Drage in dragi, z veseljem objavljam zgodbo, ki smo jo pri Združenju Naravni začetki sprejele kot darilo, napisala jo je mama (hvala vam za to), ki želi podeliti svojo izkušnjo vaginalnega poroda po prvem carskem rezu.
Naj vam bo v navdih.
**********
Naravni porod
Bilo je kot v pravljici

Kako začeti to čudežno zgodbo? Veliko se začne že v okrilju maternice. Ko devet mesecev nosiš, čutiš, tu in tam vidiš bitje, ki raste skupaj s tvojim trebuščkom. Dokler enkrat ne nastopi tisti dan, ko se rodi novo življenje. Ta dan je za našo 3,5 kg težko in 53 cm dolgo Leno nastopil 18. junija 2010 ob 00.35.
Začelo pa se je seveda dan prej. Sama sem nekako že proti koncu nosečnosti imela občutek, da bom rodila ob roku. Da to ne bo prej, kvečjemu kakšen dan kasneje. Občutek me ni varal. Začelo se je točno na predvideni dan poroda, 17. junija zjutraj, ko me je ob 03.30 zbudil sicer še lažen popadek in odluščitev čepka. Ko sem šla na stranišče, sem se ustrašila, da mi izteka tudi voda, saj je bil izcedek močnejši. »Samo naj bo kakšen 'normalen' izcedek in ne voda,« sem prosila, saj sem imela v mislih svoj načrt naravnega poroda, v katerem nisem pričakovala začetka poroda z iztekanjem vode. Videla sem sluzast rahlo krvavkast izcedek in šla vsa vznemirjena nazaj v posteljo. Lažni popadki mi niso pustili spati. »Ali je to začetek?« sem se spraševala. Do zjutraj so ti lažni popadki izginili in sem hči Julijo peljala v vrtec. Potem so se tu in tam še pojavili, vendar neredno. Skuhala sem kosilo, po netu plačala položnice, pripravila do konca torbo za porodnišnico in šla po Julijo v vrtec. Popoldne pa se je ponovno začelo – vedno bolj pogosto in intenzivno. Po 16. uri so bili popadki na 20 minut in vedno močnejši. Čas med njimi je bil do 18. ure že na slabih 10 minut. Hotela sem počakati, da Julija, ki je že ves čas, pa tudi dan prej čutila, da se z mano nekaj dogaja, zaspi, potem pa bi šla s Tomažem v porodnišnico. Ampak popadki so bili močni in na koncu že skoraj na pet minut, zato sva odšla in Julijo prepustila babici in dediju. Torbo na ramo in v spremstvu jokajoče Julije v avto ter v porodnišnico Rakičan – Murska Sobota. Zakaj ravno Murska Sobota in ne Ptuj, je zgodba zase. V avtu so bili popadki sicer redkejši, vendar jih je bilo težje sede prenašati. Ob sprejemu je babica rekla, da sem odprta 2 cm (19. ura). »Komaj!?« sem premišljevala. In da ni videti, da bi kaj odtekala voda (očitno sem imela močnejši izcedek). »No, to je dobro,« sem si oddahnila. S Tomažem sva šla v sobo številka 3, ker je bila tista soba s kavčem oziroma veliko francosko posteljo, kjer sem želela roditi, zasedena. Že prej sem jim izročila svoj porodni načrt, ki so se ga zelo držali. V pomoč sem imela porodno žogo, rusko vodo ter žogico za masažo, svojo glasbo, ležalnik na tleh … Vse je prišlo prav za lajšanje bolečin. Najbolj pa je seveda pomagal partner Tomaž s svojo prisotnostjo, vzpodbudo, masažo, oporo, mazanjem izsušenih ustnic.
