Poskus združevanja nezdružljivega

Govoriti o mladostniku v zvezi z boleznijo je v nekem smislu poskus združevanja nezdružljivega.

Mladostnik praviloma ne prenaša omejevanj, ne sprejema tuje izkušnje, ampak hlepi po svoji – skratka, želi si biti povsem svoboden. Skoraj nenehno mora preverjati meje svobode, ko po eni strani trdovratno brani svoje zamisli, a hkrati presoja in sprejema nekatere tuje ideje in ideale ter se podreja nekim skupnim pravilom. To je obdobje, ko mladostnik zapušča varno zavetje doma in prerašča svojo odvisnost od staršev, vzgojiteljev, prijateljev, ko postaja odgovoren za svoje življenje in prevzema tveganje svojih odločitev. Mladostniku se nenehno ponujajo številne priložnosti in izzivi, ki pa lahko v sebi skrivajo tudi številne pasti in tveganja. Lahko bi rekli, da je mladost obdobje nenehnih sprememb, ki se v mladostnikovi duši odražajo burno, naglo in pogosto dramatično. Da bi zmogel bremena tega obdobja, potrebuje pozitivno samopodobo, ki jo gradi na uspešnosti in priznanju v svojem okolju, še posebej med vrstniki. Glavna značilnost mladostnikovega socialnega uveljavljanja je, da želi biti samosvoj, drugačen, a na podoben način, kot njegovi vrstniki.

A življenje pogosto teče mimo naših zamisli in želja. Večkrat nam prinaša raznolike preizkušnje in nalaga težko razumljiva bremena. Ena takih izkušenj je prav gotovo bolezen, še posebej dolgotrajna ali težka, ki lahko povsem spremeni načrtovano življenjsko pot. Soočiti se z boleznijo in učiti se živeti z omejitvami, ki jih povzročajo posledice bolezni ali poškodb, zahteva veliko mero osebne trdnosti, poguma in ustvarjalnosti. Vsakokrat znova je treba iskati primerne odgovore in vedenja na različne, včasih tudi že prej znane situacije.

Težka bolezen ali poškodba praviloma pomembno poseže v mladostnikovo življenje (šolanje, izbira poklica, stik z vrstniki, partnerski odnosi). Mladostnika lahko bolezen ovira ali upočasnjuje pri uresničevanju njegovih razvojnih nalog (samostojnost), postopoma pa se njen vpliv širi tudi na življenja oseb, ki so z njim tesno povezana (starši, stari starši, sorojenci, prijatelji in drugi).

4A804E26-4F3E-11E1-A0A9-E45F66B94067

POŠKODBE IN BOLEZNI, KI POSEŽEJO V OBDOBJE MLADOSTNIŠTVA

V tem obdobju so najbolj redka obolenja, so pa zato pogostejše poškodbe. Mednje prav gotovo sodijo nezgodne možganske poškodbe, ki so večinoma posledica prometnih nesreč, poškodb pri športu ali nasilja. Fantje veliko pogosteje kot dekleta (tudi do petkrat) utrpijo nezgodno možgansko poškodbo.

Posledice so praviloma razpršene in posežejo na različna področja: omejujejo gibanje, ovirajo zaznavanje, povzročajo glavobole, vrtoglavice, pomnjenje je lahko manj zanesljivo, mišljenje upočasnjeno ali manj okretno, odzivanje je lahko bolj naglo in manj obvladano ali obratno: upočasnjeno in medlo, bolniki se hitreje vznemirijo in so bolj občutljivi ter ranljivi v svojem doživljanju, hitreje so odzovejo in manj uspejo predvideti posledice pri izbiri vedenja in podobno. Številne posledice nastopijo takoj, nekatere se razvijejo čez čas. Okrevanje po taki poškodbi je neenakomeren in dolg proces, na katerega vplivajo številni dejavniki. Prav zato je zelo pomembno, da med okrevanjem mladostnik dobiva ustrezne spodbude (naklonjenost, razumevanje, stopnjevane in mladostnikovim sposobnostim prilagojene zahteve, spodbujanje).

Neuspešno okrevanje lahko poglobi prvotne težave in postopoma vse bolj ovira mladostnika pri šolanju, zaposlitvi in vzdrževanju kakovostnih stikov z vrstniki.

Prav je, da naštejemo nekaj najpogostejših pasti, pri katerih se lahko zatakne, ko mladostnikom, ki okrevajo po nezgodni možganski poškodbi, ponudimo pomoč:

  • Same posledice pogosto ne moremo videti, ampak nanje lahko pomislimo šele po spremenjenem vedenju. Ta značilnost ima svoje prednosti (vsi ne vedo o težavah in mladostnika sprejemajo kot prej) in hkrati tudi pomanjkljivosti (zato pričakujejo, da se bo vedel kot prej in zmogel enako kot pred poškodbo).
  • Običajna drža mladostnika je, da težave zanika in o njih ne govori. Šele mnogo mesecev po poškodbi sprva zelo zadržano pove, da si nekoliko težje zapomni, da potrebuje več časa za učenje in podobno.
  • Teža posledic, posebej na področju duševnih sposobnosti in vedenja, ni povsem sorazmerna z ocenami teže poškodb. Če je poškodba ocenjena kot lahka, še ne pomeni, da tudi ni težav ali da bodo te zelo hitro izginile.
  • Okrevanje ne poteka enakomerno – ne v času in ne na vseh področjih enako. V začetku lahko opazujemo pomembna izboljšanja v kratkem času, kasneje pa pride obdobje, ko se ta proces izboljševanja lahko upočasni. Prav tako ne moremo sklepati, da bo tisti, ki je hitro okreval na področju gibanja, enako hitro okreval tudi na drugih prizadetih področjih.
  • Dosežena stopnja okrevanja posameznih sposobnosti ni vedno sorazmerna uspešni vrnitvi v vsakodnevno življenje (šolanje, zaposlitve, stiki z vrstniki). Včasih kdo potrebuje več časa, da se ponovno vzpostavi običajen ritem življenja, včasih pa so ovire tudi v socialnem okolju. V naših glavah so še prepogosti predsodki, ki se kažejo kot prenagljene ocene, zavračanja ali nezaupanje do oseb po možganski poškodbi.

KAKŠNO SLED PUŠČA TEŽKA BOLEZEN ALI POŠKODBA V MLADOSTNIKOVEM ŽIVLJENJU

Huda poškodba ali bolezen, ki zahteva mesece trdega dela med zdravljenjem in rehabilitacijo, vedno močno zaznamuje mladostnikovo življenje, lahko ga celo pomembno zasuka s predvidene smeri. Spreminja se doživljanje lastnega telesa in zmožnosti, doživljanja burijo močna in pogosto boleča čustva, socialni stiki prinašajo številne tudi boleče preizkušnje. Tako se v ogrlico življenja začnejo nizati stresi in krize. Mladi, ki uspešno premagajo to obdobje, lahko te izkušnje vgradijo v svojo življenjsko izkušnjo in postanejo mnogo bolj topli, bolj cenijo življenje in se veselijo lepot življenja, ki ga drugi morda sploh ne opazijo, postanejo samostojni in osebnostno trdni, a hkrati tudi neverjetno občutljivi za stiske drugih in so jim pripravljeni ponuditi oporo v hudih časih. To je velikokrat neželena in nevabljena življenjska preizkušnja, ki pa obrusi mladostnikovo osebnost v najlepše oblike.

Piše: dr. sc. Vesna Radonjič-Miholič

Vir: Revija Za srce

Preberite tudi