Pozdravljene/i.

Začenjam temo, o kateri razmišljam po malem že dolgo, vsaj kakšno leto. In ravno to razmišljanje mi je dalo vedeti, da nekaj 'ne štima'. Ne vem kaj ali kako, ampak v duši in srcu preživljam mučne čase, polne dvomov, praznine, bolečine in po drugi strani neverjetne ljubezni, navezanosti in hrepenenja. Želela bi, da v upoštev vzamete dejstvo, da iščem pogovor/uteho/tolažbo morda celo nasvet.
Nikakor pa ne želim obsojanja; sem že sama sebi najhujši sovražnik.

Štejem 21 let in s fantom sva skupaj nekaj manj kot 5 let. Vem ja, mlada sem zdaj, še mlajša sva bila, ko sva z zvezo začela. (od mene je starejši leto dni) Že od samega začetka sva vedela in čutila, da sva za skupaj. Karakterno, zrelostno ... Ampak ženska kot ženska, moram zadeve otežiti. V glavi in srcu. Začetki najine zveze so bili burni; začela pa se je nekaj dni po preteku moje prejšnje (ki sem jo končala zaradi zdajšnjega fanta). Lepo nama je bilo ves čas in ljubezen se je vedno stopnjevala. Prav tako kot njega, obožujem tudi njegovo družino - res, res, res se ujamemo. Prijetno mi je, ko sem ob njih in rada preživljam čas ob njih; tako kot ob njemu. Oba študirava; jaz ob študiju še pomagam v družinskem podjetju - on se bolj kot ne posveča le študiju (in visokim poslovnim ciljem) ter športnim treningom. Ko hodiva ven, je to z najino družbo, kar mi sicer ugaja - vendar je le-to redko, ker se ne moremo datumsko uskladiti - ali pa je fant preobremenjen zaradi faksa. Nikoli nisem imela pretirane želje žurati sama; z dekleti-a rada grem na kakšno kavo sama, s prijateljicami. Niti ni pretirano ljubosumen, dokler to ne vpleta kakšnega fanta, ki je z nami ...pa saj to se niti ne dogaja pogosto in tudi ni v takšni meri, da bi me motilo.

Problem sem JAZ in moje srce. Tega se zavedam. Še sama ne vem kaj želim, kaj čutim, kako čutim, kdaj čutim, ... popolnoma nič več ne vem. Včasih se mi zdi, da sva s fantom obstala na eni točki, ki bi ji lahko rekla najboljše prijateljstvo in ne ljubezen. Kljub temu, da je seks dober in lep in da sva drug drugemu blizu.

Ob misli na konec zveze me zmrazi in tega ne želim, nikakor. Po drugi strani pa imam občutek, da fantu delam krivico, saj neprestano razmišljam o drugih moških - to pripisujem dejstvu, da sem v življenju imela le 2 zvezi in spala samo s sedanjim fantom. Nikakor ga ne želim prevarati, da bi videla kako zgleda seks z drugim. Bolj razmišljam o tisti stopnji zaljubljenosti, ko nekoga spoznavaš, se mu želiš prikazati v najlepši luči, hodiš na izlete in sprehode, ne misliš na obveznosti in skrbi ampak uživaš ob drugemu. Vse to imava; vendar v tej meri, ki jo jaz potrebujem, le poleti - ko ni faksa. Letošnje poletje pa fanta ne bo; gre v tujino in jaz ostanem doma. Skrbi, da bi ga prevarala ni. Fizično. Občutek pa imam, da ga čustveno varam že zelo dolgo - pa čeprav ga po drugi strani prekleto ljubim z vsem srcem in mi že misel, da midva v prihodnosti ne obstajava, zadaja takšne bolečine, da o njih ne znam niti govoriti.

Pogrešam pozornost, pogrešam neodgovornost in brezskrbnost. Pogrešam zaljubljenost.
Vem, da bi me ubilo, da bi kaj takšnega čutil fant - o tej zmedenosti tudi govoriva, pa pravi, da bo čez nekaj mesecev bolje, bova več in bolj iskreno skupaj in bo ta melanholičnost izginila.. Saj lahko počakam nekaj mesecev, vendar vem, da bom ves ta čas sanjarila o zaljubljenosti, metuljčkih, ... Mlada sem in v takšni situaciji še nisem bila.

Bolj kot ideje - pusti ga, saj si še mlada. Ali pa, dajta si čas (zdaj ko bo v tujini) ... ne želim pavze z njim!! - potrebujem nasvete ženske/moškega, ki je bil kdaj v takšni situaciji in mnenje ali je to kar doživljam normalno.
Meni se ne zdi; zdi se mi nepošteno (tako do fanta kot mojega srca) in zelo boleče... Ne rečem, če me fant nebi ljubil, spoštoval, da jaz nebi njega.. A vse štima; samo tako zelo zelo zelo rabim ... tisto nekaj :(

ŽENSKA. :(

Decva, mlada si kot si sama rekla.
Prespi, izkoristi poletje, ko ga ne bo in pogruntej kaj in kako.

Tukaj ne pricakuj pametnih odgovorov; prej pljuvanje in kritiziranje, da si bos use sama zajebala.
Pogumna si, da si priznas probleme... resitve pa bos morala poiskati v duetu s partnerjem al pa pac ziveti naprej sama.

Lp

going with the flow bi se temu rekl

Če še sama neveš kaj bi rada, potem ti bomo bolj težko pomagali... :)
Sicer pa prvo, kar mi je padlo na misel ob branju tegale zelo dolgega spisa je: navezanost.
Kaj je pravzaprav tisto kar te v vajini zvezi moti, oziroma ti manjka?

Sem se pa močno spotaknil ob tale dva stavka: "hodiš na izlete in sprehode, ne misliš na obveznosti in skrbi ampak uživaš ob drugemu. Vse to imava; vendar v tej meri, ki jo jaz potrebujem, le poleti - ko ni faksa."
Zakaj to imata le poleti? Si ti tista ki nikoli "nima časa", ali pa on?

__________________________________________
Fear of doing things does not prevent you from dying, only from living!

Premlada sta šla skupaj. Takšne zveze se težje obdržijo, če se snujejo, še preden zares dozorimo. Drugače pa tudi na ljubezni moraš delati, saj vsak zakon, če si predstavljaš, da z nekom recimo živiš 10 let, ne obstaja sam po sebi, kjer bi se hranil zgolj z začetno fazo zaljubljenostjo, ki je pomenila pravi "koktajl čustev". Ker če bi vedno poskušala podoživljati to "zadetost", ki si jo občutila na začetku zveze ob sveži zaljubljenosti, potem bi se vsakega partnerja hitro naveličala.

Navedeno

jp1991
Če še sama neveš kaj bi rada, potem ti bomo bolj težko pomagali... :)
Sicer pa prvo, kar mi je padlo na misel ob branju tegale zelo dolgega spisa je: navezanost.
Kaj je pravzaprav tisto kar te v vajini zvezi moti, oziroma ti manjka?

