Imava sina, ki je star 3 leta, izredno je živahen, redkokdaj je pri miru, nonstop je u pogonu. Ugotovila sva že, da bolj kot ga opozarjava, da česa ne sme, bolj bo tisto počel. Zato sva se nehala "kregat" nanj, ga dvakrat opozoriva, v tretje sledi "kazen". In gre. Večinoma.
Problem pa nastane, ko pridemo k mojima staršema. Oba, čeprav prevlada mama, sta cel čas našega obiska napeta, oprezata za sinom kaj počne in kamorkoli se bo postavil nebo prav. Mama se dere (ja, prav dere) naj ji ne piplje rož, se ne obeša po ograji, ne hodi tam, ne stoji tukaj, naj se že gre igrat v peskovnik, da ima toliko igrač in ga nič ne zanima. In po eni uri z njim, je uničena. Mislim, da si večino problemov naredi sama, s tem, da ga nonstop opozarja in mu nekaj prepoveduje. Sem enkrat predlagala, da smo vsi skupaj pol ure tiho, da vidimo kaj bo sin počel, pa ni zdržala več kot pet minut. Otrok je posledično potem zmeden in prav išče nekaj, da bi jo še razjezil. Ko smo sami, tega ni. Ker ga, kot že rečeno, ne opozarjava nonstop, kaj naj NE dela. Mu poveva kaj naj počne, se z njim igrava in je super. Da ne razlagam kako izgleda če gre z nama s sinom v trgovino, na kavo, v park, na igrala. Na koncu me je že pošteno sram, priznam, ker mama s svojim dretjem nase opozarja vse prisotne. Enkrat je ena babica pripomnila: pa dajte pustiti otroka, da je otrok! In se strinjam z njo. Moja mama je na žalost ni slišala. Sin je pač nor na igrala, na tobogane, gugalnice in je v čisto svojem svetu ko pridemo v park. Takrat ga lahko brez skrbi pustiš samega, si najde družbo in se igra skupaj z drugimi. Ne, mama hodi z njim, in ga iz enega igrala naganja na drugega, ne pusti mu, da sam raziskuje. Dopovedati ji ne morem nič :(( Je krivo to, da so babice pač preveč zaščitniške? Ker mi je že rekla, da se ona boji, da si bo kaj naredil, zato je malo bolj glasna. Ampak dvomim, da se bo ravno poškodoval, če bo metal mivko iz peskovnika - mimogrede, tega ne počne nikjer, samo pri njej; ali pa da je smerno nevarno, če stoji ob ograji in v potoku opazuje račke.
:(((
Kaj naj naredim??

Takole nekako. Starejši ko smo, bolj nam gre vse na živce.Prisotna je bojazen za nevarnost in zato smo na trnjih, da se malčku kaj ne zgodi. Če mi froc rože lomi, mivko razmetava itd se jezim, ker mi "uničuje" moje stvari in še dodatno delo imam zaradi tega. Otrok ima otroško življenje in je prav, da takšen je. V kolikor pa babi moti otrokovo početje, pa naj se z njim ukvarja in ne samo iz stola opazovat in komandirat.Otrok se tako ne bo nič naučil. V kolikor se z otrokom dobesedno nenehno ne ukvarjaš, ti bo počel stvari, katere ti niso po godu. Več kot pa na sedežni sedet in opozarjat malčka pa tudi ne znamo, ali pa se nam ne da. Otrok rabi 100% prisotnost odraslega, da se z njim resno ukvarja in ga dnevno usmerja, kaj je prav in kaj ne. To pa je napor in za kaj takega nismo pripravljeni.

se povsem strinjam z vilidom.tudi mi imamo tako strategijo kot avtorica in tudi babica tako dela.in potem dobim pod nos primerjave kako so drugi bolj ubogljivi pridni,vodljivi. no,tle not,tam ven. je pa priznala da je pri 52 prestara za merkanje.ok,ni problema.druga babi pa drug ekstrem.skos rine vanj,fant je ne vidi pogosto in posledicno se umika.takole je:tiste pol ure ko smo kje,ga pac merkava sama.najin otrok,najina skrb.

Uf poznam par takih fantkov. So totalno nevzgojeni in obupni za prenašat. Ne ubogajo nič in se obnašajo kot da je svet njihov. Tvojo mamo razumem, popolnoma.
Si ena od tistih zaščitniških mam, ki so pač nore na svoje otroke in izgovore za nevzgojenost iščejo povsod drugod, samo pri sebi ne. Na žalost, iz takega otroka zraste samo še večji prepotentnež. Ustavite ga zdaj, ne bo vam žal. Sem videla kar nekaj takih primerov in še nekaj jih odrašča v bližini mene. Vsi trepetamo, če bo prišla družina s takim otrokom na obisk. Postane napeto, starši mirno sedijo in uživajo, otrok pa v trenutku demolira vse,kar je možno.

Zbudi se. Čimprej.

japajade kaj pa teb ni jasn???? A si spregledala to, da je sin čisto ok povsod drugje, razen pri babici?? Ker mu skos teži?? Bolj kot ga pustiš pri miru da sam raziskuje in se uči, manj je treba težit.

:))) Seveda je ok, tipično. Babi pač ve, kaj je prav in kaj narobe. In ga opozarja. Ti pa mu pustiš raziskovati. Se pravi, naj raziskuje, kaj se zgodi ko se mivko iz peskovnika meče ne travo. Naj raziskuje, kaj se zgodi z rožo, ko jo pohodiš. Naj vendar pogleda, če bo v garažnih vratih luknja, če se žoga fino brcne vanje, itd itd...see the point???!!!

O tem sem govorila zgoraj. Starši takih otrok na obiskih mirno sedijo, njihov otrok pa raziskuje??!!!!! Njim se zdi ok, drugim pa ne. Nikomur, razen tebi seveda.

