Pozdravljeni!

Sem mamica devetletnika z ADHD. Otrok je že od rojstva drugačen od vrstnikov. Kjer se pojavi, povsod ga opazijo, v negativnem ali v pozitivnem smislu, samo povprečen ni nikoli v ničemer :( Energije, živcev, časa... nam pobere za tri.

Zadnje leto in pol se trudimo, da bi dobil uradno diagnozo (testi potrjujejo ADHD, a se vlečejo v nedogled). Odločbe zaenkrat nima in je ne želimo, ker otrok ne želi biti drugačen od sošolcev. Intelektualno jih prekaša, težave so predvsem z grafomotoriko in vedenjem, ker ne more biti pri miru, se težje prilagaja (potrebuje čas, da preklopi na nekaj drugega), potrebuje predvidljiv urnik in red (da ve, kaj se pričakuje od njega) in težje se znajde v večji skupini (v paru ali v majhni skupini dobro funkcionira, v razredu s 26 pa mu včasih "vrže ven"). Drugače je zelo dojemljiv, samostojen in iznajdljiv, skrbimo, da dobi čim več različnih izkušenj in da razvija svoje interese.

Nad svetovalnim centrom smo precej razočarani. V letu in pol nismo od njih dobili nič uporabnega, samo testirajo in pregledujejo ga v nedogled, čeprav smo jim pol testov že prinesli na pladnju. In vsakič ponujajo tablete kot bonbončke. Te so za nas zadnje možnost, saj je otrok alergik in tako že na zdravilih, ki imajo stranske učinke. Kaj drugega nam zaenkrat še niso ponudili. Znajdemo se, kot vemo in znamo, sreča je edino to, da se v svojem poklicu ukvarjam s podobnimi otroki in tako se v naši družini gremo nekakšno "samoterapijo" in "samopomoč", hkrati pa vozarimo otroka na preglede, preglede, preglede... ki se vlečejo iz meseca v mesec in od katerih nimamo praktično nič.

Otroka "poštimavamo" po svojih najboljših močeh , v šoli nam priznavamo, da z njim naredimo vse kar lahko. Meni pa že "seka ven". Že devet let gledam čudne poglede v smislu "kakšni starši pa ste" in poslušam čudna vprašanja v smislu "ali mu kdaj postavimo kakšno mejo". Ko končam s svojo službo, me doma čaka praktično še ena z mojimi otroki (ADHD in normalen malček), ljudje okoli mene imajo pa itak vedno nove ideje, kaj bi še morala narediti, da bi bilo njim udobno in prikladno (šef, moji starši, znanci...). Pregorevam, zdravje me pušča na cedilu in z živci sem na koncu.

Želela bi stopiti v stik s starši, ki imajo otroka z ADHD, da bi kdaj poklepetali, izmenjali izkušnje, potožili nekomu, ki razume, dobili kakšno novo idejo... Da bi se počutila bolj "normalno" v svetu med samimi normalnimi, ki s svojimi otroki nimajo takšnih težav.

Lahko se mi javiš na mail urska.c@gmail.com.

Tudi meni na:< forummama@triera.net >

Draga Anejka,

popolnoma te razumem. Z veseljem bom delila izkušnje s teboj. Naš je sicer star šele šest let in pol, in še ni v šoli, vendar ima potrjen ADHD že od tretjega leta oz. še prej... Pa pravijo nekateri, da se ta diagnoza ne postavi pred šolo. Ni res, vse je odvisno od težav otroka oz. težav, ki jih povzroča okolici..:(
Da pa ni kriva vzgoja se tudi pri nas lepo vidi, saj je drugi otrok popolnoma drugačen.

Zaenkrat ti lahko svetujem le to, da poskrbiš tudi zase, drugače boš pregorela, oz. tvoji živci bodo.. Žal govorim iz izkušenj..

Tudi jaz si želim, da bi se nas našlo ene par in bi lahko menjale izkušnje.

Drži se!

S.

Pozdravljena, tudi jaz sem mamica 9-letnega ADHD - srečujem se z enakimi problemi. Piši mi na mariyan76@gmail.com.

Pozdravljene,

Popolnoma se lahko poistovetim z Anejkinim zapisom, saj imam tudi jaz 7 letno hčerko, s katero smo na dobri poti do podobne diagnoze.
Življenje je definitivno pestro, pa tudi čustveno napornejše, kar pa sama pripisujem tudi temu, da v svoji okolici ne najdem staršev otrok s podobnimi težavami in sem prepričana, da bi bilo s sogovornikom, ki te lahko v mnogočem razume, marsikaj lažje.
Tudi jaz bi bila vesela srečanja z vsemi, ki ste se javile.
Anejka, moj mail pa je: trinatrina777@gmail.com.

Tudi sama sem mamica četrtošolčka z ADHD.

Piši mi na evamarija40@gmail.com

tudi mi imamo petletnika, ki trenutno čaka na potrditev hiperaktivnosti - tvoje pisanje je skoraj, kot da bi brala svoje misli - zagotovo vem kako je, ko nas nihče ne razume, vsi se znašajo na to, da smo slabi starši, izogibajo se prijateljevanju in otroci so nehote izobčeni
izmenjava mnenj in izkušenj bo zelo dobrodošla, zato predlagam, da ta svoja mnenja opisujemo kar tukaj na forumu, da bomo lahko vi videli, če ste seveda zato-mislim da nas ni malo staršev

pozdrav

tudi mi imamo sina, ki trenutno čaka na potrditev hiperaktivnosti. javiš mi se lahko na nemamjato22@hotmail.com

Navedeno

mikrila
tudi mi imamo petletnika, ki trenutno čaka na potrditev hiperaktivnosti - tvoje pisanje je skoraj, kot da bi brala svoje misli - zagotovo vem kako je, ko nas nihče ne razume, vsi se znašajo na to, da smo slabi starši, izogibajo se prijateljevanju in otroci so nehote izobčeni
izmenjava mnenj in izkušenj bo zelo dobrodošla, zato predlagam, da ta svoja mnenja opisujemo kar tukaj na forumu, da bomo lahko vi videli, če ste seveda zato-mislim da nas ni malo staršev

pozdrav

moj kontakt je mirica.sadl1@siol.net

tudi mi čakamo na potrditev hiperaktivnosti pri našem petletniku
moj kontakt je mirica.sadl1@siol.net

Javite pa se seveda lahko tudi drugi starši.

Vsako posebej razumem v želji po stikih, po deljenju izkušenj, po razumevanju, vendar punce, ni rešitev, da se družijo med sabo otroci z enakimi motnjami, da se me zapiramo v družbo ljudi z enakimi motnjami v družini.

