Starševski čvek

Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo! Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore!
V razredu je fant, ki ima z odločbo potrjeno hiperaktivnost in bi ga morali posebej obravnavati. Moti cel razred in ne morejo si kaj pomagati z njim. Učiteljice rešujejo problem tako, da ga dajo sedet k pridnim puncam, ampak ne zdi se mi prav, da ga morajo potem one prenašat. Hči se navzema njegovih navad - začela se je zgovarjat, uporablja izraz "da se ji ne da", kar prej pri njej ni bilo zaslediti.

Ima moteč otrok pravico greniti življenje pridnim otrokom?
Je kje kak pravilnik o tem? Ga lahko premestijo v drug razred ali so ga dolžni prenašat skoz eni in isti otroci?
Kaj lahko kot starš storim v zvezi s tem?
poznam družino s hiperaktivnim otrokom, no sedaj je že najstnik in se je tudi že umiril.

So imeli velike tažave v šoli, ker le ta ni priznavala njegove težave /šele obisk zdravnice je zalegel!!!

V glavnem so zadevo po priporočilu strašev in zdravice rešili tako, da ko ni mogel več slediti oz. biti pri miru je lahko šel na hodnik in se malo zdivjal, potem pa se vrnil in delal naprej. Samo tu ni bil problem, da se mu ne da,... ampak enostavno ni zmogel biti pri miru toliko časa - če si je lahko ,,dal duška,, je bil priden in delaven fant, samo ne 45 min skupaj!

Vprašanje kaj je z vašim falotom-sliši se bolj kot razvajenost

Kar pa se tiče sedežnega reda vsekakor stopi do razrednika in naj tvojo deklico presedejo, saj kot praviš jo moti. (ni pravično do naslednje, ki ga bo morala prenašati-ampak vsaj tvoja bo imela mir)

lp in srečno
Mogoče, pa lahko dobi spremljevalca, da se bo lahko bolj ukvarjal z njim in po pri pouku sedel z njim.
Verjamem, da je za vas moteče, samo zamislite se o tem, da bi lahko bil to tudi vaš otrok. Meja je zelo tanka.
Navedeno
"zaskrbljen starš"

V razredu je fant, ki ima z odločbo potrjeno hiperaktivnost in bi ga morali posebej obravnavati. Moti cel razred in ne morejo si kaj pomagati z njim. Učiteljice rešujejo problem tako, da ga dajo sedet k pridnim puncam, ampak ne zdi se mi prav, da ga morajo potem one prenašat. Hči se navzema njegovih navad - začela se je zgovarjat, uporablja izraz "da se ji ne da", kar prej pri njej ni bilo zaslediti.

Ima moteč otrok pravico greniti življenje pridnim otrokom?
Je kje kak pravilnik o tem? Ga lahko premestijo v drug razred ali so ga dolžni prenašat skoz eni in isti otroci?
Kaj lahko kot starš storim v zvezi s tem?


Dobrodošel v slovenskem šolskem sistemu,

ja hiperaktivcem se daje pravico motiti cel razred, hiperaktivci imajo celo priznano pravico do nasilja nad učitelji in so-učenci. Temu se v Sloveniji reče strpnost :))

MI smo dosegli, da hiperaktivcev in ostalih motečih faktorjev niso posedali k našim otrokom. Nasrkali so žal pridni otroci z manj zoprnimi starši.
Kaj pa če bi vaš otrok bil hiperaktiven, bi tudi takrat zganjali tak vik in krik?

Vaša princeska ne more biti ta glavna, pa se zdej pizdakate, češ, da ne pride princeska zlata do izraza, in uboga mora trpeti?

Premislite, preden tako s prstom kažete na druge, jaz sem svoji hčerki vedno razlagala, da se v življenju mora naučiti, da nismo vsi isti, eni so taki, eni drugačni, eni pridni, eni živahni, eni nizki, eni visoki....

vsi pa smo ljudje!
Navedeno
"zaskrbljen starš"

V razredu je fant, ki ima z odločbo potrjeno hiperaktivnost in bi ga morali posebej obravnavati. Moti cel razred in ne morejo si kaj pomagati z njim. Učiteljice rešujejo problem tako, da ga dajo sedet k pridnim puncam, ampak ne zdi se mi prav, da ga morajo potem one prenašat. Hči se navzema njegovih navad - začela se je zgovarjat, uporablja izraz "da se ji ne da", kar prej pri njej ni bilo zaslediti.

Ima moteč otrok pravico greniti življenje pridnim otrokom?
Je kje kak pravilnik o tem? Ga lahko premestijo v drug razred ali so ga dolžni prenašat skoz eni in isti otroci?
Kaj lahko kot starš storim v zvezi s tem?

Po zakonu o šoli ima VSAK učenec pravico do nemotenega spremljanja pouka.

V primeru, da hiperaktivni otrok resneje ruši mir v razredu, je potrebno takoj sklicati sestanek ter se z njegovimi starši dogovoriti o načinu pomoči/sodelovanja - kombinaciji vaj in zdravil, ki bi otroku pomagala k zbranosti, ostalim pa omogočila bolj zbrano spremljanje pouka.

Tudi meni se tako posedanje motečih ali porednih k pridnim učencem upira in najprej hči, nato pa še jaz, sva pri razredniku vložili protest in dosegli, da največjega lumpa nikoli več niso posedli k njej.
Učitelji poskušajo tudi takole umiriti razgrajače, samo tak način je sporen.
Pokvariti učencu, ki posluša in sodeluje uro zato, ker nekdo ne zna umiriti svojega otroka??

Zavedam se, da otrok z motnjo koncentracije seveda ni kriv za svojo "neposlušnost". Bi pa moral prejemati pomoč v obliki različno stopnjevanih vaj za koncentracijo ter zdravil, s pomočjo katerih bi pouk lažje spremljal.

Ob takih posih me vedno malce zaskeli - gre pri otroku res za motnjo pozornosti ali pa so starši breme vzgoje preložili na pleča učiteljev in sošolcev?

Zakaj že se šolajo specialni pedagogi in zakaj poučujejo v specializiranih ustanovah, če pa so redne šole vedno bolj polne otrok z različnimi duševnimi motnjami, ki jim navadno usposobljen kader ne zna prav pomagati?
Greniti življenje pridnim otrokom?!? Misliš, da "moteč" otrok uživa, da je tak? Da mu je lepo in z rožicami postlano? Misliš, da je sam kriv, da je tak? Vzgoja? Ne, hiperaktivnostna motnja je etiološke narave, drugačna kemijska struktura možgan, itd - vtipkaj v google. Ne razumem, res ne, kje je naš čut za sočloveka...? Otrok je otrok, ima celo težave, vi bi ga pa - kaj? Strpale v eno kletko, daleč stran od vaših pridnih otrok, da jih ne bi motil??? To, da imajo takega otroka v razredu, seveda ni najbolj po volji egocentričnim in individualističnim staršem, ki svoje neizpolnjene sanje živijo v svojih "popolnih" otrocih. Ženske, naučite svoje otroke sprejemati drugačnost in ponuditi roko; mar boste vse težave in neprijetnosti, ki bodo prišle v prihodnosti na pot vašim sončkom, preprosto in preko trupel eleminirale?!? Raje jih učite spopasti se s težavami, prisluhniti drugim, empatije do sočloveka, učite jih dobrega in ne zavračanja vsega, kar vam ni po godu in vam prekriža pot!
Moje mnenje.
Hvala, ker ste brali.
Jaz pa se strinjam s tremi ljubicami. Včasih so takšni otroci hodili v "posebno šolo" (smo ji včasih rekli). Tam so specialni pedagogi, ki takšnim otrokom pomagajo. Vem, da je težko dati otroka v to šolo. Toda tudi drugi otroci imajo pravico do normalnega šolanja.
Se mi pa tudi zdi, da je danes res veliko otrok s tem problemom. Je to res pri vseh bolezensko ali pa so mogoče to tudi razvajenčki, ki jim je bilo že doma vse dovoljeno, Ne vem no!
Slovenska šola je v skladu z evropsko zakonodaju, zato mora biti inkluzivna, kar pomeni, da imajo pravico šolati se vsi otroci, ne glede na svoje primanjkljaje ali nadarjenosti: slepi otroci, gluhi otroci, gibalno ovirani, otroci z govorno jezikovno motnjo, otroci z gibalno oviranostjo, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja in otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Pa seveda otroci, ki so prikrajšani zaradi kulturne drugačnosti, taki, ki se težje učijo... Zakonov vam ne bom naštevala.
Hiperaktivni otroci - če so dokazano- so otroci, ki si tega "niso sami krivi" in si svojih vsakodnevnih težav niso izbrali, ker gre za nevrobiološke posebnosti v predelovanju informacij v možganih. Res pa je, da se osnovna simptomatiko povečuje z vse večjo vzgojno nemočjo staršev (preveč popustljiva vzgoja, ki se lahko tudi občasno konvertira v preveč strogo in kaznujočo) in tudi z nemočjo učiteljev, ki so premalo opremljeni z veščinami obvladovanja razreda in dela z otroci s PP, zato je potrebna čimprejšnja diagnostika in obravnava celotne družine. Težave teh otrok nastajo v skupini, manj v individualnem kontaktu, zato je večina simptomatike v šoli. Ker so tako moteči, jih veliko dobimo v obravnavo v našo ustanovo, saj jih zelo urgentno napotijo šole.
Zakaj sem potem zaskrbljena? Ker forum spremljam občasno že vsaj 7 let, pa ne morem verjeti koliko je neumnosti in netolerance, ki je ne moreš preskočiti, ker iz naslova ni razvidna tema. In kakšen upad nivoja komunikacije glede na začetni nivo. Škoda!
Navedeno
Spidy

Greniti življenje pridnim otrokom?!? Misliš, da "moteč" otrok uživa, da je tak? Da mu je lepo in z rožicami postlano? Misliš, da je sam kriv, da je tak? Vzgoja? Ne, hiperaktivnostna motnja je etiološke narave, drugačna kemijska struktura možgan, itd - vtipkaj v google. Ne razumem, res ne, kje je naš čut za sočloveka...? Otrok je otrok, ima celo težave, vi bi ga pa - kaj? Strpale v eno kletko, daleč stran od vaših pridnih otrok, da jih ne bi motil??? To, da imajo takega otroka v razredu, seveda ni najbolj po volji egocentričnim in individualističnim staršem, ki svoje neizpolnjene sanje živijo v svojih "popolnih" otrocih. Ženske, naučite svoje otroke sprejemati drugačnost in ponuditi roko; mar boste vse težave in neprijetnosti, ki bodo prišle v prihodnosti na pot vašim sončkom, preprosto in preko trupel eleminirale?!? Raje jih učite spopasti se s težavami, prisluhniti drugim, empatije do sočloveka, učite jih dobrega in ne zavračanja vsega, kar vam ni po godu in vam prekriža pot!
Moje mnenje.
Hvala, ker ste brali.

bravo, se strinjam. otroke je treba naučiti življenja, ne le golega znanja iz knjig. tudi jaz sem bila pridna vzorna učenka, pa so me v osnovni šoli skoraj vedno posedli s problematičnimi sošolci. pa mojim staršem ni padlo na pamet, da bi se zaradi tega razburjali in tudi mi smo hočeš nočeš sprejeli. zakaj? ker sem tekom šolskega leta malo bolje spoznala npr. romskega sošolca, ugotovila da se vsem otrokom ne gode tako kot meni, se naučila sočutja, se znebila predsodkov, sem pa recimo dobila veliko nagrado v srcu, ko je z mojo pomočjo dobil trojko... pa zaradi tega moj šolski uspeh ni trpel.

otrok enostavno ni mogoče obvarovat pred vsemi negativnimi vplivi, ne glede na to, kako močno si to želimo in kako nas boli srce, ko vidimo da jim ni lušno, da so razočarani in žalostni. ampak, tako se učija življenja, ki je sestavljeno tako iz veselja, kot iz razočaranj. vse kar lahko starši naredimo, da jim nudimo ljubezen, pogovor in topel dom, kamor se lahko zatežejo pri vseh razočaranjih življenja.
pridnim otrokom nagaja?

ker imam sama takega otroka sploh ne vem kaj naj ti napišem. lahko vas je sram, da sploh kaj takega omenjate. a misliš, da smo mi veseli, ker naši pp motijo pouk. pa imamo zaradi tega veliko pogovorov, problemov, skrbi,itd.

motijo? ja motijo. na začetku veliko. letos v 4r že zelo malo.skoraj neopazno. me pa zanima kako tvoja zelo pridna punčka, ki je oh in sploh v razredu drugače funkcionira. ne govori grdih besed, nima nobene bolezni, pridna za učenje, doma vse pospravi, ma ni da ni.

sram te bodi. moja mama vedno pravi- vsaka palica ima dva konca, ne pozabi.
metuljček cekinček ti potepinček

Re: moteč, hiperaktiven otrok v šoli - kaj se da narediti?


