Pozdravljeni.
Pišem vam ker nevem na koga naj se še obrnem.
Sem 3 mesece po porodu, počutje je katastrofalno nimam energije vse me boli, pritisk v ušesih, vrtoglavica, begane oči. Grozno počutje.
naj povem...porod je bil kratek, naraven in sem bila malo šivana, vendar me je psihično čisto izmučil, bila sem slabokrvna, in popokale so mi žilice v očesu..ne dojim več pa sem mislila da bo boljše je pa samo slabše, nevem kaj naj še pojem da bi se bolje počutila. ali mi lahko vi kaj pomagate ker komaj skrbim za mojega dojenčka. Prosimmm

Draga malamalamala,
Žal mi je, da se tri mesece po rojstvu otročka slabo počutite; prav je, da poskrbite za svoje telesno in duševno zdravje, da boste dobro in da boste lahko negovali svojega dojenčka.
Napisali ste, da ste bili po porodu slabokrvni. Je zdaj ta problem rešen? Kaj pa pravi vaš osebni zdravnik ali zdravnica o vašem počutju? Včasih je po tem, ko ženska rodi, treba preveriti delovanje ščitnice, ki je lahko »iz ravnotežja« in bi bila lahko povezana z utrujenostjo in pomanjkanjem energije. Predlagam vam torej, da se posvetujete s svojim zdravnikom ali zdravnico glede znakov, ki ste nam jih opisali. Mogoče pa je, da ste že rešiti težavo s slabokrvnostjo in da ščitnica dobro deluje, vas pa muči kaj drugega. Mislim na to, da ste rekli, da vas je porod psihično izmučil in da so vam popokale žilice v očesu - morda je tak vstop v materinstvo za vas pomenil začetek nečesa, s čimer se še niste čisto soočili. Če gre za težave s sprejemanjem nove vloge, s tem, kako biti mama, če nimate dovolj podpore vaših bližnjih, če se ne čutite kos nalogi: dajte, napišite kaj več, bomo lažje razumele in razmišljale naprej.
Sprašujete, kaj naj pojeste, da bi se počutili bolje: načeloma velja, da naj bi skrbeli za uravnoteženo mešano prehrano, če je le mogoče, v rednih obrokih. Čim bolj sveža in nepredelana je hrana, bolje je – in poleti je svežega sadja in zelenjave res v obilju. Izogibajte se živilom, ki so prečiščena (bela moka in izdelki iz nje, bel sladkor…). Kakovostna hrana je pomembna ne samo za zdravje nasploh, tudi pri premagovanju psihičnih težav koristi. Več o tem si lahko preberete v knjigi Zima v srcu, ki se jo lahko v celoti pogleda na http://www.ivz.si/Mp.aspx?ni=183&pi=5&_5_id=1615&_5_PageIndex=0&_5_groupId=314&_5_newsCategory=&_5_action=ShowNewsFull&pl=183-5.0. ,
ali pa si jo sposodite v splošni knjižnici. Napisala sem jo v pomoč ženskam v duševni stiski, ko se družini pridruži dojenček.

Pišite nam, kako ste, in vztrajajte pri iskanju rešitev za svojo težavo, res je vredno zaradi vas samih in zaradi vašega otročička ter cele družine,

