V možu nisem imela nikoli podpore, ni se postavil zame, živiva vzporedno, ne skupaj in na svojo stran vleče otroke, ki si od njega obetajo materialno več. V polni hiši sem sama!
Tega ne želim mojim otrokom, in upam, da se zgodovina z menoj konča, ne ponavlja.

Draga Menka...vidim, da tudi tebi ni bilo rožnato otroštvo. Zelo podobno je bilo pri nas v družini, čeprav mama je znala pokazati čustva, oče pa ni znal objeti :( Ampak za to nismo krivi mi otroci...so krivi starši. Poglej sebe kako razmišljaš...nisi imela lepe otroštva in vseeno razmišljaš in si želiš, da tvoji otroci ne bi doživeli tega... Vse je odvisno od posameznika ali je pripravljen da sprevidi svoje napake in se spremeni ali ne... vse dobro ti želim...objem!

moje otroštvo je bilo polno nasilja in zaničevanja s strani očeta.zaničeval je mene in mamo.brata pač ne ker je moški.
sicer je pa oče tip človeka ki ne spoštuje nobenega.nikoli v življenju ni imel pravega prijatelja.kolegi se na vsake par let menjajo pri njemu.
je pa tako.če si nakladač si v družbi priljubljen in te imajo za heroja kakšen je bil pa oče doma in je še vedno praktično noben ne ve.
tisti redki ki so pa vedeli da je doma nasilje(ko sem bila majhna) pa itak niso nič naredili.
oče je pač tako vzgojen oz nevzgojen da lahko dela kar hoče...nikoli ni vprašal mame kaj bi ona rada...
in če se nebi jaz začela pri okoli 10 letih umešavat v prepire in preusmerit pozornost ter jo branit bi mamo še danes pretepal.aja moj spomin sega precej daleč.ko sem imela nekaj manj kot 4 leta...
in NE nimam zarad tega nobenih travm kot marsikdo misli enostavno do njega ne čutim nič druzga kot .....
sicer pa več ali manj še vedno fukcioniramo kot "družina" v narekovajih seveda.prava itak nikoli nismo bili.oče je men oče le na papirju.
mama sicer pravi da je oče tak zaradi alkohola.ampak seveda jaz temu ne verjamem.to je le izgovor.in ja najhujše je in še vedno je ko je pijan ampak to ne pomeni da ja normalen ko ni pijan.
še en primer:naprimer za isto stvar ki sva je z bratom naredila.njemu ni nč reku mene je zaničeval.
sicer sem pa mnenja da nisem imela nesrečnega otroštva.imela sem srečno otroštvo kljub vsemu z to razliko da sem bila večkrat zaničevana z strani očeta mama pa se tudi ni nikol upala potegnit zame.torej:srečno otroštvo brez ljubezni.

Navedeno

mišiviš
Če gledaš nazaj, ne vidiš poti naprej!!!


Ljubezen otrok do staršev je brezpogojna, ljubewzen staršev do otrok pa ne!!!! Ampak jaz vedno pravim, da se morajo tudi starši zaslužit otookovo ljubezen, in da je to enakovredna relacija. Imet starša rad ne glede na to, koliko hudega in slabega ti povzroča, je brez veze.

.

točno tako.tudi ljubezen do otrok je treba ves čas gojiti.ni samoumevna...

Navedeno

ne razumem

Navedeno

Menka

Navedeno

ne razumem

Navedeno

Menka

Navedeno

ajda
Pomaga ti lahko strokovnjak - psihoterapevt. Toplo priporočam. Naj ti ne bo žal tistih nekaj 100 eur, ker ti bodo pripomogli k precej lepšemu in bolj zadovoljnemu življenju.

Ali ji bodo za tistih nekaj 100 eu pričarali lepše otroštvo? Problem je v njej, obstala je in krivdo vali na starše, otroštvo. Če bi bila v zakonu zelo srečna in zadovoljna bi tudi starše videla bolj pozitivno, tako pa se skriva za otroštvom. Avtorica naj pogleda globoko vase in sebi prizna kako srečna in zadovoljna je v svoji družini. Mislim, da je problem tam.