28.09.09 10:39
Navedeno
"morski konjiček"

pridnim otrokom nagaja?

ker imam sama takega otroka sploh ne vem kaj naj ti napišem. lahko vas je sram, da sploh kaj takega omenjate. a misliš, da smo mi veseli, ker naši pp motijo pouk. pa imamo zaradi tega veliko pogovorov, problemov, skrbi,itd.

motijo? ja motijo. na začetku veliko. letos v 4r že zelo malo.skoraj neopazno. me pa zanima kako tvoja zelo pridna punčka, ki je oh in sploh v razredu drugače funkcionira. ne govori grdih besed, nima nobene bolezni, pridna za učenje, doma vse pospravi, ma ni da ni.

sram te bodi. moja mama vedno pravi- vsaka palica ima dva konca, ne pozabi.

Jaz nisem idealna, moj otrok tudi ne.
Imam pa pravico, da me na delovnem mestu ne nadlegujejo, ne šikanirajo, ne motijo in preklinjajo, da mi ne brišejo datotek oz. mi ne skrivajo delovnih pripomočkov.
Enako pravico imajo na svojem "delovnem mestu" učenci.

Seveda življenje ni belo-črno, ljudje smo različni in otroke je seveda treba naučiti sprejemati drugačnost.

Razumem starše otrok s posebnimi potrebami, da želijo svoje otroke vpisovati v redne šole, ker bi morda v primeru, da bi otroka vključili v posebne zavode, nad otrokom visela oznaka "poseben".
Ne pomislijo pa, da je v teh "posebnih zavodih" vendarle toliko specialno izobraženih pedagogov in toliko pripomočkov, ki bi otrokom lahko pomagali povsem drugače kot jim pomaga klasično izšolan učitelj v redni šoli.
Navedeno
karolina

Jaz pa se strinjam s tremi ljubicami. Včasih so takšni otroci hodili v "posebno šolo" (smo ji včasih rekli). Tam so specialni pedagogi, ki takšnim otrokom pomagajo. Vem, da je težko dati otroka v to šolo. Toda tudi drugi otroci imajo pravico do normalnega šolanja.
Se mi pa tudi zdi, da je danes res veliko otrok s tem problemom. Je to res pri vseh bolezensko ali pa so mogoče to tudi razvajenčki, ki jim je bilo že doma vse dovoljeno, Ne vem no!

Preden pišeš nekaj, raje razmisli.
Hiperaktivnost je širok pojem in se odraža v različnih oblikah. Ne moreš kar nekaj posploševat in pošiljat takšne otroke v "posebno šolo".
Laiki ponavadi rečejo hiperaktiven-moteč. Pa ni tako enostavno in preprosto.

Veš, hiperaktivni otroci so pravzaprav nadpovprečno bistri, hitro(prehitro) dojamejo stvari in pridejo do rešitve. Po najlažji in najkrajši poti. In v bistvu se potem dolgočasijo, zato je 45min preveč, da bi sedeli pri miru.... Tudi ob dolgočasni in nezanimivi razlagi (kar se pri nas v šolah dogaja)....se hitro začnejo dolgočasit. So sposobni in hkrati lahko opravljajo več stvari, kar marsikdo ne zmore.

Da bi takšne otroke dali v "posebno šolo".....saj se hecaš, oziroma sploh pojma nimaš kaj sploh hiperaktivnost je.
na naši šoli je v 5r zeloooooo poredna punčka. preklinja naglas za vsako besedo celih 5 ur. mora tudi ona nekam kjer so izurjeni za to, da ji bodo "zapečatili" usta?

če bi izločevali otroke po tem, da motijo, verjemi, da bi bila učilnica kmalu prazna. tudi sončkov ne bi bilo več.
o kako ste nekatere super monovke. v službi se ne date motiti in šikinirati in otroci so tudi naj naj. ma kaj sploh delate v naši prelepi slo? tukaj so tudi invalidi, pa južnaki in drugi, ki niso podobni VAM.
Žal je tudi v razredu našega šestošolca tako - en sošolec je zelo moteč, obravnavajo ga vse mogoče službe, ampak pravih učinkov ni, poleg tega mu učitelji velikokrat pogledajo skozi prste tudi pri ocenjevanju, kar se drugim seveda ne zdi prav. Pa sem sinu, ko se je pritoževal, rekla - kaj misliš komu je lažje v življenju: tebi ali njemu? samo pogledal me je in rekel - saj vem...
Navedeno
"that's life"

Navedeno
Spidy

Greniti življenje pridnim otrokom?!? Misliš, da "moteč" otrok uživa, da je tak? Da mu je lepo in z rožicami postlano? Misliš, da je sam kriv, da je tak? Vzgoja? Ne, hiperaktivnostna motnja je etiološke narave, drugačna kemijska struktura možgan, itd - vtipkaj v google. Ne razumem, res ne, kje je naš čut za sočloveka...? Otrok je otrok, ima celo težave, vi bi ga pa - kaj? Strpale v eno kletko, daleč stran od vaših pridnih otrok, da jih ne bi motil??? To, da imajo takega otroka v razredu, seveda ni najbolj po volji egocentričnim in individualističnim staršem, ki svoje neizpolnjene sanje živijo v svojih "popolnih" otrocih. Ženske, naučite svoje otroke sprejemati drugačnost in ponuditi roko; mar boste vse težave in neprijetnosti, ki bodo prišle v prihodnosti na pot vašim sončkom, preprosto in preko trupel eleminirale?!? Raje jih učite spopasti se s težavami, prisluhniti drugim, empatije do sočloveka, učite jih dobrega in ne zavračanja vsega, kar vam ni po godu in vam prekriža pot!
Moje mnenje.
Hvala, ker ste brali.

bravo, se strinjam. otroke je treba naučiti življenja, ne le golega znanja iz knjig. tudi jaz sem bila pridna vzorna učenka, pa so me v osnovni šoli skoraj vedno posedli s problematičnimi sošolci. pa mojim staršem ni padlo na pamet, da bi se zaradi tega razburjali in tudi mi smo hočeš nočeš sprejeli. zakaj? ker sem tekom šolskega leta malo bolje spoznala npr. romskega sošolca, ugotovila da se vsem otrokom ne gode tako kot meni, se naučila sočutja, se znebila predsodkov, sem pa recimo dobila veliko nagrado v srcu, ko je z mojo pomočjo dobil trojko... pa zaradi tega moj šolski uspeh ni trpel.

otrok enostavno ni mogoče obvarovat pred vsemi negativnimi vplivi, ne glede na to, kako močno si to želimo in kako nas boli srce, ko vidimo da jim ni lušno, da so razočarani in žalostni. ampak, tako se učija življenja, ki je sestavljeno tako iz veselja, kot iz razočaranj. vse kar lahko starši naredimo, da jim nudimo ljubezen, pogovor in topel dom, kamor se lahko zatežejo pri vseh razočaranjih življenja.

Lepo povedano!!

Škoda, da marsikdo tukaj ne bo razumel bistva.....
Navedeno
"zaskrbljen starš"

V razredu je fant, ki ima z odločbo potrjeno hiperaktivnost in bi ga morali posebej obravnavati. Moti cel razred in ne morejo si kaj pomagati z njim. Učiteljice rešujejo problem tako, da ga dajo sedet k pridnim puncam, ampak ne zdi se mi prav, da ga morajo potem one prenašat. Hči se navzema njegovih navad - začela se je zgovarjat, uporablja izraz "da se ji ne da", kar prej pri njej ni bilo zaslediti.

Ima moteč otrok pravico greniti življenje pridnim otrokom?
Je kje kak pravilnik o tem? Ga lahko premestijo v drug razred ali so ga dolžni prenašat skoz eni in isti otroci?
Kaj lahko kot starš storim v zvezi s tem?

Predstavljaj si, da je tvoj otrok hiperaktiven in da ti nekdo reče, da drugim GRENI življenje, pa da te ni sram, no. Ja, najbolje da takšne izstrelijo na luno, da ne bodo popolnim deklicam popolnih monovk grenili življenj.
Za obnašanje svojega otroka pa ne krivi drugih. Sem bila tudi jaz v šoli vedno zelo pridna, pa se občasno družila s "taporednimi", a njihovih navad in načina življenja pa kljub temu nikoli nisem prevzela. A ko bo začela kaditi in piti, bodo spet drugi krivi, ane? Svašta.
Po mojem mnenju je daleč najbolj zlorabljen izraz "hiperaktiven". To pa zato, ker 80% staršev nima blagega pojma, kaj dejansko pomeni "hiperaktiven". Nevzgojen otrok je nevzgojen in NI HIPERAKTIVEN!!!! Primerjava hiperaktivca in razvajenca je podobna primerjavi nepismenega in slepega človeka in je do amena butasta.

Kot je ena že napisala, je preko 85% otrok s hiperkinetično ali hiperaktivno motnjo krepko nadpovprečno brihtnih, ponuja pa se vprašanje, kaj sistem uravnilovke, ki je pri nas uveljavljen, iz njih naredi, še sploh, če starši sami ne odreagirajo zelo hitro, po možnosti pred vstopom v šolo. Razen res težjih oblik motenj koncentracije se da OGROMNO naredit, če postanejo starši, vzgojitelji, učitelji in strokovnjaki (spec. ped, psiholog) ekipa, ki dela v dobro otroka. Če so vsak na svojem bregu, če je učitelju otroku sovražen, ker je "moteč", če je starš prperičan, da so za vse krivi samo "drugi", če se spec. ped. ne poveže z ućiteljem in vzgojiteljem in bo vsak od teh ljudi, ki bi otorku morla pomagat, tiščal neko svojo pot, otrokpa bo raztrgan med njimi, je to za takega otroka pogubno. Edino, kar rabi, za korak čez robe, je še stalno posedanje nekam drugam, upor staršev "pridnih" otrok in izločitev iz kolektiva. To je dokončna smrtna obsodba za otroka, ki bi lahko dosegel vrhunske dosežke, če bi mu le dali možnost.

Hiperaktiven ali samo hiperkinetien otrok potrebuje OGROMNO dela na sebi. Potrebuje doslednost, trdne meje, ostre meje, hkrati pa potrebuje veliko vzpodbude in veliko razumevanja, usmerjanja v trneutkih, ko ga "meče". Strokovni pedagoški kader naj bi o tem vedel mnogo več, kot dejansko ve, žal.

Vas pa vprašam: boste izločili hromega otroka? Naglušnega otroka? Otroka, ki slabše vidi? Pa saj on tudi moti okolico - zakaj se ne upate spraviti na otroke, ki so vidno drugačni in vidno ovirani? Zakaj se dandanes v šole s prilagojenim programom vpisujejo otroci, ki resnično ne zmorejo dosegati minimuma zahtevanega nivoja znanja zaradi hudih bolezenskih stanj? Zakaj mislite?

Ob ozkosti, zaplankanosti in fobijah nekaterih posameznikov mi gre resnično na bruhanje! Pa ob nesposobnosti, neznanju in nezainteresiranosti tako zvanega "strokovnega pedagoškega kadra" mnogokrat tudi, še bolj!
BRAVO Skr bna.

Tudi sama imam doma hiperkinetičnega otroka. Opredeljen je kot otrok z pp. Nobena velecenjena mama z supertruper otroki ne ve, skozi kakšen križev pot sem morala iti zaradi takih mam in takega zaostalega mišljenja.

In ja moj otrok je sedaj v puberteti in sedaj tudi jaz lahko rečem, da imam doma sončka. In to samo zato ker nisem popustila.

Taki otroci si sami ne morejo pomagati in rabijo ogromno pomoči s strani staršev in okolice. Ne pa šikiniranja.
Navedeno
"Skr bna"

Po mojem mnenju je daleč najbolj zlorabljen izraz "hiperaktiven". To pa zato, ker 80% staršev nima blagega pojma, kaj dejansko pomeni "hiperaktiven". Nevzgojen otrok je nevzgojen in NI HIPERAKTIVEN!!!! Primerjava hiperaktivca in razvajenca je podobna primerjavi nepismenega in slepega človeka in je do amena butasta.

Kot je ena že napisala, je preko 85% otrok s hiperkinetično ali hiperaktivno motnjo krepko nadpovprečno brihtnih, ponuja pa se vprašanje, kaj sistem uravnilovke, ki je pri nas uveljavljen, iz njih naredi, še sploh, če starši sami ne odreagirajo zelo hitro, po možnosti pred vstopom v šolo. Razen res težjih oblik motenj koncentracije se da OGROMNO naredit, če postanejo starši, vzgojitelji, učitelji in strokovnjaki (spec. ped, psiholog) ekipa, ki dela v dobro otroka. Če so vsak na svojem bregu, če je učitelju otroku sovražen, ker je "moteč", če je starš prperičan, da so za vse krivi samo "drugi", če se spec. ped. ne poveže z ućiteljem in vzgojiteljem in bo vsak od teh ljudi, ki bi otorku morla pomagat, tiščal neko svojo pot, otrokpa bo raztrgan med njimi, je to za takega otroka pogubno. Edino, kar rabi, za korak čez robe, je še stalno posedanje nekam drugam, upor staršev "pridnih" otrok in izločitev iz kolektiva. To je dokončna smrtna obsodba za otroka, ki bi lahko dosegel vrhunske dosežke, če bi mu le dali možnost.