Sem se pa močno spotaknil ob tale dva stavka: "hodiš na izlete in sprehode, ne misliš na obveznosti in skrbi ampak uživaš ob drugemu. Vse to imava; vendar v tej meri, ki jo jaz potrebujem, le poleti - ko ni faksa."
Zakaj to imata le poleti? Si ti tista ki nikoli "nima časa", ali pa on?

Ne gre za to, da ne vem. Vem kaj je, vem, da je bi lto problem pri koncu prve zveze in sem rekla, da se tega ne grem več. Letanje s cveta na cvet; želja po nečem novem - pa čeprav je staro tako dobro! Ja, seveda gre za navezanost in to veliko. Zraven pa še za večje prijateljstvo in res ogromno ljubezni. Ne morem reči, da ga ne ljubim, KER GA. To vem in to čutim in to tudi z gotovostj otrdim. Manjka? Čas... ja, ko sva začela sva bila nonstop skupaj; sedaj pa bolj in bolj malo. Pa saj do zdaj sem to melanholijo čutila še v vsakem izpitnem obdobju, ampak letos je težje...

Zakaj imava to poleti? Med tednom je on v Ljubljani; jaz se na faks vozim. Med vikendi delam in kar je vmes časa ga ni za izlete, in ponavadi je eden ali drugi brez volje... Obljubljava si, da si bova po izpitih vzela čas zase, šla na potovanje in kakšen daljši izlet.. potem pa se zatakne pri drugi stvari; najinemu varčevanju za prihodnost- saj želiva skupaj ustvariti posel in praktično vlagava 80% denarja tja.. in je (bolj z njegovega kot mojega) vidika težko dati nekaj € za dopust, izlet, potovanje..

Kot sem že v uvodnem članku povedala, se zavedam, da sva bila mlada. Vsekakor pa ne želim sama sebe omejevati s tem. Za ljubezni ni meje, tudi starostne ne in ravno zaradi tega že od starta verjamem/a v naju... Tako on kot jaz. A čim sva prišla do obveznosti, študija in službe, sva se izgubila v vsem tem... In jaz iščem nekaj česar ni.. Česar tudi v naslednji zvezi nebi dobila, ker to, da nekoga spoznavaš pač ne more trajati 80 let. Lahko se nadgrajuješ, spoštuješ, uživaš v medsebojnih trenutkih in pozornosti - vse to imava. In vem, da kompliciram, ampak meni manjka ravno tisti občutek, ki ga imaš pri 15-ih, ko se vse vrti okoli tega, da bi nekomu ugajal v vseh 100%, da bi se mu pokazal v najboljši luči, ga spoznaval in se odkrival.. po 5 letih pa sva midva že čez to stopnjo in res, ko sva skupaj je božansko... Ko nisva, pa v glavi in duši begam. Vem, da če bi se že lahko skupaj selila in zaposlila bi bilo bolje - pa naju do tega loči še nekaj let in res ne vem kaj naj si mislim - o sebi.

Navedeno

avtorica posta
Zakaj imava to poleti? Med tednom je on v Ljubljani; jaz se na faks vozim. Med vikendi delam in kar je vmes časa ga ni za izlete, in ponavadi je eden ali drugi brez volje... Obljubljava si, da si bova po izpitih vzela čas zase, šla na potovanje in kakšen daljši izlet.. potem pa se zatakne pri drugi stvari; najinemu varčevanju za prihodnost- saj želiva skupaj ustvariti posel in praktično vlagava 80% denarja tja.. in je (bolj z njegovega kot mojega) vidika težko dati nekaj € za dopust, izlet, potovanje..

Tu se mi zdi ključnega pomena, kar si napisala. Dogovorita se za nekaj (da si bosta po izpitih privoščila izlet), potem pa do tega nikoli ne pride (razen poleti). To ni prav. Dogovori so zato, da se jih oba držita, vsaj večino časa. Za 1-dnevni izlet pa res ne rabita zapravit veliko, Slovenija skriva mnogo prijetnih in zanimivih kotičkov, morda skočita še v bazen ali se razvajat v kake kopeli za dva in se povežeta.

To me spominja na pogosto situacijo Slovencev, skupaj začneta graditi hišo, vsemu se odpovedujeta, garata kot konja, ko je hiša postavljena, sta pa že tako odtujena, da si nimata več kaj povedat in ne znata uživat v sadovih svojega odrekanja. Menda ni smisel partnerstva samo v odrekanju, kajne? Na tak način se sploh ne čudim, da ga jemlješ bolj kot najboljšega prijatelja in skorajda poslovnega partnerja. Se pa zelo čuti iz tvojega pisanja, da se želiš res maksimalno potrudit, zato si tolikokrat poudarila komponente svojih občutenj in lastnosti, pa vendar ne moreš mimo tega, da imaš (imata) nerešen problem.

Lepo in prav, da imata tudi dolgoročne cilje in da delata na njih, vendar pa ne pozabita kratkoročnih, ker bosta na račun prvega izgubila vezo.

Okej, zdej zares na hitro ker se mi mudi...

Uglavnem... Deluješ zelo zmedeno. Odloči se.... Ali je tisto kar te v zvezi moti to, da ni časa za skupne izlete, ali pa to da ni več tistih metuljčkov in podobne golazni? :)


S tem da nimata časa me nekako ne prepričaš.
Sam menim da je besedna zveza "nimam časa" najpogostejša laž ki jo izrečemo. Imam prijatelja/znanca ki je uspešen na faksu, vrhunski športnik, ima celi kup hobijev, dela, žura, pa še vedno najde čas če ga pokličem (če je treba tudi za celodnevni izlet - hribe). Po drugi strani pa poznam osebe, ki se vedno zgovarjajo da nimajo zadosti časa, ko pa malo bolje pogledaš v življenju ne počnejo nič pametnega...

Navedeno

avtorica posta
in ponavadi je eden ali drugi brez volje...

Če si priznaš ali ne je tole verjetno največji razlog zakaj "nimata časa".


Sicer pa če vse ostalo štima, kakor si napisala potem nevem kaj te skrbi.
Pogovorita se o tem kar te matra. "Poiščita" si kakšen vikend samo zase in namesto 80% vlagajta 70% v bodoči posel, s preostankom pa si privoščita počitnice. Simple as that. :)


Aja pa še to.. Že sedaj vlagati v nek posel? Ni malo brezveze? Končaš faks, se redno zaposliš in boš v 1 letu zaslužila več kakor sta vidva šparala vseh 5 let. (dobro odvisno je tudi od tega kateri faks končaš).

Fajn bodi!

__________________________________________
Fear of doing things does not prevent you from dying, only from living!

Navedeno

avtorica postasem to melanholijo čutila še v vsakem izpitnem obdobju, ampak letos je težje...[/quote

Aja pa še to... Zakaj ti je letos težje? Kaj se je spremenilo?

