Srčni infarkt

Kaj je srčni infarkt?

V razvitih deželah je srčni infarkt najpogostejši posamezni vzrok bolezni. Tudi v Sloveniji vsako leto prizadene 2000 ljudi.
Srčna kap je odmrtje dela srčne mišice, ki nastane zaradi zoženje ali celo zaprtja v eni od vej koronarnih arterij. Značilna je huda in stalna bolečina v prsnem košu.
Moške doleti srčni infarkt pogosteje kot ženske in kadilci so v večji nevarnosti kot nekadilci. Drugi dejavniki tveganja so; višja starost, nezdrava prehrana, pretirana telesna teža, uživanje alkohola, premalo gibanja in bolezni, kot so visok krvni tlak in sladkorna bolezen.
Največ srčnih infarktov je pri moških med 50. in 60. letom, pri ženskah pa v starejših obdobjih, med 60. in 70. letom, v menopavzi.

Simptomi srčnega infarkta

Značilen simptom je nenadna bolečina v sredini prsnega koša. Prizadeti včasih tudi težko diha, je nemiren in prestrašen, sili ga na bruhanje, koža je hladna in potna, lahko bruha ali izgubi zavest.
V blagih primerih je prisotna le bolečina. Infarkt mine neopazno in ga odkrijemo le s poznejšimi preiskavami.
Škoda na srčni mišici je lahko tolikšna, da takoj povzroči srčno popuščanje (zmanjšanje črpalne sposobnosti srca). Pogostne so aritmije (nenormalni srčni ritmi). Večina ljudi, ki umre zaradi srčnega infarkta, umre v prvih nekaj urah zaradi aritmije, ki prekine črpalno dejavnost srca. Če uspe bolnika pripeljati v bolnišnico, je aritmije moč obvladati z električno defibrilacijo ali zdravili.

Kaj naj storimo ob srčnem infarktu?

Ob sumu na srčni infarkt je potrebno takoj poklicati zdravnika ali reševalce. Do prihoda reševalcev je nujno, da se z masažo srca in dihanjem usta na usta poskuša vzpostaviti krvni obtok.

Zgodba o doživetju srčnega infarkta

dr. Jože Vauhnik, red. prof. Pedagoške fakultete Maribor

Do odločitve, da napišem ta prispevek, me je pripravil moj učenec in dolgoletni prijatelj, ki me zelo dobro pozna. Ob najinem prvem srečanju po doživetem infarktu je z zanimanjem prisluhnil moji zgodbi in me prepričal, da je le-ta lahko zelo zanimiva za mnoge, ki v svojem življenju nikoli niso imeli težav s srcem, ožiljem, krvnim tlakom ali kakimi drugimi dejavniki tveganja, ki so značilni za to velikokrat smrtno bolezen današnjega časa.

Star sem 67 let. Starost predstavlja dejavnik tveganja, na katerega ni mogoče vplivati, v naši družini ni nihče bolehal ali umrl zaradi srčnega infarkta ali kake druge oblike koronarne bolezni. Že od dijaških let dalje pa vse nekje do 45. leta sem se dejavno ukvarjal s tekmovalnim športom (z rokometom in veslanjem). Torej mi vsaj v tem življenjskem obdobju zagotovo ni primanjkovalo gibalnih dejavnosti. Lahko se pohvalim z idealno telesno težo, nikoli nisem kadil, imel previsok holesterol ali krvni tlak. Kot aktiven športnik sem bil vseskozi tudi zdravniško nadzorovan, nikoli niso bili ugotovljeni kakršni koli simptomi ali bolezni, ki bi mi onemogočali ali vsaj omejevali športno dejavnost; prav nasprotno: veljal sem za osebo izjemnega zdravja in športnih sposobnosti.

Diplomiral sem na Fakulteti za šport in svojo več kot štiridesetletno poklicno pot posvetil delu na področju športa. Tudi v letih po srečanju z Abrahamom sem zadržal stil zdravega življenja in se veliko športno udejstvoval, čeprav le za osebno zadovoljstvo.