Morda se mi od vseh razlikujem(o) v tem, da smo uspeli najt fenomenalno ekipo strokovnjakov, ki vodijo ne samo našega otroka, ampak večinoma kar celotno družino, saj imamo tudi mi še mlajšega otroka, ki pa začenja posnemati obnašanje starejšega otroka, kot pač vsak mlajši sorojenec posnema obnašanje starejšega in ga ima za "normalno". Naši otroci, ki so drugačni, nujno potrebujejo družbo "zdravih" vrstnikov, kajti samo od njih se lahko učijo "pravilnih in normalnih" vzorcev. Po mojih izkušnjah se da doseči druženje. Je pa veliko na starših, da gremo v razred, gremo na šolo, razložimo motnjo, ki jo ima otrok, smo v stalni navezi z razrednikom, s strokovnimi delavci - jaz si ne predstavljam, kako lahko otrok z ADHD normalno funkcionira med 25 ali 26 otroki brez odločbe??? - skratka, stojimo za otrokom. Otroci so sposobni razumet, če se jim pove, razloži, pojasni. Veliko zavračanja izvira iz ne-vedenja, ne-znanja, ne-razumevanja, ne-poznavanja. Mi se ves čas šolanja res borimo in letos so otroka zares sprejeli, ampak do zdaj smo izdelali 5 ali 6 plakatov o motnji ADHD, organizirali mini-predavanja, znosili še in še literature v šolo, prosili za pomoč strokovne delavke in zunanje strokovnjake, ki delajo z otrokom, skratka stalno stalno govorimo o tem, ZAKAJ otrok reagira drugače, kot se pričakuje in predvsem KAKO lahko dosežemo, da bi reagiral drugače. Uspeh prihaja po kapljicah, vendar prihaja. Hiperaktivci itak niso ljubitelji mase ljudi, rabijo max 2-3 osebe, pa jim je zvrhano dovolj. Naš otrok se letos končno smeje v šoli, končno je rad v razredu, se druži, se udeležuje rojstnodnevnih žurk, športnih dejavnosti, ima 3 dobre prijatelje (frende po njegovem), kar je zanj super truper mega uspeh.

Imamo 2 prijateljski družini, ki imata otroke s podobno motnjo in druženje z njimi je - kaj naj rečem? Obup od obupa, saj so otroci drug drugemu velik izziv in huda motnja, saj imajo vsi zelo nizko sposobnost tolerance. Na drugi strani je druženje z "zdravimi" otroki, ki zmorejo višjo toleranco, kot jo ima sam, povsem "normalno", saj se on prilagodi njim in oni njega "povlečejo" na svoj nivo, s čimer tudi izginejo vsi "izpadi", je pa res, da je včasih potrebno otrokom kaj razložiti. Mi smo zdaj že čez to fazo razlag in otrok se končno rad druži in ne bžei pred vrstniki, oni pa ne pred njim, Vedeti je namreč treba tudi, da je mnoge strah druženja z otrokom z motnjo, sploh če je otrok agresiven, tepe, uničuje oblačila in imetje otrok, če je neobvladljiv, napadalen, ne obvlada jeze ipd. Otroci in starši se ne znajdejo in se zato otroku ognejo, imajo ga za nevzgojenega, nemogočega ipd Šli smo skozi to in po naših izkušnjah je edino, kar pomaga, razlaga, pogovor, tudi prisotnost na igrišču, da lahko posredujemo, da tudi starši vedo, da bomo posredovali, če bo naš otrok delal težave, da bomo posredovali, če bo naš otrok tepel, zmerjal ipd in da tega ne dopuščamo, pa motnja gor ali dol. To se meni zdi izrednega pomena. S tem dobijo tudi starši zdravih otrok zaupanje, da naš otrok ne bo škodil njihovim otrokom, pa tudi, da otrok ni le sam sebi prepuščen objestnež brez postavljenih meja, ampak pač otrok z motnjo. Ja, je, zelo zelo naporno je, včasih si čustveno in psihično povsem uničen, imaš občutek, da bo tvoj otrok večni outsider in dežurni krivec, ampak sčasoma se le zgodijo premiki.

Zase vem, da če bi morala še enkrat skozi vse, bi delala enako! Ne bi se zapirala v krog ljudi z isto motnjo, ampak nasprotno. Pomembno se mi zdi, da "mi" razumemo zdrave otroke in njihove starše, da jih je strah, da se bojijo, ker ne razumejo, ker nočejo biti "žrtve" takega otroka, ki je lahko, če nima strokovnega vodstva, tudi zelo zelo agresiven, uničevanlen, napadalen, nevaren. Da pa na drugi strani tudi zdravi razumejo nas, naše otroke, naše družine, da jih rabimo, da se naši otroci samo od njihovih, zdravih, lahko učijo pravih in pravilnih vzorcev in reakcij. Da nam lahko uspe samo, če sodelujemo. Je pa seveda veliko več na nas, ki smo starši drugačnih otrok, da o motnji svojega otroka čimčimčimveč vemo, da jo lahko razložimo, pojasnimo, se o njej učimo, čimbolje poznamo svojega otroka in znamo predvideti njegove reakcije ter jih (pre)usmerjati, vsaj na začetku. Kasneje se vrstniki tega hitro priučijo. Našemu lepo povejo - razumemo, da si jezen, povej, kako ti lahko pomagamo. Včasih se samo umaknejo, ker vedo, da se v nekem trenutku afekta ni sposoben pogovarjat ipd. Med dvema z isto motnjo je taka interakcija veliko težja.

