Naloge krvi

Vsi telesni organi potrebujejo neprestano novih snovi, iz katerih črpajo energijo za svoje delovanje. V prebavilih se hrana tako predela, da jo celice lahko uporabljajo. Te predelane, oziroma prebavljene snovi jemlje iz prebavil kri in jih dobavlja predvsem mišicam, pa tudi drugim organom. Prav tako jemlje kri v pljučih iz vdihanega zraka kisik in ga oddaja celicam. Hkrati pa pobira kri iz celic razkrojnine, ki so “odpadni material” delovanja celic. Celicam so odveč in celo škodljivi. Kri odlaga razkrojnine deloma v pljučih (ogljikov dioksid in nekaj vode), mnogo več v koži (v znojnice), nekaj pa jih izloči skozi ledvice. Kri je torej prometno sredstvo, ki dovaža celicam potrebne snovi, nepotrebne pa odvaža. Ker je kri tekoča, poteka ta “transport” dokaj hitro. Žile so pot, po kateri se opravlja promet s krvjo, srce pa je motor, ki poganja kri po telesu. Razen tega pa je kri pomembna tudi zato, ker so v njej mnoge obrambne snovi, ki varujejo telo pred škodljivimi vplivi mikrobov ali pa mikrobe celo uničujejo.

Kakšna je kri

Kri je rdeča tekočina, ki je nekoliko slana in lepljiva. V telesu odraslega človeka se stalno pretaka okoli 5-6 litrov krvi. Njen tekoči del je pravzaprav rumenkast in ga imenujemo krvna plazma. V krvni plazmi plavajo številne celice, to so krvna telesca. Krvna telesca so trojna:

I. rdeča krvna telesca ali eritrociti, ki v teku razvoja izgubijo jedro

II. bela krvna telesca ali levkociti,

III. krvne ploščice ali trombociti.

V Krvni plazmi so raztopljene razne beljakovine, določena količina sladkorja in še druge organske snovi ter določena količina anorganskih snovi (kuhinjska sol). Seveda so v njej tudi različne snovi, ki jih kri raznaša po telesu. Rdeča krvna telesca ali eritrociti dajejo krvi rdečo barvo. To so ploščice, z obeh strani nekoliko vdrte (s premerom 7,5 mikrona), in so brez jedra. Rdečo barvo jim daje posebno barvilo hemoglobin. Hemoglobin ima to zmožnost, da se zelo rad, toda rahlo veže s kisikom. To se dogaja v pljučih, kjer prihajajo eritrociti v stik z vdihanim zrakom. Ko hemoglobin sprejme kisik, postane kri svetlo rdeča. V celicah pa, kjer je manj kisika, odda kri kisik in sprejme ogljikov dioksid; pri tem postane temno rdeča. Eritrociti oskrbujejo torej celice s kisikom.

V človeški krvi je okoli 5 milijonov eritrocitov v 1 mms. Ker te celice nimajo jedra, ne živijo dolgo, kvečjemu 100 dni, nato pa odmro. Odmrle eritrocite odlaga kri predvsem v vranici, kjer razpadejo. Novi eritrociti nastajajo neprestano v rdečem kostnem mozgu ploščatih kosti.

Bela krvna telesca ali levkociti so večje, brezbarvne celice z jedrom. Nimajo stalne oblike. Mnogo manj jih je kot eritrocitov. Njihovo število se navadno poveča med prebavljanjem, po napornem mišičnem delu in zlasti pri nekaterih nalezljivih boleznih. Levkociti se lahko premikajo, celo proti toku krvi. Lahko zlezejo skozi stene krvnih žilic in se premikajo med tkivi. Tako lahko potujejo po vsem telesu. Zmožni so uničevati mikrobe. Če kjerkoli prodro v telo mikrobi, se začno okoli njih zbirati od vseh strani levkociti. Kot amebe oblivajo mikrobe in jih požirajo. Če se zadere v tkivo trn ali kaj podobnega, se nakopičijo okoli tega tujka. Skupaj s poškodovanimi in odmrlimi celicami napravijo gnoj, ki iztisne tujek iz telesa.Novi levkociti nastajajo stalno v kostnem mozgu in v vranici ter v bezgavkah.