Kakšno je pa bilo tvoje otroštvo? NE VALIM krivde na starše, pišem samo o tem, kaj me je v otroštvu prizadelo...kako še starši danes vedno ne funkcionirajo kot povezana družina :(

Moje otroštvo? Preobremenjena mama, ki si je nalagala preveč, pasiven oče v katerem ni imela podpore, živela sta nista pa se ljubila, siti smo bili, oprani a nikoli objeti. Nasilja pri nas ni bilo, čeprav je nasilje tudi če otroka nikoli ne objameš in poljubiš. Danes se sprašujem, ali bi bila mama lahko drugačna, saj tudi sama ni bila ljubljena in sprejeta. Ni ji bilo lahko, pa tudi mi otroci je nismo razumeli in ji bili v oporo. Bila je sama, v polni hiši. Naša družina ni bila povezana in tudi moja ni, čeprav sem se skrajno trudila. V možu nisem imela nikoli podpore, ni se postavil zame, živiva vzporedno, ne skupaj in na svojo stran vleče otroke, ki si od njega obetajo materialno več. V polni hiši sem sama!
Tega ne želim mojim otrokom, in upam, da se zgodovina z menoj konča, ne ponavlja.

Draga Menka...vidim, da tudi tebi ni bilo rožnato otroštvo. Zelo podobno je bilo pri nas v družini, čeprav mama je znala pokazati čustva, oče pa ni znal objeti :( Ampak za to nismo krivi mi otroci...so krivi starši. Poglej sebe kako razmišljaš...nisi imela lepe otroštva in vseeno razmišljaš in si želiš, da tvoji otroci ne bi doživeli tega... Vse je odvisno od posameznika ali je pripravljen da sprevidi svoje napake in se spremeni ali ne... vse dobro ti želim...objem!

Hotela sem ti povedati, da sprejmi starše v svojo družino, posebno če si tega želita. Dovoli jima biti z vnuki in male vzgajaj, da spoštujejo tvoje starše, tako kot moževe. Sama nisem nikoli pred otroci rekla niti besede čez moje ali moževe starše, pa bi lahko, upravičeno, a se mi ni zdelo prav, da bi zastrupljala njihove mlade duše, saj je življenje dovolj kruto. Za starše sem skrbela v bolezni do smrti ( ni bilo dolgo, le po nekaj mesecev ) nisem pa ju objela, nisem jima rekla da ju imam rada, niti razmišljala nisem da bi lahko, ker nisem čutila v smer ljubezni. Tudi zelo prizadeta nisem bila ob njuni smrti, nisem ju pogrešala.
Danes, mnogo let po tem pa vem, da sem ravnala prav za mir svoje duše in ju nisem odklanjala.

Navedeno

Menka

Navedeno

ne razumem

Navedeno

Menka

Navedeno

ne razumem

Navedeno

Menka

Navedeno

ajda
Pomaga ti lahko strokovnjak - psihoterapevt. Toplo priporočam. Naj ti ne bo žal tistih nekaj 100 eur, ker ti bodo pripomogli k precej lepšemu in bolj zadovoljnemu življenju.

Ali ji bodo za tistih nekaj 100 eu pričarali lepše otroštvo? Problem je v njej, obstala je in krivdo vali na starše, otroštvo. Če bi bila v zakonu zelo srečna in zadovoljna bi tudi starše videla bolj pozitivno, tako pa se skriva za otroštvom. Avtorica naj pogleda globoko vase in sebi prizna kako srečna in zadovoljna je v svoji družini. Mislim, da je problem tam.

