V spodnjem postu ena MON-ovka govori o zlorabi staršev in je z njimi prekinila vse stike. Mene pa zanima kakšna zloraba je to? Ali gre za verbalno, fizično, spolno ali kakšno. Jaz sem bila kot otrok velikokrat tepena, ker se je v tistem času pač tako vzgajalo otroke, pa nisem nikoli pomislila, da sem zlorabljena. Tudi verbalna komunikacija je bila na psu. Vendar sem svoje starše vseeno spoštovala in jih poskušala razumeti, da so na nek način žrtve svojih staršev in da vse kar počnejo, počnejo v dobro otrok.


Veliko let ju že nimam, pa bi dala marsikaj, da bi lahko preživela še vsaj en dan z njima.

si se kdaj bala prit domov, ker nisi vedela kaj te doma čaka? si daj bežala pred pijanim očetom? te je kdaj mama nastavila za zid med sabo in očetom in si jih ti dobila nasto nje?
si kdaj dobila očeta ali mamo v postelji z drugim ljubimcem in ti nihče ni verjel? si kdaj krvavo potrebovala pomoč staršev, pa so se obrnili stran? so ti sarši zamolčali pobrata ali polsestro? :) maš dovolj tehnih razlogov? in računaj, da se je to nekomu dogajajo cca 25 let.

Citiram:
ne razumem
V spodnjem postu ena MON-ovka govori o zlorabi staršev in je z njimi prekinila vse stike. Mene pa zanima kakšna zloraba je to? Ali gre za verbalno, fizično, spolno ali kakšno. Jaz sem bila kot otrok velikokrat tepena, ker se je v tistem času pač tako vzgajalo otroke, pa nisem nikoli pomislila, da sem zlorabljena. Tudi verbalna komunikacija je bila na psu. Vendar sem svoje starše vseeno spoštovala in jih poskušala razumeti, da so na nek način žrtve svojih staršev in da vse kar počnejo, počnejo v dobro otrok.


Veliko let ju že nimam, pa bi dala marsikaj, da bi lahko preživela še vsaj en dan z njima.

ja, jaz zase mislim, da sem bila zlorabljena. Pa ni bilo tako hudo, kot je napisala Katarina, ampak dovolj, da me je potlačilo za vse življenje. Vse kar se iz otroštva in mladosti spomnim, je strah, strah, strah. V začetku so bili udarci, potem sploh niso več bili potrebni, ker sem bila prestrašena do konca. In NE, noben izgovor ni dovolj dober, da opravičim tako mladost. Tudi mene so tepli, pa jaz svojih otrok ne tepem. Mene so poniževali, pa jaz svojih ne ponižujem. Vsi so bili več vredni, pa boljši, pa moji tega danes ne občutijo... Če je človek (fotr) kreten, je pač kreten... In bom rekla tako, kot ena spodaj: tudi fotr si mora zaslužit spoštovanje in moj si ga ni. Žal sem preveč let zapravila v slepem prepričanju, da se je tako pač takrat vzgajalo. NE, niso bili vsi pretepani, ustrahovani, zaničevani. Samo otroci kretenov, nasilnežev in podobno ...

Ti povem, da mi ni prav nič hudo, da očeta ni več... ga ne pogrešam... prav nič ...

Jaz sem jih, vendar le za določen čas, saj je mama še vedno babica mojemu otroku, ki pa mu je nimam pravice vzeti.
V otroštvu sta me izrabljala oba (psihično, čeprav kot otrok to drugače dojemaš). Oče je bil alkoholik in se je večkrat grobo spravil nad mamo in nad naju z bratom, da ne govorim o tem, koliko noči smo prebedeli zunaj, tudi pozimi. Potem je oče umrl in sem mislila, da je sedaj pa vsega konec, pa se je mama začela fizično znašati nad mano. Tepena sem bila za vsako figo, zame je imela pripravljen poseben kol, nekako tako debel, kot basebolska palica. Mogoče ti lahko še opišem modrice, ki so ostale po močnih udarcih ali pa je pač to dovolj? Enkrat mi je celo izbila zob. V puberteti sem modrice skrivala kakor se je dalo, pri 18 sem dobesedno pobegnila od doma.
Po 10 letih sem se z njo soočila, malo pa tudi pozabila.

Imam 40+ let in sem odraščala v mestu. Imeli smo v šoli šolskega psihologa in imeli smo predavanja na temo nasilje nad otroci.

Obstajale so brošure o tem.

Obstajali so sistematski pregledi.

V 8 razredu je bil predmet pri katerem smo obravnavali družino

Bile so socialne službe in so za razliko od danes imele večje kompetence glede vprašanja nasilništva. ( vsaj jaz mislim tako )

In ne mi govorit. Nasilje se ne dogaja tiho. Slej ali prej pricurlja kak podatek o družini ki je zabredla v krizo.

Konec koncev obstajajo babice katerim otroci največ zaupajo v mlajših letih.....

V paralelki je šla deklica iz take družine v rejniško družino. Danes je uspešna poslovna ženska. Je sicer prekinila stike z starši, vendar skrbi za očetovo plačilo v domu ostarelih. Pač smatra to kot dolžnost in v tem se strinjam z njo.

Tako da resnično ne vem kako se za nasilniške družine ni vedelo oz. ne ve in se ni oz.ne ukrepa. Glede na to, da se na tem forumu govori celo o glasnem seksu............in ukrepih.

Meni se pa ne zdi čudno, da nekateri prekinijo vse stike s starši (ali z enim od njih). Nekaterih stvari nikoli ne moreš pozabiti, morda tudi ne odpustiti.

