Pozdravljeni, vesela sem da sem naletela na ta forum kajti potrebujem nasvet. Namrec sem porocena in mati dveh malih otrok, partner je tujec, ziviva tudi v tujini, njegovi drzavi - blizu slovenije, le da on dela ce luzo in sem tako sama z otroci vecino leta tam. Za ta korak sva se odlocila oba, vendar sem jaz postala zelo osamljena in sama za vse,imam nekaj znancev vendar nihce z otroci ali pa so ze starejsi, vecinoma pa moji dnevi potekajo zelo dolgocasno, saj zaenkrat ne delam- financno nam to gre, moz pa je mnenja, da ima lahko kariero samo on. Celo zivljenje ze dela tako in se mu ne bo odpovedal kar tako. No in jaz sem zacela razmisljati v smeri, da bi se preselila v domovino mojo, kjer imam vse, druzino in prijatelje.no in tukaj je z njegove strani nekaksna blokada, pravi da me tukaj ima nekako pod kontrolo, no da ve da bom tu ko pride domov. Ampaj jaz sem cedalje bolj nesrecna, lani sem celo padla v depresijo, po njegovem odhodu nazaj cez luzo pa sem zacela nekako razmisljati o svojem zivljenju. Jaz sem vedno bila delovno dekle, polna energije, nato sem zanosila, ampak nosecnost je bila riziko in ena od dvojcic je umrla mesec dni po porodu. V naslednjih mesecih niti ne vem kako je potekalo zivljenje, imam ga v megli, vendar pa sva se dogovorila za poroko. Sedaj si mislim, da zgolj zato, da imava nek drug opravek razen zalovanja, ceprav sva imela hb se eno puncko, ki je zivela in nama dajala ljubezen. No leto do poroke je kar minilo in jaz sem celo zacela se smejati. Nato pa se je zgodila stvar in sicer mesec pred poroko so me predstavili moskemu, s katerim sva si nepremicno zrla v oci sekunde. Zame je svet obstal in dejansko tam je bil le on. kot bi vame udarila strela, vendar nisva tisti dan storila nicesar. Tako je ostalo, jaz porocila, sva bila kar na vezi na socialnem medmrezju, kjer sva se pogovarjala vse zivo. Namrec vse bolj sem imela obcutek, da je on moja druga polovica. Zivljenje naju je nato oddtujilo za leto in pol, jaz sem vmes zanosila in nato sva se srecala po naklucju na neki zabavi. In med nama je spet iskrilo, vendar je spostoval moj status, kot tudi svojega, je v dolgoletni vezi. Vendar pa sva bila v stikih spet leto do lani, ko sva se spet srecala ampak tokrat me je prvic objel, samo to, ampak jaz sem imela prvic obcutek, kot da sem doma, v varnih rokah. Takrat sem verjetno prvic pokazala, da pa le nisem tako neodzivna. Ko pa me je pred kratkim poljubil samo za slovo kratko in me objel, pa je v meni zacelo vreti. Domov sem prisla kot v omami. In sedaj sva spet na kontaktih itd. Tu pa je sedaj tezava. Namrec vem, da ce bi moj zakon bil vredu, nihce ne bi prodrl v moje srce kot je on, hkrati pa mi je dalo misliti o mojem zivljenju, da sem izjemno nesrecna ter da sem dejansko sama v tujini, se huje pa to, da sva se z mozem odtujila. Zelo in jaz ne vem kako na to, hocem mu povedati, kako se pocutim, da zelim domov, da koncno zelim tudi v sluzbo, da potrebujem prijatelje, socialno zivljenje, saj sem samo z otroci in mojo rutino, ki jo ozivljam kakor se da... Sem na razpotju, ali slediti koncno svojemu notranjemu obcutku ali naj ostanem zvesta, pridna, predana, zanesljiva a izjemno notranje nesrecna zenska. Nisem stara, imam 35 , imam se celo zivljenje pred sabo, ki ga zelim uziti kar se da, ampak se mi zdi, kot da me nekateri obsojajo, ces ima vse,pa ni zadovoljna. Moz je dober oce, vendar pa se mi zdi, da ni najbolj navajen druzinskega zivljenja, da taksne kratke tedne uziva in mu je dovolj. Svetujte mi, kam kreniti oz. ali sem na pravi poti.

Hvala se enkrat..

Eva

Spoštovani,

svoje pismo ste naslovili Na razpotju. Kaj to razpotje pomeni? Jasno, da spremembo; zreli ste zanjo, saj tako razpeti že preveč težko živite. Toda kakšno spremembo imate v mislih? Je za vas razpotje samo to, da se odločite bodisi za moža bodisi za poročenega ljubimca?

Verjamem, da dopuščate tudi druge možnosti. Pravite, da želite slediti notranjemu občutku. Zdi se, da vas v resnici ne nagovarja le en, ampak cela mavrica nasprotujočih si notranjih občutkov. Preden se boste za karkoli odločili, se morda vprašajte, v kolikšni meri v svojem odnosu z možem in v svojem odnosu z moškim, v katerega ste zaljubljeni, zadovoljujete svoje temeljne čustvene potrebe, te pa so: 1. potreba po ljubezni (sprejetosti, tudi čustveni varnosti), 2. potreba po spoštovanju (moči), 3. potreba po svobodi in 4. potreba po zabavi. Lahko si to napišete, ocenite z oceno od 1 do 5, napišete sezname dejavnosti, s katerimi si izpolnjujete te potrebe … Slika bo postala jasnejša. V branje pa vam priporočam Glas spoznanja Don Miguela Ruiza.

