Rada bi napisala mojo travmatično porodno izkušnjo v Lj. Porodnišnici, predvsem pa bi rada sporočila to, da je zelo odvisno od sreče na kakšno ekipo babic, zdravnikov »naletiš«. Jaz sem imela očitno smolo. Če se bom še upala odločit za novo nosečnost ne bom šla rodit v Lj., oz. se bom preje dogovorila v kakšni drugi porodnišnici z določeno babico, da me bo spremljala ali pa za carski rez.


Jaz sem poslala pismo tudi Vodstvu porodnišnice, Ministrstvu za zdravstvo.


Č.Nosečnost
Zanosila sem po naravni poti, moja nosečnost pa je bila zelo težka, saj so mi v 13. tednu povedali, da ima eden od dvojčkov odprt trebušček, torej ni možnosti, da bi preživel, drugi pa ima dobre izvide. Pri pregledu nuhalne svetline zdravnica ni pokazala nobenega sočutja. Vprašala je le, če se bom odločila za amniocentezo, in ko sem rekla, da ne, je vprašala, zakaj ne, če me je strah 1 % možnosti splava in kako se bom odločila glede anomalije drugega dvojčka. Nisem se odločila za poseg v moje telo, pustila sem naravi prosto pot. Po treh mesecih nosečnosti sem bila hudo nespečna (spala sem samo po 3. uri zjutraj) do konca nosečnosti. Nosečnost sem zdržala ob pomoči homeopatije, drugače ne vem, kako bi bilo, saj sem ves čas vedela, da se bom morala posloviti od enega otročka.

Proti koncu nosečnosti sem imela hude bolečine v medeničnih kosteh (še posebej v sramni kosti), tako da sem zadnja dva meseca lahko stala le malo časa.

Nekaj dni pred porodom sem poklicala gospo Anito Prelec. Po opisu mojega stanja in mojih želja je rekla samo, da moram priti v Patološko ambulanto in da tja sodim, in »da sem ji povedala že tri želje!« Res mi ni dala kakšnega poguma. Če ne bi imela tako komunikativnega ginekologa, ob katerem sem se počutila sproščeno, verjetno ne bi donosila do 34. tedna. Gospa Anita mi je dala navodila, kaj bi po njenem mišljenju morala narediti, ni pa predlagala, kaj lahko ona naredi zame in kako bi lahko upoštevala moje želje in predloge. Po takem telefonskem pogovoru, ki me ni niti malo opogumil, se nisem niti upala priti na osebni pogovor.

Ker je bila moja nosečnost posebna, se tudi nisem mogla dogovoriti, da bi rodila kje drugje v Sloveniji, ker imajo najboljšo opremo za nedonošenčke prav v Ljubljani. Danes mi je zelo žal, da vseeno nisem šla rodit oz. se morda celo dogovorit za carski rez kam drugam.



Začetek poroda
16. aprila 2007 ob približno 19. uri mi odteče voda. Pokličem v Ljubljansko porodnišnico. Sprejemna babica mi na vprašanje, ali moram poklicati reševalno vozilo ali pa me lahko pripelje mož, vpraša, koliko vode je odteklo. Povem, da kar nekaj, okoli 4 decilitre. Nato ona reče: »Ja, kaj naj vam rečem, pa naj vas pripelje.« Midva z možem sva bila zelo prestrašena, ker je voda odtekla 36 dni pred predvidenim rokom poroda.

Sprejem v Ljubljanski porodnišnici
V sprejemni ambulanti povem, da me je strah za otroka, ker je odtekla voda, ker nisem vedela, kaj to pomeni in bi se rada pogovorila o možnosti carskega reza, tudi glede na mojo težko patološko nosečnost. Odgovor babice: »Ja, tako hudo pa ni, saj ni riba«. Zelo me je prizadela. Čutila sem veliko stisko, prav tako mož, ki pa si ni upal nič reči. »Angleški humor« res ni bil na mestu, še posebno ne v mojem primeru. Povem še, da se želiva po rojstvu posloviti od drugega dojenčka in ga pokopati v Parku zvončkov.

Sama sem si želela čim bolj naraven porod, vendar pa je v mojem stanju tudi moj ginekolog predlagal carski rez, tako da sem bila pripravljena tudi na to možnost. Toda v Ljubljani niso hoteli nič slišati o carskem rezu. Danes mislim, da bi bil carski rez glede na vse, kar sem morala pretrpeti kasneje, to najbolje zame in otročka.

Po pregledu pri zdravniku, ki je bil zelo redkobeseden in uraden, so me napotili v porodno sobo, odprta sem bila dva centimetra. Zdravnik o možnosti carskega reza niti ni hotel razpravljati, rekel je samo, da bo šlo naravno.

Pome pride babica, ki me je obrila. Z njo grem peš v zgornje nadstropje. Pri britju ukazovalno reče: »Ja bodite vendar pri miru, da vas obrijem«. Vsa v strahu otrpnem in umolknem. Ne upam si več postaviti vprašanj. Kako kruto spoznanje, da tu ne bom dobila podpore, topline, kakor so obljubljali na predporodnem tečaju in nam sugerirali, da naj povemo vse strahove, dvome, želje.

Dan pred porodom sem poklicala gospoda Pušenjaka glede mojega stanja in vprašala, če bi bil možen carski rez oziroma kakšni položaji bi bili dovoljeni pri porodu, kakršen bo moj. Po telefonu mi je zagotovil, da bom toplino dobila od babic. Nič ni moglo biti dlje od resnice.

V porodni sobi naju sprejme naslednja babica – tretja po vrsti. Takoj pove, da si z možem veliko upava, ker nisva poklicala rešilca. Morda je imela prav, da bi morala priti z reševalnim vozilom - a pred odhodom od doma sva poklicala v porodnišnico, pa nama babica po telefonu ni jasno rekla, da morava v mojem primeru nujno poklicati rešilca. Komentar tretje babice me je zelo zbegal, ker sem dobila občutek, da med navodili osebja vlada velika neenotnost in da me obtožujejo napačnega ravnanja, pa sem se vendar pozanimala in nato ravnala po navodilu.

V ravnanju babic začnem pogrešati ljubeznivost, prijaznost, sočutje, zopet čutim velik strah, da me ne bodo upoštevali. Imam občutek, da moram izpolnjevati ukaze in biti čim bolj tiho, brez vprašanj. Babica mi reče, naj ležim na levem boku, da tako glavica najlepše potuje. Pride zdravnica, ki vljudno pozdravi, me pregleda in odredi, da ležim. Nihče mi ne pojasni, zakaj moram ležati, nihče ne pove, ali lahko kasneje vstanem ali na primer čepim na postelji, ker bi mi bilo lažje. Nihče ne svetuje, če oz. kako bi se lahko premikala, da si olajšam bolečine. Zaradi odnosa osebja si tega ne upam vprašati.

Babica je pokazala, kako mi lahko mož daje mokre obkladke. To je tudi ves čas počel, pri tem pa se je zmočila spalna srajca. Prosila sem za zamenjavo. Odgovor babice pa je bil: »Tokrat bova zamenjali, vendar sedaj ne več močiti!« To sem doživela kot še eno izmed nenaklonjenih ravnanj. Kako je mogoče, da so v ljubljanski porodnišnici babice tako neuslužne, odgovori tako osorni, da sem občutila, kot da jim je odveč. Zdi se mi škoda, da sploh tam delajo, raje naj pustijo službo. Na predporodnem tečaju bi nam morali povedati resnico, kaj lahko pričakujemo, ne pa obljubljati, kako se lahko obrnemo na babico in ji vse zaupamo in povemo svoje strahove.

Pri tem, ko sem imela v zadnjih dveh mesecih nosečnosti zaradi pritiska trebuha na medenico in razmika v simfizi tako hude bolečine, da nisem mogla stati ali hoditi več kot dve minuti skupaj, in pri nosečnosti z dvojčki, me ni nihče nič vprašal, kako sem, ali me kaj boli, ali imam kakšne želje, ali me je strah, kako mi je, ko vem, da bo eden otročiček umrl na porodu, kako se bova poslovila.

V porodni sobi sem možu rekla, da naj mi da homeopatsko Arnico (daje moč in lajša krče brez stranskih učinkov), kar je slišala tudi babica. Nemudoma je obvestila zdravnico. Ta je vljudno odredila, da ne bom jemala nič od tega, kar imava s seboj, ker ne vedo, kakšne učinke ima Arnica; dobim lahko le zdravila, za katera se odločijo v porodnišnici. Sledilo je še vprašanje, če sem razumela, nato je odšla. Nisem ji uspela povedati, da je mene homeopatija »držala pokonci« in mi dajala moč med mojo težko nosečnostjo. Babica pa je po odhodu zdravnice zopet neprijazno komentirala: »Si pa upate v vašem stanju!«. Potem me je postalo še bolj strah, moje nezaupanje v babico in zdravnike se je povečevalo.

V porodni sobi sem bila od 23. ure do naslednjega dne, 17.4.2007, ko s pomočjo vakuuma rodim prvega otročička ob približno 9.30; drugega otročka pa s pomočjo pritiska na trebuh. Ves čas, torej približno deset ur sem morala ob hudih, skoraj nevzdržnih bolečinah (dvakrat dodani umetni popadki, enkrat lajšanje bolečin) ležati in samo za 20 minut mi je babica dovolila, da sem se dvignila. Rekla je, da je glavica že rdeča in moram ležati. Nisem upala predlagati, da bi morda rodila v drugačnem položaju, če ni medicinskih razlogov za to, da ležim. Pošle so mi vse moči, tako da vodoravno nisem mogla iztisniti otročička. Skoraj se nisem več zavedala, kaj se dogaja. To je trajalo več ur. Zakaj se nisem smela premikati, potem ko je bila glavica že vidna? Medtem se je zamenjala babica, ki prav tako ni pokazala nobenega sočutja, topline, vse ji je bilo odveč, delovala je strogo. Res ne vem, kje so našli takšne trde, neprijazne, nezainteresirane in zame zato tudi nestrokovne babice. Kajti mislim, da je kvaliteten odnos do porodnice del strokovnosti zdravstvenih delavcev. Jaz sem pričakovala in potrebovala podporo in pomoč.

Želela sem roditi v pokončnem položaju, brez vakuuma in brez prereza presredka. Ker pa več ur nisem mogla iztisniti, je nastala panika in odločili so se za vakuum in prerez presredka. Pri tem je ostal del posteljice v maternici in sem prejela še anestezijo, da so me sčistili in zašili presredek.

Hotela sem roditi v diskretnem okolju, ker sem se morala soočiti z izgubo otročička. A vrata porodne sobe so bila vseskozi odprta, tako da sem iz postelje videvala druge može in osebje, ki so hodili po hodniku, tako da res ni bilo zagotovljene vsaj minimalne zasebnosti. Jaz sem želela, da so vrata zaprta, tako da jih je mož večkrat zaprl, vendar brez trajnega uspeha.

Naravni porod bi zame pomenil porod ob čuteči opori babice in zdravnika, ki me upoštevata in kjer lahko sodelujem pri odločanju; torej, da se me pred posegi vpraša za pristanek, ali pa da vprašajo za pristanek mojega moža; da mi natančno razložijo postopke in da rodim z mojim aktivnim sodelovanjem (kot na primer spreminjanje položajev, pokončni položaji, morda čepenje na postelji, če bi mi to pomagalo pri premagovanju bolečin in rojstvu otrok). Rojevala sem jaz in jaz sem v svojem telesu čutila, kako bi najlažje rodila. Nihče ni pojasnil, zakaj moram ležati, če so zato obstajali razlogi.

Še enkrat moram poudariti, da bi bil zame BOLJŠI CARSKI REZ, ker od naravnega poroda ni ostalo NIČ. Ostal pa je težak – TRAVMATIČEN porod zame in za najinega otročička, žalostno slovo od drugega otročička, brez topline babic in zdravnikov.

Po tako težkem porodu brez zadostne podpore osebja sem mesec in pol ležala v postelji, ven sem odšla šele po dveh mesecih. Psihično si še sedaj nisem opomogla. Zaradi travmatičnega porodnega dogajanja sem poiskala tudi pomoč svetovalke pri Združenju Naravni začetki, za samo predelovanje izkušnje pa bom obiskovala tudi podporno skupino. Še vedno potrebujem veliko pomoči, sama si krijem stroške zdravljenje travme, o čemer imam shranjeno dokumentacijo. Še danes imam težave s simfizo. Fizioterapevtka je potrdila, da pri opisanih težavah v nosečnosti ne bi smela rojevati v položaju, kot sem morala, ker lahko tak položaj (torej lega na hrbtu s pokrčenimi koleni) poslabša stanje in prispeva k hujšim težavam po porodu – ali ne gre torej pri zahtevi, da rojevam ves čas leže, za strokovno napako? Imam povešeno maternico, tudi zaradi 10 urnega rojevanja in pretiranega napenjanja. Kaj če bi moje telo ne zdržalo? Kdo bi odgovarjal? Moram še povedati, da so moji prijateljici v Postojnski porodnišnici dovolili uporabiti homeopatsko Arnico. Kako je mogoče, da je v eni porodnišnici mogoče uporabiti določen pripravek, v drugi pa ne?

Želim, da se v ljubljanski porodnišnici izboljša komunikacija in da porodnicam ne bo treba prenašati neprijaznosti, zadirčnosti in grobega ravnanja osebja. Babice so v stiku z nosečnicami in porodnicami, zaposleni so tam, kjer se rojeva življenje. Ravnanje, kot sem ga doživela jaz, je morda ustrezno za delo s papirji, ni pa primerno v človeških odnosih. Ravno tako tudi nekateri zdravniki niso zgled sočutja. Pričakovala bi veliko večjo podporo porodničarja, veliko pogostejšo prisotnost v mojem primeru (dvojčka, eden z anomalijo), vendar porodničarja večino časa sploh ni bilo pri meni. Niti enega posega mi niso razložili, vnaprej niso pojasnili niti to, da bodo naredili vakuum, niti zakaj mi bodo prerezali presredek, zakaj se ne smem premikati, zakaj ne smem roditi v pokončnem položaju. Med menoj in porodničarjem ni bilo ustrezne komunikacije.

Kako je mogoče, da je to, kakšen bo moj porod, odvisno od sreče, na kakšno ekipo naletim? Verjamem, da so v ljubljanski porodnišnici tudi prijazne babice in bolj komunikativni zdravniki. Naj povem, da sem bila pred 16.4.07 (v soboto zvečer) na pregledu, kjer me je sprejela zelo prijazna in sočutna babica. V Ljubljanski porodnišnici bi morale biti zaposlene samo tako usposobljene in prijazne babice. Po svojem velikem razočaranju in še ne zaključenem okrevanju sem sklenila, da pri morebitnem prihodnjem rojstvu zagotovo ne bom šla rodit v ljubljansko porodnišnico, dokler bo od naključja odvisno, kdo bo pomagal pri mojem porodu.



Popravljeno 1-krat. Zadnjič popravljal Zalka ob 15.04.08 08:48.

Draga vidmar10,
najprej naj vam napišem hvala lepa, da ste nam zaupala vašo zgodbo
in moje iskreno sožalje ob izgubi drugega dojenčka
in žal mi je, da ste rojevala v tako nehumanem vzdušju.
Pa tako malo bi bilo potrebno, da bi bila vaša zgodba popolnoma drugačna!

V tej zgodbi najdem tudi sebe. Tudi jaz sem imela neprijetno izkušnjo rojevanja v ljubljanski porodnišnici (pa nisem imela težke nosečnosti in psihično sem bila tudi dobro pripravljena na porod) in se ravno zaradi te slabe izkušnje odločam, da NE GREM VEČ rodit v ljubljansko porodnišnico.

Naj povem, da je mene tudi zavedlo pozitivno in toplo govorenje babic v šoli za starše-te so res tople in prijazne osebe. Ampak...