Pa še to. Ko ste drugje na obiskih (ne pri mami), je pač verjetno večina prijateljev tiho. Ljudje smo pač na nek način vljudni (beri blesavi) in se v lastni hiši ne upamo reči tujim otrokom naj vendar nehajo. Ker na koncu koncev, niso krivi otroci, ampak so krivi prepotentni starši, ki nimajo pet pik o vzgoji. In ne delaj si utvar, da ste kje zaželjeni gostje, KER NISTE.

Otroci so različni, kar ni vedno posledica vzgoje ali ukvarjanja z njim. Nekateri se znajo zaigrati sami nekateri potrebujejo ob sebi nekoga.
Moj sin je bil živahen, danes vem, da bi morala pustiti delo in se več ukvarjati z njim, ker je to potreboval, a takrat sem bila mlada, zaposlena, preobremenjena....
Danes opazujem vnučko, ki je drugačen tip. Vodljiva, ubogljiva, nezahtevna. Enkrat se ji reče, da to ne sme in tega ne počne, vsako opozorilo vzame na znanje in ga upošteva. Ni pa to stvar vzgoje ampak je otrok po značaju tak. Njena sestrica nima še dve leti in kakor vidim je povsem drug značaj, drugačen otrok in mislim, da ne bo tako "ubogljiva" kot prva.
Vzemite si za otroka čas s strogo postavljenimi mejami kaj se sme in kaj ne. Morda z živahnostjo le prosi za pozornost in več ljibezni.

Point je samo v tem, da mu jaz 1x rečem, to se NE DELA, če boš to počel, bova šla domov. Rož se ne trga, ker jih to boli. Pa zanimivo, da mene razume in neha to delat, njej pa nagaja, ker mu skos eno in isto tupi. Recimo primer: smo bili zadnjič na enem obisku, imajo dve punčki, 4 in 7. Je vrgel mivko iz peskovnika, mu mlajša reče tega ne delaj, to je moja mivka. In je bil mir do konca. Sta se skupaj igrala v peskovniku, brez metanja mivke. Celo mivko ki je že prej bila zunaj peskovnika, je z lopatko vrgel nazaj v peskovnik. So šli igrati nogomet, je zadel grm rožic, sem mu rekla naj pazi, pa se je postavil vstran. O tem govorim. Da brez drenja dosežeš več.

Otrok, ki meče mivko ven iz peskovnika? In ti pustiš, da babica obračunava z njim? Prehiti jo in se doma pomeni z njim kaj se sme in kaj ne. Se mi zdi, da ni problem v babici. Srečno z vzgojo! Nikoli ni prepozno :)
Ti pa se sprosti in uživaj v pogovoru z mamo. Saj ste prišli na obisk k njej, kajne?

DVOJINA JE ZAKON!

Ne, če smo kje na obisku nikoli nis(m)o tiho. Se vedno pove, če se kaj dela narobe. In zaleže. Tudi ko imamo mi obiske, nisem tiho in otrokom povem, da se recimo ne obeša po zavesah, se ne pleza na okensko polico, se ne treska z vrati. Pika.

se popolnoma strinjam z "japajade"
nevzgojeni starši, nevzgojen otrok jabolko ne pade daleč od drevesa :)))

Otroka je treba od malega sproti učit, kaj je prav in kaj ni. Biti 100% zraven ! Ne pa pridet na obisk pa se usest na stol, se uležt na kavč pr babi, otroka pa pustit, da sam raziskuje.

Tud mi poznamo take nevzgojene sončke, ki pridejo na obisk, otroci vse demodulirajo, razmečejo, straši pa mirno govorijo in čvekajo....tud pogledajo ne za svojim sončkom kaj počne.

Še naš 3-4 letnik se za glavo drži, če mu povemo kdo pride na obisk. "spet bo vse razmetano in p bo treba pospravljat igrače" Tko da kar sam poskrije in tud jaz pomagam pospravit dobre igrače, da jih en tak nevzgojen otrok ne uniči. Pustimo zunaj le take igrače, ki niso uničljive.

Če je res tako, ti nič ne zavidam. Triletniki so pač zvedavi, vse jih zanima, polni energije in idej. Na tvojem mestu bi enostavno zreducirala odnose na minimum in se pogovorila s tvojo mamo.
Otroci so tudi odraz našega stanja. Ni čudnega, da je otrok še bolj nagajiv, če je tvoja mama vsa nervozna, ko ste na obisku, posledično tudi ti. Čustva in besede ustvarijo atmosfero, ki jo otrok zelo dobro zazna.Tako je bilo tudi pri moji babici (ampak ima 85 let). Ko sem prišla tja z mojima fantoma, je ves čas gledala, kaj bosta narobe naredila in komentirala vse, kar sta naredila. Če je stisnil k meni, je bil razvajen, če se je dotaknil zavese, je bilo narobe, itn. Pač nisem več hodilak njej z otroki. Pa sta zelo prijetna fanta, seveda včasih tudi navihana, ampak vesta, kje so meje.
Poskusi se pogovoriti z mamo in ji razloži svojo skrb. Tak odnos nikakor ni normalen. Moj mož, recimo, vedno vse pove svojim staršem, ki to lepo sprejmejo in kakšne stvari tudi res spremenijo, moja mama pa vleče surlo za vsako malenkost in jemlje kot očitek, da ni dobra babica. Recimo, kadarkoli pridejo k njej, jim tlači roke sladkarijo, čipse itn. Pa živimo čez cesto in se ves čas videvamo. Jaz tega ne dovolim in dobim servirano, da kompliciram, sem smotana itn.Ampak se ne sekiram več zaradi njenih včasih prav nizkotnih komentarjev. No, vglavnem, želim vam, da čimbolje rešite situacijo.

Navedeno

purpIe fIag
Otrok, ki meče mivko ven iz peskovnika? In ti pustiš, da babica obračunava z njim? Prehiti jo in se doma pomeni z njim kaj se sme in kaj ne. Se mi zdi, da ni problem v babici. Srečno z vzgojo! Nikoli ni prepozno :)
Ti pa se sprosti in uživaj v pogovoru z mamo. Saj ste prišli na obisk k njej, kajne?

