Medicina danes razlikuje med tremi vrstami hormonov, in sicer glede na način njihovega izločanja v organizem:
1. Endokrini hormoni
Endokrini hormoni nastajajo v povsem določenih žlezah, kakor na primer v trebušni slinavki (pankreasu), nadledvičnih žlezah ali ščitnici, odkoder se izločajo v krvni obtok in se po njem napotijo do celic v ciljnih organih, ki imajo zanje ustrezne receptorje. Krvni obtok lahko primerjamo z najmodernejšo avtocesto, po kateri endokrini hormoni z vso naglico prispejo od kraja svojega nastanka do zaželenega cilja. Endokrini hormoni potemtakem za sporazumevanje potrebujejo pomoč tretjega – t.j. krvnega obtoka. Endokrini hormoni veljajo za prenašalce na dolge razdalje. Mednje sodijo:
- insulin
- kortizol
- glukagon
- rastni hormon
- hormon žleze ščitnice
- estrogen
- testosteron
Hipotalamus, center podatkov za endokrine hormone
Center podatkov vseh endokrinih hormonov je hipotalamus, kot češna nja velika tvorba, ki leži sredi možganov. Hipotalamus od telesa neprestano sprejema signale o temperaturi, krvnem tlaku, vrednosti krvnega sladkorja in različnih drugih hormonskih vrednostih. Te signale sprejme osrednji živčni sistem in jih neposredno prenese hipotalamusu.
Ze to, kar se godi samo v hipotalamusu, presega zmožnost najživahnejše človeške domišljije: vsako sekundo prispe na milijone dinamičnih vstopnih signalov v hipotalamus; ta se nemudoma odzove nanje in sunkoma izloči snovi, ki se po kratki progi odpravijo do hipofize (žleze možganskega priveska). Te prenašalce, ki upravljajo hipofizo, imenujemo sproščujoči in zaviralni hormoni.
Hipofiza leži v možganskem dnu in ima, četudi je sama del moždeset raz~ičnih ganov, neposredno, intenzivno povezavo s krvnim sistemom. Ta drobna žleza proizvaja deset različnih hormonov, ki jih neposredno oddaja v kri, glede na to, ali je hipotalamus odposlal sproščujoče ali, nasprotno, zaviralne hormone. Nekatere od teh hormonov, na primer rastni hormon, hipofiza neposredno odda v kri, drugi hormoni pa odpotujejo do nadledvičnih žlez, ščitnice in drugih endokrinih žlez.
2. Parakrini hormoni
Parakrini hormoni se izločajo prek kratkih razdalj in običajno po natančno določeni poti – na primer, od hipotalamusa do hipofize. Te poti so živci ali pa medcelični prostori. Parakrini hormoni so del evolucijskega razvoja med skupinami endokrinih in avtokrinih hormonov in jih ne najdemo v krvnem obtoku. Če prenesemo opis na naš primer z mrežo podatkov, so parakrini hormoni odgovorni za lokalne klice.
Parakrini hormoni so med drugim:
- melatonin
- serotonin
- sproščujoči hormoni.
3. Avtokrini hormoni
Avtokrini hormoni učinkujejo prek medsebojnega izločanja celic. Mednje sodijo eikozanoidi. Avtokrini hormoni so bili prvi hormoni, tako rekoč pra-hormoni, saj so svoje podatke soseščini prenašali od cefice do celice. Avtokrini hormoni so najpomembnejši hormoni v človeškem telesu, če upoštevamo, da upravljajo skoraj 60 bilijonov (!) celic. Vplivajo na vse druge hormone – podobno kot intel-računalniški procesorji, ki usmerjajo vaš osebni računalnik. Celo ko endokrina hormonska raven z naraščajočo starostjo slabi, lahko kljub temu ohranimo solidne stike med hormoni, če le varujemo avtokrine hormone. Avtokrini hormon je, na primer eikozanoi.