Verjamem, da so v ljubljanski porodnišnici tudi dobre babice, pa dobri zdravniki in ostalo osebje, ampak jaz sem naletela na nekaj njih, ki nikakor niso bili v redu in sploh ne bi smeli biti na teh delovnih mestih, kajti to delo zahteva PRIJAZNOST, VLJUDNOST, SPOŠTOVANJE, POZITIVNOST...ne pa OSORNOST, NEPRIJAZNOST, AROGANCO...

Ali v LJ porodnišnici nič ne izobražujejo svoje kadre v to smer??? Je to tovarna ali je to kraj, kjer se rojeva in kjer je čustvenost v ospredju??? Kjer le nekaj pozitivnih besedic vzpodbuja in pomirja??? ALi jim je to res tako težko in nerazumno???

Sama sem tudi kar nekaj časa potrebovala, da sem psihično prišla k sebi. Veliko mi je pomagalo, da moje izkušnje nisem držala v sebi, ampak sem jo večkrat povedala in marsikatera mamica je nato povedala, da je tudi sama imela slabo izkušnjo pri rojevanju v LJ porodnišnici. In to predvsem zaradi KADRA, ki je bil ob/pri porodu.

Razmišljala sem tudi o pritožbi, ampak sem se kasneje odločila, da verjetno pritožbo ne bi resno obravnavali. Vaše pisanje o Aniti Prelec mi to zdaj le potrjuje.

Draga vidmar10 želim vam vse dobro. Srečno!

Draga vidmar10,

s tem, da ste opisali svojo izkušnjo, ste naredili nekaj, kar je pomembno za vas in za druge. Tega, kar ste doživeli, seveda ne moremo spremeniti. Je pa mogoče iz vašega pisma dobro občutiti, kakšna je lahko razlika med podporno in naklonjeno skrbjo in tako, ki tem kriterijem ne zadostuje.

Za vse strokovnjake, ki se ukvarjamo z ljudmi, je še kako pomembno, da smo dobro izobraženi in usposobljeni - to pa ne pomeni zgolj prepoznavanja potreb in pravic uporabnic in uporabnikov naših storitev, pač pa tudi resnično udejanjanje informirane izbire, sočutne in individualizirane skrbi, nege, zdravljenja.

Teh znanj in spretnosti se je mogoče učiti in jih utrjevati ter izvajati - za to pa morajo biti poleg osnovne naravnanosti in odprosti zagotovljene tudi določene okoliščine: klima v posamezni instituciji, možnost supervizije, vseživljenjsko izobraževanje, ki temelji na sodobnih metodah itd.

Žal mi je, da se vam je v že tako ali tako težkem položaju zgodilo, kar ste opisali. Hkrati pa vam čestitam k pogumu, da ste izrazili svoje občutke, svojo prizadetost in zahtevo po spremembah.

In tudi vam, Drugič mamca, hvala za sočuten odgovor.

Že kar nekaj let si pri Združenju Naravni začetki prizadevamo, da bi se glas uporabnic bolj slišal in tudi poslušal. Zagovorništvo pravic žensk (tudi moških) na področju nosečnosti, poroda in zgodnjega starševstva je še v zgodnji razvojni stopnji, a vsaj začele smo. Iz vaših zgodb gradimo polje vednosti o sodobni obprodni skrbi, iz njih se učimo, kaj potrebujete/potrebujemo ženske, ko pričakujemo in rojevamo otroke.

In naj vam povem, da sodelujemo z babicami, ki spremljajo razvoj svojega področja, ki so torej dobro izobražene in "up to date" z znanstvenimi dognanji, poleg tega pa so tudi umetnice v komunikaciji - no, to so Superbabice, vam rečem.

Vem, da marsikatera s težko izkušnjo (najsibo med porodom ali kje drugje v zdravstvu) omahuje in ne pride z besedo na dan. To je odločitev, ki jo je treba sprejeti premišljeno, kajti izpostavite sebe in svoje občutke, ter sprožite tok dogodkov, nad katerimi nimate vedno vpliva. A če ne poveste, mi drugi ne vemo, kaj bi lahko bilo narobe. Seveda pa ni dovolj, da svojo zgodbo poveste, pričakujete tudi odgovor.
Prepričana sem, da je za demokratično družbo izjemnega pomena prav odpiranje prostora za dialog. Uporabnice zdravstvenega sistema (saj vem, sliši se zelo papirnato) to upravičeno pričakujemo.

Želim vam, da bi se vam vaše dejanje obrestovalo z mirnimi nočmi in podporo pogumnih žensk, ki so povsod okoli nas

dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

mamaZOFA 051 245 013

Sočustvujem z ga. Vidmar10, da je morala iti skozi tako žalostno izkušnjo.
Sama sem rodila v LJ porodnišnici pred malo več kot letom. Rodila sem brez spremljevalca in lahko bi napisala marsikakšno kritiko čez osebje v porodnišnici. Pa ne bom. Vedela sem, da bom rojevala sama in sem se dobro psihično pripravila. Nobena pripomba mi ni prišla do živega in noben neprofesionalen odnos.
Rada pa bi napisala pohvale. In sicer za babico Milico in za babico Mihaelo. Prva je zelo topla oseba, druga pa sicer redkobesedna, ampak zelo profesionalna. Največje pohvale imam pa za praktikantko in za pripravnico, ki sta bili takrat tudi zraven. Žal se njunih imen ne spomnim. Očitno je novi kader tisti pravi, "na mestu".

Draga Kath,

vesela sem vsake dobre izkušnje,
upam, da babice iz porodnišnic berejo naš forum in se prepoznajo,

tudi jaz sem prepričana, da se krepi znanje, srčnost in zavest o bistvu babiškega dela, in da se to kaže tudi v večji samozavestiin prepoznavnosti tistih babic, ki dobro delajo.

Držim pesti, da so in da bodo za svoje delo nagrajene - tako finančno kot tudi simbolno, kar med drugim tudi pomeni, da jih uporabnice cenimo in jih potrebujemo in smo vesele, da jih imamo in da jim to tudi povemo.

Ob tem pa moramo spet in spet opozarjati na prakse, ki niso dobre, ki povzročajo trpljenje, bolečino, žalost in namesto da bi bile v pomoč in podporo, dodatno ranijo.

Tako kot lahko beremo v zgodbi vidmar10, se v odnosu v bolnišnici zgodi marsikaj. Zato smo se pri Združenju Naravni začetki odločili za zagovorništvo. Kar pomeni, da podpiramo in pomagamo posameznim ženskam in njihovim svojcem ob negativnih izkušnjah in da hkrati opozarjamo na nepravilnosti in sistemske pomanjkljivosti na sistemski ravni.

Mislim, da je nujen razmislek o tem, kakšne so odgovornosti posameznih ljudi, ki sodelujejo pri porodnem dogodku, kakšen delež pripisati organizaciji in sistemu obporodne skrbi.

Na porod se kot nosečnice telesno in duševno pripravljamo - tu lahko marsikaj storimo.

Zdravstveni strokovnjaki morajo imeti preverjeno in sodobno znanje o porodni pomoči in komunikaciji oz. odnosu ter morajo spoštovati človekove pravice in pravice pacientk.

Institucija mora zagotavljati prostorski, organizacijski, kadrovski ... okvir za čimboljše storitve.

Zdravstveni sistem mora omogočiti dostopnost, enakovredno obravnavo itd. in optimalne pogoje za realizacijo.

Izobraževalni sistem in izvajanje prakse ...

Ministrstva ...

Zdrastveno zavarovanje

Strokovni organi, kot so razširjeni strokovni kolegiji ...

Mediji ...

No, kot vidite, se zavedamo, da gre za kompleksen sistem, in zato se včasih zdi, kot da se nujne spremembe, ki si jih želimo, sploh še niso začele odvijati.

Ampak me vztrajamo, in hvala, ker ste z nami,

dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

mamaZOFA 051 245 013

En nasvet za vse bodoče mamice: bodite zelo prepričane, ne pustite se omajat, sprašujte, pa če vas grdo gledajo, bodite pripravljene na zavijanje z očmi ob svojih predlogih, vztrajajte, sitnarite, če je treba (navadno je treba, če nočeš rodit z umetnimi popadki, leže in priključena na dolantin;), večinoma prerezana, če si prvorodka...)

Ne se preveč sekirat za to! Ne za to, kako te gledajo, ne za to, kaj rečejo, ne za to, kako to rečejo... Pač babice so ljudje in njihovo delo je včasih stresno, včasih majo pa svojih problemov dovolj in čeprav naj jih ne bi stresali na nas, se to pač zgodi. Ne pa pustit, da to vpliva na vaš porod, saj tako najbolj škodite otročičku! On ni nič kriv in najboljši čas, da mu pokažete, da ga ščitite pred hudim, je porod, a ne?;)

hehe, vse pademo na to, kar nam povejo na materinski šoli:) Najprej bi rada pohvalila materinsko šolo v Ljubljanski porodnišnici, ker je res super, o vsem ti razlagajo strokovnjaki za tisto področje, jaz sem veliko od nje odnesla! Bi se pa več kot strinjala, da bi bilo res fino, da ti povejo tako, kot je res, tudi kar ni fino: da te bo babica, ki te sprejme najverjetneje nadrla in da naj te to ne potre. Je lažje, če si pripravljen;) Vsaj meni v drugo bo!

Še eno dezinformacijo sem zasledila, ko so govorili o možnih zapletih in tudi še kar visi na steni: da sta starša lahko ves čas ob svojem otroku na intenzivni negi. To ni res, oba imata možnost biti ob otroku samo 1,5 ure dopoldne in 1,5 ure popoldne. Hudo je, če pričakuješ, da boš lahko ves čas tam, potem te pa mečejo ven... Če veš, se lažje pripraviš.

Sicer pa še pohvala babico Renato! Ona je končala moj porod in moram priznat, da sem bila najbolj srečna, da se je mala odločila rodit šele zjutraj po izmeni babic, hehe! Ker verjamem v korenček bolj kot v palico, bi nagrajevala dobre babice;)

Ker na začetku sem imela prav enake izkušnje z babicami kot ostale tu gor: ker sem bila prvorodka, so mi rekli, da naj grem v porodnišnico, ko bodo popadki na 8 do 5 minut. No, meni se je čep odluščil v pon. in takrat so se začeli popadki - boleči in redni, nekje na 10 min. Ker sem se odločila, da bom doma, doler bom le lahko, sem ostala doma, čeprav so bili popadki ves čas redni in boleči na 5 min. in vedno manj. V četrtek ponoči, ko so bili popadki na 1,5 min. sva se le odpravila v porodnišnico, pa je bilo očitno še prezgodaj, ker sem bila odprat samo 1 cm in da vi vidite, kako me je nadrla babica, hehe! Takoj ko mi je povedala, da sem komaj 1cm odprta, sem predlagala, da grem še malo domov, pa mi ni pustila - da če sem že prišla, bom pa še not ostala, kaj sem pa hodila...

Zgoraj so bile babice silno "navdušene" nad mojimi idejami o naravnem porodu, da bi rada rodila v kakšnem pokončnem položaju (v mislih sem imela pručko, ali pa čepe ali kleče ali pa če res ne bo šlo drugače polsede zato bi rada tisto posteljo, ki se jo da tako nastavit), da si želim imet žogo za predihavat popadke in da nočem, da mi takoj počijo mehur in ne želim umetnih popadkov, če ne bojo nujni. Isto za zdravila, ki jih nisem želela, razen plina na koncu.
Babice so zelo očitno zavijale z očmi, si namigovale, češ še ena tečka itd... Hja, kaj češ, saj mi je bilo hudo, sploh na začetku sem bila šokirana in bi me mogoče zlomilo, če pač ne bi bila tak karakter, ampak ker sem trma in ker sem vedela, kaj je najboljše za mojo punčko, si pač nisem pustila preveč "srat po glavi". Hotle so mi namreč kar flašo s popadki obesit z besedami: če hočemo, da je tole do jutra fertig, ne bo šlo drugače! Pa sem si mislila, ja kdo pa pravi, da moram ravno do jutra rodit! 9 mesecev sem čakala, bom pa še tisti 2 uri ali kolikor bo treba, da bo porod normalen. Dajte mojim popadkom vsaj šanso!

No, zdravnik je bil prijazen, je rekel, da so mu babice sporočile moje želje in da ok, naj mi bo, mi ne bo predrl mehurja in naj se pač sprehajam, če mi paše. Da bo pa prišel vsaki 2 uri pogledat, kako kaj napredujem, pa bo. Če se ne bom nič odpirala, dobim umetne popadke, sicer pa da vidimo, kaj zmorejo moji. Ta dogovor mi je bilo zelo všeč. Problem je nastal samo v realizaciji - natančneje v tistih 2 urah;) V porodno sobo sem namreč prišla okoli 12h- 1h, potem pa ni bilo nikogar na spregled dokler jaz nisem več mogla zdržat in sem poslala lubija po nekoga. Babica je čez nekaj časa precej nejevoljno prišla, češ kaj vendar čem in da je zdravnik ravno pred kake pol ure bil tu, pa da so mu rekle, da se še kar sprehajam in je šel, zdaj ga pa še nekaj časa ne bo. Prišli so me pogledat nekje okoli pol sedmih in vsi začudeni ugotavljali, da sem že čisto odprta:) Pa brez umetnih popadkov! Ja, kaj pa, kako so pa prej rojevali, itak da sem se odprla, to je pa ja nekaj najbolj naravnega...

Jasno kot beli dan mi je, da so me nalašč pustile tam, ker pač nisem ubogala njihovih predlogov, češ sama je hotla, naj se pa matra. Tudi njihov izraz na obrazu je to zelo nedvoumno govoril, tak privoščljiv nasmešek, ga ne moreš zgrešit;)

Tako da jaz imam eno prošnjo za babice in zdravnike: kar rečete, bi bilo strašno fino, če se še držite;) Recimo, če ti rečejo, da te pridejo vsaki 2 uri pogledat, je fino, če vsaj po 4 urah kdo pride blizu. Saj ne rabim, da me nekdo skoz drži za roko, samo da vsaki 2 uri vem, ali se zadeva kam premika, ali se odpiram ali ne, to je pa že fino vedet - je precej lažje zdržat, ker ti da motivacijo, če veš, da napreduješ: 2 cm, 3 cm, 5 cm...

NO, potem se je hvalabogu ekipa babic zamenjala, babica Renata si je prebrala moj porodni plan in pripeljala sabo par študentk, da so se učile in moj porod je bil na koncu naraven - brez zdravil v žilo, v polsede in tudi prerezala me ni (je pa mela škarje že 2x v rokah, ampak se je hvalabogu odločila tvegat), sem pa z njo res super sodelovala! Na koncu smo bili vsi zelo zadovoljni, študentke so celo rekle, da si želijo tako rodit kot jaz:)

Sicer sem videla, da so me tudi one druge babice začele malo bolj spoštovat, ko sem bila čisto odprta, vendar sem bila vseeno zelo vesela, da je porod končala druga babica, s katero sva se že od začetka ujeli.

Ampak moja poanta je: NE SE PUSTIT ZMEST tečnim babicam! Naslenjič bom še malo bolj prepričana v svoj prav in se bom še malo težje dala premaknit! Tako da upam, da bom lahko cel porod v pokončnem položaju in da bom lahko rodila na pručki ali kleče ali čepe, saj zdaj približno vem, kaj moj presredek zmore;)

Joj, joj,

me prime, da bi zgornje zapise in vse objave na tem forumu sprintala, razmnožila in razdelila v vse nabiralnike, da bi se zagotovo zvedelo vse naokrog kako zadaj smo - kaj bi res lahko pomagalo tem babicam, da postanejo primerno mehke svojemu čudovitemu poklicu - zares želim vsem babicam, da bi končno začele uživati v svojem poklicu - ker zdaj kot kaže večina tega ne zna - pa bi, če bi znale začutiti najprej sebe in nato še druge ženske, ki pridejo v najbolj občutljivem stanju...