__________________________________________
Fear of doing things does not prevent you from dying, only from living!

Kot bi brala sebe pri teh letih. S fantom začela pri komaj dopolnjenih 16-tih, on leto dni starejši. Nekje po 4-rih letih ko sem šla študirat v Maribor sem imela krizo takšno kot jo ti opisuješ. Imela sem občutek, da je tista zaljubljenost zbledela, da sva se oddaljila, pogrešala sem vznemirjenje nove ljubezni oz. zaljubljenosti, me je zanimalo kako je z drugimi, občutek da me ima za nekaj samoumevnega itd. Skratka šla sva narazen za 4 dni, več nisva zdržala. Moj je rekel, da če me zanima kako je z drugim naj probam in mu ne povem, nikar pa ga zaradi firbca naj ne pustim.... no to "dovoljenje" mi je dalo misliti. Enostavno sem si rekla, da zaradi firbca in vznemirjenja kako je "biti" s kom drugim ne bom zavrgla odnosa ki ga imava s fantom, sploh pa zaradi "odvisnosti od zaljubljenosti" ne bom zavrgla prave ljubezni. Ko začne odnos dozorevati in se rodi ljubezen, znaki zaljubljenosti minejo in to ljudje pogosto razumejo kot da partnerja ne ljubijo več.... pa ni res!! Ne more ti celo življenje srce utripati kot noro ob enem človeku, se ti tresti kolena kar je čisto normalno. In kaj je z nama danes? Skupaj sva že 12 let, živiva skupaj in v naslednjih dneh pričakujeva prvega otroka. Nikoli nisva obžalovala svoje odločitve in sva srečna. Ljudje, ki so pred leti zagovarjali "da s prvim res ne moreš ostat ker moreš še kaj drugega sprobat", sedaj priznavajo da si marsikdo želi da bi ostal s prvim partnerjem. Po njihovih besedah so s probavanjem več različnih ugotovili le to, da je med njimi le malo razlike kar se tiče spolnosti, vsak je imel kaj kar jih je motilo, pri vsakem je prišlo po določenem času do točke "ko se je polizal med" in več ko jih sprobaš slabše je ker bi si idealnega najraje skombiniral iz dobrih lastnosti bivših. Meni ni žal, da sem se takrat tako odločila in ostala z njim čeprav sva prestala marsikaj. Prednost take zveze vidim predvsem v tem, da se skupaj s partnerjem izoblikuješ kot oseba "odrasteš" zaradi česar si s partnerjem kasneje tudi bolj kompatibilen kot če se v zvezo podaš kot izoblikovana oseba in iščeš podobnega partnerja. Zveza je trdnejša, saj partnerja v letih ko greš na svoje že zelo dobro poznaš. Midva sva za svoja leta (jaz 27 on 28) s skupnimi močmi že ogromno ustvarila (imava podjetje, svojo hišo, stanovanje, dobri službi, veva kaj si želiva v prihodnje). Razumeva se super, si zaupava, uživava v družbi en drugega, sva najboljša prijatelja, poslovna partnerja in ljubimca... prihodnosti z njim se ne bojim in me ni strah kako bo ko bo prišel otrok, vem da bova z lahkoto prebrodila morebitne težave saj ne bodo prve. Medtem pa se najini prijatelji v večini primerov v zvezah sprašujejo ali je to to kot midva pred sedmimi leti in čakajo nekakšen znak da je to to in bodo lahko začeli načrtovati prihodnost, drugi pa še vedno iščejo pravega partnerja. Skratka toliko kot sem takrat videla morebitnih problemov, sedaj vidim prednosti takšne zveze. Če pa bova zaradi tega skočila kdaj "v krizi srednjih let" čez plot pa za to ne bom krivila prezgodnji zvezi, saj se to lahko naredi vsakemu.

Torej vprašaj se kaj ti več pomeni "odnos in človek s katerim si" ali "odvisnost od zaljubljenosti, vznemirjenje in potešitev firbca".

Te veze se ne obdržijo, tisti ki se poparčkajo tam od 17-30, to bo v 90% propadlo do 40 leta. Še tko ne drži, zato ker večina folka ni usojena samo eni osebi...Čeprav je večja možnost za daljšo vezo ko si starejši, ker si bolj zrel v glavi in bolj veš kaj hočeš in se ne pustiš več tako podjeb*avati.

Navedeno

"avtorica posta"

Vem, da če bi se že lahko skupaj selila in zaposlila bi bilo bolje - pa naju do tega loči še nekaj let in res ne vem kaj naj si mislim - o sebi.

Da si perfekcionistka.
Težiš k nekim idealom, ne znaš pa ceniti življenja.

Ja ljudje preveč pričakujejo. Mislijo da bodo do konca tega lajfa skupaj. V bistvu je tako ko si duša nima več kaj za povedati, ko je lekcija končana se gre vsak svojo pot. To je v bistvu normalno in naravno.

Meni se zdi pa ta misel čisto okay, da bom po vsej verjetnosti imela v tem življenju več resnih vezi, da se bom razšla itd...To je del lekcij.

Navedeno

Princess28
Ja ljudje preveč pričakujejo. Mislijo da bodo do konca tega lajfa skupaj. V bistvu je tako ko si duša nima več kaj za povedati, ko je lekcija končana se gre vsak svojo pot. To je v bistvu normalno in naravno.

Meni se zdi pa ta misel čisto okay, da bom po vsej verjetnosti imela v tem življenju več resnih vezi, da se bom razšla itd...To je del lekcij.

Lekcija ni, da imaš več zvez, lekcija je to, da imaš čim manj zvez in se že iz teh nekaj naučiš.
Tista, ki ima oz. je imela veliko "jebačev" je potem "duhovno prebujena"? :))

Zakaj ne bi mogla bit s prvim partnerjem? a je res tako pomembno sprobat kaj novega? Mislim da je vse odvisno od človeka. Lepo prebrat post od nosečke. Da ne moreš s prvim si ustvarit življenje po mojem mislijo sam čustveno nezrele osebe pa brez zamere.

Navedeno

avtorica posta
A čim sva prišla do obveznosti, študija in službe, sva se izgubila v vsem tem... In jaz iščem nekaj česar ni.. Česar tudi v naslednji zvezi nebi dobila, ker to, da nekoga spoznavaš pač ne more trajati 80 let.

Zakaj pa ne? Saj ljudje nismo statična bitja, se tudi sami spreminjamo, spreminjamo svoja načela, jih ovržemo, sprejemamo nova, vedno kaj novega spoznamo o sebi ... in tako se tudi partnerja vedno znova spoznavata. Veliko manj intenzivno kot na začetku veze oz. v prvih letih pa vendar. To spoznavanje se nikoli ne konča.

In nekako dvomim, da boš uspela utišat ta svoj annoying glasek, ki se prebudi, ko nista skupaj, zgolj s tem, da se prepričuješ, da iščeš nekaj, česar ni. Če ne bi obstajalo, ne bi mogla pogrešat, kajne? Sploh pa pišeš o vznemirjenju, metuljčkih, ja, se lahko znova zbudijo tudi v večletnih vezah, zbudijo se pa kot speča Trnljulčica in žarijo nekaj časa, potem pa spet poniknejo. Če vidva ne bosta gradila tudi na iskrenosti in odprtosti, ampak bosta nedefinirane občutke pometala pod preprogo, vama bo ta kup zrasel čez glavo (oz. se bosta nekoč spotaknila ob ta kup). Ostalo sem pa že napisala v prejšnjem postu.

