Ali ste vedeli, da se baje zdravniki noče zdraviti, ko zbolijo za rakom (v starosti)? Po neki raziskavi v ZDA, se menda večina zdravnikov, starejših od 50 let, ki zbolijo za rakom, noče zdraviti. Po lastnih besedah nekaterih izmed njih, raje živijo do konca normalno življenje v krogu družine, kot da bi kakšno leto več živeli oslabljeni in v mukah zaradi kemoterapij, hospitalizacij, itd. Medtem, ko je stanje pri povprečnem zbolelem za rakom ravno obratno, v veliki večini se odločajo za zdravljenje in upajo na medicinski čudež.

Navedi prosim vir te tvoje velecenjene informacije.

verjamem, da je nekaj na tem. Sicer pa vprašanje kaj in kako, mi smo imeli v družini bolnico z rakom na želodcu, pa dokler ni vedela, da ima raka je bilo z njo praktično vse ok, ko so ji postavili diagnozo je pa šlo vse navzdol, sploh po tistem, ko so jo odprli in ji predrli tumor, je po tistem živela le še pol leta, lahko da če ji ga nebi predrli ali je nebi odpirali bi živela dlje in bolje lahko bi bilo pa podobno, samo kolikor vem, je za telo bolj stresno če se opravljajo kakršni koli posegi, kot če se ne...

¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨
Wow. Koo-koo-ka-choo got screwed.

Si to pobrala na baje.com?

Sem bral nekaj podobnega oz. v tem duhu in sicer da se takrat, ko se bliža konec (vsaj v medicinskem smislu), tisti, ki se s tem srečujejo vsakodnevno (zdravniki, terapevti, itd.) pri drugih ljudeh, raje odločajo za prekinitev zdravljenja kot da bi nadaljevali v upanju na ... ne vem kaj, čudež? Kot primer so navajali to, da ponavadi ljudje želijo poskusiti vse mogoče, tudi če so na aparatih, da bi ja malo podaljšali svoje življenje, čeprav je agonija. Oz. je članek to predstavil v smislu, da so otroci/sorodniki takih ostarelih ljudi ponavadi tisti, ki silijo medicino, naj poskusi še s tem pa z onem.

Navedeno

Gunnar
verjamem, da je nekaj na tem. Sicer pa vprašanje kaj in kako, mi smo imeli v družini bolnico z rakom na želodcu, pa dokler ni vedela, da ima raka je bilo z njo praktično vse ok, ko so ji postavili diagnozo je pa šlo vse navzdol, sploh po tistem, ko so jo odprli in ji predrli tumor, je po tistem živela le še pol leta, lahko da če ji ga nebi predrli ali je nebi odpirali bi živela dlje in bolje lahko bi bilo pa podobno, samo kolikor vem, je za telo bolj stresno če se opravljajo kakršni koli posegi, kot če se ne...

temu moram žal pritrditi.
vir: družinska izkušnja....
Res je tudi, da se rak v visoki starosti (recimo nad 75 let) počasneje razvija, odziv organizma na invazivno terapijo (beri kirurgija, kemoterapija, obsevanje) je pa bistveno slabši, tako da je včasih vprašlijvo, ali se odločiti za zdravljenje ali ne.

Navedeno

žal tudi tu

Navedeno

Gunnar
verjamem, da je nekaj na tem. Sicer pa vprašanje kaj in kako, mi smo imeli v družini bolnico z rakom na želodcu, pa dokler ni vedela, da ima raka je bilo z njo praktično vse ok, ko so ji postavili diagnozo je pa šlo vse navzdol, sploh po tistem, ko so jo odprli in ji predrli tumor, je po tistem živela le še pol leta, lahko da če ji ga nebi predrli ali je nebi odpirali bi živela dlje in bolje lahko bi bilo pa podobno, samo kolikor vem, je za telo bolj stresno če se opravljajo kakršni koli posegi, kot če se ne...

temu moram žal pritrditi.
vir: družinska izkušnja....
Res je tudi, da se rak v visoki starosti (recimo nad 75 let) počasneje razvija, odziv organizma na invazivno terapijo (beri kirurgija, kemoterapija, obsevanje) je pa bistveno slabši, tako da je včasih vprašlijvo, ali se odločiti za zdravljenje ali ne.

ta sorodnica je bila takrat stara blizu 70 let in praktično dokler ji niso postavili diagnoze sploh ni vedela, da je z njo karkoli narobe, potlej jo je pa najprej zdelal strah, ker ni vedela kaj in kako, še dodatno pa, ko so jo odprli in zaprli ter ji postavili "datum", svoje je naredila še prilagojena dieta, da je praktično postala kot okostnjak in to v zelo kratkem času...

¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨
Wow. Koo-koo-ka-choo got screwed.

Kot pravi Gunnar, dokler ni vedela oz. dokler JE NISO ODPRLI. To je to. Po moje rak prične hitreje rasti, ko pride v kontakt z zrakom. Mogoče neumna logika ? Tudi jaz poznam nekaj ljudi,ki so bili do odkritja "zdravi", potem je šlo pa rapidno navzdol.