Sprašujem se kaj je tako zaznamovalo te ženske, da so tako krute v sebi in do drugih - sicer pa vedno vsak izbira - trpljenje te lahko odpira na več nežnosti ali pa na več surovosti - kako to, da niso znale izbrati svoje prave ženske plati?

fijona

Pozdravljene!
Rodila sem pred 5,5 leti. Tudi sama sem imela težave s simfizo, vendar šele zadnji mesec.
Ko sem prišla na Božični večer v porodnišnico(rok sem imela 21.januarja), me je sprejel Dr. Cerar. Opisala sem mu bolečine v simfizi, da so namreč neznosne, čeprav imam visok prag bolečine. Odvrnil mi je, da kaj paničarim, saj itak vse nosečnice boli. Ko me je nato vseeno pregledal, pa je ugotovil še, da sem že dva cm odprta. Poslali so me na oddelek in zadržali na opazovanju. Človek bi pričakoval vsaj opravičilo, ampak dr-ji so tako ali tako višje nad navadnimi smrtniki.
Rodila sem 13. januarja s carskim rezom.Hvala bogu, so bile babice v porodni zelo prijazne. Nedopustno pa je bilo to, da je porodnišnici zmanjkalo mrežastih hlačk in smo morale plenice med ležanjem stiskati s stegni, ko pa si šel na stranišče, pa si jih moral z roko držati, da ti ni vse skupaj padlo na tla. Poleg tega smo se morale hoditi tuširati(tri smo bile v sobi, vse carske porodnice) na konec hodnika, saj so našo kopalnico prenavljali in ni delovala. Sprehod do tuša in nazaj je bil velik podvig, saj šivi tretji dan kar bolijo.Spočile se nismo v petih dneh nič, saj so nonstop štemali.
Sedaj sem noseča drugič.Sem v osmem mesecu, vendar so se tokrat bolečine v simfizi pojavile že v četrtem mesecu. Tokrat so neprimerno hujše. Večino časa presedim v počivalniku, saj hodim ali ležim zelo težko. Hodim na fizioterapijo v porodnišnico h ge.Lidiji Žgur. Moram reči, da bi jo morali kdaj snemati med pogovorom s pacienti in ta video predvajati vsem zaposlenim(vključno z vodstvom), da bi se naučili bontona obnašanja s pacienti. Če bi bilo vso osebje tako prijazno, ne bi bilo več potrebno pisati ženskam na take forume. To je ženska, ki se do vseh žensk obnaša enako, sočutno, korektno, profesionalno,... in verjetno prejema enako plačilo ali pa celo manjše od svojih nestrokovnih, zdolgočasenih sodelavk.
Upam, da bom tokrat odnesla boljše spomine iz porodnišnice kot prvič. Želim vam samo lepe izkušnje med porodi, če pa imate težave s simfizo, pa predlagam, da se obrnete na go. Žgur in se same prepričajte o njeni strokovnosti.

Zivjo, punce!

Ugotavljam, da je v porodnisnici LJ normalen edinole porodni blok B in da so tam tudi take bbice, kot bi jih vsaka porodnica pricakovala. Zato me zanima, ali katera od vas ali pa moderatorka dr. Zalka morda ve, ali so na dolocenem porodnem bloku v LJ vedno iste babice in kako doseci, da te dajo na porodni blok B, ko prides rodit? Meni bo najbrz dovolj ze en grd pogled, da sploh ne govorim o grobem pregledu,pa se mi bo porod zaustavil.....

HVala in socutje do vseh, ki ste sle skozi take nehumane postopke.

Draga Lidija,
vesela sem, da ste našli tako super fizioterapevtko, ki razume in v svoji praksi upošteva, da k strokovnem znanju in spretnosti sodi tudi dosledno spoštovanje pacientovih/pacientkinih pravic, poleg tega pa je očitno topla in prijazna. Hura!
Težave s simfizo niso redke - v nosečnosti se telo prilagaja in pripravlja na rojevanje tudi tako, da se nekateri sklepi in vezi "mehčajo". Če je "narava" kar preveč pridna, imajo nekatere nosečnice, sploh pa proti koncu nosečnosti in med porodom ter po njem, kar resne težave, včasih celo zelo hude. Nekaterim pomaga noseč. pas, fizioterapija je super, poleg tega pa je treba v vsakdanjem življenju upoštevati nekatere prilagoditve (npr. kako hoditi po stopnicah, kako vstajati iz postelje).
Pri porodu je po mojem znanju zelo pomembno, katere porodne položaje uporabljate. Ne! rojevajte leže na hrbtu s pokrčenimi koleni.
Najbrž je tu še marsikaj mogoče reči, bom vesela, če poveste svoje izkušnje in tudi to, kako nameravate ravnati pri porodu. Najbrž boste s tem koristili še marsikakšni bodoči porodnici.

Draga Jago,
v ljubljanski porodnišnici imajo oddelek, kjer ženske rojevajo, temu se reče porodni blok. Po mojih podatkih imajo 11 porodnih sob s 13-posteljami.
Navajam podatke s spletne strani KC http://www3.kclj.si/index.php?m=5&s=2&odd=6&o=1

"Kolektiv porodnega bloka sestavljajo štirje babiški timi, v katerem je zaposlenih:

* 30 srednjih medicinskih sester-babic
* 7 diplomiranih babic
* 1 diplomirani babičar

Babice prihajajo na delo po določenem razporedu. Vaš porod (če se spontano začne), pa se ne ozira na to, kdaj posamezna babica dela in kdaj je ni v porodnišnici. Nekatere porodnišnice (Kranj in Postojna) ponujajo kot nadstandardno obliko neprekinjeno navzočnost izbrane babice.
V Ljubljani ta oblika (še?) ni na voljo.

Posameznice pogosto omenjajo, da jim je bilo po porodu, torej v tako imenovanih sobah za otročnice, bolje na določenem oddelku.
Ob prihodu v porodnišnico (takrat, ko pridete rodit), najkasneje pa ob koncu poroda recite, da si želite okolje z veliko podpore in prosite za poporodni oddelek, ki ste ga omenili.

Pri porodu pa zanesljivo imejte ob sebi ljubljeno osebo. In naj vam povem še nekaj optimističnega: ravnokar smo oddali predlog projekta Izobraževanje za doule (obporodne pomočnice). Če bi vam pri rojstvu ob možu oz. partnerju (da ne pozabim, nekatere rojevate tudi ob partnerkah), pomagala in stala ob strani topla, razumevajoča, ustrezno izobražena ženska kot vaša zagovornica, potem bi bilo marsikaj veliko veliko lažje.
No, upajmo, da bomo lahko zavihale rokave in naslednje leto naredile velik anski korak v tej smeri.

In draga fiona,
samostojno misleče babice so med nami, in vedno več jih bo, v sedanjem sistemu so nekako utišane in ne morejo prav do besede. Z razvojem babiške avtonomije bodo tudi te babice bolj glasne, še se bodo izobraževale, usposabljale za nove izzive samostojnega dela v bolnišnicah, porodnih centrih in lokalni skupnosti ter pri porodih doma in čedalje bolj aktivne bodo. Potrebujejo pa tudi naš glas podpore. Slišati morajo, da jih ženske kličemo. Se mi zdi, da smo v nekaj letih že malo bolj prepoznavne v tem, kajne?

No, no, ne mislite, da ne vem, tiste, ki ste na tem, da boste rodile sedaj, bi tako babištvo hotele jutri, ne, danes! Sem na vaši strani, na vaši strani so znanstveni izsledki...

Lep večer

dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

mamaZOFA 051 245 013

Saj človek ne ve kaj naj si misli. Sama sem rodila v Po porodnišnici in sem bila zelo zadovoljna z osebjem med porodom, po porodu malo manj.A sedaj visim, da sem bila zelo občutljiva in me je marsikaj takoj prizadelo. Pa vendar ne vem,kako bi bilo, če bi se mi zgodilo to, kar se je vam. Zato vas občudujem, ker ste tako pogumno povedala svojo zgodbo, ki mislim, da ni edina... Veliko se jih ne upa povedati in zadržijo zase. Kaj pa; ljudje raje povemo lepše izkušnje, slabe pa le določenim. Ja, bojimo se, da bi nas obsojali ali nam celo ne bi verjeli. Želim vam, da si opomorete ob pomoči, ki ste si jo izbrala, saj verjamem, da boste tokrat naletela na srčnejše ljudi.

Drage obiskovalke, pisalke, plesalke ...

nisem pozabila na vas, samo ... toliko dela čaka povsod ...

Res je, čas nosečnosti, poroda in obdobja po porodu je pogosto zaznamovan z večjo občutljivostjo. Pa s tem ne mislim tiste :"jaja, ste ženske po porodu občutljive" kar je podobno tistim butastim izjavam: "a je tisti čas v mesecu!".

Občutljivost je druge kategorije: povezana je z velikim prehodom v materinstvo, bolj ali manj zavestnim pregledom svojega življenja, odločitev, tega, kdo sem in kaj postajam, ponovnim pregledom partnerstva, zaposlitve, torej življenjskih izbir. K temu se pridružijo še izjemna telesna dogajanja z vsemi spremembami na različnih ravneh. Občutljivost nekatere ženske razumejo kot priložnost za osebni razvoj. Nekatere ženske imajo v tem obdobju zaradi specifičnih značilnosti večjo potrebo po redefiniranju svojega odnosa z materjo, kar je povezano z nujo po izoblikovanju svojega lastnega materinstva.

In zdravstveni strokovnjaki oz. vsi, ki so po svoji poklicni izbiri v stiku z ženskami v tem izjemnem obdobju, imajo privilegij sodelovati v njem, hkrati pa tudi dolžnost, da govorijo in ravnajo premišljeno in etično.

Številne ženske vam vedo še po veliko letih in desetletjih povedati, kaj je rekla babica v porodni sobi (naj je bilo čudovito ali žaljivo), povedo vam, kako so občutile skrbno in ljubeče spremljanje pri porodu ali pa vam znajo do podrobnosti opisati, kako netaktna ali groba je bila zdravstvena oskrba.

Zelo pomembno je, da smo ena drugi v oporo in da smo dovolj senzibilne za občutke drugih, četudi jih kdaj morda sploh ne moremo zares razumeti. To je del spoštovanja. Zato vam, drage obiskovalke, izrekam zahvala, ker prav to počnete: berete, sočustvujete, podprete.

Matere in tiste, ki to niste, ste pa čutečega srca, naj bo ta dan še posebej lep,

dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

mamaZOFA 051 245 013

Najprej bi vas vse lepo pozdravila.
Povem naj, da sem babica v porodnem bloku. Danes prebiram razne forume, kjer pišete o svojih izkušnjah pri porodu. Prebrala sem mnogo pohvalnih zapisov in tudi mnogo zapisov, kjer ne samo, da je mnogo pritožb na delo babic v porodni sobi, mnogo je celo "pljuvanja" po našem delu in odnosu. Verjamem, da je naš odnos do porodnic pomemben pri poteku poroda. In verjemite mi, da se večina nas ves čas trudi, da bi vaš porod bil pozitivna izkušnja v vašem življenju, katere bi se kljub bolečinam pri tem še vedno rade spominjale.

V veliko prispevkih sem zasledila pohvale porodnic, ki so rojevale v majhnih porodnišnicah, češ "babica je bila ves čas ob meni"...To je seveda idealno, vendar v večjih porodnišnicah, žal, ni mogoče. Pri 6000 porodih na leto je to nemogoče. Vsaj v večjih porodnišnicah kot je Ljubljanska.

Na vašem forumu propagirate "porodni načrt". Vse lepo in prav. Vem, da ste nosečnice in porodnice v posebnem čustvenem stanju, verjemite, da ga znam oceniti in spoštovati. Rada bi vam samo povedala...kar piše v vaših porodnih načrtih, v porodnišnicah tako ali tako delamo rutinsko vsaj 3/4 od tega. Poleg tega pa vsem bodočim mamicam priporočam naslednje. prav je, da imate v glavi zarisan porodni načrt, vendar, dajte se o njem pogovoriti z babico, ki ob vas med porodom. Babice smo vedno za pogovor in sodelovanje. Kljub nasprotnemu mišljenju, ki ga prebiram tu gor. Kar malo razjezi me, ko prebiram te vrstice, kako smo nedostopne. To sploh ni res. Če le imamo čas, se s porodnicami pogovarjamo, jih bodrimo in tudi z besedami lajšamo porodno bolečino.
Vrnimo se na porodni načrt. NIkar ga ne začenjajte z ZAHTEVAM. Zahteva je nekaj rigoroznega, dokončnega....tega pa v času poroda ni. Želje in občutje se porodnicam med porodom menjavajo. Posebno prvesnicam, ki še niso nikoli rodile, ki si še ne predstavljajo kako porod sploh poteka. V porodni načrt, naprimer, napiše, da zahteva, da bo med popadki hodila. Vse lepo in prav...vendar verjetno ni pomislila kakšen človek po naravi je...se med bolečino raje uleže in zvije v položaj fetusa? Taka porodnica že ne bo hodila med popadki, pa če je to izrecno ZAHTEVALA v porodnem načrtu. Porod sede. Izvedljivo. Če porodnica sodeluje pri porodu. Če se v popadku, ko jo pritska navzdol, nekontrolirano na blato- kar se dejansko dogaja zadnje popadke pred samim rojevanjem- zbere in sodeluje po navodilih...veliko pred samim iztisom otroka pa- kljub raznim "nestrokovnim" nasvetom in prepričanjem- ni priporočljivo sedeti. Iz enega samega samcatega razloga. Če porodnica predolgo pred rojevanjem sedi in se napenja, postane vse zunanje spolovilo edematozno, neraztegljivo in je veliko večja možnost raztrganja presredka in večje krvavitve iz teh raztrganin. Te informacije...žal...nisem zasledila na nobenem forumu. Mislim, da bi bilo prav, da vaše združenje in tudi druga združenja naravnih porodov to svojim privrženkam poveste.
V vsakem primeru pa polagam na srce vsem porodnicam, ki imajo in bodo imele porodni načrt. Prav je, da ga imate. Vendar se ob njegovem sestavljanju zazrite vase, pomislite kakšne vrste človek ste, kako sprejemate bolečino in kako jo znate obvladovati. Ko pa pridete v porodnišnico, se pa o svojih željah- in naj bodo želje- pogovorite z babico, ki bo vodila vaš porod. Vsaka babica vam bo prav gotovo z veseljem prišla nasproti.

Za zaključek pa bi povedala še nekaj. Lepa beseda vedno lepo mesto najde. Res je, vsak človek ima v življenju slabe in dobre dneve. Razmislite malo, da jih ima babica ravno tako lahko. Lahko pa tudi katera od vas pride v porodnišnico slabe volje in negativno nastrojena. Take vas je pa najtežje voditi skozi porod. Ker takrat niste dovzetne za navodila in vodenje in takrat ste tudi občutljive na vsako najmanjšo besedo in gesto. Me pa, žal, pri veliki frekvenci porodov na turnus nimamo vedno časa prisluhniti niansi vašega razpoloženja.

Dajte razumeti tudi nas.

Upam, da vam nisem preveč zatežila.

Vsem želim čim lepšo porodno izkušnjo, zdrave otroke in lepe spomine na porod :)

P.S.

Upam, da bo moderatorka spustila skozi cel, necencuriran sestavek.

Spoštovana babica!

Ne razumem, zakaj t.i. pljuvanje po babicah in pritoževanje čeznje jemljete tako osebno (in v bistvu sploh ne gre za pritoževanje čez babice, temveč čez njihovo delo in pristop, ki določenim porodnicam ni sprejemljiv). No, sicer pa je vaša užaljenost po drugi strani dober pokazatelj, da sami ne spadate med tiste babice, ki si takšno grajo zaslužijo in to nas, mamice in bodoče mamice, lahko samo veseli. In če ste sami res takšni, kot opisujete, da v glavnem babice ste, še to ne pomeni, da ste takšne v resnici vse babice. In zavedati se morate, da pač obstajajo tudi babice, ki za to delo zaradi svojih osebnostnih lastnosti niso najbolj primerne.