DVOJINA JE ZAKON!

Zdaj pa že malo pretiravate! Kaj pa je takega, če otrok vrže malo mivke iz peskovnika? Saj ni prekopal pol stadiona!!! Mislim, res, eni otrokom res ne pustite biti nič več kot le lutke na vrvicah. Ne rečem, da bi koga lopnil po glavi, bil napadalen, pljuval, se objestno obnašal, ampak otrok v igri naredi marsikaj narobe, ker je zatopljen v igro. In to ni nič kaj takega, če naredi, važno pa je, da ga na to opozorimo, da ve, da je naredil narobe. In če nisi še prebrala - ona ga je na to opozorila in otrok je MIVKO SPET NESEL NAZAJ v peskovnik. Kaj je tukaj narobe???? Ti bi ga zaradi lopatke mivke strpala v šolo za otroke s posebnimi potrebami, kajne? Uf, koliko je takih kot ti!

Sicer pa bom tebi, avtorica, tako rekla. Razumem te, kaj hočeš povedati glede tvoje mame, ne razumem pa stopnje tvojega sekiranja. Zdi se, kot da imaš moža in sina, vendar se še nisi odcepila od tvoje mamice. Stopnja tvojega sekiranja je taka zato, ker očitno veliko časa preživiš pri njej in z njo, vključno s tvojim sinom ste očitno zelo veliko pri njej. Moj nasvet je - nehaj hoditi k njej z otrokom, vsaj ne prepogosto, in naj začne ona prihajat k tebi, kjer veljajo tvoja pravila.

Slutim to, ker vidim v svoji bližini zelo podoben, če ne enak primer, toliko, da sem posumila, da to piše oseba, ki jo poznam. Oprosti če te bom prizadela ali če se motim, ampak - ta oseba je z otrokom ogromno časa pri svoji mami, ker je tam bolj komot, ker je postrežena, ker si odpočije od službe, ker je na otroka usmerjenih več parov oči (doma bi ga morala pazit sama do prihoda moža, in to ji je naporno), ponavadi dobi še menažko polno hrane za domov, za to ceno pa mora pač prenašat to, da ji mama deloma "vzgaja" otroka.

Verjamem in si mislim, da preživiš preveč časa tam zaradi lastne komoditete in ker je tega preveč in ker to že vpliva na otroka, si pač zaskrbljena. Ker če bi ti šla k mami 1x tedensko ali celo še manj na kavo, se ne bi tako sekirala za tiste pol urice, ko si tam.

Pri mami smo res 2-3x na teden za kakšno urico. Ker meni prej to dojadi in raje gremo. Tudi moja bi povesila surlo, zato sem (še) tiho in ji hočem po ovinkih dopovedati določene stvari. Ne grem k mami, da mi ona pazi na otroka, ne ležim na kavču in gledam tv, ampak sem z otrokom. Ne hodim k njej jest, tudi si hrane od nje ne nosim domov. Celo večkrat jaz njej kaj prinsem kot ona meni. Ni to to. Jaz samo govorim o tem, oz. sprašujem kako ji naj dopovem, da drenje, živčnost in opozarjanje za vsako malenkost niso potrebni, ker otrok že dobro ve kaj je prav in kaj ne in da bolj zaleže, če se mu lepo 1x reče, ne pa da se je treba za isto stvar eno uro dret na njega.
Nimam časa pri mami preživet večino svojega časa. Imam službo in gremo k njej pač včasih na kavico. Veliko raje sem doma/kje drugje, kjer ni živčne vojne.

Navedeno

zgodnja nedeljska
Pri mami smo res 2-3x na teden za kakšno urico. Ker meni prej to dojadi in raje gremo. Tudi moja bi povesila surlo, zato sem (še) tiho in ji hočem po ovinkih dopovedati določene stvari. Ne grem k mami, da mi ona pazi na otroka, ne ležim na kavču in gledam tv, ampak sem z otrokom. Ne hodim k njej jest, tudi si hrane od nje ne nosim domov. Celo večkrat jaz njej kaj prinsem kot ona meni. Ni to to. Jaz samo govorim o tem, oz. sprašujem kako ji naj dopovem, da drenje, živčnost in opozarjanje za vsako malenkost niso potrebni, ker otrok že dobro ve kaj je prav in kaj ne in da bolj zaleže, če se mu lepo 1x reče, ne pa da se je treba za isto stvar eno uro dret na njega.
Nimam časa pri mami preživet večino svojega časa. Imam službo in gremo k njej pač včasih na kavico. Veliko raje sem doma/kje drugje, kjer ni živčne vojne.

Saj si si že sama odgovorila. Očitno je najbolje, da k njej hodiš čim manj.

Đizskrajst in taki zaostali otroci hodijo z mojim otrokom v vrtec al kaj?
Še dobro, da moj ve, da se take pusti pri miru v primeru spora, pa udari še 3x bolj nazaj.

3-letnik bi moral razumeti in upoštevati navodila, ti pa se kar tolaži. Najbolje, da se izolirate od družbe, če ti ne paše, da ga nekdo opozarja, če trga rože.

Jaz priporočam psihologa zate in razvojno otroku.

Navedeno

Ne, če smo kje na obisku nikoli nis(m)o tiho. Se vedno pove, če se kaj dela narobe. In zaleže. Tudi ko imamo mi obiske, nisem tiho in otrokom povem, da se recimo ne obeša po zavesah, se ne pleza na okensko polico, se ne treska z vrati. Pika

.

Če tako lepo zaleže tvoja beseda, kot praviš, potem to otroku reci tudi pri babici, še preden začne babica vpiti. In problemov ne bo. Pika.