Trombociti so najmanjše krvne celice in sodelujejo pri strjevanju (koagulaciji) krvi. Če izteka kri iz krvne žile, na primer ob ranitvah, se njeni trombociti razbijejo. Zaradi nekih snovi, ki so v njih, se določena krvna beljakovina strdi v nitje. Med to nitje se zapletejo vse krvne celice. Naredi se tako imenovana krvna pogača. Pretrgana krvna žilica se z njo zamaši, kri tedaj preneha teči iz žile. Isto se zgodi, če stoji kri v posodi: gosti del krvi se sesede na dno, drugi, to je tekoči del krvne plazme je krvni serum. Serum je torej krvna plazma brez beljakovine, ki se je pri strjevanju izločila. So pa v serumu vse snovi, ki so sicer v krvni plazmi.

Nekatere snovi, na primer tiste, ki so v slini komarja ali pa pijavke, preprečujejo strjevanje krvi. Te živalce jih spustijo ob piku v ranico, da nato lahko sesajo kri.

Kako je zgrajeno srce

Kri neprestano kroži po krvnih žilah. Y žile jo potiska srce. Srce leži v prsni votlini, nekoliko poševno med obema pljučnima kriloma. Srce je pravzaprav votla mišica. Mišice srca so sicer prečno progaste, vendar nekoliko drugačne kot mišice na kosteh. Delujejo brez naše volje in zavesti. Srce je vzdolž predeljeno v dve polovici: desno in levo. Obe polovici sta med seboj popolnoma ločeni. Vsaka polovico pa razpolavlja prečna stena v zgornji preddvor in spodnji prekat. Odprtino v tej steni zapirajo srčne zaklopke.

Srčne zaklopke so pripete s tankimi nitmi na notranjo steno prekata. Zato se odpirajo le navzdol. Kri torej lahko teče le v eni smeri, to je iz preddvora v prekat, narobe pa ne. Če kri iz prekata pritisne na zaklopke, se odprtina zapre. Nitke preprečijo, da bi se zaklopke vzbočile proti preddvoru. Zaklopke so tudi nakorenu žil, v katere vstopa kri iz srca.

Kako deluje srce

Ker je srce mišica, se krči. Ne stisne pa se vse srce hkrati, temveč zapored najprej preddvora in nato prekata; zatem sledi kratek počitek. Tako dela srce vse življenje, od rojstva do smrti.

Ko se stisneta preddvora, potisneta kri v prekata. Ko se stisneta prekata, vstopi kri v žile. V levi polovici je vedno kri, ki ima mnogo kisika in je svetlo rdeča – to je arterijska kri; v desni polovici pa je temnejša kri, ker je v njej manj kisika, in več ogljikovega dioksida – to je venska kri.

Krvne žile in krvni obtok

 

E33EC5D0-49C0-11E1-9997-B46665B94067Iz levega prekata izstopa velika žila odvodnica, aorta, ki zavije v loku navzdol. Od nje se zapored cepijo žile za vse dele in organe telesa.

Iz desnega prekata pa izstopa žila, ki vodi venozno kri v pljuča. To žilo imenujemo pljučno odvodnico. Ko se po skrčitvi preddvora sprostita, vsrkata kri iz žil, ki vodijo vanju. In sicer vstopa v levi preddvor dovodnica iz pljuč – pljučna dovodnica ali pljučna vena; v desni preddvor pa dovodnica, v katero so se strnile vse vene telesa. To je telesna dovodnica ali telesna vena.

Pot krvi po telesu imenujemo krvni obtok. Žile, ki vodijo kri v srce, so dovodnice; žile pa, ki odvajajo kri iz srca, so odvodnice.