Izrazit preobrat v stilu življenja je predstavljalo moje skoraj šestletno dekanovanje na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Preobrazba višje Pedagoške akademije v visokošolsko univerzitetno ustanovo je zahtevala velike napore in časovne obremenitve. Ker sem po naravi zelo čustveno naravnan in službenih težav v prostem času ne znam odložiti ter nanje pozabiti, je ta čas mojega službovanja zame predstavljal izjemno naporno življenjsko obdobje. Vse manj in manj časa mi je ostalo za šport in rekreacijo, počasi pa sem izgubljal tudi krog prijateljev iz športnega okolja. Postal sem nezanesljiv partner v tenisu, ki sem ga v preteklosti izjemno rad igral. Zmanjkovalo pa mi je tudi volje za individualne oblike športnih dejavnosti (tek, kolesarjenje). Utrujenost, ki so jo pogojevale predvsem velike psihične obremenitve ter s tem povezane stresne situacije, so bile temeljni razlog za vse manjšo športno dejavnost ter povsem drugačen način življenja, ki je med drugim najbrž povzročil tudi nastajanje vrste dejavnikov tveganja za nastanek infarkta. V tem šestletnem obdobju sem se zredil za več kot 10 kilogramov, izrazito pa se mi je zvečal tudi krvni tlak.

Domnevam, da je bilo to obdobje mojega življenja odločilno za nastanek vrste dejavnikov tveganja, ki so v končni fazi sprožili tudi sam infarkt. Zavedam se, da navedena ugotovitev najbrž ostaja na ravni laičnega razmišljanja in nas ne bi smela slepo speljati v sklepanje, da je ishemična bolezen srca v mojem primeru nastopila le na temelju navedenih dejavnikov in ugotovitev. Vendar ostaja nesporno dejstvo, da je bolezen tesno povezana z načinom življenja, ki v mojem primeru ni ohranjalo vrste navad in vsebin iz preteklosti.

Rad bi poudaril, da me moje izkušnje, povezane z infarktom, ne morejo uvrstiti med strokovnjake in poznavalce te bolezni; teh vrstic ne pišem z namenom, da bi prevzel kakršnokoli svetovalno vlogo odgovornih strokovnjakov, rad bi samo opisal vrsto spoznanj in izkušenj, ki sem jih občutil na svoji koži. Dejstvo je, da bi hitrejša zdravniška pomoč na mojem srcu zagotovo pustila manjše okvare na srcu in posledice.

In potem infarkt …

Resnici na ljubo moram povedati, da ga kljub določenemu znanju medicine več kot sedem ur nisem uspel prepoznati. Ko sem se zjutraj zbudil, sem na desni strani pod rebrnim lokom začutil občasno, topo in ne preveč močno bolečino. V nobenem primeru te bolečine ne bi pripisal infarktu, še posebej ne, ker se je pojavila na desni strani prsnega koša. Prepričan sem bil, da je bolečina posledica zaležanosti ali kake druge slabosti v želodcu. Odpeljal sem se na fakulteto in se udeležil seje senata (ob 7. uri), ki je s svojim dnevnim redom in številnimi težavami, običajnimi za tovrstne seje, še posebej poskrbela za psihične in čustvene obremenitve. Proti koncu seje (ob 12. uri) sem začutil slabost v želodcu in povečanje že omenjene bolečine, ki se je začela širiti proti sredini prsnega koša. Prvič sem pomislil, da je vendarle lahko kaj narobe tudi s srcem. Mislim, da sem v tem trenutku naredil veliko napako, saj nisem poklical reševalnega vozila. Na programu sem imel še skupino študentov, ki so opravljali pismeni izpit. Pri opravljanju tega pedagoškega opravila se mi je celo dozdevalo, da bolečina pojenjuje, občutil sem samo veliko utrujenost in manjšo vrtoglavico.

