Pozdravljeni.

Zaradi slabe življenjske izkušnje svojih težav ne razlagam več naokrog, pa tudi prišla sem do spoznanja, da se moraš ne glede na take ali drugačne nasvete na koncu vedno odločiti sam. Dolgo sem se obtoževala ali spraševala, zakaj čutim, kot čutim, da bi morala v skladu z normami družbe delovati drugače itd. Vendar: če je stvar v meni, če me teži in mi ne da spati, potem očitno nekaj je narobe, ali ne?

Živim s fantom, s katerim sva si zelo različna. To sem vedela že preden sem se preselila k njemu, vendar sem želela "preveriti", če je tako, ko dejansko živiva skupaj. On ima službo, poleg tega pa tri "močne" hobije, ki mu vzamejo veliko časa. Zaradi tega je dosti odsoten, a bi šlo, če bi bila jaz drugačna. Hm, noro, a? Pa nisem. Njegova odsotnost ponavadi ne traja dolgo, je pa tako, da pride, gre, pride in spet gre ... V stanovanju, v katerem živiva se počutim ujeto. Skušam si organizirati čas, ko ga ni, vendar opažam, da stvari ne počnem iz užitka, ampak da čas hitreje mine. Na vsake toliko časa se mi "utrga" in mu to povem, vendar mi vztrajno odgovarja, da mu tega, kar rad počne, ne bom vzela. Res je, da podzavestno njegove hobije včasih zaničujem, čeprav gre za gibanje v naravi, šport. Ampak to samo zato, ker sem tako sama. Ali je narobe, če sem taka ženska, ki je raje s svojim fantom kot s prijateljicami? Saj grem tudi z njimi, vendar nisem tip, ki bi vsak dan posedala po kavah in čvekala v tri dni. Čas, preživet z njim, mi pomeni vse. Vendar pa se velikokrat zatakne. Če bi šla na sprehod, je on svoj trening že opravil in se mu ne da, če bi šla igrat tenis, ugotavlja, da sem preslaba zanj in se on ne "prešvica", če bi šla na bližnji vrh, on spet ni tak človek, ki bi kar hodil v en hrib ... Ni vedno tako, je pa velikokrat. Mislim, da tega ne bom dolgo zdržala. Iz mojega pisanja dobite informacijo, da me fant zanemarja. Čutim, da me ima v resnici rad in da bi mu bilo brez mene zelo težko, pravi, da se vsega zaveda, le dan ima premalo ur zanj, pa da mu je hudo, če sem sama. Njegovi hobiji pa tudi stanejo in ko mu omenim, da bi potovala, pravi, da nima denarja. Tudi če kam greva, veliko stvari kritizira. Ljudi, restavracije, kot da nič ni dovolj dobro zanj. Veliko energije mi gre za to, da gladim stvari in mu jih kažem v drugačni luči. Resnično srečen je, ko počne, kar ga veseli. Kje sem tu jaz? Ne morem več stati ob robu in opazovati, kako vse drvi mimo mene!! Kriva sem sama, ker nisem že na začetku nastopila drugače, vendar sem bila takrat do ušes zaljubljena, sedaj pa to čustvo plahni. Navezana sem nanj in ne upam stran.

Spoštovana Megi55,

res je, iz vašega pisanja se da začutiti, da vas partner zanemarja, vendar tudi to, da tudi vi še niste prirpavljena na spoznanje, da to lahko preprečite in da lahko še veliko bolje poskrbite zase in pri tem ne čakate na milostne minute. Za to, da ste v odnosu vredna spoštovanja ni potrebno, da se čutite, kako morate vse gladitit in vsakogar razumeti. Ne da bi sodil, vendar zdi se, kakor da je partnerja strah pred intimo, pred tem, da bi se odnosu zares predal, se mu zavezal. In ker se ne, potem je lažje kar naprej vzdrževati strategije za pobeg iz odnosa in usmerjanje življenjske energije v aktivnosti za osebno higieno. V odnosu pa ga žal ni.