Krajša pot krvi, to je iz desnega prekata skozi pljuča in nazaj v levi preddvor, je mali ali pljučni krvni obtok. Daljša pa je pot krvi iz levega prekata po telesu in nazaj v desni preddvor. To je veliki ali telesni krvni obtok.

Vsaka arterija se v organih in tkivih cepi v vedno tanjše žilice, najtanjše imenujemo lasnice. Tako se razcepijo v pljučih tudi vene v kapilare. V telesnih kapilarah se izmenjavajo snovi. In sicer gredo kisik in hranilne snovi v celice, iz celic pa pobere kri razkrojnine. V pljučnih kapilarah sprejme kri kisik, odda pa ogljikov dioksid in nekaj vode. Kapilare imajo zelo tanke stene, tako da snovi lahko prestopajo skoznje.

Prav tak krvni obtok kot človek imajo vsi sesalci in ptiči. Ti imajo stalno telesno temperaturo in jim je potrebno precej hrane in kisika, da lahko proizvajajo celice dovolj toplote.

Zelo preproste vodne živali (na primer hidra) nimajo krvi, niti srca in krvnih žil. V njihove celice prav lahko prihaja kisik iz zraka, raztopljenega v vodi. Večje, čeprav preproste živali, kot na primer polž, pa imajo že kri in zato tudi krvne žile s srcem. Mnoge od teh pa nimajo kapilar. Kri se iz arterij kar razlije med tkiva, vene pa jo nato posrkajo in vodijo v dihala. Povodna bolha ima le srce, pa nič žil. Vanj vstopa in izstopa kri. Vsi vretenčarji pa imajo srce in sklenjeno ožilje; najpopolneje pa je razvito pri ptičih in sesalcih.

Utripanje srca in krvni pritisk

Srce se stisne odraslemu človeku 60 do 80-krat v minuti. Pravimo, da ima človek pulz 60. Število srčnih utripov je odvisno od tega, koliko krvi potrebujejo organi. V manjših telesih, ki oddajajo sorazmerno več toplote, kri hitreje kroži, zato tudi srce hitreje utripa. Dojenčkov pulz je 120 do 140-krat v minuti. Na hitrost srčnega utripanja vplivajo tudi starost, zunanja temperatura, razburjenje, telesno delo itd. Ob zvišani telesni temperaturi je pulz hitrejši.

Število srčnih utripov je odvisno od:

I. starosti,

II. različnosti opravil,

III. velikosti organizmov

Ko srce porine kri v žile, pritisne kri na stene žil. Ker so stene žil elastične, se temu pritisku upirajo. Ta pritisk imenujemo krvni tlak. S posebno pripravo “tlakomer” ga je mogoče zmeriti. Zdrav odrasel človek ima v arteriji nadlakta okoli 120 mm/Hg (živega srebra) pritiska. (Ta pritisk je enak višini stolpca živega srebra v merilnem aparatu.)

Če se pri poškodbah pretrga kaka večja arterija, brizga iz nje kri z veliko silo; iz prerezane vene pa teče kri počasi, ker je v venah pritisk zelo majhen.

Krvne skupine in transfuzija krvi

Kri vseh ljudi ni povsem enaka. Glede na neke posebne lastnosti razlikujemo štiri krvne skupine. Vsak človek pripada eni teh skupin. To lastnost podeduje in se v življenju ne spremeni. Krvne skupine označujemo z A, B, AB, 0 (ničla).

Pri večji nesreči ali operaciji izgubi človek veliko krvi. Zaradi tega lahko umre. V takih primerih dajo ponesrečencu oziroma bolniku nekaj krvi zdravega človeka. To imenujemo transfuzijo (pretakanje) krvi.

Vsak bolnik lahko brez škode dobi kri svoje skupine in kri skupine 0. Človek s skupino AB pa lahko dobi kri vseh skupin. Pravimo, da je človek s krvno skupino 0 splošni krvodajalec, človek s skupino AB pa splošni krvojemalec.