Navedeno

Princess28
Te veze se ne obdržijo, tisti ki se poparčkajo tam od 17-30, to bo v 90% propadlo do 40 leta. Še tko ne drži, zato ker večina folka ni usojena samo eni osebi...Čeprav je večja možnost za daljšo vezo ko si starejši, ker si bolj zrel v glavi in bolj veš kaj hočeš in se ne pustiš več tako podjeb*avati.

In kaj, če bo? To bo še vedno pomenilo, da so bili skupaj 20 let. Je bilo teh 20 let stran vrženih, je bilo vse nesmiselno samo zato, ker se je končalo? Vsaka stvar ima svoj konec, krog se sklene. Kar pa še ne pomeni, da je bilo vse vlaganje, ves trud, vsi vzponi in padci zaman.

Še en nesmisel: praviš, da starejši človek lažje vzpostavi in vzdržuje resnejša razmerja kot mlajši. Če je bil prej neizkušen (nobene veze torej), se bo pri 30+ spopadal z enakimi situacijami kot en 20+, saj se največ naučimo o sebi, odnosih in drugih ravno preko partnerstev.

Ja kaj zdj bluzite, vse je ena velika klinčeva lekcija so be it:) Sam dejmo bit realni, večina teh vezi ki se zgodijo v mlajših letih ne obstane, saj tudi tiste, ki se zgodijo v zrelejših letih saj ni nobene garancije. Pa kaj potem, važno je da se kaj naučimo iz veze. Mislim ne mi govorit da si pri 22 zrel, sj tut pri 33 ni nujno da si, tuki je brez veze sploh govoriti vsi smo unikatni in se non stop razvijamo, stagniramo, rastemo, karkoli. In ja pač spoznavamo druge ljudi, se zaljubljamo, poti se križajo, gredo narazen. Big deal. Nič ni konstantno. Ljudje to full negativno gledajo, če gresta 2 narazen, kot da je to nekaj groznega nekaj negativnega, v bistvu je pa naravno.

Ljudje se preveč bolestno potem ko razmerje pride do konca se začnejo bolestno oklepati partnerja, čeprav vedo da je vse nula in da je razmerje prazno. Ne dojamejo da je čas da se gre dalje, da se da prosto pot za spoznanje novih ljudi, pridobivanje novih izkušenj, učenje novih lekcij.

@krivokljun:
Strinjam se, da je to velik problem. Z obeh strani; čeprav zdaj sva si rezervirala 2 stvari (eno bova porabila bone, ki sem jih prejela ob rojstnem dnevu) in drugo krajše potovanje v Anglijo in Francijo, po njegovi vrnitvi v Slovenijo. Pred odhodom pa greva v naš vikend za 3 dni. Vseskozi, odkar čutim oddaljenost in ohlajanje si prizadevam, da bi bila skupaj več – kar pa v izpitnem obdobju ostaja samo pobožna želja. Tolažim se z dejstvom, da imava do konca le še 3 tedne (in 5 tednov do njegovega odhoda). Ravno ta tvoj zadnji del se meni zdi pomemben. Fant vse stavi na dolgoročne cilje, jaz pa preveč na kratkoročne. In skozi vse pogovore želim najti nekakšno ravnovesje med obojim.

@jp1991:
Ja, a se ti ne zdi, da sta te dve stvari povezani med seboj? Da, če ni časa za skupne užitke, tudi neki 'metuljčki' izginejo? Zmedena sem samo v tem smislu, ker ne vem, če je to prav in normalno na tej stopnji. Zahvaljujoč tujim mnenjem si lahko oblikujem tolažbo in načrt reševanja zveze; cilj mi je namreč ohraniti to kar s fantom skupaj gradiva in iz tega potegniti maksimalno lepoto ljubezni. Hja no, v tej meri, da bi vedel kakšno življenje živim in kakšne obveznosti imam poleg študija, me ne poznaš in zato tudi moje izjave 'ni časa' ne moreš soditi, kot lažne/neprimerne/neopravičljive. Dejansko od marca do julija ne jaz ne fant ne živiva normalnega ritma (tudi drugače je precej napeto, nestanovitno in nimava veliko prostega časa). Po vsem tem, res oba mine volja do izletov, ker se tam že na poti tja v avtu spreva glede načrtov, stresa, … Zakaj je letos težje? Z vsakim letom name pada več obveznosti (službenih, študijskih, in še enih, ki jih nebi navajala). Vse bližje sem letom, ko si želim otrok, poroke, družine in potemtakem vse stvari doživljam bolj panično – saj je fant s katerim sem zame idealen in si z njim želim vse to…

Zakaj že zdaj vlagava denar? Saj ga ne v posel, ampak na račun. Živiva drugače od vrstnikov, sva v nekoliko višjem standardu in sva finančno od nekdaj preskrbljena. Ker so oboji starši podjetniki, je v nama od nekdaj vcepljena nekakšna želja po svojem podjetju, ki ga namerava ustvariti vsak s svojega področja, za katerega se šolava. Glede na to, da nobeden od naju ni tip človeka, ki bi se podrejal in, da podjetij, ki bi v tej smeri zaposlovali praktično ni oz. rabiš poznanstva, sva se odločila že v startu zbrati dovolj denarja – ne želiva se namreč zakreditirat. Saj si privoščiva kino, večerje, kakšen izlet na Bled.. Samo ne greva pa na roadtrip po Evropi, prepotovat cel svet itd. Zdaj sva se odločila vsako leto ena destinacija za 3-4 dni. Poleg tega si čez 3-4 leta želiva otrok, družine in zato že zdaj računava v tej smeri - tudi finančno. Kar se mi zdi prav in odgovorno.

@Nosečka5:
Res presrečna sem, ko vidim, da obstajajo ljudje z podobno zgodbo in 'srečnim koncem'. Tebi, partnerju in prihajajočemu otročku želim res vse najboljše! Včasih, na momente si res strastno zaželim odvisnosti od zaljubljenosti; ampak takoj ko se spravim na zrak, na sprehod in si pustim predihati vem, da je to kar rabim in to kar želim fant s katerim sem in da do njega gojim vsa čustva, ki bi jih nebi mogla obuditi z komerkoli. Nikoli nisva prakticirala razhoda za par dni, ali poskušanja s kom drugim in tega tudi ne želim kadarkoli prakticirati; vem, da bi me ubijalo od znotraj. Vse kar rabiva je čas za naju.

@Princess28:
Imaš morda kje statistične podatke, strokovne analize, kakšen URL, ki bi potrdil tvoje domneve? Mislim, da starost ni merilo za uspeh zveze ali česarkoli. Človek je lahko popoln kmet pri 40ih ali totalno dozorel pri 14ih. (in ne/sposoben razvoja zveze) Če si nebi želela z nekom biti do konca življenja, zakaj bi potem sploh bila z njim v prvi luči? Valda od svoje zveze pričakujem in želim, da traja in tudi verjamem, da sva tega zmožna/sposobna.