Žal pa je tako, da se slab glas širi hitreje kot dober. In žal je tako, da se morate vsi zdravstveni delavci pošteno zavedati fizične in psihične občutljivosti pacientov in si težje privoščite, da imate pač le slab dan in ne morete biti vedno 100% prijazni in ustrežljivi. Npr. bančna uslužbenka si neoseben in grob odnos lažje privošči, saj bo stranka le zamahnila z roko, češ "tečna baba" in bo to naslednji dan že pozabila. V primerih, ko gre za zdravstvene posege, pa smo ljudje na takšne odnose bolj občutljivi in želimo veliko mero prijaznosti, razumevanja in ustrežljivosti. Mislim, da porod spada med najbolj občutljive situacije, in to zato, ker je vanj zajetih toliko razsežnosti in zato za neko "tečnobo, ki zavija z očmi" tu ni prostora. In tega bi se morali vsi zdravstveni delavci zelo zavedati, pa naj se sliši še tako kruto in nerazumevajoče do vas...čeprav vem, da ste blazno obremenjeni in da na marsikaj ne morete vplivati.

Lepa beseda vedno lepo mesto najde, pravite. Se strinjam, absolutno in verjamem, da naletite tudi na porodnice, ki so že v osnovi neprijazne do vas. Ampak ta fraza o lepi besedi žal ni univerzalna in mnogokrat tudi to odpove.

Tukaj bi se navezala na porodni načrt, ki ga nekako bolj pogojno podpirate, če prav razumem. Pravite, da 3/4 želja iz porodnega načrta izplonite v vsakem primeru samoumevno, pa če jih napišemo ali ne. Zakaj pa se potem še vedno tako pogosto dogaja, da porodnici naredijo število posegov brez predhodne obrazložitve, opozorila, prošnje za privolitev... Tako za ilustracijo: moji prijateljici so brez predhodnega opozorila naredili amniotomijo in to na očitno zelo grob način, saj jo je poseg zelo bolel (kar po mojih informacijah naj ne bi), tudi epiziotomijo so ji naredili brez opozorila (drugače je, če porodnica izrecno reče, da ne želi soodločati). Morda se Vam osebno določene želje zdijo samoumevne, ampak ravno potreba po pisanju teh želja kaže na to, da pa se nekaterim ene osnovne stvari ne zdijo tako samoumevne. In toliko zgodbic slišimo o neprimernem odnosu do porodnic (in nanje nikakor ne bi mogli reči, da lepa beseda lepo mesto najde)...mar menite, da te porodnice lažejo ali kaj???

Če še ostanem malo pri porodnem načrtu - nekatere porodnice se morda res pregrobo izražajo, kaj želijo in vse skupaj zveni kot zahteva. Za boljšo komunikacijo in vzpostavitev dobrega odnosa je gotovo bolje pisati načrt v bolj prijaznem tonu (npr. "želim", namesto "zahtevam"). To je tudi poudarjeno v vseh priročnikih in nasvetih za pisanje porodnega načrta - če ste jih morda kaj brali. In mislim, da je tudi na tem forumu to omenjeno. In tudi vsi nasveti govorijo o tem, da mora biti porodnica pri takšnem načrtovanju fleksibilna, saj je do potankosti načrtovati porod nemogoče. In tega se na tem forumu tudi močno zavedamo.

No, pa da se še malo ustavim pri tej izjavi: "Če porodnica predolgo pred rojevanjem sedi in se napenja, postane vse zunanje spolovilo edematozno, neraztegljivo in je veliko večja možnost raztrganja presredka in večje krvavitve iz teh raztrganin. Te informacije...žal...nisem zasledila na nobenem forumu."
Tudi jaz tega nisem zasledila še nikjer. Ne na kakem forumu (kar me niti ne preseneča), ne v literaturi (ki pa sem je prebrala že ogromno). Morda bi tukaj lahko postregla s kakimi informacijami gospa Zalka. Ne vem, no...zakaj potem strokovnjaki (in WHO) tega ne omenijo?? In zakaj obstaja le malo čez mejo drugačna praksa in teorija?? In najbolj presenetljivo je, da so te porodnice očarane nad svojimi porodi! Le pobrskajte še malo po teh zgodbah - ko so šle Slovenke rojevat tja, kjer je porodna praksa drugačna kot pri nas. Vse govorijo, da so rodile v pokončnem položaju in v glavnem brez raztrganin (vsaj ne večjih) ali epiziotomij.

Toliko iz moje strani na to temo. Upam, da ostanete še naprej tako dobra babica. Negativnih opazk pa ne jemljite osebno - naj vam bodo le za informacijo, da pač niso vse babice tako dobre kot ste vi in večina vaših kolegic. Upam, da Vas nisem s čim užalila - če vas sem, se opravičujem, to ni bil moj namen. In lepo, da ste se oglasili.

Lep pozdrav!

Rodila sem dva sinova že 20 let nazaj v Celjski porodnišnici. Za prvi porod nimam besed. Grozno. Rojevala 12 ur...od tega so me prišli pogledat 2 -krat ...vmes pa dali v posebno sobo...Češ...da sem mlada in neizkušena in se bom sigurno drla in motila ostale porodnice....Pa vmes vseh omenjenih ur nisem niti pisnila.....Ko sem rodila....sem bila prestavljena v sobo....Stara takrat 20 let....prvi otrok....Se mi ni niti sanjalo kako se doji....kako dojenčka umiriti....Od nikoder kakšne sestre da bi me podučila....In vsa zahvala gre k ženski,ki je ležala poleg mene in rodila tretjega otroka...Ona me je podučila vsega.....in mi pomagala.....Če ne bi bilo nje...ne vem kaj bi....
Vsak večer , dokler nisem šla domov....sem obrnjena k steni potihem jokala....Ne zaradi mladosti in strahu..ampak zaradi totalne ignorance osebja......
Upam,da je danes kaj bolje.......

Pozdravjeni!
Zdaj je pa še mene prijelo, da kaj napišem! Rodila sm 2krat, obakrat v Lj. Sem izredno svojeglava, vstrajna,trmasta,...ampak tam, v porodni sobi sem hitro dojela, da je bolje da poslušam osebje in sodelujem. Obakrat je šlo kar lepo (malo je nagajal maternični vrat). Prvič sem bila fino prerezana in sem sedaj 'spodaj' lepo brazgotinasta. Pa ni panike.Mene boli to, ko sem prišla na odd., sem bila neizkušena, hormoni so delali svoje, nihče pa mi ni pokazal kako dojiti,...mali je jokal, ker je bil tako lačen,ampak zagrabiti ni hotel oz. mogel. Ko sem sestro s solzami prosila, naj mi prosim pomaga, je rekla ostalima v sobi : To je pa tako, ko se mladi odločajo za otroke, ko še niso zreli! Stara sem bila 25 let! Otrok je postal izčrpan in je samo še spal. Domov sva šla, ko je pediatrinja ugotovila (čeprav sem ji povedala, da ne je!), da je to en priden, zadovoljen, zaspan otroček. Ta otroček je v prvih dneh doma shujšal za pol kg, jaz sem se pa še 2 meseca trudila, si črpala mleko (seveda sem zamudila 1. naval mleka), da je otrok sam zagrabil.
Drugič sem bila psihično bolje pripravljena, spet sem sodelovala in poslušala, ampak na oddelku sem pa vedela, da si moram pomagat sama! Je pa res, da so bile sestre tu (odd. B) bistveno bolj pripravljene komunicirati.
Bistvo napisanega je: OSEBJE; POGOVARJAJTE SE Z NAMI!!!
Je pa res, da pri porodu gre vse lažje in hitreje, če se malo 'pustiš podrediti' in babicam daš vedeti, da so one tiste, ki vejo, kaj delajo. Žal...

Draga banbinca,

hvala vam za to, da "vas je prijelo" in ste napisali, kako ste se počutili med porodoma.
Jaz sem prepričana, da bi obema, ženski, ki rojeva, in babici, ki ji pri tem pomaga (ne vodi), dobro sedlo, če bi sodelovali; danes precej uporabljam izraz partnersko sodelovanje. Tako partnersko sodelovanje med porodom je veliko lažje, če se babica in ženska medsebojno poznata, torej, če babica žensko spremlja že med nosečnostjo.
V sedanjih razmerah smo še v obdobju prehoda med hierarhičnim razumevanjem zdravstvenih storitev
- "jaz kot strokovnjak vem, kaj je za vas dobro, vi le naredite tako, kot vam rečem" -- če malo karikiram .... in
- "jaz kot porodnica bom poslušala in ubogala, da bo vse v redu z mano in z otrokom")

k partnerskemu sodelovanju
("jaz imam kot babica določeno znanje, spretnosti, izkušnje, pripomočke ... obporodne pomoči",
"jaz kot porodnica imam občutke, želje, potrebe, vizije, znanje in spretnosti, potrebujem pa pristnost, spremljanje in določene ukrepe") ...

Ker smo zelo različne, seveda vsaka zase oceni v danih zelo zelo različnih situacijah in okoliščinah, katera strategija in kateri obrazec podrejanja .... sodelovanja bo (lahko) uporabila med rojevanjem svojega otroka.

Zato se strinjam: komunikacija, vprašanje, odgovor, poslušanje ... besednih in nebesednih sporočil, preverjanje slišanega, naklonjena podpora in še in še ... to so zelo zelo pomembne spretnosti. In seveda, to ni pomembno le za zdravstvene strokovnjake, kot ste lepo opisali, draga mamica mladostnikov, dragoceno je, če smo podpora ena drugi.

Hvala vam vsem za vaše porodne izkušnje,

dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

mamaZOFA 051 245 013

Res je še vedno tako, da osebje v porodnišnici premalo sprašuje bodoče mamice o željah in načinih poroda.. ampak tako je, da pri nas še vedno večino porodnic želi porod "po starem" - samo da bo čimprej konec in te ne želijo, da jih kar naprej sprašuješ kako naprej. Zato pa vsem tistim, ki imate v glavi kaj si želite pri porodu, sestavite si porodni načrt - ampak bolj kot seznam želja, do katerih imate tudi vso pravico, dokler je vse ok. Lahko pa ob sprejemu babici samo poveste česa si želite med porodom. Vendar se zavedajte, da tudi vam določene stvari v določenem trenutku morda ne bodo ustrezale, zato dajte tudi sebi možnost, da si med porodom premislite in naredite določeno stvar drugače.
Nam babicam, je lahko porodni načrt v pomoč, saj že na začetku preberemo, kaj si želite, tako, da vam ni potrebno tega razlagati takrat, ko vam to onemogočajo popadki.
Vsem nosečkam želim čim lepši prehod v novo življenjsko obdobje.

Berem tole temo in si ne morem kaj, da ne bi še jaz kakšne napisala. Nisem sicer rodila v LJ, ampak v NM, ampak precej zgoraj napisanega zveni zelo znano.
Kot je napisala tudi babica, večina nas še zmeraj želi porod "po starem" oziroma o čem drugem niti ne razmišljamo; pri nas v materinski šoli je to povedala tudi babica Metka. Verjetno si prvorodke sploh ne predstavljamo, kako porod dejansko poteka - kljub vsem informacijam, ki jih imamo na voljo, je pa to le ena posebna izkušnja, ki jo noben opis "postopka" ne zajame.
Moja izkušnja z babicami je neskončno pozitivna in prvo vprašanje, ki mi ga je babica postavila, je bilo prav "Bi mi lahko povedali svoje želje?" No, moje so bile bolj skromne, ampak ko sva preživeli več časa skupaj, me je lepo "prebrala" in ravnala tako, da bolje ne bi mogla. Vse tri babice, ki so pomagale mojemu malemu na svet, so več kot očitno popolnoma zadele poklic.

Drugačna zgodba, žal, so bile sestre na oddelku. Tam sem bila kar nekaj časa pred porodom in po njem, in nisem najbolj občutljiva rožica pod soncem, ampak me nič kaj ne mika, da bi se vrnila. Ne želim, da me kdo ujčka ali skrbi za otroka namesto mene, bi pa pričakovala, da naredijo svoj posel. Moje izkušnje so podobne bambincinim, šlo je za popolno ignoranco glede dojenja. Kar se tiče nege dojenčka, sem imela na srečo tudi jaz izkušeno cimro, ki je bila v veliko podporo. Dojenje pa je bilo muka, dokler nisem s pomočjo svetovalke, ki si je vzela 5 minut in naju gledala, ter precej več časa za pogovor, uspela pravilno pristaviti malega.

Skratka, vsaka čast ljudem, ki so našli svoj poklic :)

Tudi jaz imam zelo slabo izkušnjo s porodom v Ljubljanski porodnišnici, predvsem me je motil odnos osebja (babic). Pričakovala sem, da mi bodo pri porodu pomagale prijazne babice, kot so nam razlagali na predavanjih za "bodoče starše", pa je bilo v resnici čisto drugače. Rojevala sem 11 ur, jokala, se zvijala od bolečin. Pri tem so me babice samo nadirale. Res grozno. Tako hladnih in nesramnih babic si nisem nikoli predstavljala. Sedaj sem drugič noseča in se NIKOLI VEČ NE BOM ODLOČILA ZA NARAVNI POROD!!!!

Tudi jaz se sprašujem, kakšen nadzor ima vodstvo Ljubljanske porodnišnice nad osebjem?

Draga mamica7, drage bralke in bralci,

vsaka nosečnica potrebuje tako skrb in nego, da bo ob zaključku poroda lahko rekla, če bi hotela govoriti o svojem doživetju: skupaj z zdravstvenimi strokovnjaki smo naredili vse, da je bilo rojstvo mojega otroka varno, vem, da so delovali / ali mirovali po svojih najboljših močeh, če sem hotela kaj vedeti, so mi pojasnili, znanje je bogato in sodobno .. vsi so prijazni in naklonjeni.. pri tem pa spoštujejo meje ..... in spretnosti so mnogovrstne. Ne glede na /gnečo, pomanjkanje osebja, veliko papirnatega dela ... vstaviti je mogoče še marsikaj .../ sem prepričana, da je bil moj porod najboljši od možnih porodov, če upoštevam otroka, sebe, okoliščine, zaplete.
Danes ni več dvoma, da je za zdravo žensko in zdravega otroka smiselna minimalna raba postopkov, posegov in zdravil pri porodu. Bistvo babiškega dela v takem primeru je ustvarjanje okoliščin za kar se da nemoten fiziološki porod - to pa pomeni tudi neprisiljeno in nemotečo navzočnost babic, po potrebi telesno ali besedno (verbarlno in neverbalno) spodbudo, izražanje zaupanja in naklonjenosti; del je usidran v doslednem uresničevanju pacientovih pravic, vse skupaj pa na porodni oskrbi in negi, ki v središče postavlja porodnico in njenega novorojenčka.

Če porodnica nima zagotovljene spoštovanja, podpore, ljubeče nege, spodbude, če ni okolja, ki bi omogočalo spontan porod, če si je treba za fiziološki porod prizadevati, si ga "izboriti", potem je to velika motnja, celo tako velika, da je tak porod za žensko in otroka mnogo težji, včasih celo nemogoč. Žal.
In morda je tudi katero izmed vas zabolel stavek: nikoli več naravni porod, ki ga razumem ko odgovor na prizadevanja za drugačno porodno okolje vključno z odnosom babic. Morda je dobro razmišljati o tem, da je fiziološki porod (kadar sta otrok in mama v dobri kondiciji, zdrava itd.) nekaj najbolj osnovnega, kar gre ženski in detetu. Zato je treba premisliti morda še druge možnosti: kaj pa, če ravno zaradi opisane prve izkušnje danes združujete moči in informacije in znanje, da bi v drugo uresničili. Jaz delujem prav zato, da se nam tej možnosti ne bi bilo treba odrekati ZARADI NEPRAVIH, NAPAČNIH RAZLOGOV, ki nam jih vsiljujejo neurejene in nedomišljene okoliščine. Da ponovim: seveda so lahko bolj medicinski porodi dobrodošli, v nekaterih primerih so nujni in rešujejo življenja ter preprečuje hude zaplete ...