Pri nas pa je ravno obratno. Moja starsa otrokom prevec pustita. Sedaj, sta ze ugotovila, da vcasih morata reci ne, ampak se vedno prevec pustita. Je pa res, da so stari starsi zato da otroke razvajajo. Tudi moj dedek je bil zelo strog kot oce, kot dedek pa je super. In je enkrat razlagal svojim prijateljem:' vem da sem bil kot oce zelo strog, sedaj sem opravil svoje delo in vzgojil svoje otroke, vnukom pa pustim da mi skacejo po glavi, ker njim pa lahko dam svojo ljubezen, se z njimi igram, norim, vzgojili jih bodo pa starsi.' in se v bistvu z njim kar strinjam.
Je pa res da zivimo vsak na svojem koncu in se vidimo 1 x na teden ali na dva.

Navedeno

japajade.
Pa še to. Ko ste drugje na obiskih (ne pri mami), je pač verjetno večina prijateljev tiho. Ljudje smo pač na nek način vljudni (beri blesavi) in se v lastni hiši ne upamo reči tujim otrokom naj vendar nehajo. Ker na koncu koncev, niso krivi otroci, ampak so krivi prepotentni starši, ki nimajo pet pik o vzgoji. In ne delaj si utvar, da ste kje zaželjeni gostje, KER NISTE.

zadetek

Navedeno

zgodnja nedeljska
Point je samo v tem, da mu jaz 1x rečem, to se NE DELA, če boš to počel, bova šla domov. Rož se ne trga, ker jih to boli. Pa zanimivo, da mene razume in neha to delat, njej pa nagaja, ker mu skos eno in isto tupi. .........

Zdej se pa že sama zapletaš....praviš da ko ste na obisku pri babi, sama paziš na svojega otroka in da mu ti rešeš 1xNE te popolnoma razume in neha delat!

V čem je potem problem, če je to res ???

Ampak v svojem prvem postu si napisala, da bolj ga opozarjata, še bolj počne prepovedane reči.... zato ga raje večkrat kot 2x ne opozarjaš več !!!


Očitno ima BABI probleme z vzgojo svoje odrasle razvajene hčerke, ti pa s svojim "sončkom" ! :)))

A ste moje dame opazile da so nas starši vzgojili tako da smo bili mirni kot "bubice" še posebej ko smo bili na obisku da je včasih padla tudi kakšna batina po riti in smo starše predvsem spoštovali.Konec koncev je generacija 30,40,50 zgradila to državo in demokracijo pa kakršnakoli pač bila tudi na račun vzgoje naših staršev kateri so nam izoblikovali osebnost.Danes je otrokom dovoljeno PREVEČ in če ti sin lomi rože pri babici moraš ti posredovat ne da se stara dere.Pazi da ti ne bo otrok celo odraščanje "sral" po glavi.Otrok rabi predvsem red pri hrani,spanju,igranju itd.

Navedeno

zgodnja nedeljska
japajade kaj pa teb ni jasn???? A si spregledala to, da je sin čisto ok povsod drugje, razen pri babici?? Ker mu skos teži?? Bolj kot ga pustiš pri miru da sam raziskuje in se uči, manj je treba težit.

Če ne posluša babice, potem je neposlušen, jaz ga že ne bi gledala, da vse obrne okrog, pet minut takega razbojnika, preveč. Boljš, da ne prideš z njim. Jaz sem mnenja, da je tvoj sonček nevzgojen, ker nič ne sliši.

jaz pa razumem tebe, otroka in babico. dejstvo je, da je otrok nevzgojen, pa reči kar češ. Dovolj je star, da se točno ve, kaj se sme in kaj ne, to sta tudi vidva zdaj dojela in sledi kazen, kar je prav. Hudo pa je za otroka, ker ga non stop nekdo opozarja, ampak tako je pač treba, dokler ne bo dojel, kaj sme in kaj ne. babica ima vse pošlihtano, pa pride en tak gavnarček in veš kako je to, roža poteptana je uničena, je ni veš, kozarec razbit se tudi ne bo vrnil, nekaj polito, je tudi lahko uničeno, tu gre za take zadeve, ko pa ti res ne bo vseeno. Jaz bi predlagala, da dokler se sinko ne umiri, pač ne hodite k ljudem, ki ste jim doveč, žal...to je resnica, pa si misli zdaj kar želiš. Sine bo tole gavnarijo prerastel, boš videla, sploh, če ga boste znali vzgajat, če pa mu bo vse dovoljeno, se bo to le stopnjevalo do trenutka, ko si nikamor več ne boste upali, ali pa bodo vsi pred vami bežali, nikjer ne boste dobrodošli!!! Srečno!

Navedeno

japajade.
Uf poznam par takih fantkov. So totalno nevzgojeni in obupni za prenašat. Ne ubogajo nič in se obnašajo kot da je svet njihov. Tvojo mamo razumem, popolnoma.
Si ena od tistih zaščitniških mam, ki so pač nore na svoje otroke in izgovore za nevzgojenost iščejo povsod drugod, samo pri sebi ne. Na žalost, iz takega otroka zraste samo še večji prepotentnež. Ustavite ga zdaj, ne bo vam žal. Sem videla kar nekaj takih primerov in še nekaj jih odrašča v bližini mene. Vsi trepetamo, če bo prišla družina s takim otrokom na obisk. Postane napeto, starši mirno sedijo in uživajo, otrok pa v trenutku demolira vse,kar je možno.

