O različnih vrstah motenj hranjenja: bulimija, anoreksija in prenajedanje. Za vse, ki ne najdejo izhoda iz problemov prehranjevanja, za svojce, prijatelje in bližnje.Moderatorke: Ana Ziherl, dipl. soc. del., Tatjana Romih, univ. dipl. soc. del., vodja DC ŠENT Kočevje in zunanja sodelavka Ženske svetovalnice in Vesna Mirt Čampa, univ. dipl. psih., spec. zakonske in družinske terapije, Terapevtska pomoč družinam, parom in posameznikom (projekt MDDSZ) http://med.over.net/forum5/list.php?43 Sat, 18 May 2013 11:47:14 +0200 Phorum 5.2.18 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8727223,8727223#msg-8727223 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8727223,8727223#msg-8727223
Sem študentka magistrskega študija ZDŠ na Univerzi v Ljubljani.

Za svojo magistrsko nalogo sem si izbrala področje motenj hranjenja.

Zakaj?
Ker imam tudi sama motnjo hranjenja s katero se borim že celo življenje. Zato me to področje še posebno zanima. Danes sem stara 56 let in motnja ni nič manjša, samo naučila sem se, da nekako živim z njo.

Naslov magistrske naloge in tudi moje raziskave je: Čustveno procesiranje pri posameznikih z motnjo hranjenja.

Na vas se obračam s prošnjo: Ali bi lahko svoj vprašalnik ponudila tudi vašim klientkam, klientom oziroma članicam in članom, da bi ga izpolnili kot udeleženci v raziskavi?

Vprašalnik je popolnoma anonimen. Če bi koga zanimali rezultati raziskave, naj mi na koncu vprašalnika posreduje e-mail, da bom lahko nanj poslala rezultate raziskave. Če želite, da je anonimnost zagotovljena, mora biti tudi e-mail anonimen.

Tule je povezava do ankete. Izpolnjevanje traja približno 20 do 25 minut.

http://www.zdš.si/1ka/a/259


Najlepša hvala za odgovor in lepo pozdravljeni!

Albina Muren]]> Albina Muren Motnje hranjenja Thu, 16 May 2013 11:40:16 +0200 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8722793,8722793#msg-8722793 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8722793,8722793#msg-8722793
Včasih preberem kakšno zgodbo, ki jo napišejo punce, ali fantje, na robu obupa. In priznam, da zraven jočem, ne morem si pomagati, ampak takrat me spomini ponesejo na moje težke čase, ki so na srečo za mano.

Tudi jaz sem bruhala, sem bila na robu anoreksije, sem jedla preveč in se redila, ne da bi bruhala.

Začelo se je nekje na koncu srednje šole, najprej z željo, da bom shujšala, čeprav nikoli nisem bila debela. Ker je bila želja po hrani prevelika, sem zaćela bruhati, vendar jaz nisem bruhala redno, oziroma sem bruhala mogoče parkrat na teden, ko sem lahko, sem vedela, da bom sama doma, si vnaprej kupila goro hrane in potem vse to pojedla, povrhu popila liter kakšne gazirane pijače, da se mi je trebuh še bolj napel in potem izbruhala. Med bruhanjem sem se gabila sama sebi, tudi ni šlo tako hitro ven, trajal je tudi po celo uro...po bruhanju sem se počutila lahko in zadovoljno, da mi je nekaj uspelo...vendar ne za dolgo, v glavi sem že potiho razmišljala, kdaj bo nova priložnost, da bom sama doma..Moje življenej se je vrtelo okoli tega rituala, ko pa nisem uspela bruhat, sem jedla zelo malo, če pa mi je ušlo izpod kontrole in se najedla, doma pa nisem mogla bruhat, sem se vsedla v avto in se peljala skoraj uro daleč, kjer sem vedela, da bom sama, se zaklenila in na stranišču lahko bruhala, da ne omenjam še hranjenje med vožnjo, kjer sem ogrožala sebe in druge...GROZA...kaj vse človek počne..To so bili časi študija, ki ga seveda takrat nisem uspela delat uspešno, čeprav sem bila drugače zelo pridna učenka na gimanziji.

Doma niso vedeli za moje početje, na splošno se doma nismo dosti pogovarjali, ne s starši, ne z bratom..Doma nisem čutila ne podpore, ne ljubezni...nisem imela fanta, ker nisem imela časa, ker so me stvari s hrano preveč okupirale, niti nisem hodila ven...če sem se že kaj zmenila s kolegicami, sem itak potem zvečer raje šla jest in bruhat, kot pa ven..To je trajalo najmanj 10 let.

Potem pa sem spoznala njega. Bil je malo starejši od mene, izobražen, razgledan, prijazen, malo zmeden, kot jaz;-) Začela sva se družit, pogovarjat, ob njem sem vedno bolj pozabljala na bruhanje. oziroma sem si poizkušala uredit moj dan tako, da se bova lahko videla in da bova skupaj, tu pa bruhanje in prenajedanje in misel na hrano ni imelo prostora. Hodila sva na kosila, večerje, a začuda, lahko sem normalno pojedla cel obrok, in niti na pamet mini padlo, da bi šla bruhat, sem pojedla in to je bilo to, vse sem pojedla, ni bilo ne preveč, ne premalo, normalno sva ostala za mizo, šla domov, mogoče prej še kam....enostavno nisem več razmišljala o hrani kot o svoji tolažnici, oziroma edini stvari, ki obstaja na svetu.

Zdaj sva skupaj že 8 let, imava dva majhna otroka, imam ga rada, hrana je dobila drugoten pomen, oziroma bi rekla, da imam do hrane zelo normalen odnos, jem normalno, kot vsi ostali čalni družine(mož ,otroka), težo imam normalno, se ne redim ne hujšam, če kdaj po praznikih tehtnica pokaše kakšne kg preveč, ni nobene katastrofe..se samo nasmehnem...ne morem verjet, kakšno agonijo sem dala skozi, ko se spominjam tistih časov, mi gre na jok, sploh ko kdaj preberem kakšne izpovedi...mene je rešila LJUBEZEN...ljubezen mojega partnerja, z njim sem lahko bila oziroma sem lahko točno takšna kot sem in nič drugačna, nič sprenevedanja, skrivanja...zdaj neizmerna ljubezen do mojih otrok...in enostavno ne razumem, da sem lahko take stvari počela, kot da je to bila neka druga oseba...torej še enkrat LJUBEZEN in nekdo ki te ima rad, in osebe, ki jih imaš ti rada, na prvem mestu seveda moja dva otroka, ki upam, da ne bosta sama šla po poti kakšne odvisnosti in trudim se jima dajat ljubezen, ju poslušat, razumet, ne obsojat, ju ne poniževat, ne zahtevati nemogoče, ampak jih samo imeti rada, takšna kot sta...

VEM, da sem si naredila ogromno škode, a upam, da ne preveč...aritmija je že ena od stvari, ki jih moram vzeti v zakup, pa poškodbe požiralnika, ko teče kri, pa ne veš od kod, vstaneš, dvigneš glavo, pa vidiš vse zvezde in neumorno se ti vrti, poškodbe na zobeh.....a takrat ne razmišljaš in ti je vseeno, pa čeprav bi lahko kar umrl v kopalnici na tleh poleg školjke...ko imaš občutek da boš izbruhal še možgane...in si kot v transu..

Želim vam vse dobro in da najdete svojo srečo.

lp]]> trnulja Motnje hranjenja Fri, 17 May 2013 07:39:29 +0200 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8716970,8716970#msg-8716970 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8716970,8716970#msg-8716970 Ka Motnje hranjenja Fri, 17 May 2013 07:33:24 +0200 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8694996,8694996#msg-8694996 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8694996,8694996#msg-8694996
Najprej naj začnem s stavkom: rada bi delila svojo zgodbo in želim si pomoči.

Še posebej tisto drugo- res si želim pomoč!

Torej, pred časom sem začela s hujšanjem. Zaradi svojega zdravja, tudi izgleda itd..želela sem spremeniti življenje na boljše in sicer izgledati boljše ter tudi postati bolj zdrava, bolj telesno aktivnejša. Kaj se zgodilo je popolnoma druga zgodba. Začetek je bil dober, bila sem zelo aktivna, jedla sem vredu.Minil je mesec, dva tri..bila sem precej telesno aktivna in kot uspeh trdega dela se je pokazalo manj kilogramov ter precej drugačen izgled. Bila sem zadovoljna, še nikoli tako srečna in samozavestna. Morda celo malo presuha! Shujšala sem 15 kg, v obdobju 4 mesecev. Zadnji mesec hujšanja sem morda nekoliko pretiravala kar zadeva prehrano- jedla sem precej manj kot prej, popolnoma sem se odpovedala ogljikovim hidratom- razen tistim iz zelenjave in sadja. Jedla pa sem meso, mlečne izdelke, kdaj tudi kakšno suho sadje itd.. V glavnem prišla sem do željene teže a vse skupaj se je popolnoma porušilo ko bi bilo treba to težo obdržati.Za nasvete sem prosila zdravnico, fitnes trenerje a nikjer nisem dobila kvalitetnega odgovora. Vsi so me nekako zavračali. Želela sem jedilnike zdrave prehrane, uravnotežene prehrane, želela sem živeti zdravo in kvalitetno življenje. Pa nikjer teh jedilnikov nisem dobila. Zdravnik mi je govoril eno, fitnes trener drugo, na forumu sem prebrala tisoč in en nasvet, tisoč in eno zgodbo. In postala sem zmedena, vzdrževanje nove teže je postalo mučno in še hujše kot samo hujšanje. Nekako sem začela in sicer s počasnim dodajanjem hrane v obroke- predvsem ogljikovi hidrati katerih sem prej pojedla zelo zelo malo ( polnozrnate testenene, ajdova moka, pirin kruh- skratka zdrave stvari).

