Šentjanževka pri poškodbah in obolenjih kože

Šentjanževka je tradicionalno rastlinsko zdravilo za rane, opekline in kožna vnetja. Uporaba pripravkov šentjanževke pri poškodbah in obolenjih kože danes pridobiva na pomenu tudi na podlagi rezultatov raziskav, čeprav je v zadnjem času v ospredju testiranje protivirusnega in predvsem protidepresivnega delovanja šentjanževke.

Uporabni deli rastline in zdravilne učinkovine

V času cvetenja šentjanževke, t.j. od sredine junija do avgusta, nabiramo nadzemne dele rastline in jih posušimo. Posušeno zel šentjanževke – Hyperici herba – uporabimo za izdelavo različnih zdravilnih pripravkov. Za nekatere pripravke lahko uporabimo tudi sveže cvetove – Hyperici flos recens.

Zel šentjanževke vsebuje 0,1-0,15% naftodiantronov, med katerimi je najpomembnejši hipericin, in 2-4% derivatov fluoroglucinola, predvsem hiperforin.
Ostale sestavine so flavoni in flavonoli v obliki glikozidov (hiperozid), biflavonoidi, eterično olje, čreslovine katehinskega tipa (do 15%), procianidini.

Mesto nahajanja nekaterih sestavin lahko vidimo že s prostim očesom:

  • v temnih pikah na robu zelenih listov in
    predvsem v venčnih listih so naftodiantroni
  • v žlezah listov, vidnih kot prozorne pike je eterično olje.

Delovanje na koži in uporaba

Področja zunanje uporabe šentjanževke so naslednja: poškodbe in vnetja kože, mišične bolečine (mialgije), blažje opekline.
Učinkovine v zeli šentjanževke, ki so pomembne pri poškodbah in obolenjih kože, imajo protivnetno, protibakterijsko in protiglivično delovanje.
V laboratorijskih in kliničnih raziskavah so ugotovili, da je glavna protivnetna učinkovina hiperforin, ki je zelo dobro topen v oljih, torej so pri vnetjih kože koristni oljni izvlečki šentjanževke. Eden od glavnih mehanizmov delovanja hiperforina je zaviranje razmnoževanja limfocitov T – to so celice imunskega sistema, ki imajo pomembno vlogo pri razvoju vnetne reakcije. Tudi protibakterijsko delovanje pripisujejo hiperforinu.
V nekaterih literaturnih virih navajajo tudi protibolečinski učinek, ki so ga preizkušali na živalih. Zmanjšanje občutka bolečine ob nanosu na kožo je koristno pri zdravljenju mialgij, pa tudi opeklin.
Podatek, da je pri celjenju ran še posebej učinkovita sočasna zunanja in notranja uporaba šentjanževke, temelji na izkušnjah in ni potrjen v kliničnih študijah.

Šentjanževo olje

Šentjanževo olje je izvleček cvetov oz. zeli šentjanževke v maščobnem olju, običajno v olivnem olju, redkeje pa uporabimo druga rastlinska olja npr. olje pšeničnih kalčkov, sezamovo olje … Literatura navaja tudi etanolne, propilenglikolne, butilenglikolne izvlečke.
Najbolj znan postopek priprave šentjanževega olja je naslednji: sveže cvetove šentjanževke maceriramo oz. namakamo v olivnem olju na sončni svetlobi nekaj tednov.
S sodobnimi analitskimi metodami so ugotovili, da so za sijočo rdečo obarvanost in oranžno-rdečo fluorescenco tako pripravljenega olja odgovorne spojine, ki nastanejo ob razpadu hipericina med pripravo pod vplivom sončne svetlobe, majhen del pa verjetno že med cvetenjem. Če ob enakem načinu priprave olja izključimo vpliv sončne svetlobe, dobimo medeno-rjavo olje z bledo oranžno fluorescenco.
Glavna učinkovina v šentjanževem olju je hiperforin, ki pa je kemijsko zelo nestabilna snov. Najbolj učinkovito je sveže pripravljeno olje, ki ima najvišjo vsebnost hiperforina. Stabilnost hiperforina lahko izboljšamo z različnimi postopki priprave olja in s shranjevanjem v odsotnosti zraka; tako je šentjanževo olje lahko stabilno od nekaj tednov do pol leta.
Pri zdravljenju kožnih poškodb in obolenj lahko šentjanževo olje uporabimo v čisti obliki. Lahko pa ga vgradimo v različne mazilne podlage – tako pripravljena mazila vsebujejo manj hiperforina kot samo olje, vendar tudi same sestavine mazilne podlage ugodno delujejo na kožo.
Naša galenska izdelka sta Šentjanževo mleko, ki ga uporabljamo predvsem za nego kože po sončenju, in Šentjanževo olje, ki je dobro znano sredstvo za blažitev sončnih opeklin.