Zbudi se. Čimprej.

se strinjam z avtorico - ta otrok je otroško razigran in raziskovalen...seveda ga vse zanima naokoli in raziskuje - sam se uči na ta način...in prav je da ima meje - samo ne take, ki ga v tem omejujejo in so zgolj posledica strogo avtoritativnega pristopa in uničevanja samozavesti in samopodobe otroka -
s tem če se odrasel non-stop dere na otroka, da to ni vredu, ono ni vredu, tega ne sme, to ne dela prav tisto ne dela prav - ja kakšno samopodobo mu pa izoblikuje...popolnoma zaničevalno - otroku daje občutek kot da je totalni nesposobnež in ena sama napaka - iz takega odnosa so lahko kasneje tudi grozljive posledice pri otroku
jaz sem imela eno tako babico - evo po kosilu sem želela pomagati pospravljati posodo in pri starosti tudi še 10 let je hodila za mano iz kuhinje do sobe z vitrino, kjer je bil spravljen njen specialni servis, ker jaz nbisem sama znala tega odnesti in pospraviti v vitrino, čež, da se bom spotaknila in ga razbila - zato je hodila non stop za mano...
to je groza...in dobro če so posamezne sitiuacije take se otrok še lahko odmakne in razvija drugačen značaj - če si pa predolgo v takem okolju...so pa lahko posledice trajne...


kot je komentar zgoraj - z otrokom se je potrebno ukvarjati, mu razložiti zakaj ima ne določen pomen - zakaj je ne ne in bo razumel in tudi spoštoval, saj bo uvuidel skozi normalno razlago in normalen pogovor, zakaj je določena omejitev zanj dobra in da ima osnovo vb skrbi staršev zanj...ne pa da je zgolj avtoritarna omejitev, ki jo pač imajo starši kot odrasli pravico izreči nad otrokom - in če je ne brez razlage in izrečen v dretju, namesto normalnem tonu pogovora brez spoštovanja tudi otroka samega - potem to otrok pač razume kot napad nanj in omejitev, znašanje odraslih nad njim in to seveda sproži odpor...
enaka logika kot pri odraslih - vse je stavr komunikacije, pristopa in medsebojnega spoštovanja

Navedeno

ahdajno

Navedeno

japajade.
Uf poznam par takih fantkov. So totalno nevzgojeni in obupni za prenašat. Ne ubogajo nič in se obnašajo kot da je svet njihov. Tvojo mamo razumem, popolnoma.
Si ena od tistih zaščitniških mam, ki so pač nore na svoje otroke in izgovore za nevzgojenost iščejo povsod drugod, samo pri sebi ne. Na žalost, iz takega otroka zraste samo še večji prepotentnež. Ustavite ga zdaj, ne bo vam žal. Sem videla kar nekaj takih primerov in še nekaj jih odrašča v bližini mene. Vsi trepetamo, če bo prišla družina s takim otrokom na obisk. Postane napeto, starši mirno sedijo in uživajo, otrok pa v trenutku demolira vse,kar je možno.

Zbudi se. Čimprej.

se strinjam z avtorico - ta otrok je otroško razigran in raziskovalen...seveda ga vse zanima naokoli in raziskuje - sam se uči na ta način...in prav je da ima meje - samo ne take, ki ga v tem omejujejo in so zgolj posledica strogo avtoritativnega pristopa in uničevanja samozavesti in samopodobe otroka -
s tem če se odrasel non-stop dere na otroka, da to ni vredu, ono ni vredu, tega ne sme, to ne dela prav tisto ne dela prav - ja kakšno samopodobo mu pa izoblikuje...popolnoma zaničevalno - otroku daje občutek kot da je totalni nesposobnež in ena sama napaka - iz takega odnosa so lahko kasneje tudi grozljive posledice pri otroku
jaz sem imela eno tako babico - evo po kosilu sem želela pomagati pospravljati posodo in pri starosti tudi še 10 let je hodila za mano iz kuhinje do sobe z vitrino, kjer je bil spravljen njen specialni servis, ker jaz nbisem sama znala tega odnesti in pospraviti v vitrino, čež, da se bom spotaknila in ga razbila - zato je hodila non stop za mano...
to je groza...in dobro če so posamezne sitiuacije take se otrok še lahko odmakne in razvija drugačen značaj - če si pa predolgo v takem okolju...so pa lahko posledice trajne...


kot je komentar zgoraj - z otrokom se je potrebno ukvarjati, mu razložiti zakaj ima ne določen pomen - zakaj je ne ne in bo razumel in tudi spoštoval, saj bo uvuidel skozi normalno razlago in normalen pogovor, zakaj je določena omejitev zanj dobra in da ima osnovo vb skrbi staršev zanj...ne pa da je zgolj avtoritarna omejitev, ki jo pač imajo starši kot odrasli pravico izreči nad otrokom - in če je ne brez razlage in izrečen v dretju, namesto normalnem tonu pogovora brez spoštovanja tudi otroka samega - potem to otrok pač razume kot napad nanj in omejitev, znašanje odraslih nad njim in to seveda sproži odpor...
enaka logika kot pri odraslih - vse je stavr komunikacije, pristopa in medsebojnega spoštovanja

Se podpišem, super napisano.

Hvala vsem za mnenja. Govorim samo o tem, da posluša in uboga vse, razen babice, ki se samo dere, ne prepove na normalnem človeški način, zna samo grajati in se dreti. To je vse.
Ena je komentirala, da najprej rečem, da ga jaz opozorim pa je kul, potem pa da se babi dere na njega. Kaj hočem povedat je, da četudi mu jaz nekaj rečem in me uboga, babi še vedno tupi svoje. Samo da se postavi preblizu neke rože, je že drenje, naj gre proč. Me zdaj razumete??? Pa se tamali recimo takrat sploh ne dotakne rože, ampak ona vseeno tuli :( In ker ona začne pravit "idi proč, ne primi rože" se tamali nagajivo nasmeji in jo odtrga.
Zakaj potem uboga drugo babico? Zadnjič ji je odprl hladilnik (ima enega takega fensi ki nekaj poje, ko ga odpreš), pa mu je samo 1x rekla PUSTI PRI MIRU, in glej ga zlomka.. no problem. Ko smo pri drugi babici zunaj na dvorišču, lepo hodi z njo zalivati jagode in solato, niti enkrat ne stopi na gredico. Pri moji mami.. uf, ne sme niti zraven, da nebo kaj potacal (enkrat je po pomoti padel na gredo in pristal na solati - z letala se je videlo, da je pač padel, po njenem je bil spet poreden). Bistveno manj živčnosti je pri drugi babici (tašči), skoraj ni je. Pa je ful bolj obremenjena kot moja mama, še hodi v službo in čuva tudi vseh ostalih 6 vnukcev. In se ne sekira, če kateri otrok slučajno prevrže kakšen cvetlični lonček. Moji mami hodimo kupovati nove, da ne pade v depresijo.