Brez njega ne vem, kako bi preživela popadke in če bi vse šlo tako hitro. Ob 21. uri sem bila odprta že dobre 4 centimetre. »Super vam gre, le tako naprej,« mi je rekla babica Andreja. Do takrat so mi pri položajih najbolj ustrezali sedenje na porodni žogi in hoja, za lajšanje bolečin pa pritisk na križ, ki ga je izvajal Tomaž. Potem sem si zaželela ležati na tleh, babici Andreja in Hedvika sta mi to omogočili. Na boku sem se nenormalno hitro začela odpirati. Prvič sem začutila pritisk na blato. Potem sem te popadke prenašala v Tomaževem naročju – obesila sem se okrog njegovega vratu in tako najlažje sprostila medenico ter opazovala telo. Zopet eden popadek bližje rojstvu otroka, sva razmišljala s Tomažem. Po 23. uri sem bila v celoti odprta, poskusila sem tudi pritiskati, vendar še ni šlo. Predihala sem zopet nekaj popadkov – ležala sem na boku in držala Tomaža. »Ja,« sem uspela spregovoriti, ali pa »voda«, drugega ni bilo slišati iz mojih ust. Sem pa se tudi smejala. Da, res je, smejala. V času med popadki me je navdajalo takšno zadovoljstvo, da sem se smejala. Še babici sta se čudili. Tako sem sama preizkusila, da hormon sreče dejansko deluje in mi pomaga premagovati bolečino. Čisto sem se potegnila vase in se osredotočila na porod. Večinoma sem imela zaprte oči. »Še malo, še malo, dihaj, dobro ti gre,« sem slišala nekje v ozadju. »Sedaj bomo pa stiskali.« In smo. Vdih, zadrži, pritisni, izdih, še enkrat. Dobro sem dihala in pritiskala, zato se je naša Lena hitro rodila. Glavica, rama, druga rama in telesce so kar skočili iz notranjega zavetja. Nepopisno. Majhen otrok na mojem trebuhu. O, najina Lena. Nič jokava, gledala je naokrog, migljala z rokami, si dala palec v usta. Tudi ona ni doživela stresnega poroda. Kakšno zadovoljstvo vseh v porodni sobi! Rodila sem tako, kot sem si želela. Nobenih umetnih popadkov ali drugih zdravil, nobenega lajšanja bolečin z zdravili, brez epiziotomije ali raztrganine. Čudovito. Tako zadovoljna s sabo še nisem bila. Bilo je kot v pravljici. Tomaž je prerezal popkovino in za vselej prekinil to fizično vez med mamo in otrokom, hkrati pa sprožil številne druge vezi, ki bodo ostale za večno. Lena, dobrodošla med nami!
Hvala tebi ata Tomaž, hvala babicama Andreji in Hedviki, ki sta me pravilno usmerjali in mi pomagali, ter porodničarju mag. Zlatku Šubinskemu, ki je skrbno opazoval dogajanje, hvala porodnišnici Rakičan, ki mi je kljub predhodnemu carskemu rezu omogočila normalen naravni porod.

