Zanima me - bi se zaradi službe preselili na drug konec države, družino pa pustili? S tem da imate majhnega šoloobveznega otroka? Vračali bi se za vikende, ali pa še to včasih ne? Je denar res tak vladar, da ljudje reskirajo vse? Tudi sama sem v dilemi, kaj bi storila v takšnem primeru.

Glede na to, da danes služb praktično ni, bo to postalo kar nuja. Podnebje se je od svetopisemskih časov pač toliko spremenilo, da mana ne pada več z neba. Drugo pa je, če imaš kolikor toliko sigurno službo in bi to naredila samo zaradi kariere.

Navedeno

pupapupa
Zanima me - bi se zaradi službe preselili na drug konec države, družino pa pustili? S tem da imate majhnega šoloobveznega otroka? Vračali bi se za vikende, ali pa še to včasih ne? Je denar res tak vladar, da ljudje reskirajo vse? Tudi sama sem v dilemi, kaj bi storila v takšnem primeru.

Dileme praktično ni; družina je na prvem mestu. Torej moj odgovor je NE; ali pa skupaj z družino.:)

Glede na to, da je Slovenija majhna in se še iz tako zabačenega kraja pride v enem dnevu, v tem ne vidim oviro. Družino ne daješ v drugi plan, saj ne odhajaš v Avstralijo:).

Navedeno

Goldfish
Glede na to, da je Slovenija majhna in se še iz tako zabačenega kraja pride v enem dnevu, v tem ne vidim oviro. Družino ne daješ v drugi plan, saj ne odhajaš v Avstralijo:).

Kako da ne daje družino v drugi plan?

Saj je napisala

Navedeno

Vračali bi se za vikende, ali pa še to včasih ne?

To je pa že drugi plan... tretji, če ne celo četrti.:))

Navedeno

Goldfish
Glede na to, da je Slovenija majhna in se še iz tako zabačenega kraja pride v enem dnevu, v tem ne vidim oviro. Družino ne daješ v drugi plan, saj ne odhajaš v Avstralijo:).

Podpišem. Sicer pa se lahko preselite.Gre za dolgoročno ali kratkoročno (projektno) delo?

Poznam ljudi, ki se vsak dan vozijo na relaciji Lj-Mb v službo. Odvisno, kaj ti služba lahko nudi, Če je za določen čas in pomeni velik priliv, ki bi vam prišel prav za dosego vaših ciljev, potem ja, še vedno pa se lahko preselite. Ali je narava novega dela takšna, da ne dovoli skakanja/vožnje prej kot čez vikend?

Navedeno

Goldfish
Glede na to, da je Slovenija majhna in se še iz tako zabačenega kraja pride v enem dnevu, v tem ne vidim oviro. Družino ne daješ v drugi plan, saj ne odhajaš v Avstralijo:).

Čakaj, če vsak dan porabi en dan, da pride v službo in nazaj, ji ostane bolj malo časa za družino. Jaz vidim v tem veliko oviro.

@ Bibita_Melita

Ja, se strinjam. Ampak pravim, da ji tega ni potrebno, ker lahko prideš še isti dan domov, ne glede na oddaljenost znotraj Slovenije.
Vedno je treba razmišljati, kaj bi bilo dobro za vse, win-win situation:).

Navedeno

Marko

Navedeno

Goldfish
Glede na to, da je Slovenija majhna in se še iz tako zabačenega kraja pride v enem dnevu, v tem ne vidim oviro. Družino ne daješ v drugi plan, saj ne odhajaš v Avstralijo:).

Čakaj, če vsak dan porabi en dan, da pride v službo in nazaj, ji ostane bolj malo časa za družino. Jaz vidim v tem veliko oviro.

Kako en dan? No, razen če se odpravi peš:).
Ovire imamo v glavi, ker nam je tako lažje in smo komot. Malo organizacije, dobre volje in vzročno-posledičnega razmišljanja, pa se vse da.

Ribica zlata... avtorica posta je napisala, da bi se preselila na drugi konec države, kar pomeni minimalno 2 - 3 ure vožnje v eno smer x 2; 8 do 10 ur dela (najmanj), pa razni nepredvideni dogodki, zastoji ... pa jest tudi mora, pa kaj zase naredit.....tako še niti za spanje ne bi imela dovolj časa, kaj šele za družino.:)

Nekaj dni nazaj sem na SČ videla, da se nekdo ubada s potnimi stroški - marsikatera firma jih res znižuje (tudi JU) ali pa niti ne plača, tako da vsakodnevna vožnja že LJ-MB ni zanemarljiva časovno ter finančno, če pa je potrebno še več kilometrov, kot pa "samo" na tej relaciji.... Znanka se vozi na taki relaciji in pride včasih samo za lahko noč domov. Meni otrok pomeni ogromno, res pa je finančna stabilnost tudi potrebna.
Res mi je včerajšnji pogovor ob kavici dal misliti, kaj bi sama storila. Ogromni zaslužek bi že res malce bolj prevesil jeziček na tehtnici, ampak... kakšno ceno bi plačali doma? Sama sem delala pol leta cele dneve, prihajala vsakodnevno domov ampak je otrok bil neobvladljiv, jokajoč, vsaj 1x tedensko je bilo potrebno hoditi v šolo na razgovore zaradi nesodelovanja,... (drugače nežna dušica, navezana name). Po vsem tem mislim, da bi res moral biti znesek vaaauuuu, da bi šla v nekaj tako tveganega za družino. No, ne družino, otroka.

Oče moje prijateljice je delal v tujini in je rekla, da raje strada, kot da bi svojim otrokom naredila kaj takega.
Meni se sicer zdi, da je težko odgovoriti s preprostim da ali ne, ker je vmes še polno enih čejev ... in situacija je taka, da marsikdo morda niti nima prave izbire.

Navedeno

Bibita_Melita
Ribica zlata... avtorica posta je napisala, da bi se preselila na drugi konec države, kar pomeni minimalno 2 - 3 ure vožnje v eno smer x 2; 8 do 10 ur dela (najmanj), pa razni nepredvideni dogodki, zastoji ... pa jest tudi mora, pa kaj zase naredit.....tako še niti za spanje ne bi imela dovolj časa, kaj šele za družino.:)

Seveda, vedno je lahko vse najhuje. Omenjeno je bilo tudi, da ni nujno, da bi prihajala za vikend.

