Od kolegice sin zelo rad je. Osnovnošolec. Ker je nenehno lačen in ker bi nenehno kaj jedel, je sam začel eksperimentirati s hrano. Star je dobrih deset let in je pravi mali kuharski mojster. Neverjeten je. Pripravlja prave umetnine. In dobesedno živi za to, da ustvarja različne pojedine. In seveda, živi za to, da lahko potem to poje...
Ni samo malo zalit ampak je orenk kilaža. Nenaravno, nenormalno za takega otroka. Ampak ko smo mami malo namignili, se ji ni zdelo nič narobe. Ona, mama samohranilka s sinčkom edinčkom neizmerno živa v tem, kar počne njen sine in ga dobesedno spodbuja, da pripravlja jedi in da je.

Je to normalno?

če bi vprašala, če se nam to zdi ok, bi ti odgovorila ! tako, pa ne bom !! kaj je normalno za tebe ?

Ja, bolje bi bilo, da ga nažene na ulico, da si prižge kak cigaret in da navsezadnje poskusi tudi kaj močnejšega. Ti suhljati otroci s praznim pogledom in najnovejšimi najkicami so res in... Pa jim nobena "kolegica" ne namigne, naj malo zavirajo.
Če ste že take kolegice(predvidevam, da ne prijateljice), povabite mamo in sina na kakšen pohod, na kolesarjenje, na rolkanje... Če fant rad kuha, naj pripravi piknik za vse, ve pa ga nagradite z letno karto za plavanje itd. Žal samo opazovanje, opravljanje, ne prinese rezultatov. Je treba v akcijo, in to dobronamerno!

Poznam eno mamo , ki je svojemu otroku še pri 12tih nosila žlico v usta. Otrok je zdaj 16 in je ves čas na dietah. samo zdaj ni prav nič debel. Nasprotno, vitek otrok je.
Če je fantu všeč kuhati, pač naj kuha. Ko pride v puberteto tako ali tako ne bo hotel biti več debel.

Ne morem verjeti, kakšni odgovori. Očitno odgovarjajo samo osebe, ki so same mahnjene na hrano.
Odgovor je: NE, ni normalno. Zadeva, če je otrok res PREdebel, je zrela za CSD. Žal, tako je.
Mati ni sposobna skrbeti za otroka. Poznam prav tak primer, mama sama sili sina, danes starega 11 let, s hrano. Od malega mu je nastavljala sladkorne kocke, pozno zvečer mu dela obilne večerje, navadno v obliki debelih sendvičev.....
Posledice: odkritih cel kup bolezni, tudi takšnih, ki niso niti pod razno značilne za otroke, trenutno sum tudi za sladkorno.
Takšne matere načrtno ubijajo lastne otroke!

Super je, da ga vzpodbuja pri kuhanju, najbolje bi bilo, da ga usmeri kar v solo za kuharje - za njih ni nikoli krize.
Ni pa ok, da potem vse to poje. Naj se dogovorita, da fant kuha takrat, ko pridejo k hisi sosolci, obiski, za praznike....Vmes pa na zdravi hrani.
Sicer se bo pa tako potegnil.

Poznam eno deklico, no, zdaj je že veliko dekle, ki je tragično že pred rojstvom ostala brez očeta, tako da so jo vzgajale njena mamica, samska teta in vdova stara mama. Ta otrok je bil že kot majhen dobesedno spitan, kot kak prašič, ki ga gojijo zaradi masti. Ko je šla v šolo, jih je vse tri skrbnice strašno sekiralo, kako bo revica zdržala celo dopoldne ob tisti ubogi malici in so ji rajši naročile dve malici. Punca tudi ni navajena nikamor hodit peš, prevaža jo bodisi mamica bodisi teta. Zdaj je v sedmem razredu in so ji že diagnosticirali probleme s srcem in ožiljem. Zdravniki sicer mami že od malega dopovedujejo, da bi punca morala shujšati in spremeniti način prehranjevanja in se več gibati, a enotno mnenje vseh treh skrbnic je, da zdravniki pač ne vedo vsega in da njihova punčka potrebuje več. Po moje je ta družina zrela za resno obravnavo na CSDju, ker te tri debeluške bodo dobesedno s hrano ubile otroka. Ampak jer gre za sicer urejene gospe, jim očitno CSD ne teži dovolj ali pa sploh ne. Glede na to, da vsi v našem kraju vemo, kaj se s punco dogaja, tega pač ni moč spregledati, se najbrž tudi tiste na CSDju težko delajo, da ne vedo nič.