ja mama otroka z adhd, jaz se popolnoma strinjam z vašo razlago, vendar je zelo zelo odvisno od okolice v kateri se giblješ. jaz vidim kako je pri nas - naš fantič je že pri enem letu imel najprej obdobje grizenja - in seveda jaz kot pozorna mama sem na ta problem vseskozi in najprej opozarjala vzgojiteljico v vrtcu, na igrišču, na obiskih - sama sem pazila, da do "incidenta" le ne bi prišlo, vendar vseskozi zraven nisem mogla bit, zato je tudi do poškodb prišlo in vsak primer sproti me je čisto potolkel in skušala dejanje mojega otroka opravičevat in se z vsakim staršem pogovorit, da vendar to naš način vzgoje, in da otroka na to opozarjamo in ukrepamo - istočasno pa je bil isti primer tudi pri nekoliko starejšem otoku pri znanki, ki pa se je od tega problema čisto distancirala in pogovoru izogibala in prikrivala, češ, da njen otrok pa tega ne počne nalašč, ampak da so vedno bili drugi otroci krivi, itd..... - uglavnem prišlo je tako daleč, da njenega otroka in nje dejansko ni nihče obsojal, ker so se itak vsi na nas spravili, ker jaz sem to na glas tudi vsem povedala in so imeli toliko večjo moč z mano parlamentirat da kakšnega otroka smo vzgojili, itd... - uglavnem zelo boleča iskušnja
no pa se je obnašanje našega fantiča tudi v naslednjih letih le slabšalo, dokler še nisem vedela, da je to pač hiperaktivnost - ker najbolj pa me je bolela opazka znanke, ko sem omenila, da morda pa je moj otrok hiperaktiven - in se mi je le zasmejala v obraz in rekla, da če hočem bit tudi jaz moderna in uporabljam novodobne izraze za težavne otroke in da naj raje mulca malo bolj ukrotim - in sem sina kaznovala za vsak prekršek, kričanja je itak bilo vseskozi (joj ko se na to spomnim, mi gre na joki)- in so tudi bili taki primeri, ko smo bili na igrišču in so vse mamice lepo v senci sedele in se ne menile za svoje otroke, jaz pa vseskozi bila zraven in ga opozarjala kaj sme in kaj ne, in na koncu je bilo slišat samo mene kako kričim ime mojega otroka,(npr.tine ne delat tega, tine ne meči kamnjev, tine ne prerivaj se..itd. in je zgledalo, kot da samo moj sin dela neumnosti, a vsi ostali mulci so morda še bolj divjali, samo njihovim mamam se očitno ni dalo, da bi jih opozorile oz. ukrepale
tudi ko smo hodili še bolj na rojstnodnevne zabave in na obiske, sem vseskozi govorila o tem problemu in kaj sami delamo na tem, in kaj sina bolj znervira itd. pa očitno sem govorila v prazno, ker so n a potihem samo vsi komentirali, kako je težaven otrok in se nam če se je le dalo izogibali - no sem bolj sama ugotovila, kaj je bolje in smo se začeli v določenih primerih kar sami izogibat obiskovanju
se pa popolnoma strinjam s tem, da ko pa je sin v kakšni družbi z "normalnim" otrokom, se zna celo prav lepo in mirno zaigrat in sem se tudi sama stoprocentno prepričala,da ga okolica in posamezna družba potegne vase, zato tudi sami prakticiramo, če se le da, pa magari na kakšnem dopustu da se spoprijatelji z drugimi otroki in je igra lahko prav prijetna.
hotela sem to povedat, da je prav da o problemu govorimo na glas in okolico na to opozorimo,ker bomo s tem pomagali sebi in otroku, samo velik velik problem so ljudje v tej okolici, kako to sprejmejo, ker roko na srce, še vedno smo zelo zadrt narod in vsaka drugačnost človeka samo odtuji
zato res moramo biti starši izredno močni da lahko to speljemo in stojimo otroku močno ob strani - morda je res prednost v tem, ko nekomu pomahaš pred nos s potrdilom zdravnika in ne le s svojimi besedami

ja mama otroka z adhd verjetno bodo kar dobrodošla vaša konkretna navodila, in primeri kako ste določenih situacijah ravnali, sploh nam,ki na to potrdilo še čakamo, šola pa je pred vrati in res se bojim kako bomo kos vsemu - zato če boste pri volji napišite še kakšno besedo

pozdravček

Mikrila, imate prav, predsodkov je ogromno, pomaga pa samo, če jih odpravljamo tako, da širimo znanje in rušimo abuje. Meni je veliko pomagal napotek naše klinične psihologinje - postavite se v kožo staršev "zdravih" otrok, ki jih je obgrizel/udaril/jim strgal jakno/polomil barvice... vaš otrok! Bogme, ni prijetno! Ni prijetno vedeti, da tvoj otork grize in hkrati vedeti, da nimaš pojma, kako to preprečiti, ker razlage, opomini, sankcije ne zaležejo. Pametnjakovičev, ki ti delijo nasvete, seveda mrgoli. Jaz sem parkrat rekla - ej, ti prepustim otroka, pa ti uredi. Celo moji mami sem to rekla, pa je po enem popoldnevu obupala in od takrat je tiho.

Vedeti je treba še nekaj, da vsi otorci nimajo enake oblike motnje, enako hude motnje in ni vseeno, ali otroci dobivajo ustrezno pomoč ali ne. Vsaka pomoč ni ustrezna pomoč in če ni ustrezna, lahko naredi več pkode kot koristi.

Ne vem, moj otrok sicer nikoli ni bil agresiven, je bil pa izredno moteč, je rinil v ljudi, težil z neskončnimi pripombami, komentarji, vprašanji, skušal vse preglasiti, biti glaven, ni znal sprejeti zavrnitve, ali da naj neha ipd. Sliši se banalno, vendar je to blazno naporno in le enkrat ujel batin zaradi tega. Ko sem pojasnjevala, sem skupala vedno povedati tako, da se je vedelo, da je to sicer otrokova motnja, a da jene odobravam in da delam na tem, da bi jo odpravili. Pri enih je zaleglo, pri drugih ni - kaj češ? Vsi ne bodo nikoli razumeli in po večini nima smisla kaj dosti ozirati se nanje.

Pri tej motnji ni nič hitro. Vsi procesi so počasni, tudi v šoli, znanja je izredno malo, predsodkov ogromno in breme na starših velikansko. Meni mnogokrat pomaga samo zavest, da delam za svojega otroka in da ima samo mene oz. naju, da mu pomagava. Treba je govoriti o motnji, jo predstavljati, povedati razlike med ADHD in razvajenostjo, da to NI ISTO, da ADHDjevec svet vidi drugače, doživlja drugače - samo znanja odnaša predsodke ina p seveda trdo delo za odpravo nesprejemljivega vedenja. Znanje, znanje, znanje. To je edina pot in možnost, pa veliko lljubezni do otrok(a), ki nam daje moči, da zmoremo, ko se že davnno zdi, da smo krepko preko svojih moči. Če imate kak konkreten problem in če kaj vem o njem, bom z veseljem pomagala, še vedno pa vem malo, samo tisto, kar smo že sami prestali.

Pozdravljeni!