Odgovornost za takšno vzdušje v odnosu je obojestranska, ne samo njegova ali le vaša. Ne govorimo o nikakršni krivdi: poskusimo jo umakniti iz besedja, ker je zastarel in pomensko neprimeren izraz (ima pa še vedno močno negativno projekcijsko moč, da prenaša breme v okolico). Vaša odgovornost je zato, ker se še vedno prepričujete, da se bo tako kot je tukaj-in-zdaj on ali karkoli spremenilo (»sej, če se bom jaz še bolj prilagodila, bo čez čas bolje...«), medtem ko vi izgorevate, umirate in po krivem nosite njegove projicirane čustvne/ mentalne vsebine, s katerimi še ni pripravljen delati in zanje prevzeti odgovornost (občutek zanemarjenosti in zavrženosti, strahu, krivde, praznine itn. – vsega, kar si delita oz. podajata v odnosu).

Nalijmo si čistega: vas ni nikjer zato, ker je povsod samo ON, svojo energijo črpa iz vaše pasivnosti in s tem hromi vaš svet, vas dela nemočno in odvisno. Vi pa pristno jezo, ki ji potrebujete, da prisilite malo to okolico do sprememb iz obstoječe klime, najbrž že težko spravite skupaj (dovolite si kvečjemu občasno kritiko, prezir, nejevoljo, zanikanje…). Da se razumemo, tako partner kot vi to nevede soustvarjata skupaj in verjamem, da čutita neko pripradnost, vendar - to je pomembno, ker zato sta skupaj, da to predelata in spoznata - to ni ljubezen, ampak obojestranski pristanek na neenakovreden odnos, na izkoriščanje. Ki se ga očitno le vi s kančkom zavedanja upate prestreči, vendar je najbrž nek prastari strah še prevelik, da bi karkoli tvegala in ukrepala. Tako čutim iz vaše zgodbe, zato predvidevam kako osamljeno in nemočno se počutite. Toda danes ni čas za obup, to lahko vedno naredimo, ko smo res izčrpali ostale (z)možnosti. In verjamem, da jih imata oba na zalogi še kar nekaj...

Če si tako močno želimo to iskrenost in resnico, dajmo prispevati to tudi v odnos. Ne ovinkarimo in ne tratimo dragoceno energijo za razne (še tako dobre) izgovore in vedenja, češ da ne zmoremo več. Brez tveganja, da se izpostavimo težkim občutkom in pri tem zdržimo pritisk, ne bo šlo. To je pot, ki smo jo in jo lahko vsi pričnemo hoditi - pot spoznavanja sebe. Iskreno sporočajte kako se v odnosih počutite, preverite kaj je za to vaš partner pripravljen narediti, dati in čemu se konkretno odreči, sicer boste (to v vsakem primeru) morala čimprej postaviti mejo do kod si boste dovolila, da se kalvarija nadaljuje. Sami smo odgovorni za to, kako se vedemo do sebe in drugih, zato sami lahko tudi naredimo največ.

Po moč za vse te odločitve pojdimo vase, seveda preko varnega odnosa, da ga ne pretežno zasedajo obrambe s projekcijami in zanikanjem. V primerih, ko partnerski pogovor ne pripelje do napredka, si je dobro poiskati pomoč drugje, v drugem varnem odnosu, npr. v terapiji. Verjemite, da lahko te stvari še kako uredite. Pravzaprav, kdo pa jih bo, če ne vi? Verjemite vase. Ne obupajte in odločite se, da boste zase pričela zares skrbeti. Če je partner pripravljen slediti, bo to prej ali slej pokazal.

Želim poguma in vztrajnosti, v takih situacijah ju res potrebujemo.

- -
Edin Duraković,
kulturolog in doktorand ZDT
edin.durakovic@studio-simbalein.si
tel.: 030 689 656
******************************************
Z ISKALNIKOM DO HITREGA ODGOVORA!