Eden od člankov na to temo
http://www.dailymail.co.uk/health/article-2100684/Why-doctors-like-die-endure-pain-treatment-advanced-cancer.html

Navedeno

frulll
Ali ste vedeli, da se baje zdravniki noče zdraviti, ko zbolijo za rakom (v starosti)? Po neki raziskavi v ZDA, se menda večina zdravnikov, starejših od 50 let, ki zbolijo za rakom, noče zdraviti. Po lastnih besedah nekaterih izmed njih, raje živijo do konca normalno življenje v krogu družine, kot da bi kakšno leto več živeli oslabljeni in v mukah zaradi kemoterapij, hospitalizacij, itd. Medtem, ko je stanje pri povprečnem zbolelem za rakom ravno obratno, v veliki večini se odločajo za zdravljenje in upajo na medicinski čudež.

Ej, 50 let pa ni glih neka strašna starost, to ti lahko zagotovim iz osebne izkušnje. Jaz računam, da imam vsaj še eno tretjino pred sabo. ;)
Pa dejstvo je tudi, da veliko rakov dejansko pozdravijo in ne gre za medicinske čudeže.
Tudi če se ne zdraviš, so pa menda na koncu vseeno muke ...

Še eden: how doctors die

Sej zdravniki v večini vedo kdaj je rak lahko ozdravljiv in kdaj se podaljšuje življenje...večina se vse bolnike operira, včasih po večkrat, potem kemoteraipja obsevanja..itd..kjub temu da že na štartu vedo, da ni upanja, da je vse skupaj le podaljšanje življenja! Žal je v velikih primerih tako! Seveda sem za zdravljenje, da me ne boste narobe razumeli, ampak tam kjer je smiselno! Zdravniki valda da vse operirajo, včasih ne naredijo nič, le odprejo in zaprejo, ker se pač nič ne da narest, pa rečejo, no nekaj smo pa le rešili...ja le kaj??? Uglavenem jaz vem zakaj se veliki zdravniki in ostali ki delajo v tem ne zdravijo in ne operirajo, kadar je vse skupaj šlo predaleč :(

Vse je pomojem odvisno kje ima clovek raka in v katerem stadiju je. Pomembna je tudi starost pacienta. Da gredo pri 70 letniku z rakom na zelodcu v neke invazivne posege je cisto brez smisla. Ze pri mlajsih je ozdravljivost zelo majhna kaj sele pri starejsem. Boljse je ziveti naprej kvalitetno zivljenje, dokler pac gre kot pa se muciti z kemoterapijami in obsevanji itd.

Navedeno

čisto po kmečki pameti
Kot pravi Gunnar, dokler ni vedela oz. dokler JE NISO ODPRLI. To je to. Po moje rak prične hitreje rasti, ko pride v kontakt z zrakom. Mogoče neumna logika ? Tudi jaz poznam nekaj ljudi,ki so bili do odkritja "zdravi", potem je šlo pa rapidno navzdol.

Problem raka je v tem, da ce ga odkrijejo sele takrat, ko zacne povzrocst resne tezave, to je v zadnjem stadiju, pacient nima vec dosti upanja in moznosti za ozdravitev, ampak rapidno propade.

Od tod mit, da dokler mu ga niso odkrili, je bilo vse OK.
Ta clovek je imel raka ze leta in ce bi ga pravocasno odkrili, bi ga verjetno ozdravili.
Zato pa se uvajajo presejalni programi, da se najde rak dosti preden zacne povzrocat tezave in simptome.

Je pa verjetno tudi nekaj na tem, da se z operacijo lahko zasejejo rakave celice drugam po organizmu

Točno tako, večina rakov postane ''simptomatskih'' takrat, ko so že slabo zdravljivi. Špekulacije, ki ste jih gor nekateri navedli strokovno gledano ne pijejo vode. (Rak dobi ''zrak'' preko žil, ne pa s tem, da se ga ''odpre in predre''.) Tudi naša koža ne ''diha'' skozi pore, ampak preko krvi.

In ja, stik z uirajočimi in umiranjem te spremeni, bistveno manj razumeš ostale, ki se s tem ne srečajo in živijo neodgovorno, lahkomiselno, preslabo, vztrajajo v slabih zakonih, slabih odnosih, se vedejo kot da bodo živeli še 200let, kot da so nesmrtni. Ko pa vidiš, kako malo je potrebno, včasih samo trenutek nepazlijvosti, raztresenosti, ki se zgodi vsem, kako dejansko ni nobene logike (ne umirajo samo ostareli pri 80ih, ampak tudi mladi z majhnimi otroci), no... verjetno greš skozi različne procese in faze... in na nekatera vprašanja pač ne dobiš odgovorov.