Težave sem imela z računalnikom, zato me nekaj časa ni bilo na forumu. Javilo se mi je preceeej staršev, ne samo preko foruma ampak tudi preko zasebnih sporočil in kasneje preko e-maila. Čeprav poskušam odgovoriti vsem, sem nekako izgubila nit, komu sem že odgovorila (sploh preko e-maila, ko se nicki in imena menjajo). Zato se opravičujem, če komu po nesreči nisem odgovorila.

Vesela sem, da vas je bilo toliko pripravljenih navezati stik z menoj, nisem pričakovala takšnega odziva. Veliko mi pomeni dejstvo, da jaz in moja družina nismo sami s tem problemom, čeprav nikomur ne privoščim otroka z ADHD. Res je lažje govoriti s starši, ki imajo podobnega otroka. Doslej te izkušnje nisem imela, saj imajo vsi okoli mene "normalne" otroke... Mislim, da sem potrebovala prav to: Ugotoviti, da obstajajo ljudje, s katerimi se lahko pogovorim, ki razumejo in ki ne obtožujejo...

Mama otroka z ADHD, strinjam se, da naši otroci morda niso pravi za skupaj... Tudi moj ADHD fantič se bolje razume z otroki, ki so mirnejši in manj impulzivni od njega. Deluje nekako tako, kot njegova okolica: če so ljudje okoli njega umirjeni, je bolj umirjen tudi on. Če pa ljudje okoli njega divjajo (npr. otroci v razredu), je to zanj preveč, ali izbruhne ali pa se umakne ven.

Stiki s starši drugih otrok z ADHD so torej le obliž za nas, starše. Ker je tako težko najti nekoga, ki razume, da je tvoj otrok res drugačen in ki te ne obsoja da si slab starš, zato ker tvoj sin potrebuje mesece ali celo leta, da dojame tisto (predvsem na socialnem področju), kar ostali dojamejo v par tednih. Ki razume, zakaj si izmučen ne zmoreš več. Ki te ne obsoja, ko ti po letih stalnega stresa živci popustijo.

Moj sin nikoli ne bo povprečen ali (relativno) lahko vzgojljiv, kot je večina otrok. Toda čeprav zna biti zelo težaven, je po drugi strani neponarejen, iskren, čustven in prijazen otrok, ki rad priskoči drugim na pomoč in ki mu družina veliko pomeni. Kolikor ima slabih strani, toliko ima tudi dobrih. Obljubila sem si, da bom naredila vse, da bo tudi on nekoč našel svoje mesto in srečo v tem preveč nestrpnem in preveč v povprečja usmerjenem svetu. Enako želim tudi vašim ADHD-jčkom!

Hvala vsem za podporo!

Jaz predlagam ustanovitev zaprte skupine na facebooku. kaj menite?
najbrž zna katera to naredit, jaz nisem še nikoli.

Pozdravljeni,
tudi midva z možem iščeva ljudi, s katerimi bi si rada izmenjala izkušnje, se pogovorila o najinem 9-letniku. Tole s facebookom bi blo idealno. Se že kaj premika?
Miljon vprašanj bi imela, pa tudi kakšno idejo za koga morda...
virant.kosak@gmail.com
Oglasite se!
Razmišljava tudi o ustanovitvi skupine za samopomoč ali društvu za otroke z ADHD in njihove starše.

Navedeno

Mateja VK

Razmišljava tudi o ustanovitvi skupine za samopomoč ali društvu za otroke z ADHD in njihove starše.

Veliko vas je, ki bi si izmenjevali izkušnje - kaj pa predlog vertigo04 o FB skupini?

Lep pozdrav in lep dan, Petra

_______________________________________
Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa,
tvoja mami

tudi jaz sem že razmisšljala o kakšnem društvu ali kaj podobnega. pa mislim, da je za začetek FB res najlažje. ni odvečene birokracije :)

Pozdravljeni starši otrok z ADHD,

Imam skoraj 15-letnega sina z ADHD, diagnoza je bila potrjena že v vrtcu.
Prosim, če ta forum berejo starši, ki imajo starejšega otroka od mojega, da me kontaktirajo.
Hvala.

Tudi sama se strinjam da bi se na FB-ju odprla skupina za vse starše.
lp.

