Zanima me, če kdo tu zares ve, kako poteka postopek oddaje novorojenčka. Gre za primer, ko donosi mlado dekle, ki že vnaprej ve, da bo otroka le donosila in ga zapustila že v porodnišnici.
Ima to dekle kdaj kasneje možnost izvedeti, kaj se s tem otrokom dogaja?
In otrok - lahko kdaj izve, kdo je njegova biološka mama?

Pri meni je bilo tako, da je v porodnišnico prišla socialna delavka, ki je tudi razložila ves postopek. Biološka mati podpiše izjavo (ko sem prišla iz porodnišnice je bil še en sestanek in še papirji za podpisat). Otroku takoj pričnejo iskat starše, biološka mati pa ima eno leto časa da si premisli (ta čas je otrok uradno v reji pri izbranih starših, po letu dni pa ga starši tudi uradno posvojijo). V tem prvem letu je otrokov uradni skrbnik socialna delavka ki jo izbere CSD, ki skrbi pač za vse njegove interese. Tudi ti ne povejo kdo ga je posvojil, isto starši ne vedo nič o biološki mami razen kar piše na izjavi.
Otrok lahko ko je polnoleten (oz. prej če se starši strinjajo) poišče biološko mamo prek CSD.
Za biološko mamo pa priporočajo da gre čimprej 'naprej z življenjem' (ne vem kak naj to napišem), in mislim da potem ko je posvojitev uradna nima več nič opraviti z otrokom.

To je res najtežja odločitev (vsaj zame je bila), ampak najpomembneje je kar je najboljše za otroka. Sicer pa vse razložijo na centru za socialno delo.

Lp

Ari, čestitke, res pogumna odločitev, da ste se zavedali lastnih omejitev in za otroka napravili največ, kar ste lahko - našli ste mu starše, ki ga bodo ljubili in mu pomagali na prelomnicah. Takšne ženske so zame prave življenjske junakinje.

Ari, prosim, povejte mi nekaj, če vam ni prehudo
Pogosto se sprašujem, če matere, ki oddajo otroke, kdaj razmišljajo o njih, kako izgledajo, kakšni so, koliko so sedaj stari, kaj počnejo, kaj jim je všeč in kaj ni,... Skratka, če nekje v svojih mislih otroka spremljajo skozi življenje.

Lep pozdravček
Mene zanima isto,kar je napisala na drugi strani.Sem namreč posvojena in vsako leto za rojstni dan se vprašam,če se spomni name,...drugače se redko spomnim,ker sem od desetega dne starosti pri mojih dveh in sta mi vse,...mami in ati in se zares počutim njihova.Ne obsojam nikogar in vem,da je velik pogum narediti takšen korak,da oddaš svojega otroka.Vendar se na račun tega trem osebam polepša življenje,otroku in novim staršem.Midva s partnerjem se trudiva za otroka že slabih sedem let,pa brez uspeha.Razmišljala sva tudi o posvojitvi in to bova tudi storila,če ne bo šlo.V obeh primerih bom vesela.Čudna so pota gospodova.Se pa,kot sem napisala zgoraj, za rojstni dan vedno spomnim.Res me zanima,...občutki.Sem vesela,da sem vas spoznala,...pa čeprav preko spleta.Sem odprt in razumljiv človek in me zanimajo vse plati življenja..
Se opravičujem,ker sem vse skupaj raztegnila,...Veliko sreče vsem

Kot sem že napisala, zame je bila odločitev da dam otroka posvojit nekaj najtežjega... še posebno po porodu ko so ga odnesli... ne znam opisat tega občutka ampak ko ga prvič vidiš in se zaveš da je to to, da ga skoraj gotovo ne boš nikoli več... grozno je. Meni je pomagalo edino to kar je že Nejka27 rekla, da vem, da ima zdaj družino ki ga ima rada in mu lahko dajo vse česar jaz ne bi mogla... imel bo, upam, takšno življenje kot si ga zasluži vsak.
Zame je to še nekako novo (otrok se je rodil poleti) in res ves čas mislim nanj... res je čuden občutek da veš da je nekje tam otrok ki si ga rodila, ki pa te ne bo nikoli poznal... jaz si ne morem predstavljati da bi kdaj nehala mislit nanj... po mojem, ni važno iz kakšnega razloga nekdo da svojega otroka v posvojitev, to ni nekaj kar se da pozabit. Zame je on del mene in vedno bo... upam, da ko bo dovolj star me bo poiskal, če pa ne... njegova sreča je zame najpomembnejša, zato sem se tudi odločila za posvojitev in to je treba sprejet :)
Hvala vsem in vso srečo...

Res, kot si dejala Ari, čudna so pot gospodova ali pota usode...

Tako iskreni so vaši odgovori, da naj povem, zakaj me je to zanimalo. Partner mi je povedal, da je nekoč njegova takratna deklica, zelo mlada, tako rodila in oddala otroka. Zadnjič pa v mestu vidiva fanta, ki bi, po podobnosti, prav lahko bil njegov otrok...pa sva začela računat in bi se tudi časovno lahko ujemalo. On seveda ni obremenjen s tem, jaz pa pač malo drugače gledam, sploh sedaj, ko imam majhnega otroka. Pa da ne bo pomote - občudujem to deklico, da ni šla delat splava, ampak je otroka donosila, saj je pri nas toliko ljudi, ki si želi majhnega otroka...

Ampak če otrok ve, da je posvojen, ga verjetno zanima, kdo so biološki starši in zakaj so ga "zapustili"...Koneckoncev ima moj otrok polbrata, za katerega (verjetno) ne bo nikoli izvedel oziroma ga spoznal...

Ah, malo sem sentimentalna....

To so teme o katerih bi lahko debatirali do nezavesti,...svaka plat je po svoje logična.Jaz osebno imam na prvem rojstnem listu napisan ime in priimek od svoje biološke mame,oče pa uradno neznan.Ne vem sploh kako to,da ga moja dva imata.Na novem,ki je bil izddan,ko sta me posvojila pa sta onadva in ta je v bistvu uraden.Če bi hotela,bi lahko poizvedela kaj o njej ,pa se nikakor ne morem odločit.Kolega se mi je pred parimi leti preselil v Prištino,kjer sem tudi rojena in bi se lahko nastanila tam.Vendar vemo kakšne razmere so tam v odnosih moški,ženska in ne vem,ne moreš kar uletet,pozvonit in se predstavit kot hči,...ne vem, verjetno je poročena,ne vem,če kdo ve zame,kako bi odreagirali name,koneckoncev je sploh še živa,...vse se sprašuješ in to so težke odločitve in ne moreš na vrat na nos,..lahko se zgodi,da me noče videti,...mogoče je včasih bolje,da stvari pustimo kot so,ker za njimi se lahko skriva velika bolečina in še večja zmeda v glavah.Edino,da ona meni pozvoni,..je ne bi nikoli odslovila,...vendar vem,da mi ne bo in na meni je,da jo poiščem.Ne vem kaj naj še napišem,občutki so mešani in mogoče nekega dne se opogumim in naredim ta korak.Me veseli,da smo se malo razpisale in rada preberem mnenja drugih ljudi na to temo,ki so raznolika in marsikaj slišim.Včasih mi gre tudi na kozlanje o staromodnem razmišljanju.Tam,ko sem prej delala,sem na primer slišala od šefa in šefice,da onadva ne bi pa nikoli posvojila,če ni mogla imeti otrok,ker nikoli ne veš kaj boš dobil.Seveda,ker imata svojih pet in nimata pojma kako zgleda,ko čakaš iz meseca v mesec in leta v leto na čudež in delaš vse,da
enkrat prideš do otroka.Sem samo povedala nazaj,da onadva tudi ne vesta kaj sta dobila,da jih je pet in naj počakata malo,da odrastejo.Me je prizadelo,ko hudič.Z mano ni nič narobe,ker sem posvojena,...VZGOJA je pomembna in lahko rečem,da sta moja dva opravila svojo starševsko nalogo več kot odlično.Slišala sem že marsikatere gluposti,ki samo dokazujejo razgledanost določenih ljudi in njihovo izrdeno ozko razmišljane.
ARI,drži se in vedi,da mu je super in da si naredila nekaj kar mu je polepšalo prihodnost,verjemi.V moji okolici nas je kar nekaj posvojenih in vsi imamo super starše in vsi smo odrasli v dobre ljudi in vsi smo od malega vedeli,da smo posvojeni.Res te občudujem in te podpiram in držim pesti zate,da zaživiš mirno in lepo življenje kljub temu.
Vse ze zgodi z razlogom in na vsak zakaj je zato.
Srečno vsem,..NEJKA

Ari pozdravljena!
Upam, da boš čimprej prebrodila to bolečino, ki verjamem, da ni mala. Jaz sem prav tako komaj 11 dni staro deklico prejela od mlade mamice, ki je ni mogla obdržati in nikoli ne bom pozabila njenega bolečega pogleda in solz, ko smo se poslovili, najraje bi še kar njo odpeljala s seboj. Sedaj je osem let tega in deklico bomo posvojili, še vedno pa čutim do mamice sočutje in naklonjenost in vedno ji bom hvaležna , da je rodila in v tem primeru osrečila nas. Deklica seveda ve, da je posvojena in prišel bo tudi trenutek, ko jo bo hotela spoznati svojo biološko mamo in vedno ji bom stala ob strani in ji pomagala, iskreno upam, da bo do takrat tudi njena mamica prebrodila krizo in se bomo lahko nekega dneva srečali. Draga Ari mislim, da so tudi posvojitelji tvojega otroka sličnega mnenja in so ti hvaležni. Želim ti vse dobro in te lepo pozdravljam!
Dina MB

Kakšen bi lahko bil vzrok,da bi dala nekomu svojega otroka?