Hiperaktiven ali samo hiperkinetien otrok potrebuje OGROMNO dela na sebi. Potrebuje doslednost, trdne meje, ostre meje, hkrati pa potrebuje veliko vzpodbude in veliko razumevanja, usmerjanja v trneutkih, ko ga "meče". Strokovni pedagoški kader naj bi o tem vedel mnogo več, kot dejansko ve, žal.

Vas pa vprašam: boste izločili hromega otroka? Naglušnega otroka? Otroka, ki slabše vidi? Pa saj on tudi moti okolico - zakaj se ne upate spraviti na otroke, ki so vidno drugačni in vidno ovirani? Zakaj se dandanes v šole s prilagojenim programom vpisujejo otroci, ki resnično ne zmorejo dosegati minimuma zahtevanega nivoja znanja zaradi hudih bolezenskih stanj? Zakaj mislite?

Ob ozkosti, zaplankanosti in fobijah nekaterih posameznikov mi gre resnično na bruhanje! Pa ob nesposobnosti, neznanju in nezainteresiranosti tako zvanega "strokovnega pedagoškega kadra" mnogokrat tudi, še bolj!

Skrbna!

Ti bom rekla kar hvala, da si se tako potrudila. Res dobro napisano. Sama tega v tem trenutku ne bi zmogla. Ker gre tudi meni ob vsej tej ozkosti in zaplankanosti na bruhanje.
lepo je, ker ste tako empatične, kaj pa če ....

Re: moteč, hiperaktiven otrok v šoli - kaj se da narediti?


28.09.09 11:46
Kolikor jaz poznam hiperaktivnih otrok težko rečem, da teza o njihovi nadpovprečni nadarjenosti drži.

Za matere otrok hiperaktivnih otrok s pp: žal mi je, da se morate ukvarjati z boleznijo in njenimi posledicami. vseeno pa vam povem, da je bilo eno leto, ko je hči morala sedeti zraven fanta s to motnjo, najprej za deklico in potem za vse nas doma zelo mučno. Hči si večino šolske snovi zapomni pri poslušanju in sledenju učne razlage. Potem je razrednik (ker je tako "pridna" in neproblematična) k njej posedel sošolca, ki ji je uničil nekaj šolskih potrebščin in jo s svojim verjamem da nehotenim) obnašanjem in verbalnim nasiljem spravil do roba živčnega zloma.
Iz notranje stiske so se razvili patološki bolezenski znaki, ki jih noben pogovor ni mogel odpraviti.
Njenih težav v šoli niso resno jemali, zato sem odšla v šolo, se odločno pogovorila z učiteljico in dosegla, da so učenca presedli drugam.
Kaj naj bi - otroka silila v še večjo stisko?

Empatija, sočutje, razumevanje drugačnosti - da, do neke mere in dvosmerno.
skr bna, vse lepo in prav, popolnoma se strinjam z napisanim, ampak samo v teoriji. Ker sem namreč učiteljica in ker dobro vem, kako zelo moteče je lahko sobivanje v razredu s hiperaktivcem. Bi vas en sam dan dala v razred, kjer hiperaktiven otrok (z odločbo) dnevno moti vse in vsakogar okrog sebe. Lansko leto mi je bilo za se zmešat, vsak, čisto vsak popoldan sem razmišljala in delala načrte, kako bom tokrat zaposlila fanta, da bomo vsaj za silo delali.

Niti ne bi rada razpredala o vseh mogočih pristopih, vseh mogočih zadolžitvah, pomoči itd. ki ga je celoten tim, ki je s fantom delal, dnevno prakticiral. Učinek je bil reci in piši nikakršen. Fantovi starši so odklonili zdravila, ki bi fantu pomagala do boljše koncentracije oz. do vsaj 10minutnega sledenja pouku. Prišlo je tako daleč, da fanta nihče v razredu ni več prenašal, dnevno smo se morali ubadati s kregarijami, za vsako najmanjšo stvar je fant vzkipel in smo potem morali 15 min poslušati njegove izbruhe. Reagiral ni niti na oster nastop, na nobenega učitelja, svetovalnega delavca, čisto nič ni pomagalo.

Popolnoma razumem starše, katerih otroci so to morali vsakodnevno prenašati in ki še bodo morali. Od pouka nimajo skoraj nič, vsako naslednje leto so v hudem zaostanku s snovjo, starši treh otrok so svoje otroke že prepisali na druge šole, čeprav to pomeni, da bodo morali voziti otroke vsak dan kar 20 km dlje.

Verjemite, da je enostavno zagovarjati, kako mora hiperaktiven otrok imeti vse možnosti in kako ga morajo vsi razumeti, če nimaš izkušenj v razredu s takim otrokom.

Ena celo predlaga, da naj bi imel stalnega spremljevalca. Ali res mislite, da se spremljevalci kar tako delijo okrog? Po zakonu ima lahko stalnega spremljevalca samo gibalno oviran otrok. Skratka, pridite in bodite en dan v razredu s takim otrokom, pa bomo videli, koliko od vas bi še želelo imeti svojega otroka v tem razredu. Neprestana nagajanja, izbruhi, neartikulirani zvoki in kričanja, niti 5 min miru in zbranega dela.... ne vem, koliko vaših otrok bi kaj takega preneslo in bilo celo na strani takega otroka. Zagotavljam vam, da nihče. Vem, in še enkrat vem, da tak otrok trpi in je ubožec, da mu ni lahko, ampak verjemite, da z njim trpijo tudi vsi ostali otroci. In ne, tudi njim nikakor ni lepo. Aja, odstranitev iz razreda, ko se obnaša resnično neprimerno (kar je pa vsakih 5 min - pri različnih učiteljih, tistih s hudo avtoriteto kot pri tistih z manj hudo), ne pride v poštev, ker se pri njem nikoli ne ve, kaj lahko ušpiči zunaj (enkrat je v garderobi z nožem prerezal bundo sošolca, s katerim se je spričkal) , vedno pa dodatni učitelj, ki bi bil takrat prost enostavno ni na voljo. Pa še straši so bili izrecno proti odhajanju iz razreda.

Zelo enostavno je biti pameten, ko podobnih izkušenj nimaš.
Pa še za tiste, ki se boste usajali, kaj ob tej uri delam na forumu.

Letos sem v podaljšanem bivanju, hvala bogu, in začnem čez 10 min.

Pa lep dan.
NIsem vsega brala... samo moje mnenje. Če je otrok hiperaktiven, je pri pouku le del časa, ostalo pa pokrije individualno ukvarjanje z njim. Od pedagoške delavke do ravnatelja. Čas, ki ga tak otrok preživi izven razreda, se počasi krajša. Tako je bilo vsaj v meni znanem primeru. Danes je fant v srednji šoli.
Verjamem, da so taki otroci moteči za okolico. Moj je bil tudi. Res pa je, da je jemal zdravila od 8. leta starosti.

Ampak ne razumem, kako to, da so ga njegove učiteljice znale umirit in se mu približat, ene pa ne znajo(te) ali nočejo(te). Ali veste da,tak otrok skozi norijo izraža svojo stisko in da ga včasih pomiri samo prijazen stisk roke? Res, včasih preberite kakšno knjigo, kako s temi otroki postopati.

Aja, pa moj otrok je zamenjal že 5. učiteljev in sedaj je že na razrednji stopnji, pa nihče mi ni takole govoril o njem, kvečjem so me prosili za nasvet kako postopati, ko pride do določene situacije.
Lepo je govoriti o empatiji, sočutnosti, o učenju otrok, da morajo sočustvovati in pomagati otrokom s posebnimi potrebami...dokler seveda nima tvoj otrok takega sošolca. Pa sigurno niso vsi otroci s posebnimi potrebami tako moteči kot je bil hčerin sošolec. Jaz sicer ne vem, koliko so se strokovni delavci ukvarjali z njim (niti ne vem kakšno diagnozo je imel), ampak v šestem razredu so ga le prepisali nekam drugam. Bilo je pa nekako tako kot zgoraj piše učiteljica. Fantovi sošolci so zaradi tega, ker niso mogli slediti pouku, kaj slediti, niso mogli niti pisati kontrolne naloge v miru (ker jim jih je vmes trgal) hodili popoldan na instrukcije, če jim doma niso znali pomagati, ker razlage ponavadi niso mogli slišati. Če je že temu tako, da se ima tako zelo moteč otrok pravico šolati med nemotečimi, potem bi bilo treba pa vsaj vsem ostalim omogočiti dodatno razlago oziroma omogočiti jim normalen pouk, ker imajo tudi oni pravico do tega, ane? Da ne govorim o problemih, ki so jih imeli kasneje pri posameznim predmetih, ki veljajo za težje (matematika, angleščina, slovenščina). Moja je v petem razredu nehala hoditi v glasbeno šolo, ker je imela zaradi njega toliko dela doma - pa hvala bogu ga je želela opraviti, veliko otrok pa popoldan ni bilo pripravljenih toliko dodatno delati. Se zelo strinjam, da je za starše hudo in naporno, da oni pač razmišljajo samo v tej smeri, kako je ostalim lepo, ker so otroci zdravi. Res, da je to najvažnejše, vendar je pa tudi znanje pomembno in pomembno je, da otroci radi hodijo v šolo, ne da jih je vsak dan strah, kaj jim bo pa danes ušpičil. Pa ne govorim kar tako nekaj, ker ima tudi ena od mojih hčera zdravstveno težavo, zaradi katere naleti velikokrat na nerazumevanje okolice.
Navedeno
"Skr bna"

Po mojem mnenju je daleč najbolj zlorabljen izraz "hiperaktiven". To pa zato, ker 80% staršev nima blagega pojma, kaj dejansko pomeni "hiperaktiven". Nevzgojen otrok je nevzgojen in NI HIPERAKTIVEN!!!! Primerjava hiperaktivca in razvajenca je podobna primerjavi nepismenega in slepega človeka in je do amena butasta.

Kot je ena že napisala, je preko 85% otrok s hiperkinetično ali hiperaktivno motnjo krepko nadpovprečno brihtnih, ponuja pa se vprašanje, kaj sistem uravnilovke, ki je pri nas uveljavljen, iz njih naredi, še sploh, če starši sami ne odreagirajo zelo hitro, po možnosti pred vstopom v šolo. Razen res težjih oblik motenj koncentracije se da OGROMNO naredit, če postanejo starši, vzgojitelji, učitelji in strokovnjaki (spec. ped, psiholog) ekipa, ki dela v dobro otroka. Če so vsak na svojem bregu, če je učitelju otroku sovražen, ker je "moteč", če je starš prperičan, da so za vse krivi samo "drugi", če se spec. ped. ne poveže z ućiteljem in vzgojiteljem in bo vsak od teh ljudi, ki bi otorku morla pomagat, tiščal neko svojo pot, otrokpa bo raztrgan med njimi, je to za takega otroka pogubno. Edino, kar rabi, za korak čez robe, je še stalno posedanje nekam drugam, upor staršev "pridnih" otrok in izločitev iz kolektiva. To je dokončna smrtna obsodba za otroka, ki bi lahko dosegel vrhunske dosežke, če bi mu le dali možnost.

Hiperaktiven ali samo hiperkinetien otrok potrebuje OGROMNO dela na sebi. Potrebuje doslednost, trdne meje, ostre meje, hkrati pa potrebuje veliko vzpodbude in veliko razumevanja, usmerjanja v trneutkih, ko ga "meče". Strokovni pedagoški kader naj bi o tem vedel mnogo več, kot dejansko ve, žal.

Vas pa vprašam: boste izločili hromega otroka? Naglušnega otroka? Otroka, ki slabše vidi? Pa saj on tudi moti okolico - zakaj se ne upate spraviti na otroke, ki so vidno drugačni in vidno ovirani? Zakaj se dandanes v šole s prilagojenim programom vpisujejo otroci, ki resnično ne zmorejo dosegati minimuma zahtevanega nivoja znanja zaradi hudih bolezenskih stanj? Zakaj mislite?

Ob ozkosti, zaplankanosti in fobijah nekaterih posameznikov mi gre resnično na bruhanje! Pa ob nesposobnosti, neznanju in nezainteresiranosti tako zvanega "strokovnega pedagoškega kadra" mnogokrat tudi, še bolj!

To je del resnice. Drugi del resnice pa pove Bogdan Žorž, ko pravi, da je marsikateri otrok, ki ima postavljeno diagnozo hiperaktivnosti, samo razvajen. PP so samo oblika institucionalnega razvajanja, bianko odpustek staršem, ki so vzgojno odpovedali.

V našem razredu smo imeli hiperaktivca. Prvi, ki so dvignili roke nad njim so bili njegovi starši. Posledice pa naj v imenu strpnosti do drugačnih nosijo ostali otroci.

Če se postavimo na stališče, da je hiperaktivnost drugačnost, potem je to drugačnost potrebno tudi obravnavati drugače in skozi obravnavo tudi ostale otroke naučiti kako se spoprijeti z drugačnostjo, da postane nemoteča. Ne pa 6 letnike posrtaviti pred izvršeno dejstvo, da jih lahko drugačen otrok dnevno pretepa do modric, jim uničuje šolske potrebščine in pri tej drugačnosti nihče od odraslih, od otrokovih staršev do šolskega kadra, ne stori ničesar. Ostali otroci tu ne dobijo nobenega pozitivnega sporočila o strpnosti do drugačnosti, ampak da se nasilje preprosto splača.