@Robi:
To, da je v meni malo perfekcionistke priznam; stremim k boljšemu, kar se mi ne zdi narobe, dokler ne odstopam od tega kar imam. Po čem pa sklepaš, da nekaj cenim ali ne, pa nebi vedla, ampak mislim oz. vem, da se krepko motiš.

Navedeno

PUMA
Zakaj ne bi mogla bit s prvim partnerjem? a je res tako pomembno sprobat kaj novega? Mislim da je vse odvisno od človeka. Lepo prebrat post od nosečke. Da ne moreš s prvim si ustvarit življenje po mojem mislijo sam čustveno nezrele osebe pa brez zamere.

Zelo malo je takih, ki bi že v prvo uspeli dobiti dovolj kompatibilnega partnerja, ki bi jima uspevalo še rasti, dozorevati in se spreminjati skozi življenje dokaj skladno. Dejstvo je, da večina potrebuje izkušnje tudi za to, da sploh zna definirati svoje želje - kaj sploh hoče oz. želi ter tudi zato, da sploh dojame, da ideali ne obstajajo. Take izkušnje pa ponavadi lahko dobivamo le skozi prakso, torej da se spoznava različne ljudi tudi kot partnerje.

Navedeno

avtorica posta
Vse kar rabiva je čas za naju.

V 1 stavku povedano tisto, kar sem jaz v parih odstavkih :) Super. saj je fajn, da sta si različna, ti ga lahko bolj sproščaš, ko skušaš ustvarit več uživancije za oba, on pa rine dalje, ko tebi morda zmanjka energije. Meni se zdiš za 21-letnico zelo zrela, imho.

Moj partner je imel pred mano punco, ki sta bila skupaj enajst let. Ona je imela 15 let, on 6 več. Bil ji je prvi, razumela sta se, razumeli so se sorodniki, radi so se imeli, lepo, skoraj popolno, kot ti opisuješ, ampak po tem desetletju je prišel mimo eden drug, ji zmešal glavo in "rit" in je varala, lagala itd, jo moj poskuša nekaj časa nazaj na pravo pot spravit, potem pa jo brcne in konča. Ko je po nekaj mesecih med polizala, potem pa krokodilje solze.... še sedaj se joče ko vidi mojega partnerja, mineva šesto leto.
Tako da dobro premisli, vredno je bit z tem partnerjem za vedno.

Nič ne bo pomagalo v redu premislit, če nima zaupanja v lastne občutke. Tak človek začne potem poslušati druge, ki mu sugerirajo, kako naj ravna in kako naj živi. In potem, namesto, da bi začel razloge za nezaupanje iskati v sebi, jih seveda zvali na partnerja, ker je tako lažje. Vprašanje pa je, če so razlogi res tam.

Navedeno

avtorica posta


Zakaj imava to poleti? Med tednom je on v Ljubljani; jaz se na faks vozim. Med vikendi delam in kar je vmes časa ga ni za izlete, in ponavadi je eden ali drugi brez volje... Obljubljava si, da si bova po izpitih vzela čas zase, šla na potovanje in kakšen daljši izlet.. potem pa se zatakne pri drugi stvari; najinemu varčevanju za prihodnost- saj želiva skupaj ustvariti posel in praktično vlagava 80% denarja tja.. in je (bolj z njegovega kot mojega) vidika težko dati nekaj € za dopust, izlet, potovanje..

Kot sem že v uvodnem članku povedala, se zavedam, da sva bila mlada. Vsekakor pa ne želim sama sebe omejevati s tem.

1. Če bi lahko planirali, kdaj naj srečamo osebo, s katero se ujamemo in s katero bi lahko dobro zaživeli, bi bilo super. Pa nimamo te možnosti.. Torto dobiš ob točno določenem trenutku. In ne veš, ali te čaka boljša v prihodnosti ali ne. Pusti ali vzemi. Če imaš to srečo, da si poskusila prej že nekaj tort, se je lažje odločiti. Če nimaš, se moraš odločiti vseeno.

2. Problem je v tem, da si obljubljata, da bosta šla nekam - nimata pa potrebe, da bi to storila danes, zdaj, ne pa jutri, naslednji teden, po izpitih. Takšen pristop spodkopava odnos pri njegovih temeljih. S tem pristopom ne bosta "zdržala" poletja.

3. Moj sošolec je začel s punco hoditi pri 18. Varčevala sta za prihodnosti in do 29. sta imela hišo. Takrat je ona spoznala drugega, s katerim je končno "živela" in ne "varčevala" in sta se razšla. Tudi potovanja so lahko poceni. In tudi na izlet greš lahko s rucakom na Veliko planino, če se ti da.

Ja saj ravno to sem hotela povedati, da zadeva ni tako simple. Le redkim dušam je res usojeno da so si izbrai samo enega partenrja s katerim so do konca tega lajfa. Vsi ostali imamo pač karmo z drugimi, ki jo je treba oddelati pa ne samo karma pač duša si lekcije naloži pred inkarnacijo. In valda da srečaš več ljudi s katerimi imaš romantično vezo.

Navedeno

Princess28
Ja saj ravno to sem hotela povedati, da zadeva ni tako simple. Le redkim dušam je res usojeno da so si izbrai samo enega partenrja s katerim so do konca tega lajfa. Vsi ostali imamo pač karmo z drugimi, ki jo je treba oddelati pa ne samo karma pač duša si lekcije naloži pred inkarnacijo. In valda da srečaš več ljudi s katerimi imaš romantično vezo.

Kaj pa tiste duše, ki si niso pripravljene nikogar izbrati :-)

Ja si pa pač ne izberejo, zgodb je toliko kolikor je duš v tem vesolju, vsak si izbere tiste večje situacije ali pomembne stvari ki bodo najbolj pripomogle k duhovni rasti. Oz. v kateri bo največja šansa da bo ta duša napredovala.

Saj ni nobenih pravil, vsak ima svojo pot, ki je unikatna. Kje pa piše da se moramo v vsakem življenju zaljubiti, poročiti, imeti froce...

Marko, če dobro prebereš vse kar sem zapisala; se ti res zdi, da razloge valim na druge? Priznavam svojo napako in tudi napake, ki jih počneva oba. Nikjer nisem rekla, da je krivda samo njegova, ali sam ov pomanjkanju časa.

Navedeno

avtorica posta
Ja, a se ti ne zdi, da sta te dve stvari povezani med seboj? Da, če ni časa za skupne užitke, tudi neki 'metuljčki' izginejo?

Po mojem mnenju nista povezani. Tisti metuljčki itak v vsakem primeru prej ali slej izginejo. :) To, da nimata časa en za drugega, je pa popolnoma drugi problem...