Opcije so različne, se pretehta, kaj je v danem momentu najbolje za celotno družino. Tukaj lahko le teoretiziramo:). Zdaj sem se spomnila na podjetje IUV Vrhnika, ko so zaradi nelikvidnosti objavili stečaj in so novinarji spraševali zaposlene, kako in kje bodo iskali novo zaposlitev. In ko slišiš, da jim je Ljubljana predaleč, potem si pač misliš svoje:).

Navedeno

Goldfish

Navedeno

Bibita_Melita
Ribica zlata... avtorica posta je napisala, da bi se preselila na drugi konec države, kar pomeni minimalno 2 - 3 ure vožnje v eno smer x 2; 8 do 10 ur dela (najmanj), pa razni nepredvideni dogodki, zastoji ... pa jest tudi mora, pa kaj zase naredit.....tako še niti za spanje ne bi imela dovolj časa, kaj šele za družino.:)

Seveda, vedno je lahko vse najhuje. Omenjeno je bilo tudi, da ni nujno, da bi prihajala za vikend.

Opcije so različne, se pretehta, kaj je v danem momentu najbolje za celotno družino. Tukaj lahko le teoretiziramo:). Zdaj sem se spomnila na podjetje IUV Vrhnika, ko so zaradi nelikvidnosti objavili stečaj in so novinarji spraševali zaposlene, kako in kje bodo iskali novo zaposlitev. In ko slišiš, da jim je Ljubljana predaleč, potem si pač misliš svoje:).

No, jaz sem nekje prebrala tudi to, da je bilo upravičencem do neprofitnega stanovanja predaleč se selit iz LJ na Vrhniko in so stanovanje zavrnili :) Eni bi res najraje vse v copatih obredli.

Navedeno

Goldfish

Navedeno

Bibita_Melita
Ribica zlata... avtorica posta je napisala, da bi se preselila na drugi konec države, kar pomeni minimalno 2 - 3 ure vožnje v eno smer x 2; 8 do 10 ur dela (najmanj), pa razni nepredvideni dogodki, zastoji ... pa jest tudi mora, pa kaj zase naredit.....tako še niti za spanje ne bi imela dovolj časa, kaj šele za družino.:)

Seveda, vedno je lahko vse najhuje. Omenjeno je bilo tudi, da ni nujno, da bi prihajala za vikend.

Opcije so različne, se pretehta, kaj je v danem momentu najbolje za celotno družino. Tukaj lahko le teoretiziramo:). Zdaj sem se spomnila na podjetje IUV Vrhnika, ko so zaradi nelikvidnosti objavili stečaj in so novinarji spraševali zaposlene, kako in kje bodo iskali novo zaposlitev. In ko slišiš, da jim je Ljubljana predaleč, potem si pač misliš svoje:).

Jaz sem se v svojem odgovoru omejila samo na vprašanje avtorice.

Po moje tukaj v danem primeru ni kaj tehtati; treba se je samo odločiti ali družina - šoloobvezni otrok ali služba in denar. Zato pa avtorica vprašuje ali je denar res tak vladar? :) Moj odgovor je NE!

Sicer pa imaš vsega i svašta, tudi takšne, ki se jim ne "splača" delat za 600 - 700 evrov, ki leta in leta iščejo zaposlitev primerno svoji izobrazbi (pa je seveda ne najdejo), pa ....

Če imaš družino, potem potrebuješ denar. Nekaterim sicer uspeva imeti veeeelikoooo družino brez sredstev za preživetje. To je neodgovorno in zame pomeni zločin nad otroki.

Navedeno

Goldfish
Če imaš družino, potem potrebuješ denar. Nekaterim sicer uspeva imeti veeeelikoooo družino brez sredstev za preživetje. To je neodgovorno in zame pomeni zločin nad otroki.

Družini bo denar pomenil le malo, če ne bo skupaj. Le toliko, da fizično preživi in čustveno trpi. Treba si je postavit realne cilje in jih izpolnjevati tako, da bodo tudi potrebe drugih v družini zadovoljene, če smo se zanjo odločili. Seveda pa pride do problema, ko si potavljamo "realne" cilje, ko eni mislijo, da lahko imajo kariero, ki zahteva veliko več kot 8 ur na dan in srečno družino hkrati.

Jaz sem se s tem problemom spopadla nazadnje pred nekaj meseci. In sem ugotovila, da je cela vrsta dilem, ki jih je vredno vzeti v pretres, pa tudi ovir, ki to pravzaprav niso.

Prvo je vprašanje, KAM greš. Ni vseeno. Kaj tisto okolje nudi, in kaj bi nudilo otroku, če bi prišel s tabo. - Kajti ja, jaz sem vedno razmišljala, da bi otrok prišel z mano. Enostavno se mi zdi, da bo lažje preživel par dni na teden brez očeta kot brez mame (če je seveda majhen in oče časovno vsaj enako ali bolj zaposlen kot mama, pa če je bila mama doslej vedno njegova oporna točka). Če bi morala iti na obalo, bi se mi zdelo fajn, ker se bo ta mali naučil italijanščine, pa še malo italijanske fleksibilnosti bi se nalezel, ki nam Slovencem grozljivo primanjkuje. Če bi morala iti v Prekmurje ali na Štajersko, bi vztrajala z Madžarščino in Nemščino. Če bi morala iti na Kozjansko - (pa mi je drugače kozjansko zelo všeč, da ne bo pomote), ne bi v tem videla nobene dodane vrednosti.
To je en vidik, ki je po mojem mnenju bistveno podcenjen in premalo upoštevan (novo okolje, novi ljudje lahko pomeni razvoj zate in za otroka)

Drugo Vprašanje, ZAKAJ greš. Denar. Verjetno je sitaucija drugačna, če delaš na minimalcu ali če imaš višje dohodke. Za prvo situacijo je verjetno res vprašanje denarja (ki pa ne vem, če ga bo bistveno več, če boš moral plačevati stroške ločenega življenja in poti). Za drugo pa ti lahko povem, kako sem sama razmišljala. Denar je le en vidik. Vprašanje je, kam te to vodi v smislu kariere, kakšne možnosti boš imela potem, v kakšnem kolektivu boš delala (to je zame BISTVENO - ali se bom počutila v redu, ali me bodo znali ceniti, ali se bom od drugih lahko kaj novega naučila, ali bodo kaj investirali v moje znanje, ali mi bo delo všečipd.), kdo bo tvoj šef (tudi to je zame BISTVENO, saj težko delam s šefom, s katerim nisva na isti valovni dolžini in ni zadovoljen z menoj).

