Obporodne stiske

Ste se znašle v situacijah, ko ne zmorete več? Ali se počutite izčrpane? Si ne želite biti več supermama? Pišite in zaupajte vašo stisko.
Moderatorki: dr. Zalka Drglin in Radmila Pavlovič, dipl. psih, Združenje Naravni začetki
Drage mamice ...

Mogoče je bilo od tega že kaj napisano, ne vem ... nisem gledala. Me pa zanima ...
STE KRIČALE, KO STE ROJEVALE, ALI NE ?!?

Moja porodna izkušnja je namreč taka ...

Zdaj sm ravno iz porodnišnice. Drugi porod. Ko sem rojevala, sem kričala od bolečin. Bila sm priklopljena na CTG in ko sm kričala je otroku padel utrip iz 140 na 40. Skoraj sm s tem ubila otroka. K porodu so poklicali ginekologa, ki pa me je prišel samo okregat, da brez potrebe zganjam tak teater in da s tem škodujem otroku ... Da so mamice včasih kričale, zdaj pa več ne. In potem še mož, ki je bil tudi zraven, mi je rekel "skoraj si mi ubila otroka". To me je čisto potrlo in si ne morem zbit iz glave. In sm si rekla ... prva stvar, ki jo naredim ko pridem domov, je da se pozanimam o tem kako to prenašajo druge mamice.

Kot sem že napisala je to moj drugi porod. Ki pa se mi je zdel težji kot prvi.
Prvič sem rodila tako hitro, da ko sem prišla v porodno, niti me niso meli časa priklopit na CTG, pa je verjetno tudi padel otroku utrip pa tudi je bil mož zraven, tudi sem kričala ... in ko je blo vse skupaj mimo, je rekel da je ponosen name. To se mi je zdelo ful fino. Prvi otrok je pritiskal dol, vn, sm vedla da bom rodila ... in mi ni bilo tolko hudo. Zdaj pa ... kot sm napisala gor ... porod je bil počasnejši, bolj se mi je vlekel, otrok je pritiskal nekam gor ... Sm si mislila kam gor sili, da ne bom nikoli rodila ... Skratka ... Grozno. Sej sm bla tiho in trpela bolečine, dokler je šlo. Ko pa nisem več mogla sm zamižala in začela kričat. Nisem več nobenga vidla, nisem več nobenga poslušala ... Vsi so govorili gospa dihajte dihajte ... Meni pa je blo samo za kričat ...

Kako je bilo vam? Ste kričale pri porodu ali ne?

Hvala.

Lep pozdrav
Barbara
Jaz sem tulila, klela, opletala z rokami, metala masko z oksidulom na tla. Pomoje je izgledalo kot v filmu Exorcist.

Pa resnično me je tako bolelo! Še zdaj pravim, da rajši nobenga otroka več, ko da grem še enkrat čez take popadke (bili so umetno sproženi, od vsega začetka satansko boleči in en za drugim, brez večjih pavz, da bi se lahko vsaj malo spočila).

Mislim, naj en tvojemu dragemu tazadnjo razširi, pa bomo vidli a bo tiho pa dihal al bo rjul!
No, jaz sicer nisem, je pa res, da sem imela oba poroda razmeroma lahka in hitra.
Mi je pa izjava tvojega moža malo mimo. Kaj si pa misli, da je? Če ne bi bilo tebe, se otrok sploh ne bi rodil, on pa, da si ga skoraj ubila? Naj se malo zamisli nad sabo!
154vi

Re: Porodna bolečina in kričanje

02.12.09 00:15

Rodila sem dvakrat, obakrat s carskim rezom. Prvič sem imela 12 ur umetne popadke, v porodni sobi sem bila 16 ur! Otroku je srčni utrip padel pod 40 ( mislim, da je bilo okoli 20). Pa ne zaradi kričanja pač pa zaradi pomanjkanja kisika (akutni fetalni distres). Nato me je ginekolog na hitro pregledoval med popadkom in otrok se je v tistem nekam navzdol zaletel ali zataknil, saj ne vem kaj se je zgodilo - skratka dvakrat sem zarjula od bolečine in se nisem zavedala, da sem to jaz, mislila sem si kdo za vraga tako kriči! Nato pa takoj v operacijsko. Otrok je tehtal pet kilogramov, zato se ne čudim ne bolečini ne kričanju. Letos pa sem imela načrtovan drugi carski rez, brez predhodnih popadkov. Po operaciji me je tako bolelo, da sem nenadzorovano šklepetala z zobmi in čutila neznosno bolečino v trebuhu, poleg tega sem se tresla kot da imam mrzlico. Napol nezavestna sem spraševala zakaj se tako čudno počutim, pa so rekli, da so to krči maternice in da protibolečinska terapija še ni prijela. Rez imam od popka navzdol in zdelo se mi je, da me bo raztrgalo na dvoje. Nekaj ur se nisem zavedala kaj se dogaja in da imam še enega fantička. Zato draga Barbara bodi ponosna nase in na to, da si spravila na svet dva otročka in da je tvoje telo to zmoglo. Vsaka rojeva drugače, ene kričimo, druge ne, ene rodite po naravni poti, druge pa ne. Vse pa postanemo mame. Opravila si težaško delo, ki ga tvoj dragi ne bo nikoli. Glede njegove izjave med porodom pa - rojevala si vajinega otroka, nisi mu želela žalega in nisi ga skoraj ubila. Mislim, da se moraš o tem pogovorjati s svojim možem, drugače te lahko to še dolgo razjeda!
mamica deklice 2

Re: Porodna bolečina in kričanje

04.12.09 07:59

Jaz sem obakrat rodila kar hitro, nenako sem bila kake 4 ure v porodni, mislim, da sem bila obakrat na umetnih popadkih, ker so moji popustili.