Ne sodi drugih. V bistvu ni pomembno zakaj se je tako odločila. Te nima kaj brigat. Sem pa sigurna, da je naredila to zato, ker druge možnosti ni imela. Vseeno pa življenju ni hotela in zmogla vzeti življenja.
Kaj drugega bi v taki situaciji storila ti?

Se strinjam z Ne sodi.
Zelo neprimerno in netankočutno vprašanje ste postavili. Takšna odločitev ni enostavna in ima za samo celo paletov čustev, ki se vas ne tičejo. Šla je preko sebe in storila največ, kar je bilo v danem trenutku možno. Spoštujte to!

Spoštujem žensko, ki je sposobna oddati otroka. Morda se sliši nelogično, a nekako ne obsojam tudi ženske, ki ji je bil otrok odvzet. Govorim iz lastnih izkušenj, saj sem posvojiteljica.
Po vzrokih, mislim, je zelo neumno spraševati.

Sama imam 3 svoje otroke. Nikoli nisem splavila in nikoli ne bi. In si ne predstavljam kakšen je lahko razlog, da oddaš otroka v posvojitev - odtržeš od sebe najnežnejše in najbolj nemočno bitje. ...Edino morda če bi bila iz strahu za njegovo življenje - da ne bo ubit. Iz tujine sem že brala, da so dale v posvojitev,ker niso imele otroku kaj dati jesti. Halo...kaj pa ti ješ? Odtrži od svojih ust. Ali pa da bi otroku omogočile boljše življenje. Zakaj pa ni to brca, da se sam izvlečeš iz dreka...iz ljubezni do otroka?

Res je ljudje smo različni in smo v življenju doživeli razna grozodejstva, ki zaznamujejo dušo. In če to povzroči, da od sebe odtržeš del sebe...ne vem kaj je za to kriva ,,ni mi znano,, ali pa taki ki takih korakov enostavno ne razumemo in se nam zdijo GROZNA. ,,ni mi znano,, se je lepo poimenovala: ni mi znano...kakor tudi meni ni znano, kaj je lahko povod za tako grozen (v slabem smislu) korak za eno mater.

Jaz pa sem prepričana, da vaš nick name ni posrečeno izbran ...

Tudi jaz imam dva svoja otroka, posvojena. Tudi jaz nisem nikoli splavila pa vendar svojih otrok nisem rodila, in zaradi tega nisem slaba mama. Sem pa MAMA otrokoma, ki sta ju njune biološke mamice zapustile takoj po rojstvu. Ni mi mar zakaj, ne obsojam nikoga, ker če ne bi bilo takšnjih ljudi jaz ne bi bila nikoli MAMA.
Ne morete sodit o vzrokih zakaj, ker zgodb ne poznate, ne poznate ozadja in stisk teh ljudi. Moje otroke o svojih bioloških mamicah učim lepe stvari, tudi o tem kako sta jih imele resnično rade da sta jih rodile.
Mi je pa hudo za vas in vaše otroke, ker se v vas skriva toliko gneva in sovraštva. Mogoče vaši otroci ne bodo mogli imet bioloških otrok pa bodo posvojili od nekoga ki je otroka "zavrgel" , kaj pa potem? Boste takrat svoje besede požrli? Kaj pa če vaš otrok ne bo imel za lastno preživetje in vi ne da bi mu pomagali pa bo dal otroka v posvojitev .
Veste forum je res namenjen izmenjavi mnenj in debat, ne pa takšnemu debatiranju kot je vaše. Spoštujem vsako mnenje, ni se mi pa potrebno z njim strinjat . V bistvu ste lahko srečni da ste si rodili otroke , kaj pa če jih ne bi morali, pa bi si družino želeli , ali bi še vedno isto razmišljali o teh materah, ki tako nosijo breme svoje odločitve celo življenje, in se potem mi posvojitelji sprašujemo "ali se je spomnila da ima otrok danes rojstni dan, kaj mu je v mislih zaželela"?

V širši družini imamo posvojenega otroka. To pa ne pomeni, da sploh kaj razmišljam o tisti ženski, ki je otroka rodila. In imam otroka rada kakor prava teta. In enako je z babicami in dedki.

Ste sploh brale zgodbe posvojenih otrok? Se vam zdijo enake tistim, ki živijo z biološkimi starši? Mislim, da vedno ostane občutek (kot je nekdo napisal-zavrgel), da se ti je nekdo odrekel. Zato VSAJ ne govoriti o junaštvu.

Vas bom pustila na miru, ker vsak ima svojo zgodbo in nisem Bog, da bi kogarkoli sodila ali se še huje pravdala.

Popolnoma jasno je da bodo otroci želeli spoznat svojo identiteto in na to sem pripravljena. Pomagala bom po svojih naboljših močeh, ni pa nujno da se bodo počutili zavržene.
Ja draga krasna, posvojitev je tudi junaštvo, nihče ne ve dokler se ne poda na to pot koliko junaštva je potrebnega da zgodbo zaključiš.

Vsekakor občudujem ženske, ki se odločijo az življenje in ne az umor otroka in živijo v razmerah, ko za otroka ne morejo skrbeti. Vendar pa se mi zdi popolnoma nenaravno in zelo boleče oddati otroka in NE IMETI VEČ STIKA z njim. Zakaj ne bi smela mama vedeti kdo skrbi za njenega otroka? Zakaj ne bi smela imeti stika z otrokom? Saj ko je majhen ne rabi vedeti, ad je to nejgova mama. Je pač neka teta, ki se občasno pojavi, ampak je v stiku z otrokom.

Meni se najbolj smislijo otroci v dolgotrajnem rejništvu, ker niso ne ne tič in ne miš. Tem je še slabše. Vsekakor pa bi morala družba več narediti za zdrave družine, ne pa da gremo v smer totalne zmešnjave s temi spremembami.

Občudujem pogum vseh mam, ki so dale drugim ženam otroka!!! Zaslužijo si vso pohvalo, vendar menim, da bi jim moralo biti trpljenje zaradi nestika z otrokom prihranjeno!

Pa srečno!

Preberite še enkrat, draga identiteta, kaj ste napisali.
Če ima otrok stike s starši je to REJNIŠTVO, če pa želite POSVOJITEV, pa stikov več ni, tudi zakonsko je urejeno tako, da se posvojitelji vpišejo kot roditelji in imajo do otroka natančno take dolžnosti in pravice, kot da bi jih rodili sami. Stiki z "dodatnimi starši" bi tukaj delali zmedo. otroci torej, kot pišete, ne bi bili niti tič, niti miš. To vendar ni nobena znanost. Po drugi strani pa ste proti dolgotrajnemu rejništvu :)
Razmislilte o tem, vidi se, da ne veste o čem govorite. Pa ne razumite to, kot da vam želim kaj slabega. Razmislite nepristransko.

Jaz pa popolnoma razumem identiteto. Mislila je na odprte posvojitve, ki pa v naši zakonodaji ne obstajajo, pozna pa jih svet in se popolnoma strinjam z njenim razmišljanjem, tudi o rejništvu!

Naslov tegale foruma bi moral biti rajši, donositev otroka. V naši družbi je to še vedno velika tabu tema,ajši splav, kot pa živ otrok.
Zato čestitke vsem materam, ki iz kakrnega koli razloga niste mogle obdržati otroka in ste dale možnost starševstva, predvsem pa življenje vašemu otroku.

JUNAŠTVO??????????? Se opravičujem, kaj je tu junaškega, da nosiš otroka 9 mesecev pod srcem in ga nato dobesedno ZAVRŽEŠ!!!!!! Žalostno res žalostno!!!!! Zakaj se sploh ženske,ki niso ,,sposobne,, vzgojit svoje dete odločajo donosit? Naj se vsaj zaščitijo pa mogoče nebi prišlo do tega. Vem da ni 100% zaščite je pa še vedno tu splav! Junakinje bodo vedno mame, ki vzgojijo svoje otroke ne pa ženske ki ga odvržejo in to dobesedno!!!!!! Potem pa se grejo kak pogrešajo pa ono pa tisto!! Lepo vas prosim!!!! To so za mene egoistične ženske, ki mislijo samo na sebe in ne na druge!!!!!!!!!!!!! Ni je na Svetu stvari, ki bi me odvrnila od otroka, ki sem ga rodila, ni je. In prosim vas lepo....ne poznamo okoliščin! Za otroka na konec sveta, za njegovo dobro, pa če moram jaz kamenje žret, ga nebi dala!
Žal ampak nebom nikoli razumela žensk, ki odvržejo otroka! ker tu trpi samo otrok, ko zve da ima mamo in očeta ki jih ne pozna!!!! In da je zrasel v družini, ki mu v bistvu niso nič v sorodstvu.
Žalostno res žalostno! tu sočustvujem z otroci in ne z ženskami, ki so po vaših besedah junakinje!!!!!!! KATASTROFA PA TAKE JUNAKINJE........ŽALOSTNO!!!!!!!!!!!!!!