Draga mamica7, na vprašanje o nadzoru nad delom babic nimam odgovora, pa saj je naslovljeno na druge, če vas prav razumem. Upam, da bo v prihodnosti, ko bodo babice še bolj resnične Babice z notranjo zavestjo ... o svojem poklicu in z urejenim avtonomnim statusom bolj od zunaj, potrebnega le malo nadzora, in da bo več energije in časa usmerjeno v sodelovanje.

Mamica7, želim vam lep in preprost porod, vse dobro sedaj in v prihodnje,

dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

mamaZOFA 051 245 013

Slučajno sem zašla na to stran in kar sem prebrala me je zgrozilo, tudi jaz sem imela v Lj,porodnišnici slabo izkušnjo, pa ne porod ampak Amnicentezo , ne sam poseg ki ni nič posebnega ampak odnos zdravnika ki bi mi jo moral narediti (samo da povem da je zelo znan in priznan),on je izjavil da "debelim" ženskam ne dela Amniocenteze, že tako sem bila prestrašena oni pa so pol ure iskali zdravnika ki mi jo je naredil, za bruhat.Hvala bogu da sem potem rodila za moje pojme v najboljši porodnišnici v Slovenji.lp

rodila sem 19.1.2012 in izkušnja je bila strašljiva saj imam še zdaj po 4,5 mesecih grozne nočne more pri katerih se kriče zbujam in velikokrat sanjam,da rojevam potem pa mi otroka ukradejo.Nmeravaali so ga mi namreč odvzeti in na dan predvidenega odhoda niso ,osebje z zdravnico in sestrami,ena se je celo delala ,da je na moji strani.Moja nosečnost je bila že tako rizična saj sem v petih letih do poroda imela tri sp. splave in enega " prisiljenega" z dvojčki in to že skoraj v 12 tednu in bila sta zdrava.Prepričevali so me dva tedna ,jaz pa vsa zmedena in čisto sama ,brez staršev ali drugih ,ki bi mi stli ob strani ,le partner.Čez vse neprijetne preglede sem šla sama in od nervoznosti in grdeg ravnanja z mano in govorjenja o meni za mojim hrbtom tako ,da sem vse slišala.Večina te nesramnosti pa gre na račun moje rehabilitacije od odvisnosti od drog za kar se trudim že petnajst let in imam že sedem let čiste urinske teste s katerimi dokazujem svojo čistost.je pa tudi res ,da sem shizofrenik paranoidni a mi zdravila pomagajo.Vsa ta leta me spremlja ,zdravi in podpira odlična pediatrinja,ki vodi tudi center za odvisnost od prepovedanih drog in je direktorica z.d. Logatec-Tako izobražena pediatrinj in še mnogo drugo bo pa verjetno že vedela ali sem primerna za mati ali ne.Šlo se je tudi zaradi majhnosti stanovanja,ker živimo na 10km2,ampak z vsem kar otrok zaenkrat rabi in že nekaaj časa že iščemo večje stanovanje saj upamo ,da se nam pridruži še kak član.Ampak ali ne bom več rodila v ljubljani ,kjer sem zaaradi zapletov s plodovnico in premajhno rastjo .pa imela sem previsok pritisk in medenično vstavo .Tako sem s carskim rezom rodila v peto šestega živega otroka,fantka konec 33tedna težkega 1920g,zdaj jih ima že okrog 5ooog.Moram pa se zahvaliti oddelku za otroško intenzivno nego,kjer so mi dajali upanja ,da klub svoji preteklosti lahko sem zelo dobra mama.In dr.Lev Bregant,najboljši je in upam ,da vsaj on verjame vame.Pomagal je mojemu fantku ,ker je bil rizičen ,ker so bili vsi omenjeni zapleti posebej pa mu je pomagal čez krizo z morfijem ,ker je od mene dobival iz telesa metadon in ga je bil navajen.A kljub moji odlični dozi sva bila v roku treh tednov doma.Kar so mi skoraj hoteli preprečiti,češ ,da mora prej socialna služba iti pogledati ,če ima otrok kam iti,kod da sem neka zadeta narkomanka.Jz pa niti ne pijem alkohola niti ne kadim ,kar je mojemu otročku bilo dosti v pomoč.Medtem pa so me v porodnišnici tako psihično uničili ,saj konec koncev sem psihični bolnik,da sem po več kot dveh letih potegnila pri možu par dimov a seveda drugače še vedno ne kadim.In ker sem bila okužena s hepatitisom C so z mano govorili in delali kot z živino ,le vsake tolko se je zasvetil dr.Bregant aali kakšna mlada prijazna sestra iz o.i.n.še danes se tresem in jokam na momente in vsak dan se spomnim kako so delali z mano in se sprašujem zakaj.Pa tudi da so tako grdo delali z mano zaradi pred desetimi leti prebolelega hepatitis c-ja,imam pa seveda protitelesca ,ki so varovala mojega otroka pred okužbo le tega še šest tednov.Razumem ,d se morajo zaščititi ,bolje preventiva kot kurativa ni treba pa zraven pripomb,JA JAZ NJEJ NIČ NE VERJMEM,od porodničarja.Jaz imam 28 let ,ker nisem imela nikogar sem od desetega leta tavala in komaj preživela do danes in zdj se trudim še naprej.Dve ali tri zgodbi si lahko preberete v knjigi dr. Čuk rupnik jasne,naslov"MOJI METADONSKI OTROCI.Da ne govorim ,da vsaka nova zaposlena ali zaposleni je takoj dobil informacije čš kakšna narkomanka okužena ,da sem ,kar me je po porodu zrezalo v dušo in že med pripravami na carski rez skozi katere strahove sem morla sama,saj sem močno dekle potem pa me je osebje poteptalo,strlo me je!Pa še bolečine ob carskem rezu,ves čas so mi tekle solza in zdaj imam napade tesnobe predvsem pred osebjem kateremukoli.A vseeno se splača ,ko držiš malčka!V glavnem socialn e ni bilo do danes pogledat kje živimo saj bi nam lahko pomagali pri iskanju stanovanja ,ker je to res majhno.Ampak ne ,ni jih še bilo.Ne za pomoč ne ,ko je treba pa drek mešat pa ja.mene so od dedsetega leta pustili spati na minus 20 stopinj pozimi zunaj pa mi niso pomagali,mojemu sina pa ne manjka nič so mi ga hoteli pa tam obdržati,jaz naj bi šla pa domov do prihoda socialn ,ki jih ni še bilo.Takoj sem kontaktirala dr.Čukovo saj sem videl ,da zdravnica sploh ne ve kaj govori ,ko se je zlagala ,da so me sestre morale enkrat buditi za hranjenje otrok,kar pa seveda ni res saj že taako nisem skoraj nič spaala edino v tednu mogoče 1krat za dve uri.Seveda mi je ta lž dala še večjo moč saj jaz sem hrnjenja snemala s telefonom in naštimano sem imela bujenje na tri ure.Potem ,ko pa so dobili pomemben klic pomembne zdravnice pa so se mi prišli opravičevati in ne vem kaj in tudi sestra je prišla in rekla ,da nobena sestra nič ne ve da bi me morala buditi,ker ni RES!Naslednjič ,če bo BOG dal tudi ,če spet rodim tam a ne bom več pustilaa osebju ,da tako dala z menoj in mojo družino saj tudi otrok čuti če je mati vznemirjena.Bodite zahtevne,zahtevajte kar vam pripada ne popuščajte in če je le mogoče naj gre kdo z vami ,da se bo že samo zto osebje lepše obnašalo,ker jaz nasljednjič ne bom tiha vase zaprta ,prestrašena punčka ampak mati na porodu in s seboj bom imela soproga ,ki se bo trudil ,da mi bodo poplačali vse za nazaj,kar so mi storili.Pišem s pomočjo zdravnikov tudi svojo avtobiografijo,ki napreduje in v njej bo ta in še mnoge druge take in drugačne,grozovitosti opisane bolj natančno.

Neverjetno, kar tako pogumno naprej.

Pozdravljena.

Ne me narobe razumet, ni to napadanje ali kaj takega, ampak taka je žal cena grehov iz preteklosti. Je hudo in krivično, ampak tako je. Ljudje pač imamo to slabost, da vse zmečemo v eninisti koš. Prav droge so eno od področij, kjer je trajni uspeh in popolna ozdravitev zelo redka. Ogromen del odvisnikov po zdravljenju zaide nazaj na stara pota in veliko jih neha, pa spet začnejo, pa neha, pa začnejo,.....neštetokrat. Tudi jaz imam med mojimi bližnjimi enega odvisnika in je baje po letu komune čist, ampak roke v ogenj ne bi dala zanj nikoli več, ker nas je pač prevečkrat že razočaral, čeprav smo verjeli vanj.
Zakaj ti to nakladam? Ker samo poskušam razumeti osebje v porodnišnici. Malo je takih izjem kot si ti, zato bi tudi jaz na njihovem mestu gotovo bila še kako pozorna in skeptična. Če samo pomislim, da bi slepo zaupala mamici in bi se potem otroku kaj zgodilo, si ne bi odpustila nikoli. Ne bi bila nesramna do mamice, to vsekakor, pozorna in skrajno previdna pa definitivno. Tudi sama veš, kako težka je pot iz drog in in kratka pot nazaj zato bi gotovo tudi ti dvakrat premislila, preden bi verjela odvisniku. Vsi rečejo jaz pa lahko takoj neham, sem že nehal, tokrat je zadnjič, nikoli več, ..... pa dobro veš kako majhen je delež tistih, ki to tudi resno mislijo.
Zato nikar ne jemlji njihovega odnosa osebno. Šlo je pač za previdnost, pa čeprav bi morali biti spoštljivi do tebe kot pacientke ne glede na to kaj in kdo si. Vrzi čez ramo. Njihovo mnenje ni več važno. Važno da ti veš, da si zmagovalka, da si premagala nekaj zelo težkega in si lahko ponosna nase. Skeptičnost in obsojanje boš še velikokrat srečala v življenju, vendar ostani močna in ne zameri ljudem. Vsi imamo slabosti in napake in predsodki so žal pogosta "bolezen".
Res ti želim vse najlepše, veliko sreče in uspehov, si jih zaslužila. Srečno

No, da še jaz z mojega "partnerskega" stališča opišem najino izkušnjo, ki ne bi mogla biti bolj nasprotna od nekaterih zgornjih zgodb. Za ljubljansko porodnišnico sva se odločila zaradi bližine, živiva namreč 2 minuti stran in se nama je zdelo popolnoma nesmiselno, da greva kam drugam. Po prebiranju tega in ostalih forumov sva dobila občutek, da na strehi pristajajo čarovnice-babice in da prideš notri v mesarijo-klavnico.

Daleč od resnice. Prijazno osebje, vsi od prvega do zadnjega. Sploh pa babičar in pripravnica. Je pa seveda pomagalo, da sva vztrajala doma do konca (popadki so skupaj trajali 48 ur), da sva bila dobro psihično pripravljena, predvsem pa da sva sodelovala z njimi. Navsezadnje so dali že toliko porodov čez, da so strokovnjaki oni, ne pa midva. Tudi jaz ne bi bil preveč vesel, če bi k meni v službo prišel nekdo z nič izkušnjami in mi solil pamet. In tudi k mehaniku ne grem in mu ne govorim, kaj mora početi :) Edina prošnja, ki sva jo imela, je bilo da ne bi rezali, če se le da. Odgovor je bil, da se bodo maksimalno potrudili. In so tudi se, ni bilo rezanja, po slabih dveh urah se nama je rodila prekrasna zdrava deklica (žena je prvorodka). Kar se tiče analgetikov, so nama dali na izbiro plin, če ta ne bi zadostoval bi lahko zahtevala kaj drugega, pa žena tako ali tako tega ni želela.

Kljub prijaznosti, ki jo je bilo res veliko, je porodničar enkrat povzdignil glas in sicer ko se žena ni držala navodil. Občutek sem imel in tudi sama je kasneje potrdila, da je bila v nekem "odmaknjenem stanju" in ni ravno poslušala. Pa to ni bilo nadiranje, čeprav bi morda kdo lahko tako razumel, bolj je šlo za to, da jo je zdramil in se je sfokusirala na njegova navodila.

Skratka, odlična izkušnja, tudi potem na oddelku. Moj nasvet bi bil: čakajte popadke do konca doma, poslušajte kaj vam govorijo in to upoštevajte, če pričakujete prijaznost je bistveno, da ste najprej vi prijazni, porodni načrt je čisto OK, ampak prepustite se toku. Ne imeti napisanih 1000 podrobnosti, ker jih ne bodo mogli vseh izpolniti in boste potem razočarani. Predvsem pa zaupajte osebju in sodelujte z njimi. Zavedati se tudi morate, da niste sami na oddelku in da ne skrbijo samo za vas, da ne bodo z vami 100% časa in da morda ne bo časa za vsa morebitna vprašanja, ki jih imate. Raje se veselita, da sta sama in uživajta v tej res neverjetni izkušnji.

Že nekaj dni prebiram tale forum, zdaj pa sem se odločila, da delim svojo izkušnjo.

Rodila sem dobra 3 leta nazaj (4.6.2009) v Lj porodnišnici. Na žalost mi je pri 32t2d začela odtekati voda in sem bila sprejeta v porodnišnico. Svojih popadkov nisem imela, zato sem 4 dni ležala na E oddelku. Dobila sem 2 injekciji za razvoj pljučk in antibiotike proti infekciji. 4. dan me je na viziti sobna ginekologinja obvestila, da je čas, da grem rodit, ker je imel mali ocenjeno težo 2200g, odprta sem bila 3 cm in injekcije za pljučka so prijele.

Ob 10h sem tako poklicala moža, naj bo čez kakšno uro pri meni. Mene so poslali na britje in klistir, oboje ni bilo noben bavbav. Nato sva z možem do 13h čakala na prosto porodno sobo, jaz sem bila še vedno brez svojih popadkov. Ko sva prišla v porodno sobo, me je pregledala ginekologinja in mi do konca predrla mehur, da je voda v celoti odtekla. Prevzela naju je babica Maruša, zelo topla in prijazna ženska, ki pa je na žalost kmalu odšla, saj se je njena izmena končala. Za njo je prišla babica, katere ime sem pozabila. Že ob njenem vstopu v porodno sem imela neprijeten občutek, saj je delovala hladno in grdo gledala. Naštimala mi je umetne popadke in CTG ter mi naročila, da moram ležati na desnem boku. Ob 14.30 so umetni popadki prijeli in začela se je "veselica". Popadki so me zelo boleli in imela sem občutek, da je bolečina toliko večja, ker moram biti na boku. Vendar kot neizkušena prvorodnica zaupaš babici. Vmes je mož enkrat izprosil, da sem se lahko ulegla na hrbet, ampak je babica zabičala, da samo za 5 minut, potem pa nazaj na bok. Med ležanjem na hrbtu je bila bolečina znosnejša, ampak kaj ko sem po 2 minutah morala spet nazaj na bok. Hkrati sem bila deležna še "nadretja", da zakaj se odkrivam, da nisem na plaži in naj bom pokrita. Meni je bilo pa vroče za umret. :(

Vmes mi je dala še injekcijo proti bolečinam, ki je povzročila, da sem med popadki spala in se ene ure sploh ne spomnim. Malo pred 17 me je pritisnilo "kakat", soba je bila v trenutku polna ljudi, začela sem pritiskati. Pomagala mi je še ena druga babica, ki mi je pritisnila na trebuh, "moja babica" me je enkrat vmes prerezala in pri tretjem pritisku je bil sine rojen (2240g in 47 cm).