Navedeno

neznanje
Točno tako, večina rakov postane ''simptomatskih'' takrat, ko so že slabo zdravljivi. Špekulacije, ki ste jih gor nekateri navedli strokovno gledano ne pijejo vode. (Rak dobi ''zrak'' preko žil, ne pa s tem, da se ga ''odpre in predre''.) Tudi naša koža ne ''diha'' skozi pore, ampak preko krvi.

zato pa pravim, da je mogoče možno pri operaciji zasejati metastaze preko krvi po preostalem telesu. ne vem, nisem ekspert

Oba moja starša sta umrla po treh mesecih po odkritju raka, za oba so rekli, da je prepozno za zdravljenje in oba sta umrla brez bolečin. Usahnila sta. Zrdavnik mi je dejal vse hudo jima je bilo prihranjeno, ker rak ni bil pravočasno odkrit. Dokler nista zbolela sta živela normalno življenje in nista govorila o tem, da je z njima kaj narobe. Le utrujena sta bila kakšno leto prej, bolj kot običajno.
Naša teta pa je zbolela za črevesnim rakom, hoteli so jo operirati a ji je sestra dejala, naj se ne operira, naj pusti tako kot je, saj nima ne moža ne otrok, da bi jo negovali in zanjo skrbeli. Imela je 60 let.
Po premisleku se je odločila, da ne gre nikamor in odpovedala operacijo. Krvavenje iz črevesja je ponehalo in živela je še 20 let.
Kaj je pametno ne vem.

Navedeno

Mislim

Naša teta pa je zbolela za črevesnim rakom, hoteli so jo operirati a ji je sestra dejala, naj se ne operira, naj pusti tako kot je, saj nima ne moža ne otrok, da bi jo negovali in zanjo skrbeli. Imela je 60 let.

upam, da tisto ni bila njena lastna sestra, temveč medicinska sestra.
ker če ti lastna familija reče, da bolje da umreš, ker te ne mislijo negovat.... groza.

Navedeno

kruto kruto kruto

Navedeno

Mislim

Naša teta pa je zbolela za črevesnim rakom, hoteli so jo operirati a ji je sestra dejala, naj se ne operira, naj pusti tako kot je, saj nima ne moža ne otrok, da bi jo negovali in zanjo skrbeli. Imela je 60 let.

upam, da tisto ni bila njena lastna sestra, temveč medicinska sestra.
ker če ti lastna familija reče, da bolje da umreš, ker te ne mislijo negovat.... groza.

ma kakšna groza neki, lih tko je groza, če te familija hoče met tud če je bolezen terminalna na vseh možnih operacijah, terapijah in aparaturah, da o mukah, ki jih to povzroča ne govorim... vsak ima pravico se odločat o teh zadevah sam, tud če je tej dotični gospe sestra rekla nej ne gre na operacijo, bi ženska če bi sama tako želela že šla, če ne takoj pa čez nekaj časa, če bi se izkazalo, da bi bila operacija ipd. bolj smiselna oz. da bi ji bilo s tem bolje kot brez

¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨
Wow. Koo-koo-ka-choo got screwed.

Navedeno

Mislim

Naša teta pa je zbolela za črevesnim rakom, hoteli so jo operirati a ji je sestra dejala, naj se ne operira, naj pusti tako kot je, saj nima ne moža ne otrok, da bi jo negovali in zanjo skrbeli. Imela je 60 let.
Po premisleku se je odločila, da ne gre nikamor in odpovedala operacijo. Krvavenje iz črevesja je ponehalo in živela je še 20 let.
Kaj je pametno ne vem.

potem zelo verjetno NI BIL rak debelega črevesja...

Pred mesecem dni mi je za rakom deb. črevesa umrla mama. Na koncu enoletnega"zdravljenja" je bilo grozno. Bolečine na bolečine, morfij v ogromnih količinah, držalo je pa 15 min, potem pa spet bolečine. Veste, sem jo imela rada, zelo. Vse bi naredila, da se pozdravi, ampak na koncu bi vse naredila, da bi ji olajšala bolečine. Tisto namreč res ni vredno človeka, kaj šele humano umiranje. Če gledam zdaj nazaj, bi bilo bolje, da bi jo pustili v začetku brez zdravil, v hudih bolečinah bi padla v šok in hitro umrla. Tako pa je v hudih bolečinah umirala tri mesece. kaj je bolj huamno?
Ne vem ali so te informacije o zdravnikih relevantne. Niti me ne zanima, bi jim pa glede na lastno izkušnjo povsem verjela. Tisti, ki se s temi bolniki redno srečujejo točno vedo za kakšno neizmerno trpljenje gre.

