http://www.youtube.com/watch?v=UF0EoMW0J78

Ne.
Jaz sem še iz cajtov, ko so bile tekoče stopnice po štacunah več pokvarjene kot ne in
smo jih velikokrat uporabljali kot navadne.

Sem pa enkrat v tujini takole obstala znotraj vrtljivih vrat....in res nisem mogla ven...in res
no fajn občutek...

Sploh ne...

Link govori o osebni odgovornosti in o tem, kako se glavna akterja v posnetku obnašata v stilu: "to ni moja krivda, kaj ste mi storili".

Ne, se ne prepoznam, delujem po drugačnih načelih in principih:).

Sekunde ne bi premišljala, ponavadi že itak hodim po tekočih stopnicah.
Drugače smo pa resnično takšni, pričakujemo, da nam bodo drugi reševali najmanjše težave, ki nas pestijo. Krivimo ostale za svojo zmešnjavo v življenju...Seveda ne vsi, velika večina pa kar, žal.

Navedeno

tralala...
Link govori o osebni odgovornosti in o tem, kako se glavna akterja v posnetku obnašata v stilu: "to ni moja krivda, kaj ste mi storili".

Ne, se ne prepoznam, delujem po drugačnih načelih in principih:).

Tralala, si edina, ki je zmogla dojeti sporočilo iz posnetka.
Res ni upanja za sprmembo duha v sloveniji, če še tako preprosto sporočilo niste sposobni dojeti.
Da pri vsem tem ne gre zgolj za vožnjo s tekočimi stopnicami temveč za osebno (ne)aktivnost, ko se je potrebno soočiti s težavami. To da igralca v filmu nemočno stojita na ustavljenih stopnicah, bentita in kličeta na pomoč, čeprav bi lahko "problem" rešila z nekaj koraki do konca stopnic, je zelo neposredna slika stanja duha premnogih Slovencev.
Že branje vaših umotvorov tu na MONu je potrdilo tega.

Jaz še vedno ostajam optimist. Tudi na začetku mala kepica, s kotaljenjem postane velika. Ali bo to kepa ljubezni, radosti, upanja ali sovraštva, negodovanja, nezaupanja, odločamo mi sami.

Navedeno

tralala...
Link govori o osebni odgovornosti in o tem, kako se glavna akterja v posnetku obnašata v stilu: "to ni moja krivda, kaj ste mi storili".

Ne, se ne prepoznam, delujem po drugačnih načelih in principih:).

Princip = načelo (SSKJ)

Navedeno

that's life
Sekunde ne bi premišljala, ponavadi že itak hodim po tekočih stopnicah.
Drugače smo pa resnično takšni, pričakujemo, da nam bodo drugi reševali najmanjše težave, ki nas pestijo. Krivimo ostale za svojo zmešnjavo v življenju...Seveda ne vsi, velika večina pa kar, žal.

Po moje pa to nis sindrom valjenja krivde na drugega, ampa sindrom Amerike (ki ga mimogrede ful opažam tudi v Nemčji).
Tam ljudje razmišljajo zelo ozko: jaz delam to, to in to. Konec. Če jih prosiš za nekaj, kar ni v njihovem opisu del in nalog, nimajo pojma o čem govoriš in te usmerijo na drugo osebo ali popolnoma zavrnejo, ker se, kljub temu, da bi jim vzelo 3 sekunde za uslugo, ki ni v njihovem opisu del, ne znajo in nočejo s tem ukvarjat.

Pri teh tekočih stopnicah gre točno za to: jaz sem vse svoje naredil, kaj zdaj dela ta, ki je odgovoren za stopnice. Zakaj ne ukrepa, a ne vidi da stojijo?

Sam sistem je po moje čisto poneumljanje ljudi, ki dejansko ne vidijo več niti svojega nosa, kaj šele dalj od njega!

(in btw, v to mi prav vztrajno rinemo!)

Navedeno

je enako

Navedeno

tralala...
Link govori o osebni odgovornosti in o tem, kako se glavna akterja v posnetku obnašata v stilu: "to ni moja krivda, kaj ste mi storili".

Ne, se ne prepoznam, delujem po drugačnih načelih in principih:).

Princip = načelo (SSKJ)

Res je. In stavek je izražen kot metafora, zato ga lahko jemlješ kot eno besedno zvezo:).