Spoštovana 1 vrtnica,

sem mama 22-letnega fanta, ki ima ADHD. Vse prebrano na tem forumu mi je zelo znano, kot da bi brala zgodbo svojega življenja. Živimo v majhnem mestecu, kjer je še toliko težje, ker se govorice hitro širijo, ljudje pri tem dodajo kak "okrasek" in kaj kmalu ugotoviš, da se tvojega otroka vsi izogibajo, ker je "čudak", tvoj otrok je "dežurni krivec" za vse slabega kaj se zgodi v šoli, najlažje je zvaliti krivdo nanj, saj je pogosto res kriv in vsi takoj verjamejo, če optožijo njega. In tako naprej..... Potočila sem veliko solz zaradi svojega sina, pravzaprav zaradi nerazumevanja moje okolice. Ker ima moj sin tako težko obliko ADHD, je njegov IQ na meji normalnega (60-70) na vseh izvedenih testiranjih in se tako težko uči, da je trajalo 5 let, da je dokončal poklicno šolo, ki sicer traja 3 leta. Vse skupaj je od mene in moža zahtevalo izjemen napor in potrpljenje, ure in ure sva sedela ob njem, ga spodbujala in pomagala (beri nežno silila h učenju). 5 min dela in 10 minut počitka in tako cele popoldneve. Bil je edini otrok, ki so mu na koncu osnovne šole PREPOVEDALI udeležbo na končnem enodnevnem izletu z izgovorom, da "nihče noče prevzeti odgovornosti zanj". Leta in leta sem poslušala le to da je potreben trde vzgoje" in "odgovornih" staršev, ki bi ga "vzeli v roke". Naj povem, da je moja 20-letna hčerka Zlata maturantka na ugledni gimnaziji, sedaj študentica medicine, zgledna v vseh ozirih. Če bi z možem bila toliko "slaba" starša nam verjetno ne bi uspelo vzgojiti hčer, ki na študiju medicine ima povprečje 9, poleg tega, je odlična športnica, igra klavir, govori 4 jezike in še bi lahko naštevala. Tudi ona je veliko pretrpela zaradi brata, saj sem skoraj ves prosti čas namenila sinu in jo pogosto zanemarjala ali pa njene uspehe jemala za nekaj samoumevnega. Tisočkrat sem se vprašala "zakaj se je to meni zgodilo? Kaj sem naredila narobe?". Starši otroka z ADHD so deležni le obsojanja okolice in vsaj v mojem času, nikakršnega razumevanja. Če imaš invalidnega otroka, katerega invalidnost je opazna na prvi pogled, si deležen razumevanja skoraj vsepovsod. Pri ADHD doživljaš le kritike in si prepuščen sam sebi, ker je vsak primer zgodba zase. Ni recepta za vzgojo takšnega otroka, vsak starš mora odkriti sam kaj učinkuje in kaj ne. So le smernice tipa: bodite dosledni, vztrajajte na pravilih obnašanja in dnevnem razporedu učnih ur, delajte na tem, da se njegova samopodoba izboljša (to je ena najbolj pomembnih nalog pri vzgoji takšnega otroka), itn... Če sodim po sebi, vas sedaj čaka najtežje obdobje starševstva otroka z ADHD. Otrok z ADHD je zelo težaven mladostnik, učenje mu ponavadi ne gre od rok a srednja šola je obdobje, ko je se je potrebno precej več učiti in truditi za vsaj zadovoljiv učni uspeh. Hkrati so mladostniki z ADHD zelo nagnjeni zlorabi alkohola in jemanju mamil. Na tem področju je potrebna izredna pozornost in neagresiven nadzor. Ker je tak otrok najpogosteje deležen le obsojanja zaradi nemogočega vedenja, slabega učnega uspeha (kljub veliko vloženega truda in časa), pomanjkanja "dobrih" prijateljev, je njihova samopodoba zelo slaba. Zato ponavadi tudi "padejo v slabo družbo in tako se začne začarani krog iz katerega ga je težko potegniti. Učenje je tako težko, "dobri fantje" se nočejo družiti z njim, najlažje je špricati šolo in se napiti ali "zakajati". V tem so ponavadi "uspešni" oz. kar "carji". Zato vam svetujem, da ste zelo pozorni na učni uspeh, družbo otroka, itn. Če se le da, naj se mladostnik z ADHD vključi v športne aktivnosti, ker šport na takšnega otroka deluje skoraj kot zdravilo. To vam povem iz lastnih izkušenj! Ves nemir in napetost, ki jo čutijo, se v športnih naporih "izlije" in se je potem veliko lažje učiti. Tudi samopodoba se precej izboljša, kar je kot sem že povedala, ena najbolj pomembnih stvari pri takšnem otroku. Če povzamem svoje izkušnje, je moj nasvet staršem otrokom in mladostnikom z ADHD-jem: bodite potrpežljivi in vztrajni, vendar vseskozi brez prisile in nasilja. Grobe disciplinske metode v njih vzbujajo le še hujšo tesnobo in nemir, kar rezultira z še slabšim vedenjem. Pomagajte otoku pri učenju. Ponavadi ti otroci imajo dober vizuelni spomin in to uporabljajte pri učenju! Kritizirajte ga le za zares pomembne stvari, manj pomembne preprosto spreglejte. Pohval naj bo veliko, več kot kritike, čeprav je to pri njih zelo, zelo težko. Verjemite, da to vem, ker sem doživljala tedne in mesece, v katerih nisem videla niti ene malenkosti, ki bi jo lahko pohvalila. Včasih sem lahko pohvalila le njegovo frizuro ali lepi obrazek. "Okregajte" ga največ za 3 zelo pomembne napake ali dejanja v enem dnevu in pohvalite za 5! Ne dovolite, da sem vam otrok odtuji, a to boste zelo hitro dosegli, če ga ves čas le kritizirate. Nihče se ne želi družiti z nekom, ki ga ves čas na nekaj opozarja in krega! Bodite svojemu otroku brezpogojni prijatelj, saj mora imeti nekoga, ki mu bo pomagal tudi takrat ko naredi kaj slabega. Pozabite na svoja pričakovanja in se osredotočite na to kaj mu gre od rok in kako boste čim bolj razvijali potenciale, ki jih ima, pa četudi so komaj opazni.
Predvsem pa je pomembno, da se vam otrok ne odtuji, še posebej v mladostniškem obdobju, saj se prav takrat to najpogosteje zgodi. Ves čas morate vedeti kaj se z njim dogaja, kako mu gre v šoli in s kom se druži. Vse to počnite ne nevsiljiv način, ker jih grobi nadzor zelo moti in takrat so še bolj kljubovalni. Kar sem povedala so moje lastne izkušnje. Zavedam se da je vsak otrok z ADHD zgodba zase, pomembno je, da vztrajamo in ne izgubimo upanja, da bo enkrat vse lepo in prav. Vsem staršem en lep pozdrav!

Spoštovana mama gen. 1966,
v vsem napisanem prepoznam sebe in svojega sina, kot bi pisala sama. Tudi sama sem iz kraja, kjer se vse poznamo med sabo...vsi me obsojajo, da sem jaz kriva za sinove težave...imam še mlajšega sina..
Lepo vas prosim ,če me lahko kontaktirate na mail 1vrtnica@gmail.com, ker tu ne želim dajati osebnih podatkov.
Najlepša hvala

Tudi moj otrok je ADHDjevec star 11 let.Ritalin je jemal eno šolsko leto(Z TEŽAVO) sedaj smo to prekinili.Ocene so malenkost slabše kot lani kritike njegove razredničarke pa so grozne,sploh ker sem ji povedala da otrok Ritalina ne bo več jemal.(strnski učinki).Sin hodi v šolo zelo rad in tudi razredničarko ima rad ,vendar meni ta krvžlja živce.Moč in živcerabim za svojega sinčka in NE ZANJO.ali ima kdo podobne težave oz.rešitev za naju?

Mama gen. 1966, najlepša hvala za tole. Mene vse to, kar ste opisali, šele čaka.

Navedeno

mama gen. 1966
Spoštovana 1 vrtnica,

sem mama 22-letnega fanta, ki ima ADHD. Vse prebrano na tem forumu mi je zelo znano, kot da bi brala zgodbo svojega življenja. Živimo v majhnem mestecu, kjer je še toliko težje, ker se govorice hitro širijo, ljudje pri tem dodajo kak "okrasek" in kaj kmalu ugotoviš, da se tvojega otroka vsi izogibajo, ker je "čudak", tvoj otrok je "dežurni krivec" za vse slabega kaj se zgodi v šoli, najlažje je zvaliti krivdo nanj, saj je pogosto res kriv in vsi takoj verjamejo, če optožijo njega. In tako naprej..... Potočila sem veliko solz zaradi svojega sina, pravzaprav zaradi nerazumevanja moje okolice. Ker ima moj sin tako težko obliko ADHD, je njegov IQ na meji normalnega (60-70) na vseh izvedenih testiranjih in se tako težko uči, da je trajalo 5 let, da je dokončal poklicno šolo, ki sicer traja 3 leta. Vse skupaj je od mene in moža zahtevalo izjemen napor in potrpljenje, ure in ure sva sedela ob njem, ga spodbujala in pomagala (beri nežno silila h učenju). 5 min dela in 10 minut počitka in tako cele popoldneve...............