Navedeno

Gunnar

Navedeno

kruto kruto kruto

Navedeno

Mislim

Naša teta pa je zbolela za črevesnim rakom, hoteli so jo operirati a ji je sestra dejala, naj se ne operira, naj pusti tako kot je, saj nima ne moža ne otrok, da bi jo negovali in zanjo skrbeli. Imela je 60 let.

upam, da tisto ni bila njena lastna sestra, temveč medicinska sestra.
ker če ti lastna familija reče, da bolje da umreš, ker te ne mislijo negovat.... groza.

ma kakšna groza neki, lih tko je groza, če te familija hoče met tud če je bolezen terminalna na vseh možnih operacijah, terapijah in aparaturah, da o mukah, ki jih to povzroča ne govorim... vsak ima pravico se odločat o teh zadevah sam, tud če je tej dotični gospe sestra rekla nej ne gre na operacijo, bi ženska če bi sama tako želela že šla, če ne takoj pa čez nekaj časa, če bi se izkazalo, da bi bila operacija ipd. bolj smiselna oz. da bi ji bilo s tem bolje kot brez

saj vem, da je tebi težko kaj dopovedat, ampak kruto je dejstvo, da ti nekdo iz lastne družine reče, raje umri, kot da imam jaz s tabo dodatno delo.
kako pa kaj se pa človek odloči, je pa itak njegova stvar

Te strašne bolečine ob umiranju za rakom so posledica raka, ne pa posledica zdravljenja. Kdor misli, da se bo ognil bolečinam, če se ne bo poslužil zdravljenja, se hudo moti. Umiranje za rakom je boleče.

Osebno sem dvakrat zbolela za rakom in nikoli mi ni prišlo na misel, da se ne bi šla zdravit. Če se ne bi šla, bi me zdaj že davno ne bilo več tu. In zagotovo bi umrla v hudih bolečinah.

Njhuje je, ko v tvojem imenu odloča nekdo drug pa naj gre za svojce, pooblaščene osebe, medicinsko osebje ali kogarkoli drugega. Dokaj hitro pa se lahko tudi sami znajdemo v taki situaciji, ko bo o našem podaljševanju življenja oz trpljenja odločal nekdo drug. Verjetno lahko ugibate, da takrat, ko gre o nas samih po večini ne želimo podaljševati telesnega trpljenja in agonije, ko odločamo o kom drugem pa je še toliko drugih dejavnikov kot so družbeni in verski vplivi in nenazadnje čustvena navezanost na osebo za katero si želimo, da bi ostala živa. Gre za kruta življenjska vprašanja in včasih so naključja tista, ki odločajo kako se bo stvar zaključila.

Navedeno

kruto kruto kruto

Navedeno

Gunnar

Navedeno

kruto kruto kruto

Navedeno

Mislim

Naša teta pa je zbolela za črevesnim rakom, hoteli so jo operirati a ji je sestra dejala, naj se ne operira, naj pusti tako kot je, saj nima ne moža ne otrok, da bi jo negovali in zanjo skrbeli. Imela je 60 let.

upam, da tisto ni bila njena lastna sestra, temveč medicinska sestra.
ker če ti lastna familija reče, da bolje da umreš, ker te ne mislijo negovat.... groza.

ma kakšna groza neki, lih tko je groza, če te familija hoče met tud če je bolezen terminalna na vseh možnih operacijah, terapijah in aparaturah, da o mukah, ki jih to povzroča ne govorim... vsak ima pravico se odločat o teh zadevah sam, tud če je tej dotični gospe sestra rekla nej ne gre na operacijo, bi ženska če bi sama tako želela že šla, če ne takoj pa čez nekaj časa, če bi se izkazalo, da bi bila operacija ipd. bolj smiselna oz. da bi ji bilo s tem bolje kot brez

saj vem, da je tebi težko kaj dopovedat, ampak kruto je dejstvo, da ti nekdo iz lastne družine reče, raje umri, kot da imam jaz s tabo dodatno delo.
kako pa kaj se pa človek odloči, je pa itak njegova stvar

lej če je bolezen terminalna boš umrl v vsakem primeru, če te operirajo pa ti podaljšujejo agonijo ali pa če ne, dodatno delo s takim bolnikom je pa tudi v vsakem primeru ali gre na operacijo ali ne in ja kruto dejstvo, če je bolezen terminalna pač umreš, samo kar ti jaz dopovedujem je to, da je bolj kruto ta varianta, da večina svojcev kljub želji bolnika vztraja pri tem, da hodi na žnj kemoterapij in operacij četudi ne pomagajo kaj dosti in je potlej cel halo če se tak bolnik odloči umreti prej in odklanja "zdravljenje", če že injekcije ne sme dobit.

¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨
Wow. Koo-koo-ka-choo got screwed.

Navedeno

še jaz naj povem svoje

Osebno sem dvakrat zbolela za rakom in nikoli mi ni prišlo na misel, da se ne bi šla zdravit. Če se ne bi šla, bi me zdaj že davno ne bilo več tu. In zagotovo bi umrla v hudih bolečinah.

Ta tema ne govori o tem, ali je možno pozdraviti raka ali ne, temveč o tem, kakšne odločitve sprejemajo zdravniki zase in kakšne za druge, ko gre za veliko verjetnost, da ozdravitev ni možna. Moje mnenje je, da ravnajo povsem pametno, saj vejo, da je je trpljenje manjše, če svoj preostali čas preživijo z družino, tisti boleči konec pa oddelajo s paliativno oskrbo.

