Pozdravljeni!

Imam sina starega 5,5m. Je moj prvi otrok, pred tem sem bila 2x noseča in sem morala nosečnost v obeh primerih prekinit zaradi nepravilnosti ploda, ki niso bile združljive z življenjem. Tudi zadnja nosečnost ni potekala brez težav - težave so predpisovali predvsem moji psihi zaradi prejšnjih težav.

Glede na vse to je bilo rojstvo sina nekaj kar sem si zelo želela, vendar so po določenem obdobju stvari za nazaj prihajale na plan, poleg vsega privajanja na novega člana in težav z dojenjem. Na vse sem bila delno pripravljena, saj mi je psihologinja v porodnišnici povedala, da me lahko kaj takega doleti glede na mojo preteklost. Vendar sem s pomočjo moža in staršev vse skupaj nekako prenašala, voljo mi je pa dajal tudi sin, ki je pravi cuker.

Kje je težava? Težava je v tem, da se velikokrat vprašam ali bom lahko dobra mama, predvsem imam pa strah, da me sin ne bo imel rad in da bo imel raje svojega očeta, babici, dedka,... Ni to vsakodnevno vprašanje, ampak pridejo momenti in me popolnoma uničijo, sploh, ko vidim, da mali pri meni joka, pri drugih se smeji in podobno.

Kaj storiti, da odženem takšne misli, saj je dan ko me totalno podre in se včasih pri igri raje umaknem na stran. Vem,da moja ravnanja niso dobra, predvsem ne za sina.

Pozdrav!

Na zgornji post nisem dobila nobenega odgovora, vendar se stvari obračajo na slabše.

Sedaj imam občutek, da me sin zavrača - me ne pogleda, se mi ne nasmehne, samo čudno strmi vame. Mož pravi, da to ni res, da je to v moji glavi, čeprav je kasneje rekel, da vidi, da me otrok ne pogleda in iskal izgovore ne vem kje vse.

Zaradi tega se umikam in veliko prejokam. Boli, ko otroka hranim, previjam, on pa gleda mimo mene in se mi ne nasmehne. Če pride mož ga gleda, se smeji, gruli,...

Misli postajajo črne, počutim se odveč, otroka nočem prijeti, da ne bi čutil moje negativne energije, in s tem imam občutek, da se mi še bolj odmika. Kako boli, rada ga imam, vse bi storila zanj.... Po svojih dejanjih - umikanju se počutim še slabše. Mož je doma, ker nima službe, sem v kraju kjer nimam prijateljic,....

Otroka še vedno dojim, uvajam gh, previjam, se igram, vendar ne zdržim dolgo, ker vidim kako me ne gleda, išče moža, se mi zvija, godrnja/joka,...

Kaj sem storila narobe? Sem res tako slaba, da me lasten otrok ne mara....

Draga mamica, noseča3!
Tvoj malček te ima rad, saj si njegova mama. Verjetno, pa čuti tvoj strah in je zato rajši pri očetu. Kot praviš je tvoj mož doma, zato se tudi ukvarja z njim več kot ti, počne neumnosti, zdi se mu zabaven.

Bodi še ti zabavna, ni te treba biti strah. Vzemi ga s seboj v kad, špricajta, nalivajta lončke, vzemita s seboj pisane živalce, karkoli, kar ima rad.

Ni te treba biti strah, to je tudi tvoj otrok! Bodi mu mama, stroga, ljubeča, zabavna. Odmisli strahove. Vem, da si veliko pretrpela, a na koncu si dobila čudovitega dečka. Tvoj trud se je izplačal.

Prosi moža naj ti prepusti otroka sprva za kakšni dve uri na dan. Naj kam gre, ven iz hiše, odmakne naj se toliko, da ga otrok ne bo slišal in videl. Boš videla, da ne bo preteklo veliko časa, ko bo tudi s teboj sproščen. Bodi brez strahu, obupa in solz, otrok to čuti, bodi pogumna, nasmej se, zapoj kaj, ropotaj s skodelicami, spakuj se, lahko se sprostiš.

Bila sem tam, kot si sedaj ti. Ne bom ti razlaga kaj je bilo, ker je še vedno boleče. Po dveh letih, odkar sem se vzela v roke, se z otrokom odlično razumeva, čeprav ima še vedno očeta raje. S tem ni nič narobe, vedno nekdo prevladuje.

Ej, nasmej se! Bodi pogumna, bodi ti, taka, kot se imaš najraje. Takrat te bodo imeli tudi vsi drugi še rajši.

Živijo,

Naj te malo potolažim, če skrbiš za otroka, ga imaš rada, se z njim igraš in pogovarjaš potem nisi slaba mama. To da otrok pri tebi joka, pa je posledica tvojega strahu in napetosti, namreč po mojih izkušnjah otoci to čutijo bolj kot si mislimo, sem mama tri mesečne deklice in kadar me je strah ona to čuti in joka. Z negativnim razmišlanjem ustvarjaš tudi negativno energijo, kar seveda tvoj sin čuti. Ko se boš sprostila in iz srca nasmejala sinu, bo on čutil pristen nasmeh in ne skrbi smejal se bo tudi tebi. Bodi sproščena ne razmišljaj kdaj ti bo jokal, zakaj se ti ne smeji in stvari bodo stekle same od sebe. Mene je bilo na začetku ves čas strah in moja je to čutila, tako da je prve tri tedne samo jokala, pa to ne malo ampak intenzivno. Nasmejala se je takrat, ko sem bila jaz resnično vesela. Kar se pa tiče črnih misli, si mogoče pomislila na depresijo?