Evo, prav zato, ker se na CSD ne znajo prav obrniti, sem tudi jaz pri marsikaterem primeru, ki se mi je zdel zrel za strokovno obravnavo, preprosto utihnila in pustila, da se je odvijal, kot se je.

Žal.

Nekateri starši so pač sami veliki reveži, pa si tega nočejo priznati niti ne sprejemajo tuje pomoči.
Čez leta pa se mora otrok ubadati s problemi, ki so jih starši pometli pod preprogo. In to je njihova prava dota in zapuščina.

da fant kuha ni prav nič narobe, še pohvalno, da pa je debel, ni dobro, vse preveč otrok trpi za debelostjo in za to so v večini krivi starši.

Kot otrok nisem smela skoraj nikoli jesti NEzdrave hrane,sladkarij,cvrtja itd.Doma smo se prehranjevali zdravo in porcije so bile prej majhne kot normalne.Vseskozi sem "preventivno"poslušala kako je debelost nezdrava,čeprav nikoli nisem bila debel otrok.
Ko sem šla na šolanje v drugi kraj sem popolnoma znorela kar se hrane tiče,žrla vse in to velike količine.Med vikendi,ko sem hodila domov sem hrano pred starši skrivala,jedla na skrivaj.To počnem še danes,pred njimi ne morem normalno jest.In tako sem zbolela za bulimijo.
Danes 20let kasneje jo še vedno imam,sicer so tudi obdobja več mesecev skupaj ko jem normalno,pridejo pa dnevi,ko od jutra do večera jem in bruham.Vem,da je to bolezen,velikokrat sem se že neuspešno zdravila.
Toliko škode lahko naredijo tudi starši,ki otrokom ne dovoljujejo jest nič razen zdrave hrane.

Navedeno

ne morš verjet no...
Od kolegice sin zelo rad je. Osnovnošolec. Ker je nenehno lačen in ker bi nenehno kaj jedel, je sam začel eksperimentirati s hrano. Star je dobrih deset let in je pravi mali kuharski mojster. Neverjeten je. Pripravlja prave umetnine. In dobesedno živi za to, da ustvarja različne pojedine. In seveda, živi za to, da lahko potem to poje...
Ni samo malo zalit ampak je orenk kilaža. Nenaravno, nenormalno za takega otroka. Ampak ko smo mami malo namignili, se ji ni zdelo nič narobe. Ona, mama samohranilka s sinčkom edinčkom neizmerno živa v tem, kar počne njen sine in ga dobesedno spodbuja, da pripravlja jedi in da je.

Je to normalno?

za moje pojme - prav je, da mu pusti intelekt ustvarjanja. ampak, da mu da v vednost, da vse kar proba, ni treba na vseh krožnikih pojesti. tako kot ni treba vsem enologom celo vinsko klet popiti. mislim, da so drugi vzvodi in da dokler mama uživa ob sinovem uspehu, se ji še daleč ne bo zdelo narobe. če bo daljši kot širši. z njegovim darom ni nič narobe, samo neke meje nima, ki mu jo nihče ne postavi ali ga ne usmeri prav. pa ni nujno, da je to njegova mati. morda tisti, pri katerih se uči. samo bo to težje tudi sedaj vzpostaviti, ker je navajen nečesa. saj same veste, kako to gre. in otorok naj bi imel nekje vzgled. če ne doma, ga najde tudi pri drugih vzornikih. če so pozitivni, toliko bolje. mogoče mati uživa, ker prej ni imela tega, ne vem. ni treba kar povprek obsojati. težava verjetno ne bo šla kar mimo. kaj vem, kaj storiti tu. poglejte sebe, ko bi vam kdo začel pridigati, kako nekaj ne delate prav pri svojih otrocih. zato pač takšne stvari so delikatne. in tako jih je treba jemati, če želiš res dobro komu.

sicer pa, dokler ne bodo sami to spoznali, menim, da ne boste dosegli svoje z opominjanjem. bo čas, ko bo sama dojela, da ni uspeh tisto, kar prinaša skozi zdravje sebi kot otroku predvsem skozi to. ne moreš se pa vsiljevati in trobezljati kar tako. saj veste, tudi odrasli potrebujete butare, da vas lopnejo, ko se končno zbrihtate. in pridete na to, da ste potrebovali svoj čas, da ste se zbrihtali. zakaj ne še pri ostalih, ker siljenje da le kontra efekt. saj, če ste hoteli pomagati, na koncu nikdar ne boste rekli, saj sem ti rekle, saj sem ti rekla in obrnili hrbet ali pač?

V 8. ali 9. razredu se bo fant umiril. Vsaj večinoma je tak :) Sicer pa to ni tvoja skrb