Kakšno je pa bilo tvoje otroštvo? NE VALIM krivde na starše, pišem samo o tem, kaj me je v otroštvu prizadelo...kako še starši danes vedno ne funkcionirajo kot povezana družina :(

Moje otroštvo? Preobremenjena mama, ki si je nalagala preveč, pasiven oče v katerem ni imela podpore, živela sta nista pa se ljubila, siti smo bili, oprani a nikoli objeti. Nasilja pri nas ni bilo, čeprav je nasilje tudi če otroka nikoli ne objameš in poljubiš. Danes se sprašujem, ali bi bila mama lahko drugačna, saj tudi sama ni bila ljubljena in sprejeta. Ni ji bilo lahko, pa tudi mi otroci je nismo razumeli in ji bili v oporo. Bila je sama, v polni hiši. Naša družina ni bila povezana in tudi moja ni, čeprav sem se skrajno trudila. V možu nisem imela nikoli podpore, ni se postavil zame, živiva vzporedno, ne skupaj in na svojo stran vleče otroke, ki si od njega obetajo materialno več. V polni hiši sem sama!
Tega ne želim mojim otrokom, in upam, da se zgodovina z menoj konča, ne ponavlja.

Draga Menka...vidim, da tudi tebi ni bilo rožnato otroštvo. Zelo podobno je bilo pri nas v družini, čeprav mama je znala pokazati čustva, oče pa ni znal objeti :( Ampak za to nismo krivi mi otroci...so krivi starši. Poglej sebe kako razmišljaš...nisi imela lepe otroštva in vseeno razmišljaš in si želiš, da tvoji otroci ne bi doživeli tega... Vse je odvisno od posameznika ali je pripravljen da sprevidi svoje napake in se spremeni ali ne... vse dobro ti želim...objem!

Hotela sem ti povedati, da sprejmi starše v svojo družino, posebno če si tega želita. Dovoli jima biti z vnuki in male vzgajaj, da spoštujejo tvoje starše, tako kot moževe. Sama nisem nikoli pred otroci rekla niti besede čez moje ali moževe starše, pa bi lahko, upravičeno, a se mi ni zdelo prav, da bi zastrupljala njihove mlade duše, saj je življenje dovolj kruto. Za starše sem skrbela v bolezni do smrti ( ni bilo dolgo, le po nekaj mesecev ) nisem pa ju objela, nisem jima rekla da ju imam rada, niti razmišljala nisem da bi lahko, ker nisem čutila v smer ljubezni. Tudi zelo prizadeta nisem bila ob njuni smrti, nisem ju pogrešala.
Danes, mnogo let po tem pa vem, da sem ravnala prav za mir svoje duše in ju nisem odklanjala.

Moji otroci ne vedo o mojih čustvih in o mojem otroštvu. Vzgajam ju, da spoštujeta ljudi in tudi svoje stare starše.

Navedeno

Menka

Navedeno

ne razumem

Navedeno

Menka

Navedeno

ajda
Pomaga ti lahko strokovnjak - psihoterapevt. Toplo priporočam. Naj ti ne bo žal tistih nekaj 100 eur, ker ti bodo pripomogli k precej lepšemu in bolj zadovoljnemu življenju.

Ali ji bodo za tistih nekaj 100 eu pričarali lepše otroštvo? Problem je v njej, obstala je in krivdo vali na starše, otroštvo. Če bi bila v zakonu zelo srečna in zadovoljna bi tudi starše videla bolj pozitivno, tako pa se skriva za otroštvom. Avtorica naj pogleda globoko vase in sebi prizna kako srečna in zadovoljna je v svoji družini. Mislim, da je problem tam.

Kakšno je pa bilo tvoje otroštvo? NE VALIM krivde na starše, pišem samo o tem, kaj me je v otroštvu prizadelo...kako še starši danes vedno ne funkcionirajo kot povezana družina :(

Moje otroštvo? Preobremenjena mama, ki si je nalagala preveč, pasiven oče v katerem ni imela podpore, živela sta nista pa se ljubila, siti smo bili, oprani a nikoli objeti. Nasilja pri nas ni bilo, čeprav je nasilje tudi če otroka nikoli ne objameš in poljubiš. Danes se sprašujem, ali bi bila mama lahko drugačna, saj tudi sama ni bila ljubljena in sprejeta. Ni ji bilo lahko, pa tudi mi otroci je nismo razumeli in ji bili v oporo. Bila je sama, v polni hiši. Naša družina ni bila povezana in tudi moja ni, čeprav sem se skrajno trudila. V možu nisem imela nikoli podpore, ni se postavil zame, živiva vzporedno, ne skupaj in na svojo stran vleče otroke, ki si od njega obetajo materialno več. V polni hiši sem sama!
Tega ne želim mojim otrokom, in upam, da se zgodovina z menoj konča, ne ponavlja.