Stanujem v manjšem naselju, ki je približno tri kilometre oddaljeno od fakultete, zato sem se odločil, da se po opravljenih izpitih sam odpeljem domov. Nekje na polovici poti so se bolečine ponovno pojavile, tedaj že izrazito na srčni strani in z izjemno intenzivnostjo. Prvič sem bil prepričan, da doživljam srčni infarkt. Začel sem se močno znojiti, vse močnejšo bolečino v srčnem območju prsnega koša pa so začele spremljati tudi vrtoglavica in težave z dihanjem. S skrajnim naporom sem zmogel vožnjo do domačega dvorišča, nisem pa več uspel zapustiti avtomobila. Na mojo veliko srečo je bila na dvorišču soproga, ki sem ji nekako še uspel povedati, da po vsej verjetnosti doživljam infarkt. Zelo hitro sva se odločila, da me takoj odpelje v bolnišnico, klicanje reševalcev in čakanje bi bila zagotovo slabša različica. Ob približno 15. uri sem že dobil zdravila, ki so pomagala proti napredovanju infarkta, in po približno 30 minutah ležanja sem se počutil povsem normalno in brez bolečin ali kakih drugih tegob, tako da sem vstal in na veliko jezo dežurnega zdravnika hotel oditi domov. Nemudoma so me prepeljali na oddelek intenzivne nege, kjer sem ostal pet dni, nato pa še enajst dni v bolnišnični rehabilitaciji. Naknadno sem dobil še napotnico za 14-dnevno rehabilitacijo v zdravilišču.

‘Dolgočasna’ rehabilitacija

Nekaj pripomb in razmišljanj namenjam postopku rehabilitacije in načinu življenja po infarktu. Te teme se sicer ne lotevam preveč navdušeno, kajti prepričan sem da so vsi fizioterapevti svoje delo opravili zavzeto in skrbno ter glede na izbrana sredstva in vsebine najbrž tudi dovolj učinkovito. Tako v bolnišnici kot v zdravilišču so bile najbolj pogosto uporabljena vsebina programa rehabilitacije gimnastične vaje. Ne želim, da bi moj prispevek izzvenel kot kritika tega dokaj korektno izvedenega dela, vendar bi se tudi tukaj kazalo ravnati po didaktičnem načelu, da bi telesni napor morali povezati z vedrino in ustrezno pozitivno motivacijo rehabilitirancev. Izvajati 14 dni vsak dan vedno znova povsem enak skupek gimnastičnih vaj je zagotovo dolgočasno, monotno ter vsaj pri bolnikih moškega spola vse preveč spominja na vojaške čase jutranje gimnastike, ne pa na nek sodobno zasnovan sistem telesne rehabilitacije bolnikov. Najbrž bi bolnišnica, še bolj pa zdravilišče, potrebovali bolj sodobno urejene in opremljene kabinete za fitnes, ki bi prepričljivo popestrili program takega dela. Prelepa naravna okolica zdravilišča pa naravnost vabi na kake krajše kolesarske izlete, vsaj za tiste bolnike, ki bi tako gibalno dejavnost seveda zmogli. Motilo me je tudi, da nihče izmed bolnikov v času rehabilitacije ni smel v bazen. Če so bile v rehabilitacijo vključene vroče (60 stopinj) CO2-kopeli, potem ne najdem utemeljenega razloga, zakaj bi preprečevali nadzorovano kopanje in plavanje pacientov. Tudi navaden, vendar organiziran sprehod v bližnjo okolico, z različnim tempom hoje, bi najbrž zelo popestril celoten program. Gimnastične vaje, vroče kopeli, delna masaža in občasna vožnja sobnega kolesa so sicer dejavnosti, ki zagotovo pripomorejo k obnovi telesne zmogljivosti, vendar v dveh ali celo treh tednih postanejo zelo monotone, ne motivirajo, še manj pa sproščajo.

Veliko časa namenjam zdravstveni in poljudnoznanstveni literaturi, ki je namenjena informacijam, povezanim s koronarno boleznijo in stilom življenja, ki zmanjšuje nevarnostne dejavnike tveganja. Prepričan sem, da je davek na nevednost nepotrebna in zgrešena naložba tudi na področju zdravja.