Mene ni nihče zlorabljal fizično, mama mi je kdaj pripeljala kakšno klofuto, ampak to je bilo zelo redko. Samo enkrat me je pošteno namlatila in tega tepeža se spomnim še danes, pa je minilo ogromno let! OK, to sem ji odpustila, ampak, če bi bilo pretepenje doma vsak dan ali skoraj vsak dan, potem tudi jaz takega starša ne bi hotela več videti. Tako se starši le znašajo nad svojimi otroki, pa nikakor nimajo te pravice.

Tudi jaz sem bila tepena, ampak temu ne bi rekla zloraba. Nisem bila tepena zato, da bi kdorkoli ob tem užival ali se izživljal. Starša sta verjela, da je tako prav, če otrok stori nekaj narobe (in jaz sem, bog mi je priča). Nisem pa bila tepena do modric, nikoli.
Tako da dajmo ločit udarce, ki naj bi bili 'vzgojni (oziroma starši tako verjamejo v svoji doktrini) od udarcev, ki so sami sebi namen in mišljeni kot stredstvo, s katerim si podrediš in ustrahuješ otroka. Mene kljub udarcem ni bilo nikoli strah priti domov, upala sem tudi kakšno reči nazaj, vedoč, da ne bo nič padlo in lahko rečem, da sem imela srečno otroštvo.
Zato imam tudi danes še s starši krasne odnose.
Zloraba je pa druga pesem.

Citiram:
Silveli
Imam 40+ let in sem odraščala v mestu. Imeli smo v šoli šolskega psihologa in imeli smo predavanja na temo nasilje nad otroci.

Obstajale so brošure o tem.

Obstajali so sistematski pregledi.

V 8 razredu je bil predmet pri katerem smo obravnavali družino

Bile so socialne službe in so za razliko od danes imele večje kompetence glede vprašanja nasilništva. ( vsaj jaz mislim tako )

In ne mi govorit. Nasilje se ne dogaja tiho. Slej ali prej pricurlja kak podatek o družini ki je zabredla v krizo.

Konec koncev obstajajo babice katerim otroci največ zaupajo v mlajših letih.....

V paralelki je šla deklica iz take družine v rejniško družino. Danes je uspešna poslovna ženska. Je sicer prekinila stike z starši, vendar skrbi za očetovo plačilo v domu ostarelih. Pač smatra to kot dolžnost in v tem se strinjam z njo.

Tako da resnično ne vem kako se za nasilniške družine ni vedelo oz. ne ve in se ni oz.ne ukrepa. Glede na to, da se na tem forumu govori celo o glasnem seksu............in ukrepih.

S tabo pa nekaj ni v redu?
Da ti malo pojasnim situacijo: starši po mojem očetu so umrli še preden sem se rodila, s svojimi starši pa tudi mama ni imela stikov, oziroma sta bila ločena in je imela le zelo redke stike z mamo, ki pa je umrla, ko sem imela 8 let, takrat me mama še ni zlorabljala.
Da je oče pijanec, ki doma pretepa ženo, meče komplet družino iz hiše, enkrat jo je celo zabodel,... so vedeli vsi.
Vsi so tudi vedeli o fizičnem zlorabljanju mame nad mano, vendar mi ni nihče pomagal. Sama pa si nisem znala, ali pa si ti pač že v rosnih najstniških letih pojedla vso pamet tega sveta? Ja, enkrat v srednji šoli sem le povedala ravnateljici, saj me je zasliševala, zakaj me ni bilo v šolo (v šolo občasno tudi po teden dni nisem upala, zaradi modric, ki jih ni bilo mogoče skriti, opravičila pa nisem imela, oziroma niti mama ni vedela, da nisem bila v šoli), pa sem ji povedala. A misliš, da se je kaj spremenilo? Mamo je poklicala v šolo, ta pa ji je obljubila, da me ne bo več tepla, to pa je bilo tudi vse. Seveda pa s tepežem ni končala, le tisti dan jih nisem dobila.
Aja, mogoče pa smo tisti, ki smo živeli na vasi bolj zarukani?

Citiram:
ne razumem
Jaz sem bila kot otrok velikokrat tepena, ker se je v tistem času pač tako vzgajalo otroke, pa nisem nikoli pomislila, da sem zlorabljena.

Nikoli se "pač ni tako vzgajalo" otrok, da so bili velikokrat tepeni. Včasih je bil standard, da je padla kakšna klofuta in da je bil otrok našeškan parkrat v življenju zaradi res hudih vzgojih kršitev. Vse ostalo, zlasti pa tepež, ki se je dogajal "velikokrat", je ZMERAJ veljal za nasilje in zlorabo staršev, ki ne znajo vzgajat in so pač nagnjeni k izživljanju nad šibkejšimi. Če imaš samoobrambne mehanizme, v redu, ampak poveličevat staršev in jih opravičevat v slogu "niso znali drugače" ti pa tudi ni treba. Zmeraj lahko vsak naredi vsaj malo drugače, če hoče.

Meni osebno se zdi, da smo vsi mi lahko bili zlorabljeni, ce tako hocemo. Vzgoja pred 30+leti in danes se bistveno razlikuje in ce bi sodili po novodobnih smernicah, smo bili zlorabljeni skoraj vsi. enako bi lahko rekli, da danes zlorablajmo nase otroke, ker cez 30+ letbodo vzgjne smernice spet popolnoma drugacne in bo danasnja oh in sploh super vzgoja veljala za zlorabljanje otrok.

Verjamem pa, da se nekateri lahko upraviceno pocutijo zlorabljene in da so jih starsi resnicno maltretirali. Vecina teh bivsih otrok ni prekinila stika s starsi. Eni so se vedno v vlogi zrtve, drugi pa se vedno upajo na starsevsko ljubezen, ki je niso bili delezni kot otroci, tretji spet ne prekinejo stikov zaradi obcutka dolznosti ali pa zaradi pucanja samih sebe. kakorkoli, tisti zares zlorabljeni najveckrat ne prekinejo stikov s starsi.