Dajanje krvi potrebnim bolnikom je plemenito družbeno dejanje. Zavod za transfuzijo krvi zbira kri požrtvovalnih in zdravih dajalcev vseh krvnih skupin. Tako kri hranijo v posebnih steklenicah v določeni temperaturi, da je v nujnih primerih takoj na voljo. Zdravemu organizmu ne škoduje, če mu vzamejo nekaj krvi (do pol litra). Ob primerni hrani se kri v kratkem času obnovi. Prav bi bilo, da bi imel vsakdo določeno svojo krvno skupino in to vpisano v osebno izkaznico ali pa v zdravstveno knjižico.

Bolezni srca in žil

Srce je med najvažnejšimi telesnimi organi. Od dela srca, je odvisno delo vsega telesa. Zato moramo skrbeti, da ostane zdravo in tako, da je kos vsem naporom, ki jih mora vsak človek v življenju premagovati.

Srce je mišica, zato ga krepimo in utrjujemo tako kot vsako mišico. Vsako primerno gibanje, pa naj bo to koristno delo ali zabavne igre in športi, okrepi srčno mišico. Prevelik napor, tako telesni kot duševni, pa jo oslabi.

Najbolj pa si mlad človek poškoduje srce, če pije alkoholne pijače in kadi cigarete. Alkohol in nikotin sta v mladosti škodljiva predvsem zato, ker organizem še raste. Zaradi alkohola in nikotina krvne žile prezgodaj zapnijo, postanejo manj prožne in bolj krhke. Lahko se zgodi, da se pretrga kaka taka žilica v možganih in telo tedaj na eni strani ohromi. Če pa se pretrga večja žila, povzroči to smrt (možganska kap).

Zaradi hrapavih, zapnelih žil se lahko začne na kakem mestu v žili kri strjevati, tako da nastanejo v žili krvni zamaški. Ti zamaški lahko zamaše kako večjo žilo in ogrožajo življenje organa ali pa vsega organizma.

Mnoge nalezljive bolezni lahko hudo okvarijo srčno mišico. Okvarijo jo zlasti strupi, ki jih izločajo povzročitelji davice, škrlatinke, gripe, angine itd. Tudi iz granuloma na zobni korenini lahko pridejo strupi bakterij v kri ter okvarijo srce.

Bolezni krvi

Le zdrava kri in zadostna množina krvi lahko posreduje celicam vse to kar potrebujejo.

Pri nekaterih boleznih izgubi človek večjo množino krvi, na primer pri krvavitvi iz želodca, pljuč itd. Včasih pa se zaradi nepravilne prehrane, zlasti če ji manjka železa, kri poslabša. Vse te bolezni krvi imenujemo malokrvnost ali anemija. Malokrven človek je bled, se hitro utrudi in se slabo počuti. Če zdravnik ugotovi vzrok malokrvnosti, za kar je potrebna preiskava krvi, bolezni ni težko ozdraviti.

Nevarnejša in hujša pa je slabokrvnost. Vzrok tej bolezni je obolelost krvotvornih organov, to je kostnega mozga. Kostni mozeg kaj hitro okvarijo radioaktivni žarki, zato so ti žarki tako nevarni.

Tudi levkemijo (imenovana tudi krvni rak) povzroči huda obolelost krvotvornih organov. Pri tej bolezni se silno povečuje število levkocitov.

Hemofiilija ali krvavičnost pa je dedna bolezen krvi. Ob tej bolezni se kri ne more strditi ali pa se strdi zelo počasi in težko. Človeku; ki ima to bolezen, so lahko najmanjše praske usodne. Zanjo obolevajo le moški potomci prenašajo pa jo navidezno zdrave matere. Vzrok tej bolezni je pomanjkanje tistih snovi v krvi, ki povzročajo strjevanje.

Rane in krvavitve

Večja izguba krvi (več kot ena tretjina), ki je po navadi posledica hudih telesnih poškodb, zelo škoduje ali pa je celo smrtno nevarna za organizem. Zato je prva pomoč v takih primerih izredno pomembna.