Megi 55, sprva sem mislila, da sem jaz nevede napisala tole sporočilo. Tudi jaz imam takšnega fanta, ki ima ogromno hobijev. Pri nama je na začetku bilo še takole, da sem se mu jaz pridružila, če sem le lahko. Ampak čez čas pa se mi je zdelo, sej pa ni življenje samo šport, služba in spanje. Naj omenim, da seveda po vseh teh ekstremnih športih je prišel domov utrujen in ni imel energije, tako je ponavadi šel spat. Torej jaz itak že cel čas sama, potem par besedic in spet osamljenost. Morem rečt, da sem se čez čas že skoraj navadila tega, vendar sem tudi jaz imela izbruhe jeze, razočaranja, ... Skušala sem se velikokrat pogovoriti, da pričakujem več v odnosu in ne samo bivanje dveh pod isto streho. Zanimivo je to, da je v družbi zelo popularen, je komunikativen in šaljivec. Meni pa včasih vse to pride preko, želim si globji odnos, človeka s katerim se lahko pogovarjaš o svojih strahovih upanjih, ... nekaj globljega in ne samo površno prijateljsko komuniciranje. On verjetno tega ni zmožen, doma ima maksimalno podporo pri svojih hobjih, ampak kolikor sem ugotovila tudi doma( torej starša) ne znata komunicirati in ga poveličujeta.
Pravi, da sem sama kriva, da bi morala večkrat ven s prijateljicami...

Tako je bilo pri meni. Najprej sem bila sama, nato sem imela otroka. Preživela par let in ugotovila, da mi je bolje brez njega, saj imam manj dela ter skrbi. Danes živim sama, torej sem na istem.

Postavi ultimat: manj športa. Verjetno se ne bo odpovedal nobenemu treningu. Ne upaj, da bo z leti bolje, ker ne bo. Ali ga vzameš takega ali pustiš. To moraš preštudirati sama. Moj nasvet: ne zapravljaj časa, raje zaživi na novo. To so za moje pojme športni fanatiki. V vseh letih ni bilo enega treninga, ki bi ga odpovedal zaradi mene. Še na dopustu me je pustil in se peljal domov.

Zaključek: nikoli več. Ti se pa odloči, čeprav odgovor že veš sama pri sebi. Vsekakor pa ne nasedaj posvetovalnicam. Tudi midva sva hodila. Kakšen mesec ali dva je bilo bolje, nato pa ponovno isto.

Odloči se sama. Lahko pa poćakaš 30 let, nato bo betežen in doma.

Natančno tako!!

Vedno je nekaj. Šport, obveznosti do najbližjih, prijateljev. Nikomur ne more reči ne. Navadila se bom na to, da sem sama in potem ga ne bom več rabila. Vem, da bo tako. Že danes se mi je zdelo čudno: ko je imel med eno in drugo obveznostjo pol ure časa, je hotel z mano barvati jajca. Pa moram priznati, da me je čisto spravil iz tira. Bil mi je v napoto in hotela sem, da čimprej gre. Kar sem imela pobarvanega, mi je po nesreči razmazal z roko, skratka ...!!! In potem pravi, da sem živčna in kako šele bo, ko bo otrok. Priznam, da trenutno nimam niti najmanjše želje po otroku, pa bom stara 30!! Da bom sama z njim po cele dneve? Ah, prosim no ... Otrok se mora roditi v drugačnem okolju. Nočem otroka, potem pa biti z njim vsa nesrečna. Ga po možnosti kriviti za 1000 stvari.
Ampak moj dragi samo gleda, kako sem tečna, KER SEM in mi zagotavlja, da se bo oddolžil pa naj mu povem, če bi rada kaj počela z njim ali kam šla. O moj ljubi bog, nimam volje, nimam je, ker je bilo že tolikokrat, da sva se kaj zmenila, pa je zafrknil. Ne vem več, kako ga imam lahko rada, navezana sem nanj, to je to ...

Gre mi na živce in priznam, da sem obupna!!!!

Praviš, da si navezana nanj in ne upaš stran - to je tvoj ključen problem.

Mislim, da ne znaš biti sama in sama s sabo tudi zadovoljna in srečna. Nujno se moraš miselno osamosvijiti! Menim, da ni problem tvoj fant, ampak si glaven problem ti sama, ker si odvisna od njega. Ampak za to ni kriv tvoj fant! On ima pravico biti to kar je, on je enak že od začetka in ti si za njegove hobije že prej dobro vedela. Zato mislim, da ni prav, da zdaj zahtevaš od njega naj prilagodi življenje tebi, zato ker TI brez njega ne funkcioniraš. Moj nasvet je, da se ti čustveno osamosvojiš in postaneš neodvisna, ne pa da skoraj dihati ne zmoreš, če ga ni zraven. Verjemi, da bi bil tudi on več s tabo, če ne bi čutil tvoje nezdrave navezanosti, ki z ljubeznijo nima nič skupnega. Kdor ljubi, ni odvisen od človeka, zapomni si to. Zato sem skoraj prepričana, da s tvoje strani do njega sploh ni prave ljubezni. Mogoče se motim, vendar je ponavadi žal tako.