Če povzamem, porod ni bil težak, sam iztis je bil na sploh mala malica. Grozni pa so bili popadki. Zdaj vem, da če bi jih lahko predihavala v kakšnem drugem položaju, bi bilo vse skupaj precej lažje. Druga stvar, ki mi je ostala v slabem spominu, je prerez, saj sem prepričana, da glede na obseg glave mojega malega pikca (32 cm), bi se dalo z malo več volje tudi presredek obvarovati.

Res sem bila in sem še vedno zelo razočarana nad babico in njenim odnosom.

Sedaj sem v drugo noseča (16t) in se že zdaj pripravljam, da se ne bom pustila "komandirati" babici in mi bo drugi porod ostal v lepšem spominu.

Najprej en lep pozdrav in hvala za odziv na mojo opisano izkušnjo,zaradi katere sem mi je psihično zdravje poslabšalo verjetno ravno zaradi te travmatične izkušnje.Jaz.sem bila v polju prvič pri 12letih,takrat me stric posilil drugi dan pa me je oče tako pretepel in vrgel na cesto,kjer so me čez tri dni,ko sem šepala ,bruhala,padala in nič videla,reševalci zelektrošokom dvakrat oživljali .Doktor mi je povedal,da imam razbiti arkadi ,razbita usta ,pregriznjen jezik,nalomljena tri rebra,da imam zlomjen nos in pretres možganov.Na vprašanja kaj je bilo sem bila le tiho.In malo kazen je odmerilo sodišče smo očetu ,stric ni dobil nič,ker je prej umrl.Tako,da sem celo življenje že po bolnicah in sem marsikje videla isto oz. še hujše ravnanje sploh v POLJU psihiatrični bolnici.Moj sin je str skorj osem mesecev in napreduje hitreje kot drugi dojenčki .poje že cel frutek in naj potrkam na les je zdrav ,še prehlajen ni bil in on je moj razlog za življenje.moje veselje.Kje so bile socialne ko jaz sem kot deklica pomoč rabla,vedeli ,da pri 11 letih na minus 20 spala na betonu,jaz sem takrat res jih rabila pa mi niso pomgali ,da umrem čimprej al pa da se mi zmeša čakali a moj mali ,ki pomoči ne rabi tukaj bi pa kao pomagali,sam ne s stanovanjem ampak s sranjem sam.

zanima me kje ste tisti odgovorni z odgovori,iz ljubljanske porodnišnice.Kako si upate tko grdo delat z LJUDMI,ker nismo živali ,ker si še žival tega ne zasluži.rada bi samo odgovore od kao pomaembnih kicpič.Samo tistim ,ki veste kako ste delali z mano,nami kot družino,dam na vedenje ,da pišem že par let avtobiografijo in boste vsi not z imeni omenjeni,glede na nočne more po vašem gnusnem ravnanju z mano pa bo ta zgodba od mene kim savnik,mojega partnerja in najinega sončka,ki pri sedmih mesecih poje cel frutek in se že sam vsede dala v medije,ker nekdo mora odgovarjati ,da se kaj takega ne ponovi ne meni ne komu drugemu.Ste kot konji s plašnicami na očeh ,samo naprej vidite!

Draga Kimtaras,
Hvala, ker ste se oglasili, beremo vaša pisma, in vesela sem, da so se nekatere tudi pisno odzvale. Čestitam vam k rojstvu vašega otročička in temu, da ste ljubeča družina, četudi imate majhno stanovanjce. Na poti iz nasilnih odnosov v družini in hudih razmer v otroštvu ste se srečali tudi z odvisnostjo od drog; mislim, da si komajda predstavljamo, s koliko moči, poguma, odločnosti in vztrajnosti ste se jim odrekli. In biti mama je cilj, ki ste ga uresničili, pri tem so vam stali ob strani nekateri zdravniki, lepo, da jih omenite, da bodo izvedeli iz prve roke, kako dragocen je njihov spodbuden odnos, podpora, informacije, usmeritve. Žal mi je, da imate hude izkušnje z odnosom nekaterih drugih, ki zaradi različnih razlogov niso ustrezno ravnali: morda nimajo ustreznih informacij, morda jih je strah, morda preprosto nimajo časa, da bi se resnično posvetili posamezni ženski. Mame postajamo take, ki smo morda iz čudovite harmonične družine in take, ki so zrasle iz nespodbudnega okolja, kjer smo trpele zaradi pomanjkanja skrbi, pozornosti, ljubezni, ali pa čisto osnovnih zadev, kot je varnost, toplina, hrana, pa iz duševno revnega okolja, take, ki imajo zagotovljeno dobro stanje na tekočem računu in take, ki komajda sešijejo en finančni dotok z drugim, in nismo vse enako srečne nosečnice … in zdravstveni strokovnjaki so pred velikim izzivom, da se ustrezno odzovejo na vsako posamezno bodočo mamico, ki je prišla k njim rodit otročka. Na tem forumu je prostor za to, da poveste, kako se počutite, in prav je, da izrazite jezo, ogorčenje, razočaranje, ker ste tako doživeli skrb ob rojevanju vašega otročka. Morda kdo izmed njih tudi prebira ta forum in bo lahko začutil ali začutila, kako vam je bilo.
Vabim vas, da se še oglasite, kadarkoli želite. Če bi kdaj utegnili, bi bila vesela, če napišete, kakšen odnos bi za vas bil najprimernejši – kaj ste pogrešali, čisto konkretno, da bi v bodoče lahko kdo to vpletel v svoja dejanja ob skrbi za ženske, ki so nekdanje odvisnice.
Draga mamica, ljubeče skrbite zase, naredite si sedanji trenutek tak, da boste radostni vi, vaš otrok, vaš partner, vaša družina – veliko ste pretrpeli, zato toliko bolj užijte svoj košček sreče. Poiščite vire, ki vam lahko pomagajo pri reševanju težav, kot je na primer stanovanjski problem.
Želim vam vse dobro,

dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

mamaZOFA 051 245 013

Hvala vam za odgovor dr.zalka drglin,saj sem se zaradi vašega odgovora počutim se slišana prvič po porodu in v življenju nasploh.Ko mi bo uspelo izdati svojo avtobiografijo dobite izvod,do takkrat pa si lahko preberete knjigo moji metadonski otroci,ki jo je napisala dr.jasna čuk-rupnik v njej sta ene dve ,tri zgodbe o meni in ene dve pesmice,pa tudi veliko o samem zdravljenju in še druge izkušnje .Ja kaj bi jaz spremenila če bi lahko glede poroda in izkušenj s splavi.Prvič se na žensko polno hormonov ne pritiska naj po dveh spontanih splavih naredi namernega,v tretjem mesecu z zdravimi dvojčki ,ki sem ju videla brcati,sesati palček,vsak v svoji vrečki.Niso mi razložili ,da bodo otročkoma med splavom strli glavici in ju po delčkih raztrgali in spravili ven.Na internetu sem tudi videla splav otroka v12 tednu,ki se je vsega zavedal in odrival z nogicami mrzlo hladno stvar,ki je vdrla v njegov miren" dom" .Ko je pacientka videla posnetek splava o tem ni nikoli več spregovorila,doktor pa ni izvedel nobenega splava več in tudi jaz dvojčkov ne bi splavila,če bi to prej vedela,videla bežala bi daleč stran.Mislim,da bi morale bodoče pacientke za splav videti te posnetke in biti bi morale bolj podprte in bolj obveščene o poteku samega posega.IN mislim ,bi morali zdravniki in sestre do deklet,ki vedno same prestrašene pridejo na poseg pa naj bo to splav ali porod,bolj razumljivi in spoštljivi,tako bi tudi vsi postopki tekli bolj gladko in volk bi bil sit in koza cela.tudi se mi ne zdi normalno,da se je doktor na metelkovi smejal ko mi je povedal ,da je malčku že pred dnevi srček odpovedu,pa da sem celo nosečnost in porod in ,ko sva bila z ma malim na oddelku po porodu,ker je bil prehitro rojen,poslušala žaljivke za hrbtom ,očitajoče poglede,mnenja,ki niso bila na mestu po vseh težavah,da sem prišla dovolj daleč z nosečnostjo,da je sine preživel.Govorile so češ,lej kaj si si to zakuhala,pa da je otrok že itak uničen od mojih zdravil za psihozo,pa oči ,ki govorijo ubogi otroček ker ima tako mamo.Sploh pa me niso nikoli povedali tako,da bi jaz razumela kaj je zdj na vrsti,tako da sem bila do začetka operacije psihično po zaslugi doktorjev in sester že čisto na tleh i n se tresla od strahu,prvi porod po petih izgubljenih otrocih,da sem si narkoze prav želela le premalo časa je trajalo!kakšna bolečina c.s.-ju komaj sem prenesla a ,ker sem kao narkomanka mi niso hoteli dti dovolj za bolečine zdravil,saj so rekli,da imam že metadona dovolj,tu so zopet v zmoti.Če človek metadona ne pije vsak dan nanj res deluje protibolečinsko,človek kot jaz ,ki pa pije metadon že 15 let pa je ravno obratno pacient ne čuti učinka zdravil proti bolečinam oz. je treba dozo le teh dvigniti in mora biti na bazi opiata.To je bilo približno tako kot ,da bi vse pretrpela v peklenskih bolečinah in mukah ves čas v solzah,na koncu pa so mi še na podlagi domnevanj in laži še grozili s policijo .če odnesem domov svojega otroka.Še celo rekli so da grem jaz sama lahko domov otroka paa bodo dali na oddelek .Katera prava mama bi pa to naredila.Že deset minut po klicu pomembne osebe z moje strani pa je vse osebje priteklo in se opravičevali.aja plus tega me prvi dan niso še mogli peljati k sinu ,ker sem bila zaradi nizkega hemoglobina ,ki ni bil niti 72 res še preslaba a zjutraj sem si srčno želela videti otročka ,no ob 10h,ko bi lahko šla a me nobena setra tudi vprašala ni a me pelje z vozičkom do intenzivne nege za novorojenčke,to je bila moja pravica.In na vprašanje mojega partnerja zakaj še nisem bila do petih pri otročku so rekle,d so predvidevale ,da mi ni do tega niti me niso obvestili kako mu gre.

Hvala vam za odgovor dr.zalka drglin,saj sem se zaradi vašega odgovora počutim se slišana prvič po porodu in v življenju nasploh.Ko mi bo uspelo izdati svojo avtobiografijo dobite izvod,do takkrat pa si lahko preberete knjigo moji metadonski otroci,ki jo je napisala dr.jasna čuk-rupnik v njej sta ene dve ,tri zgodbe o meni in ene dve pesmice,pa tudi veliko o samem zdravljenju in še druge izkušnje .Ja kaj bi jaz spremenila če bi lahko glede poroda in izkušenj s splavi.Prvič se na žensko polno hormonov ne pritiska naj po dveh spontanih splavih naredi namernega,v tretjem mesecu z zdravimi dvojčki ,ki sem ju videla brcati,sesati palček,vsak v svoji vrečki.Niso mi razložili ,da bodo otročkoma med splavom strli glavici in ju po delčkih raztrgali in spravili ven.Na internetu sem tudi videla splav otroka v12 tednu,ki se je vsega zavedal in odrival z nogicami mrzlo hladno stvar,ki je vdrla v njegov miren" dom" .Ko je pacientka videla posnetek splava o tem ni nikoli več spregovorila,doktor pa ni izvedel nobenega splava več in tudi jaz dvojčkov ne bi splavila,če bi to prej vedela,videla bežala bi daleč stran.Mislim,da bi morale bodoče pacientke za splav videti te posnetke in biti bi morale bolj podprte in bolj obveščene o poteku samega posega.IN mislim ,bi morali zdravniki in sestre do deklet,ki vedno same prestrašene pridejo na poseg pa naj bo to splav ali porod,bolj razumljivi in spoštljivi,tako bi tudi vsi postopki tekli bolj gladko in volk bi bil sit in koza cela.tudi se mi ne zdi normalno,da se je doktor na metelkovi smejal ko mi je povedal ,da je malčku že pred dnevi srček odpovedu,pa da sem celo nosečnost in porod in ,ko sva bila z ma malim na oddelku po porodu,ker je bil prehitro rojen,poslušala žaljivke za hrbtom ,očitajoče poglede,mnenja,ki niso bila na mestu po vseh težavah,da sem prišla dovolj daleč z nosečnostjo,da je sine preživel.Govorile so češ,lej kaj si si to zakuhala,pa da je otrok že itak uničen od mojih zdravil za psihozo,pa oči ,ki govorijo ubogi otroček ker ima tako mamo.Sploh pa me niso nikoli povedali tako,da bi jaz razumela kaj je zdj na vrsti,tako da sem bila do začetka operacije psihično po zaslugi doktorjev in sester že čisto na tleh i n se tresla od strahu,prvi porod po petih izgubljenih otrocih,da sem si narkoze prav želela le premalo časa je trajalo!kakšna bolečina c.s.-ju komaj sem prenesla a ,ker sem kao narkomanka mi niso hoteli dti dovolj za bolečine zdravil,saj so rekli,da imam že metadona dovolj,tu so zopet v zmoti.Če človek metadona ne pije vsak dan nanj res deluje protibolečinsko,človek kot jaz ,ki pa pije metadon že 15 let pa je ravno obratno pacient ne čuti učinka zdravil proti bolečinam oz. je treba dozo le teh dvigniti in mora biti na bazi opiata.To je bilo približno tako kot ,da bi vse pretrpela v peklenskih bolečinah in mukah ves čas v solzah,na koncu pa so mi še na podlagi domnevanj in laži še grozili s policijo .če odnesem domov svojega otroka.Še celo rekli so da grem jaz sama lahko domov otroka paa bodo dali na oddelek .Katera prava mama bi pa to naredila.Že deset minut po klicu pomembne osebe z moje strani pa je vse osebje priteklo in se opravičevali.aja plus tega me prvi dan niso še mogli peljati k sinu ,ker sem bila zaradi nizkega hemoglobina ,ki ni bil niti 72 res še preslaba a zjutraj sem si srčno želela videti otročka ,no ob 10h,ko bi lahko šla a me nobena setra tudi vprašala ni a me pelje z vozičkom do intenzivne nege za novorojenčke,to je bila moja pravica.In na vprašanje mojega partnerja zakaj še nisem bila do petih pri otročku so rekle,d so predvidevale ,da mi ni do tega niti me niso obvestili kako mu gre.

Draga Kimtarasfortun,

pričevanja so pomembna za tiste, ki jih berejo in za tiste, ki jih pišejo, ker se tako ohranjajo v zavesti in opominjajo, da si moramo mi vsi prizadevati za to, da delamo dobro, pošteno in odgovorno do vsakega, s katerim se srečamo. Srečujemo pa se med opravljanjem svojega dela, pa kot uporabnice in uporabniki storitev, pa kar tako, zunaj, na ulici ali v parku. Da bi le bolj rahločutno ravnali v stikih drug z drugim, kajne. To je še posebej pomembno za tiste, ki s seboj nosijo bolj ali manj zaceljene rane, ali še potujejo skozi težke preizkušnje, ali se soočajo z izgubami, kot ste jih opisali vi. Hvala vam, ker ste dali priložnost, da en delček vaših doživljanj občutimo tudi mi. Verjamem, da se ob tem vprašamo ne samo o tem, kaj bi bilo dobro spremeniti v zdravstvenem sistemu, da ne bi poglabljal trpljenja, pač pa tudi o tem, kako bi bilo mogoče marsikatero telesno ali duševno bolečino preprečiti, kar je naloga vsakega v človeški skupnosti. Kakor je tudi vaše pisanje spodbuda, da se vprašamo: kaj moje ravnanje ali opustitev ravnanja lahko pomeni za drugega, za drugo, ki je vstopil ali vstopila v moje življenje?