Zgodba je nastala v porodnišnici Rakičan dva dni po rojstvu Lene.

Katjuša

In kako skoraj leto dni po tem gledam na svoj porod? Nanj po eni strani gledam s ponosom. Predvsem sem ponosna nase, na to, da poroda nisem vzela kar tako in sem se nanj pripravljala preko telovadbe za nosečnice, izvajala vadbo za raztezanje presredka, masirala presredek, poslušala smejoči porod, hodila na sprehode, se sproščala, pila čaj iz malinovih listov. Ves ta trud se je splačal, sicer, in v to sem prepričana, ne bi imela tako lepega poroda. Čeprav se mi včasih ni ljubilo telovaditi, pa sem si rekla: »Daj, še malo, še nekaj tednov …« Tudi ko sem imela popadke in smo »vadili« iztiskanje, je porodničar rekel, da se vidi, da sem se dobro pripravila. Nekatere druge stvari iz poroda so postale sicer bolj oddaljene, nekaterih pa se še vedno dobro spominjam. Pred očmi imam še vedno rojstvo Lene in vsakič ko jo pobožam po laseh, se spomnim, kako se je rodila in kako zvedavo je gledala. Pa da ni nič jokala, kar me je še posebej osrečilo. Če bi šla še enkrat rodit, bi si želela enakega poroda, mogoče edino drugo babico ob sprejemu v porodnišnico, ostalo pa bi kar pustila tako, kot je bilo.
Na drugi strani pa ob pripovedovanju porodnih izkušenj drugih znank, ki so večinoma negativne in povezane s težkim prenašanjem bolečin, razmišljam, ali sem res ena tako redkih ter zakaj druge ne morejo tako roditi. Ali sem res imela takšno srečo, da sem tako rodila? Nekaj je povezano tudi z našimi predstavami rojevanja, ki so povezane z negativnim, bolečim občutenjem. Veliko je na tem, koliko se nosečnica posveti rojevanju. Pogost stavek: »Nekako bom že rodila, še vse so,« sicer drži, vendar je razlika, ali rodiš tako, da se s ponosom in veseljem spominjaš poroda, ali rečeš, nikoli več. Ključno pri tem je trud, ki ga v to vložimo. Čeprav porod traja bolj ali manj od 12 do 24 ur, je pred njim treba vložiti veliko več ur, da bo potekal tako, kot smo si želele. Zavedam pa se, da lahko vedno gre kaj narobe in porod ne poteka tako, kot bi bilo treba. V tem primeru so babice in porodničarji tisti, ki vedo, kako ukrepati.
Trudim se, da čim več nosečnicam povem svojo pozitivno porodno izkušnjo, da bi videle, da rojevanje ni takšen bav bav, kot nas prevečkrat strašijo. Po prvem porodu s carskim rezom sem si najbolj želela naravni porod predvsem zato, ker sem bila zelo nezadovoljna, da sem prvo hči videla šele štiri oz. pet ur po porodu, do takrat je bila »sama« v tem velikem neskončnem, težkem in hladnem svetu. Pa tudi materinski čut je veliko močnejši pri otroku, ki ga rodiš po naravni poti, kot pri tistem, ki ga po nekaj urah prinesejo v naročje omamljeni mamici, ki je pred kratkim ugotovila, da v njenem trebuhu ni več otročička, ki bi brcal. Takrat potrebuješ več časa, da se zaveš dejstva: sedaj sem tudi mama. Čeprav materinska ljubezen je neskončna, tako do prvega kot vsakega naslednjega otroka. Zato, ne bojte se roditi! Občutek je enkraten!


****
No, ali ni dan takoj lepši?
Naj traja,

dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

mamaZOFA 051 245 013

Čestitke, super! Torej je tudi v Sloveniji možno tako roditi.

Sem iz LJ, zato sem vse otroke rodila v LJ, zadnjega 24. 5. Sistem medicinskega poroda je čisto drugi kot babiški, zato sem se potem, ko sem se sprijaznila (beri: odžalovala), da ne bom mogla roditi podobno kot piše v knjigi Modrost rojevanja, prepustila osebju. No, nekoliko presoje sem vendarle vklopila, a neke boljše alternative kot čim krajši in zato intenziven, boleč, a varen porod in nato čimprej ven iz grde porodne sobe brez oken kjer ne smeš jesti in piti ker se nikoli ne ve ali boš rabil anestezijo, še tri ure po porodu, nekako ni.

Po naravni poti bi pri meni najbrž trajalo kake tri dni (zmer mi je voda odtekla maternični vrat pa zaprt), tega pa se v porodnišnici ne bo nihče šel, vsaj v LJ ne. Cukra in tekočin v žilo so mi še za tisti kratki čas ko sem rojevala (3 ure), premalo naštimali, po prihodu na oddelek sem bila precej švoh, čeprav sem prec požrla en ornk senvič in sladek čaj; par ur zatem sem morala spet jesti, ker sem se tresla in bila malce omotična če sem vstala, očitno sem si morala napolniti zaloge ker tolk krvi tud nisem izgubila da bi bilo od tega, na to so itak ful pozorni.

Popadke mi je pa babica naštimala (s pomočjo oksitocina, se ve) zelo učinkovite, "kvalitetne", po njenih besedah. In ko se v mukah zvijaš ti ni do tega da bi vstajal in hodil ali sedel na žogi, Dolantina namreč nisem hotela, le masko, pa sem nakoncu le prosila za par črtic tega analgetika. Najbrž so tako močni popadki potrebni da se nekako nadomesti pokončni položaj kjer bi pomagala gravitacija, in vse delo "prevali" na maternico, ki potem ko se popolnoma odpreš v najkrajšem možnem času, potisne otroka navzdol, dokler ne čutiš tiste nuje po pritiskanju in tu je konec že zelo blizu. Na srečo sem bila dovolj pri sebi in babica za svoj sistem dela res toliko izkušena in usposobljena, da sem pritiskala počasi in mi ni prerezala presredka, kar sem v naslednjih dneh čutila kot pravo razkošje, pri prvem in drugem porodu sem bila namreč prerezana.