Tretje vprašanje, KAKŠNE SO OPCIJE GLEDE DRUŽINE. Jaz ne maram ločenega življenja. Doživela sem ga kot otrok in čeprav se zavedam, da mi ne bi bilo tako rožnato postlano in danes ne bi imela toliko možnosti, če moj oče ne bi bil toliko odsoten, tega zase (egoistično, mimo otrok) nočem več. Hočem spati ob nekom vsako noč, ne enkrat na teden. Seksati z njim, takrat ko mi paše. Imeti nekoga doma, da mu zvečer povem, kaj se počela in da skupaj lahko greva v kino aligledava film. To ne pomeni, da ne bi bila pripravljena na ločeno življenje za neko prehodno obdobje, vendar bi vseeno razmišljala, ali obstaja kakšna druga opcija. Konkretno, ali bi se lahko tudi mož preselil z menoj - torej našel ali si ustvaril službo tudi on.

Četrto vprašanje, KAKŠNO RAZMERJE IMAŠ
No, lahko povem še to, da sva z možem, ko sva bila še fant in punca, zaradi študija živela eno leto narazen (prej sva živela že dve leti skupaj, takrat pa sva se lahko videvala za podaljšan vikend na 7 tednov). Mož se je zelo trudil, da bi obdržal razmerje, imela sva dolge telefonske pogovore (ca. eno uro) dvakrat na teden (skypa še ni bilo...), nekaj sva bila tudi na mailu vsak dan. In vendar, ko sva ponovno zaživela skupaj, sva preživela 6 hudičevo krvavih mesecev in nisva bila daleč od tega, da se razideva. V nasprotju s tem pa lahko povem, da razmerje mojih staršev dobro funkcionira, če živita precej ločeno (veliko službenih poti, potovanj, različni delovni urniki, ipd), in zapade v krizo, ko oba čičkata doma.
Tako da - razmerja so drugačna, potrebe so drugačne, ljudje smo drugačni. Za nekatera razmerja je grožnja v tem, da smo preveč skupaj, za druga v tem, da smo preveč narazen, ker se takrat vsak razvija v svojo smer. In to je treba upoštevati, ko razmišljaš o službi nekje drugje.

Tako da - sama razmišljam tako. Je pa res, da nisem v situaciji, ko nimam kaj dati v lonec. V takem primeru si predstavljam, da razmišljaš drugače.

Navedeno

Pandora1
Za nekatera razmerja je grožnja v tem, da smo preveč skupaj, za druga v tem, da smo preveč narazen, ker se takrat vsak razvija v svojo smer. In to je treba upoštevati, ko razmišljaš o službi nekje drugje.

No, eni se imajo preprosto radi in so posledično radi v bližini drug drugega, drugi pa se samo pretvarjajo, zato bežijo drug pred drugim.

Navedeno

Marko

Navedeno

Goldfish
Če imaš družino, potem potrebuješ denar. Nekaterim sicer uspeva imeti veeeelikoooo družino brez sredstev za preživetje. To je neodgovorno in zame pomeni zločin nad otroki.

Družini bo denar pomenil le malo, če ne bo skupaj. Le toliko, da fizično preživi in čustveno trpi. Treba si je postavit realne cilje in jih izpolnjevati tako, da bodo tudi potrebe drugih v družini zadovoljene, če smo se zanjo odločili. Seveda pa pride do problema, ko si potavljamo "realne" cilje, ko eni mislijo, da lahko imajo kariero, ki zahteva veliko več kot 8 ur na dan in srečno družino hkrati.

Moje mnenje je, da imaš lahko uspešno kariero in srečno družino. Tisti, ki je nezadovoljen s svojim delom, zanemarja uresničevanje na poklicni poti in bo to svojo zamorjenost prenašal na družino. Samo srečen človek lahko osrečuje druge. Ni vedno vse v količini časa, ampak tudi v kvaliteti.

Meni se smilijo družine z veliko otroci, ki so večkrat bolj fizično in psihično zapostavljeni kot ostali. Takšni starši naj se raje zamislijo. Danes ne moreš živeti le od zraka. Kdor ima družino je dolžan poskrbeti za dostojno in človeka vredno življenje. Dejstvo je, da smo odvisni od denarja, brez tega ni strehe nad glavo, niso plačane položnice, ni kruha in iger:). Družina ne more živeti v gozdu, odrezana od sveta, vse za ceno tega, da so 24 ur skupaj (idealna povezanost, a ne).

Navedeno

Tako da - sama razmišljam tako. Je pa res, da nisem v situaciji, ko nimam kaj dati v lonec. V takem primeru si predstavljam, da razmišljaš drugače.

No, točno to. Verjamem, da tisti, ki nimajo doma možnosti za kakšen vrt in/ali kokoško na dvorišču (da ne govorimo še o kakšni kravici in prašičku v hlevu) oz. da nimajo možnosti za kakšno ozimnico ali kolin od žlahte ter vloženih kumaric in marmelade od starih mam, gledajo na tako dilemo popolnoma drugače.

Pa še nekaj mi leži na duši, ko berem to temo.

Ko sem bila otrok, mi je mama velikokrat ponavljala, da je služba za žensko zelo pomembna. Razlaga je bila vedno v smislu, da je družina najpomembnejše, kar imaš v življenju in edina stvar, na katero lahko v življenju vedno in res računaš. Vse drugo (oziroma vsi drugi), lahko pride in gre. Vendar tudi družino lahko izgubiš. In služba je res tisto edino, kar je tvoje, nekaj, kar imaš samo zase. Jaz sem jo kot otrok razumela, da lahko družino izgubiš v prometni nesreči. Danes kot odrasla ženska, pa seveda vidim kup drugih načinov, kako lahko partnerja in z njim celo družino, izgubiš.

Družina mi je še vedno na prvem mestu. Ampak nisem Ivana Orleanska. Mučnica, žrtev, ki se mora stvarem odpovedati zaradi družine. Družina naj ne bi bila cokla,ki te v življenju omejuje na vseh koncih in krajih. Prav tako si ne želim, da bom pri šestdesetih razmišljala, kaj vse bi v življenju lahko imela in počela, če ne bi bilo družine.