Navedeno

avtorica posta
kakšno življenje živim in kakšne obveznosti imam poleg študija, me ne poznaš in zato tudi moje izjave 'ni časa' ne moreš soditi, kot lažne/neprimerne/neopravičljive.

Res je. Sama najbolje veš če imam prav ali ne. Jaz sem samo povedal tisto, kar veliko ljudi počne. :)

Navedeno

avtorica posta

Po vsem tem, res oba mine volja do izletov, ker se tam že na poti tja v avtu spreva glede načrtov, stresa, …

Spreta zaradi stresa? Če je to glavni razlog za spor, potem res nevem... Kako bo šele ko bosta v službi, s celim kupom dela in investitorjev nad glavo (sej praviš da nameravata privat)?

Navedeno

avtorica posta
Vse bližje sem letom, ko si želim otrok, poroke, družine in potemtakem vse stvari doživljam bolj panično – saj je fant s katerim sem zame idealen in si z njim želim vse to…

Če bi bila prepričana da si z njim želiš vse to, glihkar ne bi debatirali. Več ne bom komentriral... Razmisli sama.

Navedeno

avtorica posta
.. Samo ne greva pa na roadtrip po Evropi, prepotovat cel svet itd.

Ali je res potrebno prepotovat celi svet da vidiš nekaj lepega? Nevem ampak meni enodnevni izlet v gore (alpinizem) z dobro družbo, veliko bolj pomeni kot obisk kateregakoli kraja na svetu, ki sem ga do sedaj obiskal.

__________________________________________
Fear of doing things does not prevent you from dying, only from living!

Navedeno

avtorica posta
Marko, če dobro prebereš vse kar sem zapisala; se ti res zdi, da razloge valim na druge? Priznavam svojo napako in tudi napake, ki jih počneva oba. Nikjer nisem rekla, da je krivda samo njegova, ali sam ov pomanjkanju časa.

Ne, vem, da nisi. Odgovarjal sem na sporočilo, ki je bilo spisano pred mano, ne direktno na tvojo objavo.
Žal pa izkušnje, ko bi mislil ob svoji na drugo, nimam.

Jaz pa nekako razumem, kaj želi avtorica povedat.

Mislim, da ni toliko, da bi kaj želela od drugega, ampak bolj, da to želi od fanta, ki ga ima, samo da misli/verjame, da pri njemu tega ne more dobit. Gre za neka prepričanja, kako bi moglo bit, pa ni. In ker tega ni, ni zadovoljstva.

Po eni strani se zaveda, da ima s sedanjim fantom nekaj lepega, trdnega, neko sprejetost in zaželenost, navajene je na njega, na to umirjenost... , ko pa ga ni, tega več ne more občutit. Pa si želi. Želi občutit.

Spet po drugi strani se mogoče sprašuje, ali bi vse to lahko čutila, imela, s kom drugim. Ne bi rada tvegala da bi izgubila, kar ima, ne bi rada niti to izgubila, saj ne bi izgubila/se odrekla, samo osamljenosti/ne čutenju občutkov za tisti čas, ko jih pač ne čuti, ampak bi se tudi odrekla tisti prihodnosti, ko pa vse te občutke čuti, ji je lepo, je zaljubljena, ljubljena, ljubi.

Lahko samo zaključim s tem, da so stvari, ki jih izuči življenje. Ne knjige, ne forum, ampak lastne izkušnje. Cenjenje tega kar imamo, je že ena od teh stvari. Mene je izučilo življenje. Ampak jaz sem že stara... :-)

Navedeno

it
Jaz pa nekako razumem, kaj želi avtorica povedat.

Mislim, da ni toliko, da bi kaj želela od drugega, ampak bolj, da to želi od fanta, ki ga ima, samo da misli/verjame, da pri njemu tega ne more dobit. Gre za neka prepričanja, kako bi moglo bit, pa ni. In ker tega ni, ni zadovoljstva.

Po eni strani se zaveda, da ima s sedanjim fantom nekaj lepega, trdnega, neko sprejetost in zaželenost, navajene je na njega, na to umirjenost... , ko pa ga ni, tega več ne more občutit. Pa si želi. Želi občutit.

Spet po drugi strani se mogoče sprašuje, ali bi vse to lahko čutila, imela, s kom drugim. Ne bi rada tvegala da bi izgubila, kar ima, ne bi rada niti to izgubila, saj ne bi izgubila/se odrekla, samo osamljenosti/ne čutenju občutkov za tisti čas, ko jih pač ne čuti, ampak bi se tudi odrekla tisti prihodnosti, ko pa vse te občutke čuti, ji je lepo, je zaljubljena, ljubljena, ljubi.

Lahko samo zaključim s tem, da so stvari, ki jih izuči življenje. Ne knjige, ne forum, ampak lastne izkušnje. Cenjenje tega kar imamo, je že ena od teh stvari. Mene je izučilo življenje. Ampak jaz sem že stara... :-)

Kaj, koliko, kaj to pomeni star?

@It: Sama skoraj nebi mogla bolje opisati

@Marko: O.K. kapiram.. in kot je že it ugotovila; ne gre za to, da bi želela koga drugega. Gre za to, da pogrešam tisto kar imam, vendar imam v manjši dozi kot sem včasih imela in kot bi želela imeti. Vem, da je prva stopnja reševanje problemov pri sebi, pogovarjanje, iskanje alternativ in zapolnjevanje skupnega prostega časa... Vendar vse to se že leto dni trudim, zato sem povprašal ali je to na tej stopnji, pri tej starosti razumljivo oz. ali sem 'največja @#$%&'.

(nikoli ga nisem prevarala ali ga želela prevarati, le pogrešam ga; naju)

Avtorica, to je povsem normalno v teh letih. Povej mi, kaj bi želela pri fantu spremeniti, če bi imela to "čudežno" moč? Kaj bi si želela, da on počne drugače? si spoznal prinjemu lastnosti, ki jih težko sprejmeš, te karkoli moti pri njemu. Če sploh kaj?

Navedeno

Marko
Avtorica, to je povsem normalno v teh letih. Povej mi, kaj bi želela pri fantu spremeniti, če bi imela to "čudežno" moč? Kaj bi si želela, da on počne drugače? si spoznal prinjemu lastnosti, ki jih težko sprejmeš, te karkoli moti pri njemu. Če sploh kaj?