Mene pa iz te zgodbe (otroštvo, šolanje, zaključek šolanja) najbolj zanima, kje je sedaj vaš sin. Je zaposlen? Če ni, ali lahko normalno funkcionira? Samostojnost v gospodinjstvu, razni opravki po uradih, bančne zadeve?
Hvala.

Po nekajletni odsotnosti danes ponovno prebiram ta forum. Sem mama sina, ki bo naslednji teden dopolnil 18 let. Od začetka osnovne šole ima diagnozo hipekinetična motnja v razvoju, jemal je Ritalin ter Concerto.

Danes je "normalen" dijak, običajen pubertetnik. Preživeli smo vse težave, kot jih opisujete. Moram priznati, da še danes vse to težko berem, ker so zadeve zelo boleče: od nerazumevanja okolice, pripombe, da smo nesposobni straši, naj otroku postavimo meje, nerazumevanja staršev drugih otrok v šoli, kjer sem se na vseh sestankih počutila izobčeno,....

Lani, na zadnjem obisku pri psihologu v Svet. centru v Lj., mi je dejal, da ne more verjeti, kako se je iz hude HK motnje razvil v običajnega pubertetnika. In da smo lahko srečni.

Sprijaznila sem se, da bodo določene stvari ostale: sin je zelo impulziven, še vedno zelo težko počaka, ima tike, je precej neorganiziran... vendar pa ima kljub temu cel kup pozitivnih lastnosti. Sigurno so vsa ta leta pustila posledice na nas, pa vendar sem zadovoljna.

Kaj reči na kratko:
Izredno naporno je živeti s takim otrokom, vendar pa je to naš otrok, ki resnično potrebuje našo pomoč. Ti otroci namreč svet doživljajo na svoj način in se morajo oni prilagoditi nam, NORMALNIM (?), ljudem. Zelo dobro je, če imamo strokovnjake, ki jim zaupamo. Mojega otroka je sodelovanje s Svet. centrom na Gotski v Ljubljani rešilo, sicer bi bil verjetno v kakšnem zavodu. Zaupati jim je potrebno tudi na področju predpisovanja zdravil, moj sin je idealen primer, kako ni zasvojen z nikakršnimi drogami (ne kadi in ne pije alkohola!), kljub temu, da je jemal Ritalin od 2. do 9. razreda OŠ, nato pa v srednji šoli še 1 leto Concerto. Zdravila otroku pomagajo, da lahko funkcionira!

Vsak starš najbolje pozna svojega otroka in s pomočjo nasvetov strokovnjakov je edino čas pravo zdravilo za to obliko motnje. Kot sem že pred leti napisala na ta forum sem prepričana, da je potrebno ob obilici nasvetov vedno upoštevati našo trenutno odločitev, kaj je za otroka najbolje.

Pozdravljeni,

dolgo časa nisem pogledala dogajanje na tem forumu, ker je ta tema za mene precej boleča in pogosto preprosto ne morem več..... Zato oprostite tisti, ki ste me prosili za kontakt in vam nisem odgovorila..Želela sem samo podeliti svoje izkušnje in mogoče "malce" pomagati tistim, ki imajo podobno situacijo. Nimajo namreč vsi otroci z ADHD tako nizek IQ in tako hude vedenjske motnje, kot jih ima moj sin. Veliko staršev se lahko pohvali z izrednimi sposobnostmi svojega otroka na določenih področjih in socialne veščine so pogosto vsaj zadovoljive, tako, da otrok pravzaprav ima kar dobre pogoje za normalno vključevanje v družbo. Pri meni žal ni tako in zato je pravzaprav težko deliti nasvete, če nimaš kaj posebnega za pokazati. Kaj sem dosegla? Moj sin sedi doma, nikoli še ni imel punce, čeprav je na pogled zelo lep fant, službo je že 2x izgubil, ker je premalo natančen, neorganiziran, itn.. Ima le enega prijatelja, ki je pravzaprav njemu podoben. Če poslušam strokovnjake, (psihologe, psihijatre,..) je napredek zelo velik. Od otroka, ki do 7 leta nikoli ni pojedel kosila pri mizi, ker je sedeti 5 min na enem mestu zanj bilo nevzdržno, v šolo smo ga lahko dali šele pri osmih letih, od tretjega do cca. 7 leta se je včasih ure in ure kotalil po tleh in spuščal čudne zvoke in se tega ni dalo prekiniti niti z dopovedovanjem niti z ukazom, do takšnih izpadov v šoli, da mi je neprijetno pisati o tem. Sedaj je 22-letnik, ki je naredil poklicno šolo, opravil vozniški izpit, nima več vedenjskih izpadov in je sicer videti popolnoma normalen fant. Vendar, če z njim preživite več časa, opazite, da je izredno nekomunikativen, vase zaprt, neorganiziran, z ozko omejenimi interesi. Starši mu ne moremo poiskati punco in prijatelje. Očita mi, da sem ga prepričevala, da mu bo uspelo, če se bo potrudil. Trudil se je in to zelo, pa mu ni uspelo obdržati službo. Kaj naj mu povem?Težko je najti delodajalca, ki bi bil pripravljen potrpeti več mesecev, ker se moj sin počasi uči in je obvladovanje delovnih nalog in pričakovanj (v sedanjih razmerah), zanj prezahtevno. Vsi pričakujejo zagnane, hitre in odzivne zaposlene, saj je brezposelnost velika in lahko izbirajo. A verjemite, res se je zelo trudil in obakrat službo sprejel zelo odgovorno in vestno. Sam je je zjutri zbujal in se vedno pravočasno odpravil. Pripovedali so mi, da je bil ves čas tiho in je zelo pridno delal. Le na malico je šel in v WC. Vendar, verjetno nikoli ne bo tako uspešen pri delu kot njegovi "normalni" sodelavci. In jaz se verjetno nikoli ne bom popolnoma sprijaznila, čeprav ne mine dan, ko si ne bi dopovedovala, da so na svetu mame, ki imajo otroke paraplegike, hudo invalidne in da sem pravzaprav nehvaležna oz. da nekateri trpijo veliko več. Moj mož je uspešen poslovnež in včasih se mi zdi, z veseljem cele dneve v službi, ker je doma tisto kar ga v življenju najbolj moti. Tak kot vsi mi, tudi jaz imam dneve, ko bi zjutraj najrajši izklopila svoje življenje (če bi obstajal gumb za kaj takega) in dneve, ko se življenja veselim in imam občutek, da mi je le uspelo. Da je moj sin od točke A do točke B naredil velik preskok in da bo mogoče enkrat srečen fant, to pravzaprav edino kar si vsi želimo. Občutek sreče in zadovoljstva. Vse drugo je relativno. Staršem otrok s ADHD bi tudi rada sporočila, da ne naredijo napake, ki sem jo jaz sicer naredila, a to je, da ne zanemarijo svojih prijateljev in socialnega življenja. Vsi poznate tisto pravilo na poletih z letalom. V primeru izgube kisika, masko morate najprej natakniti sebi in šele potem otroku. Morate ostati v dobri duševni kondiciji, zato, da lahko dobro funkcionirate v tej zelo zahtevni nalogi. Izčrpani in depresivni ne boste dober starš otroku, ki ima ADHD. Mama otroka z ADHD bi morala biti skoraj ena "superženska", ki hodi v službo, je gospodinja, je žena in prijateljica in največ časa mama, ki mora imeti "superpotrpljenje" ter veliko časa za svojega otroka. Če ne boste odnekod črpale življenjsko energijo, boste prej al slej omagale. Tega ne smete dovoliti in zato imejte tudi sebe rade, predvsem zaradi svojih otrok.

