Najprej kratek povzetek. Pred dobrim mesecem sem rodila s carskim rezom in sicer po 7 urnem mučenju na umetnih popadkih. Imela sem res veliko željo, da rodim naravno. Pred porodom sem se o tem veliko pozanimala, prebrala, bila celo na obisku v izbrani porodnišnici. Ker mi je na dan poroda zjutraj odtekla voda, naj bi imela za dokončanje poroda na voljo približno 12 ur. Zaradi te 'časovne omejitve' in počasnega odpiranja sem dobila umetne popadke. Ker sem se tudi ob umetnih popadkih počasi odpirala, so mi le te stalno povečevali. Zato na koncu sploh nisem več imela pravih popadkov, le eno samo bolečino. Ker nisem bila zmožna več potiskati, so mi naredili carski rez. To je bil moj tretji porod.
Sedaj pa bolj podroben opis. Dva dni po PDP mi je približno ob 5.30 zjutraj odtekla voda. Glede na 'doktrino', da se je v primeru odtekle plodovnice potrebno v ležečem stanju takoj odpraviti v porodnišnico, sva se z možem odpravila tja pol ure zatem. Imela sem tudi že svoje popadke – približno na 5 minut. Ob prihodu v porodnišnico sem bila odprta cca. 3 cm. Počakali smo kakšni dve uri in v tem času niso popadki in odpiranje posebej napredovali.
Bil je to moj tretji porod in pri prvih dveh porodih sem se izredno počasi in dolgotrajno odpirala (pri drugem, sicer lepem porodu, sem imela popadke 4 dni!), zato nisem bila prav nič nestrpna, ker je odpiranje šlo počasi. V bistvu sem bila čisto pripravljena, da bo zopet šlo počasi. Zaradi tega tudi nisem bila kaj posebej navdušena nad predlogom, da skušamo popadke in odpiranje pospešiti s t.i. umetnimi popadki. Dežurna ginekologinja je bila ob mojem pomisleku, da želim, da bi šlo naravno in počasi, kar nekoliko zajedljiva v smislu, da je čakanje lahko veliko tveganje in seveda si tega v tistem trenutku nisem želela privoščiti. Menda naj bi po odtečeni plodovnici bilo na voljo 12 ur, da se zgodi porod, sicer je otrok lahko v nevarnosti?!?
Tako so me ob približno 10. uri priklopili na umetne popadke, na aparatu za doziranje um. pop. pa je bila oznaka 18 (to menda pomeni 18 mililitrov ali ne vem česa točno - na uro). Ker v treh urah vse skupaj še vedno ni bistveno napredovalo in je prišla nova babica (izmena), so mi začeli povečevati dozo teh um. popadkov. Vmes sem zaradi že precej hudih bolečin med popadki prosila za Ultivo in moram reči, da je na samem začetku izredno pomagala. Ta nova babica me je pogosto vaginalno pregledovala med samimi popadki, čeprav sem jo večkrat prosila, naj tega ne počne, ker me je že brez njenega pregledovanja izredno bolelo, ob njenem pregledovanju pa sem tulila in tekle so mi solze. Po mojem mnenju je bilo to hudo nasilje nad mojim telesom in mojim porodom.
Okoli 16. ure popoldan se spominjam le še tega, da je bil popadek en sam krč in bolečina v CELOTNI medenici, popadek se sploh ni zaključil, noben položaj mi več ni mogel vsaj za silo ustrezati. Do takrat je babica stalno pritiskala znak za povečevanje um. popadkov, brez kakršnega koli posveta z zdravnikom, tako da je bila zadnja številka, ki se je spomnim, 66. Znanka, ki je pred kratkim rodila, je, za primerjavo, ob koncu poroda imela na istem aparatu v isti porodni sobi, številko 35!, torej sem jaz imela skoraj 1x več. Enkrat vmes mi je babica rekla, da sedaj bom pa morala v eni uri roditi. Vprašala sem jo, zakaj in sploh ni imela odgovora! Večkrat mi je tudi povedala, da otročku ni dobro, čeprav sem bila stalno priklopljena na CTG in je bil utrip ok, razen med popadki, ko sem se tudi premikala…