Pošiljam topel objem

dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

mamaZOFA 051 245 013

Jaz pa sem mama ene hčerke, ki je rodila pred 6 meseci. Vse je potekalo v redu. Iz bolnice mi je moja hči pošiljala še lepe sms-e, spraševala po meni in po svojem kužeku, ki je bil v varstvu pri meni. Do tu vse lepo in prav. Srce se mi je topilo ob misli na vnuka in hčerko, ki sem jo imela neizmerno rada, saj sva mnogo časa bili sami (ločitev). Toda, ko je prišla iz bolnice z dojenčkom se je zgodilo to, da ni prenesla ne mene, ne svojem prej tako ljubljenega psička. Nisem se ji vsiljevala, čeprav sem vsakič, ko me je poklicala pritekla k njej (živi v drugem kraju s svojim partnerjem) in tam ostala nekaj tednov, da sem skrbela zanjo in za psička. Za dojenčka je skrbela sama, jaz ga nisem smela niti prijeti. Dobro, sem se tolažila, to jo bo minilo, saj se mora privaditi novi vlogi - vlogi mame. Pa ni bilo tako. Odklon do mene in do kužka se je le še stopnjeval. Venomer se je hotela kregati z mano in mi očitala, da imam raje kužka kot vnuka. Ker ni zmogla skrbeti za kužka, ga je dala v varstvo meni. Jaz imam kužka resnično rada (čeprav ga je prinesla brez moje privolitve pred leti, ko sva še živeli skupaj), a ga imam rada kot žival, saj znam ločiti ljubezen do živali in do ljudi. Tolažila sem se tudi, da je morda v poporodni depresiji in jo bo počasi minilo...še vedno je ni in še vedno upam, da bova ponovno hči in mati. Nisem dobrega zdravja, sem srčni bolnik in vse to me tako žalosti, da ne morem spati, da nenehno razmišljam, kako bi ji ustregla. Ko mislim, da je že vse dobro, pa me "kaznuje" tako, da mi grozi, da bo kužka oddala tujim ljudem, meni ga pač ne bo dala, ker ne znam skrbeti zanj, saj sem bolna..... Ne moreva več komunicirati kot nekoč. Jaz vse "požrem" , ker nočem kreganja, a ne vem kako dolgo bom lahko še tako nadaljevala. Do kužka je zlobna (pred porodom ji je pomenil vse na svetu). Pravi, da je grd, ustrahuje ga, ga odriva, grobo ravna z njim in seveda se postavim v bran živalci. Potem pa so tukaj očitki, ki sem jih že opisala zgoraj.... Ko sem jo prosila, naj ga vendarle da meni, ker vem, da ne zmore dojenčka in psa kvalitetno oskrbovati, mi je (najbrž iz kljubovalnosti) zabrusila, da mi ga ne da, raje ga odda drugim....Ne vem več, kaj mi je storiti, kako se naj obnašam . Jo bo morda minilo? Je morda v poporodni krizi, depresiji ali bo za vedno ostala takšna, To ni moja hči...to je nek drug človek in zaradi tega mi je neizmerno hudo...Jočem, ko tole pišem. Morda pa sem kriva sama, ker sem jo preveč razvajala...vse sem ji nudila, čeprav zelo težko... Imam še sina, ki je že odrasel, a živi v tujini - on je pravo nasprotje - on me spoštuje in me ima rad. Imam še kakšno upanje, da me bo hči ponovno sprejela?

Draga Obupana-mama,

Najprej čestitke, postali ste babica, babi, stara mama ali nona, življenje je v vaši družini našlo svojo pot… in dobrodošli na našem forumu.

Žalostni ste in prizadeti zaradi odnosa, ki ga ima do vas hčerka, potem ko je rodila otročička. Ker vaše hčerke ne poznam, ne morem natančno vedeti, kaj čuti in doživlja, zagotovo pa njeno spremenjeno vedenje do vas in do kužka kaže, da se v njeni duševnosti dogajajo premiki. Za številne ženske je postati mati velika prelomnica, ali bolje, velik življenjski prehod. Takrat iščejo sebe v svoji novi vlogi matere, in že v nosečnosti pa tudi po porodu na novo vzpostavljajo odnos do matere. Morda vaša hčerka to prehodno obdobje bolj intenzivno doživlja, in zdi se, da v enem delu prenaša svojo razdvojenost ali nerazčiščena vprašanja, »slabe« občutke na psička in tudi na vas. Kakor da bi jeza, nezadovoljstvo, dvom, in morda še kaj, ki jih čuti in si jih ne dovoli priznati, prenesla na odnos do vas in kužka.
To pišem, da bi skupaj premislili, kaj se morda dogaja in tako lažje razumeli situacijo. Ali gre za poporodno depresijo ali kakšno drugo stisko? Tudi lahko, a po opisanem težko kaj bolj trdnega rečem. Bi bilo pa krasno, če bi se lahko z njo odkrito pogovorili, če bi bila kdaj kaka priložnost. Tako, da bi rekli, kaj vi opažate in povedali, kako je za vas to boleče – a situacija mora biti zares primerna in pogovor iskren, drugače raje ne načenjate teme. Kako pa se razumete z njenim partnerjem? Morda bi on vedel kaj pojasniti? Ali pa tudi on opaža spremembe in meni, da ni vse v redu?