Kaže da periferne bolnišnice izkoriščajo tržno nišo ki se ji reče naravni porod, ki je - hecno, mar ne - pri nas označen tudi kot alternativen. Naraven porod ne, dojenje mora bit pa popolno od vsega začetka in se postrani in z nejevoljo gleda na mamice, ki tega ne zmorejo in so zarad občutka da so odpovedale psihično še bolj sesute kot pa od samega baby blusa. Poznam od prvega poroda. Naraven porod ne, dojenje pa se forsira 100% naravno in popolno - zakaj taka razlika, je komu jasno?

Me res veseli da tebi porod ni bil tako boleč, moj je bil za crknit ampak potem ni bilo pa prav nobenih bolečih posledic, maternica se je skrčila in to je bilo to, v naslednjih dneh razen odvajala nisem prejemala nobenih zdravil, dojenje je lepo steklo.

Upam, da bodo tudi v LJ nekoč bolj odprti za porodnici bolj prijazen porod, ne le za novorojencem prijazen rooming - in (čeprav zarad forsiranja dojenja vsak vsaj prehodno izkusi lakoto, dehidracijo), najbrž pa bo do tedaj preteklo še veliko vode in tudi kakšna generacija se bo morala zamenjat.

Lepo pozdravljene,

Katarina

Ojla, hvala ti za lepo in podrobno povedano zgodbo, vseeno pa me močno zanima še ena podrobnost: V kakšnem položaju si bila med samim porodom???
Aja in še to, ves porod je bil lepo naraven in to, kakšno pa je bilo tretiranje dojenčka po rojstvu? Lahko v katerikoli slovenski porodnišnici živijo s tem, da ne bi takoj po rojstvu vsakega dojenčka zloščili do visokega sijaja, pred tem pa mu svetili v oči in mu jih zalili s kapljicami, zaradi katerih je še 3 dni po rojstvu praktično slep? Pisala si, kako radovedno je gledala takoj po rojstvu, moj otrok pa je prve 3 dni zaradi teh kapljic odpiral oči komaj za milimeter pa še to tako, da je najprej privzdignil obrvi in s tem razprl otečeni veki..
Hvala za tvoj odgovor, lahko pa kaj napiše o tem tudi katera druga!
LP Saška.

Pozdravljene,

Da pristavim še jaz svoj piskrček... Od mojega NARAVNEGA poroda je nekaj več kot 7 mesecev in mi ob spominu nanj še vedno veselo zaigra srce – vsekakor je to bila moja najčudovitejša življenjska izkušnja, ki je bila, v to sem prepričana, plod moje vztrajnosti in dela prekrasne babice... Še zdaj me vse navdaja s ponosom in velikom zanosom.

Odločitev o naravnem porodu je počasi dozorevala v meni. Pa da ne bo pomote, moj bolečinski prag je zelo nizek in vse do sredine nosečnosti me je bilo strašansko GROZA poroda ( moja mama je imela travmatično porodno izkušnjo). Ob nabiranju razno raznih informacij o porodu pa se je zgodil preobrat v glavi, tako da sem se zavestno odločila, da se ne bom pasivno vdala v usodo ... Sklenila sem , da HOČEM lepo in pozitivno izkušnjo, da HOČEM roditi naravno, ker je to najboljše zame in za mojega otročka.

Dva meseca pred porodom (1 mesec dopusta in 1 mesec porodniške) sem pričela z intenzivno fizično in psihično pripravo na porod... v šali lahko rečem, da sem bila tako zelo zaposlena, da ničesar ne bi mogla več stlačiti v svoj urnik ... sem je sodila meditacija, molitev, vizualizacija poroda, avtohipnoza, pozitivno mišljenje in preslišanje negativnih izkušenj ( ki so jih mnogi blagohotno delili z menoj) , priprava porodnega načrta, pilates za nosečnice, dnevni sprehodi, redno izvajanje keglovih vaj, hoja po stopnicah, akupuntkurna priprava na porod, pitje čaja iz malinovih listov, masiranje presredka, proti koncu pa še kopeli senenega drobirja, pa tudi obilo počitka ... skratka, zaposlena sem bila za dva »šihta skup« .