Navedeno

Gunnar

Navedeno

kruto kruto kruto

Navedeno

Gunnar

Navedeno

kruto kruto kruto

Navedeno

Mislim

Naša teta pa je zbolela za črevesnim rakom, hoteli so jo operirati a ji je sestra dejala, naj se ne operira, naj pusti tako kot je, saj nima ne moža ne otrok, da bi jo negovali in zanjo skrbeli. Imela je 60 let.

upam, da tisto ni bila njena lastna sestra, temveč medicinska sestra.
ker če ti lastna familija reče, da bolje da umreš, ker te ne mislijo negovat.... groza.

ma kakšna groza neki, lih tko je groza, če te familija hoče met tud če je bolezen terminalna na vseh možnih operacijah, terapijah in aparaturah, da o mukah, ki jih to povzroča ne govorim... vsak ima pravico se odločat o teh zadevah sam, tud če je tej dotični gospe sestra rekla nej ne gre na operacijo, bi ženska če bi sama tako želela že šla, če ne takoj pa čez nekaj časa, če bi se izkazalo, da bi bila operacija ipd. bolj smiselna oz. da bi ji bilo s tem bolje kot brez

saj vem, da je tebi težko kaj dopovedat, ampak kruto je dejstvo, da ti nekdo iz lastne družine reče, raje umri, kot da imam jaz s tabo dodatno delo.
kako pa kaj se pa človek odloči, je pa itak njegova stvar

lej če je bolezen terminalna boš umrl v vsakem primeru, če te operirajo pa ti podaljšujejo agonijo ali pa če ne, dodatno delo s takim bolnikom je pa tudi v vsakem primeru ali gre na operacijo ali ne in ja kruto dejstvo, če je bolezen terminalna pač umreš, samo kar ti jaz dopovedujem je to, da je bolj kruto ta varianta, da večina svojcev kljub želji bolnika vztraja pri tem, da hodi na žnj kemoterapij in operacij četudi ne pomagajo kaj dosti in je potlej cel halo če se tak bolnik odloči umreti prej in odklanja "zdravljenje", če že injekcije ne sme dobit.

kar se mene tiče, je treba spoštovat željo bolnika, pa naj bo ta želja nadaljnje zdravljenje, ali pa prenehanje s tem. ne pa da mu namigneš, naj se zaradi tvoje komoditete blagovoli evtanazirat in spravit s sveta, da ti ne bo v nadlego.

kar se pa "terminalnosti" bolezni tiče
mojemu očetu so pred dvema letoma diagnosticirali raka na prostati, lečeči zdravnik mu je dejal da ima bolj malo šans in mu namignil, da nima smisla, da se poslužuje nadaljnega zdravljenja. HVALA BOGU, da je poslušal sosedo, ki je tudi zdravnica, zaposlena na onkološkem inštitutu, ki ga je vseeno prepričala, da naj gre v zdravljenje - obsevanja.

danes še vedno živi normalno življenje, brez vsakih bolečin, z izgledi, da je zaenkrat rak ustavljen.

Da njena lastna sestra, s katero sta se zelo ljubili in spoštovali ji je rekla naj se ne operira. Če bi se, bi ta sestra in tudi drugi sorodniki pomagali in ji nudili kar se da. Mi vemo, da je bil ta nasvet mišljen dobronamerno in tudi teta ga je vzela kot odkrit pogovor o bolezni, stanju, dvomu kaj narediti. Sorodnica, zdravnica je na vsak način vztrajala da se operira in zdravi. Rak je bil potrjen.
Ne vemo ne kako ne zakaj ampak preprosto je bolezen zvodenela.
Mislim, da je najtežje tam, kjer se o bolezni, zdravljenju, negi in pomoči ne pogovarjajo, bolnika tolažijo da bo vse dobro nihče pa ga ne vpraša kaj misli sam, kako razmišlja, doma ne najdejo časa da bi ga negovali ampak ga šetajo po bolnicah, obiskujejo ga, bojijo pa se, da ga bodo poslali domov.
To mislim, da je za rakave bolnike, ki se zavedajo kakšna bolezen je to najhuje.

Ob tem je treba NA DEBELO poudariti, da rak ni raku enak in da večina rakov prostate, za katerimi zbolijo starejši moški, niti približno ni ne invazivnih ,e hitro naredujočih in tudi ne smrtnih. Večina se jih dobro zazdravi.

Ko govorimo o sarkomih, o adenokarcinomih, o pljučnem raku ... pa je situacija ZELO drugačna.

Navedeno

kruto kruto kruto

kar se pa "terminalnosti" bolezni tiče
mojemu očetu so pred dvema letoma diagnosticirali raka na prostati, lečeči zdravnik mu je dejal da ima bolj malo šans in mu namignil, da nima smisla, da se poslužuje nadaljnega zdravljenja. HVALA BOGU, da je poslušal sosedo, ki je tudi zdravnica, zaposlena na onkološkem inštitutu, ki ga je vseeno prepričala, da naj gre v zdravljenje - obsevanja.

danes še vedno živi normalno življenje, brez vsakih bolečin, z izgledi, da je zaenkrat rak ustavljen.