Vendar še zmeraj sem hujšala- pojedla sem premalo a obenem sem se bala pojesti preveč, da se nebi zredila. Po lekciji fanta- da sem presuha in nezdrava ( kot sem že omenila še vedno sem pojedla zelo malo hrane- zeblo me je, utrujena sem bila itd) sem mu želela pokazati, da jaz jem normalno- skrivala sem dejstvo da ne. In sva šla na pico ( ni ravno zdrava hrana- ampak lušti so naredili svoje). Pojedla sem je zelo malo- nisem mogla, pa ne da nebi hotela, ampak sedaj pač lahko pojem manj. In potem bum!. Kaj se je zgodilo v moji glavi nevem in ne razumem...ampak začela sem se nažirati. Prišel je dan ko sem pojedla ogromno količino hrane- prej nikoli nebi zmogla pojesti toliko. Zgodilo se je enkrat, zgodilo se je drugič, pa tretjič. No do zdaj se mi je to zgodilo 4x. Imam problem s prenajedanjem in kasnejšim hujšanjem! Pridejo dnevi, ko si rečem danes si bom pa privoščila in potem začnem navsezgodaj z obilnim zajtrkom ( kruh, razni namazi, marmelada, klobase, sir, skodelice mleka), pojem kakšne 4- 5 kosov, tako da me cel trebuh boli ampak potem se mi zalušta nekaj sladkega. In si grem peči palačinke..pojem še 3-4 palačinke s nutelo, kakšno s marmelado. Posledično me vse boli, slabo mi je.. Ampak čez 2 uri že sanjam o hrani.lušta se mi to, lušta se mi ono. Pojedla bi vse, pojedla bi spekter okusov. Malo tega pa malo onega In si že kuham testenine in omako, uspe mi pojesti le pol krožnika saj več ne zmorem..ampak ni dovolj..že sem za štedilnikom in kuham mlečni riž ali pa puding ali kaj podobnega.. in tako nadaljujem celi dan. Pa malo čokolade, potem polenta in pol litra mleka, pa sladoled. Zvečer se še odpeljem do Mc donaldsa- ki ga prej sploh nisem marala in si naročim celoten meni. Vase zbašem le četrtino vsega ostalo vržem vstran. Na poti domov si naročim še sladoled tega nekako pojem. A komaj sedim, vse me boli. Ko grem spat razmišljam le o hrani. Prva misel zjutraj je hrana. Hrano tudi skrivam- živim namreč s starši. Če si kupim kakšne štručke jih imam v sobi- grozljivo ampak razlog je, da mi jih nebi kdo pojedel. Včasih se prenajedam le kak dan, včasih vse skupaj traja dva ali tri dni. Pojem grozno velike količine sladkega- navsezgodaj pojem celo čokolado, pa marmelade in sladolede, pa torte itd.. Prej sladkega sploh pogledala nisem! Najem se tako zelo, da me boli celotno telo, trebuh je boleč na otip, muči me zgaga, težave imam s prebavo, slabo mi je, mentalno sem na dnu, jočem se, boli me celoten hrbet.Zelo hudo je ko moram kam na rojstnodnevno kosilo- na zadnjem sem se nekaj časa še držala, potem pa spet pojedla sem ogromno, ko je partner poskusil moj kos torte, saj je sam jedel neko drugo sem nanj pričela kričati. Vsi so me gledali, bilo me je sram.

In potem naslednji dan stradam. Zjutraj tehtnica pokaže 2-3 kg več.. te mi uspe izgubiti v 3-4 dneh. Vem da sem polna hrane in zato tehtam tudi več..a sčasoma verjamem se bo to prenajedanje pokazalo tudi na postavi in kar je še huje na mojem počutju in zdravju. Torej na kratko: drugi dan in tretji dan, kdaj več dni skupaj izgleda takole: zjutraj dokaj normalen zajtrk, kasneje za kosilo majhna skleda solate s kdaj kakšnim manjšim filejem ribe. V primeru da sem kje zunaj in čutim da postajam utrujena in da bi morala kaj pojesti da bom lahko funkcionirala še kakšno uro dve pojem pol jabolka. Kdaj spijem polovico jogurta. In to je to! In potem pride spet dan ko se prenajem. Včasih ga kak teden ni na spregled, kdaj je tukaj po treh dneh stradanja. Po mesecih odrekanja se mi vse lušta! Najraje bi si skuhala vsega po malo.

Potrebujem nasvet- kako živeti normalno in zdravo.. Ima katera podobne izkušnje? Kako se s tem borite ve? Prosim! Bojim se, da bo vse skupaj postalo še huje.. Prej nikoli nisem pomislila na bruhanje a zadnje čase priznam se je pričela tudi ta misel pojavljati..

Res prosim za pomoč! Ne želim se več vrteti v krogu hujšanja in prenajedanja-to sedaj sicer traja le dober mesec a vendar občutek imam da je zadnji čas da ukrepam. Če ne verjamem da bom zabredla tako globoko, da se lahko zgodi kaj zelo hudega.

Hvala vsem in vsem iskreno želim dosti sreče in uspehov pri reševanju svojih težav.]]> marta182 Motnje hranjenja Fri, 17 May 2013 07:54:15 +0200 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8690354,8690354#msg-8690354 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8690354,8690354#msg-8690354
Sploh ne vem, kaj naj storim. Dovolj mi je tega, da so ljudje okoli mene zmeraj pametni, da mi govorijo, naj se bolj potrudim, naj zdržim, naj pokažem, kako sposobna sem, naj se rešim teh kompleksov, da bom drugo leto brez težav sodelovala v šoli, da bomo šli čez vse to v enem letu in ostale puhlice. Dovolj mi je tega, da se ljudje vtikajo v moje življenje. In dovolj mi je ... te obupanosti. Groza me je. Že tako na vseh koncih in krajih skrbim, da ne zaidem v prenažiranje in potem ... Prejšnji teden sem bila s šolo na ekskurziji in sploh ne vem, kaj mi je bilo, ali sem si v resnici želela shujšati ali pa mi je bilo samo tako grozno neprijetno jesti v družbi. Oboje verjetno. Nisem si upala hoditi na zajtrke, za kosilo sem si dovolila čisto malo ali nič, izmikala sem se vsem obrokom in vse, kar je bilo več kot jabolko, me je uničevalo in sem postala slabe volje. In to je odkrila moja razredničarka in me zadnji dan silila jesti, da sem pojedla kuhano jajce, manjši kos črnega kruha, jabolko in malo pomarančnega soka. In potem sem jokala. In prišla sem domov, oblekla svoje najbolj oprijete kavbojke in brez težav so švignile navzgor. Seveda si lahko mislite, kakšna evforija me je prevzela. Stopila sem na tehtnico in pokazala je 50kg. Dopovedovala sem si, da je to zaradi dehidriranosti, ker na izletu nisem utegnila ravno veliko piti. Ampak tako srečna sem bila. Dokler nisem pojedla zajtrka in sem se začela sekirati, da se bom zredila. In zdaj se dogaja to, že štiri dni. Če pomislim, da sem imela malo nazaj 52,2kg ... Zdaj sem obupana in noro se bojim, da bi šla nazaj tja. Nočem jesti, sploh nočem jesti. In namesto tega jem in se bojim. Šla bi od doma, ker je tu toliko hrane. Ne vem, ali dejansko obstaja glas anoreksije ali kaj podobnega, kar mi govorijo, ampak če obstaja, potem je tu. In na živce mi gre, da mi vsi pridigajo, naj ne poslušam tega, naj vztrajam, naj ... Nočem. Nočem jesti, nočem vztrajati. Zakaj tega ne dojamejo. Rada bi šla ven in ostala zunaj in pojedla čisto malo, samo toliko, da se mi ne bi začelo vrteti. In ničesar jim ne morem povedati. Ne smem povedati, o čem razmišljam, kako grozno mi je jesti, ničesar. Vse jih bom razočarala. Danes me je sestra natulila, ker sva se zmenili, da bova skupaj zajtrkovali, da jo bom zbudila, ker sicer vedno pojem preveč in nočem kositi. Ampak nisem mogla, nekaj me je ustavilo in sem jedla sama. In potem še z njo. Prenajedla sem se in se počutim kot neumnica. Razočarala sem jo. In če jim povem, da mi tudi menstruacija zamuja že skoraj tri mesece ... Endokrinologinji sem se kar zlagala, da jo imam redno, ker si nisem upala pred mamo povedati resnice. In zdaj jem in obupujem, da bom sploh kdaj imela 49kg, kot si jih želim. In telovadim. Izmučena sem že od tega, da tečem po eno uro in potem še hitro hodim v hrib, vse mišice me že bolijo, čeprav me ponavadi nikoli niso in ... Včasih si želim, da hrana sploh ne bi obstajala. Ker če ne jem, če bi videla, da sem dejansko kaj shujšala, bi bila srečna. In zdaj sem tako obupana, ker samo jem in jem in jem in nočem več, nikoli več, nočem več domov, nočem več videti hrane, nočem več teh pametnih pripomb ljudi, da sem se popravila, da sem pridna, da moram jesti, da ... Dovolj mi je vsega tega. Rada bi, da bi me pustili pri miru in bi storila tisto, česar si želim sama.

