Z možem ne moreva zanositi po naravni poti, umetne oploditve pa se ne želiva lotit, ker sva globoko verna in je v nasprotju z najini moralnimi načeli.

Tako sva se odločila za posvojitev. Raziskovala sem in ugotovila, da par pri posvojitvi obravnava psiholog. Ali bodo najine težave v preteklosti - mož se je zdravil v psihiatrični bolnišnici že nekajkrat zaradi shizofrenije, ki pa je sedaj na podlagi tablet kotrolirana. Ima tudi druge psihoze, a vse kontrolira s tabletami. Tudi sama imam bipolarno motnjo in občasno depresijo, je pa res, da sem dvakrat v preteklosti skušala narediti samomor. Ali naj psihologu vse to zamolčiva, saj je sedaj vse v redu - oba jemljeva tablete in nimava težav, redno obiskujeva psihoterapevte.

A so najine občasne prishične težave problem pri posvojitvi?

Sočustvujem z vama. Ne bom sodila, vendar, ali iskreno verjameš, da so vajine težave "občasne"? Vsak otrok, sploh pa posvojen potrebuje trdno oporo, stabilno okolje in varnost staršev. Vedno, ne le občasno. To je njegova osnovna pravica.
Že tako se zgodi v življenju, da kakšen trenutek omagamo pod težo skrbi in tempa življenja, težave, kot jih opisuješ, pa bodo že vaju po robu varnosti vodile celo življenje, kje bo takrat otrok? Razmislita ponovno, iz vidika otroka.
Skriti vajinih zdravstvenih težav ne bosta mogla, pa čeprav vama uspe pretentati psihologa. Razen, če imata zdravnika, ki bo napisal lažno mnenje. Osebni zdravnik namreč sodeluje v procesu pridobitve mnenja Centra za socialno delo.

Srečno, kakorkoli se obrne.

Jaz pa res ne razumem kaj ima globoka vera s tem, da se ne oplodiš umetno???

(sem avtorica teme)

Zame absolutno velja prepričanje, da se ne sme posegati v Njegove načrte in zato je zunajtelesna oploditev zame nekaj, kar ni v skladu z Njegovo voljo. Edini pravi način zanositve je le ta, da pride do naravne oploditve.

Samomor tudi ni njegova volja!!

Ej, draga inkiccca al kako si že...Upam da se resnično hecaš s temi kozlarijami. Samo upam in želim si, da je tole mala provokacija ali nevem kako bi se izrazila.

Saj otrok ne po naravni, ne po umetni, ne preko štorlkje ali nevem kako že....nima kaj delat pri vaju.....če je seveda tvoj post resničen. Še vedno upam da ni oziroma da ni vprašanje na mestu.

Uni tam gor........če je to tako kot ti praviš.....ti ni dan otrok.....On že ve zakaj je prav tako. In sprejmi to. Upoštevaj njegovo voljo, saj če bi On vedel da sta prava za otroka, Vama bi ga dal....tudi brezmadežno, neskrbi

Navedeno

inkiccca
(sem avtorica teme)

Zame absolutno velja prepričanje, da se ne sme posegati v Njegove načrte in zato je zunajtelesna oploditev zame nekaj, kar ni v skladu z Njegovo voljo. Edini pravi način zanositve je le ta, da pride do naravne oploditve.

Po tej logiki se strinjam z spodnjim postom... namreč gledat je potrebno potem tudi tako - naravno vama ni bilo dano, da zanosita. In je treba to sprejet.

Draga avtorica js ful upam da se hecaš.. bod vesela, da nimata otrok. Kaj a naj otrok gleda, kako bi se mami rada ubila? Al da živi v strahu in napetosti kdaj se bo očetu poslabšalo? A to privščita svojemu otroku? Potem vaju je lahko sram!
Kar se tiče vere, umetne oploditve pa tko.. ne mi pametovat, da zdej če greš na umetno oploditev se boš zamerla Bogu in ne vem komu še.. kje pa piše v Bibliji, da se ne sme iti na umetno oploditev? Dej lepo te prosm.. srčno upam, da ne bosta mela otrok, ker revčku ne privoščim življenja s psihično neatabilnima staršema!

Navedeno

inkiccca
(sem avtorica teme)

Zame absolutno velja prepričanje, da se ne sme posegati v Njegove načrte in zato je zunajtelesna oploditev zame nekaj, kar ni v skladu z Njegovo voljo. Edini pravi način zanositve je le ta, da pride do naravne oploditve.

Če tako zelo verjameš v njegovo voljo, potem je očitno njegova volja, da vidva otrok nimata in pri tem naj se cela reč tudi zaključi. Nočem biti nesramna, ampak jaz vama nikoli ne bi dala otroka v posvojitev, če bi bila socialna delavka ali na funkciji, ki o tem odloča.

Pozdravljeni vsi,

sem mnenja, da ni dobro zadržati težave samo zase, kajti tako Vama drugi ne bodo mogli pomagati. Imam prijateljico,ki ima psihične težave in je izvrstna mamica. Je pa res, da je glede njene bolezni seznanila vse, ki se nahajamo v njeni bližini. Redno jemlje terapijo, torej ima bolezen pod kontrolo in tistih čudnih dni nima več. Lahko še nekaj povem mojim predhodnikom, ki ste pisali,da ne privoščite otroka takim ljudem bla bla. V življenju lahko vsakega doleti, da pade v depresijo, kajti ta nima merila ne kdaj, ne koga. Torej kaj takega si nebi upala niti napisati! Vi dva pa se lepo posvetujte z zdravniki kaj oni menijo, saj so vendarle strokovnjaki in ne zamolčite te zadeve. Glede grdih misli pa jih raje stran odženite, kajti nimate časa za njih :).

Lep pozdrav