Ponosna mama, spravili ste se na nivo moraliziranja. Zelo oster in netoleranten nivo. Če ste ravno zaradi tega nivoja (ki kaže tudi na neverjetno samovšečnost, samozadostnost, ozkoglednost, netolerantnost in nerazgledanost) sposobni (malo dvomim), razmislite malo o naslednjih besedah: pri morali je tako, da takoj ko nekomu moraliziraš o njegovem mišljenju ali dejanju (se povzdigneš nadenj in ga grdo kritiziraš), si storil nemoralno dejanje! Naj vam povem kar neposredno: vaše pisanje naj vam ne bo v nikakršen ponos, ni tega vredno. Ponosne naj bodo posvojenke, posvojiteljice in mame, ki so dale otroka v posvojitev, ki so o tem spregovorile v tej temi. To moje pisanje o vašem izpadu pa ni bilo moraliziranje (da ne bo pomote), ampak zgolj analiza... Če bi se odločil, bi bil vse prej kot moralen in bi vam povedal o vas tako grdo mnenje, ki ga imam, da bi me bilo sram, ker ne bi sodilo v to temo.

Dečko, se strinjam in se podpišem pod vas.
ŽIVI IN PUSTI ŽIVETI. Več besed bi bilo odveč.

Tudi jaz se podpišem pod to.
Sem že hotela včeraj komentirat pa sem raje pobrisala svoj tekst...se ve zakaj!

Živele mame, takšne in drugačne!

Beseda "zavržeš" na tem mestu nima kaj iskati.
Obsojam samo tiste biološke mame, ki otroka res zavržejo, da ta umre. Poznamo primere, ko so dojenčki končali v smeteh, v raznih škatlah inp. Mojo deklico so njeni starši pustili na intezivnem oddelku otroške bolnišnice. Stara je bila 13 dni. Ne vem, kaj je preživljala njena mama, da je otroka, ki ga je imela že nekaj časa, prinesla nazaj v bolnišnico. Ne morem si predstavljati njene bolečine in hkrati poguma. Moja hči se je rodila v državi, kjer je življenjski standard zelo nizek, kjer otroci iz mešanih zakonov niso zaželjeni, kjer jih družba ne sprejema ... O njeni mamici ji govorim, da je bila lepa kot ona, da pa pač zanjo ni mogla skrbeti in je prišla k nama.

In to, kar so nekatere napisale že zgoraj. Jaz sem mamici, ki nam je podarilo to majhno sončece, iz srca hvaležna, ker jo je rodila. Če bi jo kdaj lahko srečala (pa je ne bom, ker ne vemo nobenih podatkov o njej ali očetu), bi ji lahko rekla samo HVALA!!!

hahahaha, Dečko,...jaz samovšečna????? nikoli in nikdar,...se ne poveličujem in v oblake kujem!!!!!!!!!!!!!
Povedala sem svoje mnenje in stojim za svojimi besedami! Ker poznam par primerov ki so se zgodili v Sloveniji,...ko mama popolnoma super ženščica rodi in je ne zanima nič za ,,totega pankrta,,... medtem ko jo partner na kolenih prosi, da obdržita otroka!!!!!!! nato čez 4 dni vsa srečna in vesela poplesava na plesišču v diskoteki!!!!!!!!!!!!in še par podobnih primerov! to je junaštvo????? NE NI!!!! tako da vsak ima svoje mnenje o teh stavreh, jaz pač imam takšno! In še to- da zaradi tega nisem razgledana???? pomota dragi moji! ko boste imeli toliko let dela z otroci in vse kaj vidim na lastne oči, takrat se bomo pogovarjali o ozkogledanosti in o razgledanosti!!!!!!!!!!!
OTROCI SO NAŠ ZAKLAD IN VEDNO BOJO!!!!!!!!!!!!!
zdaj pa lep pozdrav,.....za vse vas junakinje,..:-))))))))

Na srečo vas ne poznam in tudi ne bom sodila - vendar ubogi otroci, ki jih vi dobite v roke, če jih učite takšne netolerance in ozkogledosti.
Toliko klicajev in poudarjanja samo svojega prav, res je - sploh niste samovšečni in zelo ste razgledani, bodite ponosni nase.
Verjemite, draga ponosna mama, ko boste resnično zadovoljni s sabo in svojim početjem, ne boste več potrebovali takšnega napadalnega pisanja. Takrat se boste šele resnično dobro počutili v svoji koži in takrat bomo tudi ostali to čutili in dali kaj na vaše pisanje.

Pa srečno.

Nikoli in nikdar vam ne bi zaupala svojega otroka da ga pogledate, kaj šele dotaknete. V vas je toliko gneva in tako malo ljubezni in tolerance, da je to kar srhljivo.

O tem kaj čutim do bioloških mamicah mojih otrok ne bom govorila, ker tisti ki me poznate veste kako gledam nato.

Ponosna , smilite se mi!

Navedeno

"PONOSNA MAMA"


OTROCI SO NAŠ ZAKLAD IN VEDNO BOJO!!!!!!!!!!!!!
zdaj pa lep pozdrav,.....za vse vas junakinje,..:-))))))))

Imam veliko izkušenj z otroki in z mamami, ki so zapustile, celo umorile svoje otroke in še vedno trdim, da nikakor ne obsojam ženske, ki so zapustile svoje otroke. Tako otroci dobijo priložnost in lahko postanejo naš zaklad.

Tudi meni je dano, da sem dobila enega takih in njegovi biološki mami bom vedno hvaležna za mojo in njegovo priložnost.

PONOSNA MAMA upam, da se tvoje poti in poti mojega otroka ne bodo nikoli križale.

Ni mi dalo miru, in še enkrat sem šla brat poste ponosne mame. V glavi mi odzvanjajo tako znani stavki, skoraj prisežem da sem z njo že govorila.
Navajam
ko boste imeli toliko let dela z otroci in vse kaj vidim na lastne oči, takrat se bomo pogovarjali o ozkogledanosti in o razgledanosti!!!!!!!!!!!
OTROCI SO NAŠ ZAKLAD IN VEDNO BOJO!!!!!!!!!!!!!

Predvidevam da je rejnica! Če je to res, ubogi otroci!

Strinjam se popolnoma z vsem, kar ste zapisale za mano o "ponosni mami". Ženska je žal na en ali več načinov poškodovana in ne razume, o kakšnih ljudeh je bilo govora in kakšni ljudje so se oglasili v temi "posvojitev in rejništvo otroka". Iz zgornjih pisanj je mogoče razbrati in čutiti toliko ljubezni in hvaležnosti, da sem ganjen. Sam nimam nobenega konkretnega razloga (razen ljubezni do vseh vrst dobrih ljudi in njihovih dejanj in interakcij, ki jih rad spoznavam in se učim o vsej veličastnosti in skromnosti življenja), da bi bral ta forum, ali pisal svoje mnenje, kaj šele opisoval svoje izkušnje. Nimam še otrok in jih tudi še nisem poskušal imeti. Opažam pa okoli sebe, da ima veliko parov okoli 30 in več težave a plodnostjo. V mojem najožjem krogu moj najboljši prijatelj, zdaj pa še brat. Težko je in tudi meni je kar težko, ker imam v sebi veliko čuta za okolico in sočutja nasploh. Zato sem se malo pozanimal tudi na netu o teh stvareh in naletel na ta forum. Presenetila me je iskrenost in hrabrost oseb, ki so spregovorile o tej problematiki zelo osebno, iz lastnih, raznovrstnih izkušenj. Presenetila in ganila. Potem sem pa prebral tako sovražen izpad, ki nima res, ampak res kaj iskati tukaj. Bolj vsiljen ne more biti. Gospa je popolnoma zgrešila temo in mesto, njene misli so tako negativne, tako hinavsko provokativne, tako sovražne in neumne, da nisem mogel biti enostavno tiho. Odgovora na njene kretenizme nisem napisal v pričakovanju, da bi ji segel do srca, ali da bi ji kakorkoli spremenil mišljenje. V vsem svojem ponosu in dobroti je svoje srce žal že darovala nekomu in ga nima več. O možganih bom tiho... Napisal sem v vašo obrambo, da potrdim, da vas ljudje s širokim pogledom in sposobnostjo razumevanja spoštujejo in občudujejo. Seveda se pa vedno najde gnilo jabolko. Pa ko bi bila vsaj tiho...Ccc.... Diskutirati z njo je tako brezpremetno... :) To je potrdila s svojim drugim oglašanjem. Tako bi bilo z vsakim njenim odgovorom in ženska bi samo še naprej tonila, globlje in globlje. Bodimo boljši in ji prikrajšajmo sramoto, ker se reva ne zaveda tega. Naj svoj predlog, da jo ignoriramo (saj se le hrani na naši zgroženosti), podprem s humorno mislijo: Zakaj še tako velik genij vedno zgubi debato z bebcem? Zato, ker se mora spustiti na sebi tuj in njemu dobro poznan bebast nivo, potem ga pa bebec v vsej svoji izkušenosti vsakič premaga. Ne pustimo tej zli ženski tega veselja. Pa ne skrbite, za vsako rit šiba raste! (sumim, da je njena že zdaj občutno preveč marogasta ;) ). V življenju je dobro vsaka oblika dejanja, kjer se že storjeno slabo popravi z večjo količino dobrega in vsi ljudje, ki se trudijo v tej smeri so in spoštovanja vredni! Ne dovolite, da bi vas prizadel slab človek, ki vas žali ravno s to namero. To počne samo zato, da se na nek sprevržen način v svojem mizernem, zafrustriranem malem svetu sam počuti malce bolje. Žal mi je, da je pogovor stekel v drugo smer in se vam vsem zato opravičujem. Žel sem tak, da silno, silno težko prenašam krivico in blatenja, pa ne morem samo stati zraven. Tako težko sem ostajal kolikor toliko kulturen, ker bi tej babnici inkvizicijski najraje s silo izbil iz glave njene mračnjaške misli! Hudič od babe! Na, pa sem vse pokvaril ;). Ostanite zlate in polne ljubezni.

