Drage in dragi, z veseljem objavljam zgodbo, ki smo jo pri Združenju Naravni začetki sprejele kot darilo, napisala jo je mama (hvala vam za to), ki želi podeliti svojo izkušnjo vaginalnega poroda po prvem carskem rezu.
Naj vam bo v navdih.
**********
Naravni porod
Bilo je kot v pravljici
Kako začeti to čudežno zgodbo? Veliko se začne že v okrilju maternice. Ko devet mesecev nosiš, čutiš, tu in tam vidiš bitje, ki raste skupaj s tvojim trebuščkom. Dokler enkrat ne nastopi tisti dan, ko se rodi novo življenje. Ta dan je za našo 3,5 kg težko in 53 cm dolgo Leno nastopil 18. junija 2010 ob 00.35.
Začelo pa se je seveda dan prej. Sama sem nekako že proti koncu nosečnosti imela občutek, da bom rodila ob roku. Da to ne bo prej, kvečjemu kakšen dan kasneje. Občutek me ni varal. Začelo se je točno na predvideni dan poroda, 17. junija zjutraj, ko me je ob 03.30 zbudil sicer še lažen popadek in odluščitev čepka. Ko sem šla na stranišče, sem se ustrašila, da mi izteka tudi voda, saj je bil izcedek močnejši. »Samo naj bo kakšen 'normalen' izcedek in ne voda,« sem prosila, saj sem imela v mislih svoj načrt naravnega poroda, v katerem nisem pričakovala začetka poroda z iztekanjem vode. Videla sem sluzast rahlo krvavkast izcedek in šla vsa vznemirjena nazaj v posteljo. Lažni popadki mi niso pustili spati. »Ali je to začetek?« sem se spraševala. Do zjutraj so ti lažni popadki izginili in sem hči Julijo peljala v vrtec. Potem so se tu in tam še pojavili, vendar neredno. Skuhala sem kosilo, po netu plačala položnice, pripravila do konca torbo za porodnišnico in šla po Julijo v vrtec. Popoldne pa se je ponovno začelo – vedno bolj pogosto in intenzivno. Po 16. uri so bili popadki na 20 minut in vedno močnejši. Čas med njimi je bil do 18. ure že na slabih 10 minut. Hotela sem počakati, da Julija, ki je že ves čas, pa tudi dan prej čutila, da se z mano nekaj dogaja, zaspi, potem pa bi šla s Tomažem v porodnišnico. Ampak popadki so bili močni in na koncu že skoraj na pet minut, zato sva odšla in Julijo prepustila babici in dediju. Torbo na ramo in v spremstvu jokajoče Julije v avto ter v porodnišnico Rakičan – Murska Sobota. Zakaj ravno Murska Sobota in ne Ptuj, je zgodba zase. V avtu so bili popadki sicer redkejši, vendar jih je bilo težje sede prenašati. Ob sprejemu je babica rekla, da sem odprta 2 cm (19. ura). »Komaj!?« sem premišljevala. In da ni videti, da bi kaj odtekala voda (očitno sem imela močnejši izcedek). »No, to je dobro,« sem si oddahnila. S Tomažem sva šla v sobo številka 3, ker je bila tista soba s kavčem oziroma veliko francosko posteljo, kjer sem želela roditi, zasedena. Že prej sem jim izročila svoj porodni načrt, ki so se ga zelo držali. V pomoč sem imela porodno žogo, rusko vodo ter žogico za masažo, svojo glasbo, ležalnik na tleh … Vse je prišlo prav za lajšanje bolečin. Najbolj pa je seveda pomagal partner Tomaž s svojo prisotnostjo, vzpodbudo, masažo, oporo, mazanjem izsušenih ustnic.
Brez njega ne vem, kako bi preživela popadke in če bi vse šlo tako hitro. Ob 21. uri sem bila odprta že dobre 4 centimetre. »Super vam gre, le tako naprej,« mi je rekla babica Andreja. Do takrat so mi pri položajih najbolj ustrezali sedenje na porodni žogi in hoja, za lajšanje bolečin pa pritisk na križ, ki ga je izvajal Tomaž. Potem sem si zaželela ležati na tleh, babici Andreja in Hedvika sta mi to omogočili. Na boku sem se nenormalno hitro začela odpirati. Prvič sem začutila pritisk na blato. Potem sem te popadke prenašala v Tomaževem naročju – obesila sem se okrog njegovega vratu in tako najlažje sprostila medenico ter opazovala telo. Zopet eden popadek bližje rojstvu otroka, sva razmišljala s Tomažem. Po 23. uri sem bila v celoti odprta, poskusila sem tudi pritiskati, vendar še ni šlo. Predihala sem zopet nekaj popadkov – ležala sem na boku in držala Tomaža. »Ja,« sem uspela spregovoriti, ali pa »voda«, drugega ni bilo slišati iz mojih ust. Sem pa se tudi smejala. Da, res je, smejala. V času med popadki me je navdajalo takšno zadovoljstvo, da sem se smejala. Še babici sta se čudili. Tako sem sama preizkusila, da hormon sreče dejansko deluje in mi pomaga premagovati bolečino. Čisto sem se potegnila vase in se osredotočila na porod. Večinoma sem imela zaprte oči. »Še malo, še malo, dihaj, dobro ti gre,« sem slišala nekje v ozadju. »Sedaj bomo pa stiskali.« In smo. Vdih, zadrži, pritisni, izdih, še enkrat. Dobro sem dihala in pritiskala, zato se je naša Lena hitro rodila. Glavica, rama, druga rama in telesce so kar skočili iz notranjega zavetja. Nepopisno. Majhen otrok na mojem trebuhu. O, najina Lena. Nič jokava, gledala je naokrog, migljala z rokami, si dala palec v usta. Tudi ona ni doživela stresnega poroda. Kakšno zadovoljstvo vseh v porodni sobi! Rodila sem tako, kot sem si želela. Nobenih umetnih popadkov ali drugih zdravil, nobenega lajšanja bolečin z zdravili, brez epiziotomije ali raztrganine. Čudovito. Tako zadovoljna s sabo še nisem bila. Bilo je kot v pravljici. Tomaž je prerezal popkovino in za vselej prekinil to fizično vez med mamo in otrokom, hkrati pa sprožil številne druge vezi, ki bodo ostale za večno. Lena, dobrodošla med nami!