Ob tem pa seveda ni smiselno, da bi kar sprejemali njeno vedenje do vas. Predvsem to vidim v stavku, ki ste ga zapisali: » … in vse to me tako žalosti, da ne morem spati, da nenehno razmišljam, kako bi ji ustregla.« Vaša hčerka je odrasla ženska, in vi tudi, dolga leta ste skupaj živeli. Ni vam treba ustreči svoji hčerki, če se do vas ne vede korektno, prijazno in spoštljivo. Krasno je, če lahko babi ali stara mama priskoči na pomoč s svojim znanjem, pomočjo, voljo, delom, a le, če je z drugo strani to sprejeto, če gre za odnos med dvema odraslima ženskama, ki se medsebojno spoštujeta in se imata radi. Zato je morda treba razmišljati o tem, da stopite za korak bolj stran – v tem smislu, da daste vedeti, da bi bili radi v pomoč in podporo njej in vnučku oz. družini, a ne za ceno ponižanja, nespoštljivega odnosa.


Kaj menite, kako bi bilo, če se za nekaj časa bolj usmerite v skrb zase, za to, da se imate lepo in da hkrati ohranjate odprta vrata za svojo hčerko in vnučka, če bo le pripravljenost na to.

Hm, kužek… Kot bi postal tarča slabih občutkov… zagotovo je treba poskrbeti, da bo z njim dobro. Mogoče pa je kužek dobra iztočnica za iskren pogovor?

Draga obupana-mama, nikar ne mislite, da bo vedno tako, včasih smo rekli, da je treba dati času čas, in prepričana sem, da se bodo odnosi uravnali. Le pazite nase, hčerka in vnuček vas bosta še potrebovala, pa kužek tudi… pa vi sami sebe – v življenju ste veliko prestali, kot pravite, čas je, da se najdete tudi znotraj, in ne skrbite samo za druge, pač pa tudi zase.

Če želite, lahko še kaj pojasnite ali se oglasite, kako gre,

Lep pomladni pozdrav (pustni karneval je šel skozi Ljubljano, ptičice na Golovcu pa so imele pravi nastop)

dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

mamaZOFA 051 245 013

Iz srca hvala za odgovor. Ste vprašali, kako se kaj razumem z zetom. Pred porodom sva se razumela enkratno - smo se vsi razumeli enkratno, si medsebojno zaupali težave, si pomagali, se skupaj smejali, skupaj gledali nogomet in navijali, he, he.... Kar po porodu se mi je potožil, da se počuti odrinjenega, da je "groba"(z besedami) z njim, potem pa je kar naenkrat utihnil...med nama ni več komunikacije, kot, da se boji hčere, da mi ne bi bil preveč naklonjen - morda se motim, a tako čutim. On se v najine pogovore ne meša. Tudi on ignorira kužka, a ga na skrivaj tu pa tam malo pockrlja - kot, da se boji hčere. Srčno upam, da bo ve to minilo. Morda pa jaz hčero nevede dušim, a sem prav vesela, da se je osamosvojila. Poskušam se pogovoriti z njo na lep način, a ona trdi le svoje - da imam raje kužka kot vnuka in potem "zmrznem" in spremenim temo ali pa se odstranim. Še se bom trudila in morda bo nekega dne pogovor stekel brez naelektrenega ozračja. Pa saj pravijo, čas prinese svoje in se tolažim, da bo tudi tukaj tako. Morda pa bo kužka spet vzljubila, kdo ve.

Še enkrat iskrena hvala za topel odgovor in vzpodbudne besede. Vse dobro Vam želim in lep pozdrav!

veš kaj obupana
moram te okregat...če vidiš, da ne pomaga ,da ji vse k riti prineseš, pa daj drugače
najprej ji povej, za psa...ker ga ona odriva, se v tebi porodi še močnejša ljubezen in skrb do psa...
povej ji, da je šla preko vseh mej...če ima probleme, naj pove, v nasprotnem primeru, jo boš obravnavala, da je žleht...
in se ji odmaknila
ne skači na vsako njeno, ker ji ne daš možnosti občutit, da te pogreša...
bod mal trmasta no...pa si enostavno ne dovoli, da tako ravna, sploh zato, ker ni to njen stil...
če bo ok. ji boš pomagala, če ne te ne bo
aja, za kužka, ko ti reče, da ga bo dala drugam, ji hladno reči..kr daj, se obrni in pojd...
itak ne moreš kr tko, dobit enga, ki bi vzel psa..veš kok jih je ve zavetiščih..tko, da tle, je skrb odveč, da ga bo kam dala, hoče te samo, prizadet....

ne se ji pustit, pa ji boš najbolj pomagala...