Za končni iztis zaradi hude bolečine nisem imela več nobene moči in energije. Kaj takega pri prvih dveh porodih nisem doživela. Babica me je v tej fazi obtožila, da nočem sodelovati. Si lahko to predstavljate, v današnjem času? Sploh ne bom komentirala, a počutila sem se daleč od tega, da sem ženska, ki rojeva… Menim, da je logično, da vsaka zdravorazumska ženska želi dokončati porod po naravni poti, če ji to le omogočajo okoliščine. Babica me je s to obtožbo 'zatožila' tudi dežurnemu zdravniku, ki me je nato prišel vprašat, zakaj nočem sodelovati. Takrat se mi je sesulo, v joku sem mu prisegala, da naj mi verjame, da če bi le lahko sodelovala, da bi to z veseljem storila in ga prosila, naj mi pomaga, naj me rešijo teh bolečin, da ne morem več. K sreči je bil toliko človek, da je rekel le še, da potem pa gremo na carski rez. Čeprav si v osnovi nisem želela carskega reza, sem brez oklevanja podpisala obrazce za tak način poroda.
Celotno doživljanje bolečine je bilo popolnoma enako, identično, kot piše svojo izkušnjo Čivka v postu http://med.over.net/forum5/read.php?123,5124533. Je kot bi opisovala moje doživljanje, le da sem sama imela to 'srečo', da so me rešili muk s carskim rezom. Tudi na drugih podobnih internetnih straneh ženske pišejo o izkušnji, ko so bili umetni popadki predozirani, da je bil popadek le še en sam krč, da je zmanjkalo energije za potiskanje, da niso bile več sposobne sodelovati… Priznam, da me te druge izpovedi vsaj nekoliko potolažijo, da nisem edina, ki sem doživela takšno nasilje z umetnimi popadki. Takoj po porodu sem namreč občutila tak porod kot precejšen neuspeh, imela sem vtis, da se je to zgodilo le meni, počutila sem se kot slabič, ki ne prenese porodnih bolečin...
Imela sem malce porodne otožnosti in precejšnje težave z vzpostavitvijo polnega dojenja. A ko je dojenje enkrat steklo, sem bila kot prerojena. Nekako sem se stalno zavedala, da nima smisla zadeve še premlevati ter – pa naj se sliši še tako bizarno - da je vsaj osnovni namen, da sva bili obe s punčko živi in zdravi, izpolnjen. V nekaj tednih po porodu sem konstruktivno obdelala vse skupaj v sebi, uvidela, da moja sposobnost rojevanja s takim porodom nima kaj dosti opraviti. Po prebiranju vašega foruma in nekaterih drugih izpovedi vidim, da imam precejšnjo srečo, da se mi ni pojavila kakšna poporodna depresija. Čutila pa sem potrebo, da se o vsem skupaj izpovem tukaj in morda najdem odgovor na vprašanje, ki ga navajam na koncu.
O umetnih popadkih morda le še to, da sem našla članek v Dnevniku http://www.dnevnik.si/novice/kronika/1042244049 o sojenju dvema porodničarjema zaradi malomarnosti ob rojstvu mrtvorojenega zdravega in donošenega dečka. Predvsem bi v kontekst tega pisanja postavila odstavek o mnenju obeh strokovnjakov glede umetnih popadkov, iz katerega bi bilo moč sklepat, da umetni popadki lahko povzročijo premočne in prepogoste popadke, le ti pa lahko povzročijo pomanjkanje kisika pri plodu. Groza.
Zavedam se, da sem bila dolga s tem pisanjem in se zato opravičujem.
Gospa Zalka, vesela bom, če boste prebrali vse moje pisanje. Ob koncu vas naprošam predvsem za vaše mnenje na moje vprašanje, v kolikem času je v resnici potrebno roditi v primeru odtekle plodovnice? Ali je otrok prav zares v veliki nevarnosti in zaradi tega časovna stiska? Ali bi se morda dalo počakati kakšen dan ali dva, da se lepo naravno odprem? Na spletu sem na to vprašanje skušala najti odgovore s pomočjo večih različnih iskalnikov, a brez uspeha. O tem dejansko ni nobenih zapisov, le en kratek odgovor na Pušenjakovem forumu http://med.over.net/forum5/read.php?19,5942525,5944080. Zanima me še, ali je res potrebno tako pogosto vaginalno pregledovanje med popadki?
Hvala vnaprej za branje, razumevanje in odgovor. Vse dobro vam želim.