Lep pozdrav vsem!

https://www.facebook.com/profile.php?id=100003958962836

skupina na FB-ju

mama gen. 1966, tvoj zapis me je zelo razžalostil. Sama sem v podobni situaciji, izčrpana sem in kar je še najhuje, sumim, da imam tudi sama ADHD, še vedno včasih ne obvladujem organiziranosti, sem tudi precej impulzivna, čustveno občutljiva, občasno zelo zmedena ipd.. Končala sem faks, žal pa nisem dovolj hitra, odzivna, dovolj tehnično usmerjena, dovolj spretna, dovolj dovolj ....pripravljena sprejemati mobinga, kar je danes normalno. Hočem povedati, da se zavedam te motnje vsak dan vse bolj, ne samo pri svojem otroku ampak tudi pri sebi. Že nekaj časa vztrajno iščem odgovore. Bila sva pri strokovnjaku, žal je šlo za izredno mlado psihologinjo, ki nama je obema z možem dajala občutek, da nima dovolj delovnih izkušenj. Ocenila je, da otrok nima ADHD. Pri splošni zdravnici, precej bolj izkušeni ženski, ki dosti dela tudi z otroci s PP in je videla že marsikakšnega ADHD otroka, pa je takoj prišlo do reakcije. Ona je odločna, da je zadevo treba raziskati, saj je prepričana, da gre za ADHD, pa makar pri kom drugem, bolj izkušenem strokovnjaku, saj ima otrok VSE simptome kombiniranega tipa te motnje, koncentracije sploh nima, ne more pri miru sedeti niti dve minuti, vsak, ki ga je spoznal, pravi, da je ta otrok zasanjan, odsoten, preveč hiperaktiven. Kmalu bo star 6 let, začela se bo šola, midva z možem pa sva resnično zaskrbljena.

Glede diagnoze pri odraslih pa je situacija takšna. Do sedaj mi nihče od strokovnjakov ni uspel/hotel razložiti kako sploh pridem do diagnoze. Vsi te samo pošiljajo k psihiatru, ker ti bo on kao vse povedal in te napotil drugam, če bo potrebno. Nimam službe, živim zelo skromno, se pa zavedam, da v sebi imam neki potencial in da bi ga ob ustrezni obravnavi lahko tudi odlično razvila do te mere, da bi se lahko tudi samostojno preživljala. Ima morda kdo podobne izkušnje z diagnosticiranjem ADHD pri odraslih ? Od medijsko znane strokovnjakinje sem dobila informacijo, da ona sicer pomaga takim odraslim, a je storitev plačljiva (40 €/uro) hkrati pa ne jamči nobenega uspeha. Skratka zame je to začaran krog, kar se tiče uradnega reševanja tega problema. Ravno zato sem se začela sama zanimati za različne strategije, vedno znova se prepričujem, da je treba vztrajati, pomagam si na vse možne načine. Če se da simptome omiliti na alternativni način, bom poskusila tudi to. Kot si rekla, rabiš kot starš ogromno življenjske energije, da lahko svojemu otroku čim bolj učinkovito pomagaš.

živjo,

naj še tukaj napišem, da sem ustanovila skupino na FB, ki je siceer zaprtega tipa in lahko član postanete ko vas admin potrdi.

če se katera želi pridružit naj mi pošlje mail na motnja.adhd@gmail.com

lep dan

vertigo04

Pri sinu je bila postavljena diagnoza ADHD, razvila se je še depresija.
Na podlagi nekih informacij smo posumili na celiakijo, čeprav ni imel nikakršnih prebavnih težav. V kartkem času se mu je počutje začelo izboljševati, koncentracija je prišla iz 15 min na 1 uro, počutje boljše, bolj umirjen. V tem času smo opravili tudi diagnostiko, s katero je bila potrjena celiakija, po mnenju zdravnika bi glede na stanje črevesja naj trajala že veliko let. Toplo priporočam, poskusite še to - ali direktno z dieto ali pa da greste z napotnico najprej na testiranje na protitelesa,

želim vam miren dan

Pozdravljeni,
sem mama samohranilka in se že 3 leta spopadam z 10 letnim sinom, ki ima od januarja letos uradno potrjeno ADHD diagnozo. Hkrati sumim, da imam enako tudi jaz. V otroštvu sem imela podobne težave, samo, da se je tedaj temu reklo razvajenost in se je iz riti izbilo s palico... No, pri meni tega niso izbili, pravzaprav me starši še vedno prepričujejo, da je fant podedoval moj težek karakter in da moram biti z njim samo bolj dosledna in ga vzgajati na trdo.
Vendar danes za spremembo pišem o sebi. Tudi jaz sem v mukah svojega obraza dokončala fakulteto, vendar podobno kot Majdica, čedalje težje opravljam svoje delo. Do sedaj sem težave v službi pripisovala psihični utrujenost, saj je s sinom res težko, včasih tudi mobingu, napornem delu, dejansko pa se slabo koncentriram oz. se pogosto sploh ne morem spopadati s problemi, ki so izven rutinskega dela, urnikov.... Glede tega sem se veliko pogovarjala tudi s svetovalci, ki so pregledovali sina. Vsi se strinjajo, da gre za podobne težave, resno pa se z odraslimi ne ukvarja nihče, saj jim čas in sredstva tega ne dopuščajo.

