Daljnovidnost

anonimni uporabnik, 30. julij 2012
Ostalo

Prešibko lomno stanje imenujemo v oftalmološki optiki daljnovidnost ali hipermetropia. Pri daljnovidnem očesu se svetlobni žarki ne združijo na mrežnici, temveč za njo (glej sliko)….

Prešibko lomno stanje imenujemo v oftalmološki optiki daljnovidnost ali hipermetropia. Pri daljnovidnem očesu se svetlobni žarki ne združijo na mrežnici, temveč za njo (glej sliko). Na mrežnici se pojavi tako imenovani razpršilni krog, žarišče pa leži za mrežnico. Žarki, ki bi imeli nasprotno izhodišče v eni točki mrežnice, bi po lomljenju pri izstopu iz očesa ne bi bili vzporedni ampak divergentni. Iztopni žarki podaljšani nazaj se srečajo za očesom v žarišču. Takšno oko je pri pogledu v daljavo (brez akomodacije) ustrojeno ne za vzporedne, temveč za konvergentne žarke, ki pridejo iz neskončne daljave. Takšnih žarkov praktično sploh ni in bi z takšnim očesom videli vse megleno.

Toda če daljnovidnega človeka v mladosti ali v srednji starosti s pomočjo očesnega zrcala preizkusimo, ugotovimo, da on kljub vsej teoriji v daljavo prav dobro vidi. To pa doseže s pomočjo svoje akomodacije.

Med tem, ko se mu leča močneje vboči, postane njena žariščna razdalja krajša in vzporedno vpadli žarki se na mrežnici združijo v točko. Dalnjovidni akomodira že pri gledanju v daljavo in v enakem položaju, kakor normaloviden pri gledanju na bližje ležeče predmete. Zaradi tega je daljnovidno oko v stalni napetosti, ter se pri gledanju v daljavo ne odpočije. Takšno oko pravzaprav sploh nima miru. Pri branju se zopet napne in sicer mnogo močneje kot normalno oko. Posledica tega je, da se akomodacijska mišica večkrat nahaja v neke vrste krčnem stanju, zaradičesa dalnjovidne muči stalen glavobol. Pri močni daljnovidnosti se krč akomodacijske mišice izgubi šele po par dnevih, pod vplivom nošenja konveksnih očal. Popolnoma pravilno dioptrijo očesa se lahko predpiše šele pozneje, ko krč popolnoma popusti, do tedaj pa malenkost manjšo dioptrijo.

Daljnoviden, ki trpi zaradi glavobola, lahko dela le kratek čas, pri čemer se glavobol še poveča, oči ga pečejo in solzijo, tisk se mu zamegli, pomaga si večkrat s tem da drži knjigo čisto pri očeh, zato da, nadomesti z velikostjo slike na mrežnici to, kar mu na ostrosti manjka. To pa je povsem nepravilno in očesu še bolj škodljivo. Ta opis velja le za zelo močno daljnovidne, katerih akomodacija niti ne zadostuje za ostro gledanje v daljavo.

Daljnovidnost je prirojena. Vsak novorojenec je daljnoviden, pozneje se pa daljnovidnost zmanjša in po navadi popolnoma izgine, le del ljudi pa je, ki ostanejo daljnovidni vse življenje. Mladi daljnovidni z nižjo stopnjo daljnovidnosti vidijo na daljavo dobro, ker svojo napako z akomodacijo sami popravijo, v starosti pa tega ne morejo več in vidijo slabše, kljub akomodaciji, ki pri štiridesetih letih ali pa še prej počasi popušča.

Daljnovidno oko postaja tudi starovidno, zato daljnovidni potrebuje sčasoma tudi očala za bližino in to navadno prej kot normalnovidni.

Npr.: če petdesetletni normalnovidni potrebuje za bližino +1.00 dioptrije potem človek enake starosti daljnovidni, katerega daljnovidnost znaša +2.00 dioptrije, potrebuje vsaj +4.00 dioptrije za bližino.

Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
164,403
14.03.2024 ob 18:20
296,659
18.03.2024 ob 19:10
112,964
19.03.2024 ob 04:16
Preberi več

Več novic

New Report

Close