Ja, rejnica je...s štajerskega konca...cenjena! Ne moreš sezmotiti, tako značilno je njeno pisanje in razmišljanje.
Le da je videti, da bo njena rit ušla šibi, ker je pod popolno zaščito centra (kaj jim pa preostane drugega, ko so jo pa izbrali, usposobili in ji namestili otroke)...a otroci rastejo (vidimo, kako se oglašajo zlorabljeni v cerkvenih krogih) in upam, da bodo nekoč tudi rejenci govorili (in tožili). Poznam zgodbo rejenca prav izpod njene 'reje' (vzgoje temu pač ne morem reči)...pa še pisnih zadev je dovolj za tožbo v prihodnosti.
Neira skozi knjigo že govori in za njo prihaja še ena (tudi s knjigo).

Nimam besed! Knjige so dobrodošle, vendar ne bodo spremenile ničesar.

Dečko, hvala za podporo!

Res, hvala tistim, ki razumete vse nas, ki smo šli skozi postopek posvojitve, ki smo se borili z birokracijo za to, da smo danes mame. Kar nam ni namenila mati narava, nam je dala nam neka neznana ženska in nas osrečila.
Naj samo pripomnim, da sem tudi mama biološkega otroka in prav zato verjamem, da se je mnogim mamam (vem, da ne vsem; ne delam si utvar), ki so morale oddati otroka verjetno podiral svet. Ker trenutek, ko ti položijo tisto malo bitje v naročje je eden najbolj čustvenih trenutkov, ki sem jih doživela. Zelo podobno tistemu, ko so mi prvič pokazali najino deklico. Ne predstavljam si, da bi se morala takrat odreči tisti mali štručki. Prav zato sem hvaležna biološki mami moje hčerkice, ker je dala njej in nama z možem priložnost, da smo družina, da smo srečni.

Tudi jaz upam, da se moji otroci ne bodo nikoli srečevali z osebami kot je "ponosna mama". Ker si moja dva miška zaslužita vso ljubezen in srečo, ki se je, draga gospa, vi ne zaslužite.

http://tvslo.si/predvajaj/usoda/ava2.64257170/

in približno tako je v Sloveniji 'zataknjenih' nekaj sto otrok, ki bi LAHKO imeli družino, pa je ne bodo nikoli imeli...ker forsiramo 'plemenito' rejništvo!!

Vida samo nekaj bi še povedala na to temo. Ta rejnica že nekaj časa ni cenjena. Nekoč je bila, tudi zelo "forsirana" iz strani ene ocebe. Pa ni več tako.
Šiba je vedno bližje njeni riti....
Vendar otroci ostajajo....so se že navadili! So se res?

Ne morem verjet da imam tak "nos". Samo srčno upam da ni to ta kot jo imam v mislih. Ali pač? Joj kako si želim potrditev! Tole sem pa posredovala našemu CSD upam da se jih bo dotaknil !

Eva, vi verjetno niste s štajerskega konca...dvomim, da jo poznate...se je pa na tem forumu že oglašala pod drugimi niki in na njen nik pišejo tudi 'njeni' lahko mi pišete na moj zasebni naslov)..se pa zdaj lepo odkrije kakšna nadutost se zbere v eni takšni osebi (se postavlja s prakso), znanja pa nobenega. POJMA nima o vzgoji in varstvu..kot večina rejnikov nima znanj s tega področja - pravzaprav z nobenega področja. Čista laičnost (dvanajsturna usposobljenost!!) in takšnim osebam država da otroke v varstvo! Edino kar morajo imeti je teoretična sposobnost reprodukcije (kar ima vsak človek) in že izvajajo poklicno dejavnost. Poklicno, pa seveda nimajo poklica - 'pridobijo' ga z dnem pričetka izvajanja dejavnosti!! Veste, tisto leporečje o plemenitih družinah seveda ne drži, saj država sklepa pogodbe vselej le z enim posameznikom in ne družino (ki tako ni pravni subjekt in se torej z njo ne da skleniti pravni posel)...je pa tudi res, da, če bi država res hotela rejencem dati družinsko izkušnjo skozi te 'plemenite' rejniške družne, potem bi že od vedno imela možnost pogoditi se z vsemi člani družine na katere računa pri varstvu rejencev!

Ministrstvo pa že leta vse zavija pod floskulo družinskega varstva...pa seveda rejništvo ni družinsko ampak DRUŽBENO varstvo...toda dokler nekaj ljudi, ki imajo oblast, tega ne razume in ne loči, bodo otroci še naprej 'vsrkani' v neke kvazi družine. In tam pozabljeni!

Seveda, za denar kakršnega zaslužijo rejniki s svojim delom tako ne bi delal nihče drug kot čisti obupanci ali pa totalne 'zgube'..nekaj je vmes tudi neumnih idealistov - zanesenjakov, vendar ti slej ko prej spoznajo svojo zaletavost. Oni prvi pa tako nimajo drugih možnosti in je zadnja 'rešilna' bilka zanje rejništvo, kjer edino imajo možnosti....in si tako pomagajo v družinskem proračunu z rejnino treh ali štirih rejencev, ki preživlja tudi celotno njihovo družino, saj v njej nihče ni zaposlen, zraven pa lastni otroci, krediti, lizingi in podobno. Tudi pri tej, o kateri govorimo!
In za konec - še najmanj je kriva ONA. Kriva je namreč država (tudi delavci na CSD, ki tiščijo glavo v pesek in NE opozarjajo), ki se za svojo 'posebno skrb' zadovolji s takšnimi kot je ONA in s tem, kar lahko nudi ONA!
ONA namreč daje kar ima in kar zna. Država je s tem zadovoljna!
Kaj pa MI?

Priporočam v branje knjigo "Gesta ljubavi" avtorice Catherine Bonnet, ko prebereš knjigo razumeš stisko teh žena

Res je, sem brala.

čitam in čitam in ni mi jasno..vsi ste enaki! od ponosne mame do dečka do ostalih(ni mi za naštevat) ali je kaj narobe izraziti svoje občutke? tako bom povedala svojo zgodbo( zato se po eni strani strinjam s pon.mamo, po drugi strani pa z ostalimi ki ste posvojili ali še čakate na posvojitev.)
sem sama rasla pri ljudeh, ki so me posvojili in tako povem da žal si ti ljudje ne zaslužijo niti malo, da jim jaz rečem moji starši! ko je napočil čas da so mi povedali, da sem posvojena, mi je bilo tako super pri srcu, ker sem vedno čutila in seveda tudi veliko krat na sebi občutila, da ne spadam k njim.( od pretepov, do veliko drugih stvari, ki jih nebi omenjala) to me je seveda gnalo, da sem želela spoznati svoje prave starše. in seveda s pomočjo hrvaške socialne službe, prišla do informacij o starših. ampak presenečenje! moja tako zvana biološka majka, ni nič kaj boljša od družine v kateri sem rasla. sicer ima še 2 otroka z istim moškim, ki je mene spočel,torej imam dva bratca, živijo na visoki nogiz veliko denarcev, ampak to ni življenje. besede, ki sem jih slišala, citiram: nikad te nisam željela, bila sam prekasna za abortus, znala sam da češ ličiti na oca!!!! poglejte dragi moji: to so besede, ki so mi pustile še večje rane, kot vsi udarci! nisem zaželjena!!!! HVALA ZA TAKŠNO ŽIVLJENJE! in zato pomislite malo na otroke, kaj se bo zgodilo, ko bojo zvedeli iz kje izhajajo?!?
in tukaj je to da bom vedno obsojala tudi jaz ženske, ki rodijo in dajo otročke v posvojitev! pač iz lastnih izkušenj govorim.
sem pa tut vesela, da ste ženske oz. družine, ki posvojite otroka ga vzamet za svojega in ga vzgojite v pošteno osebo!
tisti, ki pa se nad otroci(posvojenimi, rejniškimi, lastnimi) izživljate na kakršen koli način, ČAKA VAS BOŽJA ŠIBA! danes živim v Sloveniji, pustila sem za seboj staro življenje vse ljudi, ki so me obkrožali! žal nimam otrok, ker jih nemorem imeti, ampak v posvojitev se nebom spustila, ker neželim, da bi moral otrok zvedeti da ga nisem jaz rodila. zato sem samska, z dvema mucama. in tako bo tut ostalo.
ljudje vi pa ne bit toliko negativno nastrojeni pred ljudmi, ki odkrito izražajo svoja čustva. veste veliko je lepih stvari na svetu in žal še več slabih in grdih! žal vsak nosi svoj križ in vedno bo tako, zato pa se ne pluvajte in delajte samo v dobrobit otrok!
lepo življensko pot želim vsem skupaj! z otroci ali brez otrok! in vedite da slabe kritike in zagrenjeni obrazi ali besedni zaklad ne vodi nikamor, kot pa samo v prepad!

Predvsem, za vedno sama!!!!!!!!!, nismo vsi isti! In prav je tako. Sama sem bila v svoji družini deležna veliko ljubezni. Ko pa bi rada to ponudila svojemu otroku, ga nisem mogla imeti. K sreči sem lahko posvojila in eden od "nezaželenih otrok", je postal najbolj zaželen. Da pa se bom morala nekoč soočiti z otrokom, ki bo dvomil vase, v svoj obstoj, vame ..., tudi vem. Vendar sem se s tem spoprijela skupaj z odločitvijo o posvojitvi.
Ni vsaka ženska, ki je sposobna roditi, sposobna vzgajati in ljubiti otroka, a vendar ni vredna obsojanja. In upam, da moj otrok ne bo obsojal biološke matere in se zavedal, da je zaželjen.