Meni osebno se zdi, da danes marsikdo, ki prekine stike s starsi, naredi to iz lastne besnoce, ker pac starsi niso taki, kot on v svoji prezaverovanosti sam vase misli, da morajo biti. Starsi so pac taki kot soin spremenili jih ne bomo, pa ce se stokrat prekinemo stike z njimi. Ko bomo spremenili sebe in svoj pogled na njih, se bodo cudezno spremenili tudi starsi.

Citiram:
samo 1
Ko bomo spremenili sebe in svoj pogled na njih, se bodo cudezno spremenili tudi starsi.

hahahaha, glej smejim se ti, a ta smeh je grenak. Nisi imela izkušenj s tipi/tipicami, ki MLATIJO svoje otroke.

zato ne posplošuj preveč na široko.

Pa še to: tudi t.i. "vzgojnih kofut" niso talali vsi po vrsti ... takrat izpred 30 let.

Citiram:
samo 1
Meni osebno se zdi, da smo vsi mi lahko bili zlorabljeni, ce tako hocemo. Vzgoja pred 30+leti in danes se bistveno razlikuje in ce bi sodili po novodobnih smernicah, smo bili zlorabljeni skoraj vsi. enako bi lahko rekli, da danes zlorablajmo nase otroke, ker cez 30+ letbodo vzgjne smernice spet popolnoma drugacne in bo danasnja oh in sploh super vzgoja veljala za zlorabljanje otrok.

Verjamem pa, da se nekateri lahko upraviceno pocutijo zlorabljene in da so jih starsi resnicno maltretirali. Vecina teh bivsih otrok ni prekinila stika s starsi. Eni so se vedno v vlogi zrtve, drugi pa se vedno upajo na starsevsko ljubezen, ki je niso bili delezni kot otroci, tretji spet ne prekinejo stikov zaradi obcutka dolznosti ali pa zaradi pucanja samih sebe. kakorkoli, tisti zares zlorabljeni najveckrat ne prekinejo stikov s starsi.

Meni osebno se zdi, da danes marsikdo, ki prekine stike s starsi, naredi to iz lastne besnoce, ker pac starsi niso taki, kot on v svoji prezaverovanosti sam vase misli, da morajo biti. Starsi so pac taki kot soin spremenili jih ne bomo, pa ce se stokrat prekinemo stike z njimi. Ko bomo spremenili sebe in svoj pogled na njih, se bodo cudezno spremenili tudi starsi.

Meni osebno pa se zdi, da nimaš pojma, oprosti. Če je kdo prenašal leta zmerjanja, poniževanja in doživljal batine, ki jih je izvajala prasica s peno na gobcu in pobesnelimi, krvavo zariplimi, zabuhlimi volovskimi očmi, to prekleti dobro loči od tega, da starši "niso taki kot si prezaverovani otrok misli, da morajo biti". Prekinila sem stike. Ju ne maram in nočem nikoli več ne videti, ne slišati. Zame sta mrtva.

In če ti ne ločiš zlorabe od neizpolnjenih želj prezaverovanih otrok, potem pač nimaš pojma.

Citiram:
samo 1
enako bi lahko rekli, da danes zlorablajmo nase otroke, ker cez 30+ letbodo vzgjne smernice spet popolnoma drugacne in bo danasnja oh in sploh super vzgoja veljala za zlorabljanje otrok.

BEDARIJA, ti se kar izgovarjaj na prihodnost, dejstvo pa še vedno ostaja enako (in je tudi vedno bilo enako): kdor je tepen, je zlorabljen, se počuti zlorabljeno. Pika.

Ker rada gledaš v "daljavo", pa poglej še v preteklost: kdaj so pa otroci dobili svoje človekove pravice? Kdaj so sploh otroci dobili možnost, da povedo kar čutijo in kdaj so odrasli priznali, da so oni ko so bili še otroci občutili ISTO???

A ti prihranim guglanje?
prvi odg. je 1989
[www.unicef.si]

drugi: še poteka


lep pozdrav,
roka naj varuje, ne kaznuje

Citiram:
samo 1
Meni osebno se zdi, da smo vsi mi lahko bili zlorabljeni, ce tako hocemo. Vzgoja pred 30+leti in danes se bistveno razlikuje in ce bi sodili po novodobnih smernicah, smo bili zlorabljeni skoraj vsi. enako bi lahko rekli, da danes zlorablajmo nase otroke, ker cez 30+ letbodo vzgjne smernice spet popolnoma drugacne in bo danasnja oh in sploh super vzgoja veljala za zlorabljanje otrok.

Verjamem pa, da se nekateri lahko upraviceno pocutijo zlorabljene in da so jih starsi resnicno maltretirali. Vecina teh bivsih otrok ni prekinila stika s starsi. Eni so se vedno v vlogi zrtve, drugi pa se vedno upajo na starsevsko ljubezen, ki je niso bili delezni kot otroci, tretji spet ne prekinejo stikov zaradi obcutka dolznosti ali pa zaradi pucanja samih sebe. kakorkoli, tisti zares zlorabljeni najveckrat ne prekinejo stikov s starsi.

Meni osebno se zdi, da danes marsikdo, ki prekine stike s starsi, naredi to iz lastne besnoce, ker pac starsi niso taki, kot on v svoji prezaverovanosti sam vase misli, da morajo biti. Starsi so pac taki kot soin spremenili jih ne bomo, pa ce se stokrat prekinemo stike z njimi. Ko bomo spremenili sebe in svoj pogled na njih, se bodo cudezno spremenili tudi starsi.