Se opravičujem za tako dolgo sporočilo in vam želim lep dan s čim manj dežja!]]> LittleMissSunshine Motnje hranjenja Sun, 12 May 2013 11:34:01 +0200 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8688507,8688507#msg-8688507 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8688507,8688507#msg-8688507 zanima me če ima kdo izkušnje s svetovalnico Muza?
Predvsem pa me zanimajo CENE terapij.

Za odgovore bom zelo hvaležna
lp]]> 118 Motnje hranjenja Sat, 04 May 2013 21:32:39 +0200 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8680074,8680074#msg-8680074 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8680074,8680074#msg-8680074 onean Motnje hranjenja Sat, 27 Apr 2013 22:13:52 +0200 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8675508,8675508#msg-8675508 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8675508,8675508#msg-8675508
Moja sestra ima nekaksno motnjo hranjenja. Pred casom je veliko telovadila/malo jedla in je bila bolj kot ne samo še kost in koža. Sedaj se je koncno malo zredila, ampak nekontrolirano je, potem pa vse izbruha (v zadnjem tednu sem to opazil 2x, vendar je zatrdila, da ji je bilo slabo - ne vrjamem ji!! ). Pred tem sem v kuhinji opazil nekaj cudnega in sicer pripravila si je stopljeno maslo v ponvi cez pa polito mleko (???) - sem googlal in izvedel da mleko pomaga pri bruhanju. Sestra drugace ze kar nekaj casa obiskuje prihologinjo (ki se mimogrede mastno zaracuna), vendar po tem kaj sem videl danes nemorem reci da ji ta psihologinja pomaga oz. opravlja svojega dela (sicer nevem ce je psihologinja pravi naslov, zato raje nebom sodil). Starsi in jaz se zavedamo tega njenega problema, ampak ji razen psihologinje ne znamo drugace pomagati. Ta njen problem bo razdrl naso druzino ! (starsa sta slabe volje, jaz pa zivcen, ker nevem kako za boga ji pomagat). Zdaj pa pridete na vrsto vi.. Ne zanimajo me vzroki, pac pa resitev tega problema! kaj mi lahko priporocite? Vem da bo to dolg proces za njo, ampak vazno je da zacnemo na pravem naslovu. Prosim pomagajte cimprej !]]> Venum Motnje hranjenja Thu, 25 Apr 2013 13:52:42 +0200 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8563489,8563489#msg-8563489 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8563489,8563489#msg-8563489
Že dolgo imam težave, ki pa jih do danes, ko mi je najboljša prijateljica rekla, če sem pomislila, da imam anoreksijo, nisem jemala resno.
Stara sem 26 let, moj itm je 17,8 - 18,0 (tu nekje se giblje).
V največji stiski sem bila pred sedmimi leti, ko sem imela 45 kilogramov na slabih 170 cm višine.
Takrat sem se ustrašila, potem sem večino časa imela 48-49 kg. Zdaj sem nekje na 52 in jih poskušam držati.
Mislila sem, da sem končno v redu. Ampak očitno nisem. Ko sem brala vse te zgodbe tu, ko sem brala znake anoreksije in opis osebnosti, sem se skorajda v vseh točkah našla.
Menstruacijo imam, a je neredna. Mislim da to vseeno ni toliko posledica teže, saj je moja teža zdaj konstantna, upam pa da mi bo uspelo narediti še tisti zadnji preskok v glavi in se zrediti še za kilogram ali dva, da bom na normalni telesni teži po ITMju.
Največji problem vidim v tem, da se stehtam čisto vsako jutro. Svoje teže ne nadzorujem v kilogramih ampak v dekagramih. Če številka ni takšna, kot jo imam v glavi (52.0) potem je joj. Če je večja naslednji dan pazim, če je manjša, pa pojem več.
Torej moja težava ni (več) to, da mora biti številka vsak dan manjša. To sem prešla in si ne bi več pustila da mi teža pade pod trenutno.

Prepoznala pa sem se v vsem ostalem. Sem perfekcionist, pa če si priznam ali ne. Ne vem če gre toliko za telo, saj se načeloma ne gledam v ogledalu. Rekla bi da sem relativno samozavestna, vseeno pa o svojem telesu nimam mnenja. To, da se v ogledalu vidim drugače kot me vidijo drugi - ali pa kot se vidim na slikah ali videu (tu se ponavadi vidim takšna kot sem v resnici - zelo suha, ampak ne posušena) mi je že dolgo jasno. Ampak saj se verjetno vsak vidi drugače, kot v resnici je.

Težave so se začele v srednji šoli, poslušala sem drugačno glasbo, se izolirala v svoj svet, tudi samopoškodovala sem se. Iz vseh teh stvari sem se izvklekla, tudi najhujših težav s težo nimam več, vseeno pa ostaja boj v glavi, vsak dan.

Od tehtnice in številke ki jo pokaže sem odvisna tako, kot kadilec od cigaret. Hudo je, ko kam grem in ne morem nadzorovati svoje teže. Takrat se zgodi, da jo hitro preveč izgubim, ker ne vem pri čem sem.Potem pridem domov in se trudim nazaj na "staro" številko.
Hudo mi je, da se v svetu odraslosti spopadam s takimi otročjimi stvarmi. Četudi imam normalne obroke (jem petkrat na dan) in normalno prebavo (grem vsak dan) vedno o hrani razmišljam. Vedno o tem koliko lahko pojem, koliko imam še "fore", če se obeta kakšno praznovanje, potem spustim kosilo in tako naprej. Med prazniki se nikoli ne zredim, ker vedno pazim. Ne prenažiram se, ne stradam - pazim da je številka vedno enaka.

V šoli sem bila pridna, odličnjakinja, faks sem končala med prvimi v generaciji, z odličnimi ocenami, se zaposlila. Tudi v službi mi gre dobro. To je bilo vedno področje, kjer sem bila pridna, marljiva. Doma so opazili moje težave s težo, a odkar sem "izplavala" iz najhujšega pač niso več tako opazne. Pa saj je boljše. Ampak, četudi sedaj vsaj telesu prizanašam, pa se mi zdi, da je bolana moja glava. Kalorij ne štejem, vseeno pa v glavi beležim kaj sem že pojedla...To se nikoli ni končalo. Vedno in povsod o njej razmišljam in jo vnaprej načrtujem.

Tudi fant pravi da se ne prehranjujem normalno, a vseeno ne ve vsega, kar se mi rola po glavi. Tudi doma ne vedo. Še sama nisem vedela in o anoreksiji nikoli nisem brala. Nikoli. Danes prvič, ko mi je prijateljica prilepila cel kup teksta v katerim je nekdo v 80% opisoval mene in moje težave.

Ne vem kje leži vzrok za nastanek tega, saj so doma z mano lepo ravnali. Starša sta mi vedno nudila vse. Nisem bila žrtev spolne zlorabe. Samo v svoj svet sem se zaprla, v svojo glasbo, s svojo zaprto družbo in malo po tem se je začelo. Najprej s poškodovanjem, potem s hrano.