Hja, če bi dobil tistega, ki udari na hitro, bi z 90% možnostjo umrl v pol leta. Manj kot 5% možnosti je, da bi preživel naslednjih 5 let (tudi z zdravljenjem). Je pač imel takega, kot je večina rakov na prostati - počasi rastočih, življenjsko nenevarnih. Ali pa spada med tistih par procentov srečnežev, ki preživijo več let kljub agresivnosti tega raka.

Navedeno

Mislim
Da njena lastna sestra, s katero sta se zelo ljubili in spoštovali ji je rekla naj se ne operira. Če bi se, bi ta sestra in tudi drugi sorodniki pomagali in ji nudili kar se da. Mi vemo, da je bil ta nasvet mišljen dobronamerno in tudi teta ga je vzela kot odkrit pogovor o bolezni, stanju, dvomu kaj narediti. Sorodnica, zdravnica je na vsak način vztrajala da se operira in zdravi. Rak je bil potrjen.
Ne vemo ne kako ne zakaj ampak preprosto je bolezen zvodenela.
Mislim, da je najtežje tam, kjer se o bolezni, zdravljenju, negi in pomoči ne pogovarjajo, bolnika tolažijo da bo vse dobro nihče pa ga ne vpraša kaj misli sam, kako razmišlja, doma ne najdejo časa da bi ga negovali ampak ga šetajo po bolnicah, obiskujejo ga, bojijo pa se, da ga bodo poslali domov.
To mislim, da je za rakave bolnike, ki se zavedajo kakšna bolezen je to najhuje.

jst še vedno verjamem, da je vsaj pri raku velik faktor pri pomoči k ozdravitvi oz. čim lažjem prenašanju bolezni to, da bolnik ostane pozitiven, ni pod stresom in čim manj misli na to ter živi svoje življenje še naprej aktivno oz. tako kot ga je pred diagnozo pa da čim manj ljudi ve za bolezen, ker ko so pa zadeve enkrat v bolnišnici je pa več al manj konstanten stres za bolnika najprej nervoza, ker so na urniku vedno neke preiskave, terapije in operacije, potlej sprememba prehrane, omejitev gibanja in aktivnosti + vsa kemija, ki jo kasira bolnik + konstantni obiski tega in onega prijatelja, vse žlahte itn. ko enkrat pride ven informacija, da ima pa ta in ta človek raka...

¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨
Wow. Koo-koo-ka-choo got screwed.

Navedeno

Gunnar

Navedeno

žal tudi tu

Navedeno

Gunnar
verjamem, da je nekaj na tem. Sicer pa vprašanje kaj in kako, mi smo imeli v družini bolnico z rakom na želodcu, pa dokler ni vedela, da ima raka je bilo z njo praktično vse ok, ko so ji postavili diagnozo je pa šlo vse navzdol, sploh po tistem, ko so jo odprli in ji predrli tumor, je po tistem živela le še pol leta, lahko da če ji ga nebi predrli ali je nebi odpirali bi živela dlje in bolje lahko bi bilo pa podobno, samo kolikor vem, je za telo bolj stresno če se opravljajo kakršni koli posegi, kot če se ne...

temu moram žal pritrditi.
vir: družinska izkušnja....
Res je tudi, da se rak v visoki starosti (recimo nad 75 let) počasneje razvija, odziv organizma na invazivno terapijo (beri kirurgija, kemoterapija, obsevanje) je pa bistveno slabši, tako da je včasih vprašlijvo, ali se odločiti za zdravljenje ali ne.

ta sorodnica je bila takrat stara blizu 70 let in praktično dokler ji niso postavili diagnoze sploh ni vedela, da je z njo karkoli narobe, potlej jo je pa najprej zdelal strah, ker ni vedela kaj in kako, še dodatno pa, ko so jo odprli in zaprli ter ji postavili "datum", svoje je naredila še prilagojena dieta, da je praktično postala kot okostnjak in to v zelo kratkem času...

Ljudje smo si različni tudi v tem. Moja mami je imela raka na črevesju in so jo operirali pri slabih 70, nato je sledila kemoterapija (to je bilo res hudo). Napovedali so ji cirka 30-procentov možnosti, da bo preživela operacijo. Zaenkrat je vse okej, ampak še enkrat se ne bo zdravila, niti na kolonoskopijo ne gre nikoli več v življenju. Jo razumem in bom spoštovala njeno željo, če bo treba.
Verjetno zdravniki razmišljajo podobno. Prepričana sem, da se gredo zdravit, če imajo dobre možnosti za ozdravitev, če pa so slabe, pa verjetno res ne.