Mar res nekateri pričakujejo, da se bomo starši "nedrugačnih" ukvarjali s tujimi problemi?
Kolikor se spomnem, smo mi v razredu imeli dva taka sošolca. ne enega, dva. obravnavali smo ju kot del skupnosti in vsi smo jima pomagali. včasih je bilo težko. ne počutim se nič prikrajšana, ker sem imela taka sošolca, niti se nisem takrat. sram vas je lahko, da tako razmišljate! sramota! pokvarjeni ste do fondamentov! kar podajte take predloge, ja, da jih čimprej pošljejo v posebne šole, lahko tudi na zdravljenje v Polje, da vaši cukrčki ne bodo trpeli. SRAMOTA slovenskih staršev ste!
Navedeno
"mami hiperaktivca"

BRAVO Skr bna.

Tudi sama imam doma hiperkinetičnega otroka. Opredeljen je kot otrok z pp. Nobena velecenjena mama z supertruper otroki ne ve, skozi kakšen križev pot sem morala iti zaradi takih mam in takega zaostalega mišljenja.

In ja moj otrok je sedaj v puberteti in sedaj tudi jaz lahko rečem, da imam doma sončka. In to samo zato ker nisem popustila.

Taki otroci si sami ne morejo pomagati in rabijo ogromno pomoči s strani staršev in okolice. Ne pa šikiniranja.

Poglej si življenje z druge plati. Vsak ima svoje probleme, ti ima pač hiperkinetičnega otroka. Drugi imajo pa finančne, čustvene, partnerske, družinske ... pa je zato dovoljeno, da v imenu teh problemov do neskončnosti obremenjujemo druge?
Navedeno
"mami hiperaktivca"



Ampak ne razumem, kako to, da so ga njegove učiteljice znale umirit in se mu približat, ene pa ne znajo(te) ali nočejo(te). Ali veste da,tak otrok skozi norijo izraža svojo stisko in da ga včasih pomiri samo prijazen stisk roke? Res, včasih preberite kakšno knjigo, kako s temi otroki postopati.


niso vsi hiperaktivni otroci tako nemogoči, da se jih ne more zmotivirati. NEKATERI PA SO! In če bi bil vaš otrok v razredu, kjer je tak otrok, me prav zanima, če bi še vedno takole govorile.

saj so nekoč tudi bili hiperaktivni otroci po razredih (pred 100 leti primer), pa so bili čisto pri miru, ker se niso upali pisniti, saj so drugače dobili batine. najprej v šoli, potem še doma. verjamem, da je tak otrok hudo trpel v šoli ampak je trpel samo on. Zdaj pa je situacija obrnjena. takemu otroku je vse dovoljeno, da ja ne bi trpel, zato pa trpijo njegovi sošolci. A mislite, da je ostalim otrokom, ki se dnevno bojijo, da jih sošolec ne bo spet namlatil, gnjavil, tepel, jim trgal in uničeval potrebščine...... lepo?????????? Danes jih mora trpeti 25, da ne bi trpel eden. Res krasno.

Ne zagovarjam tega, da bi ga morali tepsti, da bi dal mir, ampak če je tako nemogoč, da se pouk ne da izvajat niti pri najbolj avtoritativnem učitelju, potem bi morala imeti šola možnost drugačnega ukrepanja tudi mimo staršev, če se izkaže, da je tako bolje za druge učence. recimo vsakič, ko postane hudo moteč, gre ven (k prostemu učitelju, svet. delavcu, k ravnateljici) in potem morajo starši poskrbet, da bo obvladal učno snov. Ali pa ga pač prešolajo tudi če se starši ne strinjajo.

KER NI PRAV, DA ZARADI ENEGA TRPIJO VSI. PIKA! Pa odločbe gor ali dol.
Navedeno
aragula

Navedeno
"mami hiperaktivca"

BRAVO Skr bna.

Tudi sama imam doma hiperkinetičnega otroka. Opredeljen je kot otrok z pp. Nobena velecenjena mama z supertruper otroki ne ve, skozi kakšen križev pot sem morala iti zaradi takih mam in takega zaostalega mišljenja.

In ja moj otrok je sedaj v puberteti in sedaj tudi jaz lahko rečem, da imam doma sončka. In to samo zato ker nisem popustila.

Taki otroci si sami ne morejo pomagati in rabijo ogromno pomoči s strani staršev in okolice. Ne pa šikiniranja.

Poglej si življenje z druge plati. Vsak ima svoje probleme, ti ima pač hiperkinetičnega otroka. Drugi imajo pa finančne, čustvene, partnerske, družinske ... pa je zato dovoljeno, da v imenu teh problemov do neskončnosti obremenjujemo druge?



Kdo pa obremenjuje druge? Samo želim, da je moj otrok vsaj približno obravnavan kot drugi otroci. Ne ti meni o težavah, ker o meni nimaš pojma. Hvalabogu. Pa tukaj ni nič pač... mi je zelo hudo.
Ha ha ha, kok ste smešne no!!!!

Meni gre tako na smeh, pa prav privoščim vam! A zakaj? Hiperaktivni otroci so in bodo in ne, NIKOLI, NIKOLI nikoli in NIKDAR jih ne bodo zmetali iz razredov. Ha ha ha!!!! Pa če se boste razpočle, se to nikdar ne bo zgodilo. Kar stopite v javnost, povejte na Preverjeno, na Trenjih, če imate faco, kar pokažite se, kdo ste! Dajte, no, a imate jajca? Priti na javno s temi vašimi komentarji? Ne bo šlo a ne? Kdo komu krši pravice bo prvo vprašanje, ki vam ga bodo postavili. Drugo bo poznavanje Ustave. Na forumu se je pač zlahka poimenovat z nadimkom in stresat svoj gnoj na druge, v javnosti pa malo manj, a ne? Zmagale itak ne boste, bi vam pa privoščila eno hudo javno sramoto, karkšno si zaslužite.
Pa dejte ločit hiperaktivca od nevzgojenih otrok no!
Navedeno
"prav vam bodi"

Ha ha ha, kok ste smešne no!!!!

Meni gre tako na smeh, pa prav privoščim vam! A zakaj? Hiperaktivni otroci so in bodo in ne, NIKOLI, NIKOLI nikoli in NIKDAR jih ne bodo zmetali iz razredov. Ha ha ha!!!! Pa če se boste razpočle, se to nikdar ne bo zgodilo. Kar stopite v javnost, povejte na Preverjeno, na Trenjih, če imate faco, kar pokažite se, kdo ste! Dajte, no, a imate jajca? Priti na javno s temi vašimi komentarji? Ne bo šlo a ne? Kdo komu krši pravice bo prvo vprašanje, ki vam ga bodo postavili. Drugo bo poznavanje Ustave. Na forumu se je pač zlahka poimenovat z nadimkom in stresat svoj gnoj na druge, v javnosti pa malo manj, a ne? Zmagale itak ne boste, bi vam pa privoščila eno hudo javno sramoto, karkšno si zaslužite.

seveda so vedno bili in vedno bodo. Samo da so jih nekoč učitelji trdo prijeli, če niso dali mir, pa je bilo urejeno. Zdaj jim pa nič ne smejo in lahko serjejo vsem po glavi. tukaj je razlika. Če bi se jih tudi sedaj trdo prijelo in se bi jim jasno začrtale omejitve, kaj se sme in kaj ne, ne bi bil nihče za to, da se jih da v posebne šole. verjemi. In ja, prav tako trdo se lahko prime tudi hiperaktivnega otroka, ker tudi tak mora imeti dobro začrtane meje, čez katere ne sme. Ker pa se jih zdaj obravnava kot revčke, ki jih morajo vsi razumet in jim popuščat, je nujno, da naletijo na velik revolt staršev ostalih otrok.
Navedeno
"mami hiperaktivca"

Pa dejte ločit hiperaktivca od nevzgojenih otrok no!

vejemi, da meja še zdaleč ni jasno postavljena. Marsikateri hiperaktivec je TUDI nevzgojen. Marsikateri, ki je označen za hiperaktivnega in ima celo odločbo pa SAMO nevzgojen. A misliš, da so lahko nevzgojeni samo nehiperaktivni otroci?:))))

Velikokrat so ravno hiperaktivni otroci z odločbo tudi nevzgojeni, saj jim starši zato, ker so jim dali pečat hiperaktivnega otroka in se jim otrok smili, ker "ni sam kriv", pogosto popuščajo. To je začaran krog.
Navedeno
"mami hiperaktivca"

Pa dejte ločit hiperaktivca od nevzgojenih otrok no!
zelo očitno je, da tega ne zmore niti "stroka"
Navedeno
"erika p."

Navedeno
"prav vam bodi"

Ha ha ha, kok ste smešne no!!!!

Meni gre tako na smeh, pa prav privoščim vam! A zakaj? Hiperaktivni otroci so in bodo in ne, NIKOLI, NIKOLI nikoli in NIKDAR jih ne bodo zmetali iz razredov. Ha ha ha!!!! Pa če se boste razpočle, se to nikdar ne bo zgodilo. Kar stopite v javnost, povejte na Preverjeno, na Trenjih, če imate faco, kar pokažite se, kdo ste! Dajte, no, a imate jajca? Priti na javno s temi vašimi komentarji? Ne bo šlo a ne? Kdo komu krši pravice bo prvo vprašanje, ki vam ga bodo postavili. Drugo bo poznavanje Ustave. Na forumu se je pač zlahka poimenovat z nadimkom in stresat svoj gnoj na druge, v javnosti pa malo manj, a ne? Zmagale itak ne boste, bi vam pa privoščila eno hudo javno sramoto, karkšno si zaslužite.

seveda so vedno bili in vedno bodo. Samo da so jih nekoč učitelji trdo prijeli, če niso dali mir, pa je bilo urejeno. Zdaj jim pa nič ne smejo in lahko serjejo vsem po glavi. tukaj je razlika. Če bi se jih tudi sedaj trdo prijelo in se bi jim jasno začrtale omejitve, kaj se sme in kaj ne, ne bi bil nihče za to, da se jih da v posebne šole. verjemi. In ja, prav tako trdo se lahko prime tudi hiperaktivnega otroka, ker tudi tak mora imeti dobro začrtane meje, čez katere ne sme. Ker pa se jih zdaj obravnava kot revčke, ki jih morajo vsi razumet in jim popuščat, je nujno, da naletijo na velik revolt staršev ostalih otrok.


Dajte si nekje prebrat, kaj sploh so hiperaktivni otroci. Ma kaki trda roka. Oh ja, in tukaj naj bi bile izobražene ženske, ki razumejo človeka, živali...
Pismo, še do živali ste bolj strpne, kot do drugačnih.
Navedeno
"mami hiperaktivca"

Navedeno
aragula

Navedeno
"mami hiperaktivca"

BRAVO Skr bna.

Tudi sama imam doma hiperkinetičnega otroka. Opredeljen je kot otrok z pp. Nobena velecenjena mama z supertruper otroki ne ve, skozi kakšen križev pot sem morala iti zaradi takih mam in takega zaostalega mišljenja.

In ja moj otrok je sedaj v puberteti in sedaj tudi jaz lahko rečem, da imam doma sončka. In to samo zato ker nisem popustila.

Taki otroci si sami ne morejo pomagati in rabijo ogromno pomoči s strani staršev in okolice. Ne pa šikiniranja.

Poglej si življenje z druge plati. Vsak ima svoje probleme, ti ima pač hiperkinetičnega otroka. Drugi imajo pa finančne, čustvene, partnerske, družinske ... pa je zato dovoljeno, da v imenu teh problemov do neskončnosti obremenjujemo druge?



Kdo pa obremenjuje druge? Samo želim, da je moj otrok vsaj približno obravnavan kot drugi otroci. Ne ti meni o težavah, ker o meni nimaš pojma. Hvalabogu. Pa tukaj ni nič pač... mi je zelo hudo.

Točno ta ideja dela stanje nevzdržno. Zahtevaš enako obravnavo za otroka za katerega priznaš, da je drugačen in bi ob drugačni obravnavi bolje in bolj normnalno funkcioniral.

Evo jaz ne razumem takih kot sdi ti, ki zahtevate enako obravnavo, čeprav veste da boste deležni rezulatatov, ki ne bodo tako dobri kot, če bi bili obravnavani (vsaj nekoliko) drugače.
Navedeno
"mami hiperaktivca"

Navedeno
"erika p."

Navedeno
"prav vam bodi"

Ha ha ha, kok ste smešne no!!!!