Navedeno

493058 9034
Đizskrajst in taki zaostali otroci hodijo z mojim otrokom v vrtec al kaj?
Še dobro, da moj ve, da se take pusti pri miru v primeru spora, pa udari še 3x bolj nazaj.

3-letnik bi moral razumeti in upoštevati navodila, ti pa se kar tolaži. Najbolje, da se izolirate od družbe, če ti ne paše, da ga nekdo opozarja, če trga rože.

Jaz priporočam psihologa zate in razvojno otroku.

vzgoja je za vzgajati - usmerjati otrokovo vedenje v pravilne sprejemljive okvire...ne izrekanje prepovedi...
in trganje rož pač ni družbeno nesprejemljivo početje... če malo pomisliš, otroci tudi triletniki se učijo pesmice o nabiranju rožic mamicam itd. in zdaj naj bo kar naenkrat triletnemu otroku vse jasno, da se doma pred hišo ne sme trgati rožic... pa ja da... on ne ve in ne loči, da so te pred hišo okrasne one na travniku pa za nabirati šopke za mamico - in zato še ni nevzgojen, ampak prej zmeden - zato mu je treba pomagati z obrazlago in ne razložiti, da se te rože ne trgajo, ker ne zrastejo več in so za okras, če pa želi nabirati šopek je pa to lepo in lahko gremo na travnik...
samo zato je potrebna že tudi trud in volja odraslega in vzeti si predvsem čas in prisluhniti otroku, se dejansko ukvarjati z njim ter ga vzgajati z namenom vzgoje in usmerjanja njegovega ravnanja v sprejemljive okvire ne pa zgolj prepovedi...najlažje se je zadreti ne in potem končati in se ne pogovarjati več o stvari - tak otrok je po tvoje vzgojen...po moje pa že na neki meji ustrahovan - ker z dejanjem preneha zaradi strahu pred nadaljnjim dretjem staršev, ali morebitnimi kazenskimi posledicami - ne pa zaradi poznavanja pravega vzroka omejitve zaradi katerega je logična in potrebna prepoved, ki jo tudi sam razume...lahko pa npr. z dejanjem nadaljuje v drugih okoliščinah

kaj se tebi zdi, da bo otroku pa jasno, ko ga bo ta babica nadvse pohvalila, če ji bo prinesel šopek nabranih rož iz travnika...zmeden bo - ker mu ne bo jasno, zakaj se enkrat ko jih nabira tukaj dere nanj, drugiča pa ga za natrgane rože pohvali...ne triletnik še nima tako razjasnjenih znanj o vsem tem,d a bi vse to logično razumev zakaj - razen če mu odrasli ne razložijo - in to je njihova naloga, če je ne opravijo, naj ne pričakujejo in valijo krivde na otroka...NE JE NE Z RAZLOGOM - IN OTROK IMA PRAVICO IN TUDI MORA POZNATI RAZLOG, ČE ŽELIMO,D A JE VZGOJA USPEŠNA

Mogoče gre tukaj deloma tudi za to, da se za tuje otroke še toliko bolj bojimo kot za lastne in res prežimo kot jastrebi - svoje pač poznamo, vemo, koliko so spretni, pridni, ubogljivi, prizanesljivi in enostavni za vzdrževanje, pri tujih je pa več ugank. Tvoja mama se očitno preprosto ne zna sprostit. Jaz sem ena taka zelo blaga različica tvoje mame do prijateljičinega otroka, ker mu recimo dovoli, da deva kamenčke v usta in podobno, mene pa zraven kar srh spreletava in ni osnovnih pogojev, da bi kaj takega dopustila, ko sva sama. Se mu pa dejansko še ni zgodilo nič hujšega, tako da prijateljica očitno ravna prav ... ampak jaz se seveda ne morem zanesti na to.

Če se mami ne da nič dopovedati, boš morala pač potrpeti par let, da bo tudi otrok malo bolj pameten in umirjen v njeni družbi.

Navedeno

zgodnja nedeljska
Imava sina, ki je star 3 leta, izredno je živahen, redkokdaj je pri miru, nonstop je u pogonu. Ugotovila sva že, da bolj kot ga opozarjava, da česa ne sme, bolj bo tisto počel. Zato sva se nehala "kregat" nanj, ga dvakrat opozoriva, v tretje sledi "kazen". In gre. Večinoma.
Problem pa nastane, ko pridemo k mojima staršema. Oba, čeprav prevlada mama, sta cel čas našega obiska napeta, oprezata za sinom kaj počne in kamorkoli se bo postavil nebo prav. Mama se dere (ja, prav dere) naj ji ne piplje rož, se ne obeša po ograji, ne hodi tam, ne stoji tukaj, naj se že gre igrat v peskovnik, da ima toliko igrač in ga nič ne zanima. In po eni uri z njim, je uničena. Mislim, da si večino problemov naredi sama, s tem, da ga nonstop opozarja in mu nekaj prepoveduje. Sem enkrat predlagala, da smo vsi skupaj pol ure tiho, da vidimo kaj bo sin počel, pa ni zdržala več kot pet minut. Otrok je posledično potem zmeden in prav išče nekaj, da bi jo še razjezil. Ko smo sami, tega ni. Ker ga, kot že rečeno, ne opozarjava nonstop, kaj naj NE dela. Mu poveva kaj naj počne, se z njim igrava in je super. Da ne razlagam kako izgleda če gre z nama s sinom v trgovino, na kavo, v park, na igrala. Na koncu me je že pošteno sram, priznam, ker mama s svojim dretjem nase opozarja vse prisotne. Enkrat je ena babica pripomnila: pa dajte pustiti otroka, da je otrok! In se strinjam z njo. Moja mama je na žalost ni slišala. Sin je pač nor na igrala, na tobogane, gugalnice in je v čisto svojem svetu ko pridemo v park. Takrat ga lahko brez skrbi pustiš samega, si najde družbo in se igra skupaj z drugimi. Ne, mama hodi z njim, in ga iz enega igrala naganja na drugega, ne pusti mu, da sam raziskuje. Dopovedati ji ne morem nič :(( Je krivo to, da so babice pač preveč zaščitniške? Ker mi je že rekla, da se ona boji, da si bo kaj naredil, zato je malo bolj glasna. Ampak dvomim, da se bo ravno poškodoval, če bo metal mivko iz peskovnika - mimogrede, tega ne počne nikjer, samo pri njej; ali pa da je smerno nevarno, če stoji ob ograji in v potoku opazuje račke.
:(((
Kaj naj naredim??

