Danes sem bila na preizkusu za službo. Stvar, ki sem jo morala pokazat sicer ne obvladam v nulo, ampak čisto leva pa nisem. In ker sem si dela tako želela sem seveda imela groooozno tremo in to takšno, da se je kazala tudi fizično, kar posledično pomeni, da sem zasrala na celi črti, ker so se mi roke tko tresle, da sem komaj delala tisto, kar sem morala.

Žalostna sem, ker sem razočarala sebe in starša, ki sta ful pričakovala, sedaj pa nič od vsega skupaj. Res res sem razočarana, žalostna in še en kup občutkov je v meni, predvsem se počutim nesposobna in kot da ne bom nikoli dobila nobene službe:(((

Kot da že tako ni vse v riti, še tole...sej se trudim biti optimist, ampak če iskreno priznam, ne vidim več, kako..

Pa ne se zdej sekirat in obtoževat! Nič boljše ne bo, samo slabe volje boš. Vse se zgodi z razlogom, mogoče ti pa ta služba ni usojena..mogoče te nekje čaka boljša. Kar pogumno, glavo gor in bodi optimist še naprej!

Srečno, pa eno super službo ti želim!

Ja, isto bi rekla zase, sluzbe ni in ni, bolj ti gre za službe več treme imaš in zas...
Bo bolj pravijo, kdaj????

pa poklič v službo in povej, da si imela grozno tremo, da bi rada še enkrat pokazala svoje znanje. zgubit nimaš kaj. pa tudi sicer, vsakemu se to lahko zgodi. jaz sem enkrat tako zatarokirala na razgovoru, da sem skoraj pozabila svoje ime.

Hvala za vzpodbudo in prijaznost. Sem ful sekirant po naravi in se žrem za naprej in za nazaj in...ehhh, katastrofa. Malo bolj flegma odnos mi vsekakor ne bi škodil nikjer, tako se pa požrem skoraj, prej in potem in...

Sem povedala tam, da se mi grozno roke tresejo, samo to je bistveno orodje pri tem delu in je rekla, da če se mi tu tresejo, kaj bo v realni situaciji..samo po moje se itak navadiš, ko si enkrat v tem in ti preide v rutino.. pa nisem hotela klečeplazit tam, mi je dala vedet da žal ne.

Najbolj grozno je, ker imam občutek, da sem imela priložnost, sem se pripravljala prej, pa sem pogrnila. Saj mogoče pa tudi če se mi roke ne bi tolko tresle ne bi blo ok, ampak vseeno... to, da mi služba ni bila namenjena pa ni ne vem kakšna tolažba, ker sem doma že 5 mesecev in se mi rola in sem si reeeees želela te službe, plača ni ne vem kakšna je pa redna in služba je redna in... žalostna sem, saj se bom pomirila, ampak trenutno..:((

vem, dan je lep in lepo vreme in življenje je lepo in...vse to vem, samo čutim pa trenutno res nič od tega.

Navedeno

bodi faca
pa poklič v službo in povej, da si imela grozno tremo, da bi rada še enkrat pokazala svoje znanje. zgubit nimaš kaj. pa tudi sicer, vsakemu se to lahko zgodi. jaz sem enkrat tako zatarokirala na razgovoru, da sem skoraj pozabila svoje ime.

'Chuchi', se popolnoma strinjam z napisnim, mogoče se jim bo pa še fino zdelo, da se boriš za službo. Izgubiti nimaš kaj, lahko samo pridobiš. Če ne bo nič, ne bo nič, ampak si boš lahko čestitala, da si res poskusila vse. Dobro opravi!

tole sekiranje je takole:bo treba znat v dani situaciji dat vse od sebe,premagat tremo,skrbno delovati. pa bo tudi sekiranja manj.zal se za nazaj stvari ne da popravit in vse sekiranje je le zguba casa.neka zdrava skrbnost pa je seveda ok.

Eh, ni ti bilo namenjeno ker boš dobila nekaj boljšega....

Mah, nič se ne sekiraj! Dobila boš drugo službo, še boljšo, boš videla. Poznam take občutke treme, ker sem sama tudi taka. Zato ti svetujem, da dve uri pred razgovorom vzameš dva Persena forte, ali pa žličko baldrijanove tinkture v skodelici kamiličnega čaja, pa boš čisto mirna. Moraš pomiriti živce, če ne si s tem samo škodo narediš.

Glej - vsaka šola nekaj stane - zdaj si se tresla, naslednjič boš vedela, da se moraš pomiriti, umiriti roke, delati na samozaupanju. Evo, pa imaš novo nalogo! In ne skrbi - ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo.

Pozdravljeni! Tudi meni se dogaja da sem skoraj vsak dan žalostna..službo mam in mam čudovito hčerko,ki si zelo zaupava.Stara sem 36 in popolnoma ( sama) zapiram se vase po 2 dolgih neuspelih vezah nočem navezati nobenih stikov.Ko sem sama doma pa sem žalostna ,ker nimam prijateljev za pogovor..tolažbo.Vem da hčer ne smem obramenjevati. Naj povem še to pred dvemi leti smo imeli v družini 2 samomora ( moj oče) čez 3 mesece hčerin oče(((.Kako naj zapovnim čas ko sem sama to me ubija..več moških me vabi ven dokler se samo pogovarjam z njimi npr. prek fb je uredu ,ko me povabi zabremzam in najdem 1000 izgovorov, čeprav mi je moški všeč.Še sama nevem česa se bojim.Sem tudi brez motivacije in večrat komaj čakam da grem spat.Imam tablete ciprarex in pomirjevala helex vendar ne pomaga dosti. HVALA vsem za kakršnokoli pomoč in odgovor. obupana

Navedeno

chuchi
Hvala za vzpodbudo in prijaznost. Sem ful sekirant po naravi in se žrem za naprej in za nazaj in...ehhh, katastrofa. Malo bolj flegma odnos mi vsekakor ne bi škodil nikjer, tako se pa požrem skoraj, prej in potem in...

Sem povedala tam, da se mi grozno roke tresejo, samo to je bistveno orodje pri tem delu in je rekla, da če se mi tu tresejo, kaj bo v realni situaciji..samo po moje se itak navadiš, ko si enkrat v tem in ti preide v rutino.. pa nisem hotela klečeplazit tam, mi je dala vedet da žal ne.

Najbolj grozno je, ker imam občutek, da sem imela priložnost, sem se pripravljala prej, pa sem pogrnila. Saj mogoče pa tudi če se mi roke ne bi tolko tresle ne bi blo ok, ampak vseeno... to, da mi služba ni bila namenjena pa ni ne vem kakšna tolažba, ker sem doma že 5 mesecev in se mi rola in sem si reeeees želela te službe, plača ni ne vem kakšna je pa redna in služba je redna in... žalostna sem, saj se bom pomirila, ampak trenutno..:((

vem, dan je lep in lepo vreme in življenje je lepo in...vse to vem, samo čutim pa trenutno res nič od tega.

Nima smisla pisati kaj bolj vzpodbudnega...to pride in mine. Ampak če je preveč tega, se zlomimo.

Ja sej takšni najbolj trpimo v življenju in če se ne poberemo pristanemo na pomirjevalih ali pa celo kaj hujšega...