Tebi, za vedno sama!!!!!!!!!, pa resnično želim, da razčistiš s seboj in preteklostjo. Za teboj so težke izkušnje in kot je videti, si se morala skoznje prebijati sama. Prepričana sem, da nisi tako nezaželjena, kot se počutiš. Najprej pa se moraš imeti rada. Sicer pa starši niso edini, s katerimi si lahko srečen. Naj ti uspe najti srečo drugje.

Saj ne kritiziramo, samo pišemo o svojih izkušnjah, o naših otrocih, ki jih nismo rodile, ampak smo jih posvojile. Veš, imela si zelo slabo izkušnjo in žal mi je, da se ti je to zgodilo. Posvojitelji, ki smo posvojili iz tujine, iz iste države, smo ustvarili nekakšen krog prijateljstva in se srečujemo 1x ali 2x letno. Gledam samo srečne in nasmejane obraze ... Krasen občutek, ker nam je čisto vsem jasno, da so vsi ti otroci dobili novo priložnost ...

Upam, da moja hčerkica lahko nekoč rekla, da je srečna, ker sva jo posvojila in ji postala starša, ki jih sicer ne bi nikoli imela. Uapm tudi, da ne bo nikoli rekla, da sva delala razlike med njo in bratcem (ki je najin biološki otrok), ker ju jemljeva popolnoma enakovredno. Upam, da bo nekoč razumela, da se ji je mama iz povsem neznanega razloga odpovedala in ji tudi odpustila.

Ne morem pomagati, da tako razmišljam in ne obsojam. Če ne bi bilo njene biološke mame, bi ne bilo nje, posledično midva ne bi imela hčerkice in verjetno tudi ne sina ... Vse v življenju ima svoj namen.

Enostavno moram.....

ponosna mama, srčno upma da se vsaj pred svojimi otroci vzdržuješ takšnih brezsrčnih iupadov.
Zame JE JUNAKINJA tista mamica ki se zaveda da nebo sposobna skrbeti za svoje dete in ga odda v posvojitev.

Pravtako se mi zdijo čudoviti inmočni starši, ki se odločijo za trnovo pot posvojitve- VEEEEEEEEELIIIIIK bravo vsem skupaj in vsakemu posebaj.

Bida Be samo to bi rekla, vrjetno jekdo ki mu je rejništvo rešilna biljka, sopa tudi takšni rejniki ki so to z SRCEM!!!!!

Dobro vem, kao je..je dvanajst let rejništva za mano...na temo oddati ali ne otroka, pa ena naša stara novička:

»ČISTO NAŠ OTROK«
Tisti, ki ima otroka, ge je dolžan preživljati in zanj skrbeti.

Starši so otroka rodili. Rekli so: »To je čisto naš otrok« in potem jih je okoli dva tisoč podpisalo soglasje, da ga »oddajo« v rejništvo. Finančnih obveznosti zanj so se praktično popolnoma osvobodili. Za otrokovo preživljanje ne plačujejo čisto nič.

Država je v Ustavo zapisala: »Otroci, za katere starši ne skrbijo, so čisto naša »posebna skrb«.« Potem pa jim je za materialno preživljanje namenila 262,20 € in jih tako postavila daleč pod prag tveganja revščine. Ne spadajo niti v gospodinjstvo staršev, niti v rejnikovo gospodinjstvo. Sami so v »svojem gospodinjstvu« z 262 € na mesec, kar bi teoretično moglo predstavljati zgolj streho nad glavo.

Rejniki pravijo: »Saj je rejenec čisto naš!«. Preživljati pa jim rejencev ni treba. Ministrstvo zatrjuje, da rejniki niso prevzeli prav nikakršne obveznosti do finančnega preživljanja rejencev – vse stroške preživljanja pokrije država.

Rejenec pa se je naučil: »To, da sem čisto zares od nekoga, sploh ne pomeni mojega preživljanja. Rad imeti nekoga, ki ne more sam skrbeti zase, ne pomeni tudi njegovega preživljanja. To mi kažejo starši, država in rejniki. Torej je čisto v redu imeti otroka in ga ne preživljati.«

Salomon je, ko se materi nista mogli dogovoriti čigav je otrok, ukazal otroka razrezati na pol in ga razdeliti med njiju...zato se je prava mati odločila, da ga raje celega da nepravi materi. Biološkim staršem tega ni potrebno storiti. Otrok ostaja dolga leta »na pol«. Morda celo na tri dele. Delijo si ga starši, država in rejniki in vsak si ga v celoti prisvaja ter se trka po prsih, kako je »njihov«. Pa mu vendarle nihče od njih v resnici ne zagotavlja niti dostojnega preživetja.

Drugo so zgodbe o ljubezni….

Zdravo,

mene pa zanima, če pri nas v sloveniji je možno, da mamica, ki namerava oddati otroka v posvojitev sama izbere komu ?

oz. da razložim....z možem sva spoznala dekle, ki razmišlja o tem, da bo dala otroka v posvojitev. ker smo se sedaj zelo zbližali in se več pogovarjali o tem, obstaja možnost, da bi midva vzela njenega otroka. je možno, da ona CSD-ju pove, da bo nama dala otroka v posvojitev ?

Pisala sva tudi že na CSD, toda nama niso odgovorili nič konkretnega...

ker če ni možno, si človek ne želi delati praznih upov... za zdaj samo sprašujeva, če obstaja možnost.

zanima me odgovor, od tistih, ki ste šle skozi posvojitev pri nas ( ne v tujini ) in imate to izkušnjo ?

jaz imam občutek, da pri nas zelo vse poteka bolj tako, kot CSD pač "piči"...ker nekih uradnih pravil ni ( zakon, ki sva ga prebrala, pa ni ravno tako natančen, ampak bolj splošen )

Ja, na vsakem centru se posvaja po svojem (in trenutnem) modelu...saj tudi rejništvo tako poteka. In narediti je možno skoraj vse...ker, kjer ni tožnika, ni sodnika...le da se tožnik lahko pojavi šele čez desetletja - toži pa seveda državo.

drage mamice posvojiteljice in mamice, ki ste dovolile drugim možnost da so mame;
zame ste večinoma krasne ženske. ga ponosna mama je lahko rejnica, meni pa zveni kot posvojena najstnica, ki ne more sprejeti svojo preteklost in sedanjost, in na nek način išče nekoga, psihiatra, prijatelja, nekoga, ki je "v tem področju življenja", katero jo mori. Vsekakor z takim sovraštvom zaradi posameznih primerov ne moremo ne dati priznanja temu, koliko ljubezni je potrebno, da se otroku odrečeš in mu daš življenje in možnost družinske sreče kaki mamici in tudi nesebičnost posvojiteljic, ki vedo, da se otrok kadarkoli lahko zaželi spoznati biološke starše.

Moja posvojena sestra se je vedno čutila kot član naše družine, šele ko je izvedela da je posvojena, jo je začelo mikati zaradi firbca da izve kje korenine segajo. Zdej je spet ugotovila da se ne glede na podedovan karakter, glede vsega drugega doma in tudi po krvi počuti v naši družini.

Ne morem da ne bi...na tale forum sem zatavala...˝ponosna mama˝ tvoje razmišljanje in tvoj nick nikakor ne gresta skupaj. Vsaka ženska ki je mama se zaveda čudeža življenja, ki ji je rastlo pod srcem in zame je res JUNAKINJA tista ki lahko gre preko sebe, preko tistih božanskih občutkov ko vidiš svoje dete in se mu odpove v njegovo dobro. S svojim dejanjem je osrečila par ki si bolj kot vse na svetu želi otročka. In koga bi s splavom, z umorom osrečila ženska v brezizhodnem položaju, ponosna mama? Glede na to da si menda celo rejnica (groza da ljudje s takšnim razmišljanjem vzgajajo), če bi bile mamice ˝tvojih˝ otrok morilke, bi ti bila brez dela?
Ponosna mama na svoje razmišljanje ne moreš biti niti malo ponosna, ampak...glede tega pa da si celo mama in rejnica pa...ubogi otroci, UBOGI otroci, ki rastejo pod tvojim okriljem, ker če ne spoštuješ žensk ki so jih rodili, potem tudi otrok ne spoštuješ!!!

Ja, takšne rejnice imamo in 'doktrina' na dveh nogah jih vzpodbuja za trajno rejništvo....stroka pa taka, da se človeku za gabi.

kljub zasciti...se je zgodilo.prva misel: splav.
imela sva le eden drugega-niti skupaj se nisva mogla preseliti,kako naj bi poskrbela se za otroka.sama sem bila se povsem zlomljena od neurejenih druzinskih razmer,redna obiskovalka psihoterapevtom,ki so mi vsaj delno pomagali pokrpati raztgano in polomljeno samozavest,za katero se lahko zahvalim letom zalitev in klofut.

pa nisem mogla...ta otrok je bil sad ljubezni.ta otrok je bil ljubezen.in nisem bila sposobna uniciti tega...donosila sem.rodila.zdravega fantka.
v stiku sem z njegovimi starsi.vem,kako izgleda,poslali so mi njegove slike.in enkrat ga bom lahko objela..mislim,da je ta 'enkrat' vedno blize.

prve mesece sem se obtozevala,da sem slaba mama.pa danes vem da nisem.za svojega otroka sem naredila vse.in vem,da bo v zivljenju srecen.ob odhodu iz porodnisnice sem starsem pustila pismo.pisem mu za rojstni dan.molim zanj.
in sem srecna,ker vem,da ima vse,cesar mu jaz ne bi mogla nuditi.in vem,da ve,da ga imam rada do zvezd in nazaj.

ponosna sem nase.in vem,da sem lahko!