Pa da ne boš zdaj užaljena zaradi mojega pisanja, ti povem, da ti pišem iz lastne izkušnje. Bila sem točno taka punca, kot si zdaj ti. Fant me je nogiral, zato sem bila prisiljena spoznati, a brez njega pač lahko živim dalje, kar je pomagalo, da mi je kliknilo v glavi. Ti lahko to storiš že prej, če si sploh še želiš imeti lepo zvezo s tvojim fantom.

Se pa vsekakor strinjam, da morata partnerja preživljati čas skupaj in da ne gre tako, da je nekdo ves čas odsoten. Vendar so to predpostavke zdrave zveze, kar pa vajina zaradi tebe vsekakor ni. Zato je poteza na tebi, da začneš delati sama na sebi. Jezna in obupana si lahko samo zaradi same sebe, ne pa zaradi njega! Samo v primeru, če boš sama s sabo zadovoljna, boš lahko srečna tudi z drugim.

Pa kje nas najdejo takšni "moški" nas takšne " ženske?! Sem doživljala v življenju z možem isto. Le da ni bil ravno vnet športnik, ampak bolj družbeni tip : delo, popoldansko delo, pa še posedet malo s prijatelji. Pijan ni bil nikoli, to mu je velik plus.Doma ni zdržal, da si ga privezal. Večino časa sem bila sama. Zelo težko mi je bilo in kregala sva se tudi, samo potem sem se navadila bit sama. Sem tudi po naravi samotarski tip, tako da družba prijateljic mi ni ravno pasala, morda kakšen čvek po telefonu. Ko sva imela otroke, sem bila tudi večinoma sama, bilo je kar naporno. Drugače pa mi je vse pripeljal, zrihtal kar je bilo treba....samo doma je bil zvečer in ob nedeljah.(to sem striktno zahtevala). Ko pa so otroci malo odrasli, sem počasi prepustila vajeti v njegove roke. Moški pričnejo spontano v odrasli dobi otrok uživat v očetovstvu. Počasi se je vključil v družinske aktivnosti in vam povem, da smo zdaj kar srečna družina. Več se drži doma, posebno odkar imamo svoj dom, ni pa se za bat, da bo z mano sedel,(morda kakšno urco).Otroci so že odrasli. Jaz pa uživam, ko sem sama doma. Imam svoje delo, hobije, vrt, knjige, štrikanje, kuhanje.......uživam. Meni ni nikoli dolgčas. Zdi se mi zelo važno to, da se z možem pogovoriva, da se ne kregava. Kartat ali balinat gre še vedno skoraj vsak dan urco ali dve. Tako je to.

Joj, punce, ne morem dojet, da sem ravnokar spregledala!
Tudi jaz sem v zvezi z moškim, ki se očitno boji čustvenega stika in globlje navezanosti. Torej, midva (še?) ne živiva skupaj, seveda sem našla izgovore v mojih in njegovih otrocih in s tem v povezavi tudi z mojim strahom, kako bi vsi skupaj funkcionirali. Ima redno službo, dodatno službo, hobije, ki jih ima res že dvajset let, otroke in teka k meni takrat, ko ujame med vsemi temi obveznostmi čas: sedaj za pol urice, zvečer za urico, enkrat zaspi in ga ni, potem se mi naslednji dan "oddolži" z novo urico... in jaz se, kljub temu, da se ukvarjam z otrokom, grem sama ven, da poklepetam s prijateljicami, da grem na predavanja, v kino in podobno, počutim v tem odnosu vedno bolj prazna. Dojela sem, da kljub temu, da ga imam resnično rada in sem prepričana, da ima tudi on mene, pogrešam tisto pristno čustveno povezavo, čas, ko bi se lahko brez omejitev pogovorila o čemerkoli, ko bi lahko v tišini sedela drug poleg drugega brez pogledov na uro. Žalostna sem, ker se on očitno nezavedno umika v svoje obveznosti, zato, da se mu ni treba odpreti in tvegati morebitne ponovne bolečine, jaz pa vse to toleriram in mu kao dajem čas, da neke stvari sam prizna in prileze iz svoje votline, se posveti tudi meni. Zakaj toleriram? Ker me je strah, da bi se tudi jaz odprla in tvegala ponovno razočaranje in bolečina. Ampak... kje je potem tukaj odnos?