Ne vem no, seveda me je bolelo in popadki so se kar vrstili, nic premora ni bilo vmes, sestra je rekla, zdaj popusca, mene je pa ves cas nazigalo do konca. Prva puncka se prisla po dveh glavnih popdakih, najprej glavica, potem se telo. Druga pa se je malo bolj obotavljala in takrat sem si res ze zelela, da bi bila ze zunaj.

Samo sem se ves cas trudila, da sem bila cimbolj tiha in se osredotocala na glas babice, ki je bila zraven, to mi je malo pomagalo, da se nisem ukvarjala samo sama s seboj. Partnerju sem enkrat rekla, da ne morem vec, da je grozno, samo mi je potem rekel, da sploh ni bilo panike, da sem bila zelo ok, sem tudi babico vprasala ce sem bila glasna, pa je rekla, da je bilo cisto ok. Kricala vem da nisem.

Meni ne bi bil problem se enkrat it rodit ali pa se trikrat, glede na moje izkusnje. Mene je groza nosecnosti, kar pa je ze druga zgodba. Grem pa raje se enkrat rodit, kot h zobarju.
Ko tole berem me je groza. Drugi mesec grem rodit svojega drugega otročka. Prvi porod - na koncu mi je babica rekla: O a vi znate tudi govorit? Ves čas poroda sem bila tiho in sledila navodilom moža ali babice. Upam, da bo zdaj tudi tako.
Draga BarbaraS.

Očitno je tem našim dedcem prov malo mar za svoje žene, če nas kar pobere od bolečin na porodni mizi. Važno je da se potem oni pobahajo kako so bili zraven pri porodu in kako zelo so pomagali. Oni nimajo kaj pomagat. Lahko te držijo za roko, te božajo ti govorijo kaj lepega.... Ampak na koncu opravimo ženske vse same. Smo devet mesecev noseče, gledamo da čimbolj zdravo jemo, potem se pripravljamo na porod, hodimo na ctgeje, čakamo v vrsti s tistim trebuhom, ki nam je bolj v nadlego kot kaj drugega in ko se začnejo popadki, to čutimo samo me ženske, pa nihče drug. In ko smo bližje porodu hujše je, samo en popadek bi mogli moški doživeti in potem bi se populacija zmanjšala za več kot polovico, ker so navadne reve. Tudi jaz sem zakričala ko me je babica prerezala, drugače pa sem ene dvakrat samo malo pojamrala, ker je bilo res zelo hudo. In potem mi "dragi možek" reče pa še vsi me poznajo. O pravi k..., nej te poznajo, pa pejt še ti rodit, pa na pol nej ti ga zrežejo....
Vem da sem kritična ampak to me pa res tako zjeza, Moški gor, moški dol, očka dol očka gor, vsi so ponosni na otročička, (sej je to lepo), kaj pa na mamico, ki je že 24 ur prenašala popadke in to zmeraj hujše, na koncu pa še potiskala, močno pritiskala, da se je dojenček, ki je priplaval iz moškega le porodil. Potem sledi dojenje in spet zdrava prehrana, pa nočno vstajanje pa še in še in še.
Ne me narobe razumet, samo imam občutek da so zadnje čase veliko bolj gor vzeti moški, ki so pri porodu in obiskujejo materinsko šolo. Nimajo pa pojma, kaj doživljamo mamice pred porodom, med in po. In nikoli ne bodo. Nimajo pojma, kaj v resnici je popadek in bolečina. To še zdaleč ni tako kot bi si zlomili nogo, noga se zaceli, duševna rana, ki jo mladi očki pustijo svoji ženi na porodni mizi pa nikoli.
Vse to sem jaz povedala tudi svojemu možu, ki se z mano o mojem porodu ni hotel niti pogovarjati. Vse kar mi je rekel je bilo to da ga vsi poznajo. Jaz pa sem se močno zaprla vase, in veliko premišljujem o tem kako grdo sem se obnašala in premišljujem če me je res tako močno zabolelo, da sem mogla zakričati. In vedno pridem do istega zaključka. Nisem, srklana ženska imava drugega otročka. Prvi se je rodil s carskim rezom, drugi po letu in pol naravno. Ginekologinja me je celo pohvalila, da sem po carskem sploh želela in rodila naravno brez komplikacij, ker je po tako kratkem času to kar tvegano.
Tako da naj moški s svojo mogočnostjo v hlačah bodo kar tiho, ker tisto kar oni opravijo je popolnoma brez bolečin!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Brez zamere, pa LP
ojla.
ej ne se sekirat.
jaz sem sredi popadkov(umetno sproženi po pdp,boleli ko vrag,nič pavze),poslala vse v kur....c in že lezla iz porodne mize.
Ja sem se parkrat zadrla,pač težko prenašam bolečino,samo J.GA tudi babce so mi govorile da naj diham in se umirim,....mah mene ni sram,...tudi pred možem in babcami nasploh.ali jih boš še vidla ali ne.dol ti visi.