Edina stvar, ki jo otrok rabi, je kar mu lahko nudi le prava mama (če je normalna in sposobna ženska), to je pa ljubezen. Denar se najde. Zato oprostite, ne razumem kako se lahko tolažite s tem, da ste naredili najboljse zanj.

Se strinjam z Jinx.. Ari, tebi majnka nekaj v glavi, definitivno.. upam, da te otrok v življenju sploh videt nebo hotel, ker če si bila sposobna otroka spočet, bodi sposobna tudi za otroka skrbet... sram te je lahko!

S tem nimam iskušenj in po pravici sploh ne vem kako sem se znašla v tem delu foruma...
Ampak: kako lahko ljudje, ki tega niso doživeli, govorijo takšne grozne stvari? Kako lahko rečeš, da bi kamne jedel, samo, da bi bil otrok pri tebi, če tega še nisi doživel? Za čigavo dobro to? za otrokovo sigurno ne, ker, če je v družini hrane dovolj samo za otroka (1 osebo), kako bo ta otrok s sestradanimi starši?
Verjamem, da ima vsaka mama, ki je otroka dala (za njegovo dobro) v posvojitev, zelo dober razlog! Če ga ne bi imela, potem se kot prvo sploh ne bi pojavila na tem forumu. Pa ne pozabit, da denar ni edina stvar, zaradi katere se odpoveš svojim otrokom - vedno je še nekaj za tem! Dokler ste samo 'mame, ki ne bi za nič na svetu dale stran otroka' in živite vsaj kolikor toliko spodobno življenje ste lahko samo tiho.
Ljudje se moramo naučiti ne obsojat drugih za stvari o katerih sami pojma nimamo! Največ, kar lahko storite je da jo ali vzpodbujate pri svoji odločitvi ali pa se brigajte zase.
In pa, preberite si še 2x Dečkov post in razmislite v čem in zakaj TOČNO se ne strinjate z njimi. Ker nekateri kr ene argumente ven mečete in jih sploh ne podprete ampak neke negativne stvari pišete brez vsake podlage in primera.
Če pa imate sami iskušnje s tem, pa ste še vedno enakega mnenje, potem imate že svoje razloge, ki jih jaz, brez iskušenj, ne morem komentirat :)

Meni se zdi lepo, ker mi je biološka mama 'dala' svojega otroka. Verjamem, da ni MOGLA skrbeti zanj (naj napišem. ni znala?), bila pa je toliko skrbna, da je šla preko sebe in svojih želja, priznala nekatera dejstva in POSKRBELA, da je otroku dobro! Mnoge matere gledam, ki tega ne znajo in v imenu materinske skrbi in ljubezni CELO ŽIVLJENJE maltretirajo lastne otroke. Ker hočejo biti dobre in odgovorne mame, pa tega ne znajo/zmorejo...

Bilo je dosti let nazaj ... in vsako leto septembra vržem v morje rožico zanjo, ki je nisem mogla obdržati. Z leti ni nič bolje kot takrat. Upam, da je nekje, da ima dobro ljubečo družino,dobrega partnerja in pridne otroke.
Očitke, da sem bila sposobna spočeti otroka in ga ne obdržati, preslišim. Bila sem najstnica, v obdobju, ko so se moji starši ločevali, želela pa sem si, da bi ugajala in bila ljubljena. Ja, šla sva predaleč. Verjemite, da bi z današnjo pametjo za tista leta ravnala drugače. In verjemite tudi, da grenkoba ostaja v vseh nas, ki smo otroka rodile in dale v posvojitev. Da vse to nosimo s sabo.
O svoji deklici razmišljam in jo nosim s seboj v srcu, vedno.

Janja, kako pristna izpoved! Morebiti se tudi tebi sedanja mati tega otroka v mislih pogosto zahvaljuje za dejstvo rosjtva prečudovitega otroka, ki ga je imela možnost vzgojiti in spremljati na življenjski poti, kot se jaz zahvaljujem biološki materi mojega sina in 'hčerke'.
..za razliko od mater in očetov, ki svojih otrok zares nočejo dati (SKRBIJO PA ZANJE TUDI NE) in jih desetletja zadržujejo v UKREPU rejništva..na večnem 'čakanju' in v večni začasnosti...kot predmet odplačne pogodbe..z vzdevkom 'REJENEC'!!

Navedeno

VidaB
Meni se zdi lepo, ker mi je biološka mama 'dala' svojega otroka. Verjamem, da ni MOGLA skrbeti zanj (naj napišem. ni znala?), bila pa je toliko skrbna, da je šla preko sebe in svojih želja, priznala nekatera dejstva in POSKRBELA, da je otroku dobro! Mnoge matere gledam, ki tega ne znajo in v imenu materinske skrbi in ljubezni CELO ŽIVLJENJE maltretirajo lastne otroke. Ker hočejo biti dobre in odgovorne mame, pa tega ne znajo/zmorejo...

Joj kako res zadeto bistvo vsega kar mati lahko v določeni situaciji lahko stori za otroka

Verjemite pa da vsaka mati ( če ni mentalna bolezen vmes ) ljubi svojega otoka. Ljubi tako zelo da se mu je pripravljena odreči. To mislim da je največja žrtev v življenju - bom rekla ženske.

In ker ga ne more imeti v naročju in skrbeti zanj si ga zavestno briše iz spomina - ne brisat v pomenu da ni nikoli otrok obstajal, ampak neko stanje "mirovanja v breztežnosti".

To je enako kot da veš da je nekaj neizogibno, pa to skušaš negirat, časovno prenest dejstva kot da si zunanji opazovalec.

Malokatra biološka mat ini psihološko pripravljena da ji v življenje vstopi odrasel ljubljeni otrok
( ker ljubljen je vedno ), katrerga je toliko let zavestno skušala spravit v drugo dimenzijo ali si ga mogoče idealizirala.

Ne pozabite tudi na mamo posvojiteljico - užaljenost?, jeza? grenkoba v vsakem primeru

Ne bom pisala naprej ampak najslabše je iskati starše ali otroke na lastno pest, še slabše prek CSD ( žal katastrofa od katastrof - papirologija v imenu sociale )

Najprej do ustreznega psihoterapevta. In dolgoročni načrt. Najprej z posvojitelji in potem korak po koraku.

Meni je pred 1 letom umrl sin. Imam še hčerko, ki jo imam neizmerno rada. A praznina za sinom je grozna. Dan in noč razmišljam o "novem" otroku, ki bi mi pomagal živeti, ki bi zapolnil to praznino. Ki bi ga imela rada in skrbela zanj. Za posvojitev sem prestara. Ne glede na to, da sem prej obsojala slovenski sistem rejništva, pa vedno bolj razmišljam prav o tem. To je verjetno edini način, da danes dobim otroka v hišo in objem. Vse bi mu nudila. In vem, da je takih pomoči potrebnih otrok pri nas veliko. A me je zaradi mojih let (51) in naših predpisov o rejništvu tako strah. Kaj, če mi otroka CSD vzame, ko se odloči, da so starši spet pripravljeni skrbeti zanj? Še ene izgube ne bi prenesla. Kaj, če se z otrokom ne bi ujela? Če ga ne bi mogla imeti rada? Če bi pričakovala od njega preveč? In minevajo meseci in ne naredim ničesar.
Zavidam Vam, staršem. ki se brez takih pomislekov odločate za posvojitev, ki ste za to dovolj mladi in Vam želim vse najboljše, uspešno posvojitev in veliko veselja z Vašimi otroki. Zavidam celo mamicam, ki otroke dajo v posvojitev iz tega ali onega razloga. Vsaj vedo, da je otroku dobro, da je nekje in da ga imajo radi.

Starostne omejitve za posvojitev ali rejništvo NI. Seveda pa je treba razumeti razliko med obema oblikama. Rejništvo je UKREP, začasna dejavnost, ko se ureja vse potrebno za vrnitev otroka. V tem času torej (začasno) nek tuj človek poskrbi za otroka in si bi naj v tem času tudi želel to, za kar naj bi se med UKREPOM prizadevali vsi: ČIMPREJ najti in zagotoviti otroku stalnost, STABILNOST, VARNOST, PRIPADNOST. Rejnik se torej prej primerja s kakšnim vzgojiteljem ali učiteljem ali negovalcem,...kot pa staršem. V času rejništva starši običajno obdržijo svoje pravice in odgovornosti in o vsem pomembnem v zvezi z otrokom tudi ODLOČAJO. Včasih gre to tako daleč, da je za otroka in rejnika močno moteče. Rejnik v zvezi z otrokom nima nikakršnih pravic ali bonitet. KO/ČE gre v rejništvu tako daleč (in tako dolgo), da z otrokom postaneta kot 'družina'.."je čisto naš", potem bi bilo edino pravično za otroka, da se to tudi formalno uredi - posvojitev, kar pa onemogočajo kar vsi po vrsti, zato otrok postane običajno žrtev 'začasne dolgotrajnosti' in pasivnosti vseh, ki bi bili dolžni delati v dobro otroka.
Poudarim naj še, da smo odrasli tukaj zaradi otrok in ne otroci zaradi nas, da bi nam 'krpali' čustvene rane. Za vzgojo in varstvo tujega otroka je potrebna zrela in jasna odločitev in delovanje, ki služi predvsem otroku!Zavedati se je treba, da to ni 'naš' otrok.