Če je zame družina na prvem mestu, se mi zdi fer, da tudi ta družina pokaže nekaj razumevanja (in fleksibilnosti) za to, kar je dobro zame. In če je zame res pomembno, da grem v službo v drug kraj, se morda lahko družina na kakšen način temu prilagodi oziroma najdemo neko rešitev, kjer bosta volk sit in koza cela, čeprav volk malo bolj shiran in koza malce prestrašena :)

Navedeno

Marko

Navedeno

Pandora1
Za nekatera razmerja je grožnja v tem, da smo preveč skupaj, za druga v tem, da smo preveč narazen, ker se takrat vsak razvija v svojo smer. In to je treba upoštevati, ko razmišljaš o službi nekje drugje.

No, eni se imajo preprosto radi in so posledično radi v bližini drug drugega, drugi pa se samo pretvarjajo, zato bežijo drug pred drugim.

Ne vem, mislim enostavno, da smo ljudje tako različni, da težko potegneš neko pravilo, ki bi veljalo za vse. Eni ravijo več prostora samo zase, drugi ga pa skoraj nič.

Navedeno

Marko

Navedeno

Goldfish
Če imaš družino, potem potrebuješ denar. Nekaterim sicer uspeva imeti veeeelikoooo družino brez sredstev za preživetje. To je neodgovorno in zame pomeni zločin nad otroki.

Družini bo denar pomenil le malo, če ne bo skupaj. Le toliko, da fizično preživi in čustveno trpi. Treba si je postavit realne cilje in jih izpolnjevati tako, da bodo tudi potrebe drugih v družini zadovoljene, če smo se zanjo odločili.

Ti spet o idealnih pogojih govoriš. Ideal ne obstaja. Če gre za projektno delo, bi jaz vsekakor vzela (ob primerno solidni plači).

Tudi če dva delata v istem mestu, otrok je v vrtcu ali šoli, se vidijo šele zvečer, ko je treba povečerjat in dat otroka spat. Edino, kar ostane, so res vikendi. Zdaj, če gre za nekaj vikendov, je eno, če gre pa za celo leto, pa drugo.

Navedeno

Goldfish

Meni se smilijo družine z veliko otroci, ki so večkrat bolj fizično in psihično zapostavljeni kot ostali. Takšni starši naj se raje zamislijo. Danes ne moreš živeti le od zraka. Kdor ima družino je dolžan poskrbeti za dostojno in človeka vredno življenje. Dejstvo je, da smo odvisni od denarja, brez tega ni strehe nad glavo, niso plačane položnice, ni kruha in iger:). Družina ne more živeti v gozdu, odrezana od sveta, vse za ceno tega, da so 24 ur skupaj (idealna povezanost, a ne).

No, zdaj si sama šla v najslabšo možno zgodbo. Sicer se pa s povedanim strinjam. Ponovno pa je težko definirat, kaj pomeni imeti uspešno kariero in srečno družino. Oba pojma si tako zelo različno predstavljamo.

Navedeno

Marko

Navedeno

Goldfish

Meni se smilijo družine z veliko otroci, ki so večkrat bolj fizično in psihično zapostavljeni kot ostali. Takšni starši naj se raje zamislijo. Danes ne moreš živeti le od zraka. Kdor ima družino je dolžan poskrbeti za dostojno in človeka vredno življenje. Dejstvo je, da smo odvisni od denarja, brez tega ni strehe nad glavo, niso plačane položnice, ni kruha in iger:). Družina ne more živeti v gozdu, odrezana od sveta, vse za ceno tega, da so 24 ur skupaj (idealna povezanost, a ne).

No, zdaj si sama šla v najslabšo možno zgodbo. Sicer se pa s povedanim strinjam. Ponovno pa je težko definirat, kaj pomeni imeti uspešno kariero in srečno družino. Oba pojma si tako zelo različno predstavljamo.

Marko, takšne zgodbe se dogajajo. Izidi so vedno odvisni od staršev, oni imajo škarje in platno. Otroci so prilagodljivi, bodo potrpeli in preživeli otroštvo, a za kakšno ceno.
Kaj je srečna družina, mislim da je vsem jasno:). Glede kariere in uspešnosti v tem, so razlike, ker imamo ljudje postavljene različne kriterije za ocenjevanje. Sigurno je pa denar eden izmed kazalnikov.

Navedeno

Goldfish


Moje mnenje je, da imaš lahko uspešno kariero in srečno družino.

Eden izmed partnerjev lahko ima uspešno kariero in srečno družino. Na račun kariere drugega partnerja. In bojim se, da tu enakopravnost spolov ni prav pogosta. Zdi se mi, da lahko ima ženska spodobno kariero in srečno družino, če je navajena trdo delat in malo spat. Prav gotovo pa bi bila lahko njena kariera bistveno bolj uspešna, če družine ne bi imela. Ali pa gradi kariero potem, ko so otroci že odrasli (tudi v tem primeru je "zamudila" vsaj kakih 15 let.

Navedeno

Goldfish


Meni se smilijo družine z veliko otroci, ki so večkrat bolj fizično in psihično zapostavljeni kot ostali. Takšni starši naj se raje zamislijo.

Jaz podobno razmišljam. Pa me prav stisne, ko me sosedovi otroci čakajo pred vrati, ko se vračam iz trgovine, in me sprašujejo, če sem prinesla tudi kaj za njih.

Zanimivo mi pa je, da moj mož razmišlja popolnoma drugače. Pravi, da če so resursi omejeni, se otrok nauči, da se mora potrudit zato, da kaj ima. Da ne pade vse z neba. Če je več otrok, potem eden ne more biti v centru pozornosti cele družine. Nauči se pogajat, se dogovarjat, delit, posojat, si pomagat, ipd.

Ne vem, no. Jaz pri teh sosedovih otrokih, ki zdaj hodijo v osnovno šolo, vidim le to, da se začenjajo spraševati, zakaj nek sošolec ima super duper superge in ne vem kakšno kolo, sami pa tega nimajo. Pa še jezi me to, ker ne razumem, kako se ustvarja ta "fama" že med otroci, da moraš imeti take in take superge, tako in tako igračko, tako in tako majčko. A noben od teh staršev ne zna otroku povedat, da ni bistvo v tem??? Ko sem jaz staršem razlagala, kaj ima sošolka, sem sistematično dobila odgoror: "Kaj me briga, kaj ima/počne tvoj sošolka. Če se on vrže v jamo, se boš tudi ti?" In če to stalno poslušaš, se te prej ali slej prime...