Vzgoja in zloraba je isto? Torej je Fricl svojo hči samo vzgajal?
Bi morala Elizabeth to razumeti in sprejeti?
So starši in so starši. Udarec v vzgoji po mojem ne pomeni toliko,
kot to, da ti starši stojijo ob strani. Da te ščitijo, učijo,
vspodbujajo, pohvalijo, sprejmejo.
Jasno mi je, da so neustrezni starši skoraj vedno "produkt" svojih
neustreznih staršev. V tem vidiku lahko morda pričakuješ, da bodo zlorabljeni svojim staršem na nek način odpustili, ne moreš pa doseči,
da bodo tudi po tem imeli s starši normalen odnos. Kako le?
Tepel, zanemarjal, ustrahoval in zaničeval si me celo mojo mladost,
zdaj pa bodimo prijatelji?
Ste hecne.

Citiram:
skela

Citiram:
samo 1
Meni osebno se zdi, da smo vsi mi lahko bili zlorabljeni, ce tako hocemo. Vzgoja pred 30+leti in danes se bistveno razlikuje in ce bi sodili po novodobnih smernicah, smo bili zlorabljeni skoraj vsi. enako bi lahko rekli, da danes zlorablajmo nase otroke, ker cez 30+ letbodo vzgjne smernice spet popolnoma drugacne in bo danasnja oh in sploh super vzgoja veljala za zlorabljanje otrok.

Verjamem pa, da se nekateri lahko upraviceno pocutijo zlorabljene in da so jih starsi resnicno maltretirali. Vecina teh bivsih otrok ni prekinila stika s starsi. Eni so se vedno v vlogi zrtve, drugi pa se vedno upajo na starsevsko ljubezen, ki je niso bili delezni kot otroci, tretji spet ne prekinejo stikov zaradi obcutka dolznosti ali pa zaradi pucanja samih sebe. kakorkoli, tisti zares zlorabljeni najveckrat ne prekinejo stikov s starsi.

Meni osebno se zdi, da danes marsikdo, ki prekine stike s starsi, naredi to iz lastne besnoce, ker pac starsi niso taki, kot on v svoji prezaverovanosti sam vase misli, da morajo biti. Starsi so pac taki kot soin spremenili jih ne bomo, pa ce se stokrat prekinemo stike z njimi. Ko bomo spremenili sebe in svoj pogled na njih, se bodo cudezno spremenili tudi starsi.

Vzgoja in zloraba je isto? Torej je Fricl svojo hči samo vzgajal?
Bi morala Elizabeth to razumeti in sprejeti?
So starši in so starši. Udarec v vzgoji po mojem ne pomeni toliko,
kot to, da ti starši stojijo ob strani. Da te ščitijo, učijo,
vspodbujajo, pohvalijo, sprejmejo.
Jasno mi je, da so neustrezni starši skoraj vedno "produkt" svojih
neustreznih staršev. V tem vidiku lahko morda pričakuješ, da bodo zlorabljeni svojim staršem na nek način odpustili, ne moreš pa doseči,
da bodo tudi po tem imeli s starši normalen odnos. Kako le?
Tepel, zanemarjal, ustrahoval in zaničeval si me celo mojo mladost,
zdaj pa bodimo prijatelji?
Ste hecne.

Čakte mal. Ne takoj v neke ekstreme skočit kot je Fricl in ostali psihopati.

Ali pa mogoče ni lahko tudi obratno. Otroci zlorabljajo starše. Jih ponižujejo, pretepajo, ropajo............................in STARŠI NE PRETRGAJO STIKOV Z OTROCI.

Razumejo da so v težavah, duševnih, čustvenih, odvisniki.........ampak se jim zelo redko odpovejo in obupajo nad njimi.
Dočim otroci lahko prekinejo stike, blatijo starše, jih celo naznanijo iz čiste banalne zamere.

Da o čisto normalnih odnosih v družini na stara leta otroci ne skrbijo za starše je zdaj itak že normalno. Starš si lahko samo dokler nisi ožet kot limona, kasneje pa ne.

Pa me prav zanima koliko prijav pubertetnic je bilo da jo je oče spolno zlorabil in se je kasneje izkazalo da je bila samo zamera ker je bil oče prestrog in ni 15 letni smrklji dovolil na počitnice z starejšimi frendi.

In Kura z mano je čisto vse uredu. In v veliki večini se strinjam z samo 1 .

Če se sam ne zmoreš in ne znaš borit za svoje pravice imaš 10001 možnost da to spremeniš. Najlažje je pa za svoj neuspeh iskati v vzgoji in zlorabi staršev. In najelegantneje je prekiniti stike.

Citiram:
Karr
Meni osebno pa se zdi, da nimaš pojma, oprosti. Če je kdo prenašal leta zmerjanja, poniževanja in doživljal batine, ki jih je izvajala prasica s peno na gobcu in pobesnelimi, krvavo zariplimi, zabuhlimi volovskimi očmi, to prekleti dobro loči od tega, da starši "niso taki kot si prezaverovani otrok misli, da morajo biti". Prekinila sem stike. Ju ne maram in nočem nikoli več ne videti, ne slišati. Zame sta mrtva.

In če ti ne ločiš zlorabe od neizpolnjenih želj prezaverovanih otrok, potem pač nimaš pojma.

verjamem, da si bila resnicno zlorabljena in verjamem, da si prekinila vse stike.

Vecina ljudi, ki so bili zlorabljeni na tak ali drugacen nacin, pa se tezko loci od osebe, ki jih je zlorabila, sploh ce so to starsi.
Koliko zensk je zlorabljenih, pa so se vedno z mozem?
Koliko ze odraslih otrok se vraca k starsem, ki so nad njimi izvajali teror, da najde morda le kancek ljubezni, ki so jo pogresali v otrostvu?

V svoji blizini imam nekaj primerov, ki se kar vracajo in vracajo in ne pretrgajo niti s starsi, pa ceprav bi jo upraviceno lahko.
In kar nekaj primerov, ki ne govorijo s starsi, ker ti niso cisto po njihovi meri.