očitno imaš super dečkota. Pa pusti mu malo več svobode. In ne vozi ga k svojim staršem ker ga bosta pokvarila. A babica bi mu rada že kar prala možgane ali kaj? In ga komandirala. Zgleda da se žili spucat nad tvojim sinom, ker se ne more nad nekom drugim.

Navedeno

zgodnja nedeljska
Hvala vsem za mnenja. Govorim samo o tem, da posluša in uboga vse, razen babice, ki se samo dere, ne prepove na normalnem človeški način, zna samo grajati in se dreti. To je vse.
Ena je komentirala, da najprej rečem, da ga jaz opozorim pa je kul, potem pa da se babi dere na njega. Kaj hočem povedat je, da četudi mu jaz nekaj rečem in me uboga, babi še vedno tupi svoje. Samo da se postavi preblizu neke rože, je že drenje, naj gre proč. Me zdaj razumete??? Pa se tamali recimo takrat sploh ne dotakne rože, ampak ona vseeno tuli :( In ker ona začne pravit "idi proč, ne primi rože" se tamali nagajivo nasmeji in jo odtrga.
Zakaj potem uboga drugo babico? Zadnjič ji je odprl hladilnik (ima enega takega fensi ki nekaj poje, ko ga odpreš), pa mu je samo 1x rekla PUSTI PRI MIRU, in glej ga zlomka.. no problem. Ko smo pri drugi babici zunaj na dvorišču, lepo hodi z njo zalivati jagode in solato, niti enkrat ne stopi na gredico. Pri moji mami.. uf, ne sme niti zraven, da nebo kaj potacal (enkrat je po pomoti padel na gredo in pristal na solati - z letala se je videlo, da je pač padel, po njenem je bil spet poreden). Bistveno manj živčnosti je pri drugi babici (tašči), skoraj ni je. Pa je ful bolj obremenjena kot moja mama, še hodi v službo in čuva tudi vseh ostalih 6 vnukcev. In se ne sekira, če kateri otrok slučajno prevrže kakšen cvetlični lonček. Moji mami hodimo kupovati nove, da ne pade v depresijo.

babici daj cunjo v usta

Prvo: Otrok je čisto normalen 3 letnik, raziskovanje, uničevanje in podobne "anje" so njegov način učenja. Tudi to, da kakšno stvar naredi namerno naredi narobe spada med učenje, otrok pač preverja odzive različnih ljudi na isto situacijo in iz tega "potegne" kako se lahko pri kom obnaša, ter ali je njegovo dejanje res narobe ali je samo pogojno narobe.

Drugo: Če se ne odziva samo na opozorila babice, kot praviš, tvoja pa posluša, bi bilo po mojem mnenju najbolje, da ta opozorila ponoviš tudi ti (če si seveda želiš, da česa nebi več delal) potem teh težav več ne bo.

Se pa tukaj pojavlja vprašanje zakaj prihaja do drugačnega vedenja otroka pri babici.
Tukaj pa mislim, da je problem globlji in izhaja iz odnosa med tabo in babico. Otrok vidi (čuti) kakšen je tvoj odnos. Verjetno je tudi tukaj nekaj napetosti, ugovarjanj, nestrinjanj itd. Otrok to vidi in reagira podobno kot reagiraš ti.

Moje videnje rešitve je, da najprej zreduciraš obiske na minimum. Morda bi bilo bolje da babi nekaj časa hodi na obisk k vam, na vajino "ozemlje" kjer veljajo vajina pravila in ni babičinih omejitev. Dolgoročno pa poskusi popraviti svoj odnos z babico in popravil se bo tudi otrokov.

Pa brez skrbi, ko bo otrok star 5/6 let bodo te težave minile same od sebe saj bo otrok sam že znal prilagoditi obnašanje glede na okolje v katerem se nahaja.

Nehaj se družiti u svojo mamo, pa je. Konec koncev si polnoletna, odrasla oseba.

Medosebna socialna razmerja so overrated. Zakaj bi se sekirala zaradi tega, ko pa lahko na preprost način to rešiš.