Navedeno

Pandora1

Navedeno

Marko

Navedeno

Pandora1
Za nekatera razmerja je grožnja v tem, da smo preveč skupaj, za druga v tem, da smo preveč narazen, ker se takrat vsak razvija v svojo smer. In to je treba upoštevati, ko razmišljaš o službi nekje drugje.

No, eni se imajo preprosto radi in so posledično radi v bližini drug drugega, drugi pa se samo pretvarjajo, zato bežijo drug pred drugim.

Ne vem, mislim enostavno, da smo ljudje tako različni, da težko potegneš neko pravilo, ki bi veljalo za vse. Eni ravijo več prostora samo zase, drugi ga pa skoraj nič.

Seveda, glede na to, kako Marko vse na tem svetu razume in tako po božansko zrelativizira, me je tu prav presenetil, (žal ponovno v negativno ccccc). Sicer je res, da smo ženske bolj nagnjene k skupnemu življenju že zaradi pač vzgoje otrok, moški pa dosti lažje živijo in tudi dobro funkcionirajo v ednini, to vendar ne velja tako enoznačno, da bi lahko rekli, da se dva, če ne čučata fizično skupaj po cele dneve, samo pretvarjata, da se imata rada. Nekateri so si na daleč bližje, kot so si drugi (blizu) na blizu.

"Samo en cvet, en češnjev cvet...

Jaz bom ljudem poslal ta cvet, vsakomur, ki na križ pripet 
trpi v pomladi tej. 
In glej! Ta cvet, ta drobni češnjev cvet 
bo v njih izbrisal malodušja sled 
in spet razžaril tožni jim pogled."

^{karel destovnik kajuh (1922-1944)}

Navedeno

Pandora1
Jaz sem se s tem problemom spopadla nazadnje pred nekaj meseci. In sem ugotovila, da je cela vrsta dilem, ki jih je vredno vzeti v pretres, pa tudi ovir, ki to pravzaprav niso.

Prvo je vprašanje, KAM greš. Ni vseeno. Kaj tisto okolje nudi, in kaj bi nudilo otroku, če bi prišel s tabo. - Kajti ja, jaz sem vedno razmišljala, da bi otrok prišel z mano. Enostavno se mi zdi, da bo lažje preživel par dni na teden brez očeta kot brez mame (če je seveda majhen in oče časovno vsaj enako ali bolj zaposlen kot mama, pa če je bila mama doslej vedno njegova oporna točka). Če bi morala iti na obalo, bi se mi zdelo fajn, ker se bo ta mali naučil italijanščine, pa še malo italijanske fleksibilnosti bi se nalezel, ki nam Slovencem grozljivo primanjkuje. Če bi morala iti v Prekmurje ali na Štajersko, bi vztrajala z Madžarščino in Nemščino. Če bi morala iti na Kozjansko - (pa mi je drugače kozjansko zelo všeč, da ne bo pomote), ne bi v tem videla nobene dodane vrednosti.
To je en vidik, ki je po mojem mnenju bistveno podcenjen in premalo upoštevan (novo okolje, novi ljudje lahko pomeni razvoj zate in za otroka)

Hm mislim, da je za take multikulturne izkušnje še čisto zadosti časa, ko se konča srednja šola, in to na lastno željo "otroka", ne vem, zakaj bi bilo potrebno mesti otroka z neko italijansko fleksibilnostjo, če si na primer s čisto drugega konca, razen tega je to itak stvar temperamenta, ki se povečini deduje. Pa še neka zaplankana malomeščanska slovenska mislenost, po vsej sili to z nekimi tujimi jeziki. Tudi po 18., 20. letu ali še celo kasneje se lahko naučiš tujega jezika kot native speaker, po drugi strani imaš pa cel kup takih "izobražencev", ki "obvladajo" ne vem koliko tujih jezikov, ne znajo pa niti prav slovensko.

"Samo en cvet, en češnjev cvet...

Jaz bom ljudem poslal ta cvet, vsakomur, ki na križ pripet 
trpi v pomladi tej. 
In glej! Ta cvet, ta drobni češnjev cvet 
bo v njih izbrisal malodušja sled 
in spet razžaril tožni jim pogled."

^{karel destovnik kajuh (1922-1944)}

Navedeno

katenjka
Hm mislim, da je za take multikulturne izkušnje še čisto zadosti časa, ko se konča srednja šola, in to na lastno željo "otroka", ne vem, zakaj bi bilo potrebno mesti otroka z neko italijansko fleksibilnostjo, če si na primer s čisto drugega konca, razen tega je to itak stvar temperamenta, ki se povečini deduje. Pa še neka zaplankana malomeščanska slovenska mislenost, po vsej sili to z nekimi tujimi jeziki. Tudi po 18., 20. letu ali še celo kasneje se lahko naučiš tujega jezika kot native speaker, po drugi strani imaš pa cel kup takih "izobražencev", ki "obvladajo" ne vem koliko tujih jezikov, ne znajo pa niti prav slovensko.

Kot otrok se bistveno lažje naučiš jezika kot pa kasneje. Pa v teh okoljih imaš možnost, da ga UPORABLJAŠ - torej jezik živiš.

Seveda se lahko naučiš tudi pri 20, 30, 40. Ampak takrat si v slabšem položaju (znaš manj) kot tisti, ki ga že znajo in ki torej lahko pridobivajo druga znanja. Torej, v ekonomskem smislu - si po svojih sposobnostih in veščinah manj konkurenčen.

Zaplankana miselnost je po mojem to, da je nekomu Slovenija ves svet in da se ne zaveda, da smo veliki glih za drobtinico in da če ne znaš nič drugega razen slovenščine, imaš le to možnost, da ostaneš tukaj. Več drugih jezikov kot znaš, več kultur kot poznaš, več imaš opcij. In če želiš, lahko ostaneš tukaj. Če pa ne želiš, pa ti je relativno enostavno spokati kufre in iti kam drugam.

To, da pa ljudje pri nas dokočajo faks in so v slovenščini nepismeni, je zgodba zase. Ne vem pa koliko takih obvlada druge jezike...

Zame je fleksibilnost neka prednost. Zaradi nje Pipistrel gradi fabriko v Italiji in ne v Ajdovščini. In Seaway tudi gradi svoje ladje v Italiji, mi pa imamo ladjedelnico, ki sameva v Izoli. Pa še bi lahko naštevala... Pa s tem ne mislim, da so Italijani kakorkoli boljši od nas. Če bi bimela več stika z Madžari, bi ti dala primer kakšne njihove "prednosti". S tem tudi ne mislim, da ti "slovenskega" ni treba poznati. Verjamem le, da je v sodobnem svetu to premalo.