Meni gre tako na smeh, pa prav privoščim vam! A zakaj? Hiperaktivni otroci so in bodo in ne, NIKOLI, NIKOLI nikoli in NIKDAR jih ne bodo zmetali iz razredov. Ha ha ha!!!! Pa če se boste razpočle, se to nikdar ne bo zgodilo. Kar stopite v javnost, povejte na Preverjeno, na Trenjih, če imate faco, kar pokažite se, kdo ste! Dajte, no, a imate jajca? Priti na javno s temi vašimi komentarji? Ne bo šlo a ne? Kdo komu krši pravice bo prvo vprašanje, ki vam ga bodo postavili. Drugo bo poznavanje Ustave. Na forumu se je pač zlahka poimenovat z nadimkom in stresat svoj gnoj na druge, v javnosti pa malo manj, a ne? Zmagale itak ne boste, bi vam pa privoščila eno hudo javno sramoto, karkšno si zaslužite.

seveda so vedno bili in vedno bodo. Samo da so jih nekoč učitelji trdo prijeli, če niso dali mir, pa je bilo urejeno. Zdaj jim pa nič ne smejo in lahko serjejo vsem po glavi. tukaj je razlika. Če bi se jih tudi sedaj trdo prijelo in se bi jim jasno začrtale omejitve, kaj se sme in kaj ne, ne bi bil nihče za to, da se jih da v posebne šole. verjemi. In ja, prav tako trdo se lahko prime tudi hiperaktivnega otroka, ker tudi tak mora imeti dobro začrtane meje, čez katere ne sme. Ker pa se jih zdaj obravnava kot revčke, ki jih morajo vsi razumet in jim popuščat, je nujno, da naletijo na velik revolt staršev ostalih otrok.


Dajte si nekje prebrat, kaj sploh so hiperaktivni otroci. Ma kaki trda roka. Oh ja, in tukaj naj bi bile izobražene ženske, ki razumejo človeka, živali...
Pismo, še do živali ste bolj strpne, kot do drugačnih.

No jaz sem zaradi problemov v šoli prebrala nekaj literature in stroka se pri hiperaktivcih stirnja v točki, da potrebujejo še bolj dosledno in jasno postavljanje meja brez popuščanj. Torej, dopuščanje poškodovanja tuje lastnine in pretepanje drugih otrok in zahtevanje strpnosti, brez ukrepanja, je ravnanje v nasprotju s strokovnimi nasveti:))

Plus novejša literatura zelo priporoča veliko gibanja in čim manj prečiščenih sladkorjev.
Navedeno
aragula

Navedeno
"mami hiperaktivca"

Navedeno
aragula

Navedeno
"mami hiperaktivca"

BRAVO Skr bna.

Tudi sama imam doma hiperkinetičnega otroka. Opredeljen je kot otrok z pp. Nobena velecenjena mama z supertruper otroki ne ve, skozi kakšen križev pot sem morala iti zaradi takih mam in takega zaostalega mišljenja.

In ja moj otrok je sedaj v puberteti in sedaj tudi jaz lahko rečem, da imam doma sončka. In to samo zato ker nisem popustila.

Taki otroci si sami ne morejo pomagati in rabijo ogromno pomoči s strani staršev in okolice. Ne pa šikiniranja.



Smo še to potem pa zaključim.

Ja, moj otrok je bil drugačen in je tudi bil drugače obravnavan. In ja vztrajala sem na redni šoli. Danes je moj otrok enak kot drugi in skozi neko toleranco drugih ljudi okoli njega, se je naučil poslušati samega sebe in ko je njegova nemirnost močnejša od njega, prosi za izhod iz razreda, kjer se umiri. Ampak do tega stanja ne bi prišli, če bi bilo okoli njega toliko nestrpnežev kot tukaj. In ja! Učiteljice ga obožujejo.

Poglej si življenje z druge plati. Vsak ima svoje probleme, ti ima pač hiperkinetičnega otroka. Drugi imajo pa finančne, čustvene, partnerske, družinske ... pa je zato dovoljeno, da v imenu teh problemov do neskončnosti obremenjujemo druge?



Kdo pa obremenjuje druge? Samo želim, da je moj otrok vsaj približno obravnavan kot drugi otroci. Ne ti meni o težavah, ker o meni nimaš pojma. Hvalabogu. Pa tukaj ni nič pač... mi je zelo hudo.

Točno ta ideja dela stanje nevzdržno. Zahtevaš enako obravnavo za otroka za katerega priznaš, da je drugačen in bi ob drugačni obravnavi bolje in bolj normnalno funkcioniral.

Evo jaz ne razumem takih kot sdi ti, ki zahtevate enako obravnavo, čeprav veste da boste deležni rezulatatov, ki ne bodo tako dobri kot, če bi bili obravnavani (vsaj nekoliko) drugače.
Navedeno
"mami hiperaktivca"



Dajte si nekje prebrat, kaj sploh so hiperaktivni otroci. Ma kaki trda roka. Oh ja, in tukaj naj bi bile izobražene ženske, ki razumejo človeka, živali...
Pismo, še do živali ste bolj strpne, kot do drugačnih.

Oja, pa še kako trda roka. To ne pomeni pretepanja, če tako misliš. Pomeni še večjo doslednost in trdno postavljene meje ter takoj sankcije, če so meje prekoračene. Vsak dan, pa vsak dan. Tak otrok mora točno vedeti, kaj ni sprejemljivo in kaj je. Nikakor ne smemo zaradi hiperaktivnosti otroku ne postavljati meja in mu izpadov ne sankcionirati, ker takrat bo pač poleg tega, kar že je, postal samo še nevzgojen.

Draga mami hiperaktivca, če svojega hiperaktivca vzgajaš tako, da lahko počenja kar hoče, potem pa se o napačnih dejanjih z njim samo pogovarjaš, kako napačna so in ničesar ne sankcioniraš, nisi dosledna in popuščaš (torej vzgajaš brez trde roke), potem verjamem, da je tvoj otrok "hiperaktiven".
Smo še to potem pa zaključim.

Ja, moj otrok je bil drugačen in je tudi bil drugače obravnavan. In ja vztrajala sem na redni šoli. Danes je moj otrok enak kot drugi in skozi neko toleranco drugih ljudi okoli njega, se je naučil poslušati samega sebe in ko je njegova nemirnost močnejša od njega, prosi za izhod iz razreda, kjer se umiri. Ampak do tega stanja ne bi prišli, če bi bilo okoli njega toliko nestrpnežev kot tukaj. In ja! Učiteljice ga obožujejo.
Navedeno
"mami hiperaktivca"

Smo še to potem pa zaključim.

Ja, moj otrok je bil drugačen in je tudi bil drugače obravnavan. In ja vztrajala sem na redni šoli. Danes je moj otrok enak kot drugi in skozi neko toleranco drugih ljudi okoli njega, se je naučil poslušati samega sebe in ko je njegova nemirnost močnejša od njega, prosi za izhod iz razreda, kjer se umiri. Ampak do tega stanja ne bi prišli, če bi bilo okoli njega toliko nestrpnežev kot tukaj. In ja! Učiteljice ga obožujejo.

Govora je o učencih, ki ves čas gnjavijo sošolce, pretepajo, grozijo, se ves čas z vsemi prepirajo,jemljejo in uničujejo. Dvomim, da bi ga učiteljice oboževale, če bi bil tak. Pa tudi tolerance drugih ljudi okrog njega ne bi bilo. Če je bil tvoj samo bolj nemiren od ostalih, hkrati pa tovariški do drugih, to ni to.
Navedeno
prebrala

Navedeno
"mami hiperaktivca"

Navedeno
"erika p."

Navedeno
"prav vam bodi"

Ha ha ha, kok ste smešne no!!!!

Meni gre tako na smeh, pa prav privoščim vam! A zakaj? Hiperaktivni otroci so in bodo in ne, NIKOLI, NIKOLI nikoli in NIKDAR jih ne bodo zmetali iz razredov. Ha ha ha!!!! Pa če se boste razpočle, se to nikdar ne bo zgodilo. Kar stopite v javnost, povejte na Preverjeno, na Trenjih, če imate faco, kar pokažite se, kdo ste! Dajte, no, a imate jajca? Priti na javno s temi vašimi komentarji? Ne bo šlo a ne? Kdo komu krši pravice bo prvo vprašanje, ki vam ga bodo postavili. Drugo bo poznavanje Ustave. Na forumu se je pač zlahka poimenovat z nadimkom in stresat svoj gnoj na druge, v javnosti pa malo manj, a ne? Zmagale itak ne boste, bi vam pa privoščila eno hudo javno sramoto, karkšno si zaslužite.

seveda so vedno bili in vedno bodo. Samo da so jih nekoč učitelji trdo prijeli, če niso dali mir, pa je bilo urejeno. Zdaj jim pa nič ne smejo in lahko serjejo vsem po glavi. tukaj je razlika. Če bi se jih tudi sedaj trdo prijelo in se bi jim jasno začrtale omejitve, kaj se sme in kaj ne, ne bi bil nihče za to, da se jih da v posebne šole. verjemi. In ja, prav tako trdo se lahko prime tudi hiperaktivnega otroka, ker tudi tak mora imeti dobro začrtane meje, čez katere ne sme. Ker pa se jih zdaj obravnava kot revčke, ki jih morajo vsi razumet in jim popuščat, je nujno, da naletijo na velik revolt staršev ostalih otrok.


Dajte si nekje prebrat, kaj sploh so hiperaktivni otroci. Ma kaki trda roka. Oh ja, in tukaj naj bi bile izobražene ženske, ki razumejo človeka, živali...
Pismo, še do živali ste bolj strpne, kot do drugačnih.

No jaz sem zaradi problemov v šoli prebrala nekaj literature in stroka se pri hiperaktivcih stirnja v točki, da potrebujejo še bolj dosledno in jasno postavljanje meja brez popuščanj. Torej, dopuščanje poškodovanja tuje lastnine in pretepanje drugih otrok in zahtevanje strpnosti, brez ukrepanja, je ravnanje v nasprotju s strokovnimi nasveti:))

Plus novejša literatura zelo priporoča veliko gibanja in čim manj prečiščenih sladkorjev.


Ula, kot mama hiperaktivnega otroka se strinjam s tabo do neke mere. Res je, takšni otroci potrebujejo ogromno doslednosti in nepopuščanja. Velikokrat je težko, ko si postavljen v razcep, ker veš da imaš otroka s pp. Zavojlo diagnoze sem mu velikokrat tudi popuščala, a žal v njegovo škodo. Danes se zavedam, da potrebuje odločnost ter doslednost, seveda skupaj z veliko mero potrpežljivosti in ljubezni, kot pač vsak otrok. Moj sin točno pozna pravila in kaj se zgodi, če jih prekrši, adhd gor ali dol. Učiteljice njegov problem poznajo, v šoli ima dodeljeno pomoč sp. pedagoginje in mu gre lepo, ampak z veliko trdega dela naju z možem ter celotnim timom, ki z njim dela. Hiperaktivnost je res lahko tudi zgolj izgovor za nevzgojenost, se strinjam, a se je treba zavedat, kaj se zakemu otroku dogajai n zakaj, ne mu samo nalepit etikete, da je hiperaktiven. Svojega sina sem nehala gledati kot otroka s pp. Kako to mislim? Doseči bo moral iste standarde kot ostali otroci, nič bolj mu ne bo na mehko postlano, zato včasih potrebuje še bolj visoke zahteve in pričakovanja in tršo roko. Vi, ki tega niste iskusili, pa ne vsega metat v isti koš. Bodite veseli, da da veste, kaj pomeni 24/7 se ukvarjat s tem. Ko te ljudi začnejo postrani gledat, ker se začne čudno obnašati, ker ne ve kako se vklopit v situacijo. Ko ima izbruh jeze, pa je potem jezen sam nase, ker se ne more kontrolirat. Ko ne more sedeti na miru, pa si želi. Hvala Bogu, je moj otrok zelo odprt in lahko pove, kaj se v njem dogaja in govori o svojih občutkih. Kot je rkela ena prej, velikokrat ti otroci potrebujejo le en dotik, ker jih to pomirja. Moj otrok ima super učiteljice, ki imajo zanj posluh in ni z njim nikakršnih problemov. Sošolci sploh ne vejo za njegove težave.
Navedeno
wenga

Navedeno
"mami hiperaktivca"

Smo še to potem pa zaključim.

Ja, moj otrok je bil drugačen in je tudi bil drugače obravnavan. In ja vztrajala sem na redni šoli. Danes je moj otrok enak kot drugi in skozi neko toleranco drugih ljudi okoli njega, se je naučil poslušati samega sebe in ko je njegova nemirnost močnejša od njega, prosi za izhod iz razreda, kjer se umiri. Ampak do tega stanja ne bi prišli, če bi bilo okoli njega toliko nestrpnežev kot tukaj. In ja! Učiteljice ga obožujejo.