Želim si rešiti še zmedo v glavi. Želim, da mi nekdo pove koliko kilogramov bi morala imeti, trudim se tudi na področju zanositve...a se hkrati bojim, da moram skladno s tem rešiti svoje psihične probleme, če ne ne bo v redu za otroka (če bo sploh nastal...).
Ogledovala sem si Muzo, ogledovala sem si žensko svetovalnico. Kam naj se obrnem potrebujem pogovor, potrebujem načrt kako se dokončno in za vselej izviti iz tega, kako pozdraviti odvisnost od tehtnice, rada bi bila neobremenjena in srečna. Želim da mi nekdo pove, zakaj se mi to dogaja.
Še najraje pa bi videla da mi nekdo reče da v resnici nimam anoreksije, ampak samo težavo v glavi, ki se jo da rešit. Nisem prepričana, da jo lahko rešim popolnoma sama ali pa da mi jo lahko rešijo bližnji. Ker to, da bi mi zabrisali tehtnico skozi okno bi zadeve samo še poslabšalo ker brez nje ne morem ohraniti teže.]]> Deklica z vžigalicami Motnje hranjenja Wed, 17 Apr 2013 19:48:50 +0200 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8561638,8561638#msg-8561638 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8561638,8561638#msg-8561638
Nujo potrebujem vašo pomoč saj nevem, kaj naj naredim! Že kot otrok sem bila močnejše postave. Od 16 leta pa do 18leta sem izgubila ogromno kilogramov in sem uspešno držala do 20 leta nato pa zanosila. Vsi vemo kake želje imamo nekatere nosečnice in posegamo po tisti hrani ki ni zdrava. Začela sem se rediti in do konca nosečnosti nazaj pridobila 35 kg ki sem jih prej izgubila! Moram povedat da v naši družini so skoraj usi močnejše postave. Vem da pri moji mami je tudi teža zelo nihala! Sdaj je pa moj problem ta želja da bi shujšala pa nemorem. Zjutraj redko pojem zajtrk, kar vem da je napaka! kosilo je v meji normale, ko pa pride večer je pa katastrofa! Nemorem nehat jesti. Išep in pojem ar se da čeprav vem da mi ni treba ampak moram dokler mi skoraj ni slabo. Ko neham se slabo počutim in si rečem da jutri nebom jedla zvečer, vendar mi ne uspe! Nevem kaj naj naredim s čim bi večerne obroke nadomestila mogoče s kakšnimi sadnimi ali zelenjavnimi napitki, ki bi mi tudi za zajterk prišlo v poštev!?Sama pri sebi se tudi zavedam, da je za use to vzrok današnji tempo sploh pa ker sem nezaposlena intezivno iščem delovno mesto, dnarja ni in še bi lahko naštela,.... in stem pomojem išem tolažbo v večernih obrokih. Slabo se počutim ker vem da moja teža ni zdrava glede na mojo velikost in starost ampak, nevem kaj naj.

Obupana]]> pozinmaja Motnje hranjenja Sun, 17 Mar 2013 18:02:49 +0100 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8540480,8540480#msg-8540480 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8540480,8540480#msg-8540480 justmee Motnje hranjenja Fri, 08 Mar 2013 08:40:51 +0100 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8536393,8536393#msg-8536393 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8536393,8536393#msg-8536393 Stara sem 20 let, tehtam 53 kg velika sem 165. Na videz moje življenje zgleda normalno in veselo, vendar ni. Že od svojega 14 leta imam težave s samopodobo. V osnovni šoli sem spadala med ne tako suha dekleta, zato so me včasih zbadali z debelo. Vse to je doseglo vrhunec ko me je lastna babica užalila pred najboljšo prijateljico naj neham jest ker sem tako ali tako že dovolj debela. Od takrat imam težave. Tistega dne se spomnim da sem jokala dokler nisem zaspala. Rekla sem si da nebom več poslušala da sem debela. Začela sem hujšati oziroma boljše povedano stradati. V 2 mesecih sem zgubila 10 kg. To se je zgodilo na prehodu v srednjo šolo. V srednji šoli sem bila med vitkejšimi kar mi je godilo. V 3. letniku sem zapadla med punce ki se niso toliko ubadale s težo zato sem začela jesti. Precej. Sladkarije, mastno hrano, oboževala sem vse. Potem sem približno leto nazaj ugotovila da sem se spet zredila. Gledala sem slike z morja in po domače povedano me je skoraj zadela kap. Bila sem kot ''bomba''. Tehtala sem 63 kg. Spet sem odločila hujšati. Najprej sem prekinila z alkoholom, sladkarijami. Nato z mastno hrano. Potem sem zmanjšala porcije. Ukinila škrobnate izdelke. Ogromno telovadila. Nazadnje sem v celem dnevu pojedla npr. 2 jabolka. V 2 mesecih je moja teža padla iz 56 kg na 50 kg. Izgubila sem menstruacijo, izpadajo mi lasje, jemljem hormonske tablete. Zadnje 2 mesca pa imam druge težave. Ne morem nehat jest. Jem, jem in se ne ustavim. Naenkrat lahko pojem celo veliko čokolado, vrečko čipsa, spijem tudi dol pol litra mleka, jem kruh, vse čemur sem se prej odrekala. Jem dokler me tako ne boli trebuh da skoraj jokam. Tako sem pridobila v 3 tednih že 5 kg. Najhuje je da bruham in jemljem odvajala. Rada bi nehala ker vem da si še bolj škodim kot sem si vendar ne morem odnehat. Nenehno razmišljam o hrani. Berem recepte in razmišljam kaj bom jedla. Ne miti niti minuta ko ne mislim na hrano. Pomoč sem poiskala pri mami tako da sem ji povedala nekaj resnice pa me je napadla da naj se rajši ukvarjam s faksom kot pa da razmišljam o tem. Res ne vem več kako naj si pomagam...]]> Zblojena Motnje hranjenja Sun, 12 May 2013 16:09:43 +0200 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8479635,8479635#msg-8479635 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8479635,8479635#msg-8479635

Kmalu bom stara 35 let pa se zopet spopadam z motanjmi hranjenja. Že kot najstnica sem zbolela pa uspešno krmarila nekak skozi življenje s tem. Upsela sem skriti pred svetom svoje težave. Zbolela sem po posilstvu ko sem bla stara 12 let. Pri dvajsteih sem bi močno želela otroka pa nisem mogla zanositi ker sem bila prelahka in podhranjena. Streznile so me besede ginekologa ki mi je po dveh letih pregledov in terapij zabrusil da se bo treba zredit za vsaj 10 kg pol pa ga nej spašujem če bom sploh lahko zanosila. Začela sem jest. Vednop več in več. Ampak mela sem cilj. Otroka. Motnje so se nekam skrile za kr 10 let. Sicer so občasno skakale ven, saj sem v tem času vedno pazila na svojo težo, če sem se pregrešila s hrano obvladala odvajala, klistir, itd. Pred petimi leti je mož postal vedno bolj nasilen do mene. In psihično in fizično. Takrat sem razvila nekak odpor do hrane al nekaj takega saj vse kar sem pojedla in popila se je končalo z drisko par minut po zaužitju. Grozno sem shujšala in ori 170 cm tehtala 55 kg. Kar sploh ni bilo tako malo da bi bilo alarmantno ampak ljudje so opazili. Pa sem napletla zgodbico da sem se okužla z bakterijo itd. pa so nasedli. Pred dvema letoma po treh letih mor in groze ter straha za lastno življenje sem odšla. Pobrala stvari in hčerki ter šla nazaj domov. Majtežja stvar v mojmu življenju ampak rešla sem si življenje. Dobesedno. Bila sem na tleh nikogar nisem mela ki bi se mu lahko zaupala. Staršem nisem hotela je bil že šok to da se ločujem kmalu po tem je ata doživo še infarkt. Prijatelji so mi obrnili hrbet, ostala sem sama. Zaradi zdravja sem pred letom dni še nehala kadit. Pa so se začeli najprej počasi potem skokovito nabirat kilogrami. Dokler mi ni nekega dne tehnica pokazala 90 kg. Šok. Zakaj? Ker enostavno ob stresu in ko sem žalostna jem. Ne jem žrem. Ni važno kaj kruh, salame, namazi, sadje, sladko, meso, solate, sploh ni važno kaj samo da žrem. Da se potem čez 15 minut obtožujem in ponižujem. Vem da ne bom zm,ogla sama iz tega zato sem poiskala strokovno pomoč. Imela sem ravno prvi obisk pri psihoterapevtki. Vem da sem na pravi poti ampak z njo se bom videvala vsakih 14 dni vmes sem sama. Pravi probaj preusmerit na vadbo karkoli. Pa ne gre. Rada bi imela nadzor nad svojim telesom, rada bi shujšala nazaj, rada bi normalno jedla, rada bi se dobro počutila v svojem telesu, rada bi se imela rada, rada bi imela rada svoje telo. Tako pa sovražim sama sebe ob pogledu nase mi gre na bruhanje. Najraje bi si izrezala vso maščobo s sebe.
Zadnje pol leta imam intimnega prijatelja, kateremu sem povedala za svoje težave. Pa pravi da ne more razumet tega da pa ja enostavno ne ješ. Da je izi. Občasno me je zbadal tudi z težo in namigoval da bi blo dobro da shujšam, itd. Vsakič ko se me dotakne pomislim a mi spet hočeš povedat da nej shujšam. Poizkusila sem mu povedat in razložit pa vidim da ne razume. To me jezi in žalosti. Po eni strani si mislim kdo ti daje pravico da mi praviš nej shujšam sem taka ko sem če ti kaj ni všeč lahko greš, po drugi vem da mi hoče dobro da edino ne ve kako naj se s tem spopade.
Začaran krog. Kaka spodbudna beseda?]]> mimi78 Motnje hranjenja Wed, 06 Mar 2013 18:25:04 +0100 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8439759,8439759#msg-8439759 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8439759,8439759#msg-8439759
Na vas se obračam v upanju, da mi s svojo zgodbo priskočite na pomoč pri nastanku mojega diplomskega dela. Vem, da so motnje hranjenja zelo pogost pojav in da kljub vedno večji odprtosti družbe, še vedno tema velja za tabu temo. Zdi se mi škoda, da je temu tako, zato sem se odločila o tem napisati nekaj vzpodbudnega. V veliko pomoč bi mi bili pridobljeni intervjuji žensk (seveda brez objave osebnih podatkov, gre zgolj za kratko življenjsko zgodbo, v ospredju pa je odnos do športa v fazi pred med in po bolezni), ki so ozdravljene MH in so sedaj močne in morda še bolj uspešne ženske, kot bi bile sicer, brez te težke izkušnje.
Naslov mojega diplomskega dela je: Motnje hranjenja žensk v povezavi s športno aktivnostjo (tekom).
V raziskovalnem delu moram torej pridobiti 10 intervjujev, intervjuvanke pa morajo biti ženske, punce, ki so motnje hranjenja že ozdravljene in so bile oz. so še vedno športno aktivne (kar pomeni, da rekreativno tečejo oz. se poslužujejo drugih rekreativnih oblik).