Mislim, da ima vsak narod in vsaka kultura kakšno prednost in da če živiš v stiku z njimi, lahko od tega kaj potegneš, in si ustvariš neke dodatne veščine - neke dodatne opcije za prihodnost, ki jih drugi Slovenci nimajo. In glede na našo majhnost, se mi zdi to super priložnost.

Prav tako ne razumem, zakaj bi bilo dobro, da moj otrok ne zna srbščine ali hrvaščine. Nihče v Evropi si ne upa na Balkan, ker ne razumejo miselnosti. Mi razumemo miselnost, poznamo področje, smo eni redkih, ki znamo z Balkanom dobro delati. Pa nam je pod častjo, da bi naše otroke učili teh jezikov zaradi nekih manjvrednostnih kompleksov o tem, da smo se "Morali" učiti srbohrvaščino v šoli.

Navedeno

Pandora1
Zanimivo mi pa je, da moj mož razmišlja popolnoma drugače. Pravi, da če so resursi omejeni, se otrok nauči, da se mora potrudit zato, da kaj ima. Da ne pade vse z neba. Če je več otrok, potem eden ne more biti v centru pozornosti cele družine. Nauči se pogajat, se dogovarjat, delit, posojat, si pomagat, ipd.

Ne vem, no. Jaz pri teh sosedovih otrokih, ki zdaj hodijo v osnovno šolo, vidim le to, da se začenjajo spraševati, zakaj nek sošolec ima super duper superge in ne vem kakšno kolo, sami pa tega nimajo. Pa še jezi me to, ker ne razumem, kako se ustvarja ta "fama" že med otroci, da moraš imeti take in take superge, tako in tako igračko, tako in tako majčko. A noben od teh staršev ne zna otroku povedat, da ni bistvo v tem??? Ko sem jaz staršem razlagala, kaj ima sošolka, sem sistematično dobila odgoror: "Kaj me briga, kaj ima/počne tvoj sošolka. Če se on vrže v jamo, se boš tudi ti?" In če to stalno poslušaš, se te prej ali slej prime...

Pa saj to je razumljivo. V družini, kjer ne vlada red (beri ljubezen, razumevanje) se otrok nauči vse prej od zgoraj naštetega. Namesto posojanja, se nauči "posojanja" (beri kraje), namesto potrudit se za nekaj, se nauči "bodo že drugi namesto mene, saj jih je dovolj" in tako naprej. Če pa želi starš vse to nadzorovat in spravit v red, mora bit prisoten, ne samo fizično, tudi z vsem prizadevanjem in razumevanjem do ostalih, da se otroci tega ne naučijo. Če delaš pa kariero, to tole hitro spolzi iz rok. Seveda si lahko delaš utvaro, da imaš srečno družino, dokler ne spoznaš, da ti ves tisti "viška" denar in predvsem čas, ki ga za to porabiš, ne prinaša tega, kar si pričakoval in da imajo otroci takšnein drugačne težave, ki jih nekateri opazijo malo kasneje, ko je že seveda prepozno.

Navedeno

katenjka
Nekateri so si na daleč bližje, kot so si drugi (blizu) na blizu.

Saj to je ravno največja žalost vsega tega, pa če to razumeš ali pa ne. Me prav zanima, katerega od petih čutil uporabljaš, da začutiš to bližino pri takšni razdalji. :)

Navedeno

katenjka
Hm mislim, da je za take multikulturne izkušnje še čisto zadosti časa, ko se konča srednja šola, in to na lastno željo "otroka"

Na lastno željo se jaz kot otrok ne bi učila jezikov. Pa mi zdaj še kako prav pridejo in je bila to zame definitivno ena od boljših investicij staršev...

Navedeno

katenjka
ne vem, zakaj bi bilo potrebno mesti otroka z neko italijansko fleksibilnostjo, če si na primer s čisto drugega konca

Saj ravno v tem je bistvo. Na tem (tvojem) drugem koncu tega nihče nima. Imel bo torej neko veščino, ki je nima nihče drug. Nekaj edistvenega v morju enakih, nekaj dodatnega, neko prednost pred drugimi.

Navedeno

katenjka
Nekateri so si na daleč bližje, kot so si drugi (blizu) na blizu.

Nekateri mislijo, da so si na daleč bližje:). Na daljavo je morda lažje vzpostavljati nek "vedno prijazen" odnos, se delati lepega in ne pokazati vseh zob:). Umetnost je v tem, da živiš blizu z najdražjimi, dihaš isti zrak in se soočaš z vsemi ovirami, ki pridejo. Življenje na daleč za koga predstavlja beg pred odgovornostmi, realnostjo.

Lep primer, da laufa, je prav katenjka, ki ima kar dva (Jožefa in Gabriela) pa oba sta ves čas odsotna :-))))

Navedeno

Boom
Lep primer, da laufa, je prav katenjka, ki ima kar dva (Jožefa in Gabriela) pa oba sta ves čas odsotna :-))))

Hja hm jožef je po definiciji bil vedno prisoten, tako da ne bi vedela~~ se mi pa zdi, da je tvoja vloga tudi vedno bolj nekam prizemljena, da za "sanje" kot da ni več časa... ali od kod so te tvoje teorije in tako dobro prepoznavanje ženskih teženj...

"Samo en cvet, en češnjev cvet...

Jaz bom ljudem poslal ta cvet, vsakomur, ki na križ pripet 
trpi v pomladi tej. 
In glej! Ta cvet, ta drobni češnjev cvet 
bo v njih izbrisal malodušja sled 
in spet razžaril tožni jim pogled."

^{karel destovnik kajuh (1922-1944)}

Navedeno

Marko

Navedeno

katenjka
Nekateri so si na daleč bližje, kot so si drugi (blizu) na blizu.

Saj to je ravno največja žalost vsega tega, pa če to razumeš ali pa ne. Me prav zanima, katerega od petih čutil uporabljaš, da začutiš to bližino pri takšni razdalji. :)

Čuj, en medicinski pripomoček uporabljam, ker vse tisto, ki mi je dlje od 1 metra, ne vidim več ostro ccccc :)))))

"Samo en cvet, en češnjev cvet...

Jaz bom ljudem poslal ta cvet, vsakomur, ki na križ pripet 
trpi v pomladi tej. 
In glej! Ta cvet, ta drobni češnjev cvet 
bo v njih izbrisal malodušja sled 
in spet razžaril tožni jim pogled."