Citiram:
rojena 1978 in vzgojno pre-tepena
BEDARIJA, ti se kar izgovarjaj na prihodnost, dejstvo pa še vedno ostaja enako (in je tudi vedno bilo enako): kdor je tepen, je zlorabljen, se počuti zlorabljeno. Pika.

Ker rada gledaš v "daljavo", pa poglej še v preteklost: kdaj so pa otroci dobili svoje človekove pravice? Kdaj so sploh otroci dobili možnost, da povedo kar čutijo in kdaj so odrasli priznali, da so oni ko so bili še otroci občutili ISTO???

A ti prihranim guglanje?
prvi odg. je 1989
[www.unicef.si]

drugi: še poteka


lep pozdrav,
roka naj varuje, ne kaznuje

Ni samo pretepanje zloraba.
Zloraba je lahko tudi slaba vzgoja.

Citiram:
skela
Vzgoja in zloraba je isto? Torej je Fricl svojo hči samo vzgajal?
Bi morala Elizabeth to razumeti in sprejeti?
So starši in so starši. Udarec v vzgoji po mojem ne pomeni toliko,
kot to, da ti starši stojijo ob strani. Da te ščitijo, učijo,
vspodbujajo, pohvalijo, sprejmejo.
Jasno mi je, da so neustrezni starši skoraj vedno "produkt" svojih
neustreznih staršev. V tem vidiku lahko morda pričakuješ, da bodo zlorabljeni svojim staršem na nek način odpustili, ne moreš pa doseči,
da bodo tudi po tem imeli s starši normalen odnos. Kako le?
Tepel, zanemarjal, ustrahoval in zaničeval si me celo mojo mladost,
zdaj pa bodimo prijatelji?
Ste hecne.

Tudi slaba vzgoja je lahko zloraba. huda zloraba.
Enako kot je bila zloraba oceta nad hcerko.

Odpustiti starsem? Biti z njimi prijatelj? Hm, malokatera zrtev je to lahko, prej mora dobro dobro popucati samega sebe.
Vecina pa jih ne more popucati ne sebe ne svoje preteklosti v druzbi, ki ima se vedno za temelj druzbe druzino in za najvecje poslanstvo cloveka, da je stars. Zato se oklepajo starsev iz taksnega ali drugacnega razloga. Ni tako lahko prekinit stike.
Vprasaj Karr, kao je bilo stopiti iz druzine, se odcepiti od starsev in narediti kriz cez njih. Ni enostavno in marsikdo ne zmore.

Meni se pa zdi žalostno, da se vedno žrtve še dodatno ocenjuje, če so dovolj trpele.

OK, pa sodite - mati me nikoli ni sprejela in to vem odkar se zavedam sebe. Bila sem "una", "živ hudič, pankrt, pamž" in še marsikaj. Ime sem dobila šele 14 dni po rojstvu, ker sem se rodila napačnega spola. Vsakodnevno sem slišala, da so me v porodnišnici zamenjali - ona je šla vendar roditi fanta. Bila sem dežurni krivec za vsako napako v hiši, tudi za najbolj banalno, npr., če je ona zjutraj zaspala. Pa pejmo naprej - pretepanje skorajda vsakodnevno, ampak vedno ob odsotnosti očeta. Na meni je razbila nemalo klofarjev in kuhovnic, nekajkrat me je mlatila s pasom. Večkrat me je držala za lase in mi z glavo butala ob steno, ker sem za njen okus prenaglas jokala, me je pa "skulirala" pod ledeno vodo v tuš kabini. Ko mi je pri 16ih letih umrl oče ni imela nikakršnih zavor več. Zadnjič me je pretepla med 18. in 19. letom in takrat sem spokala stvari in odšla od doma.

Ja, so inštrumenti. Pa misliš, da jih ustrahovan otrok pozna? Pa tudi, če jih - jih upa uporabiti? Ko sem povedala kaj se mi dogaja, mislim da sem imela tam nekje 9 ali 10 let, zaupala sem se babici. Vedela je, da moja mati ni perla, pa vendar se je želela z njo pogovoriti, takrat je rekla, da verjame, da ji bo odprla oči, da se to vendar ne dela. Rezultat? Nekaj dni sem izostala iz šole, ker sem bila polna podplutb. Nikoli več. Nikoli več nisem hotela nikomur zaupati, lažje je bilo zadržati zase, ker sem se tako izognila kakšnemu dodatnemu udarcu, zmerjanju in poniževanju.

In ker je imela tako službo, kot jo je imela, je v krogu ljudi veljala za načelno in močno osebo, nikakor pa ne za manipulativno.

Po smrti očeta sem po njemu prejemala pokojnino, od nje nisem dobila tolarja več, sem ji pa morala plačevati za stroške. Tako sem začela tudi delati preko ŠS, šolo sem nekako nadaljevala, ciljev za prihodnost pa nisem imela nobenih. Danes imam sicer dokaj urejeno družinsko življenje, največja zahvala za to gre partnerju, ki je stanje spoznal tudi od znotraj in zaradi njega sem takrat tudi uspela oditi in se postaviti na noge, resno sprejeti psihično zdravljenje in nadaljevati življenje. Popolnoma samostojna pa verjetno vseeno ne bom nikoli, danes moje življenje sloni na partnerju, ker se ga vedno oklepam, računam nanj v trenutkih, ko me spodnaša.