Če je pretrgana večja arterija, brizga svetlo rdeča kri sunkovito iz nje; iz prerezane vene teče enakomerno temno rdeča kri. Če je poškodovana manjša žila, krvavitev kmalu sama preneha. Ob večjih krvavitvah pa je nujno, da skušamo krvavitev čimprej ustaviti, ker bi ponesrečenec sicer lahko izkrvavel in umrl.

Krvavitev iz arterije ustavimo tako, da stisnemo arterijo, po kateri priteka kri do ranjenega mesta. To napravimo hitro, in sicer tako, da pritisnemo s prstom, s pestjo ali s kakim trdim predmetom arterijo h kosti in to med mestom krvavitve in srcem. Če krvavi rana na udih, napravimo okoli uda krepko prevezo tik nad rano. Za tako prevezo uporabimo močno gumijasto cev ali pas, v sili tudi ruto ali žepni robec, jermen ali kaj podobnega. Pod vozel preveze podložimo trd papir ali lepenko, nato vtaknemo pod prevezo kos palice (ali ključ) ter ga krepko zavrtimo in zadrgnemo. Vendar sme ostati ud prevezan največ 2 uri, sicer odmre. Zato je treba tako prevezo po 1 do 2 urah za nekaj sekund popustiti in medtem s prstom tiščati krvavečo arterijo. Vse večje rane spadajo v zdravniško oskrbo. Neredko je treba take rane zašiti, to pa je mogoče le do 6 ur po ranitvi, da se rana lepo zaceli. Manjše krvavitve ustavimo, če rano trdno obvežemo. Razen krvavenja je pri ranah še nevarnost, da se okužijo. Umazano rano je treba umiti in očistiti s kakim razkužilom, na primer z vodo, v katero damo nekaj zrnc hipermangana. Sicer pa rane ne smemo izpirati z vodo, ker voda prepreči, da bi se napravil krvni zamašek v prerezani žili. Rano moramo vedno obvezati s sterilno (brezkužno) obvezo ali pa z zlikanimi platnenimi krpami.

Limfa in limfne žile

Limfa, to je posebna telesna tekočina, podpira transportno nalogo krvi. Limfa nastaja tako, da izstopa iz krvnih kapilar del krvne plazme s hranilnimi snovmi in kisikom ter levkociti. Ker v limfi ni eritrocitov, je brezbarvna. Limfa obliva celice ter jim oddaja hrano in kisik, sprejema pa od njih razkrojke. Limfa se nato zbira v posebnih žilicah, limfnih žilicah. Te žilice se stekajo v vedno večje limfne žleze in se nazadnje zlivajo v vene, ki vodijo proti srcu. Tako se limfa spet vrača v kri.

V limfnih žilah so na mnogih mestih telesa odebeline, ki jih imenujemo bezgavke. Bezgavke so različne velikosti in jih je ponekod kar precej, na primer v žrelu, pod pazduho, v dimljah in drugje. Naloga bezgavk je, da prečistijo limfo, ki teče skoznje. So kot obrambni jezovi, ki zadržujejo in uničujejo mikrobe. Limfa ,pobere namreč po telesu mnoge škodljive snovi in tudi mikrobe. Mora se očistiti, preden vstopi v kri. Bezgavke zadržujejo mikrobe, delajo pa tudi levkocite, ki skušajo te mikrobe uničiti. Zdrav človek ima majhne bezgavke. Ob različnih boleznih, na primer ob vnetjih, angini, raku dr., pa bezgavke otečejo, tako da jih lahko otipljemo. Tudi mandeljni v .žrelu so take bezgavke.

V krvni in limfni obtok je vključen še poseben organ, to je vranica. Leži v trebušni votlini na levi strani, nekoliko za želodcem. Je jezičaste oblike. Zgrajena je podobno kot bezgavke. V vranici nastajajo levkociti, v zarodku pa tudi eritrociti. Vanjo prehajajo iz krvi odmrli eritrociti in se v njej razkrajajo. Ima pa verjetno še kake druge naloge.

Vir: Rdeči križ Slovenije
 

Preberite tudi