zdaj sem tudi jaz v 2 noseča 30 tednov bo kmalu in me je GROZA.premišljujem da naj bi imela CR,ker tako mesarsko klanje se ne grem več.

ti pa reci možu,da naj bo tiho,kar se tiče izjave pri porodu,reci mu,da je ne boš nikoli pozabla,in da naj drugič premisli kaj blefne.
no moj je imel tudi komentarje.pa ga nisem poslušala,ko pa ga je bolel 1x uč-poškodba,čakaj kaj sem mu vrnila.pa je lahko hodil,govoru in .....pa je 3 dni zarad tega ležal.to ti dovolj pove ,da dedci nikoli ne bodo vedli kaj pomeni porodna bolečina.in veš kaj,matr da mi je gladko vseeno če mojga ni zraven,pa ga imam zelo rada.no sebe pa še bolj.

in ti imej sebe tudi.babaice čez pu ure za tabo niso več govorile o tem,ker to doživijo vsak dan.tako da se ne obremenjuj.

lp
Zoya3

Re: Porodna bolečina in kričanje

26.01.10 14:13

Ti priporočam, da v primeru, če še kdaj zanosiš, izbereš drugo bolnišnico. In za tistega zdravnika itak nimam besed, kako je ta naredil faks??? S kričanjem ne ubiješ otroka, kvečjemu spustiš svoj strah in bolečino ven. Pa bre zamere, tvoj mož je imel pa res eno glupo izjavo. In zakaj bi se obremenjevala z medicinskim osebjem tam??? Oni so za to tam, da poskrbijo, da je s tabo in otrokom zdravstveno vse ok, ne pa, da ti vzbujajo občutke krivde, če kričiš od bolečine. Mah, meni se kar lasje dvignejo, ko slišim, da se to dogaja. Očitno sem jaz imela res srečo: 1. porod, naravni popadki, da sem jih sploh začutila, so se začeli že kar na 5 minut, rodila v 2 urah in pol, osebje super, niso mi težili z dojenjem in prve dve noči so mi malega odpeljali, da sem se spočila.
karolinka

Re: Porodna bolečina in kričanje

05.02.10 11:48

jaz sem se drla, tulila, klela. mi je pasalo! na začetku sem imela svoje popadke, a ker se jim je mudilo, so mi dali oksitocin, potem pa.....uh, kako je bolelo. si ne predstavljam, da se ne bi drla in me prav malo briga, kaj si je kdorkoli tam zraven mislil.
tulila, polulala babico, možu sm se pa ful smilila in me je skoz spodbujal sploh na konc, pa še babco je skor pretepel ko je vidu s kakšnimiškarjami me je prerezala.
babesmožleht

Re: Porodna bolečina in kričanje

27.05.10 10:18

Veš kaj,

škoda da nisi med popadki držala svojega moža za jajca in ko bi najbolj bolelo, bi ti fino stisnila. Pa me zanima, če bi bil on tiho.........da si mu skoraj ubila otroka. Sram naj ga bo.
Drži se, verjemi vase, ljubi otroke. In prevzgoji moža. Kaj takega.