najprej čestike za pupiko! zgodba je za moje pojme grozljiva in se ne bi smela zgoditi, moja izkušnja z umetnimi popadki je podobno boleča. hotela pa sem v bistvu samo napisati - kolikor vem, je pri razpoku mehurja potencialna grožnja infekcija, katere tveganje pa se povečuje z vsakim vaginalnim pregledom ali posegom, torej če bi nas v naših porodnišnicah znali kdaj tudi samo PUSTITI, DA V MIRU RODIMO NAŠE SONČKE, bi se po razpoku mehurja lahko čakalo preceeej dlje kot 12 ur. ne vem, morda se pa motim, me prav zanima, kaj bo napisala ga Zalka in še kdo..
Vso srečo tebi in tvoji družini!

Draga mami tretjič,

žal mi je, da ste čakali na odgovor, no, zdaj sem vaša :)

Kot moderatorka dobim vprašanje že v določen forum in vašega nisem prestavljala, no, kakorkoli že, odgovorila vam bom v obeh.

Sprašujete, koliko časa je mogoče čakati z rojstvom otroka po tem, ko odteče plodovnica.


Po predrtju mehurja je čas poroda omejen zaradi večje nevarnosti infekcij – v različnih porodnih sistemih imajo v praksi različne doktrine (lahko gre za dokumente ali napisane ali nenapisane dogovore, kako se ravna v določenih primerih), ki se lahko razlikujejo tudi med posameznimi porodnišnicami, ob tem pa jih tudi vsi ne upoštevajo enako dosledno. Kot ste videli iz odgovora na sosednjem forumu, časa, v katerem naj se rodi otrok po razpoku mehurja, ne moremo določiti zgolj z časovno mero, tj. s številom ur, ki pretečejo, ampak je treba upoštevati celotno situacijo, pri sprejemanju odločitev pa naj bi (razen če ne bi izrecno hotela drugače) bila vključena tudi porodnica. Včasih je torej treba otroka roditi čim prej, včasih bi lahko čakali kar nekaj časa, seveda ob skrbni spremljavi.


Vsaka konkretna situacija zahteva skrbno presojo:
- kako je z otrokom (torej potrebujete čim bolj zanesljive podatke, ki jih dobijo s skrbnim spremljanja otrokovega bitja srca), pomembna je tudi starost oz. »zrelost« otroka; ali se pričakuje, da se bo rodil otrok, ki bo zdrav ali pa so povečane možnosti, da bi imel otrok zdravstvene težave ali okvare …
- kako je s porodnico (počutje, zdravstveno stanje v nosečnosti in med samim porodom, morebitni dejavniki tveganja)
- kako poteka porod, presoja, ali gre za normalno različico poroda in ali kaj kaže, da bi lahko prišlo do porodnih zapletov;
- po razpoku mehurja – če bi se odločili za čakanje na močnejše popadke – je treba skrbno spremljati tudi znake, ki bi kazali na morebitno okužbo

In zato različni dejavniki lahko v različnih kombinacijah vodijo k predlogom za ukrep, pri katerem bi uporabili umetne popadke za sproženje in/ali pospeševanje poroda potem, ko je odtekla plodovnica.

Gospod Marsden Wagner v svoji knjigi Moj porodni načrt piše takole: »Razpok plodovih ovojev: Plodovi ovoji ali »membrane« predstavljajo oviro za bakterije in tako zagotavljajo, da je otrok med nosečnostjo sterilen. Če pride do spontanega razpoka plodovih ovojev, kar se pogosto zgodi tik pred porodom ali med zgodnjim porodom ali če jih zdravnik ali babica predreta, da bi porod pospešila, varovalne zaščite ni več. Bakterije lahko počasi napredujejo iz nožnice v maternico in morebiti povzročijo okužbo. Po razpoku plodovih ovojev je tveganje za okužbo večje, zato morajo strokovnjaki čim bolj omejiti število vaginalnih pregledov. Dober pristop je skrbno opazovanje, ki pa ga premalo uporabljajo. Kadar ni znakov okužbe, je navadno varno čakati najmanj oseminštirideset ur, preden bi porod sprožili.«