Od začetka, ko sem šla od doma, je bilo izredno hudo. Vsakič, ko je zvonil telefon in so mi povedali, da me kliče ona, sem upala. Ne vem točno kaj, vem pa, da sem bila čisto vsakič znova razočarana, ker me je še na daljavo maltretirala. Zanjo sem bila kriva, ker sem se sploh rodila. Potem pa sem s pomočjo partnerja, zdravil in psihiatra počasi spreminjala čustva do nje. Bilo je vsega, od prezira, do sovražtva. Danes je ne sovražim več, ne morem pa zagotovo reči, da sem oprostila. Zanesljivo pa vem, da sem se iz tega marsikaj naučila, tudi stvari, ki jih danes lahko obrnem v pozitivo. No, hvaležna ji za vse preživeto vseeno ne bom nikoli.

Bistvo pa je, da je nič več ne dojemam kot svojo mater. Je pač ženska, ki me je rodila. Žal mi je, da me ni mogla imeti rada, vseeno pa je na izgubi tudi ona. V prihodnosti vsekakor ne računam na to, da bi imeli stike, no, pa saj jih tudi ona ne išče.

Kakorkoli že, mislim, da je moja osebna pravica se odločiti kaj in kako bom storila. In zato smatram, da pravzaprav nisem nikomur z izjemo mojih otrok dolžna polagati računov, zakaj sem prekinila stike z njo. Pa četudi nekdo na MONu ali pa v moji okolici misli, da sem le prezaverovana vase, ker mati ne bi bila krojena po mojih željah.

Otrokovo ljubezen, spoštovanje in zaupanje si je treba zaslužiti, to nikakor ne more biti kar po defoltu, pač zato, ker si ga bil sposoben narediti.

LP

-----------------------------------------------------------------------------------------------
Naučil sem se, da nihče ni popoln dokler se ne zaljubiš vanj. (Andy Rooney)
-------------------------------------------------------
Slovenec ti odpusti vse, samo uspeha ne! :)

Žogica Nogica:

moja mama je imela bolj sofisticirano metodo pretepanja. Počakala je, da je prišel oče domov, mu povedala, kaj sem ušpičila in zahtevala, da me natepe. Ko me je tepel je stala zraven in govorila "samo ne po glavi" - sem že majhna začela zelo jecljat in je mislila, da je to od tega, ekr me je oče nekajkrat po glavi, ker sem se zvila v klobčič. ko pa je oče tepel njo sem jo pa jaz branila in se očetu nastavljala.

oče mi je zameril, ker nisem bila sine in mi to očital 30 let, še več. potem pa izvem, da imam polbrata, ki sta ga oba z mamo zatajila (poleg tega, da je bil moj oče že prej poročen in ga je mama prvi ženi speljala).

ko sem dobila očeta z drugo žensko v postelji (mama je bila v nočni službi) je mama rekla, da sem sanjala, oče pa, da sem kurba in prasica - imela sem 8 let. moje drugo ime bilo od takrat kurba in tako me je klical do pred nekaj leti. šele ko ga je 10 let kasneje sama dobila z drugo punco (staro toliko kot sem bila jaz, torej 18 let) se je ločila in mi verjela. žal prepozono zame.

ko sem bila posiljena je rekla, da sem sama kriva, kaj sem pa šla v disko.

ko sem se hotela ločit mi je postavila ultimat, da če se ločim, da grem tudi jaz od hiše (živeli smo pri njej v zgornjem nadstropju). in sem šla ... z dvema malima otrokoma. in me ni bilo več nazaj. dolgo sem premlevala vse to, država v sebi, tlačila stran, potem pa mi je izbruhnilo ven in danes ...

pred dnevi sem se peljala po cesti in šele po nekaj minutah ugotovila, da sem se peljala mimo svoje mame. me ne zanima več, ne ona ne oče. ona se ne čuti dolžno meni karkoli pojasnjevat, jaz se ne čutim dolžno njo spoštovat. na tiste fore, češ da me je rodila in da je ona zaslužna za vse, kar sem jaz postala, ne padam več. spoštovanje do sebe si je že dolgo nazaj poteptala sama, oče pa ... kdo je že to? naj se še tako trka po prsih v pijanskem stanju, da me ima rad, zame je kot bi bil mrtev. me ne zanima.

moji hčeri hodita še vedno tja na obisk občasno. jima tudi ni več, ker je tudi njima povzročala bolečine. jaz sem jima svoje stališče razložila, branim jim obiskov ne. v eno pa sem trdno prepričana ... če svojih otrok ne bom spoštovala, se jima opravičila kadar zgrešim in jima pomagala ko me bosta potrebovali ... bom popolnoma sama kriva, če bom na stara leta sama in zapuščena.

kar seješ to žanješ. spoštovanje do staršev ni samoumevno zgolj zato, ker sta ata in mama seksala in je atu ušla sperma ter je oplodil mamo. biti oče in mama pomeni veliko veliko več.

Citiram:
samo 1


Odpustiti starsem? Biti z njimi prijatelj? Hm, malokatera zrtev je to lahko, prej mora dobro dobro popucati samega sebe.

Tudi če oprostiš in razčistiš sam s sabo, s starši ne moreš biti prijatelj, ker se oni niso spremenili.

nameravala sem odgovoriti na to vprašanje, ampak nočem preveč obujati spominov. moja zgodba je nekje med tem kar sta napisali katarina in žogica nogica.

skratka, dol mi visi, kaj si o mojem odnosu do roditeljev mislijo drugi, zame je ta zgodba zaključena. načine zlorab si že naštela. deležna sem bila vseh. in še kakšne več.

iskati izgovore, da bi lahko roditelja spošoval ali koval v oblake, ko premine? ne, hvala!

Citiram:
Silveli
In ne mi govorit. Nasilje se ne dogaja tiho. Slej ali prej pricurlja kak podatek o družini ki je zabredla v krizo.

Ojej. Žogica Nogica je lepo napisala, zakaj je zlorabljenemu otroku težko nekomu sploh priznati, da se kaj dogaja.