Želim vam, da se tok pozitivne energije večno obnavlja in vas vsakodnevno krepi in osvežuje na vaši življenski poti,

dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

mamaZOFA 051 245 013

Hvala vam dr.zalka za odgovore a si želim ,da bi vi in ostali bili bolj konkretni glede svojih mnenj o mojih izkušnjah.pa malo več o številki zofa kaj dobim tam ,kakšno pomoč saj bi rabila marsikateri nasvet tudi za partnersko zvezo,ki sva jo izgubila,midva sva se izgubila med vsemi temi izgubami.kim

Glej, draga Kimtarasfortun, želim ti vse najboljše in najlepše, ampak ti odkrito povem, da se mi tvoj otrok smili. /Kot moderatorka sem tu izbrisala stavek - Zalka Drglin/. Ne morem vedeti, kako se je do tebe obnašalo osebje, ker me pač ni bilo zraven, ampak če bi jaz bila zaposlena na tistem oddelku, bi se tudi bala za otroka. Preveč odvisnikov sem že videla, kako so ves svet krivili za svojo nesrečo, ne da bi si priznali lastno krivdo. Jaz ti tudi ne bi zaupala /zbrisan del stavka - Zalka Drglin/? Če si na metadonu, še nisi dosegla cilja. Si na dobri in pravi poti in res ti želim, da bi ti uspelo, nisi pa še na cilju. Otroku vsa zdravila gotovo niso koristila, to moraš priznati in ne moreš se jeziti na ljudi, ki to vejo in tega ne odobravajo. Občutek imam, da se jeziš na vse tudi zato, ker te malo grize vest in tudi veš, da je marsikaj, kar so ti povedali v porodnišnici res. Njihova dolžnost je, da so do tebe spoštljivi, to ti dam prav, ne pa tudi, da ti skrivajo dejstva, ki so posledica tvojih napak iz preteklosti. Ne zdi se mi prav, da vsevprek napadaš in žališ, sebe pa prikazuješ kot junakinjo, ki bo zdaj vsem dala vetra. Veš tudi ti si naredila mnogo napak in marsikoga prizadela, bila krivična do njega, pa bi ti bilo sedaj lepo, da bi te javno objavljali in razlagali tvoje grehe? Jaz mislim, da tudi če so bili še tako nesramni do tebe, jim nikakor ni bilo vseeno za tvojega otroka. Kako bi pa ti gledala na tak primer? Bi mamici kar slepo zaupala? Kot sem že rekla, jaz ti ne bi. Ne bi se sicer grdo obnašala do tebe, ker sem mnenja, da si vsak človek zasluži biti spoštovan, zaupala pa ti ne bi.



Popravljeno 1-krat. Zadnjič popravljal Zalka ob 17.09.12 13:04.

Drage obiskovalke in obiskovalci,

lepo prosim, da upoštevate možnost, da bi vaša razmišljanja lahko prizadela tiste, s katerimi se pogovarjamo tule na forumu. Še posebej zato, ker je ta forum namenjen predvsem ženskam, ki so noseče, postajajo matere ali so v poporodnem obdobju - to pa so zelo celostna potovanja.

Le redko kakšnega besedila ne objavim, še redkeje posegam vanj, to pot pa sem se odločila, da izbrišem majčken delček z namenom, da bi se na tem sicer virtualnem srečevanju vsaj približno usmerili k sočutju, razumevanju in sprejemanju do tiste mere, ki nam jo dopušča premislek o tem, kaj je dobro in prav.
Nič ni narobe, če se s kom ne strinjamo, pravzaprav je pomembno sporočiti tudi kritiko. Način, kako to povemo, pa je zelo pomemben, tu tudi zato, ker osebe sploh ne poznamo in je nimamo pred seboj v živo.

Lep pozdrav vsem,

dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

mamaZOFA 051 245 013

Drage nosečnice, porodnice, matere,...
Dolgo sem razmišljala, ali naj se oglasim, ali ne, pa me nekaj ves čas spodbuja, ...
V Ljubljanski porodnišnici sem rodila 4x; prvič pred skoraj 20 leti in zadnjič pred natanko tremi leti. Kot spremljevalka sem prisostvovala več porodom prijateljic, pa tudi pri vzpostavljanju dojenja sem jim pomagala, kot svetovalka za dojenje sem občasno prihajala tudi v porodnišnico.
Moje izkušnje/stiki in občutki tako nosečnice, kot porodnice, in kot spremljevalke v ljubljanski porodničnici so bili vedno izjemno pozitivni, ne samo dobri, ampak odlični. Velika profesionalnost osebja, smisel za humor in pravočasno akcijo babic, pa potem odličen stik z medicinskimi sestrami in strežnicami na oddelku.
Vsi moji štirje porodi so bili tako ali drugače inducirani, prva dve po skoraj 14-dnevni zamudi čez PD. Prvi porod je bil v celoti voden z umetnimi popadki; drugi in tretji le inducirana z vaginaleto, pri četrtem pa sem prišla brez popadkov na pregled v porodnišnico, odprta 3 -4 cm, vprašali so me, ali bi želela roditi. Zdel se mi je lep dan za rojevanje in sem se strinjala, da predremo plodove ovoje. V pol ure po predrtju so se pričeli lastni popadki, čez 2 uri in pol je bil naš najmlajši že na svetu.
S tem, kako bom rodila, ali rojevala, se pravzaprav nisem nikoli ukvarjala v naprej. Edino, kar sem si pravzaprav želela, je bilo, da bi bil čas čim krajši. Zato sem tudi med samim rojevanjem vedno budno spremljala urin kazalec, si želela čim bolj silnega navala popadkov in se vedno znova oddahnila, ko me je prepravil val popadkov, saj sem vedela, da vodi k rojstvu. Skratka, kot je napisal eden izmed predhodnikov: prepustiš se toku, ampak koncentrirano. Protibolečinsko terapijo sem prejela le ob prvem porodu, ob naslednjih sem jo odklonila v naprej, saj bistvene razlike tudi v prvič ni bilo, edina 2 učinka sta bila, da mi je bilo slabo in je novorojenček potem bolj spal (kar je bila takrat moja interpretacija). Klistirali so me pred prvim in četrtim porodom (pred četrtim izključno zato, ker pri nekaterih klistiranje pospeši razvoj popadkov, ki jih takrat še nisem imela, saj sem šla v porodno na predrtje ovojev). Med samim porodom se mi zdi daleč najpomembnejše, da poslušaš svoje telo, da maksimalno sodeluješ z osebjem in da se zliješ s popadki, jih izkoristiš za tisto, čemur so namenjeni. Kaj bi (mi) je neprijetno? Ne glede na to, da je bil ob porodu 4x prisoten partner, ker si je pač tega želel, bi si (še vedno) želela roditi sama. Dotiki, masaže, spraševanje, pogovarjanje me med maksimalno koncentracijo namreč motijo, kar partner, seveda, ve in je opravljal izključno strežniško delo. Med porodom očitno pričakujem izključno molk, mir in čas, da sem sama s sabo in rodim (hvala bogu ob podpori strokovnjaka).
Ob prvem porodu je bil izveden rez presredka, naslednji trije so bili zaključeni brez šiva. Ta prva je bila (vsaj za prvorodko) precej velika, saj je merila kar 58 cm, no ja tudi tretji otrok je imel skoraj 4 kg, ampak poti so bile takrat že zdavnaj utečene.
Nekaj pa se mi zdi pomembno za obdobje nosečnosti in lažji porod. ohranjanje maksimalne telesne pripravljenosti nosečnice (če le nima hujših težav, ki so s tem težje združljive). Vsakodnevno športanje, hribolazenje, tekanje, aerobika se da izvajati praktično do poroda.
Ko berem zgornjo debato in kaj so ženske pogrešale:
"ljubeznivost, prijaznost, sočutje, čutile so velik strah, toplina,.." ja, prijaznost in ljubeznivost sta zelo pomembni, ampak kot rečeno: osebno sem dojemala zdravstvene delavce kot prijazne in zelo strokovne. res je, da imamo ljudje zelo različno samopodobo in je tudi percepcija prijaznosti in ljubeznivosti individualno obarvana. Pričakovanje sočutja, obravnava strahu, hlepenje po toplini, ..pa so najbrž še bolj kot na porodnišnico samo vezane na osebnega ginekologa, oz. že prenatalno vsestransko oskrbo, pa tudi na nosečničino družino in prijateljski krog. Osebno pred prihodom v porodnišnico najbrž nikoli nisem pričakovala sočutja (le zakaj, saj se mi bo zgodila najbolj vrhunska stvar na svetu), ali topline, tudi strah me ni bilo, sem pa pričakovala ljudi, ki vedo, kaj počnejo ob meni in z mano. Rodila sem pa itak jaz, če razumete.
Ne vem, če obstaja "porod po starem" in "porod po novem", obstaja pač porod. Če že moram karakterizirati: sem pristaš varnega poroda, ki je najbolj prilagojen okolju in možnostim, kjer se ima zgoditi. Izjemno pomembne so tudi izkušnje mater, sestra, tet, ki sporočajo nosečnici in v današnjem času majhnih družin mnoge ženske res dobivajo predvsem negativna sporočila, saj so mnoge hčerke enorodk (prvi porodi pa so praviloma daljši).
Ko takole listam forum, dobivam občutek, kako je vse narobe, pa v resnici sploh ni. Večina porodov v resnici namreč poteka v vsestranskem sodelovanju nosečnic/porodnic, partnerjev in zdravstvenega ali drugega osebja.
Na dolgo sem se razpisala, bom na koncu dodala samo še pohvalo osebju po rojstvu. Porodnice smo imele vedno velik žur na oddelku, ta prvič smo se tako smejale (4 v sobi), da nas je prišla parkrat sestra opozorit, da bomo vse zbudile. Tisto vzdušje po porodu je res nekaj vrhunskega, ženske skupaj, vsaka s svojo izkušnjo, vsaka s svojim telesom in dojemanjem. Nekaj nas je ostalo v trajnih stikih. Srečno!

Glejte gospa Zalka, prav nič takega nisem napisala, kar bi bilo žaljivo ali celo neresnično. Vsakodnevna doza metadona med nosečnostjo otroku škoduje. Kaj je tu žaljivega in nespoštljivega? Mogoče ni res? Hudo mi je za mamico, ampak ne zdi se mi prav, da tako psuje čez osebje v porodnišnici, svojih napak pa sploh nima za napake. Ko sem prebrala, o vseh zdravilih in metadonu med nosečnostjo, sem se zgrozila, povem odkrito. In ne zamerim osebju, da so se tudi oni. Ne bi smeli biti nesramni, vendar če so ji povedali, da je s tem otroku škodila, kar gotovo ve tudi sama, ne more zaradi tega biti užaljena. Ni namen, da koga žalimo na forumu, ampak mogoče drugo mnenje, oziroma da nekomu prikažeš situacijo skozi drugačne oči, lahko koristi. Sama sem tak človek, da raje vidim, ko nekdo stopi do mene in mi pove dejstva, ki jih mogoče zaradi lastne čustvene vpletenosti ne opazim. Tudi če je grenko to poslušati, je na dolgi rok koristno. Mamici, ki misli tudi objaviti življenjepis in grozi z navedbo imen osebja, pa bi svetovala, naj pazi kaj počne. To niso heci. Naj vloži tožbo, če se ji je zgodila krivica, jo podpiram. S svojim trenutnim načrtom pa si bo kvečjemu sama nakopala kakšno tožbo zaradi žaljenja ali ker je javno sramotila ljudi. Naj se raje pozanima pri kakem odvetniku, kako je s tem. Mislim, da ne more kar tja v en dan objavljati kar se ji zahoče. Kot sem rekla, nakopala si bo kakšno tožbo, pa naj se ji še kakšen CSD obesi na vrat, da ji še zagrozijo s kakim odvzemom otroka. In zaradi mene lahko ta stavek tudi režete, namesto iskanja dlak v jajcu med našimi besedami, bi ji lahko sami svetovali kaj podobnega. V njeno dobro.

Kimtarasfortun pa želim vse dobro in naj se dokončno otrese sence preteklosti, neha misliti nanjo in raje gradi novo prihodnost z otrokom, ter uživa v vsakem trenutku. Škoda bi bilo, da se nekoč zave, da je zamudila odraščanje otroka zaradi ukvarjanja s preteklostjo, ter lepe trenutke grenila z obremenjevanjem.

Poglejte metadon na otroka ne učinkuje škodljivo ,škodljivo je to ,da ima potem lahko močno abstinenčno krizo ,ki jo umirjajo in znižujejo z morfinom,zaradi krize ni umrl še nihče in na srečo dojenčki prav čudno dobro prenašajo "krizo",mogoče tudi ,ker se ne zavedajo kaj se z njimi dobesedno dogaja.Moj je celo krizo,ki je nismo niti občutili,prespal in še potem je bil cele tri mesece večinoma v spanju.zelo priden otrok je in je sam sedel že pri 6mesecih ima 2 zoba in že vstaja ,razvij se hitreje kot donošenčki!Ljudje bi se res morali več podučiti o metadonu sploh zdravstveni delavci,ki slej ko prej pridejo v stik z narkomanom ali urejenim človekom,ki je na metadonu pa bo oba obravnaval isto in narobe zaradi svojega neznanja.Predvsem na to ciljam,da bi se osebje v porodnišnici podučiti otem saj nisem zadnja na metadonu,ki je tam rodila,a bo vsaka tako nastradala.Poglejte osebje pa je pač roko na srce bilo zelo ,zelo nesramno1Pa še nekaj na znanje ,prioriteta zdravljeja z metadonom ni ,da se očistiš metadona ampak vseh drugih prepovedanih drog že tu se vidi vaše neznanje ,pa pravite ,da ste brali o tem.Mislite ,da sem jaz na metadonu namerno zanosila ne da bi prej govorila strokovnjakom,ki me je objel in rekel ja zrdi metadona pa res ne bo nič narobe z otrokom.Ali sploh poznate ozadje moje zgodbe,pišem namreč avtobiografijo v kateri bodo opisane grozote ,ki so se mi zgodile in zdaj med eno od grozovitosti spadajo tudi dogodki v porodnišnici.Izgubila sem pet otrok,še posebej prijazni bi morali biti z mano.In grde besede kot je ,Poglete kaj ste si naredila!!!Kdo bo pa zdaj čuval in skrbel za tega otroka,jaz pa vsa v strahu ,ker so morali opraviti c.s. zaradi preemklampsamije v 33tednu,da bo otrok ja preživel ! in doktor ,ki se mi je zasmejal ,ko sem izgubila 2gega angelčka,ko je rekel ja sej temu je pa že danprej srce odpovedu.Še 1krat ne poznate ozadja in če bi vašoče dilal drogo in jo kadil z vami pri 10 letih ,ker od 11 leta sem do 21 leta živela na cesti ,za kar so vedle tudi socialne a ne ukrepale,boste tudi 11 letnemu otroku rekli,da je sam kriv ,da ga je stric posilil!!Če bi to doživeli sami sem prepričana ,da bi spremenili svoje mnenje!Tako ščitite osebje , se pač morajo poučiti o metadonu in bontonu!!Ker imam zaradi njihovega ustrahovanja se še zdaj zbujam z morami da mi medporodom rečejo ,da je otrok umrl v resnici ga pa ukradejo i njaz laufam po praznih bolniških hodnikih z strahom in bolečino kje je moj otrok se tudi zbudim!in želim si še enega otroka in nočem ,da se kaj takega še kdaj zgodi meni ali kateri drugi mamici zato bo ta zgoba prišla med ljudi skozi medije!ali pa v moji knjigi!Zdaj pa grem ker se je zbudil moj sonček!