^{karel destovnik kajuh (1922-1944)}

Navedeno

Pandora1

Navedeno

katenjka
Hm mislim, da je za take multikulturne izkušnje še čisto zadosti časa, ko se konča srednja šola, in to na lastno željo "otroka"

Na lastno željo se jaz kot otrok ne bi učila jezikov. Pa mi zdaj še kako prav pridejo in je bila to zame definitivno ena od boljših investicij staršev...

Navedeno

katenjka
ne vem, zakaj bi bilo potrebno mesti otroka z neko italijansko fleksibilnostjo, če si na primer s čisto drugega konca

Saj ravno v tem je bistvo. Na tem (tvojem) drugem koncu tega nihče nima. Imel bo torej neko veščino, ki je nima nihče drug. Nekaj edistvenega v morju enakih, nekaj dodatnega, neko prednost pred drugimi.

Jah kaj naj rečem, žalostno, jaz sem se marsičesa učila na lastno željo, mene so pa to starši naučili, naj se učim zaradi sebe ne pa zaradi drugih cccc
Ne vem, mogoče nimam prav, pa vendar se mi ne zdi smiselno malega otroka, ki rabi neko stalnost, neko umirjenost, nek dom, občutek , da nekam spada, edinstven občutek, ki ga potem prav hitro lahko izgubiš v tem svetu globalizacije, mešati z nekim okoljem, ki bi še meni bilo tuje (drugo je zdaj, če gre za narodnostno mešano vezo).
Sama sem se začela vse tuje jezike, razen pač nemščine, učiti po 14. letu, pa sem prepričana, bom lepo neskromno to napisala, kar sicer ni v moji navadi, da znam vsaj angleščino nadpovprečno dobro za slovenske razmere, zagotovo boljše kot cel kup primerkov, ki so bili po cela poletja po poletnih šolah po angliji in ne vem kje še vse.
Razen tega pač glede na mendlove zakone upravičeno lahko sklepam, da bo moj eventualni otrok podedoval po meni miroljuben karakter in ne bo prav ničesar zamudil, čes se bo z romanskim temperamentom srečal po svoji polnoletnosti, če pač bo imel željo za to.
Jaz bi si pač želela, da bi imeli moji in vsi otroci prilično tako otroštvo, kot sem ga imela sama, da bi jih imeli starši radi in da bi vedeli, kam spadajo. Pa ne vem, v kolikor bo to še možno, zato bom, tako zdaj mislim(mogoče se bo stvar razpletla drugače), določene stvari sveto čuvala, in pod to spada moje poreklo, spomin na moje meni drage umrle prednike, navezanost na kraj, in celo narečje, čeprav že zdaj ne živim in prav verjetno ne bom živela tam, kjer sem rasla.

"Samo en cvet, en češnjev cvet...

Jaz bom ljudem poslal ta cvet, vsakomur, ki na križ pripet 
trpi v pomladi tej. 
In glej! Ta cvet, ta drobni češnjev cvet 
bo v njih izbrisal malodušja sled 
in spet razžaril tožni jim pogled."

^{karel destovnik kajuh (1922-1944)}

Navedeno

katenjka

Navedeno

Boom
Lep primer, da laufa, je prav katenjka, ki ima kar dva (Jožefa in Gabriela) pa oba sta ves čas odsotna :-))))

Hja hm jožef je po definiciji bil vedno prisoten, tako da ne bi vedela~~ se mi pa zdi, da je tvoja vloga tudi vedno bolj nekam prizemljena, da za "sanje" kot da ni več časa... ali od kod so te tvoje teorije in tako dobro prepoznavanje ženskih teženj...

Hja, Jožefa sem pravzaprav vedno nekako cenil. Zdi se kot da je bil edini ki je - delal. Vsi ostali sodobniki so bodisi trpeli, kakšnih dvanajst pa se je odločilo ukvarjat se s politiko (kot kaže je to že takrat bilo bolj donosno kot biti v gospodarstvu). Vendar se zdaj včasih vprašam, če ni to bil njegov beg podoben bežanju sodobnih moških v delo. Ampak glede na okoliščine njemu tega sploh ne bi zameril.

Kaj konkretno si mislila to glede moje vloge? Jaz sem vendar vedno prizemljen :-)))

A mi lahko nekdo razloži kakšne so vloge Jožefa in Gabriela?
Sem namreč bolj lev za te svetnike pa mi ni jasno o čem se pogovarjate.

Navedeno

Boom

Navedeno

katenjka

Navedeno

Boom
Lep primer, da laufa, je prav katenjka, ki ima kar dva (Jožefa in Gabriela) pa oba sta ves čas odsotna :-))))

Hja hm jožef je po definiciji bil vedno prisoten, tako da ne bi vedela~~ se mi pa zdi, da je tvoja vloga tudi vedno bolj nekam prizemljena, da za "sanje" kot da ni več časa... ali od kod so te tvoje teorije in tako dobro prepoznavanje ženskih teženj...

Hja, Jožefa sem pravzaprav vedno nekako cenil. Zdi se kot da je bil edini ki je - delal. Vsi ostali sodobniki so bodisi trpeli, kakšnih dvanajst pa se je odločilo ukvarjat se s politiko (kot kaže je to že takrat bilo bolj donosno kot biti v gospodarstvu). Vendar se zdaj včasih vprašam, če ni to bil njegov beg podoben bežanju sodobnih moških v delo. Ampak glede na okoliščine njemu tega sploh ne bi zameril.

Ja res je, če prav vem, so neke ribiške mreže zapletali in razpletali, pa še to jih je minilo in so začeli okoli nekja pametovati... jožef pa je bil in ostal trden karakter-- ne razumem, zakaj mi to nekam slabšalno pojmujemo, ali v kaki zvezi je pol tisto, če je kdo lesen ali bog ne daj kake primerjave se celo dajejo, da če si bukov...

Navedeno

Kaj konkretno si mislila to glede moje vloge? Jaz sem vendar vedno prizemljen :-)))

Saj vem da si... te tvoje teorije so čisto zemeljske, zasnovane na praktičnih izkušnjah cccc :)))))

Navedeno

snoopard
A mi lahko nekdo razloži kakšne so vloge Jožefa in Gabriela?
Sem namreč bolj lev za te svetnike pa mi ni jasno o čem se pogovarjate.