Prosila bi vse zainteresirane, da se mi javijo na moj mail: tina.drobtina@gmail.com.
Intervjuje bi opravila osebno, seveda bi se popolnoma prilagodila. V primeru, da katera želi ostati popolnoma anonimna tudi pred mano, vendar bi klub temu bila pripravljena deliti z menoj svojo zgodbo, bi bila tudi tega zelo vesela. Vprašalnik ji seveda pošljem po mailu.

Če ste mi pripravljene pomagati, bom vašo pomoč zelo cenila, saj je do omenjenih poglobljenih intervjujev zelo težko priti, saj povsod kamor sem se do sedaj obrnila zahtevajo potrdilo etične komisije, katere pa nimam.

Z lepimi pozdravi,

Tina :)]]> TINA DROBTINA Motnje hranjenja Wed, 06 Feb 2013 23:27:03 +0100 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8434343,8434343#msg-8434343 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8434343,8434343#msg-8434343
zanima me ali kdo ve, zakaj kljub telesni vadbi, ki jo imam skoraj vsak drugi dan, kljub preštevanju kalorij ne shujšsam. velika sem 164 imam pa 58 kg, kar je too much.
naj povem mojo zgodbo..
Nikoli nisem bila pretežka... vedno sem imela idealno postavo, vendar sem res stradala. Brez zajtrka...večerij... količinsko sem pojedla zelo malo. Nekega dne pa sem se odločila jesti zdravo in 5 obrokov.
Tako dan začnem z zajutrkom...malico kosilom in večerjo.
V zmernih količinah. Dnevno porabim veliko kalorij...
Zanima me...ali se mora telo navaditi oziroma pospešiti presnovo glede zajtrka ali bom morala ponovono opustiti zajtrk, če bom želela shujšati.


hvala za vaše odgovore in pomoč, P]]> Pika 30 Motnje hranjenja Tue, 05 Mar 2013 10:45:09 +0100 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8401784,8401784#msg-8401784 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8401784,8401784#msg-8401784
Kar nekaj časa sem razmišljala, ali bi sploh pisala, ker se mi zdi, da ni fer od mene, da prosim tukaj za pomoč, ampak ne znam več naprej. Pravzaprav se mi zdi, da bi morala nehati jamrati in se še bolj truditi, ampak ko potem razmišljam, koliko se v resnici trudim, me sesuje in samo jočem, ker ne vem ...

Ne vem, kaj naj storim. In trapasto je, da tukaj prosim za pomoč, ker vam verjetno samo kradem čas. No, nekako se mi je uspelo spopasti s svojimi motnjami in priti do 52kg. Z vsemi vrhovi in padci. Po praznikih sem prilezla do tiste grozljive 54,1 in takrat se je vse naenkrat podrlo. No, v resnici se ni podrlo, sem se pa odločila, da bom nekaj ukrenila. Ker sem si zagotovila, da bom ostala med 50 in 52kg. Predvsem zato ker, da se pohvalim, sem v času, odkar sem prišla na to telesno težo, že dvakrat normalno dobila menstruacijo.

No, ampak tu se začnejo problemi. Ko sem se odločila hujšati. Prva dva dni sem bila seveda čisto sesuta in sem stradala, nato pa sem se spravila v red in sem začela zdravo, s tremi obroki in tekom. In z nadzorom je šla teža lepo po pol kilograma navzdol. Vendar pa ... ne vem, ne znam se več normalno obnašati. Ne vem, ali je to zaradi družine ali zakaj. Čez teden, ko sem v dijaškem domu, sem srečna, ogromno se smejim in moja samozavest se vrača. Ko se vrnem domov, moja samozavest pade, začnem se prenažirati, sem žalostna, ogromno prejočem, začnem pretiravati s telovadbo, zdaj ko so slabe vremenske razmere, pa ždim v kotui, popolnoma osamela in jočem. In potem se je zdaj začelo že tako, da čez teden zaužijem 500-700kcal, včasih manj, ko pridem domov se pa nabašem in si obljubim, da bom zdaj začela pravilno jesti. In potem sem slabe volje, mama me kar naprej kritizira (kar me še dodatno potre, ker v domu dobivam pohvale, tu me pa samo sesujejo njene opazke) in komentira, koliko pojem in koliko ne, da se sramujem vsakega grižljaja, po drugi strani pa se bašem. In potem se umikam in je doma še hujše ozračje in se samo prepiramo in jih slišim, da lahko grem, če jih nočem gledati. In jaz samo odidem stran, ker jim ne morem povedati, da niso oni krivi, da sem kriva jaz, ker tako sovražim sebe, to svojo postavo, te svoje prehranjevalne navade.

Nimam več ideje, kaj naj še naredim. Poskusila sem s tem, da sem mami napisala pismo, kaj čutim in potem mi je obljubila, da se bo potrudila, ampak ... Na koncu mi vedno očita, da se ona trudi, jaz pa ne. In poskusila sem s tem, da se, kadar sem v krizi, zatečem h glasbi in začnem ustvarjati in ponavadi ob sobotah to deluje, ob nedeljah pa sem že preveč na koncu z živci, da bi sploh še lahko razmišljala. In začnem razmišljati, da je vsega konec, da bi rada samo še umrla. Ampak se nekako prebijem in dočakam ponedeljek, ko spet pobegnem v dijaški dom.

Vem, da to ni zdravo. Vem, da je to daleč od zdravega. Nehati bi morala s tem, da čez teden malo jem, vendar ne verjamem, da to vpliva na to, da se čez vikend prenajedam, ker sem poskusila normalno jesti v dijaškem domu in nato nadaljevati čez vikend, a ni bilo razlike. Vem, da s stradanjem ne bom rešila ničesar, da na tak način ne bom shujašala in obdržala teže, vse to vem. Vem, da se znova puščam anoreksiji, vsakič ko ji dovolim, da me nadzoruje, da ne jem in se potem počutim tako zelo zelo lepo. Tega se še predobro zavedam in hočem to čim prej končati. Rada bi jedla normalno, za to se trudim vsak nov dan, če le gre. A mi ne uspe. V dijaškem domu ja, doma je polomija, ki me sesuje. Ne vem, kako naj to rešim. Mi pa pušča to hude posledice, kot opažam zadnje čase, saj vedno težje prenašam te nedelje in sem vedno bolj na dnu, da razmišljam o slabih stvareh (prej sem bila veliko močnejša) in se tresem in jočem, poleg tega pa se čez vikend ne naspim, ker se kar naprej zbujam in sanjam o tem, da ne smem jesti in si ne upam zjutraj vstati iz postelje. Kot bi me samo vikendi sprejeli v temo, ko sem čez teden zelo razigrano in veselo dekle, zelo optimistično in prepričano, da mi bo uspelo. Ne vem. Edina stvar, ki se je zavedam, je, da nočem več kazati svoji družini tega, da jih ne maram (ker jih imam v resnici zelo rada). In predvsem hočem, da se to neha, ker nočem, da je moj najhujši strah, da se moram ob petkih vrniti domov.