Govora je o učencih, ki ves čas gnjavijo sošolce, pretepajo, grozijo, se ves čas z vsemi prepirajo,jemljejo in uničujejo. Dvomim, da bi ga učiteljice oboževale, če bi bil tak. Pa tudi tolerance drugih ljudi okrog njega ne bi bilo. Če je bil tvoj samo bolj nemiren od ostalih, hkrati pa tovariški do drugih, to ni to.

wenga,

očitno je, da je v takih primerih še kaj drugega kot hiperaktivnost. Ravno zato ni fer, da se ta "pojem " uporablja vsepovprek.
Saj ne morem verjeti. Po eni strani se večina zavzema za vse moderno, po drugi strani pa taka razmišljanja. Vsa Evropa uvaja koncept integracije in inkluzije v sistem vzgoje in izobraževanja, nekateri tukaj bi pa drugačne kar osamili in jim vzeli ali vsaj okrnili pravico do izobraževanja. Sistem, za kakršnega se zavzemajo, je bil v veljavi v srednjem veku.
Saj se Timonka, o takšnih kot je tvoj, sploh ne pogovarjamo. In ne, nič me ni sram, če trdim, da otrok, ki pet let vsak dan brez izjeme:
-vsaj enega pretepe ali pogrize,
- med poukom hodi po mizah in šolskih potrebščinah sošolcev,
- uničuje sošolcem potrebščine,
- zaradi njega na steni ni ničesar (nobene risbice, nobenega plakata, nič...), ker vse uniči,
- med kontolkami trga kontrolke,
- kriči, poje in skače po razredu,
- ima hude izpade besa, da ga manj kot trije odrasli ne morejo umirit,
- če mu sošolec, ki MORA z njim sedeti reče naj malo utihne, ker nič ne sliši, pobesni pri čemer kriči, pljuva, tepe, trga zvezke (sošolčeve, seveda),
- nosi v šolo žepni nož, s katerim grozi tako učiteljem kot učencem itd., itd....
ne paše v "normalen" razred, vsaj ves čas ne in vsaj dokler se vsaj nekoliko ne pozdravi, če je bolan.
Pa empatija gor ali dol in ja, grozno bi se počutila, če bi bil to moj otrok, seveda bi mu poskušala pomagati in bi pri tem pričakovala pomoč, ampak bi pa najbrž tudi razumela, da se ostalih 20, 25 otrok mora šolati in da si zaslužijo lepo otroštvo brez strahu pred takim nasilnežem.
Navedeno
Morag

Saj se Timonka, o takšnih kot je tvoj, sploh ne pogovarjamo. In ne, nič me ni sram, če trdim, da otrok, ki pet let vsak dan brez izjeme:
-vsaj enega pretepe ali pogrize,
- med poukom hodi po mizah in šolskih potrebščinah sošolcev,
- uničuje sošolcem potrebščine,
- zaradi njega na steni ni ničesar (nobene risbice, nobenega plakata, nič...), ker vse uniči,
- med kontolkami trga kontrolke,
- kriči, poje in skače po razredu,
- ima hude izpade besa, da ga manj kot trije odrasli ne morejo umirit,
- če mu sošolec, ki MORA z njim sedeti reče naj malo utihne, ker nič ne sliši, pobesni pri čemer kriči, pljuva, tepe, trga zvezke (sošolčeve, seveda),
- nosi v šolo žepni nož, s katerim grozi tako učiteljem kot učencem itd., itd....
ne paše v "normalen" razred, vsaj ves čas ne in vsaj dokler se vsaj nekoliko ne pozdravi, če je bolan.
Pa empatija gor ali dol in ja, grozno bi se počutila, če bi bil to moj otrok, seveda bi mu poskušala pomagati in bi pri tem pričakovala pomoč, ampak bi pa najbrž tudi razumela, da se ostalih 20, 25 otrok mora šolati in da si zaslužijo lepo otroštvo brez strahu pred takim nasilnežem.

Morag,

tak otrok ni samo hiperaktiven in ja, se strinjam da je to moteče za cel razred in zgolj zaradi postavljene diagnoze se tako vedenje ne bi smelo toelrirati. Moti me, da se posplošuje ime hiperaktvinost in se tako označi vsakega motečega otroka oz. se nevzgojenost prekrije s to diagnozo. Kot je rekla Skrbna, NEVZGOJENOST ter HIPERKINETIČNA MOTNJA sta dva popolnoma različna pojma.
Navedeno
Morag

Saj se Timonka, o takšnih kot je tvoj, sploh ne pogovarjamo. In ne, nič me ni sram, če trdim, da otrok, ki pet let vsak dan brez izjeme:
-vsaj enega pretepe ali pogrize,
- med poukom hodi po mizah in šolskih potrebščinah sošolcev,
- uničuje sošolcem potrebščine,
- zaradi njega na steni ni ničesar (nobene risbice, nobenega plakata, nič...), ker vse uniči,
- med kontolkami trga kontrolke,
- kriči, poje in skače po razredu,
- ima hude izpade besa, da ga manj kot trije odrasli ne morejo umirit,
- če mu sošolec, ki MORA z njim sedeti reče naj malo utihne, ker nič ne sliši, pobesni pri čemer kriči, pljuva, tepe, trga zvezke (sošolčeve, seveda),
- nosi v šolo žepni nož, s katerim grozi tako učiteljem kot učencem itd., itd....
ne paše v "normalen" razred, vsaj ves čas ne in vsaj dokler se vsaj nekoliko ne pozdravi, če je bolan.





Pa empatija gor ali dol in ja, grozno bi se počutila, če bi bil to moj otrok, seveda bi mu poskušala pomagati in bi pri tem pričakovala pomoč, ampak bi pa najbrž tudi razumela, da se ostalih 20, 25 otrok mora šolati in da si zaslužijo lepo otroštvo brez strahu pred takim nasilnežem.


Mislim, da tole ni hiperaktivni otrok, ampak otrok z vedenjskimi težavami. Lp
Navedeno
timonka1

Kot je rekla Skrbna, NEVZGOJENOST ter HIPERKINETIČNA MOTNJA sta dva popolnoma različna pojma.

Ki se pa velikokrat prekrivata. Zakaj meniš, da otrok s hiperkinetično motnjo ne more biti nevzgojen? Pravzaprav jih veliko takih JE nevzgojenih, ker se jim glede na neke moderne pristope, ki so bili pred 40 leti moderni, popušča na vseh področjih.

Kot pravi timonka, taki otroci rabijo še več doslednosti in neomajnosti ter postavljenih pravil, ne pa manj. In ker se velikokrat ob diagnozi hiperaktivnost sankcije in posledice neprimernih dejanj kar opustijo in se takemu otroku popušča, postane še nevzgojen. Ko se na hiperaktivnost nacepi še nevzgojenost, potem postane otrok zares problematičen. In večina takih primerov, ko starši drugih otrok ne vedo več, kaj bi, je ravno takih, ko gre hkrati za hiperaktivnega in nevzgojenega otroka. In ravno starši takih otrok so krivi, da se tudi samo hiperaktivce meče v koš z njimi.
Navedeno
ula--nepr.

Navedeno
timonka1

Kot je rekla Skrbna, NEVZGOJENOST ter HIPERKINETIČNA MOTNJA sta dva popolnoma različna pojma.

Ki se pa velikokrat prekrivata. Zakaj meniš, da otrok s hiperkinetično motnjo ne more biti nevzgojen? Pravzaprav jih veliko takih JE nevzgojenih, ker se jim glede na neke moderne pristope, ki so bili pred 40 leti moderni, popušča na vseh področjih.

Kot pravi timonka, taki otroci rabijo še več doslednosti in neomajnosti ter postavljenih pravil, ne pa manj. In ker se velikokrat ob diagnozi hiperaktivnost sankcije in posledice neprimernih dejanj kar opustijo in se takemu otroku popušča, postane še nevzgojen. Ko se na hiperaktivnost nacepi še nevzgojenost, potem postane otrok zares problematičen. In večina takih primerov, ko starši drugih otrok ne vedo več, kaj bi, je ravno takih, ko gre hkrati za hiperaktivnega in nevzgojenega otroka. In ravno starši takih otrok so krivi, da se tudi samo hiperaktivce meče v koš z njimi.

Seveda je res, da se hiperaktivnost in nevzgojenost lahko prekrivata. Velikokrat pa nevzgojene otroke kar označijo s hiperaktivnim. Probelm je potem v tem, da se z otrokom s pp dela drugače kot zgolj z nevzgojenim otrokom. Hiperaktiven otrok lahko izbruhne v jezi, ker se tisti trenutek ne zmore kontrolirati, razvajen otrok pa ima izbruh, ker pač ne doseže svojega. Kar se pa tiče metanja v isti koš, pa ni čisto res. Gre tudi za nepoučenost. Sama sem dober primer tega, saj dokler nisem bila sama na tem, nisem bila seznanjena s problematiko.
Navedeno
timonka1



Seveda je res, da se hiperaktivnost in nevzgojenost lahko prekrivata. Velikokrat pa nevzgojene otroke kar označijo s hiperaktivnim. Probelm je potem v tem, da se z otrokom s pp dela drugače kot zgolj z nevzgojenim otrokom.

Problem je tudi v tem, da ogromnokrat nevzgojen otrok dobi odločbo hiperaktivnega otroka. Verjemi, imam izkušnje s tem. Komisija, ki da strokovno mnenje, na podlagi katerega se naredi na Zavodu za šolstvo odločba, se z vzgojno problematiko staršev do otroka sploh ne ukvarja. Proučujejo samo simptome, oz. to, kako se kaže otrokova motnja v šoli in doma. Vzroki jih ne zanimajo in tako marsikaterega zgolj nevzgojenega otroka okarakterizirajo za hiperaktivnega in dobi odločbo. Ne bi verjela, koliko je tega. Zato popolnoma razumem ljudi, da nimajo strpnosti in potrpljenja niti pri otrokih z odločbo. Ker se ljudje, ki naj bi bili strokovnjaki, s tem ukvarjajo popolnoma površinsko in brez potrebne globine. Samo da zakonu zadoščeno. Pa čeprav samo na površju. Nikakor ne nasedajte temu, da noben otrok z odločbo hiperaktiven otrok, ne more biti samo razvajen in nevzgojen in brez postavljenih meja. Torej ker velikokrat z otrokom s pp delajo drugače kot bi delali z nevzgojenim otrokom, težave ostajajo. Ker je ta otrok dejansko samo nevzgojen. Kljub odločbi.

Odločba torej ni garancija, da je otrok tudi res samo hiperaktiven. Kot ne pomeni, da je nemiren otrok, ki ne zmore slediti, ki pa je brez odločbe, dejansko samo nevzgojen. Ker je pač brez odločbe. Nikakor.
Navedeno
XXY

Navedeno
timonka1



Seveda je res, da se hiperaktivnost in nevzgojenost lahko prekrivata. Velikokrat pa nevzgojene otroke kar označijo s hiperaktivnim. Probelm je potem v tem, da se z otrokom s pp dela drugače kot zgolj z nevzgojenim otrokom.

Problem je tudi v tem, da ogromnokrat nevzgojen otrok dobi odločbo hiperaktivnega otroka. Verjemi, imam izkušnje s tem. Komisija, ki da strokovno mnenje, na podlagi katerega se naredi na Zavodu za šolstvo odločba, se z vzgojno problematiko staršev do otroka sploh ne ukvarja. Proučujejo samo simptome, oz. to, kako se kaže otrokova motnja v šoli in doma. Vzroki jih ne zanimajo in tako marsikaterega zgolj nevzgojenega otroka okarakterizirajo za hiperaktivnega in dobi odločbo. Ne bi verjela, koliko je tega. Zato popolnoma razumem ljudi, da nimajo strpnosti in potrpljenja niti pri otrokih z odločbo. Ker se ljudje, ki naj bi bili strokovnjaki, s tem ukvarjajo popolnoma površinsko in brez potrebne globine. Samo da zakonu zadoščeno. Pa čeprav samo na površju. Nikakor ne nasedajte temu, da noben otrok z odločbo hiperaktiven otrok, ne more biti samo razvajen in nevzgojen in brez postavljenih meja. Torej ker velikokrat z otrokom s pp delajo drugače kot bi delali z nevzgojenim otrokom, težave ostajajo. Ker je ta otrok dejansko samo nevzgojen. Kljub odločbi.

Odločba torej ni garancija, da je otrok tudi res samo hiperaktiven. Kot ne pomeni, da je nemiren otrok, ki ne zmore slediti, ki pa je brez odločbe, dejansko samo nevzgojen. Ker je pač brez odločbe. Nikakor.

Se popolnoma strinjam.
Navedeno
XXY

Navedeno
timonka1



Seveda je res, da se hiperaktivnost in nevzgojenost lahko prekrivata. Velikokrat pa nevzgojene otroke kar označijo s hiperaktivnim. Probelm je potem v tem, da se z otrokom s pp dela drugače kot zgolj z nevzgojenim otrokom.

Problem je tudi v tem, da ogromnokrat nevzgojen otrok dobi odločbo hiperaktivnega otroka. Verjemi, imam izkušnje s tem. Komisija, ki da strokovno mnenje, na podlagi katerega se naredi na Zavodu za šolstvo odločba, se z vzgojno problematiko staršev do otroka sploh ne ukvarja. Proučujejo samo simptome, oz. to, kako se kaže otrokova motnja v šoli in doma. Vzroki jih ne zanimajo in tako marsikaterega zgolj nevzgojenega otroka okarakterizirajo za hiperaktivnega in dobi odločbo. Ne bi verjela, koliko je tega. Zato popolnoma razumem ljudi, da nimajo strpnosti in potrpljenja niti pri otrokih z odločbo. Ker se ljudje, ki naj bi bili strokovnjaki, s tem ukvarjajo popolnoma površinsko in brez potrebne globine. Samo da zakonu zadoščeno. Pa čeprav samo na površju. Nikakor ne nasedajte temu, da noben otrok z odločbo hiperaktiven otrok, ne more biti samo razvajen in nevzgojen in brez postavljenih meja. Torej ker velikokrat z otrokom s pp delajo drugače kot bi delali z nevzgojenim otrokom, težave ostajajo. Ker je ta otrok dejansko samo nevzgojen. Kljub odločbi.