Hvala tebi ata Tomaž, hvala babicama Andreji in Hedviki, ki sta me pravilno usmerjali in mi pomagali, ter porodničarju mag. Zlatku Šubinskemu, ki je skrbno opazoval dogajanje, hvala porodnišnici Rakičan, ki mi je kljub predhodnemu carskemu rezu omogočila normalen naravni porod.
Zgodba je nastala v porodnišnici Rakičan dva dni po rojstvu Lene.
Katjuša
In kako skoraj leto dni po tem gledam na svoj porod? Nanj po eni strani gledam s ponosom. Predvsem sem ponosna nase, na to, da poroda nisem vzela kar tako in sem se nanj pripravljala preko telovadbe za nosečnice, izvajala vadbo za raztezanje presredka, masirala presredek, poslušala smejoči porod, hodila na sprehode, se sproščala, pila čaj iz malinovih listov. Ves ta trud se je splačal, sicer, in v to sem prepričana, ne bi imela tako lepega poroda. Čeprav se mi včasih ni ljubilo telovaditi, pa sem si rekla: »Daj, še malo, še nekaj tednov …« Tudi ko sem imela popadke in smo »vadili« iztiskanje, je porodničar rekel, da se vidi, da sem se dobro pripravila. Nekatere druge stvari iz poroda so postale sicer bolj oddaljene, nekaterih pa se še vedno dobro spominjam. Pred očmi imam še vedno rojstvo Lene in vsakič ko jo pobožam po laseh, se spomnim, kako se je rodila in kako zvedavo je gledala. Pa da ni nič jokala, kar me je še posebej osrečilo. Če bi šla še enkrat rodit, bi si želela enakega poroda, mogoče edino drugo babico ob sprejemu v porodnišnico, ostalo pa bi kar pustila tako, kot je bilo.
Na drugi strani pa ob pripovedovanju porodnih izkušenj drugih znank, ki so večinoma negativne in povezane s težkim prenašanjem bolečin, razmišljam, ali sem res ena tako redkih ter zakaj druge ne morejo tako roditi. Ali sem res imela takšno srečo, da sem tako rodila? Nekaj je povezano tudi z našimi predstavami rojevanja, ki so povezane z negativnim, bolečim občutenjem. Veliko je na tem, koliko se nosečnica posveti rojevanju. Pogost stavek: »Nekako bom že rodila, še vse so,« sicer drži, vendar je razlika, ali rodiš tako, da se s ponosom in veseljem spominjaš poroda, ali rečeš, nikoli več. Ključno pri tem je trud, ki ga v to vložimo. Čeprav porod traja bolj ali manj od 12 do 24 ur, je pred njim treba vložiti veliko več ur, da bo potekal tako, kot smo si želele. Zavedam pa se, da lahko vedno gre kaj narobe in porod ne poteka tako, kot bi bilo treba. V tem primeru so babice in porodničarji tisti, ki vedo, kako ukrepati.
Trudim se, da čim več nosečnicam povem svojo pozitivno porodno izkušnjo, da bi videle, da rojevanje ni takšen bav bav, kot nas prevečkrat strašijo. Po prvem porodu s carskim rezom sem si najbolj želela naravni porod predvsem zato, ker sem bila zelo nezadovoljna, da sem prvo hči videla šele štiri oz. pet ur po porodu, do takrat je bila »sama« v tem velikem neskončnem, težkem in hladnem svetu. Pa tudi materinski čut je veliko močnejši pri otroku, ki ga rodiš po naravni poti, kot pri tistem, ki ga po nekaj urah prinesejo v naročje omamljeni mamici, ki je pred kratkim ugotovila, da v njenem trebuhu ni več otročička, ki bi brcal. Takrat potrebuješ več časa, da se zaveš dejstva: sedaj sem tudi mama. Čeprav materinska ljubezen je neskončna, tako do prvega kot vsakega naslednjega otroka. Zato, ne bojte se roditi! Občutek je enkraten!
****
No, ali ni dan takoj lepši?
Naj traja,
dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka
Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org
obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce
mamaZOFA 051 245 013