Kdo lahko presoja skrivnosti drugega človeškega srca, saj še svojih ne zmoremo? Pa vseeno si upam reči, da vam je moški, ki ga doživljate kot »drugo polovico«, tako zelo zmešal glavo zato, ker pooseblja za vas vse, kar vam v zakonu manjka IN O ČEMER SE Z MOŽEM NE UPATE zares POGOVORITI. Ravno v slednjem vidim problem in vam iskreno želim, da se boste z njim spopadli. Pogovarjati se s partnerjem (za katerega ste nekoč verjetno verjeli, da vam je najbližji človek na svetu) ne pomeni, da povesta vsak svoje mnenje, nato pa se vi prilagodite njegovim željam. Pomeni, da tvegate tudi slabo voljo in nestrinjanje, pomeni tudi pogajanja in kompromise, vse pa v duhu tega, da je najpomembnejša »oseba« v tem pogovoru VAJIN ODNOS. Brez tega je vse skupaj le pregovarjanje, boj dveh egov – merjenje moči in različne oblike bega iz odnosa. Morda si boste zaželeli dati temu odnosu še eno priložnost. Morda si boste zaželeli, da bi z možem izžalovala smrt otroka in se povezala še na kakih drugih temeljih.

Verjemite, tisto, kar potrebujete, je predvsem iskren odnos z možem – vi mu sicer dovoljujete, da vas ima v svoji domovini »pod kontrolo« (kar je žalostna ironija), vendar ga že dolgo varate, pa četudi le čustveno, ob tem pa vas on finančno podpira (pozor, skrbeti za dva majhna otroka – seveda če ju imate doma, ne v vrtcu – pomeni celodnevno službo in od njega se mi zdi to pošteno; toda ali vas vzdržuje iz uvidevnosti ali zato, ker se boji, da bi mu ušli izpod nadzora, če bi šli v službo?). Potrebujete pa tudi vse, kar ste našteli v svojem pismu: delo, s katerim boste osmislili ne tako majhen del svojega življenja, lastne prihodke, družino in prijatelje. Vse to je vaša pravica, in ker ste odrasla ženska, ste sami odgovorni za to, ali vam bo to pripadlo ali ne. Zadnje, kar potrebujete, je poročen moški – vprašanje je, ali bi se vam zdel še tako varen, če bi se zdajle znašli v resnem razmerju z njim, brez adrenalina in sladkega občutka prepovedane skrivnosti. Je pa seveda običajno afera najmočnejša spodbuda, da začnemo premišljati, kaj želimo v svojem življenju spremeniti. Samo da ljubimec ni bližnjica do tega … prej daljšnica.

Kakorkoli že se boste odločili, ravnajte v duhu spoštovanja do drugih, a tudi do sebe; to bo najboljši kažipot.

Jana Lavtižar, spec. ZDT,
zakonska in družinska terapevtka

info@janalavtizar.com
040/523-787
www.janalavtizar.com

Bom malo bolj ostro napisal da bo jasneje kar govorim..
Samo zaradi tega kar si pišeta, ker sta se videla parkrat in podobno misliš da si njegova polovica in bi lahko z njim živela srečno življenje.. Iluzija...
Nisi tega nekoč mislila tudi za svojega moža.. Do odtujevanja pa seveda pride če v svojem možu ne vidiš več ene same dobre lasnosti ki jih sedaj vse po vrsti prepisuješ temu drugemu..
Temu se reče prevara.. In varaš najbolj samo sebe..
Nobeden ti ni rekel da se ne smeš ločiti če boš resnično spoznala da z svojim možem več ne najdeš sreče.. A da boš to naredila in razmišljaš o tem sedaj ko si z drugim le stopnjujeta poželenje..
Lahko pa so tudi vse njegove besede lažne in bo padec še hujši ko spoznaš resnico...
Vsedi se dol z možem , mu povej svoje strahove in kako osamljeno se počutiš.. Zaposli se da ne boš imela časa razmišljati le o neumnostih ki ti bodo prej ko slej uničile zakon..

Hvala za oba odgovora, no samo naj dodam da ta drugi ni porocen in se nekaj, da definitivno ne bi skocila iz enega razmerja v drugega. Zelim najprej vzpostaviti svoje zivljenje, nato so otroci in nato jaz. Nimam ljubimca in nocem ga imeti dokler ne resim doma stvari. Ceprav me res privlaci ta moski, ne bi kar skocila in pustila vse, bolj me bega zadeva doma, kot da me moz ne zeli razumeti..Me pa je zanimala ena stvar, ali resnicno mislite, da se nisva izzalovala hcerkine smrti?? Vse ostalo pa ste mi pomagali, namrec imela sem strah, da razmisljam narobe, da sem sebicna, da zelim domov, da si najdem sluzbo in koncno zazivim zivljenje, kajti skrb za dva soncka me res izcrpuje in nimam kje si oddihniti ali narediti pavzo, mogoce ce grem v slo in sem s prijatelji.

Hvala za nasvet in cas..
S spostovanjem

Eva

Na tvojem mestu bi si poiskala službo in dala otroke v vrtec, tu kjer živiš ali pa v Sloveniji. Skratka, čas je, da odrasteš in začneš živeti svoje življenje.

Glede na to, da ne delaš, zakaj ne slediš z otroki možu čez lužo? Morda ne bo imel veliko časa za vas, vendar karkoli bo imel, bo bolje, kot je sedaj. vSekakor bi bilo dobro, da bi družina živela tam, kjer mož preživi največ časa, će vam seveda je do tega, da bi družino ohranili v takšni obliki kot je zdaj.

Definitivno pa pojdite delat. Nujno potrebujete nekaj, kar bo vasemu zivljenju dalo nek smisel in cilj (poleg otrok).