Pa še nekaj: čisto vsi pozabljate, da bolj od vseh modric boli psihično ponižanje, izsiljevanje, manipuliranje, maltetiranje. Fizično nasilje je odraz psihičnega. S tem da - modrice še morda lahko komu pokažeš. Če imaš pa doma kako tako manipulantko, ki dan na dan pretepa z jezikom (ker za fizično nasilje ve, da ga hitreje odkrijejo), si na pragu odrasle dobe zlomljen enako, kot če bi te vsak dan pretepali, če ne še huje, ker imaš zlomljenega duha. pa nimaš česa pokazat, komu rečt, nihče ne ve, ne sluti, kaj se je dogajalo. čustvena manipulacija se nič ne sliši, niti ne vidi na zunaj.

Citiram:
od še ena hčera mame "mačehe"

Citiram:
Silveli
In ne mi govorit. Nasilje se ne dogaja tiho. Slej ali prej pricurlja kak podatek o družini ki je zabredla v krizo.

Ojej. Žogica Nogica je lepo napisala, zakaj je zlorabljenemu otroku težko nekomu sploh priznati, da se kaj dogaja.

Pa še nekaj: čisto vsi pozabljate, da bolj od vseh modric boli psihično ponižanje, izsiljevanje, manipuliranje, maltetiranje. Fizično nasilje je odraz psihičnega. S tem da - modrice še morda lahko komu pokažeš. Če imaš pa doma kako tako manipulantko, ki dan na dan pretepa z jezikom (ker za fizično nasilje ve, da ga hitreje odkrijejo), si na pragu odrasle dobe zlomljen enako, kot če bi te vsak dan pretepali, če ne še huje, ker imaš zlomljenega duha. pa nimaš česa pokazat, komu rečt, nihče ne ve, ne sluti, kaj se je dogajalo. čustvena manipulacija se nič ne sliši, niti ne vidi na zunaj.

Točno to sem že včeraj hotela napisat. Zloraba ni samo fizična, je tudi psihična....

ja, na žalost je še vedno veliko odraslih, ki svoje starše opravičujejo, tako kot nekatere tu zgoraj. Dejstvo je, da je veliko lažje igrat advokata svojim tako ali drugače nasilnim staršem, kot se spogledati z resnico, da si starši niso zaslužili spoštovanja. V otroštvu je bilo tako, da so nam SKOZ govorili, da je treba starše spoštovat in spoštovat in spoštovat in spoštovat in spoštovat. To, kar nam je bilo v otroštvu dano v kri, je v nas odraslih ostalo. In zelo malo odraslih je sposobnih da sami od sebe spoznajo preprosto resnico o svojih starših - da so bili nasilni, neljubeči, skratka kreteni. Če resnico že spoznamo, se še vedno oklepamo tistega, kar je v nas, da so to vendar naši starši, da so nas imeli radi in to delali misleč, da delajo dobro. Ker je to laže, kot si priznati in na glas izreči: moj oče je kreten in pika. Sovražila sem ga in mu tega, kar je počel z mano kot otrokom, nikoli ne pozabim. Verjemite, da je potrebno veliko, veliko truda, da gre ves gnev iz telesa. Umik staršem, prekinitev stikov, je samo ena micena stopinja proti olajšanju.

Za tiste nejeverne, pa še članek o tem, kaj zloraba sploh je: [www.osvsmuc.si]

In ja, OGROMNO, OGROMNO otrok je bilo in je še vedno zlorabljanih, pa naj si še tako zatiskamo oči in iščemo dlako v jajcu glede izrazov ...

Mogoče za vse dvomeče še nasvet, da si preberete knjigo Prvotno besedilo življenja Alenke Puhar. Slovenski otroci že zelo dolgo trpijo... vse v znamenju "to delam vendar zate, ker te imam rad ..." boš že razumel, ko boš sam starš. Ne, ni res, nekateri ne razumemo, tako kot jaz ne, kot ŽN, Katarina in ostale redke, ki so si upale pogledati resnici v oči in sprejele dejstvo, da naši starši niso bili perle ampak kreteni.

kdor ne razume, da lahko stike prekineš s starši, pač ni bil nikoli deležen zlorabe. Pa verjemite, zloraba je daleč od "kakšno vzgojno po riti"! Če bi bilo le to, nihče ne bi govoril, da je zlorabljen!

Ojoj, težko berem te zgodbe ... Ne vem, kaj naj rečem ... Čestitam za vam za pogum, da ste si uredile življenje drugače, po svoje in boljše.

Hitler je bil zlorabljen od svojih staršev, ima torej opravičilo in ga je treba spoštovat in mu oprostit, a?

Vemo, da je zlorabljeni otroci zlorabljajo svoje otroke, fizično, čustveno, spolno,...

vzorci se prenašajo...

vzrokov za to je veliko..predvsem se obsoja in daje nestrokovne nasvete zlorabljenim otrokom...

stroka pravi, da siljenje z odpuščanjem škodi. Kdor ni prebral nobene knjige o strupenih starših, naj se raje ne oglaša pri temah o zlorabljenih otrocih, saj vsak nasvet o tem, kako se je treba pobotati, jim odpustiti, doda sol na rane. Prosim!