Moški se umikajo in velikokrat to obema partnerjema najbolj ustreza. Ženske se pritožujemo, da je mož kar naprej odsoten, v resnici nam pa na neki podzavestni ravni to ustreza.

Kajti ko si mož vzame čas npr. za skupno barvanje jajc, kot piše Megi 55, takrat gre pa vse narobe. Ženska sama najboljše ve, kako se to dela in moža komadira, ošteva, kritizira, je živčna,...Ne znata več biti skupaj in kaj skupaj narediti, če sta sploh kdaj znala. In vsak prispeva k temu svoj delež - kakšen je, to pa je naloga, to mora vsak sam zase odkriti. Vsekakor niso vsega krivi moški. Tudi ženske se moramo naučiti, kako dati moškim prostor in priložnost za skupno preživljanje časa in delitev dela v gospodinjstvu. Če boš hotela vse narediti sama, potem ti bo slejkoprej to tudi uspelo - za vse boš sama. Moški se ne bo pritoževal, če bo vse opravljeno brez njega.

Veliko žensk v sebi nosi nezavedno dediščino, ker je bilo v primarni družini tako - oče v službi in odsoten, mati sama doma in je za vse poskrbela. Če želiš ven iz tega vzorca, moraš začeti resno delati na sebi, v vsaki posamezni situaciji reagirati drugače.

Kje pa je potem tukaj odnos? Predvsem in tudi v tem, da poleg lepih čustev deliš s partnerjem tudi manj prijetna čustva, da sta sposobna sprejeti tudi bolj neprijetne strani drug drugega. Da se o vsem, kar je napisala Prebujenje, tudi pogovarjata.

tudi jaz imam podobne izkušnje in tudi ne vem kaj naj. s fantom živiva skupaj tri leta, in se dokler sem jaz tiho in vesela zelo dobro razumeva. ko pa pojamram, da sem ves čas sama in da tako ne gre več naprej se začneva prepirati. moj je namreč deloholik, od doma gre pred sedmo, zvečer pa ponavadi že spim ko pride, sobote tudi dela, nedelje sva skupaj. ne vem več, kaj naj, kajti ko znorim in rečem da bom šla, mi reče da če pa zarad tega, naj kar grem, in da bo on celo življenje delal. navsezadnje pa bi rad imel še otroka, ki si ga jaz tudi želim, vendar jaz mu pravim da dokler ga ne bo doma, tudi otrok ne bo. in mi pravi, da ko bo pa otrok bo pa manj delal, vendar ne verjamem. prosim naj mi kdo pove, kje naj najdem rešitev, ker drugače se imava rada, imava cilje, in ko sva skupaj se razumeva.

miramira,

verjamem, da vam je grozno, preverite v kakšni zvezi želite živeti in kaj ste pripravljena narediti zase in za odnos tako, da boste v njem mirna in svobodna. Tako kot vi se je tudi partner odločil za ta odnos in če želita otroke, se je potrebno odločiti za nadgradnjo (ne izgubo!) dosedanjega načina življenja.

Pretirano delo je pogosto simptomatično oz. je vzorec obrambe pred marsičem, npr. tudi pred tem, da bi ekskluzivno pripadal nekomu (to ne pomeni izgubiti svobodo), se učil iz odnosa s partnerjem/ko in v njem tudi čustvoval v celoti, tako lepoto kot bolečino. Zakaj tako? O tem lahko spregovorita s partnerjem. Morda pa o strahu pred (ne)razumevanjem samega sebe, ker to je isti strah pred (ne)razumevanjem in (ne)sprejemanjem drugega oz. partnerja.

Drugače povedano, če sem pripravljen - zlasti čustveno - sprejemati to, kar sem in kot sem in se iz tega sproti učiti kdo/kaj lahko postanem, potem me tega ne more biti strah, zakaj bi potemtakem ne sprejemal druge in drugačne?