Preobčutljivost na svetlobo

Šentjanževka vsebuje rastlinsko barvilo oz. pigment hipericin. Ta snov naj bi bila fototoksična, kar pomeni da ob sočasnem izpostavljanju sončni svetlobi lahko povzroča škodljive reakcije.

Znano je, da se ob zaužitju velikih količin sveže šentjanževke s hrano ali ob dolgotrajnem krmljenju s to rastlino pri živalih (govedo, ovce, konji…), ki so sočasno izpostavljene sončni svetlobi, pojavi preobčutljivost na svetlobo ali fotosenzibilizacija. To reakcijo v primeru šentjanževke imenujemo hipericizem. Predvsem na nepigmentiranih, neporaščenih delih živali (npr. gobec, veke) se pojavijo kožne poškodbe, podobne sončnim opeklinam s pordelimi, oteklimi predeli kože, izpuščaji in tvorbo mehurčkov. Znaki se lahko stopnjujejo: slinjenje, nemir, motnje gibanja, kolaps in smrt.Velja ocena, da bi pri ljudeh prve znake škodljivega delovanja ob hkratnem izpostavljanju sončni svetlobi povzročili šele tridesetkrat višji odmerki od tistih, ki se uporabljajo pri zdravljenju. Zgornji podatki veljajo za notranjo uporabo pripravkov šentjanževke.
Z namenom, da bi ugotovili, kako je s preobčutljivostjo na svetlobo ob nanašanju pripravkov šentjanževke na kožo, so izvedli klinično študijo: šentjanževo mazilo in šentjanževo olje so nanesli na podlakt prostovoljcev in preizkušali, kakšen je vpliv sončnega sevanja na občutljivost kože po nanosu pripravka. Opazovali so, kakšen je najmanjši odmerek sevanja, da se na koži pojavi rdečina, in sicer na dva načina: s prostim očesom ter s posebno merilno napravo (fotometrično). Ugotovili so, da na koži ni sprememb oz. rdečina kože s prostim očesom ni bila opazna. Bolj občutljiva fotometrična metoda pa je pokazala trend k povečani občutljivosti kože na svetlobo s pojavom izpuščajev pri posameznikih s svetlejšo kožo, pri oboleli koži in po povečanemu sončnemu sevanju. V skladu z ugotovitvami te študije naj se osebe s svetlejšo poltjo ali s kožnimi obolenji ob zunanji uporabi pripravkov šentjanževke izogibajo sočasnemu izpostavljanju sončni svetlobi.
Tudi pri ostalih osebah je priporočljivo, da se nekaj ur po nanosu pripravka na kožo npr. pri sončnih opeklinah izogibajo sončenju.

Literaturni viri

1. Saller R, Reichling J, Hellenbrecht D: Phytotherapie – Klinische, pharmakologische und pharmazeutische Grundlagen, Karl F. Haaug Verlag, Heidelberg, 1995: 208-16
2. Hyperici herba, ESCOP Monographs, ESCOP 1996
3. Galle-Toplak K: Zdravilne rastline na Slovenskem, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2000: 228-29
4. Blumenthal M: The Complete German Commission E Monographs – Therapeutic Guide to Herbal Medicines, American Botanical Council, Austin, 1998: 214-15
5.
http://www.micromedex.com/products/altmeddex/samples/StJohnsWort.pdf
6. Topical application of St John’s wort (Hypericum perforatum L.) and of its metabolite hyperforin inhibits the allostimulatory capacity of epidermal cells. Schempp CM, Winghofer B, Ludtke R, Simon-Haarhaus B, Schopf E, Simon JC. Br J Dermatol 2000 May;142(5): 979-84
7. Analysis and stability of Hyperici oleum. Maisenbacher P,Kovar KA, Planta Med. 1992; 58: 351-354
8. Effect of topical application of Hypericum perforatum extract (St. John’s wort) on skin sensitivity to solar simulated radiation. Schempp CM, Lüdtke R, Winghofer B, Simon JC, Photodermatol Photoimmunol Photomed 2000 Jun 16:125-8

Vir: http://www.gorenjske-lekarne.si/

Preberite tudi