Ko govori o tem, kdaj je smiselno uporabiti umetne popadke, pojasnjuje: »Otroček kaže znake pomanjkanja preskrbe s kisikom (fetalni distres, dihalna stiska): Če se pri otročku začno kazati znaki stiske, je treba premisliti o pospeševanju poroda. Treba je uporabiti kardiotokograf in natančno spremljati izpise. Dobro je, če za interpretacijo zapisov kardiotokografa dobite še drugo mnenje. Za branje informacij, ki jih dobimo s kardiotokografom, so potrebni izobraževanje, izkušnje in dobre interpretativne sposobnosti. Med zdravniki in medicinskimi sestrami na porodnih oddelkih so v zmožnostih interpretacije elektronskih zapisov precejšnje razlike. V praksi je lažno pozitivnih ugotovitev plodovih stisk veliko, kar z drugimi besedami pomeni, da zapise na papirju razložijo kot znake plodove stiske, kadar je v resnici ni.«


Draga mami tretjič, hvala vam za vaše vprašanje in za vašo porodno zgodbo, je dragocena za vas, saj ste že sami z raziskovanjem ugotavljali oziroma spet potrdili vaša pričakovanja glede porodne skrbi. Pri doživljanju poroda ne gre zgolj za posamezne ukrepe, ampak za to, da bi bili prepoznani kot ženska, ki potrebuje spoštljivo podporo in poštene informacije, kadar izrazi potrebo po njih. Žal mi je, da nastajajo takšne neustrezne okoliščine, kjer porodnica v samem temelju ne dobi tega, kar bi potrebovala: torej da bi jo slišali, razumeli in da bi imeli vsi, ki sodelujejo, vključno torej z zdravstvenimi strokovnjaki, ustrezne okoliščine, ki bi to omogočale – dovolj časa, dovolj znanja, dovolj spretnosti, dovolj notranje moči, dovolj podpore in sodelovanje s strani sodelavk in sodelavcev. Res je, nekatere ženske imajo lahko po neustrezni porodni pomoči (govorim o subjektivni oceni) težave, od podoživljanja posameznih vidikov poroda do nočnih mor, nekatere ponovno vzpostavljajo načeto zaupanje v svoje telo, svoje sposobnosti, pojavljajo se nekatere razpoke v odnosu do otročička. Lahko gre za blage težave ali pa za izjemno hude stiske (o tem se govori kot o porodnih travmah).

Draga mami tretjič,
tudi tale odgovor je precej dolg, upam, da ste našli nekaj zase, seveda pa vas vabim, da se oglasite s svojim pismom. Bom skušala biti hitrejša z odgovorom.
Prav lepo vas pozdravljam,
berete pa lahko še naprej:

Tule spodaj povzemam, kar sem pisala o umetnih popadkih, njihovi potencialnih prednostih in slabostih:

Za ženska, ki si želite aktivnega poroda: vaši želji v prid govorijo številni podatki o pozitivnih učinkih takega načina porajanja tako za vas kot tudi za otroka.
Kadar v porodnišnici predlagajo umetne popadke, se je smiselno pogovoriti in prositi za pojasnilo, ali so nujni; obstajajo razlogi, zaradi katerih je uporaba umetnih popadkov zelo smiselna in smo lahko samo veseli, da jih imamo.

Kadar ženska dobi umetne popadke, kar pomeni, da dobi zdravilo, je treba natančneje spremljati stanje otroka in nadzorovati delovanje teh popadkov. Zato ženska (običajno dobi okrog trebuha pas s tipali (CTG), če tega ni imela že prej, s pomočjo katerega dobi osebje izpise o otrokovem srčnem utripu in popadkih. Zaradi infuzije in uporabe CTGja je ženska bistveno manj gibljiva in težje spreminja položaje, manj je možnosti, da bi hodila ali šla pod prho. To tudi pomeni, da različni telesni položaji in gibanje, ki ob aktivnem porodu ženski in otroku pomagajo, sedaj manj prispevajo k lajšanju bolečine, sam proces rojevanja pa je zaradi ležečega položaja težji.