očitno ne poznaš ciljev psihoterapije. ti niso v tem, da nekomu "pričarajo" lepšo verzijo nečesa "grdega" kar se ti je zgodilo, ampak da v procesu terapije predelaš občutke, ideje, želje, spomine, skratka vse, kar te obremenjuje. Končni cilj je, da se osvobodiš spon, ki te ovirajo pri vsakdanjem življenju oz. da se z njimi spopadaš na način, ki ni razdiralen zate ali za tvoje bližnje.

Poglej sebe, praviš, da mati je bila mati preobremenjena, oče pasiven, nobene ljubezni, sprejetosti. In iz tega kar si napisala, se da sklepati, da se je ta vzorec ponovil v tvoji družini, kjer sta z možem odtujena, "pulita" se za otroke, ki verjemi, tega ne sprejemajo ravno najbolje - verjetno jih je strah, se obremenjujejo z prepiri, se čutijo krive, verjetno tudi nesprejete. A ob enem upaš, da pri njih ne bo tako...

Si že kdaj slišala za družinske vzorce? Prenašanje le-teh iz generacije v generacijo? Ti si ponovila materin vzorec - trudiš se in trudiš, pa ne uspeš v vsem tem trudu. Družina razpada, otroci žalostni. Verjamem, da si želiš, da tvoji otroci tega ne bi doživaljali, ampak oni "ponotranjajo" vse to, kar trenutno gledajo - vajin odnos, tebe kot mamo, očeta kot očeta. Ko pa so enkrat občutja, čustva in mišjlenja v nas, jih je težko "iztrebit", ker so vrasla v nas. Zato je velika verjetnost, da bodo otroci kot vidva (ali tvoja starša).

Zato, je fajn iti k prihoterapevtu. Da razrešiš stare in škodljive družinske vzorce, ki dušijo tebe in tvojo družino. Da bo tvoje življenje boljše in da teh vzorcev ne prenašaš naprej na svoje otroke.

Naši odrasli otroci so imeli relativno lepo življenje, v družbi, kjer so imeli veliko možnosti za svoj razvoj in napredek. Žal so iz te generacije izobilja nastale premnogokrat sebične, egoistične osebe, ki poznajo le sebe in svoja čustva, v življenju pa žal niso uspešni in tudi zadovoljni niso s svojim življenjem. Za svoj neuspeh sedaj iščejo krivca in najprimerneje je v sedanjem času za vse, kar je negativnega kriviti svoje starše.
Morda je sedanja kriza resnično pozitivna, ker bo marsikoga, ki nikoli niti pomisliti ni hotel, da so njegovi starši živeli samo življenje, sedaj prisilila, da bo spoznal tudi temnejše strani življenja. Tisti, ki so si ohranili pozitivne stike s svojimi starši, bodo verjetno laže preživeli težke preizkušnje v življenju, kot tisti, ki nosijo v srcu negativen odnos do svojih staršev.

Sprašujem se, zakaj so starejše generacije imele drugačen odnos do svojih staršev. Kaj se je zgodi, da postane otrok, ki ga imaš rad od rojstva dalje, mu nudiš vse kar je potrebno za uspešen razvoj, pomagaš, da si s partnerjem ustvarita dom, ko te ne potrebuje, pa te izbriše iz tega sveta, prekine vse kontakte. In starši, ali moramo tudi mi oditi k psihoterapevtu, da bomo pozabili na otroke, vnuke, ki smo jih imeli radi. Naj podarimo svoje imetje Ciganom, ki imajo drugačen odnos do svojih prednikov.