Citiram:
katarina73
Žogica Nogica:

moja mama je imela bolj sofisticirano metodo pretepanja. Počakala je, da je prišel oče domov, mu povedala, kaj sem ušpičila in zahtevala, da me natepe. Ko me je tepel je stala zraven in govorila "samo ne po glavi" - sem že majhna začela zelo jecljat in je mislila, da je to od tega, ekr me je oče nekajkrat po glavi, ker sem se zvila v klobčič. ko pa je oče tepel njo sem jo pa jaz branila in se očetu nastavljala.

oče mi je zameril, ker nisem bila sine in mi to očital 30 let, še več. potem pa izvem, da imam polbrata, ki sta ga oba z mamo zatajila (poleg tega, da je bil moj oče že prej poročen in ga je mama prvi ženi speljala).

ko sem dobila očeta z drugo žensko v postelji (mama je bila v nočni službi) je mama rekla, da sem sanjala, oče pa, da sem kurba in prasica - imela sem 8 let. moje drugo ime bilo od takrat kurba in tako me je klical do pred nekaj leti. šele ko ga je 10 let kasneje sama dobila z drugo punco (staro toliko kot sem bila jaz, torej 18 let) se je ločila in mi verjela. žal prepozono zame.

ko sem bila posiljena je rekla, da sem sama kriva, kaj sem pa šla v disko.

ko sem se hotela ločit mi je postavila ultimat, da če se ločim, da grem tudi jaz od hiše (živeli smo pri njej v zgornjem nadstropju). in sem šla ... z dvema malima otrokoma. in me ni bilo več nazaj. dolgo sem premlevala vse to, država v sebi, tlačila stran, potem pa mi je izbruhnilo ven in danes ...

pred dnevi sem se peljala po cesti in šele po nekaj minutah ugotovila, da sem se peljala mimo svoje mame. me ne zanima več, ne ona ne oče. ona se ne čuti dolžno meni karkoli pojasnjevat, jaz se ne čutim dolžno njo spoštovat. na tiste fore, češ da me je rodila in da je ona zaslužna za vse, kar sem jaz postala, ne padam več. spoštovanje do sebe si je že dolgo nazaj poteptala sama, oče pa ... kdo je že to? naj se še tako trka po prsih v pijanskem stanju, da me ima rad, zame je kot bi bil mrtev. me ne zanima.

moji hčeri hodita še vedno tja na obisk občasno. jima tudi ni več, ker je tudi njima povzročala bolečine. jaz sem jima svoje stališče razložila, branim jim obiskov ne. v eno pa sem trdno prepričana ... če svojih otrok ne bom spoštovala, se jima opravičila kadar zgrešim in jima pomagala ko me bosta potrebovali ... bom popolnoma sama kriva, če bom na stara leta sama in zapuščena.

kar seješ to žanješ. spoštovanje do staršev ni samoumevno zgolj zato, ker sta ata in mama seksala in je atu ušla sperma ter je oplodil mamo. biti oče in mama pomeni veliko veliko več.

O moj bog, Katarina, kaj si preživela. Grozljivo. Noben otrok ne bi smel preživljati takšnih grozot.

vsa čast ti, da si sfurala dva otroka in si ustvarila lastno življenje. Vem, da jih tudi tu na forumu marsikdaj slišiš, kaj hočeš virtuala je virtuala. Človek se težko postavi v kožo drugega. Tudi midve sva že imeli crash. Se ti opravičujem in me je sram..., ker zdaj vem da ti ni bilo lahko, ...kakorkoli drži se.

eh carla ... jaz na to gledam drugače. to vse je del mene. me je nekaj časa bolelo, ko sem poslušala okolico, da sem nehvaležna, da kako prijazne in dobre starše imam, pa kako sem nesramna, ker otrokom ne dovolim spati pri babici (razlog pa je bil ta, da sta moji hčeri gledali pijanega in pobruhanega mojega očeta, kar jima ni bilo treba videt).

to sem jaz, to me je oblikovalo. delam na tem, da svoji hčeri drugače vzgajam, da smo skupaj zato, ker se imamo rade in ne zato, ker smo prisiljene bit skupaj.
na blogu sem pisala o vseh teh travmah, razčiščevala sama s seboj in svojimi spomini, šla zelo vase in se poskusla spomnit vsega svojega otroštva ... in hell ja, je bolelo za znoret, ampak jaz sem pri sebi razčistila, žal tako, da sem se distancirala od "svojih korenin". zdaj se počutim svobodno, neobremenjeno in mi na misel ne pride, da bi mamo poklicala ali jo obiskala.

kreši pa so del virtualne komunikacije.

Citiram:
katarina73
eh carla ... jaz na to gledam drugače. to vse je del mene. me je nekaj časa bolelo, ko sem poslušala okolico, da sem nehvaležna, da kako prijazne in dobre starše imam, pa kako sem nesramna, ker otrokom ne dovolim spati pri babici (razlog pa je bil ta, da sta moji hčeri gledali pijanega in pobruhanega mojega očeta, kar jima ni bilo treba videt).

to sem jaz, to me je oblikovalo. delam na tem, da svoji hčeri drugače vzgajam, da smo skupaj zato, ker se imamo rade in ne zato, ker smo prisiljene bit skupaj.
na blogu sem pisala o vseh teh travmah, razčiščevala sama s seboj in svojimi spomini, šla zelo vase in se poskusla spomnit vsega svojega otroštva ... in hell ja, je bolelo za znoret, ampak jaz sem pri sebi razčistila, žal tako, da sem se distancirala od "svojih korenin". zdaj se počutim svobodno, neobremenjeno in mi na misel ne pride, da bi mamo poklicala ali jo obiskala.

kreši pa so del virtualne komunikacije.

Bravo katarina. Pozdravljam to moč, kapo dol, res.

Vse kar lahko rečem ob prebranem,je le o joj!

Tudi sama sem v otroštvu in velik del najstništva bila fizično zlorabljana
pač do 18-tega leta, ko se je očim odločil in me dobesedno vrgel iz stanovanja
Za prazen nič, ker se je pač njemu takrat tako zdelo.

Ampak življenje gre naprej, pozabila nisem, sem pa oprostila.

Zakaj?
Zato, ker lažje živim tako, da ne drezam v stare rane. Morda ni najbolj prav, a meni nekako uspeva.
Vem pa, da svojih otrok nikoli in nikdar ne bom niti pod razno kakorkoli zanemarjala, poniževala ali ju bognedaj celo kdaj udarila. Pa sta stari 9 in 8 let.