Lp, aj.

Pozdrav!

Hvala obema za tople besede in tolažbo. Žal je tako, toda včasih je že lažje ko veš, da nisi sam v tem in da je nekdo nekoč imel podobne dvome in stiske ter da se da vse urediti.je pa res, da kljub vsemu zelo boli ko vidiš odziv otroka

aj78 - pomislila sem že na depresijo, vendar stanje zaenkrat ni tako, da bi to trajalo 10 dni skupaj. Zelo hitro sem ugotovila, da ni tako kot je bilo predčasom in sem postajala bolj pozorna. Žal je pa moj karakter tudi tak, da imam precejšna nihanja v razpoloženju že od nekdaj.

Vem, da veliko na moj 'strah' pripomorejo moje izkušnje iz prejšnih neuspelih nosečnosti in težav v tretji. Verjetno so tudi razlog zakaj toliko premlevam določene stvari in se ne sprostim 100% (sprostitev je tudi moja šibka točka, saj se nikoli nisem znala čisto odklopiti, vedno najdem nekaj za 'glodat').

Sem pa včeraj pri pisanju posta začela določene stvari seštevat skupaj in prišla do tega, da je mož začel še bolj sodelovati pri negi in igri otroka in postajal čedalje bolj dominanten, ker sem se jaz začela zaradi tega nezavedno umikati. Seveda mi je bilo fino, ker sem v miru spila kavo ali dve, se brez težav stuširala, kaj naredila po stanovanju ali zase, malo odpočila,...mož pa je nezavestno še takrat ko sem bila zraven posegal k otroku, otrok se je pa obračal čedalje bolj k njemu, saj mene ni bilo zraven. Po eni strani je sedaj vse skupaj logično; mali me je imel za dojenje in to je bilo to, čutil moj strah, pa še sama sem se umaknila, ker nisem hotela posegati v igro z očetom,itd. in krog je bil sklenjen.

Danes sva z možem že nekaj stvari spremenila, jaz sem se malo sprostila, ohladila z jokom in po zelo super jutranji igri z malim (brez očka) je bil tudi dan lepši.

Samo nekaj si zapomni: otrok ima vedno najrajši mamico!! Res, in naj te ne bo strah, da te ne bo imel rad, bo te!!! Sploh, če si ves čas z njim. Poznam primer, kjer mamice ni v družini, je pijanka, nič kaj dobra do otrok, otroka sta ves čas pri očetu, pa še zmer vedno sprašujeta za mamico, mamico .... torej, če si ti dokaj normalna mama, ni razloga, da te mali ne bi imel rad.

Ja, lahko pa čuti tvoj strah. Mah, otroci tako dobro čutijo, da nekaj ni ok, da si še zamislit ne moremo. Nič ne moremo skriti. Hej, sprosti se, vse ostalo pride samo po sebi!

Pozdrav!

Da se javim in odgovorim na vse moje strahove. Sin bo dopolnil 19 mesecev in imamo se super - je zelo razposejen, dobrovoljen, navihan otrok, ki mi vsako jutro polepša dan in se zgodaj zjutraj že smejiva.

Vsi strahovi so bili zaman. Je hudo, ko se ti dogaja vse kar se je dogajalo v meni, vendar s časom postane vse drugače, sploh, ko se lahko sam malo igra, ko spi malo več, sploh ponoči, čeprav pri nas ne spimo še celo noč. Skoraj eno obvezno zbujanje ponoči je normalno.

So momenti, ko te razjezi, vrže iz tira, vendar te lahko takoj naslednjo minuto do dobra nasmeje.

lp

No, pa sem spet jaz tu. Prekmalu sem se 'pohvalila' - sem ponovno na istem kot približno 1 leto nazaj. Spet se je vrnilo, tokrat v večji meri.

S malim se super razumem, se lepo igrava, hodiva na sprehode, trgovino, na igrice, plavanje,...Posvečam mu veliko časa in sem pri igri aktivno zraven (ne samo telesno tudi z mislimi).

Z očkom se v določenem momenti nista ravno ujela, vendar sem oba spodbujala, da se bolj družita, da sta sama, se sama igrata. Seveda mi ni žal zato, vendar zaboli, ko narediš vse za otroka, kaže, da je vse lepo in prav, potem te pa pogleda in začne klicati in ponavljati tata. Tudi, ko ga pridem iskat, so druge stvari bolj pomemnbe, se ne zmeni zame in ko ga želim stisniti in mu dati lupčka se obrne stran,.... Zdi se mi, da se vse skupaj ponavlja in ko je kdo drug zraven me sploh ne šmirgla in tudi doma ne išče več moje družbe.

Poiskušam se pač tolažiti, da so to njegove 'muhe', da je normalno in zanj samoumnevno, da sem vedno ob njem kadar me potrebuje, da rabi družbo drugih, vendar me boli in se vedno bolj sprašujem ali so to res njegove muhe? Ali me bo to sploh kdaj nehalo preganjati in bom začela normalno živeti ter se nehati obremenjevati.

lp