Hja, še doma kdaj zakriči. Nad njim. Naj se opraviči, zgaga.
mamicadvakrat

Re: Porodna bolečina in kričanje

28.05.10 08:28

Se podpišem pod babesmožleht.
Draga BarbaraS, kričanje v porodni ni nič takega, nisi ne prva sploh pa ne zadnja in verjemi babice tega sploh ne opazijo tako, še manj pa si te zapomnijo. Če pomaga je vse dovoljeno, vsaj tako je meni rekla babica.
Tudi meni je bil drug porod hujši.
Izjava tvojega moža pa je res glupa. Naslednjič mu ne pusti zraven.
v prvo so se začeli popadki že v nedeljo nato sem rodila v torek ob 15 uri z dodatkom umetnih.Bolelo me je kot sam hudič bla zmatrana ko nevem kaj 2dni brez spanja.
popadki so bili tako hudi , da sem mislila da mi bo zlomilo hrbtenico in odprlo RIt do polovice hrbta nakoncu rodila z pomočjo vakuuma in sem tako zakičala, da me je sestra, ki je čakala na mojo punči butnla v roko in rekla naj neham kričat, da saj je vssega že konec. šivanje me je bolelo še skoraj bolj kot sam porod, (pa sem tudi skoz nekaj jamra) vsak vbod in poteg nitke sem čutila ta psihopat od dohtrja sploh ni počakal da bi prijele šponte ki mi jih je dal. moj dragi mi je bil v veliko oporo in skoraj sem mu zlomila kazalca in sredinca na obeh rokah ma ni niri pisknu.samo tolažu me je a pa tudi hlače sem mu raztrgala dobro, da so vile od porodnišnice
v drugo sem bila brez glasu idealno za porod.
zjutri mi je odtekla voda ob 10 dobila umetne popadke in ob 13 rodila drugo punčko.
ma ob potiskanju sem kljub temu, da sem bila brez glasu tako zarjovela, da me je verjetno slišala cela porodnišnica hahaha.
tudi jaz sem tulila in opletala okoli sebe in ko mi je babica rekla, naj bom tiho, sem ji rekla, naj se pobere stran, da bom vpila in rodila kakor jaz hočem, ona pa dobi plačo zato, da me posluša.
Kar se pa izjave moža tiče - naj skozi svojega luleka spravi balinkuglo, potem naj pa komentira, bedak.
Tulila od bolečin. Vsakič. Je pa čisto preprosto dejstvo, če rodiš hitro, se tudi odpiraš hitro in to boli. Bolelo me je ko sem dobila klistir. Potem, ko sem šla v WC in jokala, kričala, stokala in mislila da bom kar umrla. Bilo mi je zoprno, vendar če ne bi zavpila sem mislila da me bo kar razneslo od pritiskov. Dihanje, prigovarjanje, - lep placebo, preusmerjanje in popolnoma nič drugega. Sem jih poslal nekam in zatulila.
Ko berem tole temo, ne vem, ali naj se smejem, jočem ali zgražam.
Tudi zato, ker sem v 37. tednu in je nastop poroda le še vprašanje časa. Kaj me čaka, ne vem. Zagotovo pa vem, da ne grem v bolnico na zabavo, s katere bom prišla vsa nasmejana z roza škatlico z veliko pentljo, v kateri bo lepo zavit ležal otroček.

Zavedam se, da grem rodit! Da bo to delo, delo in še enkrat delo, ki bo bolelo.
Če si predstavljam, da se mora moje telo v medenici razpreti toliko, da bo lahko ven prilezel nekajkilski otrok in da se mora nožnica razširiti za 10 centi, potem vem, da bo hudičevo bolelo.
In zato si ne delam utvar, da se bom tej bolečini lahko uprla in se je znebila z nekim kričanjem - ker je veliko veliko močnejša od mene...pa ne samo od mene...tudi od vsega medicinskega osebja, ki bo ob meni in bo prav tako nestrpno spremljalo, ali je stanje zame in za otroka stabilno..in potem po potrebi urgiralo in preprečilo najhujše.

O porodu pišete kot o klanju?! Kot o mučenju ženske...
Pri tem pa pozabljate, da ženske rojevajo že tisočletja in da je to eden najbolj normalnih pojavov človeštva..da to ni bolezen, da je to normalno fiziološko stanje zdrave ženske, ki lahko zanosi in potem rodi...
Ampak ker je pač današnji folk razvajen, ne more več zdržati niti najmanjše bolečine...Če že ob menstrinih krčih čakate v vrsti za nalgesin, potem ne vem, zakaj sploh
/kot moderatorka sem tu posegla v besedilo, ker ne dovolim vulgarnega govorjenja; to je forum za obporodne stiske; dr. Zalka Drglin/ ...
Ko je pa treba na svet spraviti bitje, ki naj bi bilo plod ljubezni dveh odraslih zrelih ljudi, se pa derete in ga preklinjate /enako kot prej, posegla sem v besedilo, moderatorka/
in kaj vem, kaj še vse...
Če ima tako babo, se mi tip celo smili...

Raje bi energijo kričanja in preklinjanja usmerile v dihanje, sproščanje in prepuščanje bolečini z mislijo, da vas boli z razlogom - ker boste na svet kmalu spravile novo bitje - novega človeka- In ta mali človek je v tistem trenutku, ko ve kričite in se upirate ter delate scene v porodni sobi, še v večji stiski, saj se mora skozi ozek kanal med vašimi kostmi in drobovjem preriti v ta gnili svet, ki je daleč od ugodja, ki mu ga je 9 mesecev nudila maternica...



Popravljeno 1-krat. Zadnjič popravljal Zalka ob 28.08.11 10:28.
ajda77

Re: Porodna bolečina in kričanje

28.08.11 12:26

Draga africa,

hudo mi je, ko berem tvoje besede. Tudi jaz sem se na porod pripravila, šla sem z mislijo, da bom čimbolj sproščena, da vsak popadek pomeni biti bližje temu, da mali angelček priveka na svet. Pa je šlo, lepo, dokler mi niso poroda pospešili z umetnimi popadki. Pa je tudi nekako šlo, prvo uro, drugo uro, tretjo uro pa čedalje težje. In kljub temu, da sem bila menda pripravljena, me je presenetilo. Tudi jaz sem se oprijemala postelje, zjokala, stokala. Bolečine pa niti malo niso bile primerljive z menstrualnimi krči. Verjetno res vsaka porod občuti drugače, pri nekaterih poteka hitro, pri drugih počasi. Poznam take, ki so 10 min pred iztisom še hodile, jaz dve uri pred tem nisem mogla niti nog več premikati in so me babice obračale iz boka na bok.Vsaka drugače. Ampak res lepo, lepo prosim, ne kritizirati takih, ki so/smo to dale čez, pa zaradi takih ali drugačnih razlogov pač ni vse potekalo v tišini.
Ajda, tvoj vpis je povsem drugačen od predhodnic in povsem razumem tvojo situacijo.
Me pa vedno znova jezijo izjave, kakršne so v prejšnjih vpisih...Ne razumem, da ženske med porodom preklinjajo partnerja in osebje, ki jih spremlja....predvsem pa, da med porodom v središče dogajanja postavljajo le sebe, pozabljajo pa na otroka. Po moje je porod z namenom tako boleča izkušnja, ker gre za iniciacijo v materinstvo. In vsaka iniciacija ima svojo ceno...