Seveda se z možem zavedava, da otrok najinih čustvenih ran ne more in ne sme krpati. Zato tudi nisva podvzela nikakršnih korakov niti za posvojitev niti za rejništvo. Močno se zavedava, da je potrebno najprej urediti sebe in potem poskrbeti za otroka. Od tod najine dileme. Čas namreč teče neusmiljeno, nisva vsak dan mlajša. Najbrž res drži, da starostne omejitve za posvojitev ni. Je pa moralna obveza posvojitelja. Z otrokom se je potrebno ukvarjati in mu nuditi vse po najboljših močeh. Tridesetletni oče se boljše podi za žogo kot šestinpetdesetletni.Tridesetletna mama je lepša, všečnejša in bolj polna energije za vse otroške neumnosti kot gospa pri petdesetih. Da ne govorim o tem, da morajo biti otroci ponosni na svoje starše ali "starše". Lepi, pametni, mladi in čisto njihovi.
Pravzaprav sem hotela povedati, da so moralistične debate o zapustitvi dojenčka traparija. Če le najde dom. In v Sloveniji ga najde zagotovo, saj posvojitev pri nas ni, ker je pač zakonodaja tako klavrna. Prebrala sem vse napisano doslej in si mislila, da ljudje sploh ne vedo, kako dobro jim je in sem se zasmilila sama sebi. In to je vse.

Pozdravljeni,
sem mlada nosečnica, ki je bila zelo proti splavu. Zavedam se da sama ne bom zmogla preživljati svojega otroka. Upala sm na pomoč družine vendar so mi vsi obrnili hrbet. Razmišljam o rejništvu ampak več k berem o temu slabša ideja se mi zdi. Mislila sem dati otroka v rejništvo za dobo enega do max dveh let za ta čas pa bi se trudila da bi ustvarila boljše pogoje za mojega otročička in ga vzela k sebi nazaj. Mogoče se to komu zdi kruto ampak še bolj kruto je življenje ki ga trenutno živim.
Prosim za nasvet kaj naj?????

Draga paloma123! nisi napisala v kakšnih razmerah ziviš, a če rabis pomoč, nasvet ti lahko pomagam, da najdes kar se da najboljšo rešitev zase in za otroka. nisi napisala koliko časa si ze noseča oz kdaj imaš rok. kot vidim si otroka želiš, a imas probleme , ki bi jih rada prej rešila.

reja vsekakor ni najboljša stvar za otroka, še posebej ne v prvih letih zivljenja. je pa vsekakor neka opcija, ki je boljša od posvojitve, ... sama sem mama 2 otrok, ki sta še majhna a bi ti z veseljem pomagala. lahko tudi tako, da ti za določen cas vzamem ozroka v rejo.

prosim sporoči mi mail na ali tel na katerega te lahjo dobim, da se vsaj pogovoriva. mogoče pa ni vse tako črno in nerešljivo kot se ti zdi.

lp, špela

Pozdravljena Špela,
zelo bi bila vesela vsakršne pomoči, četudi samo prijazen pogovor, hvala za zanimanje
Lahko me dobite na erzendanijela@gmail.com

Kakšno spoštovanje?!

Spoštovanje za tiste, ki v nemogocih razmerah obdržijo otroka!

Absolutno se strinjam !

Moj partner je posvojen. To se pravi septembra bo dopolnil 28 let.
Starši so mu kmalu povedali, da je posvojen prav tako so ga učili, da svoje biološke mame ne sme sovražiti saj ne vejo v kakšni stiski je bila. Pred njima vedno reče ne sovražim je nikoli je nisem.
Ko sva se pred 6 leti spoznala, mi je kar kmalu povedal, da je posvojen, da sta ga starša prišla iskati v prorodnišnico, ko se je rodil. Nikoli nisem hotela spraševati ali si želi spoznati pravo mamo saj sem v njegovih očeh prepoznala veliko bolečino.
Danes,ko so o tem veliko pogovarjava mi je priznal, da jo sovraži, da je ne želi nikoli v življenju spoznati, da ne razume kaj je bilo tako hudega da ga je zapustila. Da pred starši govori drugače, da ju ne bi prizadel, sam v sebi pa čuti veliko sovraštvo.
Njegovo razmišljanje se mi ne zdi pravo jaz vsaj poskušam razumeti situacijo in globoko vrjamem, da ga ne bi nikoli dala v posvojitev,če ne bi bilo resnično nujno.Sam o tem ne želi nič slišati.
Ko ga poskusim potolažiti, mi vedno zabrusi "ti ne veš kako je biti posvojen".
Naj še povem, da njegova starša sta ČUDOVITA med njimi tremi je vez katere jaz še nisem videla. Ona dva bi za njega naredila vse in prav tako on za njiju. Skratka, ko jih vidiš skupaj začutiš ljubezen.

Jaz biološko mamo mojega partnerja razumem in če bi imela kdaj možnost bi ji samo povedala, da je dobil čudovita starša, ki sta ga vzgojila v enkratnega človeka.
Verjamem pa da se vsak september, ko ima rojstni dan sigurno spomni na njega. Mi je žal edino to, ker si je ne želi najti in spoznati ter jo vprašati po razlogih.

NIKOLIIIIIIIIIIIIII ne bi zavrgla otroka!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

NO odvisno od situacije ampak NEEE jaz že ne....=(
NE BI IMELA SRCA ZA TO

Navedeno

PijaNik
Moj partner je posvojen. To se pravi septembra bo dopolnil 28 let.
Starši so mu kmalu povedali, da je posvojen prav tako so ga učili, da svoje biološke mame ne sme sovražiti saj ne vejo v kakšni stiski je bila. Pred njima vedno reče ne sovražim je nikoli je nisem.
Ko sva se pred 6 leti spoznala, mi je kar kmalu povedal, da je posvojen, da sta ga starša prišla iskati v prorodnišnico, ko se je rodil. Nikoli nisem hotela spraševati ali si želi spoznati pravo mamo saj sem v njegovih očeh prepoznala veliko bolečino.
Danes,ko so o tem veliko pogovarjava mi je priznal, da jo sovraži, da je ne želi nikoli v življenju spoznati, da ne razume kaj je bilo tako hudega da ga je zapustila. Da pred starši govori drugače, da ju ne bi prizadel, sam v sebi pa čuti veliko sovraštvo.
Njegovo razmišljanje se mi ne zdi pravo jaz vsaj poskušam razumeti situacijo in globoko vrjamem, da ga ne bi nikoli dala v posvojitev,če ne bi bilo resnično nujno.Sam o tem ne želi nič slišati.
Ko ga poskusim potolažiti, mi vedno zabrusi "ti ne veš kako je biti posvojen".
Naj še povem, da njegova starša sta ČUDOVITA med njimi tremi je vez katere jaz še nisem videla. Ona dva bi za njega naredila vse in prav tako on za njiju. Skratka, ko jih vidiš skupaj začutiš ljubezen.

Jaz biološko mamo mojega partnerja razumem in če bi imela kdaj možnost bi ji samo povedala, da je dobil čudovita starša, ki sta ga vzgojila v enkratnega človeka.
Verjamem pa da se vsak september, ko ima rojstni dan sigurno spomni na njega. Mi je žal edino to, ker si je ne želi najti in spoznati ter jo vprašati po razlogih.

ti se raje malo vprašaj, kaj je tako enkratnega na tem človeku, ki tako zelo sovraži svojo roditeljico? Malo preveč čudovitih stvari si natresla tukaj gor.
Ali pa je samo tako zelo razvajen, da misli, da je življenje vsak dan potica.

Draga Ari spravila si me do solz.Ampak ne solz žalosti ampak solz katere so znak ljubezni,ki jo ti izžarevaš.Tako čudovita mama si,čeprav si svojega otroka oddala.Vrjemi,da te bo ta otrok našel in ,da bosta nekoč našla stik.Občudujem mame ki to naredijo.Otroka nisi splavila in umorila temveč mu omogočila lepo življenje.

Lahko si ponosna nase,pa srečno

Ob prebiranju postov, so mi stopile solze v oci. Sama sem posvojena. Imam precudovita starsa, ki bi zame dala vse. Imam zlatega moza in otrocke. Zakaj to pisem? Imam vse, a nekatere stvari me "zrejo" in za njih ne najdem poguma. Vse kar je bilo pri mojih starsih"narobe" je to, da se o posvojitvi nismo nikoli odprto pogovarjali. Imam zamegljen spomin o "hitrih" pogovorih v ranem otrostvu in nikoli nobene besede vec o tem.. Posledicno je bilo tudi zame to "nekaj skritega" in mi se dandanes lezi na dusi velik kamen, ko se pojavi govor o meni in mojem ranem otrostvu (razen z mozem, o temu ne govorim sprosceno z nikomer). Tudi velika vecina ljudi, ki me obkrozajo ne ve o moji posvojitvi (razen tisti, ki so v sirsi druzini in v okolju kjer zivim). Tezko mi je o temu govorit! Verjemite mi.. S solzami in grozo se spominjam svojega "trpincenja" same sebe in nenehnih zakajev!? V puberteti je bilo najtezje.. Vedno (se danes) sem se sprasevala zakaj me je zenska, ki me je rodila oddala? Ko sem dopolnila 27 let, so moji starsi iz CSD-ja dobili poziv naj me seznanijo, da bi rada moja bioloska mati stopila v stik z menoj. To sem zavrnila, ker mi je zenska unicila zadnjih nekaj mesecev pred tem pozivom in me totalno izigrala v svoj prid. Po vezah (njenih) iz CSD-ja in ustanove kjer sem v sluzbi je prisla do mojih podatkov in me zasledovala, anonimno obiskovala (sluzbeno), nadlegovala mojo druzino,... Seveda jaz nisem imela pojma kdo to je! Ljudje moji.. A ni to zalostno, da na taksen ali drugacen nacin (ne bom napisala zasovrazis ampak) osovrazis zensko, ki te je rodila!? :-( In na koncu se vprasas, ce je sploh normalna, da je to pocela? Ja, izgleda, da je.. Visoko izobrazena gospa, dobro situirana, z lepim druzinskim pedigrejem itd. Zakaj pisem tole sem? Zato, ker sem morala dati iz sebe. Srecno vsem skupaj!