Tule zdaj ponavljam za nosečke, ki bi jih to zanimalo: Po podatkih raziskav, ki so pokazale, lahko zelo dobre učinke dosežete na druge načine: predvsem na porod ne pojdite lačni ali žejni, ko se približujete predvidenem datumu poroda, poskrbite, da boste dovolj počivali, ob začetnih popadkih lahko nadaljujete z dnevnimi aktivnostmi, vmes pa tudi počivajte in se sproščajte, kolikor le morete. Ko boste prišli v porodnišnico, se posvetujte z babico in ji povejte, kakšne želje in pričakovanja imate glede posameznih postopkov. Babice imajo kar nekaj znanja in vam lahko svetujejo, v kakšnih položajih in s kakšnimi aktivnostmi prispevate k poteku poroda brez pospeševanja z umetnimi popadki - niso pa vse babice zelo podporne in pogosto tudi nimajo dovolj časa, da bi se posvetile samo vam. Za normalni porodni potek je pomembno, da se počutite varni, da vaš občutek zasebnosti ni ogrožen in da se lahko čimbolj sprostite in odprete. Tu vam lahko veliko pomaga vaš spremljevalec ali spremljevalka.
Naj vam povem še to: uveljavljeni strokovnjaki na področju obporodne skrbi na podlagi znanstvenih podatkov ocenjujejo, da bi bil optimalen odstotek pospešenih porodov nekje pod desetimi odstotki; ne da bi tvegali ženska ali otrok.

Da bi lahko natančno dozirali umetne popadke, je treba tak porod spremljati s CTGjem, kar vpliva na to, koliko je ženska med porodom lahko aktivna (manjša možnost gibanja in menjavanja položajev). Ja, nekateri podatki podpirajo sicer subjektivne ocene bolečin med porodom z umetnimi popadki, ki naj bi bile večje kot pri porodu brez njih. Nekateri strokovnjaki trdijo, da je te bolečine težje prenašati, ker se prekine proces, po katerem delujejo naravni blažilci bolečin in ker gre za zunanji poseg v telo, ki ga sicer skušajo individualizirati, vedno pa ni mogoče doseči optimalizacije.

In še citat iz prej omenjene knjige Moj porodni načrt (M. Wagner, Založba Sanje, Ljubljana 2008): »Možganske poškodbe pri otrocih in umrljivost: Obstajajo zanesljivi znanstveni podatki o tem, da sproženje porodov z zdravili pogosto povzroča prehitro krčenje maternice, in upoštevanja vredni podatki, da tovrstno premočno spodbujanje maternice med porodom v nekaterih primerih vodi k resnim in trajnim možganskim poškodbam otrok – v nekaterih primerih pa celo povzroči plodovo smrt. Zakaj? Edini čas, ko otroček med porodom dobiva kisik od matere, je čas med posameznimi popadki. Če se maternica krči prepogosto, otrok nima možnosti, da dobi dovolj kisika. Ob tem sproženje poroda z zdravili povečuje tveganje za raztrganine maternice in embolijo amnijske tekočine, kar smo omenili zgoraj, pri čemer sta oba zapleta povezana z velikim tveganjem za smrt ploda ali novorojenčka.«

Če na kratko ponovim: po preverjenih podatkih znanstvenih (medicinskih) raziskav, ki so objavljeni v strokovni literaturi, ki bi jo zdravstveni strokovnjaki morali poznati, je optimalna raven sproženih porodov z zdravili pod 10 odstotkov, pospeševanja porodov z zdravili pa prav tako pod 10 odstotkov. Uporaba nad temi odstotki prinaša s seboj tveganja za ženske in za otroke.

dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

mamaZOFA 051 245 013

Živjo!

Meni je voda pričela odtekati ob pol polnoči na 21.12., rodila pa sem 23.12. ob 15.32.uri s pomočjo umetnih popadkov. Se pravi, da je od razpoka minilo več kot 39 ur. Ves čas sem bila v porodnišnici, kjer so čakali na popadke, ki jih ni bilo. Ves čas sem morala šteti premike otroka in ob mirovanju poklicati sestro. Tako me je bilo strah, da nisem zatisnila oči vsega skupaj 48 ur in sem rodila izredno utrujena. Hči je imela posledično zaradi predolgega čakanja infekcijo in je bila že svoje prve dni na dveh antibiotikih, težave z nevtrofilci. Sedaj je zdrava in živahna punčka. Če bom še kdaj šla rodit, bom zahtevala takoj sprožitev poroda, v kolikor bo odtekla voda.

Lep pozdrav!