Seveda se pa strinjam, da gre za 1000 in 1 izkušnjo, situacijo in osebe, ki so vpletene in da niti dva poroda na tem svetu nista enaka...
Africa!

Verjetno si že rodila.(?) Resnično me zanima, kako je šlo? Si lepo predihala porod, je šlo vse po tvojih načrtih?

Daj oglasi se!!!!!!
Bolečino popadkov najlažje predihamo - to ni mit, ampak to je čista resnica. Prvič smo miselno usmerjeni k temu, da bomo pravilno dihali (beri: ne razmišljamo toliko o bolečini), drugič pa telo z dihanjem dobi kisik, če se pa deremo in krčimo, pa je bolečina samo še hujša! Govorim na podlagi lastne izkušnje, saj so mi porod sprožili - imela sem samo umetne popadke. Ampak se je dalo zdržati!!! Sedaj sta dva meseca od poroda in se mi sami popadki niso zdeli tako nevzdržni. Ženske, to je vendar bolečina, za katero vemo, da bo minila in bo poplačana z najlepšim darilom.
Fajn je če obiščete kakšen tečaj, oz. pripipravo na porod (ne samo materinsko šolo). Meni je to pomagalo, saj sem se tud zelo bala poroda. Spremenila sem svoj pogled na celotno stvar: nisem se več toliko ukvarjala z mano, mojo bolečino, ampak sem se prepričala, da moram biti močna in zdržati, ker je porod za otroka veliko bolj naporen kot pa za mater! In res 4 ure umetnih popadkov sva z možem predihala mirno, da bi kričala nanj, ali na babico, ki me je bodrila in pomagala mi pa še na misel ni prišlo. Pa tudi nisem imela moči, da bi tulila in vzdihovala, pač mi je bilo lažje samo dihati.
Meni je bil zadnji del poroda bolj neprijeten, ker sem se od bolećine začela gubiti in se nisem več najbolj zavedala. Najhujša stvar pri porodu, pa je bila v mojem primeru poporodno obdobje, ker sem bila rezana-šivana in je trajalo, da se vse zaceli.
Zato vam, ki še niste rodile, svetujem, da se raje pripravite na porod. Tako psihično, čustveno (naj vam vsak popadek predstavlja stopnico, ki jo morate prestopiti, da boste bližje srečanju s svojim otrokom), tako tudi telesno: keglove vaje in masaža presredka pomaga, prav tako vzdržujte telesno kondicijo.
Jaz sem pa prvič imela CR in izredno obžalovala, da nisem rodila naravno. Drugič sem dobila popadke popoldne, jih predihavala in prehodila skozi celo noč, zjutraj šla v bolnico in v eni uri z dodanimi umetnimi popadki rodila. Nič kričanja, skoraj nič bolečin. Verjamem, da je bilo vse v moji glavi, vem pa, da je bilo veliko krivo to, da sem približno že vedela, kaj me čaka. Pravilno dihanje mi je proti bolečeni zelo pomagalo, čeprav sem le par popdakov predihala s "pasjim dihanjem", ker sem se prej kao šparala za hujši del (ki ga potem ni bilo) in dihala še globoko, odprta sem bila pa že takrat do konca (samo tega nisem vedela).
Preveč opletanja in kričanja verjetno res ni priporočljivo, da ne poškoduješ otroka, ko niti ne veš, kaj pravzaprav počneš. Če pa kateri kričanje sprosti telo, da bolj konstruktivno sodeluje z bolečino in da se tako ženska hitreje odpira....zakaj pa ne!
migica26

Re: Porodna bolečina in kričanje

24.11.11 20:53

Zakaj nebi smele kričat? seveda da lahko. Če ti j lažje. Jaz sem si tudi rekla, da bom skušala ne kričat, ampak ko se zgodi, da te ureže tisti popadek, tak da misliš da ti maternico trga narazen, pol ti ne preostane druga ko kričanje. Sicer pa vsaka porod prenaša drugače. Odvisno je predvsem od praga bolečin. Ene majo nizkega, druge visokega... In enim je lažje kričat, drugim biti tiho in dihati. Vsaka svoje... edino kar rs nebi, je preklinjanje...

mislim da to pa res lahko kontroliraš... in meni je tudi rekel doktor, gospa, saj vam ni treba biti tako glasna, pa sem se požvižgala na njegovo izjavo.. in tudi sestre so hodle mimo sob in govorile dihat, dihat, dihat, s kričanjem ne boste nič dosegla, meni se je pa glaadko j*****.... :) pač, vem da nebi več rodila brez kakih protibolečinskih.. sem pa rodila povsem naravno, brez protibolečinskih in brez umetnih... ampak mene je že rezalo in bolelo, ko sem bila komaj 3 cm odprta... ko pa sem stiskala tamalo ven, pa sploh ni nič bolelo.. Prav čudim se, ampak bil je celo prijeten občutk, tko kt da bi šla kakat:))
Slučajno sem spet naletela na to temo in vidim, da vas vseeno zanima tudi moja porodna izkušnja. Ja, zdaj je za mano! In ne, nisem se zmotila.