Zatorej, namesto fanta se ne morete odločiti. Koliko časa ga boste čakala, da se resnično odloči, je odvisno od vas.

Rešitev je v iskrenem pogovoru in odgovornih dejanjih. Da bo jasno kaj pričakujeta drug od drugega, kje so meje in kaj so dogovorjene vloge v odnosu, kaj čutita drug ob drugem in koliko sta pripravljena resno vzeti različnost in obenem živeti v odnosu svobodno in spoštljivo. Rešitev, ki vsebuje te pomembne besede, je seveda hitro zapisana, toda da to dojamemo in uresničimo v odnosu, pa včasih potrebujemo leta. Ki pa se vedno izplačajo dvakratno.

Če zgornjega vsaj v pogovoru ni možno razdelati in določiti, se lahko vedno obrnete po strokovno pomoč, ki vaju pri tem spremlja in pomaga ozavestiti škodljive vzorce čustvovanja, mišljenja in vedenja. Da bo več notranje moči za ustrezne odločitve in pa vztrajnost.

V branje priporočam avgustovski članek o zakonskem odnosu (Naša žena, 8/2011).

Srečno,

- -
Edin Duraković,
kulturolog in doktorand ZDT
edin.durakovic@studio-simbalein.si
tel.: 030 689 656
******************************************
Z ISKALNIKOM DO HITREGA ODGOVORA!

Sicer je to že res stara tema, a kljub temu upam, da bo še kdo prebral moje sporočilo in mi svetoval. Ne bom odpirala nove teme, ker je moj problem identičen avtoričinemu.

Torej. Imam partnerja, 5 let starejšega. On ima majhno kmetijo in otroka (sina) od prej.
Skupaj sva 2 leti, od tega eno leto živiva skupaj (pri njem, jasno). Poleg vsega fura še popoldanski s.p.

K njemu sem se preselila, ko sem dobila službo v njegovem kraju. Ko sem še živela doma, je bil on zelo pozoren, trudil se je za to, da sva bila čim več skupaj, da sva šla na izlete in podobno.

V zadnjem letu pa ugotavljam, da velikokrat pozabi name. Vsaj čez dan. On ima ali službo ali delo na kmetiji ali delo za s.p. Jaz pa ... čakam.
Ja, imam svojo službo in svoje delo. Sem se pa preselila 100km iz domačega kraja k njemu in v tem kraju nimam ne prijateljic, ne znancev ali kolegov.
In potem samevam večino popoldnevov in vikendov. Ki si jih seveda znam zapolniti z dejavnostmi, ampak to lahko delam tudi, če sem samska.

Se je že zgodilo, da sem šla v petek na obisk k domačim in sem prišla v soboto nazaj, z razlogom, da bova vsaj v nedeljo pa res skupaj. Pa je on takrat imel "nujno delo" s traktorjem.
Večkrat sem mu že rekla, da ga ne mislim večno čakati in upati, da bo pa enkrat le našel čas zame.

On ne gre z mano nikamor, ne na poroke prijateljic, ne na družinska praznovanja (kar se moje družine tiče), ne gre z mano k mojim domačim (pa mu ne težim, bi pa pričakovala, da bi vsaj 1x na mesec oz na mesec in pol pa le šel na tist kofe), niti na obisk k mojim prijateljem. Čutim, da v tem odnosu nisem sprejeta - ne moji domači ne moji prijatelji in ne moja prepričanja.

Vem, da me ima rad, da mu veliko pomenim in se na svoj način trudi zame. Tudi jaz ga imam rada. če ga ne bi imela tako zelo rada, bi že zdavnaj odšla od njega. Se pa sprašujem kam vodi najin odnos. če sploh kam ...

sama v dvojini,

ravno stare teme, ko so nepredelane, nas v aktualnih odnosih kar najbolj nagovarjajo.

Kar čutite, čutite prav, gre za to, kaj ste vi pripravljena storiti, da bi se le-ti za vas izboljšali in da ne boste več "sama-v-dvojini". Ko še nista živela skupaj, je bilo bolje in lepše, partner vas še ni imel, za vas se je moral boriti itn., zdaj ko vas je pripeljal k sebi na dom, je kar naenkrat odnehal, pričel za vas zgubljati pozornost in energijo, preusmerja jo v delo, vas pa kakor da vas je postavil za inventar, varuško ali v kuhinjo. Kaj se tu res dogaja in čemu si vi to še kar dovolite? Pokažite si več spoštovanja in postavite zahteve, sicer bo čakanje na to, da se vaš moški prebudi, zaman. Vi mu morate dati vedeti, da spi, sicer boste prej ali slej morala ubrati drugo pot.