Vsem ,ki ste na moji strani zopet sem ,sicer ne načrtno a vseeno srečna,nasrečnejša saj nosim dvojni blagoslov,dvojčkiRavno smo se preselili in zdaj zopet zaaželjen naraščaj prihaja in bom ob porodu ,kot ris oni so tam ,da mi pomagajo in otrokom ne da pridigajo za to so socialne službe.lep pozdrav

draga gabrijella če je kdo koga žalil in poniževal je bilo to osebje(do mene) in ne samo čisto so me razčlovečili in tako obnašanje in žaljenje ne spada v porodno sobo in ,da mi to govorijo pred porodom!D ne govorim kko grdo so me zašili po c.s.ju .kao sej je itak vsa požgana pa v brazgotinah!!!kaj pol če imam še eno!?a sem jaz kriva ,da so me pri 12letih prodajali in medtem mučili ,žgali in seckali....Pri imenih pa ne bom nič pazljiva pazljivi naj bodo drugi ,saj jih z dokazi lahko spravim za rešetke,mislim ,da mi sicer posredno poznanstvo mlajšega od treh zelo znanih družinskih odvetnikov lahko smo pomaga.So mi pomagali tudi pri tožbi strica zaradi posilstva a je prej umrl!Mislila sem ,da je forum zato,da si dajemo podporo,ne pa da tlačimo ena drugo dol! tako ,da me ne rabiš opozarjat vem v kaj se spuščam saj nisem 20 letna smrkljica!pisanje ,ter izdajo te moje avtobiografije so mi predlagali odrasli na zelo visokih položajih (tudi iz zdravstva in politike ) Knjigo ,ki bo razodela marsikatero ime in dejanje,tudi države in njenih uslužbencov ,moje grozote in veliko razkritij ,ki bodo dvignila veliko prahu.Sicer pa sem odličnjakinja in mi ni knjigo napisat sploh ob pomoči stroke ne bo delalo prevelikih težav ,vsaj ne bi smelo upam!!!!

Glej, delaj kar hočeš. Samo svetujem ti, da se res dobro pozanimaš, ali lahko kar objavljaš kar hočeš. Ti navedem primer, morda se ga spomniš, ko je ena ženska fotografirala mučenega psa in s slikami-torej dokazi šla prijavit lastnika. In kaj se je zgodilo? Pristala je v zaporu, ker jo je lastnik psa tožil, da je brez njegovega dovoljenja fotografirala njegovega psa. Se spomniš te zgodbe? Ni tako dolgo nazaj kar se je to zgodilo. Pač logika v naših zakonih ni ravno vrlina, kot vidiš, zato res pazi, da ne boš imela še večjih težav. In s tem ti nisem hotela nič slabega.

Kar se pa ostalega tiče, stojim za svojimi besedami. Imam narkomana v družini in me pač ne boš prepričala, da se kateremu od vas lahko zaupa. Povedala sem tudi, da ne odobravam nesramnega vedenja osebja, preberi še enkrat. Sem pa mnenja, da moraš prevzeti odgovornost za svoja dejanja in ne obsojati drugih, če ti povejo čisto realno, kakšne posledice tvoja dejanja iz preteklosti imajo. Dojenčki krizo dobro prenašajo? Tolažba in pol, moram reči. Žalostno je to, da jo sploh morajo trpeti in čeprav ne vejo, kaj se z njimi dogaja, vseeno čutijo.

Lej bila si žrtev in hudo mi je zate. Ljudje, ki so te prizadeli, zaslužijo biti kaznovani. Ne moreš pa tega imeti za opravičilo vsake napake, ki jo narediš. Upam, da ne razumeš narobe, reči hočem samo to, da dokler kriviš druge, imajo še vedno moč nad teboj in ti uničujejo življenje.

Še enkrat ti želim vse dobro, kot sem ti že, čeprav si kar spregledala in se predaj otroku, ne zagrenjenosti. Ta lahko počaka, otrok pa ne.

Zdi se mi, da je ta forum povsem skrenil z osnovne tematike.
Moja porodna zgodba v ljubljanski porodnišnici:
Bila sem psihično in fizično pripravljena na porod, kljub slabim
izkušnjam, ki sem jih slišala od kolegic, sem verjela babici v šoli za starše.
Saj so se po tolikih pritožbah menda le izboljšali, sem mislila.

Plodovnica mi je odtekla takoj ko sem zjutraj vstala iz postelje.
Naredila sem napako, ker sem namesto rešilca poklicala moža, ki me je
peljal v porodnišnico. Po prijavi sem stoje uro in pol čakala na ctg, vmes
so se začeli popadki. Pol ure za ctg-jem je sledil pregled, preoblačenje in
spet čakanje. Moža so poslali na kosilo, mene pa peljali na klistir in britje.
Po opravljenem sem še vedno s popadki čakala v oblačilnici za moške, ker
drugje pač mož ni smel biti ob meni. Ob pol štirih sem končno prispela v
porodno sobo, kjer me je sestra kljub moji prijaznosti oštela, ker cel dan nisem jedla.
Na moj "saj mi je takoj zjutraj odtekla plodovnica, pa sem šla sem" je odgovorila, da je v
porodnišnici tako in da mi bodo dali infuzijo, da bom zdržala porod.
Prišla je babica Anja Benčina, kateri sem še danes hvaležna, saj je edina svetla
točka mojega bivanja v porodnišnici. Priklopili so me na ctg in merilec tlaka.
Ko je ta zaradi previsoke vrednosti piskal, so 15 minut iskali osebo, ki ga je znala izklopiti.
Zadeva se je ponovila ob menjavi izmene, ko jim je na pomoč priskočil moj mož.
Bi osebje znalo uporabljati napravo, če bi bila jaz bolj prijazna?
Pregledi zdravnice so bili živinski, prav tako šivanje ob 23 uri. Babica pri porodu pa katastrofa,
odnos do mene in do moža, groza. Razumem, da mož ni smel stati ob postelji medtem ko so me pregledovali, ampak vmes ni bilo nikogar po pol ure, pa ga je ponovno nagnala.
No, po težkih mukah sem s pretrganim in zašitim presredkom s svojo prvorojenko ležala na oddelku.
V šoli za starše obljubljajo pomoč sester, povejo naj se ne bojimo vprašati, da bodo sestre za nas tam...Sama sem preštudirala veliko literature na temo porod, nega novorojenčka, pa sem bila tam popolnoma sama. Vsaj pet sester sem prosila za pomoč pri dojenju, pa je nisem dobila. Prijazno sem prosila. Njihovi odgovori pa: nimate bradavic za dojenje, prinesite nastavke, ko sem poklicala, da imam nastavke pa da bo zdaj smena in naj rečem drugi, potem pa spet nek drug izgovor. Toliko o vzpodbujanju dojenja. Ko se je hči celo noč drla, so ji po 6 urah prinesli stekleničko, kako naj dojim pa
nisem izvedela. Ženske smo po porodu res občutljive, ampak poslušati da si preokoren ko imaš zašit presredek je prehudo. V eni izmeni ti rečejo, da pred in po obroku stehtaj otroka, ko to narediš v drugi izmeni, te zato naderejo. Je tu spet moje preveliko pričakovanje ali moja neprijaznost?
Dojenčkom prijazna porodnišnica bi morda lahko vsebovala kaj drugega kot resnično prelaganje vsega na mamice. Škoda, lahko bi bili ti dnevi vsaj znosni, ker gre za tako pomemben dogodek v življenju, tako pa ostajajo kot večna mora. Morda bi pa veljalo babice poslati v šolo za starše, da bi slišale kaj je njihova naloga in za kaj so plačane.

minchy, dobro si napisala, sama sem rodila januarja 2009 in z mojim sem bila praktično sama, vržena na posteljo,priklopljena in to je to...ko je bil porod v polnem teku se je od nekod vzela neka tečna - sama sebi napoti babica in me začela premetavati iz boka na bok in zraven pametovala da "teli popadki pa niso glih bog ve kaj", pa da naj se hitreje obračam pa naj zaboga že potiskam ker ima otrok oteklino na glavi. Meni se je "snelo" in sem ji povedala par krepkih....rezultat tega je bil da me ni prerezala in sem se lepo strgala v presredek in v anus (raztrganine 3 stopnje). Zadnje kar se spomnim je bilo, da ji je anastezist (predenj me je uspaval) rekel....no no, tole pa res ni bilo potrebno, ne? Kar se tiče dojenja so me 3 dni preprčevali da je otrok še poln plodovnice, ko se mi je pa utrgalo in sem zahtevala da naj zaboga že eden pogleda kaj je narobe so ugotovili, da otrok obrača jeziček navzgor in zato ne more sesati.Prekrasna izkušnja, res.

Pred 4 tedni sem splavila punčko zaradi srčne napake. Ležala sem na oddelku E, dnevne sestre, zdravnice in med. brat so bili krasni, nimam pripomb. Nočna sestra/babica pa je druga zgodba. Že prvi vtis je bil poln pametovanja in arogance. Ob polnoči so me popadki konkretno trgali, sem šla do njihove sobe in prosila za kakšno stvar proti bolečinam, naj omenim da je bila moja soba samo čez hodnik. Gospa babica in njena "učenka" sta ravno malicali in sredi momlanja...ja ja bom prinesla svečko..a je tolk hudo...me je poslala nazaj v sobo. Čez 20 min sem rodila mrtvo deklico, v postelji na oddelku, brez analgetikov, brez zasebnosti, v sobi je bila sotrpinka ki jo je itak skoraj pobralo od groze ker ni bilo od nikjer nikogar in je letela na hodnik in se drla da naj že pridejo. Potem sta dami blagovolili priti v sobo in med "joj gospa" in nekaj o tem kako so tla mokra (čudno a ne?) sta se obrnile na malo višjih obratih...med meglo v glavi se spomnim, da je starejša nekaj jamrala da kaj sem bila tolk glasna, pa da je v porodni gužva in ne ve kam me bodo "parkirali".

Toliko o tem, verjamem da ima marsikatera boljše izkušnje, jaz sem bila tam dvakrat in je bil obakrat polom, drugič še bolj, ker sem bila psihično totalno sesuta.

Ko bom zbala moč in voljo za ponovno zanositev, pa upam da bo tokrat vse ok. bom ponovno rodila v LJ, ker imajo pač vse aparature in strokovnjake pri roki če do česarkoli pride. Upam, resnično upam, da bo tokrat izkušnja drugačna Pravijo, da gre v tretje rado, ne?

Ojoj, kar mraz me je stresel, ko sem prebrala zadnja dva prispevka, kako se lahko takšne stvari dogajajo?

Živjo,

Jaz tut želim povedati o svojih izkušnjah v Lj porodnišnice.
To je bil že moj drugi porod, tako sem že vedela kako poteka porod in kako odziva moje telo. Prvi porod bil, jaz bi rekla - zelo naraven in pozitiven, trajal samo štiri ure :) presredek bil prerezan, ampak lepo zašili, mož je ves čas bil z mano.
Tudi pri drugem porodu jaz želela da bi on bil z mano. En teden pred PD (26-12-2009) ponoči sem nekaj začutila, mala v trebuščku brcala in ni dala spatj, cež kaksno urco zacutila popadke, sem zbudila moža in smo szačeli hitro(nekje 45min.) pripravljat na odhod v porodnišnico Ampak vse šlo tako hitro da že ni bilo časa ža rešilca, do porodnišnice sva prišla v petnajstih minutah. Popadki že bili zelo močni, čutila sem da lahko vsak hip mala že bo zunaj.
Ura je 5.40 zjutraj, v sprejemni mene reče preobleč in splezatj na pojsteljo na pregled, povem da ne morem ker je že preveč močni popadki, babici bili zelo nezadovolne, nekaj kregali me, mož mene (hvala Bogu) pomagal. Pregled: polno odprtije! voda ni otekla - dobili sva babico. V dvigalu kdaj dobim popadek, mene reče utihniti, ker sem glasna.. me postane sram da izdajam kakršne koli zvoke..
Porodni blok, pride zdravnivca prodre plodovnico... postane malce lažje. Probala sem pogovarjat z babico, prosila sem da bi me vodila kadar bom pritiskala, vprašala sem še kako lahko se primin ali pa kako še lahko namestim.. ampak dabim samo en odgovor, da sama bom čutila kdaj in kako, položaj pa zgrabit svoje noge, drugega ni možno.. pride popadek probam, nič ne gre - otrok še ni namestil do konca. zakaj sploh dovolila pritiskatj če še ni čas. Počakam, glavica se spusti (čutim to) vprašam ali lahko pritiskam odgovor: - če tako čutiš. Takrat dojamem da pomoči me ne bo.. probam sama se namestit in sledit občutku - od babici niti ene besede spodbujanja, vprašam kako napredujem, če dobro potiskam, odgavor samo da: -ni dovolj dobro. Počutim se popolnoma izgubljena, panika se bliža.. hvala Bogu, moj mož z mano in jaz nisem sama, povem mu da bova delala tako kot pri prvem porodu - mož držal/potiskal me za ramena in spodbujal/vodil ves čas, čutila sem kako presredek raztrgal (bolečina kot bi ognem obdalo) babičin glas zaslišala samo takrat kadar ni zadovoljna govorila da motim njeno delo (moja krivda, malce sem njo porinila z nogo), potem povedala da glavica že zunaj in hčerka se je rodila vsa.. Tako mi z možem sami skupaj rodili svojo punčko. Raztrganine boleli še nekaj mesecev, posebej pri hoje skor vsa noga začela boleti. Od prihoda v porodnišnico do konca poroda trajalo max. 30min. za babico to bilo samo 20min. dela, zame to bila ena najbolj strašljivih izkušenj, nevedenje kaj se dogaja, hladnostj in neprijaznostj z njene strani.

P.S ampak moram povedati, da na oddelku "B" sestre bile zelo razumljive in prijazne, res se pogovarjali z nami in odgovarjali na vprašanja.

Žal mi je, da imate tako slabe izkušnje z ljubljansko porodnišnico. Zato bom napisala še svojo izkušnjo, da se ne bodo bodoče mamice preveč prestrašile. V LJ porodnišnici sem rodila štirikrat in bom še petič, ker so bile vse štiri izkušnje zelo pozitivne, sploh babica Maruša je najboljše babica pod soncem! V porodni sobi sem se vsakič počutila domače in sproščeno. Najbrž je kaj pripomoglo tudi dejstvo, da so bili porodi hitri in lahki, pa vseeno, osebje je bilo zelo vredu. Mogoče bi lahko kaj pripomnila na osebje v sprejemni ambulanti, ampak ne bom, saj se zavedam, da tako kot povsod, tudi tu lahko naletiš na ne ravno najbolj prijazne ljudi. Tudi na oddelku je bilo še vsakič vredu, če pa katera od sester ni bila ravno najbolj nasmejana in razpoložena, ji pa tudi ne morem šteti v zlo. Saj so oni tudi ljudje in imajo lahko slab dan. Poleg tega opravljajo težek poklic. Dejstvo je pa tudi, da - tako kot je omenila ena od babic - če je porodnica zelo zahtevna in slabovoljna, tudi one zelo težko ostanejo pozitivno naravnane in potrpežljive.
Verjamem, da se je vse odvilo tako, kot ste napisale, ampak vseeno menim, da gre bolj za izjemne primere, ker kar ne morem verjeti, da sem jaz pa štirikrat imela po naključju tako veliko srečo.

Res je ta je odvisno tako od pacienta kot tudi od osebja, ker vsi imamo dobre in slabe dneve, jaz sem bila obakrat kar veliko v bolnici, v Trbovljah in sem prišla do tega, da kakšen je moj odnos do osebja , takšni so bili ono do mene, in sem se vedno dobro počutila, so bili dobri in slabi dnevi ampak smo vsi malo popustili in je vedno šlo.Jaz osebno sem imela Amniocentezo v Ljubljani in tam sem bila pa res razočarana, ampak to sem že zgoraj opisala.