Preživela sem čudovit porod, ki bi ga takoj ponovila še 100-krat! Vse psihične priprave so se temeljito obrestovale in lahko rečem, da moj porod NI BOLEL!
Je bila to le sreča, slučaj ali pa resnično posledica temeljite psihične priprave, ki je vključevala vaje in vaje, vizualizacijo poroda in vse metaforične prispodobe, s katerimi sem si porod skrajšala, da so 4 ure, kolikor je trajal, minile še hitreje, ne vem. Zagotovo pa lahko rečem, da me je porojevanje 3450 g težke deklice bolelo manj kot pred letom dni splav s tabletko v bolnici, ko sem morala iz sebe spravljati umrl plodek, star 8 tednov.

Popadke sem čutila kot povprečne menstrualne krče, odpirala pa sem se zelo učinkovito (ob prihodu v bolnico sem bila odprta 2 cm, po klistiranju in predrtju mehurja pa že 5!). Tako sem epiduralno ZAVRNILA in vztrajno predihavala popadke naprej. Partner mi je bil pri tem v neverjetno podporo. Močil mi je ustnice in me podpiral. Sem namreč sedela ob porodni postelji na pručki, ker mi je sedeč položaj veliko bolje ustrezal in se mi zdel tudi anatomsko bolj logičen, saj je plod tako lažje pritiskal dol.
V umirjeni atmosferi porodne sobe soboške porodnišnice (Rakičan) sva s partnerjem v noči med 3. in 4. septembrom skupaj stopala po strmi, a ne naporni poti do vrha. Ker sva šla z roko v roki in si med potjo pomagala, naju je cilj pričakal s soncem obsijan.

Zadnjih 6 popadkov sta prišli dve babici, ki sta me usmerjali, kako in kaj naj pritisnem, da sem otroku olajšala prihod. In res, ker sem ju poslušala in sodelovala, je najina deklica bila kmalu s tremi 10 (Apgar) opravila svojo prvo življenjsko iniciacijo.

Ko so zbudili zdravnico, da mi pride zašit manjšo notranjo raztrganino (rezati ni bilo treba), sem nasmejana in neverjetno močna držala svojega prvega otroka v naročju, starejša babica pa je zmajala z glavo, da takega poroda pa že dolgo ne. In zdravnica ji je prikimala ... ja, takšnega si lahko želi vsaka prvorodka, je dodala.

Ko sem se jim na koncu zahvaljevala za spremstvo in znanje, ki ga imajo in nesebično delijo tudi ob najbolj nemogočih urah dneva in noči, da na svet pospremijo male sončke, in se jim opravičevala, če sem morda kričala, bila naporna itd., mi je ta ista babica v smehu dejala: "Kričali?! Bili ste tiho, kot redko katera tukaj!"
Izjava moža... no comment. :x

Jaz sem prvič tulila precej, menda celo uro ali še več. Sem se trudila tulit z nizkim glasom, "iz trebuha", kot so nam povedali v materinski šoli. Dejstvo je, da lahko z nekontroliranim drenjem nehaš pravilno dihati, in če dihaš plitko, bo tudi otrok dobival manj kisika. Ampak to je tudi edino, na kar sem bila pozorna, sicer pa me ni kaj dosti brigalo.

V drugo sem bolj jamrala kot se drla, čimbolj sem se poskušala osredotočit na dihanje, razen potem, ko je bil čas za pritiskat - takrat sem pa zarjovela. :)) No, med pritiskanjem se seveda nisem več drla ampak šparala sapo. Obakrat rodila naravno, brez česarkoli, imam zelo nizek prag bolečine.
rubinka

Re: Porodna bolečina in kričanje

22.02.12 20:17

Hoj, kaj ste face, vasim postom se smejim k opica:)) Jaz sem pa v 35. tednu tko da me bo porod kr hitro ujel. Prvic sem rodila z nacrtovanim CR. Tokrat si pa zelim izkusiti naravni porod. Zihr mi bo zal haha:)

Africa, tvoja porodna izkusnja je prav neverjetna, dej prosim kaksen nasvet za te tvoje vaje. Jaz si tudi glih ne zelim rjoveti med porodom, ampak zadrzevala se pa tudi ne bom do onemoglosti, pa bas me briga kaj si bodo pol ljudje mislili.
Jana11

Re: Porodna bolečina in kričanje

27.02.12 11:45

Africa,

prosim, podeli z nami, kako si se pripravljala na porod - psihične priprave. Mene ga je namreč strašansko strah!!