Iz opisa gre razbrati, da gre za moškega, ki se ni pripravljen predati intimi, morda sploh še ne ve, kaj to pomeni. Na to postavko napeljujejo razlike v njegovem odnosu do vas pred in po preselitvi. Morda se tega še ne zaveda ali pa sploh ni pripravljen sprejeti odgovornosti, da kaj za to naredi, saj se intimni odnos med moškim in žensko ne začne pri krasni, a minljivi romanci in konča pri dobro stoječi štalci, temveč je po vsem tem potrebno šele pričeti delati za partnerstvo. Opis kaže na klasično dinamiko odtujenosti v intimi, kjer imamo čustveno (in pogosto tudi fizično) odsotnega moškega in razočarano žensko, v kateri on trpi zato, ker premalo vidi, čuti in naredi za odnos, prepričan pa je, da je z žensko ob njem nekaj narobe, ona pa zato, ker ji ne pusti blizu, vidi in čuti pa vse (še zanj), vse to pa vzdržujeta strah pred intimo na eni in nemoč na drugi strani. Odgovor je varen pogovor, postavitev meja in odgovornosti. In pa nenehno zalivanje, preverjanje na novo postavljenega odnosa in počutja.

Kaj je res in kaj ne v vajini zvezi, bosta morala v pogovoru ugotoviti sama, saj to, da se imamo radi, furamo službe, štalco , s.p.-je, še zdaleč ni dovolj, da naše partnerstvo preživi, kaj šele razvija. Potrebno je pri sebi poznati potrebe, želje, pričakovanja in cilje v odnosu in to potem podeliti v varnem, iskrenem pogovoru. Čemur obvezno sledijo ODLOČITVE. Enostavno bo potrebno razjasniti kaj vaju še drži skupaj, predvsem ali je partner pripravljen izbrati s kom/čim in kako bo živel. Seveda so možni vsi izgovori kako je delo na kmetiji zahtevno, s.p., pa še otrok, ni časa ... a redukcija partnerstva na to, kar imata zdaj, je žalostna in krivična podoba do obeh. Dojemanje in perspektivo je za uspešno partnerstvo potrebno uskladiti, da bosta oba izpolnjena in zadovoljena v intimnih potrebah, sicer je težko iskati smisel za skupno življenje.

Še enkrat, sporočite partnerju, da se spoštujete bolj, kot vam to kaže on in da tako z vami v odnosu ne gre ravnati, dajte mu možnost, da vam pokaže koliko mu res pomenite vi in vajin odnos. Moški včasih rabimo več časa za ta preklop, sploh če nimamo varnih izkušenj kaj pomeni biti-v-odnosu, vendar nas je treba ravno z mejami, jaz temu rečem, "zbrcati vase", in tako ženska spozna, če je moški sploh na skupno pot pripravljen. S tem omogočite tudi njemu, da spozna svoje meje in svojo nemoč, to, koliko si sam pomeni, koliko se spoštuje kot oseba, saj mu ni treba živeti samotarskega, od partnerskega sveta zaprtega življenja, ker ga to dela čustvenega siromaka. Tudi razvija se ne. Prej ko bomo spoznali, da smo si različni in da se je - če hočemo živeti skupaj - potrebno drug od drugega učiti, bolje nam bo. Skratka, resen pogovor, odprita ranljive teme, dajta jim varne besede in govorita drug drugemu o sebi, potem pa sledijo cilji, roki; po poti hodita vsak na svoj način in če vaju bo dogovor pripeljal skupaj, bosta videla prav kmalu. V kolikor bi imela pri tem težave, ne bodita sama, preverita ali si želita odnos rešiti in si priskrbita strokovno pomoč zakonskega terapevta.

Srečno.

- -
Edin Duraković,
kulturolog in doktorand ZDT
edin.durakovic@studio-simbalein.si
tel.: 030 689 656
******************************************
Z ISKALNIKOM DO HITREGA ODGOVORA!