Mah to je že neskončnokrat preverjeno stališče ene boomove znanke, da vse tipe na zemlji pooseblja ali angel gabrijel ali pa sv. jožef ~~

"Samo en cvet, en češnjev cvet...

Jaz bom ljudem poslal ta cvet, vsakomur, ki na križ pripet 
trpi v pomladi tej. 
In glej! Ta cvet, ta drobni češnjev cvet 
bo v njih izbrisal malodušja sled 
in spet razžaril tožni jim pogled."

^{karel destovnik kajuh (1922-1944)}

Navedeno

snoopard
A mi lahko nekdo razloži kakšne so vloge Jožefa in Gabriela?
Sem namreč bolj lev za te svetnike pa mi ni jasno o čem se pogovarjate.

Meni tudi ni nič jasno, jaz poznam samo sv. Jožefa in angela Gabriela...In kaj naj bi onadva imela s Katenjko? :)))

Navedeno

antilopa

Navedeno

snoopard
A mi lahko nekdo razloži kakšne so vloge Jožefa in Gabriela?
Sem namreč bolj lev za te svetnike pa mi ni jasno o čem se pogovarjate.

Meni tudi ni nič jasno, jaz poznam samo sv. Jožefa in angela Gabriela...In kaj naj bi onadva imela s Katenjko? :)))

hm ja tega jaz tudi ne vem, menda ker se mi je ob neki priliki zapisalo, da nisem šla študirat fizike ampak kemijo... in zdaj boom sklepa, da si s tako, kot sem, ne bi mogel kaj dosti pomagati ccccc ah še dobro no.... a ne da :))))

"Samo en cvet, en češnjev cvet...

Jaz bom ljudem poslal ta cvet, vsakomur, ki na križ pripet 
trpi v pomladi tej. 
In glej! Ta cvet, ta drobni češnjev cvet 
bo v njih izbrisal malodušja sled 
in spet razžaril tožni jim pogled."

^{karel destovnik kajuh (1922-1944)}

Uff, še dobro. Sem že mislil da so spet tisti časi, ko se meče kristjane levom.
Antilopa mi je namreč predpisala svetniško dieto :))

Katenjka

Navedeno

Razen tega pač glede na mendlove zakone upravičeno lahko sklepam, da bo moj eventualni otrok podedoval po meni miroljuben karakter in ne bo prav ničesar zamudil, čes se bo z romanskim temperamentom srečal po svoji polnoletnosti, če pač bo imel željo za to.

Lahko se že v štartu odločiš, da podeduje romanski temperament, samo čez mejo bo treba. :D

Navedeno

antilopa

Navedeno

snoopard
A mi lahko nekdo razloži kakšne so vloge Jožefa in Gabriela?
Sem namreč bolj lev za te svetnike pa mi ni jasno o čem se pogovarjate.

Meni tudi ni nič jasno, jaz poznam samo sv. Jožefa in angela Gabriela...In kaj naj bi onadva imela s Katenjko? :)))

Eden je njen boter, tadrugi pa njen prevoznik :)))
Tako sem jaz razumel zadevo.

@ antilopa, pustimo zdaj titule ;-)

Drugače pa se mi zdi Jožef ena tragična figura. Podtaknili so mu očetovstvo, celo življenje je moral delat, da je lahko preživljal družino, ob tem pa je zaradi specifičnih okoliščin revež verjetno še seksa stradal (vsaj tistega brez končnih produktov). Res, da je bila vse to njegova svobodna odločitev, ampak me to včasih malo spominja na to, ko ti skušajo prodat zavarovanje in te ob tem ne opozorijo na droben tekst v pogodbi. Podobnost z marsikaterim slovenskim možem in očetom je bolj ali manj naključna.

Za podrobnejše spoznavanje Gabrielovega lika pa priporočam prebiranje Bocacciovega Dekamerona. :-))))))

Navedeno

katenjka
hm ja tega jaz tudi ne vem, menda ker se mi je ob neki priliki zapisalo, da nisem šla študirat fizike ampak kemijo... in zdaj boom sklepa, da si s tako, kot sem, ne bi mogel kaj dosti pomagati ccccc ah še dobro no.... a ne da :))))

Katenjka … jebela! Po tem kar si v tej temi napisala, si zelo po mojem okusu, ampak kaj mi to pomaga, ko pa je vmes kar nekaj preprek. Med drugim je največja ta, da sem že en čas denacionaliziran. Čeprav moja včasih pravi, da bi me kdaj z veseljem dala v najem za kakšnih 99 let. :-))))

Navedeno

pupapupa
Zanima me - bi se zaradi službe preselili na drug konec države, družino pa pustili? S tem da imate majhnega šoloobveznega otroka? Vračali bi se za vikende, ali pa še to včasih ne? Je denar res tak vladar, da ljudje reskirajo vse? Tudi sama sem v dilemi, kaj bi storila v takšnem primeru.

Odvisno koliko bi mi bilo mar za družino.
Če se odselim na drugi konec Slovenije in jih pridem pogledat le parkrat na mesec, potem takšna družina nima skupne prihodnosti.
Se strinjam, da je Slovenija majhna, a hkrati dovolj velika, da predstavlja ogromen napor, če bi se vozil vsak dan po tri ure najprej v eno smer, potem pa še nazaj...Tega človek ne zdrži dolgoročno in od takšnega izmučenega očeta družina nima nobene pametne koristi. Ampak kvečjemu le probleme, saj je oče preutrujen in tečen, da bi bili žena in otroci z njim zadovoljni.
Prav tako sama vožnja predstavlja velik finančni zalogaj, pa še avto se prej uniči.
Če je služba res tako dobro plačana, potem bi bilo bolje s sabo vzeti celo družino.

Navedeno

Robi...
Če je služba res tako dobro plačana, potem bi bilo bolje s sabo vzeti celo družino.

No, tu je pa drugi problem, vsaj v tej situaciji: služba zanjo. Osebno ne maram, da bi bila žen(sk)a finančno odvisna od mene. Tudi ne, če bi sama tako želela.

Navedeno

Boom

Navedeno

Robi...
Če je služba res tako dobro plačana, potem bi bilo bolje s sabo vzeti celo družino.

No, tu je pa drugi problem, vsaj v tej situaciji: služba zanjo. Osebno ne maram, da bi bila žen(sk)a finančno odvisna od mene. Tudi ne, če bi sama tako želela.

Saj ne vem, zakaj si ne bi mogla še sama iskati službe v novem kraju.