Gunnar, se popolnoma strinjam s teboj. Poslušajte (you tube) in berite (Kemoterapija zdravi raka ali zemlja je ravna plošča) dr. Lotharja Hirnese-ja.
Vse prevečkrat se ob postavljeni diagnozi prepustimo odločanju o načinu zdravljenja zdravnikom ki imajo ustaljeno prakso: operacija, obsevanje, kemoterapija. In to je to. Za vse enako. Organizem se pa od organizma razlikuje.
Znano je da veliko rakavih bolnikov umre ravno zaradi izčrpanosti podhranjenosti.
Se splača še kaj dodatnega prebrat, vzet na znanje ...

Ko mi je za rakom umrla mama, sem tudi sama razmišljala, da bi, če bi imela raka, verjetno odklonila zdravljenje. Seveda takega raka, za katerega bi vedela, da je zelo visoka umrljivost in ni možnosti za čisto ozdravitev, ampak gre samo za zazdravitev.
Pri njej je trajalo 6 mesecev muk, brez kemoterapije pa ne vem, koliko bi še živela. Življenje v času kemoterapije res ni bilo kvalitetno, težko jo je prenašala.

To je pa čista laž in natolcevanje, da bi se bolnike z rakom vse po vrsti zdravilo po ustaljeni shemi 'operacija, obsevanje, kemoterapija'. Ali lažete ali pa v resnici ne veste kaj dosti o načinih zdravljenja raka, ki so uveljavljeni v slovenski onkologiji, drugega ne morem napisati.

Resnica je takšna (to pišem iz svojih izkušenj in iz poznavanja dela na onkološkem inštitutu), da se pacientu vedno čim natančneje specificira njegov tip raka in se šele nato za vsakogar posebej konzilij na osnovi teh podatkov odloči, kakšno zdravljenje bo pacient imel. Pri tem se upošteva tudi pacientova specifika (starost, druge njegove bolezni, celo njegove želje...). In seveda se pacienta nikoli ne zdravi proti njegovi volji. Tudi se zdravniki o metodah zdravljenja pogovorijo s pacientom in ni res, da bi nad pacientom izvajali terapije, za katere bi jim težili pacientovi sorodniki, pacient pa bi jih odklanjal.

Nikoli se ne izvaja kemoterapije pri tistih tipih raka, ki so na kemoterapijo neodzivni, prav tako se recimo biološko zdravljenje izvaja le tedaj, ko je tip tumorja tak, da se na to zdravljenje odziva. Poznam zelo veliko pacientk, ki so kot jaz zbolele za rakom na dojki, pa niti ena ni imela takšne sheme zdravljenja, kot je bila moja. Prav tako smo imeli v družini bolnika s težjo obliko levkemije in tudi on bi vam lahko potrdil, da so imeli pacienti z levkemijo, ki jih je spoznal med zdravljenjem, precej različne tretmaje zdravljenja. Moja stara mama je zbolela za rakom dojke pri svojih 80 letih. Kakšno mlajšo pacientko bi po besedah onkologa v tej situaciji operirali in ji kasneje dali kemoterapijo, nje pa pča niso, ker so ocenili, da je prešibka. Raka so ji potem ustavili s hormonsko terapijo, ki pri precej mlajši pacientki najbrž da ne bi bila zadostna, pri njej pa je bila.

Želim samo povedati, da zdravemu je res enostavno opletati z jezikom in dajati v nič slovensko onkologijo. Ampak dejstva so pa drugačna. Upam, da vam tega nikoli ne bo treba spoznavati od blizu na lastnih izkušnjah.

Navedeno

Mislim
Da njena lastna sestra, s katero sta se zelo ljubili in spoštovali ji je rekla naj se ne operira. Če bi se, bi ta sestra in tudi drugi sorodniki pomagali in ji nudili kar se da. Mi vemo, da je bil ta nasvet mišljen dobronamerno in tudi teta ga je vzela kot odkrit pogovor o bolezni, stanju, dvomu kaj narediti. Sorodnica, zdravnica je na vsak način vztrajala da se operira in zdravi. Rak je bil potrjen.
Ne vemo ne kako ne zakaj ampak preprosto je bolezen zvodenela.
Mislim, da je najtežje tam, kjer se o bolezni, zdravljenju, negi in pomoči ne pogovarjajo, bolnika tolažijo da bo vse dobro nihče pa ga ne vpraša kaj misli sam, kako razmišlja, doma ne najdejo časa da bi ga negovali ampak ga šetajo po bolnicah, obiskujejo ga, bojijo pa se, da ga bodo poslali domov.
To mislim, da je za rakave bolnike, ki se zavedajo kakšna bolezen je to najhuje.

Ko se o teh stvareh zares odločaš, svet naenkrat ni več črnobel. In kako strahotno težko je pustiti bolnika, ko moraš v službo, ni pa žive duše, ki bi lahko poskrbela zanj. Sama sem pustila službo, da sem mamo lahko negovala, ker tak bolnik te zadnje mesece potrebuje ne samo 24 ur, ampak 26 ur na dan. In ne boš verjel/a, ko je šla za kak dan v bolnico, smo imeli doma "počitnice". Po cel dan sem počivala. Težko je komurkoli kaj očitati. Res vse tisto bruhanje, driska, klistirji, pitanje, prigovarjanje, da naj vsaj pol žličke, kuhanje juhic, ker "mogoče bo pa zvečer frišno zelenjavno župco", spremljanje na WC dokler gre, potem pa umivanje, skrb za preležalnine, skrb ali si prav doziral morfij......, ni piknik v življenju. Ne vem, če sem bila kdaj tako izmučena. Fizično in psihično. Smrt je bila odrešitev. Za mamo in za vse okoli nje.