Navedeno

hexx

Navedeno

zgodnja nedeljska
Imava sina, ki je star 3 leta, izredno je živahen, redkokdaj je pri miru, nonstop je u pogonu. Ugotovila sva že, da bolj kot ga opozarjava, da česa ne sme, bolj bo tisto počel. Zato sva se nehala "kregat" nanj, ga dvakrat opozoriva, v tretje sledi "kazen". In gre. Večinoma.
Problem pa nastane, ko pridemo k mojima staršema. Oba, čeprav prevlada mama, sta cel čas našega obiska napeta, oprezata za sinom kaj počne in kamorkoli se bo postavil nebo prav. Mama se dere (ja, prav dere) naj ji ne piplje rož, se ne obeša po ograji, ne hodi tam, ne stoji tukaj, naj se že gre igrat v peskovnik, da ima toliko igrač in ga nič ne zanima. In po eni uri z njim, je uničena. Mislim, da si večino problemov naredi sama, s tem, da ga nonstop opozarja in mu nekaj prepoveduje. Sem enkrat predlagala, da smo vsi skupaj pol ure tiho, da vidimo kaj bo sin počel, pa ni zdržala več kot pet minut. Otrok je posledično potem zmeden in prav išče nekaj, da bi jo še razjezil. Ko smo sami, tega ni. Ker ga, kot že rečeno, ne opozarjava nonstop, kaj naj NE dela. Mu poveva kaj naj počne, se z njim igrava in je super. Da ne razlagam kako izgleda če gre z nama s sinom v trgovino, na kavo, v park, na igrala. Na koncu me je že pošteno sram, priznam, ker mama s svojim dretjem nase opozarja vse prisotne. Enkrat je ena babica pripomnila: pa dajte pustiti otroka, da je otrok! In se strinjam z njo. Moja mama je na žalost ni slišala. Sin je pač nor na igrala, na tobogane, gugalnice in je v čisto svojem svetu ko pridemo v park. Takrat ga lahko brez skrbi pustiš samega, si najde družbo in se igra skupaj z drugimi. Ne, mama hodi z njim, in ga iz enega igrala naganja na drugega, ne pusti mu, da sam raziskuje. Dopovedati ji ne morem nič :(( Je krivo to, da so babice pač preveč zaščitniške? Ker mi je že rekla, da se ona boji, da si bo kaj naredil, zato je malo bolj glasna. Ampak dvomim, da se bo ravno poškodoval, če bo metal mivko iz peskovnika - mimogrede, tega ne počne nikjer, samo pri njej; ali pa da je smerno nevarno, če stoji ob ograji in v potoku opazuje račke.
:(((
Kaj naj naredim??

očitno imaš super dečkota. Pa pusti mu malo več svobode. In ne vozi ga k svojim staršem ker ga bosta pokvarila. A babica bi mu rada že kar prala možgane ali kaj? In ga komandirala. Zgleda da se žili spucat nad tvojim sinom, ker se ne more nad nekom drugim.

Se popolnoma strinjam.
Ko sem bila sama otrok, smo bili otroci res - otroci. Ni se tolk kompliciralo, kot se danes. Od otrok pričakujete, da so majhni odrasli. Potem pridejo pa v najstniška leta, jima pa zrola.
Avtorici pa - zakaj bi se sploh družila s svojimi starši in še to parkrat na teden? Obisk tu in tam, saj imaš ja svojo družino. Ne štekam?

bi dodala za vse, ki pljuvate po mami in otroku in morda mami v premislek:

http://med.over.net/forum5/read.php?126,7534069

Navedeno

eleen
...... pri 52 prestara za merkanje .......

Ha, ha, ha ....

V vrtcu je kar nekaj vzgojiteljic, ki so stare preko 50 let!
In nobena ne bo "prestara" za varstvo otrok. Vsaj 17 let še ne - če bodo res podaljšali starostno mejo na 67 let. :)))))

Na temo:

Pri vzgoji otrok ne potrebuješ nobenega posebnega znanja, veščin, prejemov itd... Samo in edino DOSLEDNOST.
Stvar, ki mu je enkrat prepovedana ali dovoljena, mora biti tudi naslednjič prepovedana ali dovoljena.
Po domače: če lahko triletnik doma pleza po ograji in koplje po rožah, mu ni jasno, zakaj tega pri babi ne sme delati. Če lahko doma zlaga lonce iz kuhinjskih omar, jih po njegovi otroški logiki, lahko povsod. Če lahko doma skače po kavču, bo to delal tudi drugje .... če lahko doma med hranjenjem hodi po stanovanju, je tega tako navajen, da se mu zdi normalno, da tudi na počitnicah tako dela (videno v v hotelskih restavracijah).

Ne trdim, da imate doma kaos in razpuščenega otroka. Toda iz izkušenj ti lahko povem, da je "preveč živahen" otrok največkrat le zmeden in ne ve, kako naj se sploh obnaša, ker nima natančnih navodil.
Samo pomisli, kako bi bili mi zmedeni, če bi nam ljudje okoli nas postavljali različne zahteve. Še odrasli bi se težko prilagajali, kaj šele triletnik!

Najprej razmisli kaj je doma dovoljeno in drugje prepovedano.....
Potem razmisli o "ohlapnosti" pravil, ki jih postavljaš otroku.

Zagotavljam ti, da bo otrok čez pol leta doslednosti, popolnoma drugačen.
(babi pa posledično tudi :)))))

Ena meja mora bit. Ni res da otrok rabi 100% nadzor in vodstvo odraslega kot pravi VILID, ker če mu vsako figo s prstom pokažeš in vse dela le po tvojih navodilih, ne bo nikoli v življenju samostojen in nikoli ne bo znal s svojo glavo misliti, ampak bo vedno le druge poslušal, kar je pot k temu da ga bodo izkoriščali na veliko. Spet pa ni prav da je prepuščen sam sebi, ker sam ne more oceniti kaj je prav in kaj ne. Če uničuje babici rože, naj mu pove da se to ne sme in predlaga, naj jih raje zalije in mu da vodo. Potem pa naj ga pusti, da sam dela naprej, brez da mu ona diktira vsako kapljo vode. Vmes se ga pohvali, npr.tako, ja bravo, priden,..... naj mu predlaga igro s kockami, potem pa naj sam ustvarja, ne da mu vse sestavi ona. Vsakega malo mora biti. Seveda nadzor in usmerjanje, ampak nujno tudi da se otrok nauči sam presojati in razmišljati in razvijati domišljijo in spretnosti. Brez tega se ne more normalno razvijati. Mami razloži te stvari, se bo že spomnila kako je, saj je navsezadnje tebe vzgojila. Če pa bo trmasto vztrajala pri dretju, pa naj jo otrok živcira, njen problem. Ne moreš namesto nje prit k pameti.