Njegovih karakternih lastnosti nebi spreminjala; saj sem se vanj zaljubila zaradi njegove sproščenosti, duhovitosti, vestnosti, trmoglavosti in zmožnosti samodiscipline .... in preden sva šla v zvezo, sva bila že leto dni zelo dobra prijatelja, praktično najboljša - tako sem vedela tudi za njegove napake in jih že v začetku sprejela kot del njega. Nikoli ga nisem želela spreminjati in ga tudi zdaj ne želim. Spremeniti želim to, kamor je zavil najin odnos - zaradi načrtovanja prihodnosti, pomembnih trenutnih odločitev, načrtovanja družine in svojega bivališča ... vse to vzame toliko časa (predvsem služba in študij), da sva MIDVA (torej najino razmerje, odnos med nama) sedaj postranskega pomena. Saj vem, da drugače v izpitnem obdobju ne more biti; ampak glede na to, da do oktobra ne bova skupaj sem še bolj žalostna, ko sva skupaj namesto, da bi uživala zaradi obojestranskega stresa, straha in pomanjkanja časa večere preživljava s prepiranjem (ne kreganjem, ne kričanjem ampak prerekanjem v stilu: nič nimaš časa; to delam za naju; naju ne bo če boš zanemaru sedanjost; ja pa saj je ne ...) in potem sem žalostna. Ne želim končati zveze; prav tako ne on. Ne iščem alternativ ali zapolnitev v nekom drugem; je pa res, da ko nisva skupaj veliko razmišljam o drugih moških (ne poželjivo) ampak si zgolj rišem neko sliko, kako bi verjetno nekdo imel več časa zame in vem, da bi ga imel.. ampak jaz ne želim drugih; jaz želim njega nazaj.

Imaš občutek, da se ti on umika?

Navedeno

Marko
Imaš občutek, da se ti on umika?

Ne bi rekla umika; saj ko se konkretno pomeniva, preteče nekaj solz in moledovanja naj ne bo kot konj in pogleda še malo na sedanjost in naj ne bo tako prekleto fokusiran na obdobje naslednjih nekaj let ... je bolje. Se trudi, mi pogosteje piše SMS-e; včasih se celo prijavi na FB in odpiše na kakšno objavo, ki mu jo namenim. Ni toliko problem, da nebi želel biti z mano - vem, da želi biti in da nima druge ali karkoli. On vse kar dela, dela v dobri veri, za naju, za prihodnost. Tako zelo si želi omogočiti mi lagodno živlenje, ki sva ga oba 'vajena'. Ampak jaz mu pravim, da bom tudi z 500€ manj na mesec srečna in lepo živela, dokler imam njega.
Bojim se namreč tudi, da bi v obdobju naslednjih 10-20 let resno zbolel, saj se koncentrira samo na učenje in delo; z glavo praktično ne počiva in je pod konstantnim stresom. Vse to pa ni dobro ne zanj, ne za naju.

Zgleda, kot da želi sam sebi nekaj dokazati, kot da ni zadovoljen s sabo in verjame, da tudi ti nisi. Zato vsi ti konflikti. Verjame, da če ti bo nudil finačno oporo, da bo to dovolj. Verjetno pa sem premalo osredotoča na bistvo, to je na tvoje občutke, ne razume te. Niti te v tem trenutku ne zmore, saj verjame, da tvoje "tečnarjenje" pomeni, da z njim nisi zadovoljna, zato se trudi še bolj, ampak v napačno smer. Ne vidi vedno tvojih potreb, želja, torej tega, da ti je pomemben skupen čas z njim. Morda pa tudi zi njemu ne dovoljuješ, da počne to, kar ga v tem trenutku veseli. Skupaj sta 5 let in v fazi, ko se oba na nek način še iščeta, se spreminjata. Spreminjajo se vajini pogledi na svet, na vrednote, ki jih cenita. Praviš, da sprejemaš vse napake pri njemu... zakaj mu ne dovoliš, da se izšola v miru, ali karkoli pač že počne takega, da ni časa zate?

Tako, sem se registrirala, ker imam dovolj tega pisanja različnih vzdevkov po različnih forumih in neorganiziranosti :) Torej, jaz sem avtorica teme :)

Hmmm Marko. Nikoli ga nisem onemogočala pri študiju, poslvoanju ... pri vsem ga podpiram, še celo vzpodbujam ga - vztrajam pri tem, da gre po izkušnje v tujino in dela stvari ,ki jih želi početi (jaz pač ne). Obožuje treninge, od nekdaj. In nikoli mu še nisem rekla, naj namesto v petek zvečer na trening gre z menoj v kino. Če to naredi sem mu hvaležna, mi je to znak njegove res velike ljubezni in spoštovanja mojih čustev in želja ... ampak nikoli, res nikoli ga nisem in ga ne želim omejevati. Kot pravi, daje mi pozornost; vendar ne v tej meri kot bi želela. In ko sva končno skupaj (namreč ne živiva skupaj in se vidiva res bolj malo) po navadi poslušam o faksu - ki je čisto mimo mojega področja, se o njem ne spoznam in res nimam blage veze, ko me sprašuje po nasvetih/mnenjih. Po drugi strani pa zaradi svojih obveznosti on nima časa prisluhniti meni.

Potem pa opiši, kakšno pozornost bi si želela. Ne razumem, kaj je tisto, kar ti manjka. Česa ti daje manj, kot nekoč?

Navedeno

Marko
Potem pa opiši, kakšno pozornost bi si želela. Ne razumem, kaj je tisto, kar ti manjka. Česa ti daje manj, kot nekoč?

Manj pogovorov (ki niso vezani na faks), manj smeha, manj nežnosti & pozornosti, manj druženja s prijatelji, manj vikendov (5 mesecev ga že ni bilo k meni domov), manj sproščenosti, ...

Ok, pri takem primanjkljaju so tvoji občutki razumljivi. Bojiš se, da mu ne pomeniš več toliko, kot nekoč. In v tem strahu, ga priganjaš, naj se ti bolj posveti. Ampak ljubezni od človeka ne moreš izsilit. Človek počne tisto, kar si sam želi oziroma tisto, kar se mu zdi v nekem trenutku pomembno, pravilno. V takem primeru bi se sam na rahlo odmaknil, če s pogovorom ne bi dobil željenega. Moraš bit pripravljena tudi sprejet dejstvo, da te morda ne ljubi (več). Dovoli mu, da ti to sam pokaže, brez da ga za to prosiš. Če se ti bo zdelo, da to, kar bo pokazal, zate ni dovolj, bo treba ocenit, ali je sta morda en drugega prerasla. Morda si ti prerasla njega in si želiš več, morda je kaj drugega. Vsekakor pa se zdi, da sta na neki prelomnici.

Jaz bi se tu predvsem vprašal po odnosih oz. razmerah v družini. Praviš, da sta oba iz podjetniških družin. Je morda bilo podjetje edini "cement", ki je njegovo družino držal skupaj? Je bilo vse ostalo temu podrejeno? Je bil on opažen le, če je tudi sam kaj naredil/prispeval za druižinsko firmo? Sta se njegova starša znala med seboj pogovarjat še o čem drugem, si vzeti čas res samo zase...?

Da še dodam: tako kot to opisuješ, mi je bolj podobno nekemu samodokazovanju in /ali bežanju od nečesa. Pa s tem ne mislim, da bi šlo za bežanje od tebe.

Zaljubila sta se mlada, vmes nekoliko odrasla, in sedaj več nista tista človeka ki sta bila takrat. Zaradi "varnosti" zveze se ne trudita dovolj zanjo (vsaj on) in potem ti nelagodni občutki.
Bolj ko ti siliš vanj bolj se on "odmika", brani in bolj tebe "skrbi", in spet siliš vanj.
Odmik je svetoval Marko in se strinjam z njim, če z pogovorom in izbranimi besedami pri njem ne dosežeš tistega kar misliš, da bi lahko. Priznam, da pogovor ni enostaven ko si tako čustveno "prizadet".