Seveda brez IZJEMNE babice, ki podpira naravne porode, tudi ne bi šlo... Beseda izjemna res bore malo pove o tej čudoviti, srčni ženski, ki ji je poklic babištva pravzaprav življensko poslanstvo. Na individualnem ogledu ene izmed porodnišnic v mojem ožjem izboru ( ki so ponujale porod na pručki – tako sem namreč želela roditi), sem spoznala to prekrasno babico. Takoj me je navdala z veliko mero zaupanja, tako da je bila izbira nje kot svoje izbrane babice povsem naravna (to možnost je namreč porodnišnica ponujala kot nadstandardno opcijo). Ob drugem snidenju z babico sem presenečeno ugotovila, da nudi celostno spremljanje nosečnice/ porodnice pred, med in po porodu; tako opevan sistem ena nosečnica – ena babica je bil torej prisoten tudi v Slovenskem prostoru in povsem po naključju sem ga našla! Težko z besedami opišem kako neverjetno sproščena, mirna in brezskrbna sem s popadki na dan D odšla v porodnišnico, vedoč da me bo tam čaka babica, doula in prijateljica v eni osebi, ki sem ji 200% zaupala in ki bi se zame borila kot levinja, če bi morda kakšen bolj konzervativen porodničar poskušal uveljavljati svojo voljo....

Ob prihodu v porodnišnico sem bila torej odprta že 4 cm, vendar so se popadki nato nekoliko umirili, zato smo jih stimulirali s tuširanjem z vročo vodo, hojo, kasneje pa s čepenjem in klečanjem na postelji, tako da se je moje telo počasi pripravilo na rojstvo novega življenja. Seveda brez sproščene glasbe, vmesnega klepeta ( babica je bila namreč skoraj ves čas z nama s partnerjem) in obilnega pitja vode tudi ni šlo ! Trenutek rojstva našega prvorojenca imam še vedno živo v spominu – porodničar je mirno sedel ob mojem vzglavju, medtem ko sta bila babica in partner v prvi liniji in mi otročka takoj po rojstvu položila na trebuh – najina sreča je bila tedaj nepopisna in je kar eksplodirala v navalu smeha in solz, zmagoslavja in ponosa, radosti in sreče! Medtem ko mi je nato porodničar skrbno šival komaj vidno raztrganino (ki pa je precej krvavela), sem opazovala kako je babica v nekaj minutah očedila našega Jana in kako je novopečeni očka veselo »skakal« naokoli s fotoaparatom v roki, da bi ujel sinove prve trenutke življenja...

Tako se je pričela najina vseživljenjska avantura starševstva in obenem pisati nova življenjska zgodba, ki se je začela na najlepši možni način - z naravnim porodom brez umetnih popadkov, brez analgetikov, pa tudi brez epizotomije – sanjsko, res!!!!


Zarja

Sem ponosna maica dveh otročkov, v pričakovanju tretjega.

Moja prva proodna izkušnja ni bila ravno krasna... Ker sem bila že teden čez rok in vsega naveličana, sem pograbila možnost, da mi porod sprožijio - nikoli več se ne bi odločila za to možnost - zagotovo je najbolje odločitev prepustiti naravi.

Zvečer so me nejevoljno sprejeli v porodnišnico, češ, da take primere "obdelajo" zjutraj... Babca in zdravnica sta bili mnenja, da je vse lepo pripravljeno in da gremo vseeno rodit. Najprej sem šla na klistir (precej zoprna zadeva), potem pa v porodno. Še kar nekaj časa sem se smejala in zbijala šale, ko pa so se začeli popadki (umetno dodani), je bilo smeha vedno manj. V porodno sem prišla ob 10-ih zvečer, rodila pa ob 1-ih, kar naj bi bilo za prvič, tudi glede na to, da smo naravo malce priganjali, super. Za prvi dve uri ne rečem nič, zadnja ura oz. pol ure popadkov, pa je bilo morilskih. Še v največjih morah si nisem predstavljala, da lahko kaj tako boli... mislila sem, da me bo raztrgalo. Ko so mi predrli mehur, se je kmalu začelo zares. Sam iztis se mi v primerjavi s popadki ni zdel prav nič posebnega :) Ko je bilo konec, sem bila tako srečna, kot že dolgo ne :) Otroček je bil veliko darilo, vendar se je prava sreča razvijala iz dneva v dan in postajala vedno večja - ob rojstvu nisem doživela nekega nebeškega razodetja, kot to opeva večina mamic (jaz mislim, da pretiravajo). Ker je tako zelo bolelo, sem še nekaj časa govorila, da bom naslednje otroke kar posvojila :))), da roditi ne mislim več :).