Navedeno

dober partner

Navedeno

PijaNik
Moj partner je posvojen. To se pravi septembra bo dopolnil 28 let.
Starši so mu kmalu povedali, da je posvojen prav tako so ga učili, da svoje biološke mame ne sme sovražiti saj ne vejo v kakšni stiski je bila. Pred njima vedno reče ne sovražim je nikoli je nisem.
Ko sva se pred 6 leti spoznala, mi je kar kmalu povedal, da je posvojen, da sta ga starša prišla iskati v prorodnišnico, ko se je rodil. Nikoli nisem hotela spraševati ali si želi spoznati pravo mamo saj sem v njegovih očeh prepoznala veliko bolečino.
Danes,ko so o tem veliko pogovarjava mi je priznal, da jo sovraži, da je ne želi nikoli v življenju spoznati, da ne razume kaj je bilo tako hudega da ga je zapustila. Da pred starši govori drugače, da ju ne bi prizadel, sam v sebi pa čuti veliko sovraštvo.
Njegovo razmišljanje se mi ne zdi pravo jaz vsaj poskušam razumeti situacijo in globoko vrjamem, da ga ne bi nikoli dala v posvojitev,če ne bi bilo resnično nujno.Sam o tem ne želi nič slišati.
Ko ga poskusim potolažiti, mi vedno zabrusi "ti ne veš kako je biti posvojen".
Naj še povem, da njegova starša sta ČUDOVITA med njimi tremi je vez katere jaz še nisem videla. Ona dva bi za njega naredila vse in prav tako on za njiju. Skratka, ko jih vidiš skupaj začutiš ljubezen.

Jaz biološko mamo mojega partnerja razumem in če bi imela kdaj možnost bi ji samo povedala, da je dobil čudovita starša, ki sta ga vzgojila v enkratnega človeka.
Verjamem pa da se vsak september, ko ima rojstni dan sigurno spomni na njega. Mi je žal edino to, ker si je ne želi najti in spoznati ter jo vprašati po razlogih.

ti se raje malo vprašaj, kaj je tako enkratnega na tem človeku, ki tako zelo sovraži svojo roditeljico? Malo preveč čudovitih stvari si natresla tukaj gor.
Ali pa je samo tako zelo razvajen, da misli, da je življenje vsak dan potica.

hahahaha ene pa ste bolane v glavo. A si posvojen? A veš kakšn je občutk? Sigurno ne ker ne bi takih stvari pisala. Jzga razumem ker tudi jaz svojo sovražim ravno zaradi tega kar je zgoraj napisano.

Sploh pa ne prenesm ljudi kakršna si ti.

Le čevlje sodi naj kopitar!

p.s v kolkar pa si posvojena potem pa upam da najdeš mamo in ji čestitaš da te je oddala

nekdo zgoraj je zapisal " Takšne ženske so zame prave življenjske junakinje!" halo, junakinje česa????? !!!

mama, ki odda otroka, si otroka res ne zasluži, ne zasluži si biti mama nikoli več.niti videti otroka nikoli več. za takšnega otroka je neprimerno boljše, da dobi nadomestne starše.ni važen razlog oddaje, res ni! ker je najprej otrok, potem pa šele ti! se mi zdi, da si tukaj gor nekatere samo perejo vest in nič drugega ! ja, otroka so se znebile,dale so jih v posvojitev, so torej "humane", ker ga niso splavile, egoistično pa mislijo še vedno samo NASE! kaj pa preživlja otrok?če je dobil uredu nadomestne starše, je super, čeprav neka rana ostane za vedno.super pravim-da je neprimerno boljše zanj, ko če bi živel s to osebo, ki si ne zasluži imena.zelo razumem tiste, ki sovražijo svojo biološko mamo, ker jih je zapustila.ja, vredna je sovraštva.največjega.vendar mislite tudi nase in si nekoč rečite:ne zasluži si niti mojega sovraštva več.in zaživite v miru.

Navedeno

mi tudi
Preberite še enkrat, draga identiteta, kaj ste napisali.
Če ima otrok stike s starši je to REJNIŠTVO, če pa želite POSVOJITEV, pa stikov več ni, tudi zakonsko je urejeno tako, da se posvojitelji vpišejo kot roditelji in imajo do otroka natančno take dolžnosti in pravice, kot da bi jih rodili sami. Stiki z "dodatnimi starši" bi tukaj delali zmedo. otroci torej, kot pišete, ne bi bili niti tič, niti miš. To vendar ni nobena znanost. Po drugi strani pa ste proti dolgotrajnemu rejništvu :)
Razmislilte o tem, vidi se, da ne veste o čem govorite. Pa ne razumite to, kot da vam želim kaj slabega. Razmislite nepristransko.

Nekdo dodaten, ki te ima rad, ne more delati zmede. Problem pa je seveda ego posvojiteljev.

Zaradi finančne krize,nezaposlenosti mi grozi,da otroka ne bomo mogli vzdrževat!Razmišljamo,da bi bilo dobro za njega če ga oddamo v posvojitev,da bo lahko vsaj na toplem in imel hrano in starše,ki mu bodo lahko ponudii jesti.Star je 13 mesecev,a se ga še lahko oda v posvojitev???

Pa ne se mi spravit ,da za intenet imam deanr,saj nisem jaz lastnik!

Težave,

ni prepozno, obrni se na center za socislno delo.

Imamo podoben problem,ko starši niso mogli vzdrževat otroka in smo ga vzeli mi.S tem da ima otrok še vedno stike z svojimi biološkimi starši.Naša družina mu nudi materialne dobrine,varstvo,vzgojo....predvsem pa veliko ljubezni.Če ti lahko pomagam me kontaktiraj.



lp

Navedeno

akuzman3
nekdo zgoraj je zapisal " Takšne ženske so zame prave življenjske junakinje!" halo, junakinje česa????? !!!

se strinjam. Vsak, pa če je še v ne vem kakšni stiski, lahko skrbi za otroka!

Navedeno

Težave
Zaradi finančne krize,nezaposlenosti mi grozi,da otroka ne bomo mogli vzdrževat!Razmišljamo,da bi bilo dobro za njega če ga oddamo v posvojitev,da bo lahko vsaj na toplem in imel hrano in starše,ki mu bodo lahko ponudii jesti.Star je 13 mesecev,a se ga še lahko oda v posvojitev???

Pa ne se mi spravit ,da za intenet imam deanr,saj nisem jaz lastnik!

Lepo te prosim, nehi tako razmišljat. Spravi se k sebi. Mogoče gre samo za poporodno depresijo. Vse ti lahko uspe, verjeti moraš. Pojdi na RK, zaprosi za denarno pomoč, zaprosi za neprofitno stanovanje ..

Nekatere ki imate otroke in jih ljubite ne razumete nas žensk,ki se odločimo za oddajo otroka.
Otroka oddamo,ker nimamo služb,nimamo doma,nimamo denarja,pač ni pogojev da bi otroka vzdrževali.
Zanosila sem z nekim fantom,ki sem ga spoznala v clubu eno noč.
rodila in oddala fantka,tri leta nazaj pri 25letih.
Živim pri kolegici v njenem enosobnem stanovanju in ves denar ki ga dobim na CSD dam njej za najemnino.... zato ni bilo možno da bi otroka obdržala. brez službe sem že 7 let.
ni mi žal da sem oddala otroka,saj sem celo nosečnost samo planirala da bi dobil dober dom. nisem se nikoli navezala na njega,tudi po porodu ga nisem želela videti... tudi ne želim imeti nobenga stika z njim,če me bo kdaj poiskal.

Vsekakor je to pogumno in predvsem odgovorno dejanje.

Navedeno

MiškaS
Nekatere ki imate otroke in jih ljubite ne razumete nas žensk,ki se odločimo za oddajo otroka.
Otroka oddamo,ker nimamo služb,nimamo doma,nimamo denarja,pač ni pogojev da bi otroka vzdrževali.
Zanosila sem z nekim fantom,ki sem ga spoznala v clubu eno noč.
rodila in oddala fantka,tri leta nazaj pri 25letih.
Živim pri kolegici v njenem enosobnem stanovanju in ves denar ki ga dobim na CSD dam njej za najemnino.... zato ni bilo možno da bi otroka obdržala. brez službe sem že 7 let.
ni mi žal da sem oddala otroka,saj sem celo nosečnost samo planirala da bi dobil dober dom. nisem se nikoli navezala na njega,tudi po porodu ga nisem želela videti... tudi ne želim imeti nobenga stika z njim,če me bo kdaj poiskal.

Žal mi je,da tako razmišljaš. Te ne obsojam za dejanje, ampak vem ko boš starejša boš spremenila svoje razmišljanje.

Lp.