Kaj pa vem. Ravnokar sem prišla iz krajšega kosila, kjer sva sicer bila 40 minut hladna in sem mu dala vedeti, da lahko to pričakuje od mene - ker sem čustveno izčrpana. No, pa se je po 40 minutah omehčal, malo prisluhnil in je 20 minut potem minilo prisrčno in nekako z upanjem čakam jutrišnje popoldne. Ne vem, če lahko s tako kratkimi pogovori dosežem veliko, zdi se mi, da naju bo poletna razdalja zbližala. Vse stavim na to in se vsak dan zbujam v upanju, da bo zveza spet sijala in, da bova čas preživljala prijetno in nestresno.
Ker, ko mu omenim stres, pravi, da on pa res ni živčen in pod stresom in, da : sem jaz kritik, da mi nič nikoli ni prav in, da nebi nič naredila, da se karkoli spremeni.

Čudno pri vsem tem je, da tako doživljam jaz... Priznavam, da sem kritična do stvari v odnosu, kako ne, če pa me motijo oz. naju slabšajo in slabšajo to, kar sva. Ampak, da nič ne naredim? A se more 'delo' za odnos res šteti v preživetih urah za knjigami in v pisarni? Kaj pa čustva, dotiki, objemi, poljubi, smeh ...? Ko mu rečem, da rabim poljub in objem pa me le poboža po kolenu. Boli, res boli, ko vidim, da ne vidi moje bolečine. On misli, da dramatiziram in da je vse v najlepšem redu.

Kar se tiče njegove družine; večje povezave, spoštovanja in ljubezni jaz še nisem videla. Ima še brata in njegova starša se njima posvečata veliko bolj, kot so se kdaj meni - pa ne govorim, da so me zanemarjali. Spoštujem svoja starša, kar sta dosegla in kak osta me oblikovala; ampak mi nismo tako zelo ljubeči med seboj, kot so pri njemu. Morda ravno zaradi njihovega 'krasnega' odnosa in našega malo 'hladnejšega' iščem pri njemu tisto 'več' ljubezni. (ne razumite me narobe, z mojimi se razumem krasno; ampak ni idealno - ja kje pa je) On recimo do mojih ne čuti neke posebne povezave, mislim tudi, da zato, ker se z njimi po njegovem mnenju nima kaj pogovarjati - on izobražen in malenkost sramežljiv, onadva neizobražena in ekstra odprta. Njegovi pa so mene vzeli za svojo od prvega dneva in kot rečeno se tam počutim res ljubljena (in bi se rada tako dobro kot se počutim ob igri nogometa z njegovim bratom in sestričnami počutila z njim- on za nogomet ni in se raje v tistem času uči)

Navedeno

Boom
Jaz bi se tu predvsem vprašal po odnosih oz. razmerah v družini. Praviš, da sta oba iz podjetniških družin. Je morda bilo podjetje edini "cement", ki je njegovo družino držal skupaj? Je bilo vse ostalo temu podrejeno? Je bil on opažen le, če je tudi sam kaj naredil/prispeval za druižinsko firmo? Sta se njegova starša znala med seboj pogovarjat še o čem drugem, si vzeti čas res samo zase...?

to bi bolj kot ne veljalo za mojo družino in ne njegovo.

Zakaj predlagam umik? Moja teorija temelji na tem, da ne želim bit v zvezi z nekom, ki se tega enako ne želi z menoj. In ni mi dovolj, da mi to, da želi ostat z menoj, samo govori z besedami. Ko zmanjka dejanj, besede izgubijo pomen. Je pa včasih težko bit objektiven, ali je resnično zmanjkalo dejanj ali pa smo sami tako negotovi vase, da ne zaupamo več svojim občutkom. Zato si tudi prišla sem, ker ne zaupaš več v svoje občutke. Torej umik zato, ker sedaj očitno on ne dojema, kaj mu želiš povedat oziroma ne zna ukrepat tako, da bi bila oba spet zadovoljna. Če mu boš dala občutek, da vajina zveza ni samoumevna in da je treba vanjo neprestano vlagat in da če te želi, ti bo to tudi "moral" to pokazat tako, da ti prisluhne in ustreže tud tvojim željam in tvojim potrebam. S tem, ko se boš odmaknila, bo sam pri sebi lažje ugotovil, ali mu kaj manjka, ali pa mu tako celo bolj paše. Sooči se z resnico, ne bežat pred njo. Dovoli mu, naj ti ljubezen izkaže na svoje način. Če se ti zdi, da si mu vse povedala, je to po moje najhitrejša pot do resnice. Verjetno sta se samo na rahlo izgubila in ne najdeta več povezave. Verjetno se tudi on boji, da bi te izgubil, pa se tega morda niti ne zaveda. Zato se tako zelo trudi z učenjem. Morda, ne vem.

Navedeno

Marko
Verjetno sta se samo na rahlo izgubila in ne najdeta več povezave. Verjetno se tudi on boji, da bi te izgubil, pa se tega morda niti ne zaveda. Zato se tako zelo trudi z učenjem. Morda, ne vem.

S tem delom se moram strinjati v celoti; problem je le to, da jaz njemu pač kažem koliko mi pomeni in verjetno ni dobil občutka, da sva oddaljena.. jaz pa, ker se on posveča stvarem, ki so po njegovem mnenju za naju pomembnejše, čutim.
Umakniti se ne moram, ne gre. Sem poskušala, pa vidim, da ni to - TO. Ker me ima rad, to vem. To vidim in čutim iz njegovih dejanj. Samo povezave med vsem tem ni; to pa mu (vsaj zdi se mi) postaja jasno, bo moral vse bolj urejati sam, ker jaz ne znam več. To kar pogrešam se da najlažje opisat s to pesmijo: http://www.youtube.com/watch?v=UrIiLvg58SY
to, kar čutim do njega pa: http://www.youtube.com/watch?v=cE6wxDqdOV0.

Mogoče pa on vsa tista čustva povezanosti doživlja s svojimi (ženskimi) sorodniki, mama, sestra in tebe rabi le za ... ne vem kaj ;) Ne rabi te bližine katero ti opisuješ, niti se mu ne zdi pomembna, zraven ima še kup obveznosti, ki ga polno zaposlujejo in tako letijo dnevi, ti pa "samevaš".....

Košiček ima eno zanimivo knjigo na to temo: Ne boj se ljubiti, je naslov.
Ne bi moglo škodit sploh, če mislita živeti bilzu staršev. Oni lahko v svoji dobronamernosti naredijo nevede vama več škode kot koristi ;)

Ampak tebi ni dovolj, da te ima rad. Sploh ne dvomim v to, ali te ima rad ali ne. Seveda te ima. Ti si želiš bit ljubljena, tega občutka pa ti on ne daje, predvidevam. Med imeti rad in ljubiti je pa lahko velika razlika.