Upam, da vam ni bilo odveč prebrati mojega sporočila.]]> LittleMissSunshine Motnje hranjenja Fri, 25 Jan 2013 08:03:19 +0100 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8386382,8386382#msg-8386382 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8386382,8386382#msg-8386382 koliko?? Motnje hranjenja Sat, 27 Apr 2013 18:35:57 +0200 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8374236,8374236#msg-8374236 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8374236,8374236#msg-8374236
hvala in lep pozdrav !!!!!!!!!!!!!!!!]]> rsrs Motnje hranjenja Fri, 01 Feb 2013 17:31:58 +0100 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8347267,8347267#msg-8347267 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8347267,8347267#msg-8347267
da bi bilo to leto čim bolj zdravo, uspešno, korak za korakom dvigajoča samozavest, ki bi vam dokazala, kako posebni ste, da bi bilo čim več iskrečih dni, ko se od srca nasmejete, čim več opažene lepote, ki vam jo podarja vsa ta narava, čim več iskrenih objemov, ki bodo v bodritev in čim več lepote, ki jo boste videli v sebi.

Da bi bilo to leto nekaj posebnega, da bi postali še močnejši sami v sebi in bi si dokazali, da lahko uspete v čisto vsem. Da ne bi ostalo prostora za temačne misli, da vas bi prevzelo upanje in bi le živeli in živeli, se prepustili toku barv in svetlobe, ki vas osvetljuje!

Naj bo leto 2013 leto, ko verjamete ljudem, ko verjamete naravi in sreči, ko verjamete sami sebi in si dovolite biti srečni! Naj bo leto 2013 leto navdiha in nasmejanih lic! Naj bo leto 2013 tisto leto, ki se ga boste z veseljem spominjali celo življenje!

Chiquitita]]> Chiquitita Motnje hranjenja Mon, 31 Dec 2012 21:55:28 +0100 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8346904,8346904#msg-8346904 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8346904,8346904#msg-8346904 rsrs Motnje hranjenja Wed, 02 Jan 2013 16:44:15 +0100 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8225601,8225601#msg-8225601 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8225601,8225601#msg-8225601 rosi14 Motnje hranjenja Thu, 22 Nov 2012 19:14:26 +0100 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8218834,8218834#msg-8218834 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8218834,8218834#msg-8218834 nesrečna občutljivka Motnje hranjenja Sun, 11 Nov 2012 11:13:03 +0100 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8218828,8218828#msg-8218828 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8218828,8218828#msg-8218828 ne morem jesti. Trese, duši me med spanjem. Zjutraj s težavo pojem normalen obrok, čez da pa ne spravim vase drugega kot kak jogurt in mandarino. Žalostno pa je, da sploh ne čutim lakote, fizične energije imam ogromno in lahko počnem vse.

Imam 25 let. Prosim, pomagajte, ker me skrbi za zdravje.]]> nesrečna občutljivka Motnje hranjenja Mon, 12 Nov 2012 21:54:34 +0100 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8202967,8202967#msg-8202967 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8202967,8202967#msg-8202967 danes se mi je po večih letih bulimije zgodilo nekaj česar sem se zelo prestrašila.
Prenajedam in bruham po večkrat na dan tudi do trikrat...danes zjutraj sem se zopet prenajedal z enormnimi količinami hrane in povrhu pila alkohol...nakar sem odšla bruhat in ko sem prišla nazaj me je po 20 minutah po bruhanje začelo nenormlno biti srce...ustavilo se je za več sekund nato pospešeno bilo in zopet ustavilo...neredno bilo, to je trajalo več minut...začela sem se potiti in oblilo me je pot, imela sem mravljinčljeva usta in nesposobna sem bila ustati...nakar mi je začelo zmanjkovati zavesti....nekako sem si rekla evo KONEC je prišel, ni več izhoda...dobesedno sem bila prepričana da bom umrla, kar sem pripisovala padcu kalija in elektrolitov. Nekako sem se priplazila do banan, ki jih pri prenajedanju na srečo nisem pojedla in v hipu zmazala 3 banane, nakar se je stanje popravilo, vendar sem se vedno slabotnja, tresem se, zebe me in srce mi hitro bije...še zmeraj sem u šoku...sedaj pa me zanima ali je bilo vse skupaj tako resno kot sem bila prepričana ali ne....bila sem pred dvema letoma že v bolnici zaradi kalija imela sem ga namreč le 2,7 (kritična meja je že3,8)....Zavedati sem se začela, da če nekaj resno ne bom spremenila, da bom umral slejkoprej, tega pa nočem...hočem živeti...in ja motnje hranjenja UBIJAJO...tolažimo se da ne, vendar to pride naenkrat in lahko se zgoti vsaki izmed nas....to ni le daleč stran - to je le korak stran!!]]> na tleh Motnje hranjenja Mon, 05 Nov 2012 18:53:37 +0100 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8160811,8160811#msg-8160811 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8160811,8160811#msg-8160811 mene zanima ali imate kakšne informacije glede zdravljenja motenj hranjenja v tujini?? nekje sem prebrala da naj bi se nekateri odločali tudi za tovrstno zdravljenje...torej kdorkoli ve za to opcijo??? mogoče svetovalci na forumu, imate kakšne izkušnje??
lp]]> motnja Motnje hranjenja Fri, 19 Oct 2012 09:08:56 +0200 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8158119,8158119#msg-8158119 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8158119,8158119#msg-8158119
Odločila sem se, da bom zopet pisala in tokrat ne obupanih in dolgih žalostnih sporočil. Namreč, mislim, da se mi je dva dneva nazaj obrnilo življenje. Zdaj že nekaj časa hodim k pedopsihiatrinji, a vendar ni ona razlog, da se vse v meni počasi spreminja. Morda sem morala čez poletje pasti res globoko (na 44,6kg), da sem si lahko priznala, da tako ne gre več naprej. No, čeprav si takrat nisem verjela. Takrat sem malodane uživala v prenažiranju čez vikend in potem grozljivem stradanju čez teden in teku po 5, 10km vsak dan. Lahko si predstavljati, da sem bila čisto izmozgana. Tresla sem se, ob koncu dneva sem spala kot ubita, če sem šla zvečer ven, se mi je zdelo, da se bom zrušila po tleh. A po drugi strani je bil to tako lep občutek, da se mu nisem mogla upreti. Pomagal mi je premagati vse - bolečine v družini zaradi očeta alkoholi, zaradi očitkov družine zaradi anoreksije, vse. Zdelo se mi je, da sem JAZ tista, ki držim vse niti. In takrat skoraj ni bilo nikogar, ki bi me ustavil. Le moja osebna zdravnica, ki me je diagnosticirala, me je potiskala stran od gdč. Anoreksije, rekla mi je, naj preneham s tem, ker bom s takim ravnanjem (čez poletje sem namreč šla dol še 5kg in 44,6 je bilo pri 167cm res premalo zame) pojedla samo sebe in se ubila. No, nisem je zares poslušala. Padala sem. In potem je prišla šola, napori, jaz pa sem nadaljevala z vsem. Izželo me je. Prepovedali so mi tek zaradi prepočasnega bitja srca. Pred dvema tednoma so mi odkrili osteoporozo. No, medtem sem se zredila, a resnici na ljubo, to je bila posledila prenajedanja in potem stradanja. Nič me ni spravilo gor.

Zdaj pa. Bum. Priblisk v moji glavi. Morda se je vse skupaj dogajalo počasi, vendar pa me je nekaj prisililo do tega, da sem se zares odločila jesti. Nič več upiranja. Ker zdaj vem, da se upiram samo sama sebi. Prebrala sem ogromno knjig o motnjah hranjenja. Že dalj časa preučujem svoje telo in reakcije. Zaznala sem ponavljajoče se vzorce, kdaj se grem prenajedati. Ponavadi je to občutek groze in sovraštva, če jem, ker se zagnusim sama sebi in se želim še naprej tripinčiti. In odkrila sem, kakšne občutke mi daje stradanje. Da se počutim močnejša, srečnejša (in ugotovila, da so to zgolj endorfini), da zmorem nadzorovati odnose v družini, da zmorem nadzorovati šolo in premagovati napore, ki jih doživljam kot perfekcionistična odličnjakinja. In najpomembneje, da se, kadar jem, gnusim sama sebi, da mislim, da se gnusim drugim, ker jem, da bodo dajali opazke, tako kot so jih včasih, ko sem bila bolj buckaste postave. No, zdaj premagujem to. Z vsakim obrokom, ko se prisilim, da ga pojem v javnosti, se počutim boljše, ker vidim, da so ljudje zadovoljni in se jim ne obrača, ko me gledajo jesti. Naredila sem si seznam za in proti anoreksiji. Prevladujejo proti. Vidim, da bolj kot urejam obroke, bolj kot se "silim" jesti in se trudim za 5 obrokov, manjša je potreba po sladkarijah. Več je potrebe po zelenjavi in sadju. Lažje je jesti, ker je vse bolj urejeno. Manj sramovanja.