Navedeno

rak ni raku enak!
Ob tem je treba NA DEBELO poudariti, da rak ni raku enak in da večina rakov prostate, za katerimi zbolijo starejši moški, niti približno ni ne invazivnih ,e hitro naredujočih in tudi ne smrtnih. Večina se jih dobro zazdravi.

Ko govorimo o sarkomih, o adenokarcinomih, o pljučnem raku ... pa je situacija ZELO drugačna.

Ko rak prostate preide v koncne faze ni nic vec pocasen in zazdravljiv
In ocetu SO ugotovili agresivno obliko v 3 e stadiju (5+4)

Navedeno

sem se večkrat zdravila pri njih
To je pa čista laž in natolcevanje, da bi se bolnike z rakom vse po vrsti zdravilo po ustaljeni shemi 'operacija, obsevanje, kemoterapija'. Ali lažete ali pa v resnici ne veste kaj dosti o načinih zdravljenja raka, ki so uveljavljeni v slovenski onkologiji, drugega ne morem napisati.

Resnica je takšna (to pišem iz svojih izkušenj in iz poznavanja dela na onkološkem inštitutu), da se pacientu vedno čim natančneje specificira njegov tip raka in se šele nato za vsakogar posebej konzilij na osnovi teh podatkov odloči, kakšno zdravljenje bo pacient imel. Pri tem se upošteva tudi pacientova specifika (starost, druge njegove bolezni, celo njegove želje...). In seveda se pacienta nikoli ne zdravi proti njegovi volji. Tudi se zdravniki o metodah zdravljenja pogovorijo s pacientom in ni res, da bi nad pacientom izvajali terapije, za katere bi jim težili pacientovi sorodniki, pacient pa bi jih odklanjal.

Nikoli se ne izvaja kemoterapije pri tistih tipih raka, ki so na kemoterapijo neodzivni, prav tako se recimo biološko zdravljenje izvaja le tedaj, ko je tip tumorja tak, da se na to zdravljenje odziva. Poznam zelo veliko pacientk, ki so kot jaz zbolele za rakom na dojki, pa niti ena ni imela takšne sheme zdravljenja, kot je bila moja. Prav tako smo imeli v družini bolnika s težjo obliko levkemije in tudi on bi vam lahko potrdil, da so imeli pacienti z levkemijo, ki jih je spoznal med zdravljenjem, precej različne tretmaje zdravljenja. Moja stara mama je zbolela za rakom dojke pri svojih 80 letih. Kakšno mlajšo pacientko bi po besedah onkologa v tej situaciji operirali in ji kasneje dali kemoterapijo, nje pa pča niso, ker so ocenili, da je prešibka. Raka so ji potem ustavili s hormonsko terapijo, ki pri precej mlajši pacientki najbrž da ne bi bila zadostna, pri njej pa je bila.

Želim samo povedati, da zdravemu je res enostavno opletati z jezikom in dajati v nič slovensko onkologijo. Ampak dejstva so pa drugačna. Upam, da vam tega nikoli ne bo treba spoznavati od blizu na lastnih izkušnjah.

Narobe si vzela moj post. Nisem hotela dajati v nič slovenske onkologije, nikakor. Seveda ne zdravijo vseh vrst rakov enako, to bi bila prava neumnost, so pa postopki zelo podobni in si nekako vkalupljen v sistem. Hotela sem poudarit, da obstajajo tudi druge vrste zdravljenja, take, ki obravnavajo človeka kot celovito osebnost in ne samo kot pacienta. Ko je rak smo simptom. In ni vse v rezanju, žarčenju in kemijskemu sesuvanju imunskega sistema, ki ga je potrebno potem spet vzpostavit. In vem o čem govorim - iz bližine.

moja mama sicer ni zdravnica, je medicinsk sestra in je več kot 15 let preživela na otološki kliniki, kjer se je dnevno srečevala z bolniki z rakom na grlu, ipd. tudi ona je rekla, da se niti slučajno ne bi zdravila če bi imela raka, ampak bi v "miru" počakala na smrt (ali pa bi se ubila, če bi bila prehudo). glede na to kaj vse je videla in doživela ji čisto verjamem da bi to res naredila in glede na to da sem njena hči bi tudi jaz verjetno podbno ukrepala če bi ga sama imela.

V kmetijski zadrugi prodajajo veliko stvari s katerimi si lahko skrajšaš trpljenje. Ker zakaj bi se mučil, da bi preživel kvečjemu pet slabih let, če pa lahko srečen umreš kot ESKIM.