Na koncu sem po nasvetu otrokove pedopsihiatrinje en teden poskusno jemala Ritalin.
Jezus, kakšno olajšanje! Samo to lahko rečem, da enostavno še sedaj ne morem verjeti, da je možna taka sprememba. Prvič po 15 letih sem delo opravila v 8 urah, brez prekinitve, zmedenih idej, raznoraznih motečih epizod. Tudi šef je opazil razliko in me je pohvalil, da je srečen, ker sem se končno naspala in vzela v roke!!! Najraje bi se zjokala, saj mu nisem upala povedati, da je to zato, ker "na črno" jemljem otrokove tablete.

Sedaj iščem profesionalno pomoč zase. V Ljubljani je ne najdem, zato iskreno prosim, da mi tisti, ki se s tem spopadate, posredujete informacije o tem, kam se obrnem. Svetovalni center je namenjen otrokom, osebna zdravnica z ADHD nima izkušenj, na psihatriji še nisem poskusila... tudi zato, ker me je sram, da sem posegla po otrokovih zdravilih in ker zdaj v času dopustov ni nikogar.

Kakšna ideja?

ADHD mami,
prav je da poiščete pomoč tudi zase. Obrnete se lahko na psihologa, psihoterapvta, psihiatra ali pa na http://www.familylab.si/.

Lep pozdrav in lep dan, Petra

_______________________________________
Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa,
tvoja mami

Glede na informacije, ki jih imam, bi sama šla tudi samoplačniško, če bi mi nekako zneslo, samo da čim prej ublažim stanje. Mislim pa, da postavitev diagnoze predolgo traja, sploh če se greš tega v javnem sistemu.

Gospa Petra, ali lahko morda koga priporočite v Mariboru ?

tudi sama se spopadam z vsem tem.Dobite me na meil polenek.ingrid@gmail.com

Navedeno

majdica
Glede na informacije, ki jih imam, bi sama šla tudi samoplačniško, če bi mi nekako zneslo, samo da čim prej ublažim stanje. Mislim pa, da postavitev diagnoze predolgo traja, sploh če se greš tega v javnem sistemu.

Gospa Petra, ali lahko morda koga priporočite v Mariboru ?

Obineite se na Svetovalni center Maribor.

Mene pa zanima ali se je katera od mamic, ki ste pisale zgoraj, kdaj obrnile na homeopata? Če ja, kakšne so vaše izkušnje? Se je morda stanje pri otrocih po jemanju homeopatskih zdravil kaj izboljšalo?
hvala

Na Svetovalnem centru sem že bila, gospa, ki me je sprejela, je bila zelo razumevajoča, samo nekako sem dobila občutek, da se oni bolj ukvarjajo z otroci. Mi lahko priporočite konkretno osebo, ki se ukvarja z odraslimi z ADHD ?

Homeopata bi se rade volje poslužila, samo kot pravim sem trenutno kar precej omejena z denarjem.

Navedeno

majdica
Na Svetovalnem centru sem že bila, gospa, ki me je sprejela, je bila zelo razumevajoča, samo nekako sem dobila občutek, da se oni bolj ukvarjajo z otroci. Mi lahko priporočite konkretno osebo, ki se ukvarja z odraslimi z ADHD ?

Homeopata bi se rade volje poslužila, samo kot pravim sem trenutno kar precej omejena z denarjem.

Žal ne. Mogoče pa se bo oglasil kdo, ki ve kaj več.

Lep pozdrav in lep dan, Petra

_______________________________________
Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa,
tvoja mami

Moje izkušnje z odločbami so dobre, saj jih v šolah resno jemljejo in ima otrok prilagoditve, ki jih potrebuje, "zaznamovan" bo pa itak, saj se bo njegova motnja odražala na veliko področjih.
Zelo pomembna je prehrana , ki v večini primerov izloči preproste ogljikove hidrate in kazein. Večina otrok z motnjo pozornosti ima (ne)dokazane alergije, predlagam bio-resonanco za natančno določitev in trdno dieto vsaj 3 mesece, da se nezdrava mikro flora v črevesju umakne zdravi.
PO tej dieti je po navadi vidna sprememba in zdravila niso potrebna, vendar se jo je treba STRIKTNO držati( če se jo držimo 90% je uspeh 50% )

Gospa Sabina, zanima me, ali se da opravit bio-resonanco na podlagi napotnice ? Kje se da prebrat o omenjeni dieti ? Hvala za odgovor.

majdica, poskusi pri dr. radetiču. poguglaj zavod aleksandra.

vertigo04, z bioresonanco se g. Radetič ne ukvarja, se pa drugače ukvarja z ADHD. No, upam, da bom sama kaj našla.

vertigo04, dr. Radetič se ne ukvarja z bioresonanco, se pa drugače ukvarja z otroci, ki imajo ADHD.

Pozdravljena Anejka!

Tudi sama imam 11-letnega fanta, ki je zelo podoben vašemu. Ima težave s koncentracijo in zato težko obdrži in si pridobi prijatelje oz. družbo nasploh. Tudi jaz bi želela stopiti v stik s starši, ki imajo podobne težave. Želela bi, da se morda dobimo za kratek klepet, sprehod, skupaj z našimi otroki, saj so tudi oni že v teh letih, ko so jim dejavnosti v družbi z vrstniki (ne le starši) nekaj, kar jih najbolj osrečuje, jim da vedeti, da so sprejeti, da nekam pripadajo (tudi v nek krog vrstnikov) in ko so tako notranje zadovoljni, so tudi ostale težave manjše. Takšne so vsaj naše izkušnje. Žal pa jih zdravi vrstniki težko razumejo (njihovo beganje od ene igre k drugi, težko sedenje za računalnikom in gledanje kako nekdo igra neko igrico ipd.) in si zato raje izbirajo družbo drugih. Imam občutek, da so tako naši otroci z njihove strani za preživljanje prostega časa izbrani le v primeru, ko nimajo druge možnosti.

Tudi sama mislim, da bi se dva taka otroka (kot sta najina) lahko medsebojno zelo dobro ujela. Tudi moj se počuti veliko bolje v manjših, kot v večjih skupinah. Ni nasilen. Rad bi le družbo vrstnikov.

Če si kontakta še vedno želite, si mi oglasite na alenkap@gmail.com.