Hvala in lp,

Jana
ena, ki je zarjula...

Re: Porodna bolečina in kričanje

06.04.12 13:30

Ne vem, zakaj bi se kdorkoli smel zgražati nad mamico, ki vpije, ki rojeva! Pa če je ta oseba sama rodila ali ne, bila tiho ali ne. Vpitje je dovoljeno, in ja, sprosti!

Meni je ena od babic (vem, da je bilo ob porodu prisotnih več ljudi, točno se ne spomnim, ker sem imela težave in sem komaj zaznavala vse) sama rekla, da naj zavpijem, ker bom tako lažje potisnila. Morda je bila celo ginekologinja. In ko prvič nisem dovolj potisnila in zarjula, je rekla, da naj glasneje. Tako sem potegnila moč od bogvekje, čeprav sem bila prej nekaj ur bolj rastlina kot človek, zatulila kot levinja in rodila zdravo dete, ob katerem sem slišala samo "Uf, tole je bila pa res velika punca!" :D Ja, punce, če želite rodit v miru, ok, če pa želite zavpit, da vam da to moč, pa dajte! Tudi v tem je moč ženske in narave.

Edino, česar jaz ne razumem, so a) očetje, ki se delajo pametne (naj izserjejo kroglo za bowling in potem pametujejo!), in b) mame, ki preklinjajo svoje partnerje in ves svet med porodom. Navkljjub vsemu očetje niso krivi za bolečine.
No pri meni je bilo tako, da nekako nisem imela dovolj moči za kričanje (sem bolj stokala :)). V bistvu sem bila tako izčrpana, da tudi če bi hotela, ne bi mogla zakričat :) Je pa porod trajal 15 ur.

Jaz mislim, da komur pač pomaga kričanje naj kriči. Je pa res, da je mi je bilo kar malo grozno poslušat kričanje drugih porodnic, ko so me pripeljali v porodno sobo - stene so tanke + vrata sob so bila non-stop odprta. Sem si predstavljala v kakšnih bolečinah so in ker sem vedela da bom čez nekaj ur na istem, me je postalo še bolj strah.
Uf ja, to sem pa jaz najbolj na svetu hvaležna, da pri obeh porodih nisem imela nobene sosede, ker si res ne morem predstavljat, kako bi se lahko skoncentrirala na premagovanje svoje bolečine, če bi poslušala druge.
PaKaj

Re: Porodna bolečina in kričanje

16.04.12 14:57

Pred porodom sem mislila, da bom zagotovo kričala kot nora, še posebej zato, ker bolečine ne prenašam preveč dobro. Pravzaprav me začne vse bolet, če bolnico samo od daleč vidim. :) No, pa med porodom niti nisem kričala, malo sem stokala in enkrat menda celo "zarenčala", hehe, kričala pa nisem. So pa druge, že ko sem čakala v čakalnici, pa potem, ko sem bila jaz že konec. Dve sta res grozno kričali, ampak meni je bilo samo hudo, ker trpita, tega nisem projicirala nase, ni me bilo zaradi tega strah. Vsak človek je drugačen, se drugače odziva - in mu drugačne stvari pomagajo. Če ženski paše kričat, pa naj, hvala bogu, da si da duška in ji je lažje. Je pa res, da na tak način tudi tratiš energijo, kar je zoprno, če je porod dolg ... Ampak kar pogumno, ženske veliko zmoremo, moški so tukaj druge violine in nimajo kaj pametovat! :)))
3xmama

Re: Porodna bolečina in kričanje

03.05.12 23:01

Porodno bolečino je potrebno vzet kot nekaj produktivneg, to ni bolečina proti kateri se borimo, ampak z vsakim popadkom smo bližje cilju, ko vizualiziraš kako s sprostitvijo mišič pomagaš otroku na svet je vse lažje:))
Tako sem se sama pripravila na porode, vsak porod je bil kratek, zelo intenziven in tudi boleč, ampak bolečine sem sprejemala z radostjo, saj sem vedela, da še malo pa bo otrok v mojem naročju.
Med porodom sem v mislih pa tudi na glas prigovarjala še mojemu nerojenemu otroku, da mu pomagam, še malo in bova skupaj na svetu. S tem sem se sprostila in dovolila otroku se porodit.
Danes imam že tri velike otroke in se z nostalgijo spominjam ur rojevanje in dojenja drobcenega bitjeca.
rožtovarna

Re: Porodna bolečina in kričanje

01.08.12 23:05

Spostovane!

Vec je treba storiti za to, da bo epiduralna analgezija dostopna vsem v vseh porodnisnicah, ker to, kar se sedaj pocne je mucenje zensk. Sploh z umetnimi popadki brez protibolecinske terapije je zivalsko... In samo v nasem prostoru so izgovori, da je to pac tradicija, da je bolecina normalan spremljevalka... Morda so znosni naravni popadki, umetni niso.
milka bilka

Re: Porodna bolečina in kričanje

02.08.12 10:07

Jaz sem sigurno izustila nekaj glasov, vem da sem stokala, sem spraševala mojega partnerja, če sem bila glasna, pa je rekel da ne. Rodila sem 3x, vsakič drugače. Tretjič se je močno zakompliciralo in so me morali med porodom uspavati tako da sem se zbudila popolnoma spočita in brez bolečin. Uspavana pa sem bila menda zgolj nekaj minutk....

