Navedeno

PijaNik
Moj partner je posvojen. To se pravi septembra bo dopolnil 28 let.
Starši so mu kmalu povedali, da je posvojen prav tako so ga učili, da svoje biološke mame ne sme sovražiti saj ne vejo v kakšni stiski je bila. Pred njima vedno reče ne sovražim je nikoli je nisem.
Ko sva se pred 6 leti spoznala, mi je kar kmalu povedal, da je posvojen, da sta ga starša prišla iskati v prorodnišnico, ko se je rodil. Nikoli nisem hotela spraševati ali si želi spoznati pravo mamo saj sem v njegovih očeh prepoznala veliko bolečino.
Danes,ko so o tem veliko pogovarjava mi je priznal, da jo sovraži, da je ne želi nikoli v življenju spoznati, da ne razume kaj je bilo tako hudega da ga je zapustila. Da pred starši govori drugače, da ju ne bi prizadel, sam v sebi pa čuti veliko sovraštvo.
Njegovo razmišljanje se mi ne zdi pravo jaz vsaj poskušam razumeti situacijo in globoko vrjamem, da ga ne bi nikoli dala v posvojitev,če ne bi bilo resnično nujno.Sam o tem ne želi nič slišati.
Ko ga poskusim potolažiti, mi vedno zabrusi "ti ne veš kako je biti posvojen".
Naj še povem, da njegova starša sta ČUDOVITA med njimi tremi je vez katere jaz še nisem videla. Ona dva bi za njega naredila vse in prav tako on za njiju. Skratka, ko jih vidiš skupaj začutiš ljubezen.

Jaz biološko mamo mojega partnerja razumem in če bi imela kdaj možnost bi ji samo povedala, da je dobil čudovita starša, ki sta ga vzgojila v enkratnega človeka.
Verjamem pa da se vsak september, ko ima rojstni dan sigurno spomni na njega. Mi je žal edino to, ker si je ne želi najti in spoznati ter jo vprašati po razlogih.