Odločila sem se, da bom pustila vse stvari, ki nižajo mojo samopodobo, za seboj, ker sem trenutno kar na dnu glede samozavesti. Dvigujem si jo z majhnimi dosežki. Ko mi uspe en dan premagati Anoreksijo. Ko je en dan lep in se smejim s svojimi prijateljicami. Ko dobim dobro oceno. Ko grem v naravo (predvsem to mi zelo pomaga pri razumevanju same sebe). Sem in tja se še tehtam, čeprav počasi opuščam to. Definitivno je boljše kot včasih, ko sem se tehtala skoraj svako uro. Zdaj si dovolim 1x tedensko. A razmišljam, da bi se vsake 2 tedna ali pa 1x mesečno. Moj cilj je priti na 54, no, trenutni cilj je še 50. Dovolim si jesti vse, tudi sladkarije, ker vem, da si sicer lahko spet prišlo do izpadov prenažiranja. Zdaj sta sicer šele dva popolnoma uspešna dneva, ampak ... nekje mora biti začetek, kajne?

Vse, ki se spopadate s temi trdovratnimi boleznimi in še zbirate pogum (sam bog ve, koliko časa sem se prepričevala, da moram prenehati, a v istem hipu me je Anoreksija premagala) ... SMISEL JE! SMISEL JE V ŽIVLJENJU, SMISEL JE V BOJU! Tako lepo je, ko greš znova a zrak srečen, zato da se prevetriš in ne zato, ker hočeš porabiti kalorije. In ko znova ugrizneš v sir popolnoma brezskrbno, ko brez občutka krivde popiješ skodelico mleke (zame nekaj najboljšega na svetu). Vem, da obstaja boljši svet. Zanj se bom borila še naprej. Zase. Kljub vsem padcem, ki jih bom na poti verjetno še doživela. Ne bom se ozirala nazaj. Obstaja le sedanjost. Obstajam le jaz, le moj boj.

Meni osebno je najbolj pomagal tesen stik z ljudmi, ki sem ga pridobila v zadnjem mesecu. Zdi se mi, da sem v primerjavi s tem bila lani le neka megla, ki se je vlekla, le senca sebe. Zdaj pa imam prave prijatelje, ki jim zaupam, vedo za moje težave, a se vseeno obnašajo normalno, sprejemajo me takšno, kot sem, če pa potrebujem pogovor, so tam, če se Anoreksija odloči štrajkati, mi jo pomagajo prisiliti, da neha. Odločila sem se, da bom Anoreksijo odsekala od sebe, da bo ona druga oseba, ker se je potem lažje boriti proti njej. No, velika pridobitev je pa tudi moj odnos z osebno zdravnico, ki je postal res tesen. Dogovorili sva se, da lahko pridem k njej na pogovor, kadarkoli želim, ker se mi ob njej zdi, kot da bi znova lahko govorila, kot bi ob njej postala res pomembna in ji lahko zaupam čisto vse, ni me sram jokati pred njo. Res mi je v ogromno pomoč. No, seveda mi je v pomoč tudi pedopsihiatrinja, vendar pa pri njej še nisem imela toliko obiskov, zato najin odnos tudi ne more biti ...

No, mislim, da mi bo uspelo. Upam, da sem pripravila do razmisleka še kakšno drugo, ki je v dilemi, ali bi ali ne bi. Sama sem pretehtala vse možnosti. Vem, da me, če se prepustim, čaka še ogromno trpljenja, razklanosti v sebi, problemov, boja, joka, menjanja razpoloženja. Tega ne morem prenašati. Zato moram ozdraveti. Da bom zopet srečna več časa.

Imam pa še eno vprašanje. Od časa do časa se pojavi padec, ko se zopet lotim sladkarije. Tokrat veliko bolj kontrolirano, ne nažiram se, a vseeno pojem preveč in potem čutim težo v želodcu. Temu se poskušam izogibati, poskušam se čim bolj izogibati sladkariji in jo zamenjati s sadjem in drugimi živili. Vendar pa kljub temu pride to tega ... Ponavadi grem potem ven, da moj želodec lažje prenese, vendar pa sem potem zelo sita tudi po celo popoldne in večer, čeprav pojem malo preveč sladkarije npr. ob dveh popoldne (po kosilu). Kaj menite, ali bi morala spregledai svoj želodec in kljub temu večerjati (okoli 18h), čeprav sem sita, da si glava in želodec zapomnita, kdaj so ure prehranjevanja in na tak način vzpostavim red, ali pa naj poslušam svoj želodec in ne jem, ter jem samo kadar sem lačna (Oz kadar jem normalno, kadar je zajtrk, malica, kosilo, malica, večerja)?

Čim več pozitivnih pogledov na življenje želim tudi vam!