 Prepričan sem, da je program fizične rehabilitacije zelo pomemben. Prav neverjetna se mi je zdela, koliko kondicije lahko izgubiš v tako kratkem času. Težave mi je povzročal že krajši sprehod po hodniku. Splošno telesno slabost je spremljala predvsem močna zadihanost. Prav zaradi tega razloga se mi je vsakodnevni, desetminutni program gimnastičnih vaj, opravljenih kar na postelji, zdel premalo intenziven in učinkovit. Kmalu sem v bolnišnici odkril vsaj 50 metrov dolg balkon, ki je postal moj zelo priljubljen vadbeni poligon. Že po nekaj dnevih vadbe sem ga zmogel neprekinjeno vsaj desetkrat hitro prehoditi ter pri tem ohraniti frekvenco in globino dihanja v mejah normale. Za naslednji, nekoliko zahtevnejši poligon sem si izbral stopnišče, ki sem ga sistematično in vztrajno osvajal. Ko sem brez večjih težav “prisopihal” v tretje nadstropje, sem vedel, da sem na konju in da se vračam v normalni krogotok življenja. Prav presenečen sem bil, koliko veselja in zadovoljstva občuti človek, ko se ponovno brez posebnih težav lahko sprehaja po dvorišču bolnišnice.

Živeti z boleznijo

Dandanes vem, da je koronarna bolezen posledica dolgotrajnega dogajanja, ki se največkrat razvija zelo prikrito, opazna pa postane šele, ko so vsi negativni procesi že zelo napredovali ali ko se pojavi sam infarkt. Zavedam se, da so posledice preživetega infarkta precejšnje. Jemati bom moral potrebna zdravila, predvsem pa skrbeti za takšen način življenja, ki bo pomagal preprečiti nadaljnje napredovanje koronarne bolezni. Najbrž pred to boleznijo razvitega sveta in sodobnega tempa življenja ni nihče povsem varen. Prepričan pa sem, da sta mi telesna zmogljivost in športna naravnanost mojega dosedanjega življenja pomagali preživeti infarkt, med rehabilitacijo pa pripomogli, da se mi je moč sorazmerno hitro vrnila. Ta stil športnega življenja bom poskušal ohraniti tudi v prihodnje. Najbrž je bila moja največja napaka, da nisem pravočasno prepoznal opozorilnih znamenj. Ukrepati hitro pa pomeni pravočasno poiskati zdravniško pomoč, še preden pride do poškodbe srčne mišice. Veliko bolje je pogasiti lažen preplah in ustrezno ukrepati, kot pa podleči srčnemu infarktu.

Deset mesecev po preživetem infarktu je moje počutje povsem normalno in telesna zmogljivost več kot zadovoljiva, brez pretiravanja lahko trdim, da je skoraj tako, kot v obdobju pred infarktom. Pri izvajanju športno-gibalnih dejavnosti dajem prednost aerobičnim oblikam; izogibam se tistim, ki bi me zavedle k prevelikim obremenitvam. Predpisana zdravila za preprečevanje in zdravljenje koronarne bolezni so postali moja vsakdanja obveznost in razen določenega občutka negotovosti ne povzročajo večjih težav. Določen občutek negotovosti me spremlja tudi pri izvajanju nekaterih zahtevnejših oblik športnih dejavnosti, čeprav drugih organskih težav pri izvajanju samem ne opažam. Vrsto sprememb v načinu življenja pa je mogoče zaznati pri vseh družinskih članih – v zvezi s prehranjevalnimi navadami in samim življenjskim stilom, ki je izrazito usmerjen k zmanjševanju vseh poznanih nevarnostnih dejavnikov, ki povzročajo in pospešujejo ishemično bolezen. Kot zanimivost naj navedem izjemno in poglobljeno zanimanje vseh članov družine tudi za vsako medijsko informacijo, ki je kakorkoli povezana z boleznijo srca in ožilja ter nakazuje in obravnava predvsem napredek in novosti na tem področju. Prepričan sem, da tovrstne informacije ozaveščajo pacienta, ga motivirajo ter navdušijo za dejavno skrb za svoje zdravje in zdrav način življenja.

Prepričan sem, da je veliko ljudi, ki podobno kot jaz nikoli niso imeli posebnih bolezenskih težav in nobenih simptomov, ki bi kazali na bolezen ožilja in srca. Prvi in edini znak srčne bolezni je velikokrat le nenadna smrt.

dr. Jože Vauhnik, red. prof. Pedagoške fakultete Maribor

Za vprašanja in mnenja, obiščite forum Kardiologija.

Preberite tudi