Odločba torej ni garancija, da je otrok tudi res samo hiperaktiven. Kot ne pomeni, da je nemiren otrok, ki ne zmore slediti, ki pa je brez odločbe, dejansko samo nevzgojen. Ker je pač brez odločbe. Nikakor.

Točno v tem je problem, da so v ogromno primerih starši, ki so na celi črti pogrnili iz vzgoje potem tako "tišasti", da se jim samo zato, da bo "mir v bajti", da odločbo. In točno tak starši potem odločbo jemljejo kot ščit in absolutno zaščito za svojega otroka, namesto kot dodatno zavezo in obvezo k dodatnemu trdemu delu s takim otrokom. Odločba namreč prav ničesar ne reši in ne rešuje. Kdor hoče s takim otrokom delati in ga pripraviti d tega, da bo nekoč odgovorna odrasla oseba, ga čaka ogromno dela in tak, ki to hoče, se ne bo skrival za odločbami, pač pa bo z otrokom krepko trdo garal, vsak dan sproti in vsako uro dneva sproti, tak starš tudi ne bo dopuščal, da njegov otrok - ne glede na diagnozo! - dela neznosno štalo ali se celo nad kom fizično izživlja. Nevzgojeni otroci pa to počnejo, starši pa, namesto da bi posredovali, se skirvajo za nekim papirjem, ki to otroku kvazi-dopušča. V tem je razlika.

Tudi povsem zdravi otroci so na čase moteči, tudi povsme zdravi otroci počnejo "svašta", pa se ob njih skomigne - otroci pač, a ne. Cenjeni učiteljici tam nekje med prispevki pa smo eno: zakaj je en in isti otrok pri eni in isti učiteljici 5 let dolgo brez p od problema, brez kakršnihkoli motenj, brez kakršnihkoli težav, nadpovprečen, zmagovalec na tekmovanjih itd itd. Pri drugi pa večna "črna ovca", vsega kriv, nemogoč, neprilagojen, vidno in občutno osovražen, "brezupni prestopnik, iz katerega nikoli nič ne bo" .- njen citat. takih "jasnovidnih" pedagogov ima na mojo veliko žalost bistveno več od tistih, ki zmorejo, znajo in SPLOH HOČEJO pokukat izza varne ograde tega, da so "svojo dolžnost" naredili. Včasih je treba kakih 5 %več kot le gola opravljena obveznost. Nihče ni nikoli trdil, da je preprosto. Niti najmanj ni, težko je, včasih tako, da bi tulil. In vem tudi, da ogromno satršev, ki ima tako ali drugače prblematične otroke, z odločbo ali brez, sploh NOČE ne slišat in še manj sodelovat pri sanaciji otrokovih problemov. V teh primerih verjamem, da je neznosno - učiteljem in vsem drugim, ki s takim otorkom živijo in delajo, tudi sošolcem. Kadar pa se točno vidi - in to se vidi, če videti hočeš!! - koliko trdua se že doma vlaga v otroka, bi morala stroka pomagat, bi morala učiteljica po svoji STROKOVNI plati pomagat in otroka vodit ter spodbujat. V 9 od 10 primerov je vzrok za otrokovo motenje in "delanje štale" samo to, da je vedno znova samo kregan, zmerjan in mu krepko manjka samozavesti, pa jo kompenzira z največjimi možnimi kozlarijami. Ko takge aotroka pohvališ za nekaj, kar je naredil dobro, ko ga pohvališ večkrat, kot ozmerjaš, se v ogromno primerih krog prekine in otrok postane mnogo mnogo bolj vodljiv. Dokler pa okolica, čim ga zagleda, reče "Oh, spet tale!" - se otrok ta ko tudi odzove.

O tem, ali šola ima mehanizme, da na starše otrok, ki so vido in občutno nevzgojeni, pritisne - so mnenja deljena. Ponekod šolam krasno uspeva, res pa je, da če en starš NOČE, v kakem posameznem primeru pa tudi res ne zmore, ne zna - tu je problem veliko hujši in dvomim, da obstaja način, da jih k dejavnemu sodelovanju prisiliš. Moje mnenje je, po kar nekaj izkušnaj s hiperaktivci od 5 letih pa do 17-ih, da se da ogromno naredit, če starši hočejo in popoloma nič, kljub ritalinu, če starši nočejo in iščejo zgolj ščit in izgovor za "vsemogočnost" svojih otrok.
Navedeno
"Skr bna"


Točno v tem je problem, da so v ogromno primerih starši, ki so na celi črti pogrnili iz vzgoje potem tako "tišasti", da se jim samo zato, da bo "mir v bajti", da odločbo.


Žalostno je, da se pomembnost pravilne vzgoje daje na povsem stranski tir in otroci, ki so pravzaprav samo žalosten produkt zgrešene vzgoje, dobivajo ritaline in ostale močne medikamente. Strašljivo je, kako enostavno nekateri pedopsihiatri predpisujejo določene močne tablete proti depresiji s hudimi stranskimi učinki, in to samo na osnovi parih pogovorov s starši, ki svojega otroka vidijo kot depresivnega. Čeprav ta isti otrok deluje popolnoma normalno, nedepresivno in razigrano, ko je sobota in nedelja, ko zvoni za konec ure in ko je zunaj s prijatelji. "Depresiven" je izključno med uro matematike, ko posluša snov, ki je ne razume. Mislim, da bi bila jaz tudi, če bi morala dan za dnem poslušati nekaj, o čemer pojma nimam.

Skratka, k problematiki drugačnih otrok se pristopa povsem zgrešeno, plitko in niti malo poglobljeno. Praktično odločbo dobi otrok vsakega starša, ki zna biti vztrajen in se ne pusti odgnati. Na lastna ušesa sem slišala, ko je ena od tistih, ki so podali strokovno mnenje, na moje vprašanje, kako je lahko ta in ta otrok dobil odločbo, ko je v pravilniku jasno napisano, da ne bi smel, ker so njegove intelektualne sposobnosti močno znižane in ne gre za govorno - jezikovno motnjo, kot so jo oni opredelili, odgovorila, da so z odločbo pač utišali preveč glasne starše. Dela se na horuk, nestrokovno in predvsem: brez vsakega posluha za otroka, pravzaprav jih izboljšanja niti ne zanimajo. Zgrešene vzgoje sploh nimajo za morebitni razlog nefunkcioniranja otroka oz. se s tem sploh ne ukvarjajo. Tako otrok, ki bi v drugačnih domačih razmerah normalno funkcioniral, ostaja tak kot je vedno bil (ali celo na zdravilih), ker se ne ukvarjajo z bistvom problema, pač pa samo zdravijo simptome. In tu je glavni problem, glavna travma in glavni razlog za stopicanje na mestu. Za učinkovito delo z otrokom s PP, bi nujno potrebovali dobrega družinskega terapevta, ki bi delal predvsem s celotno družino in najbolj s starši samimi - v sodelovanju z učitelji v šoli. Namesto tega pa se otroku dajo dodatne ure strokovne pomoči, ki v večini primerih niso niti kaplja v morje. Pomaga kvečjemu učna pomoč pri otrokih s težavami na različnih učnih področjih, pomoč logopeda pri dislektikih, to je pa tudi vse. Žal veliko premalo poglobljeno in premalo dodelano.
Navedeno
XXY

Navedeno
"Skr bna"


Točno v tem je problem, da so v ogromno primerih starši, ki so na celi črti pogrnili iz vzgoje potem tako "tišasti", da se jim samo zato, da bo "mir v bajti", da odločbo.


Žalostno je, da se pomembnost pravilne vzgoje daje na povsem stranski tir in otroci, ki so pravzaprav samo žalosten produkt zgrešene vzgoje, dobivajo ritaline in ostale močne medikamente. Strašljivo je, kako enostavno nekateri pedopsihiatri predpisujejo določene močne tablete proti depresiji s hudimi stranskimi učinki, in to samo na osnovi parih pogovorov s starši, ki svojega otroka vidijo kot depresivnega. Čeprav ta isti otrok deluje popolnoma normalno, nedepresivno in razigrano, ko je sobota in nedelja, ko zvoni za konec ure in ko je zunaj s prijatelji. "Depresiven" je izključno med uro matematike, ko posluša snov, ki je ne razume. Mislim, da bi bila jaz tudi, če bi morala dan za dnem poslušati nekaj, o čemer pojma nimam.

Skratka, k problematiki drugačnih otrok se pristopa povsem zgrešeno, plitko in niti malo poglobljeno. Praktično odločbo dobi otrok vsakega starša, ki zna biti vztrajen in se ne pusti odgnati. Na lastna ušesa sem slišala, ko je ena od tistih, ki so podali strokovno mnenje, na moje vprašanje, kako je lahko ta in ta otrok dobil odločbo, ko je v pravilniku jasno napisano, da ne bi smel, ker so njegove intelektualne sposobnosti močno znižane in ne gre za govorno - jezikovno motnjo, kot so jo oni opredelili, odgovorila, da so z odločbo pač utišali preveč glasne starše. Dela se na horuk, nestrokovno in predvsem: brez vsakega posluha za otroka, pravzaprav jih izboljšanja niti ne zanimajo. Zgrešene vzgoje sploh nimajo za morebitni razlog nefunkcioniranja otroka oz. se s tem sploh ne ukvarjajo. Tako otrok, ki bi v drugačnih domačih razmerah normalno funkcioniral, ostaja tak kot je vedno bil (ali celo na zdravilih), ker se ne ukvarjajo z bistvom problema, pač pa samo zdravijo simptome. In tu je glavni problem, glavna travma in glavni razlog za stopicanje na mestu. Za učinkovito delo z otrokom s PP, bi nujno potrebovali dobrega družinskega terapevta, ki bi delal predvsem s celotno družino in najbolj s starši samimi - v sodelovanju z učitelji v šoli. Namesto tega pa se otroku dajo dodatne ure strokovne pomoči, ki v večini primerih niso niti kaplja v morje. Pomaga kvečjemu učna pomoč pri otrokih s težavami na različnih učnih področjih, pomoč logopeda pri dislektikih, to je pa tudi vse. Žal veliko premalo poglobljeno in premalo dodelano.

Se popolnoma strinjam!
Navedeno
XXY

Žalostno je, da se pomembnost pravilne vzgoje daje na povsem stranski tir in otroci, ki so pravzaprav samo žalosten produkt zgrešene vzgoje, dobivajo ritaline in ostale močne medikamente.

Obstaja pa še druga plat medalje, ki je dosedaj še nihče ni omenil. Namreč ravno to, da veliko staršev otrok, ki so RES hiperaktivni, nekritično podlega novodobni gonji proti vsemu, kar samo diši po zdravilih uradne medicine. Na enega otroka, ki dobiva Ritalin za brezzveze, jih pride najbrž pet takih, ki bi ga MORALI jemati, pa se starši tega branijo kot hudič križa. Zakaj? Ne vedo, samo slišali so nekje, da je "škodljivo" in oni svojemu otroku že ne bodo dajali zdravil in pika. Medtem pa trpi otrok, kajti prava hiperaktivnost JE motnja s telesnim vzrokom in je za otroka zelo mučna in seveda posledično trpi tudi njegova okolica. Vse v imenu gonje proti uradni medicini in proti uradnim zdravilom. Ki ne morejo pomagat, ker so pač uradna. Daj na isto stvar gor nalepko "alter" in 90% teh "skrbnih" staršev ne bo več zastavilo niti vprašanja, kaj točno vsebuje ta steklenička. Poznam izkušnjo mamice, ki je bila zaradi tega, ker je pač odkritosrčno priznala, da Ritalin njenemu otroku pomaga in da se je njegova koncentracija bistveno zboljšala, v določenem krogu staršev hiperaktivnih otrok praktično izločena kot "krivoverka" in "izdajalka". Kaj pa v otrokovih možganih dolgoročno naredi nezdravljena hiperaktivnost (da o otrokovem socialnem razvoju sploh ne bi), pa ne pomisli nobeden od teh skrbnih staršev. Važno je kontrirati in biti moderen in alter, pa magari, če je cena za to zdravje njihovega lastnega otroka in počutje drugih otrok.
Navedeno
Janis

Navedeno
XXY

Žalostno je, da se pomembnost pravilne vzgoje daje na povsem stranski tir in otroci, ki so pravzaprav samo žalosten produkt zgrešene vzgoje, dobivajo ritaline in ostale močne medikamente.