Sčasoma sem se omehčala in čez dobro leto in pol se je v meni zopet pojavila želja po otroku. Zaradi tako boleče izkušnje, sem imela pred rojstvom drugega otroka kar cmok v grlu. Tokrat se je začelo takole: že zgodaj zjutraj me je tam spodaj nekaj špiknilo, a temu nisem posvečala posebne pozornosti. Ker nisem uspela urediti še 1000 in ene zadeve, ki sem jo nameravala, še nisem imela časa iti rodit :), pa sem potem vseeno morala :). Dopoldne pa so se začeli popadki, takšni nežni, potem celo 2 takšna, ki sta kar konkretno zabolela... Ker se mi je zdelo, da gre zares, sem jih začela beležiti. Bili so nekje na 15 minut, ampak potem sta sledila že dva takšna, da sem ju morala predihati na tleh. Babca mi je rekla, da to ni še nič, da naj kar ostanem doma, zna še miniti (1 dan pred rokom). Vendar so me popadki že zares boleli, tako da sem se odločila, da kar grem v porodnišnico. Partnerja ravno ta dan ni bilo doma, tako da sem za prevoz poprosila mamo. V sprejemni sem potarnala, da zelo boli, poslali so me v tisto ta pravo sprejemno sobo, kjer je nejevoljna, neprijazna babca z izrazom na obrazu povedala, češ kaj vam je babam, da rinete v porodnišnico, preden so popadki na 3 minute. Ko me je pregledala in ugotovila, da sem že 8 cm odprta, je pa naenkrat postala zelo prijazna in rekla, da gremo rodit. Usule so se mi solze... Vidno nervozen babičar me je kar priganjal v dvigalo, da ne bi rodila kar na poti :) Dali so me v porodno za 2 :(, kjer je bil oče z neprestano jakajočim novorojenčkom. Sprejela me je prijazna babca, ki je imela malce gužve, tako da sta zame skrbeli prijazni študentki (predvidevam)... Vmes je bila smena, tako da je prišla babca, ki me je kasneje porodila. Izgledala je strogo, resno, neprijazno (izkazalo se je, da še zdaleč ni tako). Kmalu za tem je prišla zdravnica in mi predrla mehur (začuda je bolelo ?!?) in že čez nekaj minut smo šli v akcijo. Doživela sem ene dva kar huda popadka, babca je hitro sklicala osebje, mi naročila, da naj se pri naslednjem popadku primem pod noge... nisem v redu predihala, smo počakali naslednjega... pol glavice je bilo zunaj... močno me je bolelo, spraševala sem, kaj čakamo :), in že čez par sekund sem iztisnila, ponosno prerezala popkovino in z olajšanjem in nasmehom pozdravila mojega prekrasnega otročka.

Druga porodna izkušnja je bila krasna, 1000 x lažja od prve, nekaj čisto preprpstega v primerjavi s prvič. Vse skupaj je od vstopa v porodnišnico trajalo dve uri, niti pisnila nisem in zdelo se mi je, da je bila babca neskončno ponosna name, še sploh zato, ker sem baje vse skupaj tako pogumno prenesla :)

Tretjič grem rodit brez strahu in z nasmehom :)))

P.S. Nikoli pa nisem pomislila, da bi si pomagala s kakšno EA, ker menim, da so popadki in vse kar sodi zraven "tam" z namenom in tako malokrat kot ženska res vstopa v to, bo pa ja "potrpela" oz. vse skupaj z nasmehom ali kakšno solzico v očeh, doživela.