LittleMissSunshine]]> LittleMissSunshine Motnje hranjenja Tue, 27 Nov 2012 17:40:23 +0100 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8087590,8087590#msg-8087590 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8087590,8087590#msg-8087590 Pred 3leti sem se ločila,otrok nimam,sedaj se mi zdi da še bolj tonem,vse veze do zdaj so bile z alkoholikom ali nasilnežem.Prav tak je tudi moj oče,zaradi njega sem odšla kot najstnica od doma.
Vedno se zaljubim v napačne moške,trenutno v nekoga ki me besedno ponižuje,niti me ne mara,jaz pa "lazim"za njim.Trudim si biti čimbolj prijazna z njim,ker mi ne uspe,da bi se tudi on zaljubil se tolažim s hrano kot pri toliko problemih do sedaj,takrat ko jem sem srečna,pomirjena,ko me tišči v želodcu me zagrabi panika da bom debela,da potem me sploh nihče ne bo maral.
Trenutno imam 8kg preveč,danes sem pojedla ogromne količine hrane,bruhala 3x...tega ne ve nihče na svetu niti mi nihče ne bi verjel,ker sem vedno urejena z dobro službo,v družbi vedno nasmejana.Vse to je le maska,ki si jo nadanem vsak dan že vse svoje življenje.
Pred 10leti sem že hodila k psihoterapevtu,nekaj časa je bilo bolje a ne za dolgo.Vedno sem pripričana da mi bo uspelo sami,a leta tečejo a jaz še vedno stojim na mestu.
Svetovalnice so v večini za mlade ljudi,ne vem kje bi lahko pomagali meni.
Kaj mi predlagate?Hvala in lepo pozdravljeni.]]> mojccca Motnje hranjenja Thu, 27 Sep 2012 21:56:34 +0200 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8060806,8060806#msg-8060806 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8060806,8060806#msg-8060806 Kdorkoli je za naj se javi in potem si izmenjamo maile in poiskušamo z podporo.
Nikoli ne veš mogoče pa bi tole znalo vsaj malo pomagati in nas potisniti naprej oz. vliti upanje???
čao]]> mogoče bi bilo dobro Motnje hranjenja Wed, 03 Oct 2012 23:03:18 +0200 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8042034,8042034#msg-8042034 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8042034,8042034#msg-8042034 Sem 16 letna punca. Imela sem oz. prebolevam anoreksijo. Nezadovoljna s svojo postavo sem sicer že polovico življenja. Začelo se je že v oš. Nikoli nisem bila prav debela, kot otrok sem bila normalna. Veliko sem se gibala in pač jedla kar mi je pasalo, ampak takrat itak nikoli nisem gledala ali je to kar jem ''redilno'' ali ne. Je pa bilo večina mojih prijateljic in sošolk suhih. Enkrat sem vprašala mami, če sem jaz tudi suha, pa je rekla da ne, da jaz sem vitka. In da bi ona ubijala za mojo postavo. Ampak že takrat me je tisto, da nisem suha nekako hm, zabolelo. Nevem koliko sem bila takrat stara, mislim da 4. ali 5. razred. Potem se spomnim nekega dne v 5. razredu, ko je učiteljica govorila nekaj o debelosti, jaz pa celo uro od sramu nisem odprla ust, počutila sem se kot prašič, medtem ko so se tiste tasuhe sošolke celo uro hihitale in govorile kako so debele, učiteljica pa seveda da niso, da so suhe itd..
Potem pa sem začela odraščati, med prvimi v razredu so mi začele rasti prsi in zaradi tega mi je bilo nelagodno npr. pri športni vzgoji, čeprav sem od nekdaj oboževala tek, skakanje v višino, daljino, atletiko. Pa me je učiteljica športne vzgoje vedno želela poslati na kakšna tekmovanja, a jaz jih nisem nikoli marala, zato me je zasovražila. In jaz njo. Tako se je vedno drla name, včasih govorila da zmorem več, ampak me ni marala. No nekje od 6.-8. razreda sem se kar zredila. V 5. razredu sem imela 40kg, v 6. že 47, pa v 7.53kg, največ pa v 8., kar 58, pri višini 155cm in to je največ kg kar sem jih kdaj imela. A me je ta učiteljica nekega dne, ko smo igrale odbojko (jaz sem sicer bolj stala pri strani, saj je nisem marala) potegnila na stran in mi (vpričo neke suhe sošolke) rekla da sem v zadnjem času obupno zredila, da ne dam nič od sebe itd.. Ampak samo meni seveda, še 3 sošolke ki so bile še hujše kot jaz niso bile nikoli deležne tega. Mene pa je vedno na tihem opozarjala na to..
No in tako sem postala punca, ki se sramuje svojega telesa. Na koncu 9. razreda sem imela sicer 53,5kg, a sem se zaobljubila, da shujšam do srednje šole. Čez poletje sem prišla na cca 50, 51 kg, potem jeseni na 49, nekaj časa sem nato jedla normalno, oktobra pa smo imeli zdravniški pregled in ko sem videla 50kg na tehtnici me je skoraj kap. Odločila sem se, da končno enrkat za vselej shujšam. Začela sem se rahlo bolj zdravo prehranjevati in decembra sem imela 48kg, potem pa sem prešaltala najprej na čisto polnozrnato, vse nekaj zdravo. Črtala sem bel kruh, belo moko, sladkor. Decembra je bila tudi moja zadnja menstruacija, ki je še vedno ni.
Februarja sem imela 46kg in se odločila za vegetarijanstvo in začela jahati (to je šport ki me je res od nekdaj veselil) Potem pa še sama ne vem, kdaj sem postala tako stroga do vsega. V naslednjih mesecih sem črtala še sol, mleko, jajca, sir, stvari iz trgovine, olje (solato sem si tako delala sama - brez olja) in čeprav sem zagovarjala polnozrnato, polnozrnatega kruha iz trgovine še vedno nisem jedla, ker je v njem dodan sladkor, olje, ker ni 100% polnozrnat. Nekaj mesecev sem bila čisto brez kruha, mislim da sem aprila pojedla 1/4 polnozrnate štručke, ko smo šli na šolski izlet, drugače sem iz sendviča izbezala le solato, malo sira in drugo zelenjavo.. Kakšen teden, dva sem bila tudi čista veganka..
No če to strnem, živela sem od oreškov (imela sem jih le za zajrtk, takrat sem si dovolila kaj bolj ''kaloričnega''), jabolk (kot malice) in ovsenih kosmičev, zelenjave, leče, čičerike, semen, jogurt, sadja. Seveda vse kuhano na vodi.
Še sama ne vem kdaj sem postala okostnjak. Doma so predvsem zaradi kruha težili že prej, a aprila sem na testiranju imela 43kg in skoraj bi me kap od jeze. Še bolj sem zaostrila vse skupaj, bolj telovadila..Pa so klicali iz šole, vsi so govorili kako sem suha. Najprej mi je bilo všeč, potem pa vedno manj. Nisem imela energije, malo je trpela tudi šola, strah me je bilo samo sedeti, med poukom sem včasih brez veze vstajala in kao nesla kaj v smeti, si obrisala nos itd. Vsaka kalorija je štela. Če bi lahko sedela sem stala. Če bi lahko hodila sem tekla.
Potem pa tako ni šlo več naprej, mami me je zvekla k zdravnici, a se nisem zredila, še shujšala sem. Moja najnižja teža je bila 38,8kg, a morda še manj, saj sem vedno pila vodo in imela v rokah kakšno stvar, tudi ko sem se tehtala doma... V začetku počitnic so me zaprli v bolnico, kjer sem bila en teden. Tam bi se mi skoraj zmešalo.. No potem sem prišla ven in zdaj sem počitnicami sem hodila na preglede, morala sem imeti vedno več kg. Nazadnje sem imela na pregledu 48kg, zdaj pa imam 51kg! In ja, počutim se grozno.
Pogrešam svojo bivšo postavo. Sicer ne tisto pri 40kg, ampak če bi jih pri svojih 155cm imela med 46 in 44, mislim, da bi bila zadovljna. A ne razumem jih. Okolice. Povsod piše bodi kakršen želiš, nihče te ne sme obsojati zaradi posrave, vse postave so lepe itd. A meni ne pustijo imeti psotave kakršne si želim. Če povsod odobravajo tiste z nekaj kg preveč, zakaj potem tako grdo gledajo tiste z nekaj kg premalo. Čeprav bi bila zame 45kg zdrava teža, ker sem majhna..
In še eno vprašanje.. Zdaj si sicer želim malce shujšati, za začetek do 48kg, potem pa največ do 44, ker manj VEM da ni dobro zame. Pa neznam več zdravo hujšati. Če stradaš se ti upočasni metabolizem in potem se vse le še 2x vrne ali nekaj takega.. Pa psihologinja in starši me silijo jest meso, ker je to baje edini vir železa, jaz pa ga imam sodeč po krvni preiskavi iz junija (!) premalo.. pravijo da se pri rastlinskih virih ne absorbira itd.. Sicer se nekako še spravim kakšno ribo ali morske sadeže vase, mesa pa ne. Delno zaradi živali, delno zaradi maščob, holesterola..
Se opravičujem za celo življensko zgodbo, upam da vam je uspelo prebrati do konca. Hvala za odgovore.]]> jaz.1 Motnje hranjenja Sun, 02 Sep 2012 15:26:52 +0200 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8009788,8009788#msg-8009788 http://med.over.net/forum5/read.php?43,8009788,8009788#msg-8009788
Ne zmorem več. Resnično. Poskušam. Želim živeti. Si govorim, da bo vsak dan drugače, da bo boljše. In ni. Nikoli ni. Nikoli ne bo. Ostala bom tu. Ostala bom debela. Hrepeneča po tem, da bi brez slabe vesti lahko pojedla sirovo žemljico pred ostalimi ljudmi. Hrepeneča po tem, da si ne bom želela domov samo zato, ker vem, kje je tam skriva hrana. Skrita, ker jo skrivajo pred mano. In jaz najdem drugo. Se nažrem. Sem ogabna. In ostalo vržem v smeti. Ne zaslužim si. Ničesar si ne zaslužim. Drugi nimajo hrane. Jaz jo mečem proč, se z njo igram, je ne jem. In jaz ...

Ko sem šla pred dvema dnevoma k zdravnici, sem imela 47 kg. 7 g sem se zredila. Bila je srečna. Rekla je, naj izbrišem iz sebe glas, ki mi govori, da sem @#$%&. In jaz ... Ne morem. Želim se kaznovati. Sovražim se. Tako zelo se sovražim. JEZNA SEM, JEZNA SEM NASE, JEZNA SEM NA TO BITJE IN NOČEM, DA JE ŠE KDAJ ZADOVOLJNO, DA JE ŠE KDAJ VESELO, DA ... KER ... Tega si ne zaslužim. Preprosto.

In zdaj sem izgubljena. Že 4 dni se prenažiram. Sploh se ne morem ustaviti. Jem ne samo, kadar telovadim. In ko telovadim, telovadim zares. Ne trpim več lenobe. Briga me, če me od teka bolijo kolena. Ni važno. Zaslužim si. Drugače bom debela. Gnusim se sama sebi. Sovražim se. Danes sem tekla eno uro in sicer hitrejši tempo kot ponavadi. Čeprav so me bolele vse mišice, še od včeraj. Ni važno. In ni važno, da sem tekla. Tako ali tako sem vse kalorije, ki sem jih porabila s tekom, spravila vase. Ker sem znova žrla. Sovražim občutek sitosti z želodcu. Želim se ga znebiti, zato jem in jem in potem mi je slabo in mi gre na bruhanje in me boli želodec in gnusim se sama sebi. Znova se je začelo. Vse gre znova. Pogledam se v ogledalo in nisem več suha, kot sem bila pri 46,3. Zdaj imam debele roke, izbočen trebuh. In jaz ne stradam, da bi shujšala. Samo jem. Kot da bi se hotela uničiti. Ne zmorem več. Ne morem se ustaviti. Nikomur več ne morem zaupati, kaj se dogaja v moji glavi. In strah me je, strah, ker se vse to dogaja, ker nimam kontrole, ker žrem, ker bašem vase svojo sovražnico, ker se ne znam ustaviti, ker se sovražim. Tako zelo se sovražim in ne vem, kaj je razlog. Zakaj? Ampak samo trpeti želim, bolj in bolj, ker se mi zdi, da si vse to zaslužim, da nisem več vredna nobene lepe besede, nobenega človeka, ki bi verjel vame. In včasih se najdem, kako sedim na postelji, čakam in nabasana gledam v steno. Otopela.Brez občutkom. Razmišljam, kako bi bilo, če bi se zaradi hrane ubila. V resnici nočem umreti. Samo ... izgubila sem se. Izgubila sem se v trenutku, ko sem zaslišala, da imam 47 kg. In ne najdem se več. Ni me več v kartoteki. Samo se maščobnato telo je. Nevredna. Nevredna. Upam, da ni nihče izgubljal časa s tem pismom. Ni vredno. Egoistična sem. Očitno želim zbiti samozavest še tistim, ki se trudijo.]]> LittleMissSunshine Motnje hranjenja Sat, 18 Aug 2012 16:56:28 +0200