Prvič rodila z umetnimi popadki, pa po mojem drugič so mi jih tudi dodali na koncu. Pa kaj naj rečem, meni ni bilo neke hude panike, jaz bi šla komot rodit še večkrat, no noseča pa ne bi bila NIKOLI več. Meni je nosečnost nekaj najbolj groznega. Porod sam pa ni panike. Raje rodit, kot k zobarju.
Ja saj boli ko hudič, nič ne rečem, samo to traja kratek čas in kar je najbolje, mine takoj, ko rodiš. Pa sem bila prvič rezana skoraj do srede hrbta, drugič samo notranje malo strgana, tretjič pa nič, čeprav so otroka praktično vzeli iz mene (rodil se je z nogami naprej in se zataknil z rameni v meni). Je pa res, da je vedno porod trajal cca. 2-3h.

Nikoli ne bi vzela epiduralne in samo prvič sem dobila neke protibolečinske terapije v žilo, po kateri mi je bilo neznansko slabo.

Moje priprave na porod so bile zgolj misel, ki sem si jo stalno ponavljala: Ni važno kako bo bolelo, samo osredotoči se na glas osebja in poslušaj, kaj ti govorijo. Oni vedo, kako to gre in upoštevaj njihova navodila.
Jaz sem jim popolnoma zaupala in se jim prepustila.
pri nas pa

Re: Porodna bolečina in kričanje

15.09.12 07:53

Niti zvoka od mene do zadnjega potiska...takrat sem zakričala in to je bilo vse...med popadki sem zaspala, skoraj, ko pa je bil popadek sem pa dihala...vse skupaj je trajalo 16 ur...tako da res nisem imela moči da bi se drla...
Js sem sicer sele 13 stara in man ful rada dojencke ampak me je ze zdaj strah, ce bom kdaj rodila. Saj bi rada, a ves ta govor o bolecinah... me je groza. Nekatere mamice recejo da ful boli, nekatere da ne... Kako je s tem? Je res takoooo grozno? :(
LP, Trinajstica
prvorodka

Re: Porodna bolečina in kričanje

07.02.14 18:36

hja, res boli in res je grozno. telesna bolečina se konča kmalu po porodu, kake tri mesece pa trajajo še težave s psiho- vsaj pri večini mamic. sam porod, ki je bil tudi pri meni dolg in naporen in da, drla sem se kot zverina, v primerjavi s stanjem duha po porodu ni nič hudega. čeprav si mlada, si za vse večne čase zapomni, da utegne biti obdobje po porodu nekaj najhujšega, kar se ti bo zgodilo in ne nasedaj medijem, ki prikazujejo novopečene srečne mamice namesto realnih obupanih, izmučenih, osamljenih in depresivnih mam. žal. pa opravičujem se zaradi malih začetnic- z eno roko podpiram otroka, z drugo pa pišem.

lp in srečno vsem
Sem se nasmejala nekaterim na tejle temi. Osebno menim, da je osebje porodnišnic navajeno vsega.
Sama sem rodila dvakrat. Ker sem oseba, ki ima rada stvari "pod kontrolo" me je prvič res skrbelo, kako bo vse skupaj zgledalo. Ni bilo lepo, 15 ur porodne sobe, za zadnjih 5 ur sploh ne vem, kaj se je dogajalo. Vem, da mi je bilo v začetku strašno neprijetno lulat na porodni postelji. Kot prvorodka sem tudi poklicala babico, ko sem mislila, da sem se "polulala do vratu".... Prisotnost partnerja mi je bila v neverjetno oporo. Kričala menda nisem, stokala pa sem in na koncu, ko sem detece dobila na trebuh jokala (od sreče). Fizične posledice prvega poroda me niso odvrnile od tega, da bi rodila še enkrat. Tokrat je bilo bistveno lažje. Umetni popadki so sicer skrajno neprijetni a ne ravno za kričat. Morda bi lahko kričala tiste pol ure po klistirju, pa sem preveč bruhala...In čeprav je patner prišel s fotoaparatom brez kartice in je snemal kar s telefončkom, nisem tulila nanj. Sam porod pa milostno kratek - še kanala mi niso utegnili vstaviti. In zavedala sem se vsega in spremljala dogajanje. Zato vem, da sem stokala in da mi je babica rekla, da lahko tudi kričim, če mi bo kaj pomagalo. Porodne bolečine res bolijo, a tolažba in nagrada je neprecenljiva.
Avtor: Naslov teme:
Zaščita proti e-slami:
Prosimo, rešite matematično vprašanje in vpišite odgovor v polje. Ta mehanizem je namenjen blokiranju programov, ki poskušajo samodejno izpolnjevati obrazce.
Vprašanje: koliko je 9 krat 6?
To je moderiran forum. Vaše sporočilo bo ostalo skrito, dokler ga ne odobri moderator ali administrator.