Obstaja pa še druga plat medalje, ki je dosedaj še nihče ni omenil. Namreč ravno to, da veliko staršev otrok, ki so RES hiperaktivni, nekritično podlega novodobni gonji proti vsemu, kar samo diši po zdravilih uradne medicine. Na enega otroka, ki dobiva Ritalin za brezzveze, jih pride najbrž pet takih, ki bi ga MORALI jemati, pa se starši tega branijo kot hudič križa. Zakaj? Ne vedo, samo slišali so nekje, da je "škodljivo" in oni svojemu otroku že ne bodo dajali zdravil in pika. Medtem pa trpi otrok, kajti prava hiperaktivnost JE motnja s telesnim vzrokom in je za otroka zelo mučna in seveda posledično trpi tudi njegova okolica. Vse v imenu gonje proti uradni medicini in proti uradnim zdravilom. Ki ne morejo pomagat, ker so pač uradna. Daj na isto stvar gor nalepko "alter" in 90% teh "skrbnih" staršev ne bo več zastavilo niti vprašanja, kaj točno vsebuje ta steklenička. Poznam izkušnjo mamice, ki je bila zaradi tega, ker je pač odkritosrčno priznala, da Ritalin njenemu otroku pomaga in da se je njegova koncentracija bistveno zboljšala, v določenem krogu staršev hiperaktivnih otrok praktično izločena kot "krivoverka" in "izdajalka". Kaj pa v otrokovih možganih dolgoročno naredi nezdravljena hiperaktivnost (da o otrokovem socialnem razvoju sploh ne bi), pa ne pomisli nobeden od teh skrbnih staršev. Važno je kontrirati in biti moderen in alter, pa magari, če je cena za to zdravje njihovega lastnega otroka in počutje drugih otrok.


Se popolnoma in absolutno strinjam s tem. Žal je trenutna situacija precej kaotična in zaradi popolnega neupoštevanja učinkov vzgoje na obnašanje otroka je opredelitev PRAVE hiperaktivnosti bolj posledica sreče kot znanja. Je pa res in se strinjam s tem, da je pri zdravljenju resnične hiperaktivnosti vloga zdravil ključnega pomena in da lahko s tem, da otroku zdravil ne dajemo, naredimo samemu otroku veliko več škode kot koristi. Tudi sama poznam nekaj primerov, ko so resnično hiperaktivnega otroka, ki je bil v veliko breme samemu sebi in okolici, zdravila tako spremenila na bolje, da je iz zadostnega učenca v istem letu postal prav dober, eden celo odličen. Otrok je bil čisto prerojen, nikakor ne zaspan, omotičen itd., kar velikokrat pride do izraza, če otrok v bistvu sploh ni hiperaktiven.

Ja, se strinjam. Taka kot je lahko škoda, če zdravega otroka zdravimo z močnimi zdravili, je lahko tudi škoda, če bolnega otroka ne zdravimo.
Navedeno
"morski konjiček"

pridnim otrokom nagaja?

ker imam sama takega otroka sploh ne vem kaj naj ti napišem. lahko vas je sram, da sploh kaj takega omenjate. a misliš, da smo mi veseli, ker naši pp motijo pouk. pa imamo zaradi tega veliko pogovorov, problemov, skrbi,itd.

motijo? ja motijo. na začetku veliko. letos v 4r že zelo malo.skoraj neopazno. me pa zanima kako tvoja zelo pridna punčka, ki je oh in sploh v razredu drugače funkcionira. ne govori grdih besed, nima nobene bolezni, pridna za učenje, doma vse pospravi, ma ni da ni.

sram te bodi. moja mama vedno pravi- vsaka palica ima dva konca, ne pozabi.

Se strinjam.
Navedeno
XXY


Ja, se strinjam. Taka kot je lahko škoda, če zdravega otroka zdravimo z močnimi zdravili, je lahko tudi škoda, če bolnega otroka ne zdravimo.

Tudi to je seveda, absolutno res. Le da kaos, ki vlada na tem področju, staršem, ki si prizadevajo, niti najmanj ne pomaga k odločitvi, kaj je za njihovega otroka sploh prav. So posamezniki, ki se res trudijo, najti najboljšo rešitev za konkretnega otroka, večina pa gre po načelu najmanjšega odpora. Pri ritalinu in pri drugih možnostih.
Navedeno
Janis
Važno je kontrirati in biti moderen in alter, pa magari, če je cena za to zdravje njihovega lastnega otroka in počutje drugih otrok.

Upam, da je takih staršev le peščica. Kajti tistim, ki jih poznam, še malo ni do tega, da bi bili moderni in alter, še najmanj za ceno zdravja lastnega otroka in prav tako počutja drugih otrok. Razlog zakaj se starši največkrat tako zelo otepajo medikamentozne terapije je precej pogosto v tem, da so informacije o številnih možnih stranskih učinkih večinoma zelo negativne. In starši, ki jih poznam iščejo te informacije predvsem od direktnih uporabnikov Risperdala/Ritalina etc.(starši otrok, odrasli uporabniki). "Statistika" tovrstnih poizvedovanj je - milo rečeno - porazna. Med 10. uporabniki (konkretno Risperdala) je le en tak, ki mu je jemanje omenjenega zdravila konkretno pomagalo. Vsi ostali imajo ob jemanju izredno veliko stranskih učinkov. Dovolj, da se starši prestrašijo vsaj poskusit z dajanjem zdravil, si mislim.

Sicer pa se v mnogočem strinjam s Skrbno in XXY. Obravnava otrok s posebnimi potrebami je pri nas krepko v zaostanku. Enako velja tudi za zakonodajo, ki otrokom s PP ne omogoča stalnega spremljevalca, kot rešitev pa mnoge med njimi pa uvršča med dolgotrajno bolane in jim omogoča zgolj tistih nekaj ur tedensko, ki nikakor ne morejo pomembneje vplivati na pozitivne spremembe.
Navedeno
"Hans Asp."

. Med 10. uporabniki (konkretno Risperdala) je le en tak, ki mu je jemanje omenjenega zdravila konkretno pomagalo. Vsi ostali imajo ob jemanju izredno veliko stranskih učinkov.

Ker je od 10 samo en tak, ki tako zdravilo res potrebuje in ki ima v resnici motnjo hiperaktivnosti. Pri ostalih 9 gre pa za posledice slabe vzgoje. Hiperaktivna motnja je fizična motnja v delovanju možgan, ki jo taka zdravila lahko pozdravijo. Če so možgani zdravi, kar pri večini tistih, ki jih opredelijo kot hiperaktivne otroke, so, zdravila naredijo samo škodo.
Navedeno
psihologinja------

Navedeno
"Hans Asp."

. Med 10. uporabniki (konkretno Risperdala) je le en tak, ki mu je jemanje omenjenega zdravila konkretno pomagalo. Vsi ostali imajo ob jemanju izredno veliko stranskih učinkov.

Ker je od 10 samo en tak, ki tako zdravilo res potrebuje in ki ima v resnici motnjo hiperaktivnosti. Pri ostalih 9 gre pa za posledice slabe vzgoje. Hiperaktivna motnja je fizična motnja v delovanju možgan, ki jo taka zdravila lahko pozdravijo. Če so možgani zdravi, kar pri večini tistih, ki jih opredelijo kot hiperaktivne otroke, so, zdravila naredijo samo škodo.
zdravila ne pozdravijo motnje. samo lajšajo. otrok ima več koncentracije, lažje sprejema na vodila, je bolj dosleden, ...in še to samo 4 ure dnevno. zato se zdravilo vzame zjutraj, da zdrži v času pouka. pop pa so stranski učinki še bolj vidni- otrok je lahko še bolj izrazit v svoji motnji. tolk o zdravilu, ki ga vsi hvalijo. pa nasvet za tiste, ki trdite drugače- ga. marn katarina, podopsihiatrinja ima čas za svetovanje na taboru v lj. ona vam lahko o tem veliko pove.
Hiperaktivni otroci so dolgotrajno bolni otroci in resnično je lahko sram tiste, ki otroke delijo na "pridne" in hiperaktivne torej po njihovem poredne, hudobne, zlobne?! Hiperaktiven otrok ne pomeni avtomatsko nezvgojenega otroka in zanič ter nesposobnih staršev!! Ste se kdaj vživeli v te otroke? Veste kaj razmišljajo?
Kot starš vaše "pridne" deklice lahko storite največ, da si preberete kaj o ADHD, kajti če vi ne razumete te bolezni, kako jo potem razložite hčerki?!
Pozdravljeni vsi skupaj,

tudi jaz se srečujem tedensko in to za vikend s hiperaktivnim otrokom saj sem s moškim, ki ima otroka od prej. Ne vem če ravno gre za hiperaktivnost ampak znaki so zelo podobni kot jih opisujete zgoraj. Tamal je že v začetku leta dopolnil 6 let in v tem letu začel obiskovat prvi razred OŠ.
Naj povem, da je ta njegova mama katastrofalna kar se obnašanja tiče. Tamalemu narekuje naj pove ko se vrne domov v katerem prostoru sem kadila, igračko na katero sem stopila zaradi njegovega nereda v sobi in jo po pomoti zlomila- dejala mu je da sem mu jo zlomila nalašč, ker pa ima tamal "občasno" astmo mu je dejala tudi, da je zbolel zaradi mene pa čeprav imajo probleme z njim bojda že od malega itd... In takšni starši potem vzgajajo otroke?!
Naj povem še to v šoli imajo velike probleme z njim saj je zelooo moteč, kaj se ti če šole ga ne zanima popolnoma nič, se pretepa, ne uboga na besedo, igrač ima na tone, hrano zavrača se norčuje pri mizi, narekuje kaj bi naj midva s fantom delala čez dan, po hodniku se podi kot da je žival, uničuje stvari, z ničemer ni zadovoljen vse mu je brezveze, ko je vikend in je pri naju spi pri fantu jaz pa v sosednji sobici čeprav je namenjena njemu, če ga pa slučajno kaj rečem pa mi zabrusi da me bo mami povedal itd...
Skratka tega otroka imam rada in on mene ampak nimam več energije prenašat tega. Nimam namena vzgajat tega otroka saj nimam niti pravice zato sta odgovorna starša.
Fant sem svetovala, da naj poišče strokovno pomoč ker jaz enostavno več ne morem shajat z njim.

Zato vsa prosim dragi forumci če poznate kakšnega dobrega psihologa/psihiatra?
Ali pa naslov kakšne dobre literature, ki se dobi v knjižnici.

Po tv-ju občasno gledava oddajo varuške, ki vgaja takšne otroke pa vse zaman. Ko želim, da se loti tamal posravljanja osnovnih zadev zjutraj kot so pidžama, igrače, postelja itd... gre fant in vse pospravi tamal pa veselo v drugi sobi nered ali pa spušča čudne glasove. Risanke, ki si jih ogleduje so polne streljanja, pretepanja itd...mislim, da tudi to ni vredu. Tudi tu sem seveda nemočna.

Kaj še lahko storim? Prosim vas če mi lahko pomagate, saj mi fant s katerim želim veliko pomeni in bojim se, da tega ( njegove bivše in njenje očitke, tamalega) dolgo več ne bom prenašala in bom odšla.
Razmišljala sem tudi, da bi odšla takrat domov ko je tamal na obisku čez vikend?

Hvala za odgovore.

Želim vam vse lepo.

Mirjam
Navedeno
zaskrbljen starš
V razredu je fant, ki ima z odločbo potrjeno hiperaktivnost in bi ga morali posebej obravnavati. Moti cel razred in ne morejo si kaj pomagati z njim. Učiteljice rešujejo problem tako, da ga dajo sedet k pridnim puncam, ampak ne zdi se mi prav, da ga morajo potem one prenašat. Hči se navzema njegovih navad - začela se je zgovarjat, uporablja izraz "da se ji ne da", kar prej pri njej ni bilo zaslediti.

Ima moteč otrok pravico greniti življenje pridnim otrokom?
Je kje kak pravilnik o tem? Ga lahko premestijo v drug razred ali so ga dolžni prenašat skoz eni in isti otroci?
Kaj lahko kot starš storim v zvezi s tem?

Z odločbo potrjeno hiperaktivnost? tudi to obstaja? kako pa veš da ima tako odločbo?
Kako pa izgleda ta hiperaktivnost? Da tudi z drugimi klepeta in se z drugimi preganja med poukom? ali se sam s seboj pogovarja? ker če se potem je nekaj hudo narobe z njim.

Če je kdo tukaj kriv, je samo šola in profesorji. V takem primeru bi ga lahko poučevali individualno, ker ima verjetno tudi odločbo "otroka z posebnimi potrebami".

Me pa res zanima kako veš da ima on tako odločbo in kako izgleda ta njegova hiperaktivnost.

Avtor:


Naslov teme:


  • Sporočilu lahko pripnete datoteke naslednjega tipa: gif, jpg, pdf, doc, xls, ppt, docx, pptx, xlsx, png
  • Datoteka ne sme biti večja od 2,93 MB
  • Dodate lahko še 3 datotek

Zaščita proti e-slami:
Prosimo, rešite matematično vprašanje in vpišite odgovor v polje. Ta mehanizem je namenjen blokiranju programov, ki poskušajo samodejno izpolnjevati obrazce.
Vprašanje: koliko je 23 plus 2?